lz zapisnika nčiteljskega zbora v Ipavi 6. malega serp. 1865. Pretresovalo in odgovarjalo se je na sledeca vprašanja (zastavljena po razpisu preč. knczošk. konzistorija 24. dec. 1864 št. 1824/391): 1. IVa ktere različnosti, ki so v slovniškem oziru med iipm.ščino in slovenščino, naj učitelj pri razlaganji prostega golega stavka učence opominja, da bo poduk bolj mikaven in koristen; koliko in kako naj po ravno lem oddelku skerbi posebno za slovniško vcdnost maternega jezika? Terdili so nekteri: na to vprašanje naj odgovarjajo le učitelji glavnih šol, in mpd teini le učitclji 4. razreda, ker tukaj imenovana knjiga (1. Absclinitl des prakt. slov. - deutsch. Sprachbuches) se rabi še le v zadnjem razredu glavne šole. Drugi so rekli: tudi učitelj malih šol ne more in ne snie tako neveden biti, da bi ne odgovarjal tega vprašaaja, timveč ker ima večkrat priliko in ga sim ter tje tudi dolžnost vpže, da podučuje otroke v nemščini. V ta namen mora pa razumeti in vediti, kako podučevati. Po tem razgovoru je sledila splošna in potem posebna mxsnova pervega vprašanja. Pri splošni razsnovi si je zbor pred oči stavil pred vsem drugim dve. reči, in sicer: a) namen slovensko - nemških gramatik in pa b) razumnost učencev raznih razredov, kajti ravno slovnični namen in razumnost učencpv učitelju določujeta, koliko sme pri obdelovanji prostega golega stavka tii ali tam segati v pojasnjenje zastavljenih različnosti. Namen slovenskonemških gramatik pa je, kakor vže napis in osnova bukev kažeta: mladino v nemškem jeziku izobraževati in sicer na podlagi maternega jezika, kteri naj se tudi ob enpm slovniško obdeluje, da ga bode doveršivši vsakdanjo šolo popolnoma pravilno znala, nemškega pa za silo govoriti unipla, ali pa hrepeneča po veči izobraženosti, da bode mogla v višje šole prestopati. Toliko tedaj zahtpva se glede na oba jezika od nižjih šol; ali, ker je ta naloga, kakor skušnja uči, grozno težka — kajti še odraščeni človek, ki se je s skladom nekterih jezikov vže seznanil in njihove različnosti ložeje presoja in spoznava, se ptujega jezika v dveli, treh letih ročno govoriti težko navadi, — je razvidno, da gre le toliko segati v slovnične različnosti, da sc otroci nc niotijo, in da se ne škodujc splošneinu namenu. Pa tudi na duševno zmožnost je treba paziti. Učencem 2., kakor učencem 4. razreda enako razlagati, bi bilo zeld napačno; torej bolj umevne različnosti spadajo v 2., tcžje pa v 4. razred. To je ninenje učiteljskega zbora sploli na pervo vprašanje. Pri posebni razsnovi se je pa pred vsem opomnilo, da se pri razlaganji posamnih govornih razpolov (Redetheile) ne sme precej kazati na različnost, ker bi to otroke grozno motilo, ampak še le potem, ko se jim je slovenska in nemška beseda vsestransko pojasnila, in ko so si pojasnjeno po slovenskih in nemških vajah popolnoma prisvojili, naj se priličuje nemškbeseda s slovensko in slovenska z nemško, ter naj se iščejo različnosti. V pervi versti praktičnc slovensko - nemške gramatike stojita osebni zaimek in glagol. Ko so učeuci razumeli, kaj sta oscbni zaiinek in glagol, ko so vse vaje slovensko - nemške in nemsko-slovenske zveršili in si jili v spomin vtisnili, potem naj učitelj nemški prosti goli stavek primerja slovenskemu, ter kaže: 1. da v slovenskcm, kakor sc vidi iz vaj, osebue zaimke navadno opuščanio, ker se oseba in šlevilo iz časovnikovih končnicpozna, in jih le takrat rabimo, kedar jih povdarjamo, kar se zgod/ v protistavkih: v nemškem pa se ne morejo izpuščati, ker končnice same ne kažejo zadosti osebe in števila; 2. da je v slovenskem tudi dvojina, ktere v nemškem ni, vendar to različnost kazati učencem -2. razreda, je prezgodaj, in naj se to preskoči in prihrani za 3. ali še celd za 4. razred; *) 3. da se v slovenskem le lastna imena, v nemskem pa vsako ime