SEZONA 1921/22 ŠTEVILKA 20 GLEDALIŠKI LIST IZDAJA UDRUŽENJE GLED. IGRALCEV MESTNI ODBOR LJUBLJANA UREJA GUSTAV STRNIŠA CENA DIN 2 50 Spored za 21. teden. Drama Sreda, 22. februarja — Hamlet. D Četrtek, 23. februarja — Svet. Izven. Petek, 24. februarja — Prekrasne Sabinke. B Sobota, 25. februarja — Dramska predstava v opernem gledališču. Dramsko gledališče zaprto. Nedelja, 26. februarja, ob treh popoldne. — Prekrasne Sabinke. Izven. Nedelja, 26. januarja, ob osmih zv. — Hamlet. Izven. Poned., 27. februarja — Svet. C Torek, 28. februarja — Zaprto. Opera Sreda, 22. februarja — Cavalleria rusticana. v Plesna legendica A Četrtek, 23. februarja — Trubadur. E Petek, 24. februarja — Zaprto. Sobota, 25. februarja — Žlahtni meščan. Izven. Nedelja, 26. februarja — Madame Butterfly. Izven. Poned., 27. februarja — Zaprto, orek, 28. februarja ob treh popoldne. — Prodana nevesta. Izven. Začetek ob 8. Konec po 11. HAMLET, kraljevič danski. Žaloigra v petih dejanjih. Spisal Wi!Iiam Shakespeare. Poslovenil Ivan Cankar. Režiser: O. ŠEST. Klavdij, kralj danski.....................................g. Gaberščik. Hamlet, sin prejšnjega in nečak sedanjega kralja . g. Rogoz. Polonij, prvi komornik....................................g. Ločnik. Laertes, njegov sin ......................................g. Kralj. Horacij, Hamletov prijatelj...............................g. Peček. Voltimand, j <.........................g. Markič. Kornelij, j .........................g. Bitenc. Rozenkranc, , dvorniki J.........................g. Drenovec. Gildenstern, .........................g. Železnik. Osrik, ‘ l.........................g. Strniša. Plemič . . ........................................g. Murgelj. Marcel, ) ,WnjUa S........................................g• MedVen. Bernardo, S (.................................g. Subelj. Frančiško, vojak..................................g. Smerkol. Rajnold, sluga Polonijev...........................g. Cesar. Fortinbras, kraljevič norveški...................g. Gregorin. Duh Hamletovega očeta, prejšnjega kralja Hamleta . g. Terčič. Dvornik...................................................g. Medven. Prvi igralec..............................................g. Lipah. Drugi igralec.............................................g. Šubelj. Tretji igralec............................................g. Bitenc. Igralka .................................................gna Gorjupova Sluga.....................................................g. Murgelj. Duhovnik..................................................g. Markič. Gertruda, kraljica danska in Hamletova mati ... ga Borštnikova. Ofelija, Polonijeva hči..........................ga Saričeva. Prvi grobar . . . '.................................g. Daneš. Drugi grobar..................... ........................g- Plut. Osebe v igri: Prolog.................................. .................g. Bitenc. Kralj.....................................................g. Lipah. Kraljica...................................... ... gna Gorjupova. Lucijan, kraljev nečak............................g. Subelj. Gospodje in gospe z dvora, častniki, vojaki, sluge. Vrši se v Helsingorju na Danskem. Glasbo zložil A. Balatka. — Po tretjem dejanju daljša pavza. - 2 — Začetek ob 8. Konec ob 10. SVET Komedija v štirih dejanjih. Srbski spisal Branislav Nušič, prevel Cvetko Golar. Režiser: DANILO. Toma Melentijevič, uradnik v pokoju . g. Danilo. Stana, njegova žena.........................ga Danilova. Nada, osemnajstletna........................gna Zborilova. Jelica, petnajstletna.......................gna M. Danilova. Sima Jeremič.................................. g. Strniša. Gospa Živanoviceva..........................ga Juvanova. Gospa Tomičeva..............................ga Rogozova. Stojanovič..................................g. Drenovec. Gospa Marta, njegova teta.............gna Rovanova. Glasbeni učitelj............................g. Daneš. Tetka