1 1 I 3 I a I I I I I I I -•W,;-:;.-,-i4^ ^Ki|l 11 ^liiiiiigftiiilif1 :i .äv^ ^ifi’ii #'■ 4jil|llißi|# : :ä f^fBSSÄSIS^ ::::iSÄ^!V'3i^B^;:i"iSJ^|»i«»f I ^ I i 4 v| '1 I 1 I I 1 I I M GORNJA SLIKA NAM KAŽE TRI SLOVENSKE JEZUITSKE MISIJONARJE, P. STANKA PODERŽAJA (V SREDI), BR. JANEZA UDOVČA IN BR. FRANCA DROBNIČA, KI SO PRED 20 LETI SKUPAJ POTOVALI IZ LJUBLJANE V INDIJO IN ŠE SEDAJ TAMKAJ POŽRTVOVALNO DELUJEJO. KAKOR VIDIMO, SO VESELI IN VEDRI KLJUB MNOGIM TEŽAVAM MISIJONSKEGA POKLICA. SPREMLJA JIH PAČ VELIKA BOŽJA POMOČ, KI JIM JO IZPROSIJO SLOVENSKI MISIJONSKI PRIJATELJI S SVOJIMI MOLITVAMI IN ŽRTVAMI. VABIMO IN PROSIMO VSE BRALCE NAŠEGA LISTA, DA RES MNOGO MOLIJO IN ŽRTVUJEJO ZA SLOVENSKE MISIJONARJE, IN, ČE MOGOČE, DA TUDI KAJ DARUJEJO ZANJE. “MOLITEV IN MILOŠČINA STA KAKOR DVE PEROTT, PO KATERIH LETI EVANGELJSKI GLAS PO ZEMLJI,’’ JE DEJAL sKOF SLOMŠEK. SLOVENSKI MISIJONARJI SO ŽE SKORO 10 LET BREZ NUJNE POMOČI IZ DOMOVINE. ALI NE BO PRAV, DA JU- ZAČNEMO POMAGATI MI V IZSELJENSTVU, KAKOR HITRO SI MALO OPOMOREMO? 4 -J XXM • LAS MISIONES CATOLICAS • ŠT. 5-6 j M 14 V 14 11 Ko Cerkev kliče na misijonsko delo, ne izvzame od tega nikogar. Vsak katoličan je poklican. A papeži se obračajo s posebnim upanjem na tiste katoličane, ki so zvesti otroci matere Cerkve, To so zlasti oni, ki so združeni v verske organizacije ali katoliška društva, posebno člani Katoliške akcije. Ko l*ij XII. poziva k dejavni ljubezni in delu “za zidanje in tast telesa svete Cerkve”, nadaljuje: “Posebno pa želimo, da naj na to mislijo tisti, ki v cerkvenih družbah kot pomožne sile delujejo za isti cilj. Saj vsakdo vidi, da je v današnjih razmerah vneta delavnost vseh teh velikega pomena in silno važna.” Xe gre zdaj za Katoliško akcijo in verske organizacije v misijonskih deželah. Pij XI. je zahteval, da se tudi v misijonih Katoliška akcija “kot dopolnilo misijonskega dela” čim prej ustanovi. Saj smo rekli, da mora imeti novoustanovljena Cerkev vse oblike katoliškega življenja, torej tudi najmodernejše oblike, Katoliško akcijo. In dejansko se je skoro že povsod ustanovila, kjer je le bilo možno. Ko papež kliče Katoliško akcijo k misijonskemu delu, ne misli le na verske organizacije v misijonih. Tudi te morajo pomagati utrjevati Cerkev na svojem ozemlju, zato jih je Pij XI. tako želel. A pri tem pozivu so mišljena tudi verska društva in zlasti Katoliška akcija v krščanskih deželah. Predvsem iz besed Plja XI. in njegovih številnih nagovorov katoliški mladini se to jasno vidi. Ko je bila pri njem italijanska akademska Katoliška akcija, je rekel mladini vseučl-liščnikom, da je misijonsko delo eno najvažnejših panog Katoliške akcije in da prav od akademikov pričakuje, da se zanj zanimajo in pri njem sodelujejo. To je dolžnost, ki jim jo nalaga njihov stan in izobrazba. In leta je zaklical ob drugi priliki čla- nom Katoliške akcije: “Misijonski val preplavlja Katoliško akcijo.” /ato je neprestano ponavljal te svoje misli in želel, naj bodo zlasti člani verskih društev in posebej še člani Katoliške akcije misijonsko vzgojeni in naj gledajo na misijonsko delo kot na eno “najvažnejših apostolskih dolžnosti”. V njegovem srcu sta goreli dve misli: mi-sijonstvo in Katoliška akcija. Ohe izvirata iz istega apostolskega duha, obe preveva isti hin., koštni ogenj, obe vodi ista katoliška Cerkev,, obe morata biti moderno organizirani, obe morata iti složno v boj za zmago Cerkve, zato se morata med seboj podpirati in dopolnjevati. Misijonska vzgoja bo dala Katoliški akciji pravega duha. Ona pa bo z drugimi' verskimi društvi vred pomagala misijonom na misijonskem polju in iz krščanskih dežel. Pri vseh njegovih nagovorih, v zasebnih razgovorih in pridigah se neprestano povra-čata ti dve misli. Tb njegovo nastrojen je je značilno označil prefekt Propagande Kardinal Fumasoni-Hiondi 17. oktobra 10:54, ko je v imenu sv. očeta Pija XI. povabil ameriške katoličane k sodelovanju pri misijonskem delu Cerkve: “Kar danes I ščejo v Londonu, Parizu, Ua-shingtonu in Moskvi, je jutri že znano na zadnjem otoku Oceana. Moči teme to dobro razumejo, /ato vnašajo na naš mali planet ideje, ki imajo ta cilj, da zrušijo vse, kar je vzvišenega, lepega, plemenitega in svetega. S pomočjo moderne tehnike pošiljajo ti prvo-boritelji svoje zmotne nauke na vsak košček in vsak kotiček zemlje. Teinu nasproti je Kristusov namestnik papež Pij XI. znova poklical nas že v stoletja, stari boj, ki je vedno znak cvetočega krščanstva. Dvoje bojnih gesel označuje to slednjo križarsko vojno: “Katoliška akcija”, drugo-“Misijonsko delo”. Naloga Katoliške akcije je, v strnjenih vrstah razgibati katoličane po vsem svetu, da poneso v javnost vzore in načela, po katerih morajo vsi ljudje živeti, če res hočejo imeti v sebi življenje in ga imeti v polnosti. Cilj misijonskega dela, ki v nekem smislu spada li Katoliški akciji, pa je, združiti vse, ki so izven Kristusove črede, s Cerkvijo, ki jo je ustanovil Kristus, da bodo vsi ljudje od kraja do kraja zemlje priznali enega Itoga, eno vero, en krst. Obe akci ji tvorita velike cilje, ki jih je zastavil papež Pij XI. 400 milijonom katoličanov po vsem svetu, /ato k povabilu k misijonskemu delu ne kličem le k osamljenemu pobožnemu delu. Ta klic je le bolj vzpodbuda k sodelovanju pri nalogah, ki jih mora imeti vsak katoličan za bistveni sestavni del cerkvenega programa.” /ato se morajo tudi pri nas dopolnjevati^ anisi.jonsko delo in verska društva, s l*-a-■toliško akcijo na čelu. Vse te naše dušnopastirske ustanove lahko pričakujejo od inisijonstva, da bo prav misijonska vzgoja dala njih članom apostolskega ognja, duha požrtvovalnosti in nesebičnosti za Cerkev. In to je veliko, če kdo, morajo biti člani naših organizacij, posebno še člani in članice Katoliške akcije celi in odlični katoličani. To pa ne bo brez misijonskega duha, brez dejavnega sodelovanja s Cerkvijo pri misijonskem poslanstvu. Za to korist bodo morali oni prispevati k misijonski stvari velik delež. Saj so kot najboljši katoličani prvi poklicani k dejanskemu sodelovanju. V teni morajo prekositi vse druge in biti vsem drugim v zgled. Napačno bi bilo gledanje, da je s tem Katoliška akcija ali da so druge organizacije s teni ponižane. Tako gledanje ni katoliško. Kaj pa so drugega kot pomožne sile Cerkvi, da vrši svoje delo, ki pa je dvojno: dušnopa-stirsko v domovini in misijonsko v misijonskih deželah. In k obojnemu so pritegnjene v posebni meri verske družbe. V pokorščini vodstvu Cerkve in v ponižni zavesti, da služijo, ne da vladajo, bodo te mlade čete lahko ponosne, da smejo sodelovati pri tako velikem dela kot je misijonsko, še celo vesele, da sinejo pri ten; delu sodelovati danes, ko nam pomeni prodiranje Cerkve v svet rešitev sveta. Sodelovanje pri največji akciji sveta ni ponižanje, ampak odlika, če smemo “takorekoč tovariško sodelovati z našim božjim Zveličarjem” (l’ij XII.) je to pač odlika za nas. In kaj naj misijonsko delo pričakuje od verskih organizacij, zlasti od Katoliške akcije? Najprej to, da bodo s katoliškim preporodom ustvarile pri nas podlago, da bo mogla v njej rasti in kliti misijonska misel, čim bolj se ho širil apostolski duh, tem bolj bosta pro-spevala misijonstvo in Katoliška akcija. Zato v teilt pogledu druga drugi pripravljata pot. Katoliška akcija in verske družbe bodo morale svoje člane izobraziti in vzgojiti. Zdravi pojmi in pristna ljubezen do Cerkve bo zajela nje in po njih ves narod. Zato je nujna zahteva Cerkve, da se člani vseh organizacij misijonsko vzgajajo. Misijonski val mora preplavljati vse verske družbe, kot je rekel Pij XI. Iz teh vrst mladih fantov in deklet bodo zrasli duhovniški, redovniški in misijonski poklici. 1/. bogastva katoliškega življenja mora nzkliti ta cvet. Saj prav to bo znak, koliko je v naših organizacijah res pravega duha. In če bo apostolska vzgoja res prava, bodo rastli na teh vrtovih lepi in bogati misijonski poklici, saj rastejo iz istega duha. Končno bodo prav ti člani sodelovali kot najboljši verniki v domovini pri misijonskem delu s svojo molitvijo, žrtvami in podpiranjem najrazličnejših misijonskih podjetij in bodo vzpodbujali k temu tudi druge. Saj prav ti so poklicani, da vodijo svoje rojake k celotnemu katoliškemu življenju. Tlako bo dobila sveta Cerkev v svojem težkem delu nove in izborne pomočnike. In tudi pri nas se moramo nadejati, da bo po verskih organizacijah, posebno še po Katoliški akciji, prodirala misijonska misel v narod, ga osvojila in pritegnila k delu. Posebno pa se moramo veseliti dejstva, da po zaslugah teh organizacij raste pri nas nov tod, ki bo katoliški, Ta rod nam bo dal misijonskih poklicev, nam ho dal misijonskih sodelavcev, nam bo dal katoličanov, ki bodo res v celoti katoliški, zato bodo vedno pripravljeni sodelovati pri misijonskem poslanstvu svete Cerkve. Ne bojmo se, da bi nam primanjkovalo moči za delo v lastnem narodu, če bomo v naših društvih povdarjali misijonsko misel. Pij XI., ki je menda dosti ljubil Katoliško akcijo, saj jo je sam ustanovil oziroma ji dal sedanjo obliko, ni imel niti malo te