piše z veliko začetno čerko; 4. da se pred nemška imena navadno stavi določni ali nedoločni člen, kterega pa ni v slovenskem; od več bi pa bilo, vže v 2. razredu govoriti, kako priprosti ljudje, ki se jezika po slovnici niso učili, določivni in nedoločivni člen napačno nadomestujejo s kazavnim zaimkom ta, ta, to in s števnikom en, ena, eno, naj se torej to pojasni v 3. in 4. razredu, vendar pa naj učitelj take pregrcške popravlja; ravno tako bi bilo npprilično razlagati tukaj, kako Slovenec včasi zaznamnja določivni in nedoločivni člcn, ker učonci šc niso zmožni razuineti tega, in ker to tudi no spada v oddclok prostega golega stavka, torej naj se v 2. razredu še ne govori o tem, in le v 4. razredu v posebnih urah - ttiaterncmu jeziku odločenih - naj se to pojasnuje; **) 5. da se slovenska impna z nemškimi ne vjcmajo vedno v spolu ; 6. da se množina slovenskih imen naznanja s samimi konč- *) Vendar, kedar se pa nemški stavki poslovenjujejo, jc pa treba nčencem pred vsem drugini tudi to povedati. Vredn. *¦) Res da učenec 2. ali 3. razreda še ne more bistveno razločevati, tedaj tudi ne pravilno rabiti določivnega in nedoloeivnega člena, — vendar naj se učenci že zgodaj rega vadijo. in naj se jim to po stavkjh pojasnuje. Glej ,,Uo. Tov«. 1863. 1. list 8 in 17! v>edn. 9* 7. da v slovenskem nektera imena nimajo edinega števila, ki ga imajo v nemškpm, da pa tudi v nemškem nektera nimajo edinega števila, ki ga imajo v slovenskeni; 8. da se v slovenskem jeziku povedavni prilogi vbirajo z imenom v spolu in številu, med tim ko so v nemškem nespremenljivi; 9. da v nemškem povedavna iniena v edinem številu prijemljejo člen ,,ein, eine, ein", da ga pa v slovenskem ni; 10. da Nenici pogosto rabijo zložcna imcna, kakoršnili pa Slovenci nimajo; Slovenci jih prestavljajo tako, da določivno besedo spremene v prilog, ali pa, da jo s kakim predlogom z glavno zvežejo; 11. da imajo tudi Slovenci zložene časovnike, toda prednice z naglasom se ne prijemljejo časovnika, ampak stoje za se in vselej pred glagolom;- 12. da v slovenskem nimamo polpreteklega časa, da mesto njega rabitno pretekli čas; 13. da imajo v nemškem 3 pomagavne časovnike, v slovenskem pa le enega. — To so tedaj nektpre najvažnišp različnosti, na ktere naj učitelj otroke o pravem času oponiinja, in poduk bo bolj mikaven in koristen. Potem se je pretrpsoval drugi del pervega vprašanja: ,,koliko in kako naj se po ravno tem oddelku posebno skerbi za slovniško vednost maternega jezika"? Iz ravno prej naštetih različnosti se vidi, da je učitclju mogoče po kakovosti svoje šole, da jili ali več ali manj oincnja, jih bolj ali manj na tanko razlaga; — ako mu je pa mogoče, dasiravno ni lahka reč, da vspeano pojasnuje različnosti, tolikanj ložeje bo obravnoval in razlagal to, v čcmur sta si jczika enaka. Po tem (akem vže pamet uči', kar tudi skušnja poterjuje, da otroci 2. razrcda, ako se lc naj težje raziičnosli izpuste, v slovniškem oziru v obeh jezikili lahko enako naprednjejo, in se še v maternem jeziku timbolj lahko nrijo, ker otroci materni jezik, če tudi pokvarjenega sabo prinesd, ako ga lc učitelj precej v začetku in potcm vedno po navodu Vernalekenovem popravlja, čisti in pili. Učitelj more torej gledč na slovensko slovnico ravno toliko in še več storiti, kakor kar se tirja glede na nemški jezik, brez nevarnosti, da bi tpmu kaj škodovalo ; toda — kaj jp potrebno in kako naj dela učitelj, da bode to dosegel? Pcrvič, potrebno jc, da učitelj uiaterni jezikzna pravilno govoriti, da ga pa ravno tako slovniško v šoli govori, da ga otroci lahko posnemajo; drugič — pa tudi ni zadosti, da učitelj le pravilno govori materni jezik, ampak ga niora slovniško obdelovati po načertu, ki ga ima slovensko-nemška gramatika. *) Ko se je olrokom slovenski del razložil, in ko so si ga