Katra................................... ga Rakarjeva. Ona.......................... ..............gna Gorjupova. Deklica..................................... Dva nosača. * * - 3 Začetek ob 8. v. ' Konec krog 10. Prekrasne Sabinke Zgodovinski dogodek v treh delih. Spisal Leonid Andrejev. Preložil O. Š. Režiser: O. ŠEST. Scipion g. Rogoz. Debeli Rimljan g. Gaberščik. Pavel Emilij g. Šest. Agripina g. Cesar. Prvi Rimljan g. Markič. Drugi Rimljan g. Smerkol. Ank Marcij g. Peček. Prvi Sabinec g. Ločnik. Kleopatra ga Wintrova. Prozerpina gna V. Danilova. Junonica gna Rovanova. Veronika gna Rakarjeva. Prva Sabinka gna Sturmova. Druga Sabinka * * * Rimljani, Sabinci, Sabinke, profesorji, trobentači. Dejanje se vrši za časa ustanovitve Rima. I. in III. dejanje v naselbini Rimljanov, II. v naselbini Sabincev. _ 4 _ Začetek ob 8. Konec ob 10. Cavalleria rusticana Opera v 1 dejanju. Besedilo napisala po G. Vergi G. Tar-gioni - Tozelti in G. Menaski. — Vglasbil Pietro Mascagni. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: G. TRBUHOVIC. Santuzza (sopran)...................... ga Lewandowska. Lola (mezzo-sopran)....................gna Thalerjeva. Turiddu (tenor)........................g. Drvota. Alfio (bariton)........................g. Romanovvski. Lucia (alt)........................ gna Kalouskova. Vaščani in vaščanke. Godi se današnje dni na kmetih v Siciliji. Prva vprizoritev v Rimu 1. 1890. 1 uriddu jc bil, preden je šel k vojakom, zaročen z Lolo, sedaj *eno Alfija. Po končani vojaški službi se jc Turiddu vrnil domov, ln ker je našel l.olo poročeno, si je poiskal drugo dekle, Santuzzo. "■nialu pa se mu je srce zanjo ohladilo in vzplamtelo spet za Lolo. Predigro prekine podoknica sieiliana, ki jo poje Turiddu sv°ji l.oli. Velika noč jc, ljudstvo se zbira pred cerkvijo, poje, cscleč sc lepega spomladanskega jutra, in odide. Santuzza hoče Sovonti s Turiddom, vpraša njegovo mater Lucijo, kje da bi ga maiti pravi, da jc odšel v Francofonte, Santuzza pa ji odgos Vgi’’ 'la so ga videli ponoči na vasi. Voznik Alfi jo prihaja po daljši odsotnosti spet domov, sova* sčani. ga veselo pozdravijo, in ko sc v cerkvi začne služba božja, °uidcjo v cerkev, Alfijo pa gre domov. Santuzza jc pričakala Turidda, prosi ga naj sc ji ne izneveri, °c*ta mu ljubezen do Lolc, Turiddu pa je ne posluša. Na poti v Ccrkev pride mimo Lola, Turiddu hoče ž njo, ali Santuzza mu to 2jhrani. Ves razjarjen jo nato Turiddu šiloma pahne s poti in odide v Cerkev. p Santuzza misli na osveto, zato ji je Alfijo baš dobrodošel. ve mu, da jo je oskrunil Turiddu, ki zapeljuje zdaj Lolo. Alfijo — 5 - priseže, še danes maščevati se in odide. Ljudstvo zapušča cerkev, ž njimi Turiddu in Lola. Pred gostilno veselo pojo in pijo. Vsi pozdravijo prihajajočega Alfija, Turiddu mu ponudi polno čašo, ki jo pa Alfijo odkloni, rekoč, da je zanj to vino strup. Turiddu izlije vino Alfiju pod noge, potem ugrizne Alfija v uho v znamenje dvoboja na nože. Turiddu pokliče svojo mater, se silno vznemirjen od nje poslovi in hiti na dvoboj. Kmalu se začuje hrup in kri« Čanje, vaščanje prihite in povedo, da je bil ravnokar Turiddu usmrčen. Začetek ob 8. Konec po 10. PLESNA LEGENDICA Mimiena igra v enem dejanju. Po G. Kellerju priredil in vglasbil Risto Savin. Dirigent: A. BALATKA. Režiser: H. POLJAKOVA. Muza.................... ..............ga Poljakova. Eros...................... ............gna Chladkova. Menih...............