bojazni. Najlepše to ponazoruje tale dogodek: Ko je stalo Ü0. septembru 11)25 leta pred njim 20» članov Katoliške akcije, se je zazrl v mlade fante in vzkliknil: “Naj Kristus uporabi v tem trenutku moje besede, da zbudi nekaj misijonskih poklicev med onimi, ki nie poslušajo in doslej še niso mislili na daljni apostolat.” Tak duh mora hiti v nas. Preko osebne in skupinske sebičnosti se moramo povzpeti do prave in pristne ljubezni do Cerkve. Njej se moramo izročiti, njej posvetiti svoje delo. In če ho v nas ta nesebičnost, potem smemo upati, da bo tudi delo za narod blagoslovljeno. Sicer smo pa v nevarnosti, da delamo bolj zase kot pa za Cerkev. Tako bo misijonski val v naših organizacijah vzgojitelj k največji kreposti modernih apostolov — nesebičnosti. In misijonstvo ter verska društva s Katoliško akcijo na čelu bodo šla roko v roki na delo za zmago iste Cerkve. FRANC SODJA C. M. (“Ljubimo Cerkev”) GT Srbska pravosi. služba božja v liamos Mc.jia. V zadnji številki našega lista smo v 'lanku z gornjim naslovom opozorili bralec na pravoslavne Ruse, ki so se, ; podobno kakor mi, radi svoje protikomu1 nistifne miselnosti in dejavnosti morali umakniti iz Evrope na argentinska tla in za katere se posebno zanima in zavzema znani delavec za zedinjenje z lojenimi brati, jezuitski pater Filip Regis, rektor papeškega ruskega kolegija v Rimu, ki se sedaj mudi v Buenos Airesu. Obljubili smo, da bomo v tej številki ob- \ jav'li prevod njegovega članka v reviji “Mater Ecclesia”, v katerem razpravlja o odnosu tukajšnje katoliške javnosti db teh ruskih pravoslavnih vseljencev. Cla> nek, ki je prvenstveno namenjen argentinskim katoličanom, vsebuje kajpada ludi za nas veljavna in predragocena nadela Cerkve v vprašanju dela za zedinjenje. Pisec sc nanaša pred vsem na Ruse. Isto pa bi lahko zapisal tudi glede Srbov, Bolgarov, Romunov in sploh glede vseh pravoslavcev. DA BI BILI VSI ENO... VERA NOVOROŠI.IH PRAVOSLAVNIH Novodošli Rusi načelno nimajo ničesar proti veri. Nasprotno, prišedši iz dežela, kjer je vera preganjana, še zatrjujejo, da so verni. In resnično, nekateri iskreno in globoko verujejo. Na splošno pa je brezbožna propaganda, življenje brez sledu nadnaravnosti in popolna nevednost v krščanskih resnicah pustila globoko vrzel v verovanju te generacije. Neki duhovnik, ki je dolgo časa živel v stiku s “pripadniki” sovjetske Rusije v zapadni Ev. ropi, mi je dejal, da je med njimi kakih So % brezvercev in kakih 20 %, ki pravijo, da verujejo, a je pripomnil, da ni med prvimi in drugimi prav nikake razlike, ne glede verskega življenja ne glede poznanja verskih vprašanj. Treba pa je vedeti, da je ta duhovnik deloval in se gibal v posebnem okolju teh ljudi in da slika nikakor ni tako temna,, če vzamemo v poštev ruske družine, zlasti' kmečkega stanu. A kljub temu je res, da je vera najboljših zelo pogosto brez pravih temeljev. Eden od' njih mi je zaupal svojo versko razdvojenost, ki jo čuti, s temile značilnimi besedami: “Moje srce je verno, a možgani so brezbožni.”' I*a se je strastno oklepal vere. Tein ljudem bi bilo treba posredovati poznanje razumskih temeljev vere. Kar zadeva odnos do katolicizma, je stališče teh novih ruskih imigrantov kaj različno od" stališča onih, ki so emigrirali leta 1!)1X. Ti' slednji so se navadno načrtno in namerno ogibali pretesnih zvez s katoliškim okoljem in se zato kljub Üö letnemu življenju med' katoličani niso z njimi nič zbližali. Novi vseljene! pa, ki so šli skozi težke preizkušnje preganjanj, nimajo več toliko predsodkov.. Zdi se, da niti ne bi čutili kakih posebnih težav, sprejeti katolicizem, da bi se jim le-kilo s tem namenom in prizadevanjem približal. če pa bi ostali še vnaprej pravoslavni iz spoštovanja do vere prednikov, bi vsaj nečutni prav nobenega zadržka za zaupni stik s Cerkvijo in tudi ne bi obsojali tistih-svojih rojakov, ki bi se katoliški Cerkvi pridružili, Ali naj v tem njih razpoloženju gle- 6S — «lamo nek negativni pojav verske brezbrižnosti ali |>a dokaz njih duhovne širine in upanje na zedinjenje? Naj si vsak razlaga (o kot hoče, omenjenega dejstva ni mogoče zanikati, ampak se je treba zanj zanimati. A Til NAJ SE TOREJ LOTIMO SPREOBRAČANJA? Kako naj se torej katoličani zadrže? Najbolj naravna in najlažja rešitev vprašanja bi bila za nekatere, pridobivati te ljudi za to, da se oklenejo vere, ki vlada v deželi, to se pravi, da vstopijo v katoliško Cerkev in sprej-mejo nje latinski obred. Nacionalni in verski interes dežele, oba naj bi terjala to “asimilacijo”, in sicer kar najbolj popolno in mij-hitrejšo. Tu pustimo ob strani politična razglabljanja, ker ne spadajo v ta članek. Omenimo le, da se moti tisti, ki misli, da vsak, ki se ne pusti kar tako asimilirati, tudi že pomeni oviro narodnemu napredku. Nasprotno, tak človek že samo radi zvestobe svojini kulturnim izročilom pomeni za resnični napredek dežele veliko večjo vrednoto, kakor pa tisti, ki je kar takoj pripravljen pustiti vse in pozabiti vse, kar mu je bilo sveto, radi nekoliko bolj ugodnega položaja. Značilni primer za to našo trditev so nemške kolonije ob Volgi, kjer so se že pred dvesto leti naselile velike skupine Nemcev, ki so pa kljubovalno obranile i svoj jezik i svojo kulturo i svojo vero, «lasi obdane krog in krog od slovanskega pravoslavnega življa. Toda še daleč niso bile te kolonije v ruski zgodovini kaka nevarnost za deželo in državo, nasprotno, kolonisti so se izkazali kot najboljši podložniki in branilci državnih meja v dveh ruskih vojnah proti Nemčiji. Podobno bi mogli tudi ti novi vseljene! z enako zvestobo služiti svoji novi domovini Argentini. Toda nas zanima verska plat tega vprašanja. Tu niti ne moremo dosti razpravljati. Cerkvena oblast je spregovorila in postavila trdne in jasne določbe. Zlasti velika papeža Leon XIII. in l’i j XI. sta povdarila enakost med vsemi obredi, lepoto in svetost vzhodne liturgije; začrtala sta zelo natančna pravila za sprejemanje ločenih bratov nazaj v Cerkev, ki se iih ne sme ne obvezavati ne napeljavati k temu, da bi se oklenili latinskega obreda, ampak morajo duhovniki celo nasprotovati takim željam od strani spreobrnjenih in jim nikdar ne ustreči, razen v primeru, č<‘ kak ločeni brat prestop v latinski obred stavi kot pogoj za svojo vrnitev v naročje Cerkve. To določajo cerkveni zakoni; če se v kakem primeru ravna proti njih smislu in določbam, je to radi nevednosti ali pa zlonamernosti krajevnih činitel:ev. Ravnanje proti tein tako modrim navodilom zelo škoduje Cerkvi, kljub temu, da morda v kakem primeru služi k dvigu te ali one duše ali interesom te ali one narodnostne skupine. Kajti tako, cerkvenim določbam nasprotno ravnanje bi povzročilo med ločenimi brati gonjo proti katoliški Cerkvi in proti “osvajaželjnosti” Rima. Treba je poslušati Cerkev, ki odločno nasprotuje lati-nizaciji vzhodnih obredov, pa naj bo to v njih deželah samih ali pa v emigraciji, sredi latinskih obredov. NE SPREOBRAČATI POSAMEZNIKOV! “Pa dobro, pustimo jim vzhodni obred, a spreobračajmo naj jih pa le, kajne?” Za to stališč«* morda bralec pričakuje potrditev. Toda, kakor se to zdi čudno, je treba reči: Ne! Zakaj ne? Modrost nam odsvetuje. Izkušnja uči, klic sam na sebi ni nič drugega kot deleženie na poslanstvu, ki ga je človekom, je poseben božji vpliv v duši tega božjega izbranca, je kakor seme, ki ga Bog položi v misijonarjevo dušo, je izredna milost, ki more biti tudi vir novih milosti, če se misijonar odzove božjemu klicu, z eno besedo, pravi misijonski poklic je božje delo. Zato tudi more priti samo od Boga. “O gospod — je pisal Vincencij nekemu sobratu — kako nekaj dragocenega je vsak dober misijonar. Kajti Bog sam ga more vzbuditi in oblikovati. To je delo njegove vsemogočnosti in njegove neizmerne dobrote. V tem je razlog, da je naš Gospod izrecno naročil prositi Boga, naj pošlje dobrih delavcev v svoj vinograd. Kajti zares, dobrih misijonarjev ni, če jih ne pošlje Bog.” Misijonski |H>klic pa ni samo milost, ki naj ostane skrita v duši. Biti misijonar pomeni biti poslan za delo, ki je po svoji naravi nekaj vidnega. Torej tudi misijonski po- klic mora biti nekaj, kar se na kak način mora javiti na zunaj, /ato je važno vprašanje, kako je mogoče spoznati pravi misijonski poklic. Kakšni so torej znaki pravega misijonskega poklica? Vincencij zahteva kot prvi znak pravega misijonskega poklica "ZAKONITO POSLANSTVO” od cerkvene oblasti. Nihče torej ne more reči, da je poslan od Boga, če bi šel na ■■isijonsko polje na svojo roko, ne da bi imel za to dovoljenje ali odohrenje od pristojne cerkvene oblasti. Razlog za to zahtevo je očiten, če je misijonsko delo po svojem bistvu nadaljevanje Kristusovega poslanstva v njegovi Cerkvi, nihče ne more upravičeno sodelovati pri tem poslanstvu, če ga ni poslala zakonita cerkvena oblast. Kajti Kristus tega poslanstva ni izročil vsem članom Cerkve brez razlike, ampak ga je poveril tistim, ki jih je postavil, da naj vodijo njegovo Cerkev na zemlji. Vincencijeve besede v tem pogledu so tako določne, da bi kdo skoraj lahko sklepal, da po njegovi misli