v slovenskih vajah popolnoma prisvojili, naj prestopi potem na enaki del v nemškem jeziku — opominovaje jih na razne ra/.ličnosti. #*) Učitelj niora naravno pot hoditi, z znanimi rečuu' neznane pojasnovati, in — ravno to pot hodili veleva in kaže inu praktična slovensko - nemška gramatika, ktera se pa tudi po vsi pravici ,,praktična" ***) *) Ta graraatika se le toliko meni za slovenski jezik, kolikor je neogibno potrebno, da se ž njim uči ptuji jezik — nemški. — Za sprego in sklanjanje slovenskih glagolov in imen nima nikakoršnili pravil. — ,,To naj učitelj sani otrokom dopove; za mateini jezik ni treba slovnice". Pi'av dobro, ko bi učitelj pred sabo imel kakih 10 — 20 paznih učencev; kaj pa, če jih ima od 50 — 100? Jezik otrok s sabo prinese, ali njegov jezik se mora piliti in gladiti. nZa to so pa slovcnska berila". Da, treba pa je tudi slovniških vodil ssa pravilno govorjenje in pisanje. — Nekdaj so po šolah vse zveličanje za jezikovo vednost pričakovali od slovnicin od oblikoslovja; slovnico so učili, jezika pa ne — kakor se nam kaže v stavkih. — Pozneje so slovnico pahnili iz Ijudskih šol, in Vernaleken je spisal navod, kako naj se otroci uče jezika brez slovnice; imeli smo tudi pri nas 1. 2. in 3. ,,Sprach- und Lesebuch" , kakor povsod na Nemškem; slovnice je bilo čisto malo pridjane. — Pred vsem drugim je treba pomniti, da so se Nemei zopet bulj prijeli oblikoslovja; Vernaleken sam je spisal ,,FormenIehre dei- deutsehen Sprache". — Poprijeli so se zopet srednje poti, ktera je menda tudi prava, ker spozna, da je slovnica potrebna tudi za materni jezik, pa vsega zveličanja ne pričakuje od oblikoslovja, marveč besedna plemena v stavkih poočituje in hodi sintetično pot. •*) Jezika primerjati le tisti more, kdor oba zna. Vidi se iz tega, da je tudi slovniška vednost v mateinem jeziku potrebna. ***) Ta gramatika se imenujc praktična, ker ima nbilno praktičnih vaj ; učenik ima na zbiro mnogo dobro odbranih stavkov, ni nikoli v zadregi, kako bo otrukom to ali uno reč pojasnil, ni mu treba drugej iskati in nabirati piiličnili zgledov in nalog; to učitelju zelo zelo pomore! Skerbeli mora, da ves ta bogati zaklad najde, ali na ravnost rečcno: da uine oba jczika, da zaslcduje pot, po kteri postopa. Po teh bukvah tudi more učitelj nekaj maternega jezika učiti; nihče mu ne brani; to je pri njem. kako knjigo porabljuje; more pa tudi slovensko čislo prezirati, kakor mu je eno ali drugo pri sercu. Te bukve napadajo 1. Nemci, ali da njihpravo ime povem : ncmškutarji; ti bi raji imeli čisto ncmško slovnico; slovcnski jezik jim jc gerd berač, kteri se je v to knjigo prikradel, proe ž njim ! — 2. Slovenci, kteri tcrdijo, da mora človek poprej svoj materni jezik slovniško znati pisati in govoriti, preden se uči ptujega; dva jezika ob enem učiti je protinaravno; nasledek je ta, da učenec ne zna ne enega, ne drugega. Kar pa se nas tiče, pozdravili smo veseli to ,,gramatiko", ker še nikdar nismo imeli take knjige, in nam ni bilo treba otrokom vsega poslovenjati; glovenski jezik je tukaj zadobil vendar nekoliko pravie; veselili smo se tega, kar srao doeegli. Ta knjiga nam je bila pervi vclik korak na boljše. Vsak pa lahko razvidi, da s (o knjigo bc nisnio prišli <lo nainena. Ilavnopravnost jezikov bc v principu sicer priznava, v šolah pa se šc ne spolnuje, sicer bi imeli že vse drugačne Kolske knjige. Odpraviti gramatiko. pa nameati nje nič boljšega vpeljati. bi bil nazadek, ne napredek. Vrtdn. imenuje; toda, ker je sedanja naloga nekoliko drugačna od nekdanje, ko se je le v nemškem jeziku. podučevalo, ne sme učitelj rok križem deržati, ampak seznaniti mora se ž njo, kakor tudi z osnovo bukev, sicer bo še vedno staro livalil, novo pa grajal, gramatiko imenoval nepraktično, ker je le on sam nepraktičen, ker je ne ume rabiti.