•..................g. I. Drenoveč. Narod. V slikah: Sv. Marija.............................ga Mencinova. Sv. Cecilija . . . '...................ga Ribičeva. Kralj David ......................g. Drenovec. Godci, plešoči pari, angelčki in angeli. Kmetski ples pleše gna Nikitina in baletni zbor. Deloma nove dekoracije naslikal g. Skružny. Po zapiskih sv. Gregorija je bila Muza plesalka med svetniki, dete dobrih staršev je bila prisrčna devičica, ki je marljivo služila .Materi božji. Prepojena s strastjo nepremagljivega veselja do plesa, je riepremotljivo plesala, kadar ni molila. Plesala je s 8vojimi tovarišicami, z otroci, z mladeniči, pa tudi sama; plesala je doma, po vrtovih in livadah. Kadar je šla k oltarju, je bil njen korak bolj podoben ljubkemu plesu nego hoji, tudi pred cerkve« nmii vrati je v naglici nekoliko poplesala po gladkih mramornatih Ploščah. V prazno kapelo, kjer se nahaja kip čudodelne Marije, vsto« Pita Muza in Eros; Muza prinese cvetice v počeščenjc Marije. Kros hoče Muzo nežno objeti, ona pa sc mu rahlo izvije, poklekne pred šarijo in pobožno moli. V temi sc prikaže menih, stopi k Muzi, jo Pnme za roko, povprašujoč jo, kako to, da tukaj pleše. Muza mu odgovori, da je nameravala s plesom Marijo častiti. Menih jo 'Praša, jeli bi hotela pustiti ples lc za en dan? Potem bi se mogla Vso leto veselili in plesali. Muza to obljub). Nadalje vpraša menih: ■ li hotela opustiti posvetno ljubezen in ples in rajši živeti Bogu, ■služiti Mariji ter v večnem življenju rajati z nebeškimi četami? Muza se ne more odločiti. Začetek ob 8. Konec ob 11. TRUBADUR (IL TROVATORE) Opera v 4 dejanjih. Besedilo spisal S. Cammerano, prevel A. Štritof. Vglasbil G. Verdi. Dirigent: A. NEFFAT. Režiser: F. BUČAR. Grof Luna (bariton)....................g. Romanovvski. Leonora (sopran).......................ga, Lovšetova. Ineza, njena družica (mezzo-sopran) ... ga Smolenskaja. Azucena, ciganka (mezzo-sopran) . . . gna Sterkova. Manrico, njen rejenec, trubadur (tenor) g. Drvota. Ruiz, njegov prijatelj (tenor).........g. Mohorič. Ferrando, načelnik grajske straže (bas) . g. Zupan. Ciganski poglavar (bariton)......... g. Perko. Sel (tenor)...................... • g. Simončič. Služinčad, spremstvo, vojaki, cigani. Godi se deloma v Biskaji, deloma v Aragoniji v 15. stoletju. Prva vprizoritev leta 1853 v Rimu. I. Fcrramlo pripoveduje straži, da je imel stari grof Luna dva sina. Mlajšega je bila neka ciganka začarala. Ker so jo zato sežgali, je ugrabila njena hči Azucena grofovo dete in ga baje iz maščevanja vrgla v ogenj. l’o nalogu rajnega grofa, ki tega nikdar ni mogel verjeti, išče Ferrando zločinsko ciganko. -— Premena. Leonora razodene Inezi, da ljubi trubadurja. Grof Luna hoče zapeti Lconori podoknico. Sreča se s svojim tekmecem Manrieom ter ga pozove na dvoboj. II. Azucena pripoveduje Manricu grozne doživljaje iz svoje preteklosti in mu odkrije svoje sovraštvo proti Lunovim. Manrico sklene maščevati se nad protivnikom. V tem pride sel s poročilom, da namerava Leonora iti v samostan, ker misli, da je Manrico mrtev. - Premena. Luna hoče preprečiti Lconorin vstop V samostan. Manrico prihiti in odvede Leonora. III. V taborišče grofa Lune privedo Azuceno, v kateri spozna Ferrando zločinsko ciganko. — Premena. Manricu in L con o rt naznani Ruiz, da vedejo Lunovi vojaki Azuceno na grmado. Man* rico odide, da bi jo rešil. IV. Manrico je z Azuceno vred pal v roke Luni. Oba sta ob* Sojena na smrt. Pred ječo toži Leonora. Z dvora se čujc mrtvaški zbor, iz ječe Manrlcova pesem. — Premena. Leonora, ki je bila vzela strup, pride v ječo po Manrica; on pa jo pahne od sebe, misleč, da mu je postala nezvesta. Ko Leonora umre, da Luna Man* rica sežgati. Azucena mu razodene grozno skrivnost: Bil jc tvoj brat. 1. prikazen. Menih se spremeni v kralja Davida, pokaže ji v podobi zemelj« sko veselje, deklica naj voli. Muza postane žalostna in odkloni. 2. prikazen. Ko Muza premišljuje, zagleda v nebeškem raju angele, device 'n sv. Cecilijo, ki sede k orglam in svira himno v čast Matere božje. Muza je premagana, poda kralju roko, ter obljubi, kar on zahteva. Prične se ples angelov, Muzo mičejo vabljivi ritmi, težko vztraja in končno res začne plesati. Prelomila je obljubo. Začuje se grom, ki postaja vedno silnejši, Muza pleše vedno hitreje in strastneje, vrti sc z besno brzino. Vstopivši Eros hoče Muzo rešiti, ona pa se tnu iztrga in pleše dalje po kapeli, katero razsvetljujejo švigajoče s.trele. Ljudstvo išče pred viharjem v kapeli zavetja ter preti Muzi, °na prosi čudodelno Marijo pomoči. 