misijonski poklic obstoji skoraj izključno v zakonitem poslanstvu od pristojne oblasti, če bi torej papež dal kakemu duhovniku ukaz, da naj gre v misijone, bi bilo to zadostno jamstvo, da ima misijonski poklic od Boga. Vendar pa je iz Vincencijevih besed razvidno, da je poleg tega glavnega znaka zahteval še nekatere druge pogoje za pravi misijonski poklic. mu jih dati. /ato, bratje mo!i, upajmo: če vas bo Bog poklical v tuje dežele, vam bo • udi dal milost, da se boste naučili ondot-nega jezika. Zaupajte vanj: Bog nikoli ne stremi za nameni, ne da bi dal zanj » potrebnih sredstev, če bo zahteval od vas eno, vam bo dal tudi drugo.” i’oleg usposobljenosti je Vincencij od svojih sobratov zahteval še en pogo’, preden jih je poslal v zunanje misijone: ŽELJO, ITI V MISIJONE. Daši je v svojih nagovorih in pismih zopet in zopet poudarjal, da vsak dober misijonar mora biti pripravljen iti tudi na konec sveta, če ga tja pošlje pokorščina, vendar dejansko ni nobenega misijonarja poslal v zunanje misijone, če ni bil gotov, da je bila to tudi njegova želja. Vsaj po virih, ki so se nam ohranili, moramo soditi, da je bilo to njegovo ravnanje dosledno. / drugimi besedami, Vincencij je za misijonsko armado hotel imeti le prostovoljce. In neredko jili je pustil, da so ga ponovno prosili, naj jih pošlje v misijone, da je bil tako bolj gotov njihove volje iti v misijone. (■lavni razlog za tako ravnanje je našel v prepričanju, da se v želji, iti v misijone, javlja (udi klic božji. Taka želja, iti in izpostaviti svoje življenje v nevarnost za duše, se ne more poroditi “iz mesa in krvi”, ampak more priti le od Boga, kot nekako posebno božje navdihnjenje. /ato tudi ni prikrival svojega veselja, če je kak sobrat prišel preden s prošn jo, da bi ga poslal na Madagaskar. O MISIJONARJU Eden izmed teh pogojev je SPOSOBNOST, če kdo ni dovolj usposobljen za misijonsko delo, je to znak, da ni poklican. Vincencij je dosledno ravnal po tem načelu, ko je izbiral misijonarje za razna misijonska podvzetja, ki jili je imel v načrtih. Vedno je bilo njegovo prvo vprašanje, če ima ta in ta misijonar primerne lastnosti za ta in ta določeni misijon. Vendar pa Vincencij s tem načelom ni pretiraval. Usposobljenost zanj ni bila glavni znak misijonskega poklica. Po njegovi misli bi tudi bilo možno, da bi Bog dal potrebne lastnosti kakemu 'misijonarju tudi še kasneje, ko se je ta misijonar odzval božjemu klicu. Vincencij je to misel posebno jasno izrazil v nekem nagovoru, ko je dejal svojim sobratom: “Bog nikoli nikogar ne kliče v kak poklic, ne da bi videl v njem potrebne lastnosti ali vsaj ne bi imel namena “•> gospodje — je vzkliknil v nekem nagovoru — kako so srečni tisti, ki imajo tako razpoloženje in ki jim je Bog dal to milost, da so pripravljeni in željni iti v daljne kraje tam žrtvovat svoje življenje za Jezusa Kristusa.” Drug razlog, zakaj ni nikogar poslal v zunanje misijone brez n'egove lastne prošnje, pa je bila njegova velika modrost v ravnanju s sobrati. Pognal je človeško slabost, /ato je raje videl, da so sledili svojemu notranjemu klicu, ne njegovemu ukazu. 2. MISIJONAR. Kdo more postati misijonar? Na to vprašanje smo z Vincencijem deloma že odgovorili, ko smo rekli, da po Vincencijev! misli nihče ne more postati misijonar, če ni za to usposobljen. In kdo je usposobljen za misijonski poklic? V najlxilj svojskem smislu besede more postati misijonar tisti, ki je prejel DUHOVNIŠKO POSVEČENJE. Kajti po Vincencijevi misli “pouk božjih stvari ni poklic laikov; treba je imeti svete redove, da kdo sme učiti božjo besedo; drugačno ravnanje bi pomenilo nered, bi bilo poseganje v služi*» du. hovnikov, ki imajo edini pravico javno učiti krščanske resnice.” Eden glavnih pogojev, da kdo more postati misijonar v polnem smislu besede, je torej duhovniški poklic. Brez duhovnikov ne bi bilo mogoče ustanoviti nove cerkve po misijonskih deželah. To je samo [m* sebi jasno. Vendar Vincencij ni izključil TjAIKOV od misijonskega dela. Vemo, da je z misijonarji večkrat poslal tudi kakega brata laika. Ko so ga misijonarji z Madagaskarja prosili, naj bi jim poslal nekaj usmiljenih sester na pomoč, je bil tudi hitro voljan izpeljati ta načrt. Da ga ni, so hile krive neugodne okoliščine, ki se je z njimi moral boriti ta misijon. Vincencij je tudi z občudovanjem gledal delo francoskih uršulink v kanadskem misijonu, ki so prišle v Kanado 1. 1039. Morda je bil njihov zgled eden izmed nagibov, zakaj se je takoj vnel za načrt, da bi poslal usmiljene sestre na Madagaskar, da bi tam ustanovile šole za dekleta. Tako vidimo, da so bile Vincencijeve misli v tem oziru dokaj moderne. Daši je misijonski poklic pred vsem poklic duhovnikov, vendar po njegovi misli pot v misijone laikom ni zaprta. Vendar pa morajo tako prvi kot drugi imeti potrebne lastnosti, da morejo po pameti biti poslani v misijone. Najprej morajo biti TELESNO USPOSOBLJENI za ta poklic. Pred vsem ne smejo biti prestari. Vsi misijonarji, ki jih je Vincencij poslal v zunanje misijone, so bili razmeroma mladi, okoli tridesetih let. En razlog za to, da naj bi raje mladi ljudje šli v misijone, jo videl tudi v lažji priučitvi jeziku. Od (ega prepričanja ga ni mogel odvrniti niti ugovor, češ da je za (ako težko delo kot je misijonsko treba izkušenih mož. Imel je veliko zaupanje v milost misijonskega poklica, /ato se ni hal za misijonarje. Ko se je n. pr. misijonar Jeean Le Vacher odpravljal v Tunis, je slučajno (udi tedanji apostolski nuncij v Parizu prišel k Sv. Lazarju, čudil se je, da je Vincencij poslal tako mladega duhovnika v deželo, kamor bi bilo po njegovi misli treba poslati najbolj izkušene in v čednosti najbolj utrjene duhovnike.' “Mon-sinjor, ima poklic za to," mu jP odvrnil Vincencij. Misijonarji morajo biti tudi dovolj trdnega zdravja. Daši Vincencij v tem pogledu ni pretiraval, vendar je poslal v misijone samo lake misijonarje, ki je o njih vedel, da njihovo zdravje ne ho prešibko za nove razmere. Tako n. pr. namenoma ni bil voljan poslati nekega duhovnika v misijon na Libanonu, ker je o njem vedel, da bi težko prenašal tamkajšnjo vročino in je imel bolno nogo. A tudi misijonarjem, ki jih je že poslal, je večkrat naročal, naj pazijo na zdravje, posebno spočetka. “Zaman bomo prosili Boga, da naj Vas ohrani, — tako je pisal nekemu misijonarju na Madagaskar — če ne boste Vi sam skrbel za to. Prosim Vas torej z vso ljubeznijo svojega srca, da zelo pazite na svoje zdravje in na zdravje svojih sobratov. Iz svoje lastno izkušnje lahko veste, kako zelo potrebujete drug drugega in kako Vas potrebuje tamkajšnja dežela. Prepričanje, da so naši rajni sobratje tam pospešili svojo smrt s preobilnim delom, Vas mora vezati, da boste zadrževali svojo gorečnost. Bolje je imeti preveč moči kot pa premalo.” Pred vsem drugim pa morajo biti misijonarji DUHOVNO USPOSOBLJENI za misijonski poklic. Misijonsko delo je po svojem bistvu nadnaravno delo. Zato mora tiste, ki se hočejo zanj žrtvovati, odlikovati svetost in visoka stopnja krščanskih kreposti. “Delo Našega Gospoda — je dejal Vincencij — ne bo uspešno opravljeno zaradi množice delavcev, ampak preje zaradi zvestobe malega števila onih, ki jih On kliče.” Dejansko Vincencij ni okleval žrtvovati tudi najboljše izmed svojih sobratov za zunanje misijone. Med misijonarji, ki jih je poslal na Madagaskar, ne samo ni bilo nikogar, ki bi delal sramoto 'svojemu poklicu, ampak imamo celo vlovoU JVrič za njihovo odlično nravno stopnjo. Rilo bi preveč naštevati tu vse razne kreposti, ki jili je Vincencij priporočal svojini misijonarjem. Preti vsem drugim mora imeti ■dober misijonar živo ljubezen v srcu. “Torej — je Vincencij v nekem nagovoru dejal sobratom — če smo poklicani, da ponesemo ljubezen do Roga v daljne kraje, če moramo z njo vžgati narode, če je naš poklic zanetiti jo po vsem svetu, če je temu tako, bratje moji, kako zelo moram jaz sam goreti v tem božjem ognju.” Poleg ljubezni do Boga in do bližnje a je misijonarju še posebno treba velikega zaupanja v božjo pomoč. To krepost je Vincencij s posebno vnemo skušal utrditi v dušah svojih sobratov, posebno tistih, ki jih je poslal na Madagaskar. Tako je n. pr. pisal nekim misijonarjem, ki so se poslavljali: "“In četudi ne boste mogli pomagat) drug drugemu, Vam Rog ne bo nikoli odtegnil svoje pomoči, ko je dejal, da, tudi če :>i mati zapustila svojega otroka, bi ga on sam sprejel v svoje varstvo. Kako zelo morate biti prepričani, du bo dober do vas, moji dragi gospodje da vas bo vodil, da vas bo branil in skrbel za vas, za vas, ki ste se mu popolnoma izročili in sedaj stavite vse svoje upanje na njegovo varstvo in njegovo pomoč.” Ker ie Vincencij imel tako visoke misli o misijonarjih, je bil tudi prepričan, da dobri misijonski poklici niso številni in “da je vsak dober misijonar kakor zaklad”. M. PRIPRAVA NA MISIJONSKI POKRIC Misijonski poklic je torej pred vsem nekaj božjega • misijonarjevi duši. Tako Vincenci-jevo pojmovanje misijonskega poklica pa ne pomeni, da bi se ta božja klica, položena v misijonarjevo dušo, mogla razviti in doseči svoj namen brez človeškega sodelovanja. Z drugimi besedami, če kdo hoče postati dober misijonar, se mora na svoj poklic pripraviti, v nadnaravnem in naravnem oziru, duhovno in telesno. Začeti je treba z vzgojo misijonarjev že v domovini in treba jo je dopolnjevati tudi še, ko so že na misijonskem polju. V ■čem naj torej po Vincencijevi misli obstoji vzgoja ali priprava misijonarjev? Prva misel sv. Vincencija v tem pogledu je, ■da je treba mnogo moliti za dobre duhovniške in misijonske poklice. Dober misijonar je pred vsem sad mnogih in gorečih molitev. Zato je Vincencij tako pogosto vzpodbujal svoje so' brate, naj molijo, da bi Gospod poslal dobrih delavcev v svojo žetev. Molitev za dobre 'misijonarje je še toliko bolj potrebna, ker vzgo!a misijonarjev ni nekaj lahkega. “Žetev je ve- Misijonar ob življenja zatonu. . . lika in delavcev ie malo... in zelo težko je vzgojiti dobre. .Med tistimi, ki se ponudijo, •Uh je le malo sposobnih in pi'ipravljenih, da bi postali misijonarji za vedno” — taka je kila Vincenci jeva misel v tem oziru. Glede tega, kako naj bi se vršila vzgoja bodočih misijonarjev, Vinceneijeve misli niso tako jasne, kot bi morda želeli, vsaj ohran jene niso. Vendar pa vsaj deloma moremo odgovoriti tudi na to vprašanje. ^a splošno smemo reči, da je bila Vincenci jeva vzgoja bodočih misijonarjev bolj priložnostna. Najprej je hotel vzgojiti svoje sobrate v dobre duhovnike. Potem jim je skušal vliti tudi 'misijonskega duha, kadar koli in kakor koli se mu je ponudila ugodna prilika. Ko ga je pa ta ali oni sobrat izrecno prosil, naj bi ga poslal na Madagaskar ali kam drugam v misijone, niti je navadno dal še kaka posebna navodila, kako naj se pripravi na to poslanstvo. Vincencij je sicer odobraval misel posebnega semenišča za misijonarje, ki ga je ustanovila v Ritmi Kongregacija za širjenje Vere. Vendar je nekoliko dvomil, če bo ta način vzgoje posebno uspešen. Kajti po njegovi misli bi bilo pač lahko pajti gojence, ki bi bili voljni iti v Rim študirat \ tem semenišču, a bi bilo težje najti take, ki bi bili v misijonskem poklicu stanovitni, tako da bi bili voljni zapustiti vse in se izpostaviti nevarnostim misijonskega življenja. Zato je raje usmeril misijonsko vzgojo svojih sobratov tako, da jih je naj.rej skušal za to apostolsko delo vneti in potem pa čakati, da se po treznem premisleku ta ali oni sobrat odločil za misijonsko žrtev. Po virih, ki so se nam obranili, tudi vemo, da sodobno misijonsko slovstvo Vincenciju in njegovim sobratom ni bilo neznano. Tako n. pr. vemo, da so vzeli Vincencijev! misijonarji s seboj na Madagaskar med drugimi knjigami tudi poročila jezuitskih misijonarjev, neko zgodovino Japonske itd. Zato smemo upravičeno sklepati, da je pri Vincencijev! misijonski vzgoji tudi misijonsko slovstvo imelo gotovo vlogo. Kot važen del priprave bodočih misijonarjev na misijonski poklic, je Vincencij posebno priporočal učenje jezikov. Zanimivo je, kako zelo je poudarjal to točko. Vedel je, da brez znanja jezika misijonarji nikoli ne bodo prav sposobni uspešno vršiti svoje poslanstvo. Zato je priporočal učenje jezikov v pismih misijonarjem, govoril je o tem pri svojih nagovorih, in če je zvedel, da kak misijonar ni posvečal dosti pažnje tej nalogi, ni štedil z besedami, s katerimi bi ga pripravil do tega, da bi se z vso vnemo posvetil študiju jezika onega kraja, kjer je deloval. V ta namen je rad tudi navajal zglede misijonarjev drugih redovnih družb, posebno jezuitskih, ki so s temeljitim znanjem jezika dosegli tako velike uspehe med domačini. Tako je n. pr. priporočil misijonarjem, ki so odhajali na Madagaskar: “Opozarjam vas, da se za nekaj časa ne bavite z nobeno drugo stvarjo kot z učenjem jezika. Mislite si, da ste kakor otroci, ki se uče govoriti. ’ Misijonar se mora torej pripraviti na svoj poklic, če hoče, da ga bo mogel vredno vršiti. Z vajo v krepostih, s študijem, z molitvijo mora kopičiti v svoji duši bogastvo, ki ga bo kasneje posredoval tistim, ki jim bo oznanjal božjo resnico. Tako je v bistvu Vincencijevo gledanje na misijonarjevo vzgojo. ‘ItVrkev je kakor velika žetev, ki zahteva delavcev, toda delavcev, ki delajo. Nič ni bolj v skladu z evangelijem kakor da kdo z molitvijo, s čtivom in v zbranosti kopiči v svoji duši razsvetljenja in duhovne sile in potem gre in deli ljudem to duhovno hrano. Tako je «lelal naš Gospod in za njim njegovi apostoli.” V to načelo je Vincencij na kratko povzel, kar mislil o vzgoji in pripravi misi jonarjev. 4. ODLIČNOST IN ZA.SLOŽNOST MISIJONSKEGA POKLICA Misijonski poklic torej zihteva od misijonarja z:iat?:ib žrtev že v časti priprave. A še večje žrtve mora misijonar doprinesti, ko zapusti svojo domovino in začtte z miši 'onskim delom. Misijonski poklic je zato poklic znatnih žrtev. Vincencij tega ni prikrival svojim sobratom, ko jih je pošiljal na Madagaskar ali v Afriko. Neredko je celo primerjal misijonski poklie mučeništvn. “Zares — tako je dejal — izpostaviti svoje življenje, prejadrati morja samo zaradi ljubezni do Boga in zveličanja bližnjega, to je neke vrste mučeništvo, je mu-čeništvo vsaj v volji, četudi ne bi bilo dejansko, kajti misijonar zapusti vse in se izpostavi ne vem koliko nevarnostim. In dejansko, Cerkev smatra za mučence tudi svetnike, ki so umrli v izgnanstvu, kamor so bili poslani zaradi Našega Gospoda.” A ravno zaradi tega, ker so misijonarji po Vincencijev! misli kakor mučenci, ki umi jejo v izgnanstvu, jih svetnik tudi blagruje. “<> Zveličar, — je nekoč vzkliknil — kaka milost je biti med tistimi, ki se jili Bog poslužuje, da prinese drugam svoje blagoslove in svojo Cerkev!... Blagor misijonarjem, ki' bodo vztrajali v tej službi, tako trudapolni zanje, a tako koristni za bližnjega.” Misijonarji so toraj zavidanja vredni, kljub» temu, da jim njihov poklic nalaga take žrtve. Kajti misijonski poklic je eden najbolj odličnih poklicev, ki si jih katoličan more izbrati. Poleg tega je to tudi eden najbolj zaslužnih poklicev. Misijonar, ki je bil zvest v izvrševanju svojih poklicnih dolžnosti, je lahko gotov, da Ih) prejel od Boga večno plačilo. To misel je Vincencij večkrat poudariF v svojih nagovorili in pisanjih. Misijonski poklie je eden najodličnejših poklicev najprej zato, ker je to udeležila na poklicu Jezusa Kristusa in celo nadaljevanje-iste naloge, ki jo je Kristus zajMičel v letih svojega bivanja med ljudmi. Misijonski poklic torej ni nič drugega kot jMiklio Jezusa Kristusa. Zato je tudi najbolj popolna oblika boje za Kristusom. Zato je ta “poklic tako-velik in tako časti vreden kot je bil poklic,-apostolov in največ jih svetnikov božje Cerkve”. Ker je misijonski poklic apostolski poklic,, se Vincencij ne boji reči, da je ta poklic celo» odličnejši kot poklic kakih kontemplatlvnih redov, kot n. pr. kartuzijancev. “Je velika razlika med apostolskim življenjem in samoto v Chartreux. Bes, samota v kartuziji je nekaj zelo svetega, a ni primerna za tiste, ki jili Bog kliče v apostolsko življenje, ki je samo na sebi bolj odlično, če nebi bilo tako, bi sv. Janez Krstnik in celo Jezus Kristus ne bila dala prednosti apostolskemu življenju pred samoto, kar sta storila, ko sta zapuščala puščavo in odšla pridigat ljudem. Poleg tega apostolsko življenje ne izključuje kontemplacije, ampak jo celo goji in se ,’e poslužuje, da apostol bolje spozna večne resnice, ki jili mora oznanjevati. Poleg tega je apostolsko življenje tudi bolj koristno za bliž-njejra, ki «a moramo ljubiti kot samega sebe in mu zato pomagati še na drug način, s katerim mu ne morejo biti v oporo tisti, ki se posvete samoti.” Vincencij je te misli, ki smo jih pravkar navedli, izrazil v pismu nekemu misijonarju, ki se je mislil pridružiti kartuzijancem. Svetnikova misel je popolnoma pravilna. Je res, da je kontemplativno življenje samo na sebi ■odličnejše kot aktivno. A ni odličnejše kot apostolsko življenje, ki naj bi po Vincencijev! zamisli združevalo oboje: kontemplacijo in akcijo. Vincencij nikakor ni podcenjeval kon-templativnega življenja kartuzijancev. Hotel je le poudariti notranjo vrednost misijonskega poklica, kakor sl ga je zamišljal, nani-i-eč kot poklic, ki mora temeljiti na konteni-placiji in obenem razviti požrtvovalno dejavnost za zveličanje bližnjega. Zgolj dejavnost, pa naj bi bila še tako požrtvovalna, a brez •duhovnosti, bi bila po Vincencijev! misli kol lupina brez jedra. Apostol brez duhovnosti bi bil po Vincenci jevi misli kakor telo brez duše. Apostol z globokim duhovnim življenjem pa je bil za Vincencija tako nekaj velikega, da skoraj ni mogel najti izrazov za svoje spoštovanje do takega poklica. Ko je leto kasneje >sti misijonar odhajal na Madagaskar, mu je Vincencij zopet pisal: “O gospod... Ni malo kartuzijanov, ki bi bili voljni zapustiti svoj -samostan in se posvetiti tako važnemu delu.” Misijonsko delo namreč ni samo nekaj odličnega samo po sebi. Je tudi delo velike važnosti za katoliško Cerkev. Omenili smo že, ■da je Vincencij videl v misijonskem delu tudi delo za rešitev Cerkve. Potem takem se sme misijonar imenovati dobrotnik