3. prikazen. Kip Matere božje leskečc v nebeški luči, Muza kleči pred "jim. Odpro sc nebesa, sv. Cecilija, kralj David in angeli sc prika* Zcjo. Mati božja stopi k deklici in jo odvede v nebesa. Polagoma 'zgine nebeška prikazen, pred Marijinim kipom leži mrtva Muza. - 9 — Začetek ob 8. Konec ob 11. Slavnostna predstava. ŽLAHTNI MEŠČAN Komedija s plesom in petjem v petih dejanjih. Spisal Mo-liere. Za slovenski oder priredil Frid. Juvančič. Glasbo s porabo starih francoskih motivov zložil L. M. Skrjanc. Režiser: B. PUTJATA Dirigent: A. NEFFAT Jourdain.............................g. Putjata Jourdainka ... ... ga Danilova Lucila, njiju hči................... -ga jSaričeva Cleonte, njen častivec...............g. Železnik Markiza Dorimena................... ga Škerlj - Medvedova Grof Dorante, njen ljubček . . . . g. Drenovec Nikola, služkinja pri Jourdainovih . ga Juvanova Covielle, sluga Cleontov..............g. Plut Učitelj glasbe........................g. Danilo Njegov učenec................. . . ga vLewandowska Učitelj plesa.........................g. Subelj Učitelj borenja ......................g. Gregorin Učitelj modroslovja...................g. Daneš Prvi pevec.................. . . . g. Kovač Drugi pevec ......................'•••£• Terčič Tretji pevec..........................g. Zupan Pevka................ ...............gna Kalouskova Krojač......................... ..... g. Lipah Krojaški vajenec.....................gna Gorjupova Prvi lakaj............................g. Bitenc Drugi lakaj...........................g. Kudrič Mufti.................................g. Kralj Pojoči in plešoči Turki. Pojoči derviši. Pevci. Plesavci, krojački, vajenci, kuharčki. Plese je naštudirala ga Poljakova. Plešejo ga Poljakova in baletni zbor. Kraj: Jourdainov dom v Parizu. Cas: XVII. stoletje. — 10 — Začetek ob 8. Konec po 10. Madame Butterfly Opera v treh dejanjih. Besedilo po japonski tragediji napisala L. Ulica in G. Giacosa. Vglasbil G. Puccini. Dirigent in režiser: F. RUKAVINA. Madame Butterfly (Cio-Cio-San) Suzuki, njena služabnica . . . F• P. Pinkerton, častnik mornarice S. U. A Kate Pinkerton ..................... Sharpless, ameriški konzul v Nagasak Goro................ Princ Yamadori . . Bonzo .............. Yakuzide............ Komisar . .... Uradnik............. Mati Cio-Cio-Sane . Sestrična Cio-Cio-Sane Sorodniki, prijatelji in prijateljice C Godi. se v mestu Nagasaki na Japonskem dandanes. gna Thalerjeva, gna Sterkova. g. Kovač, ga Smolenskaja. g. Romanovvski. g. Bratuž, g. Terčič. g. Bagrow. g. Simončič, g. Zorman, g. Drenovec, ga Lumbarjeva. gna Koreninova. o-Cio-Sane, sluge. Začetek ob 8. Konec ob 11. PRODANA NEVESTA Komična opera v treh dejanjih. Besedilo spisal K. Sabina, ppevel A. Funtek. Vglasbil B. Smetana. Dirigent. A. BALATKA. Režiser: F. BUČAR. Krušina, kmet........................g. Trbuhovič. Katinka, njegova žena................gna Kalouskova. Marinka, njiju hči...................gna Kalinova. Miha .... ..................g. Zorman. Neža, njegova žena....................ga Smolenskaja. Vašek, njiju sin . . .............g. Mohorič. Janko, Mihov sin iz prvega zakona , . g. Drvota. Kecal, mešetar................. g. Zathey. Vodja glumačev .......................g. Simončič. Esmeralda, plesalka..................ga Trbuhovičeva. Indijanec.............................. g. Drenovec. Godi se v večji češki vasi v sedanjosti. — Balet priredil baletni mojster Pohan. Plešejo gne Svobodova, Vavpotičeva in Moharjeva ter g. Maliatsky. — Dekoracije naslikal g. Skružny. — Prva vprizoritev 1. 