Cerkve. Kakšna milost je torej biti med tistimi, ki se jib Kog poslužuje, da ohranja svojo Cerkev na 'zemlji in jo rešuje pred njenimi sovražniki. Vincencij je to misel pojasnil s primero. Misijonarji so kakor dobri ljudje, ki pomagajo -človeku plemiškega stanu, ki je prisiljen bežati, in se ponudijo, da rešijo njegovo premoženje. Kakor ti dobri ljudje store veliko veselje temu gospodu, ki je v nesreči, tako je delo misijonarjev, ki se trudijo, da bi rešili božio Cerkev pred propadom, Kogu še posebno všeč in mu je tako rekoč v tolažbo. “O gospodje in moji bratje — je Vincencij zaključil — kakšno veselje za Koga, če med razvalinami svoje Cerkve, med prekucijami, ki jih povzročajo krive vere, med zmedami, ki jib človeška pohlepnost ustvarja z vseh strani, -če v tem propadu najde duše, ki se mu |>onii-■dijo, da prenesejo drugam ostanke njegove »Cerkve, če se sme tako reči.” Misijonarji, ki se trudijo za razširjenje Cerkve po novih deželah, torej smejo pričakovati posebno nagrado od njihovega božjega Cospodarja. A tudi če gledamo misijonsko delo kot delo za zveličanje bližnjega, moramo reči, da je to delo delo velike ljubezni in zato tudi vredno plačila ljubezni. “Gospodje, kdor pravi “misijonar", pravi “rešitelj” — tako je Vincencij dejal v nekem nagovoru, če biti misijonar pomeni isto kot rešiteli, je gotovo, da misijonar mora prejeti plačilo, ki ga je Kristus obljubil tistim, ki delajo dobro bližnjemu zaradi lioga. Tako je po Vinrencijevi misli življenje dobrega misijonarja kakor eno samo dolgo inu-čeništvo, a tudi kakor eno samo dolgo zaslu-ženje. Zato je v njegovih očeh tudi še posebno zavidanja vredna smrt takega misijonarja. Vsakokrat, ko je prejel novico, da je kak sobrat padel na misijonskem polju kot žrtev svojega poklica, je bil to zanj krut udarec, posebno še, ker je bila njegova družba številčno še tako slabotna. A takoj se *e potolažil ob misli, da so njegovi sobratje odšli po plačil« in jih je zato treba blagrovati. Smrt misijonarjev je bila zanj kakor smrt mučencev, smrt “dragocena v nebesih in na zemlji, in ki bo z božjo pomočjo seme novih misijonarjev, kakor je bila smrt mučencev seme novih kristjanov; kajti ta smrt je mučeništvo ljubezni”. “O kolika dobrota! Kakšna izguba . . toda velik dobiček! O Zveličar! Kri mučencev — seme kristjanov! . . . Ah, kdo ne bi želel umreti kot oni in imeti zagotovljeno večno plačilo? <) Zveličar, ni je stvari, ki hi bila bolj vredna naših želja!” Tako je bilo Vincencijev© čutenje, ko ie prejel vest o smrti prvih misijonarjev na Madagaskarju. Isto je bilo njegovo mišljenje tudi še kasneje, ko je zvedel, da je misijon na Madagaskarju zahteval še nove žrtve. “Bog je tako odločil, da nam je vzel še gospode Dufoura, Prevosta in Kellevillea, ki so bili odšli na Madagaskar razširjat vero in ki so sedaj odšli v nebesa, «la tam pomnože število blaženih... Zares, naša bolečina je preobilna. Toda Kog bodi hvaljen za vse te izgube, ki so — po naše rečeno — vidike za družbo. Toda. . . vsi ti misijonarji so srečni, ko so po besedi Našega Gospoda rešili svoje duše s tem, da so jih izgubili, in mi moramo upati, da nam bodo pred Kogom več pomagali, kot na če bi bili med nami, in njihov prah bo z božjo pomočjo kakor seme, ki bo rodilo množico novih apostolskih delavcev.” Iz “Vincencij in misijoni”. Kr. Anton Soklič Slike so vzete iz najnovejšega španskega misijonskega filma “žetev je velika”. IZGUBLJENA I. — Kitajske državljanske vojne bo skoraj konec. Komunisti imajo pod seboj že skoraj vse, kar je omembe vrednega na Kitajskem. Iz zavzete Mandžurije, tam na ruski meji, so se vrgli na Peking, srce stare Kitajske, in na Tientsin, veliko industrijsko središče severa, ter ju zavzeli. V roke jim je padel tudi že Tsingtao, važno pristanišče šantunskega polotoka, iz katerega so se severoameriške bojne ladje že prej previdno umaknile. Preko Sučova, prometnega vozla na prehodu iz severne v srednjo Kitajsko, so komunisti prodrli do Jangcekianga in se postavili na njega obale ter ponujali nacionalistom mir, ki pa ne bi bil nič drugega kot predaja in ga zato niso sprejeli. Sledil je vdor čez Jangcekiang in zavzetje Nankinga, nacionalističnega in vladnega središča kitajske republike. Nacionalistična vlada se je umaknila daleč na jug, v Kanton, čangkajšek pa z najboljšimi če- *«ini, letalstvom in — zlatom na otok For-mozo. Komunisti |>a so stali pred Šanghajem, ki je četrto na j večje mesto na svetu (6 milijonov prebivalcev) in središče vse trgovine zapadnili sil s Kitajsko. Ker so nacionalisti napovedovali, da bodo branili Šanghaj do zadnjega moža in zadnje hiše, je svet mislil, da bo doživel novo stalingrajsko tragedijo. Pa nič takega: Ko so rdeči po nekaj hudih bojih prebili šanghajski obrambni obroč, so skoraj brez večjih težav vkorakali v mesto. Tako so imeli središče 'Kitajske v oblasti. A se niso ustavili. Ogromne armade so se začele valiti proti zapadli in jugu. Na zapadli so prodrli do Hankova in ga zavzeli, na jugu pa so ob morju zavzeli provinco čekiang, v provinci Kiangsi so zavzeli glavno mesto Nančang, pa menda tudi vso ostalo provinco, v provinci Hunan pa po zavzetju čungša pod Hankovom prodirajo oh mogočni železniški progi, ki vodi iz Mandžurije preko Pekinga in Hankova in čangše v Kanton in Hongkong, proti tema dvema mestoma, kjer jih čakajo, v prvem nacionalisti, v druge,n pa — Angleži, kajti Hongkong je njihova kolonija. 1 torba za provinco Kvantung, v kateri se ti dve mesti nahajata, se je zdela že tik pred vrati, a se je sredi junija nekam zaustavila, nekaj radi povodnji, ki so prodirajočim komunistom zastavile pot, nekaj pa menda tudi radi tega, ker komunisti proti pričakovanju spet ponujajo nacionalistom mir in celo omi-Ijujeh) tistih osem pogojev, ki so jih nacionalisti oh prejšnjih pogajanjih radi njih trdote že zavrgli, še točko o izročitvi “vojnih zločincev" s čangkajšekom in mons. Yupinont na čelu so omilili, v koliko, ne vemo. Kaj jr privedlo komuniste do te “miroljubnosti”, ko ves svet že govori, da je usoda Kitajske zapečatena in da ni sile, razen Boga, ki bi sedaj komuniste pri osvojitvi cele Kitajske mirovna pogajanja, tudi če jih začno, ne bodi» privedla niti tako daleč kot so, prva, zlasti her je sedaj na vrhu kitajski* nacionalistične vlade človek, ki je odločen protikomunist in je razglasil za svoj program boj na življenje in smrt s komunizirom. Najnovejša poročila z dne IK. junija pa vedo povedati, da se kitajski komunisti pripravljajo na “poslednji udar”, s katerim namerava'o zlomiti še zadnji nacionalistični odpor na kitajski celini, ako vlada ne bo pripravljena sprejeti njih pogojev. Dvojno vojno silo bodo pri tem uporabili: Ljudsko osvobodilno vojsko, ki se je dne 1. januarja l!>45) začela organizirati iz raznih skupin komunističnih četnikov po vseh južnokitajskili provincah ih predstavlja sedaj že tri močne “ljudske armade”, ki so v preteklem polletju zavladale že tudi po večjih mestih kitajskega juga —, in pa več armad redne kitajske komunistične vojske, ki se dobro oborožena in izvežbana ureja na velikem področju od centralnega .langcekianga do province Kukien na jugu. Ni izključeno, da bodo komunisti takole v septembru že gospodovali tudi v Kantonu. Danes pa imajo komunisti trdno v oblasti skoro polovico neizmernega kitajskega ozemlja, skoro dve tretjini petstomilijonskega kitajskega prebivalstva in večino vsega, kar je na Kitajskem kulturno, industrijsko in gospodarsko pomembnega. Zemlje vidno morda še najlažje označiš položaj današnje komunistične Kitajske, če rečeš, da imajo rdeči dežele) zasedeno približno 1000 km na široko od obale v notranjost, od meje VHSS pa skoro do višine otoka Formoze. Ostala dežela je bolj ali manj še pod kontrolo nacionalistov, ki jim jo pa zlasti na jugu komunistični četniki prevzemajo. Tudi če pade Kanton, zadnje večje nacionalistično oporišče na celini, ni KITAJSKA... mogla zadržati? Časopisni poročevalci vedo povedati, da so se komunisti znašli pri ureditvi, upravi in oskrbi osvojenih pokrajin, zlasti velemest, v nemajhnih težavah, ker nimajo v svojih vrstah zadostnega števila dovolj usposobljenih moči. Moti jih ne malo tudi to, ker se nacionalistična Kitajska tako trmasto upira, (ločini so mislili, da jim ho vsa ostala Ktajska padla v naročje, brž ko bosta padla Šanghaj in Hankov. Zdi se pa, da ta nova konec. Ostaneta jim na celini slavni čuiigking v srcu Kitajske, kjer je nacionalistična Kitajska že enkrat dočakala svoje vstajenje — iz japonske okupacije v zadnji vojni, na morju pa zlasti otok Formoza, kjer se je utrdil vodite) nac. Kitajske čangkajšek. Toda ves nadaljnji odpor kitajskih nacionalistov je le še simboličnega značaja. Stal bo morda še nekaj desettisočev mrtvih na rečeno, da bo nacionalističnega odpora že čisto. «obeh straneh, a dokončne okupacije Kitajske od strani komunistov ne bo zavrl. Je že čas, da •se sprijaznimo s teni dejstvom: Kitajska je komunistična. In nobena človeška sila ne bo tega dejstva spremenila, razen morda — polom svetovnega komunizma v tretji svetovni vojni. II. KAKŠEN JE KITAJSKI KOMUNIZEM Mnogi, ki ne poznajo dobro komunizma v njega bistvu ali gledajo nanj le pod političnim vidikom, si komunistične Kitajski« nič kaj k srcu ne jemljejo, češ da si je še vsaka sila ob trdi lupini kitajskega konservatizma polomila zobe, ali da kitajski komunisti sploh niso pravi komunisti, ampak samo socialni reformatorji, ali da bodo celo nasprotniki in tekmeci komunistične Kusije, kar dobri sosedje pa zapadnim silam itd. Zlasti to zadnje so začeli misliti in upati nekateri, ko so komunisti po zavzetju Šanghaja slovesno izjavili i zastopnikom zapadnega kapitalizma i revolucije žejnim delavskim masam, da bo treba s popolno in dosledno izvedbo revolucije na Kitajskem še desetletja počakati in preje deželo industrializirati ter v ta namen sodelovati s privatnim zapadnim kapitalom. Pri vsem tem se mnogi poslužujejo primerjave s Titom in njegovimi, češ da se bo na Kitajskem čangkajšek zapušča Nanking zgodilo v veliki meri to, kar se dogaja v malem v Jugoslaviji, s to veliko in pozitivno razliko, da upornost Tita proti kominfonnu za sovjetski blok ne pomeni posebne nevarnosti, (ločim upornost kitajskega komunizma proti Moskvi labko pomeni katastrofo za URSS in njene cilje. . . Na vse te misli, ki nikakor niso brez podlage, se pa človek vpraša: Ali so Maotsetung in njegovi sodelavci z milijoni, v 30 letnih trudili in bojih vzgojenih in oblikovanih organiziranih kitajskih komunistov —i- ali so komunisti ali niso? Sami pravijo o sebi, da so. In če so — prazno je naše upanje.! Vsako navidezno odlašanje ali popuščanje v komunističnem z. revo lue ioni ran ju Kitajske je samo skrbna in smotrna priprava tega zrevolu-cioniranja, je prav za prav le revolucija v prvih etapah svojega razvoja, ki gre nujno in taktično za ciljem in ga bo tudi v kratkem dosegla. Tu morda ne bo napak, če navedemo vtise, ki jih je dobil glede pristnosti kitajskega komunizma časopisni poročevalec agencije Al’ na Koreji, objavljene v dnevniku “Na-cion”, Buenos Aires, Iti. junija. “Komunistična Kitajska je prostovoljna prijateljica Kusije, V njunem prijateljskem odnosu ni zaslediti nič naročenega ali vsiljenega. Vse kaže, da kitajski komunisti zvesto in skrbno slede navodilom Moskve. Dopisnika, ki se je pravkar vrnil na Korejo iz Pekinga,so od vseh strani spraševali, so li kitajski komunisti le agrarni reformisti, ki so si oznako komunistov samo pomotoma nadeli. On je vsem odločno odgovoril: Ne! Ta zmotna predstava o kitajskih komunistih je kot nek mit začela krožiti po severni Kitajski. A kitajski koiniinisti so točno to, kar pravijo o sebi, da so: komunisti. Njih nauk je nauk Karla Marxa, prikrojen po njegovih učencih Leninu in Stalinu in po Maotsctuugu, voditelju kitajskih komunistov. Zaentcrat nimamo na razpolago otipljivih dokazov, da I! lisi ja direktno vodi in podpira kitajske komuniste, a ni nobenega dvoma o tesni povezanost i med Moskvo in kitajsko komunistično vlado v Pekingu. Kitajski komunistični voditelji so odlično marksistično vzgojeni, disciplinirani in svojo akcijo prilagojcvajo in vzporejajo celotni osvajalni akciji svetovnega komunizma. Ko je n. pr. Sovjetska Zveza predlagala sestanek 4 kanclerjev, so kitajski komunisti začasno nehali z napadi na “severoameriški imperializem". In kakor hitro so se trdno usidrali v Pekingu, so brž izjavili, da bodo i primeru nove svetovne vojne stali in se borili ob strani Kusije. V vrstah kitajskih komunistov je lepo število Rusov, a ni mogoče ugotoviti, koliko jili je in ali predstavljajo sovjetsko vlado ali Kominform. Splošno je znano, da imajo v kitajski komunistični armadi vlogo vojaških in političnih strokovnjakov. Govori se celo, da ima Maotsetung okrog sebe krog ruskih svetovalcev. Kitajsko ljudstvo se navadno začudi, ko se začno na komunističnih sestankih in v sprevodih pojavljati zastave s srpom in kladivom. Pri enem takih sestankov se je nek možakar opogumil in vprašal, zakaj to, češ: “Rusija je vendar za nas tuja država in mi smo Kitajci.” Politični komisar, ki je vodil sestanek, ga je suho zavrnil: “To vprašanje ni na dnevnem redu.” Pri komunističnih ljudskih manifestacijah je navadno videti velike fotografije šestih mož, dveh Kitajcev' in štirih tujcev. Kitajca sta Maotsetung in general kitajskih komunističnih čet Chuh Ther. Tujci pa so Marx, Engels, Lenin in Stalin.” Tako časopisni dopisnik s Koreje. Voditelj kitajskih komunistov Maotsetung III. KATOLIŠKI MISIJONI POD KITAJSKIMI KOMUNISTI Vendar pa ni nemogoče, da bi bila zveza med kitajskimi komunisti in Moskvo le malo bolj rahla kot pa med Moskvo in njenimi evropšskimi sateliti, in da se utegne Maotsetung znajti v podobnem položaju kot pri nas Tito. V tem primeru bi bila politična pomembnost priključitve Kitajske komunističnemu bloku res nekoliko manjša. A kakor je Tito kljub vsemu za nas še vedno isti Tito in komunistično nasilje v Jugoslaviji radi spora z Moskvo ni prav nič pojenjalo, ampak celo vedno bolj divja (v prav zadnjem času proces proti jezuitom, ustanavljanje komunizmu Hsužnjene “narodne cerkve” v Sloveniji, in drugo), tako tudi kitajski komunizem, pa naj si v bodoče privzema še tako kameleonske barve, nikdar ne bo pustil krščanstvu in še posebej katoliški Cerkvi tiste svobode, ki ji je potrebna za življenje in razvoj zlasti v misijonskih deželah, še manj: Titu na primer nikakor ne kaže kar čez noč iztrebiti vse, kar je verskega v naši domovini, ker pri nas je vse mišljenje in življenje že nad 1000 let tesno povezano z vero in se smatra katoliška vera kot narodna svetinja, ob kateri se je narod v najhujših časih svoje zgodovine trdno držal in se ohranjeval, /ato Tito ne upa trditi, da preganja vero in Cerkev, ampak da jo le čisti Mih in škodljivih protiljudskih primesi. Na Kitajskem pa bo imel komunizem pri iztrebljanju katoliške Cerkve in njenih ustanov vse lažje stališče: Označil bo katoliške misijone in misijonarje kot “tuje telo” v kitajski narodni skupnosti, kot reakcionarne hlapce "fašističnega Vatikana” in kot "detektive ameriškega imperializma”. Prav s tem zadnjim nazivom so pred kratkim nazvali komunisti tako katoliške kot protestantske misijonarje v Kunmingu (glavnem mestu province Junnan, kjer deluje več slovenskih salezijancev, na severu province v čaotungu pa mons. Kerec, dr. Janež in 5 ali ti slovenskih sester), ko so Jim 8. februarja poslali sledeče grozilno pismo: detektivom ameriškega imperializma. Vi ste prva lx>jna črta prekletih imperialistov. Nazivate se prijatelje Kitajske, a dejansko ste morilci naše revolucije. Vmešavati se v naše politične zadeve, je v očeh kitajske mladine največji napad, ki ga je mogoče naperiti proti poštenemu Kitajcu. A danes Vam pravimo, da pripravite svoje kovčke čim prej. Če tega ne storite nemudoma, boste svojo drznost plačali s krvjo. To pisanje ni kako grozilno pismo, ampak “ljubeznivi Ultimatum”. Končno, povejte vašim kitajskim uslužbencem, da imamo zanje že pripravljena vešala. ti. februarja 1941). Domovinska socialna stranka. Resnično, na Kitajskem ima komunizem pri iztrebljanju Cerkve veliko lažje delo, saj pri tem ne bo prav nič zadel verskega prepričanja in čustvovanja večine kitajske Ijud- S3 •sko mase, ki .je še poganska, ampak se Ho prikazal pred njo celo kot branitelj svetili verskih tradicij prednikov. S preganjanjem katoliške vere in Cerkve bo zadel le kakih 7 milijonov katoličanov in katehumenov, nič pa ne ostalih skoro 500 milijonov poganov. Kažejo pa nekateri znaki, da bo kitajski komunizem metode svojega preganjanja Cerkve prilagojevai trenutnim interesom. To se pravi: če je res to, kar so napovedovali kitajski komunistični prvaki po zavzetju Šanghaja, da jim je namreč nadaljnje sodelovanje Kitajske z zapadnimi kapitalisti zaželjeno vse dotlej, dokler se dežela ne industrializira, potem je čisto možno, da bodo “ad captandam benevolentiain" (za pridobitev naklonjenosti) še potrpeli s katoliškimi in protestantskimi misijoni in njih popolnim uničenjem. \ tem pač najboljšem možnem primeru hi bil položaj katoliških misijonov na Kitajskem na splošno tak, kakor je položaj Cerkve v Sloveniji — seveda s to razliko, da bo versko življenje in delovanje na Kitajskem neizmerno težje kot v domovini, pač zato, ker je kljub vsemu preganjanju domovina vendarle še vedno posejana s cerkvami, duhovniki, službo božjo in krščanskim naukom, dočim pride na Kitajskem na ozemlje cele Slovenije komaj po nekaj duhovnikov, in še ti nikakor ne priljubljeni pri večini ljudstva, kot je to pri nas, ampak preje osovraženi in jim ho zato celo njih delo med verniki domala onemogočeno, kaj šele da hi nadaljevali s pridobivanjem, ki zahteva naklonjeno okolje, polno svobodo za stik z ljudstvom, zlasti z mladino, ter vsa sredstva moderne akcije in organizacije, česar vsega pa kitajski komunisti misijonarjem v nobenem primeru ne bodo pustili. Tako se zdi, da bo v bodoče misijonsko delo, tako, kakor smo ga bili doslej vajeni, na Kitajskem onemogočeno. V kolikor pa je ( erkev tam že zakoreninjena, ho morda smela životariti, vsaj dokler bo tako kazalo rdečim oblastnikom. I>a bi pa mogla