1866. v Pragi. I. Žegnanje. Mešetar Kecal pregovori Marinkine starše, da oblju* bijo svojo hčer bedastemu Vašku. Marinka ne privoli v možitev, ker hoče ostati zvesta svojemu Janku. II. Vašek se snide v krčmi s prisojeno mu nevesto, ki je ne pozna in ki mu izvije prisego, da Marinke ne poroči, ker ta ljubi že drugega-Janko proda Kecalu za tristo srebrnikov Marinko s pogojem, da p°" stane žena Mihovega sina. III. Vašek se zagleda v plesalko Esmeraldo, ki ga pregovori, da nastopi zvečer pri glumaški predstavi. V medveda preoblečenega ga vidijo starši in Kecal ter ga hočejo pridobiti za svoj načrt. Vašek pa jim uide, češ, da Marinke ne mara. Ko Marinki pripovedujejo, da jo je Janko zapustil in prodal, jo prepriča šele pismena pogodba, ki ji j° pokaže Kecal, o Jankovi nezvestobi. Zato obljubi vzeti Vaška. Napo-sled se izkaže, da je tudi Janko Mihov sin in da je po pogodbi Marinka njegova. Oče z veseljem pozdravi svojega dolgo pogrešanega sina 'n rad privoli v ženitev. 12 — A. Debeljak. Moliere. 15. I. 1622 — 17. 11. 1673. Moliere je najčistejši biser francoskega naroda. Zato je bila tristoletnica njegovega rojstva neprisiljena, tako sijajna, veličastna. Samo v Parizu so igrali na vseh, približno 100 odrih, na večer 15. prosinca vsaj po en odlomek njegovih del. Od države podpirana gledališča so priredila brezplačne popolda-nice, kakor se to dogaja na narodni praznik 14. julija ter Ji. novembra, dan premirja z Nemčijo. In koliko drugih svečanosti v njegovo proslavo! Narodni obred se je vršil v velikem amfiteatru na Sorboni pod predsedstvom republičnega Prezidenta Milleranda, 44 tujih držav je poslalo svoje zastopnike. Cele skladovnice knjig premoremo že o njem, edino Shakespeare se utegne v tem pogledu kosati s tem duševnim velikanom. Celih deset let (1879—89.) n. pr. je izhajal zanimiv dnevnik, Monvaiov Molieriste, ki je prinašal zgolj izsledke ^ našem slavljencu. Vedno pa ni bilo temu tako. S svojo brezobzirno resnicoljubnostjo si je Moliere nakopal dovolj sovražnikov. Vemo, da je neki plemič, kakor da si hoče Povitega dramatika ljubkujoče prižeti na prsi, pritisnil ubogega moža na ostre gumbe svoje obleke in ga hudo opraskal P° Hcu. Seveda je vladar pošteno oštel žlahtnega suroveža. Proti Molieru so se zarotili vsi sodobniki, katere je ožigosal v svojih komedijah ali jih je jezil njegov sloves, de-.rni uspeh oziroma njegova priljubljenost pri dvoru in judstvu. Duhovščina mu je zamerila jadkega Tartuffa, satiro na Potuhnjenega svetohlinca, ki izkorišča versko čustvo v sa-"'opašne namene. Mislila si je, da je obenem prizadeta tudi Prava pobožnost. Razen tega ne pozabimo, da je za vlade flSolnčnega kralja" veljal igravčev poklic kot omadeževan in ■'e bil izobčen, kdor se je upal na deske, ki pomenijo svet. Potemtakem je župnik pri svetem Evstahiju odrekel Mo-eru cerkveni pogreb. Posredovati je moral sam kralj-pokro-el,i: a svečenik se je branil na vse pretege, dati rajnemu ya kubična metra posvečene prsti /,a poslednji počitek. Sledile ga po daljšem prerekanju Ludovik XIV. razjarjen nahruli: ' Do katere globine pa je vendar zemlja sveta? Štiri čevlje, veličanstvo, jekne preplašeni sobesednik- 13 - — No, ga pa pokopljite (i čevljev globoko, da bo mir besedi ! Najbolj so ga črtili stanovski tovariši, novi literati in glumei, katerim je odgovoril v Kritiki ženske šole inv I in p r o m p t u de Versailles, proseč jih samo, naj ga ne dolže nevere. Vedel je namreč, kako se zna mogočna Cerkev maščevati. Stoprav v početku 18. stoletja se pričenja splošni njegov kult Griinarest ga je habilitiral po načrtu. Revolucija mu kadi, spomnivši se »siromakovega prizora" v Don Juanu in puščic izproženih zoper markije, ter ukaže prenesti njegove ostanke. Ob tej priliki mu je Cailhava izmaknil iz čeljusti zob in si ga dal vdelati v prstan. Ta vneti čestilec je pravi usta-novnik molierizma s svojimi proslulimi študijami (1802). Slava raste dan na dan. Goethe vzkičeno zagovarja Moliera proti Lessingu in Schleglu. Hugo ga poveličuje v C r o m w e 11 o-vem predgovoru. Poslej ga skoro ni slovstvenika, ki se ne bi navduševal ob uspelih komedijah. Samo dvoje rojakov mu poznamo, ki se danes nista pridružila vseobčemu malikovanju. Oslepeli Pierre Louys je domneval, da Moliere ni oče vsem svojim igrokazom. A pomislite, kakšen krik in vik bi bili zagnali številni protivniki, ko bi bil sum in dvom le količkaj opravičen, saj so mu v brezobzirnih pamfletih naprtili celo greh, kakor, da se je poročil z lastno hčerjo! Drugi je paradoksalni Paul Adam (daljnega srbskega pokolenja, t 1919), ko očita Molieru skrajni individualizem, češ, da govori v prid instinktom in sebičnosti v ljubezni: tako da je naš avtor ?