Cerkev v današnjih časih, pod današnjimi totalitarnimi režimi, s tako razpredeno policijsko in ova-duško akcijo živeti in cveteti in se širiti v katakombah, kakor v prvih časih krščanstva, to se zdi le bolj pobožna želja kot pa resnična možnost, zlasti še, če upoštevamo, da današnji katolicizem tudi v 'misijonskih deželah še daleč nima tiste odpornosti in borbenosti, ki je odlikovala prve kristjane. Seveda pa pri vsem tem še vedno ostane čista resnica beseda nadangela Gabriela: Pri Bogu ni nič nemogoče. Preostane nam še poročati, kako se trenutno godi misijonom v pokrajinah, kjer so komunisti že polno zagospodovali. žal nimamo še nobenih poročil o položaju v Šanghaju in Hankovu in južno od Jangrekianga, v nazadnje zavzetih pokrajinah. Manjka dobre katoliške obveščevalne službe. Za vsako bitko, ki se odigra na Kitajskem danes, bom zvedel že jutri iz dnevnika; za to pa, kaj se godi v misijonih, bomo zvedeli morda šele čez mesec dni ali kasneje. Tako imamo poročila samo šele iz pokrajin severno od .Tangceki-anga in iz njih v naslednjem povzemamo nekaj vesti. Dočim so v začetku komunisti v zasedenih pokrajinah začeli s prav tipično komunističnim postopanjem in preganjanjem katoliških misijonov (ljudski procesi, zaseganje cerkva, bolnišnic in šol, astronomsko visoke globe, šikane, ječa, mučenje, uboji, rušenje in požiganje...), so se v zadnjih mesecih nekako “humanizirali”, počlovečili. Morda zato, da si z divjim preganjanjem ne bi prehitro odbili domačega in inozemskega javnega mnenja? Gotovo je, tla na splošno osebnega preganjanja misijonarjev in misijonark ni več toliko kot poprej, pač pa jih še vedno na vse načine onemogočajo pri njih misijonskem delu. Pred vsem pritiskajo na kristjane same, hoteč jih odvrniti od misijonarjev in krščanstva. Komunistični govorniki zato vedno smešijo vero kot nekaj brezkoristnega in otročjega. V mnogih provincah so cerkve še vedno zasedene od komunistov, nekatere celo spremenjene v gledališke in kino dvorane ter plesišča. V nepremostljive težave prihajajo misijonarji radi pomanjkanja sredstev, s katerimi bi vzdrževali misijonske ustanove, šole, bolnišnice, dispanzerje in sirotišča, itd. Kajti prepovedan jim je vsak stik z inozemstvom, odkoder so doslej prejemali misijonsko po--moč. Dežela sama pa njih in misijonskih ustanov ne more vzdrževati, ker vlada povsod velika revščina, pa tudi sicer misijonarji od vernikov ne smejo ničesar sprejemati, ker bi jih komunisti obtožili, da izžemajo ljudstvo. Zato so misijoni prisiljeni zapirati šole in druge ustanove. Misijonarji skušajo toliko bolj izrabiti še edino možnost osebnega stika z verniki, kjer jim seveda krajevni činitelji tudi tega ne onemogočajo. Na splošno imajo vsi duhovniki še dovoljenje maševanja. Nihče pa ne ve, če ni morda že blizu ura hujših omejitev. V nekaterih krajih že sami politični komisarji oznanjajo, da so dosedaj pustili toliko svobodo samo iz propagandnih razlogov. Misijonarji so pripravljeni na vse in se ne misli jo umakniti, ampak do zadn jega reševati, kar se rešiti da. To so vesti s severne Kitajske. Kako je v srednji in južni Kitajski, kot rečeno, ne vemo nič določnega. A zdi se, da je položaj podo- l)oii, ker je taktika komunizma vodena od zgoraj, enako za vse pokrajine, in zlasti v tem primeru, ko gre le za trenutno toleranco iz političnih razlogov, če bi se v srednji in južni Kitajski dogajali pogosti primeri krva-i-ega verskega preganjanja, bi o njih gotovo pisali časopisni poročevalci in bi prišel glas o tem tudi do nas. Tako pa takih slabih vesti zaenkrat še ni in lahko upamo, da so tudi slovenski misijonarji po večini še vsi na svojih mestih. iv. kaj ho s slovenskimi misijonarji Od več strani nam prihajajo vprašanja, kaj je z našimi misijonarji na Kitajskem, V ne-Jcaterih se celo čuti očitek, češ, kaj ste .i'1' pošiljali v teh časih na Kitajsko, komunizmu v naročje. Kako se bodo vsi ti, ki obžalujejo odhod naših ljudi v kitajske misijone, pač začudili, ko bodo v tej številki brali, da je v zečetku tega leta odšla na Kitajsko celo nota slovenska misijonarka! še bolj zanimivo pa je, da je kar pet argentinskih jezuitov pred nedavnim odletelo v kitajske misijone... Toda, kaj je in kaj bo z našimi kitajskimi misijonarji? Pred vsem: ne vemo nič gotovega povedati, ker nimamo od njih poročil iz zadnjega časa. Kot je bilo že v lanskem letniku omenjeno, se je le malo naših misijonarjev nahajalo na severu, pa še ti so se vsi pravočasno umaknili proti jugu. To so bili lazaristi in usmiljenke okrog Pekinga in 'Tientsina. Usmiljenke so sedaj v Šanghaju, pač z vsemi ostalimi misijonarji tamkaj, ki so najbrž ostali na svojih mestih, razen bogoslovca lazarista Jermana, ki se je radi mirnejšega nadaljevanja svojih študij umaknil na Uilipine. Dva od ostalih lazaristov, p. Čarga in brat Verdnik, sta prišla na Kitajsko še pred dvema letoma, prvi kot begunec. Vse štiri slovenske sestre, dve usmiljenki in dve frančiškanki, pa so že dalje časa na Kitajskem. To je torej ena skupina naših misijonarjev pod komunistično oblastjo. Ali sta na komunističnem ozemlju tudi že oba, brat in sestra Miklavčič, v provinci šensi (kjer so bili ravno pred nekaj dnevi v spopadu s komunisti nacionalisti premagani in pustili 10.000 jetnikov), ne vemo, a je za s. Anico verjetno, za p. Albina pa kar gotovo. Skoraj gotovo lahko računamo, da sta tudi p. Aleš Benigar in p. Rudolf Pifko, novodošli misijonar, oba frančiškana, pod komunistično oblastjo, kajti prvi je deloval v Hankovu, drugi pa južno od njega v provinci Hunan, ki je večji del že v rokah rdečih. Prav tako je zelo verjetno, da je tudi 6 slovenskih lazaristov v provinci Kiangsi prišlo že v stik s komunističnimi četami; časopisna poročila so že pred tedni vedela povedati, da je poveljstvo ene od armad, ki prodirajo proti Kantonu, usidralo prav v kraju, kjer delujeta g. časi in g. VVolbank, ostali naši misijonarji pa tudi niso tako daleč od njiju, da ne bi bili istočasno deležni obiska rdečih čet, zlasti še, če računamo, da so bili prav ti kraji pred 20 leti središče in žarišče vse kitajske komunistične akcije in bodo komunisti v tej zibefai svojega gibanja gotovo želeli razviti čim bolj vzorno komunistično organizacijo, v počastitev že slavne zgodovine njih gibanja v tej provinci. Zadnje poročilo teh misijonarjev je pisano 30. IV., ko so komunisti komaj dobro zavzeli Nanking, in še niso prišli do našega misijona. Kolikor nam je znano, so vsi naši misijonarji ostali pri svojem prvotnem sklepu, m* se umakniti. A za bodočnost nas skrbi zlasti radi novih dveh, in sicer pred vsem, da ne bi bila vrnjena — v domovino. . . V Junnanu, to je v Kunmingu in čaotungu, redne komunistične vojske še ni, pač pa so morda lokalni komunisti v tem ali onem kraju prevzeli oblast v roke. Da je bil v Kunmingu komunizem zelo na delu že pred dvema letoma, vemo iz poročila g. \\ olbanka, ki je tam nekaj mesecev prebil. V koliko bodo komunisti izvajali grožnje svojega “ljubeznivega ultimatuma” misijonarjem, o katerem poročamo zgoraj, zavisi kajpada od navodil od zgoraj. Zadnje poročilo od tam nam je poslal dr. Janež dne 25. marca. Najbolj gotovo so še izven komunističnega območja samo trije slovenski misijonarji, to so mons. Joško Beder, kapitularni vikar škofije siučov v Kvantungu. in pa bogoslovec Stanislav Pavlin ter brat Hud. Mrzel, oba v Hongkongu. Vsi trije so salezijanci. V. KITAJSKA IN Ali Dejstvo, da je Kitajska zapadla komunizmu, je veliko bolj strašno kot si ga predstavljajo oni, ki gledajo svet le z naravnimi očmi. “Svet za Kristusa”, je geslo krščanstva in v smislu tega gesla bi morali živeti in se žrtvovati vsi katoličani. “Kitajsko Kristusu”, je bilo in je geslo kitajskih misijonov. Po več stoletnem misijonskem delu tamkaj bi 'morala biti Cerkev po vsej Kitajski že trdno zasidrana. Pa se je zgodilo baš nasprotno; Kitajska je zapadla Antikristu. A sak, ki je količkaj katoličan v duhu in resnici, se mora zamisliti ob tem strašnem dejstvu. Kje je vzrok tem usodnim izgubam v božjem kraljestvu na zemlji? V neživljenjskosti katolicizma, ne samega v sebi, ampak v svojih pripadnikih. Dokaz za to omrtvelost katoličanov je že samo ta naravnost nerazumljiva brez- '4 £ t ' ' && & A Z fjl £ JX-v V ?? ,^*’ jü. • r^" . ft';-► ^ **&% • ^ 4 -^ >*-,£ £$ f a >r * >- * fp H-lLfa# i| JiLjj: /t-fif fc -$f & # >. ' V) rt & |'£f < -.; i_ ikj^^-ia/fs ž ra-%--A$ •«,--» i.tfc * %%> p: ^ fr it$- ^. > #u >t?!t r % j 5^ • 1*.4 > ä io ' A"*-*» * 'f-*-i?T% ^*4 £'-?,- it :S-£& '**WL Zl%3* .* J?^it5äi-S_ Aii *. • 'r>!_ a. »•«fr&t' ^3*4.** J* ■ ■ .■.