-a' četnik malthuzijanstva v ijudovladi. Večkrat namreč predočuje spor očeta z otroci ob ul-1 ženitve. Pamet mu pravi, da prirodni zakon prepušča edino deci pravico samoodločbe in da je zločinski vsak korak, 'ja zbog svojega razuma : točno opazovanje značajev, jasnoča dvogovorov, prozorna uredba celote in skupin, zdrava človeška filozofija, vse to so prvine in vrline francoskega duha. Moliere je imel razvit smisel za pravo mero, za ravnovesje, ^lato sredino povišuje, ko ne mara, da bi bil velikaš takšen mulobnež kakor Don Juan ali pa načičkan lopov kot Dorante v Meščanskem plemiču. Spomnimo se na mnenje Dorta Louisa: udarno v toliko smo deležni slave svojih prednikov, kolikor .Pm skušamo biti podobni". Ni načeloma protiven bogastvu, °bsoja ie čezmerne lakomce, kakršen je Harpagon. Meščan j*8.! sa ne sili v višje sloje, ta nauk razberemo iz nesrečnega andina in smešnega Jourdaina. Za vzgled si vzemimo uravnovešene posameznike, kakor so Chrysale v Ženski šoli, 'eante v Ta r t u f 1' u , Ariste v,Uč e n i h ženskah. Kleant sPoštuje blago in pristno pobožnost, duh umerjenosti veje iz Njegove govorice: Človek večinoma čudna je stvar. V pravi naravi ga ne vidiš nikdar Pamet ima preozke meje za njega, V slednjem značaju stopa prek brega. - 15 — Koliko značilnih mest bi se dalo navesti, ki bi se vsa zaostrila v slovenski pregovor: „Na sredi — pri zlati skledi" ali „Srednja je največ vredna". Celo čednost naj ne bo pregoreča. Alcest je odkrit, preodkrit karakter, zategadelj Moliere ni docela na njegovi strani. V umstvenem delovanju istotako ne trpi zlorabe in pretiravanja: kako jih je ošibal dlakocepce in gizdavke: Cathos, Vadius, Philaminte, Trissotin! Crno-gledci, ljubosumneži in namišljeni bolniki so mu trn v peti. S to praktično filozofijo je postal Moliere prvovrsten odgojitelj človeštva. To pa tem bolj, ker se prilega njegovo delo življenju ne zgolj ene dobe ali ene družbe, marveč življenju vseh časov. Polno je naukov, ker ne sloni na nobenem apriorističnem idealu, temuč črpa vso moč in lepoto iz gole resnice. Moliere je bil primoran pisati tako, če je hotel pri' kleni ti množico nase. Drugače bi bila njegova četa, njegova „draga živinica,“ ostala brez kruha. Toda i/. te muje mu je vzrastla nevenljiva zasluga, ki ga je povzdignila med nebotične svetilke človeškega rodu. Moliere je bil ne samo dramaturg in glediški ravnatelj, ampak tildi glumač, kakor imamo še dandanašnji avtorje-aktorje: Jean Richepin, Courteline, katerega imenujejo drugega Moliera, Fauchois, Mere, Tristan Bernard, mladi Sannent in najreprezentativnejši — Saša Guitry. Že v nežni dobi ga je neodoljivo vleklo proti temu poklicu. Namesto da bi bil dokončal začeto pravo ter pozneje podedoval po svojem očetu Poquelinu kako dvorno službo, se je pod izmišljenim imenom 12 let potikal z družbo Illustre Theatre po raznih krajih Francije, zatajen v lastni družini za' radi brezčastnega zvanja, zadolžen do ušes i 11 nekaj časa v ječi zbog tega, dobi vaje brce in šnobrce, slabo vzprejet nekod in preganjan drugod, s ploskanjem obsipan in obenem zaničevan kot glumec; a niti ob najinračnejših dneh ni izgubil strasti do svoje umetnosti. Kesneje se zmagoviti pisatelj upira rotenju svojih pri.l3' teljev, naj bi se odpovedal igranju, ker Akademija je stavila samo ta pogoj, da ga pozove na stolec pod kupolo. Na ta način se omenja njegovo ime med veleumi, ki po krivici uis° spadali med nesmrtno štiridesetorico: Descartes, Pascal, Roche-foueauld, Vauvenargues, Diderot, Rousseau, Beaumascha>s> Lamennais, Stendhal, Dumas oče, Balzac, Gautier, Baudelaire* Erckmann, Flaubert, d’Aurevilly, Verne, Zola, Verlaine, Mau-passant, Daudet, in danes Portoriche. Da bi se malce oddolžila, je dala Akademija v XVIII- sto* letju postaviti njegov kip s Saurinovim dvanajstercem: R,el1 ne manque a sa gloire, il manquait a la n o tre1', nič ne manka njegovi slavi, 011 pa je mankal naši. I11 za popolnejše zado- 16 sčenje igravskemu stanu zahtevajo letos novine, naj Akademija odstopi en sedež odličnemu glumcu, katerega ni treba da bi priporočala še kaka druga dika. Zvest svojemu nagnenju je Moliere, čeprav bolan in kašljajoč, nastopil četrtič v Namišljenem bolniku, da ne Moližre. 1 50 članov „ljube črede“ prišlo ob zaslužek. Armanda, ki Se je bila pred meseci sprijaznila ž njim, mu je zaman odsvetovala. V bolestnem naporu je preigral dvoje dejanj. Ko Pnde do obreda, ga popade krč ob prvem juro*. Ker pokuša prikriti napad, izvabi pri tem pačenju smešen učinek. jastor pade. Moliere se zgrudi in bruha kri... nr * ^ 300letnici so na tem mestu za nekaj trenotkov prekinili estavo in občinstvo je vstalo, - 17 — Sodobniki so pripovedovali, da je bil povprečen igravec v žaloigri, v šaloigri ali burki pa da je bil izvrsten. Mi pa si ne moremo misliti drugače, nego da je ta veliki realist obilo prispeval za razvoj gledišča od pretirano bledične, enolične in neumljive deklamacije proti dovršeni dikciji. S svojim vzgledom je podelil dvema zaničevanima stanovoma blesk in dostojanstvo: pisateljevanju in igranju. Tako je postavil komično umetnost na pravo mesto. Uničil je ta predsodek, da zadostuje ne smejati se, če hočeš biti resen: ljudem je vsilil spoštovanje do smeha. Njegov smeh ima trojen izvor: besedno komiko, n. pr. skopuh ne želi za pozdrav „dober dan vam voščim14, ampak „doher dan vam posodim i komiko kretenj, n. pr. meščan Orgon pod mizo, komiko p<>' ložaja, ko n. pr. lažiomikanke smatrajo hlapca za grajščaka. Splošno pa se lahko trdi, da se Molierova visoka komika suče okoli velikega vitalnega pojava prilagoditve. Življenje se venomer izpreminja in zahteva od živih bitij neprestane prilagoditve. Smeh nas dreza sam po sebi ob vsakem činu, ki priča o nezadostni, krivi ali ponesrečeni adaptaciji-Neposredni odmev pri pogledu na človeka, ki izgubi ravnotežje ali izpodrsne, je krohot, katerega potem zaustavi sočutje ali čustvo nevarnosti. Najbogatejši vrelec Molierove komike obstoji menda v dejstvu, da se njegove osrednje osebnosti tolikrat napačno prilagajajo resničnosti. Primer-Jourdainov učitelj filozofije je bil tepen; plesni mojster glas' benik in sabljar so ga pošteno našeškali. Kaj zato! osveta mu ne uide: ^Zložim nanje satiro v Juvenalovem slogu, ki jih bo grdo raztrgala." <( Smešnost povdarja Moliere pogosto z uporabo „bovarizina > t. j. dotičnik se vidi drugačnega, nego je v resnici. Pl. Pom’" ceaugnac je zavaljen vlastelin s kmetov, a se smatra za v*01 miline in krasote. Sbrigani mu zatrjuje, da po svojem obraz*1 in svoji noši prekaša vse dvorjane. Kaj je treba to njem11 praviti! Saj sam dobro ve. Sts^ar je očividna in krojač mu j® to že ponovno povedal . . . Skratka, Molierovi prvoboritelj1 prevzamejo uloge, za katere niso docela sposobni. Samo d°D Juan ne kaže nedostatkov v prilagodljivosti. Kot svobodomislec je povsod na višku dogodkov, nikjer ne opeša. Nravnost a religija ne učinkujeta nanj. Živi po svoji glavi, nekam estetski-Ker ne veruje v posmrtno plačilo niti v pozemsko dolžnos > se spušča v opasna in velikopotezna početja, sprovaja svoj bežni sen od svetlolaske do črnice, od plemkinje do kmetice, od zakonke do priležnice. Moči se mu vidoma vsevdilj o navijajo, življenje se mu odvija kakor krasosloven prizor. 18 je povsem svojevrstna prikazen v Molierovem gledišču. V tein osamljenem primeru pa nahajamo zgolj reakcijsko komiko, ki se izraža v težkočah, s katerimi se bori sluga Sganarelle, hoteč se priličiti tako nenavadnemu gospodarju. Dočim so drugi klasiki nekam obledeli, se Moliere ni čisto nič postaral, ker je vselej črpal iz zdravega preprostega ljudstva. Postrežnica La Foret, ki je služila za model deklam njegovih veseloiger, tihi je bila prva in poslednja slovstvena sodnica: če se ni ona hahljala, je raztrgal osnutek. Ravnal Se je po plodovitem geslu: „Veliko pravilo vseh pravil je: ugajati1'. A za njegovim nasmeškom uganemo pritajene solze. Njegov bič pada manj trdo nego pri drugih satirikih, .kajti 011 je več trpel in več umeva. Sicer tega iz čustvene sramežljivosti ne oznanja na ves glas; vendar čutiš, da je odpuščal, ■n njegovo zafrkovanje se zdi obezano v dobroto, ki poteka trpljenja. Enkrat pa je le priznal in iz ust mu je privrela beseda, kakor ni bila izrečena že sedemnajststo let, beseda, ki je Dante toliko da ni izgovoril. Ako se je v vekovitih borbah 111 mukah krščanska usmiljenost pripognila nad siroto, je dejala: „Iz ljubezni do Boga!“ Moliere pa je prvi dejal za Kristo m: „Iz ljubezni do človeštva!“ To je tisti izrek, ki je ovenel tako smelo ob svojem času. Po ujem je Moliere prorok ln modrijan modrijanov, če je usmiljenje najvišja modrost. Na ta način nosi trojen venec: zlat, trnjev in demanten; bil Je ženij, prenašal je gorje, ohranil dobioto. Molieru se je očitalo, da premalo pazi na obliko. Res je, ne posveča posebne pažnje pisateljevanju, gre mu v glavnem za neprisiljenost, za „naturel“ ali, kakor se je reklo njega dni, »uaivete“; za tipično individualizacijo slednje osebe. Včasi zajde tako daleč, da uporabi telesne ali duševne hibe svojih interpretov: za Beauvalovo, ki je trpela na nervoznem smehu, 1® ustvaril hahljačko Zerbinetto; ker je šepala Thorillierova, Santa tudi Flechevka. . . Spričo tolikerih opravil je moral de-'ati silno naglo: Komedijo ,,Vsiljivci“ v stihih je kali dokončal v 14 dneh in jo vprizoril. Omenimo še „Molierov čudež“, obstoječ v tem, da se je ^ stoletju strogega reda in okrepenele simetrije pojavil mož, * se je drznil razbiti vse okove, vse okvire, vse ovire. Njegova nedosežna umetnost obsega vesoljnost po svoji gradnji, globini in gibkosti. Kljub napredku naših časov se zavzamete, koliko je v Molieru še nespoznavnega ali čudežnega. Zlasti je povdariti njegovo zmožnost, videti nevidno v človeku ®r ustvarjati žive postave zgolj s pomočjo notranjega sveta. ec je pomenkov nego dogodkov v večini njegovih umotvorov. — 19 — Osebe se po navadi razkazujejo z besedami, ne z dejanji. A vendar koliko gibanja, koliko preobratov! Moliere sodi med redke veleduhove, katerih misel je tako razsežna in raznovita, da si malokdo laska, da jo je obsegel ali vsaj doumel v celoti. Med nami je veliki opazovalec še slabo znan, čeprav se lahko bahamo, da imamo od vseh Slovanov Slovenci prvi prevod iz njega. To je Frankopanov odlomek Georgea Dandina, objavljen v Arhivu za slovansko jezikoslovje št. 29. Ako je mogel reči francoski minister '/■'& uk in umetnosti, g. Leon Berard: „Molierov kult je ustvaril med vsemi vladavinami na Francoskem nekako vez zgodovinske solidarnosti", zaklučujem tudi jaz na sličen način želeč, da bili Molierovi umotvori obema narodoma temelj vzajemnega razumevanja in sodelovanja. ADA NEGRI: Zahvala. Tvoji nogi, ki je krenila, sigurna in ravna, v pravi uri, proti meni: tvoji roki, ki je odpočita, v pravi uri, na mojem ramenu in je sled ostal v mojem mesu: tvojim očem, ki so me lepo še videle, mlado in lepo med vsemi ženskami, in je moj obraz ostal v tvoji zenici: tvojim ustam, ki vso so me izpile in vsak poljub me ubil je in od vsakega sem se prerodila:: tvojemu srcu, ki ine vso je vase skrilo in ničesar več vedela nisem, kot le to, da utripa: naj hvala bo dana v slednji uri časa, za telo, za dušo, za večnost. In hvala naj bo dana v slednji uri časa tudi smrti prekrviti, ki te je storila zame višjega in trdnejšega od gora, jasnejšega in trdnejšega od zvezd: ki te je zakovala v negibnost za me, le za me, za vse večne čase za me. Poslovenil Alojz Gradnik- — 20 — TISK UČITELJSKE TISKARNE V LJUBI JAMI