■* • > » Zalivala dr. Janežu v kitajskem dnevniku. Desno spodaj v latinici njegovo ime. ^ P Dragocena -J;5. maja je minilo prvo leto, odkar smo se Slovenci v Buenos Airesu poslovili od vsem priljubljenega zdravnika dr. Janeza Janeža, ki je potem naslednji dan odplul kot misijonski zdravnik slovenske bolnice v čao-tungu na svojo prvo daljno misijonsko pot proti Kitajski. l’o enem letu lahko ugotovimo, da se ne mi ne mons. Kerec ne slovenske sestre tamkaj in ne Kitajci nismo varali v naših upih: 1’ivl slovenski misijonski zdravnik je mož na mestu: misijonu je dal vse, svoje sposobnosti, svojo požrtvovalnost in svoje srce. Nad njim bdi očitni božji blagoslov. Hvaljen bodi Bog za ta naš slovenski misijonski zaklad! Slovenske misijonarke v čaotungu so nam pred kratkim poslale kar cel slavospev o dr. Janežu, v katerem med drugim takole pišejo: “Kakor se v naravi spomladi vse prebuja k novemu življenju, tako se je s prihodom dr. Janeža začelo v naši bolnici novo življenje. Njegov plemeniti značaj, njegova miloba ter njegova nadvse velika ljubezen do trpečega bližnjega čudno globoko vplivajo na vsakega, ki se z njim sreča. Z dobro besedo tolaži tako revne kot premožne bolnike v zračnih in prijaznih bolniških sobah,po hodnikih in ča_ kalnicab. Delavce in uslužbence bodri s svojim dvigajočim zgledom. Najdete ga med kopico ubogih sirot, ki so jih matere zavrgle, n jih je usmiljeno srce slovenske misijonarke sprejelo in vzgojilo v misijonski bolnici. Četudi vedno utrujen od napornega in neprestanega dela, se dr. Janež večkrat napoti proti samotnemu griču, oddal jenem kako uro hoda brižnost velikanske večine tudi dobrih kato. ličanov, da, celo najboljših, do tragedije katoliške Cerkve na Kitajskem in do borbe Cerkve v misijonih sploh. Da opozorimo samo na eno: Ali se je morda že opravila kaka ura molitve za rešitev Kitajske v kaki argentinski škofiji, ali smo morda vsaj mi Slovenci že priredili kako pobožnost v ta namen? Koliko smo premolili za Španijo v njeni borbi s komunizmom, in ne zaman! Zakaj ne molimo za 12 krat večji kitajski narod? .Mar niso tudi Kitajci naši bratje po Kristusu in mnogi tudi po Cerkvi? Mar ni tudi tamkajšnji komunizem nevaren za Cerkev božjo in človeštvo? če je bil komunizem v Španiji nevaren za Evropo, je komunizem na Kitajskem nevaren za cel svet. — Toda komunizem je na delu tudi v vseh drugih deželah velike Azije, o čemer iipamo poročati v naslednji številki. Katoliški misijoni v Aziji ne le da ne pridobivajo, ampak izgubljajo. In naše zanimanje in sodelovanje pri misijonskem delu — namesto da bi radi večjih potreb, radi od ločil nejšega časa napredovalo, pada. . . Pada celo med nami, ki imamo še posebne vzroke za to, da v celoti živimo svoje katoliško življenje, saj edino od katoliške življenjske sile v nas moremo vztrajati v borbi in upati na vstajenje. Pa se miši jonstvo, ki je katolištvu bistveno, vedno znova zapostavlja, celo od strani krogov, ki bi ga morali podpirati. Če je že med nami tako, kako je šele marsikje drugje, kjer je katolištvo še veliko manj življenjsko! Papeži govore o enajsti uri za osvojitev sveta obletnica od bolnice. Tam imajo svoje zavetišče najbolj usmiljenja vredni, gobavci, ki jih on obiskuje in jim pomaga, dasi so izročeni skrbi očetov kamilijaneev in njihovega zdravnika.” Kako so dr. Janežu in sploh slovenski bolnici v Oaotungu hvaležni tudi bolniki, nam zgovorno priča javna zalivala, ki so jo nekateri tedaj iz bolnice izšli bolniki objavili v krajevnem dnevniku že za novo leto 1049, ko je bil dr. Janež komaj nekaj mesecev tamkaj na delu. Objavljamo to zahvalo v kitajskem originalu, v katerem se dr. Janeževo Ime objavlja z latinskimi črkami, in pa v slovenskem prevodu. “\ sem visoko spoštoA'anim prebivalcem čaotunga se javljajo težko bolni, ki so poskušali z zdravljenjem že povsod, a brez uspeha. Urez upanja na ozdravljenje, smo vendarle poskusili še zadnje: priti v katoliško misijonsko bolnico. Tu smo našli Evropejca g. «Ir. J. Janeža ter Kitajca g. «Ir. J. Changa, ki sta nam takoj nudila zdravniško ptimoč. Resnično, ta zdravnika sta s svojo zdravniško spretnostjo velika tolažba vsem bolnikom. Pol«‘g zdravnikov so v bolnici š<‘ misijonske sesti'«’, ki povsod požrtvovalno pomagajo ubogim trpinom. Dnevno prihajajoči bolniki pričajo o izredni ljubezni, ki jo izkazujejo ti katoliški misijonski delavci našemu južnokitajskemu narodu. Mnoge, premnoge obvarujejo smrti. Posebno pa občudujemo novodošlega evrop. skega zdravnika dr. Janeža, ki ima odlične zdravniške sposobnosti. Da j<’ mog«‘l dospeti k nam, se imamo zahvaliti vatikanskim oblastem. Nad vse hvaležni za ozdravljenje nimamo zadosti bogatih darov, s katerimi bi no- I)r. Janež operira S kg težki tvor za Kristusa, za misijonsko delo, mednarodni komunizem osvaja največje narode, najob-širnejše dežele, mi pa živimo naprej v svoji prav nekatoliški omrtvelosti, za katero nas bo Inč božji, ki si ga sami spletamo, že na tem svetu tepel. “KLJUČI NEBEŠKEGA KRALJESTVA” Da vsaj malce oživimo naše misijonsko čutenje in zlasti zanimanje za usodo velikega, ■dobrega, a tako trpečega kitajskega naroda in za nadčloveške nap«ire katoliških misijonarjev med njim, bomo v nedeljo, dne 10. julija jiojMildne ob pol šestih v dvorani San Jose v ulici Azcuenaga v Huenos Airesu tukajšnjim rojakom predvajali kitajski misijonski velefilm “Ključi nebeškega kraljestva”, ki nas bo za dobri dve uri popeljal na Kitajsko v misijonsko borbo. Film je žel po vsem svetu veliko zmagoslavje, zlasti v Severni Ameriki, kjer se labko reče, da skoro ni bilo katoličana, ki ga ne bi videl in od njega mnogo ne pridobil. Naj bi tudi nobenega Slovenca v Buenos Airesu in okolici ne bilo, ki ne bi vhhd tega filma in «ib njem vzljubil kitajski narod in njegove misijonarje ter spet vzdramil svojo misijonsko zavest. Film “Kija či nebeškega kraljestva” naj bo prvi k«>rak k naši obnovljeni misijonski dejavnosti. G našem bodočem delu za preizkušene kitajske misijone in zlasti o naši naravni in nadnaravni pomoči slovenskim misijonarjem tamkaj — pa drugič. L. Jj. C. M. S. Jožefa (levo) s sosestro pred odhodom venm šefu katoliške misijonske bolnice izrazili svojo hvaležnost. Zdravi smo in se spet veselimo nove pomladi. V znak hvaležnosti se tu podpišemo, s čemer želimo pričati drugim bolnikom, da je najbolje iskati pomoči in zdravljenja v tej bolnici, kadar drugod ni več nobenega upanja na okrevanje.” (Slede podpisi 14 bolnikov.) V naslednjem pa objavljamo nekatere misli in prošnje dr. Janeža, ki jih je v privatnem pismu našemu uredniku izrazil dne «{. III. 194!). Pravi sicer, da to njegovo pisanje ni namenjeno javnosti, a mi vemo, da bo mnoge marsikaj zanimalo, in prosimo dr. Janeža, da nam oprosti, če z objavo ravnamo proti njegovi želji. “Danes teh nekaj vrstic privatno, samo za Vas. Nič ne bo posebnega, le malo kramljanja. Kadar boste imeli čas, berite, in če se Vam zdi vredno, pa kdaj odgovorite. Komu drugemu pa naj potožim razne težave, če ne Vam. . . Medeni tedni so bili hitro mimo in začelo se je življenje misijonskega zdravnika. Hitro sem se vživel v svoje delo, spoznal do dobrega delo misijonske bolnice in tudi sicer razmere v misijonih. V misijone sem šel čisto trezno, saj pa tudi nisem novopečeni zdravnik, ki bi imel polno včasih neizpeljivih načrtov in idealov. Saj poznam zdravljenje v modernih zavodih, pa tudi operiranje na tleli pod drevesom in v lesenih barakah. \e mislite torej, da tu kaj sanjarim in si želim kaj nemogočega. Spremenil se nisem nič, od. kar sem v misijonih. Sestre pravijo, da sem poreden in da naj še naprej tak ostanem, živimo v najlepših odnošajih, tako s sestrami kot z monsignorjem. Osebno nimam nikakih večjih želja, saj skrile zame tako, kot še nihče v življenju, razen matere. Razmere v čaotungu so Vam znane. Je kitajska prefektura, ki jo trenutno vodi Slovenec — salezijanec. Ilolnica je last slovenskih šolskili sester iz Slovenske Bistrice, del prefekture je poverjen italijanskim kainili-janceni. ostali kler je kitajski. . . Sam nisem ne salezijanec ne kamilijanec, sem samo misijonski zdravnik — Slovenec v slovenski misijonski bolnici. Oh priliki nekega govora, je monsignor rekel: Ni to le misijonska bolnica, ampak je sedaj tudi slovenska bolnica. Ko sem imel na dolgi misijonski poti priliko videti razne misijonske ustanove mnogih misijonskih družb različnih narodnosti, sem takoj opazil, da se povsod povdarja nacionalnost tiste ustanove. Dokler bodo drugi, večji narodi tako nacionalni, mislim, da imamo pravico biti tudi mi. A kadar obešamo na bolnico zastavo, obesimo le kitajsko! Imamo torej slovensko bolnico s sloven. skim šefom in slovenskimi sestrami — a brez slovenskega duhovnika, kurata. Ali ne hi mogli dohiti vsaj enega? .\i treba, da bi bil redovnik, >e lahko tudi svetni duhovnik. No bo mu hudega, po rokah ga bomo nosili. Razmer na Kitajskem naj se ne straši, saj se jih tudi mi ne bojimo in ho skupno z nami usodo delil. Kamili janci dobe v kratkem šest novih moči iz Italije, mi naj bi se pa hali! če bi bil kdo pripravljen priti, naj stopi z nami v stik, da mu vse lepo obrazložimo in mu pomagamo sem priti. Trenutno imamo v bolnišnici starega kitajskega patra, ki le še svoje stare dni preživlja in komaj s težavo mašuje, če ne bo slovenskega duhovnika, bomo primorani, to važno nalogo duhovniškega sodelavca v bolnišnici prepustiti italijanskim kamilijaneem. Kogar poleg duhovništva veseli tudi malo medičina, bo našel tu lepo zabavo in dvakrat koristno delo. Prosim Vas, gospod urednik, vzemite stvar resno in poiščite nam duhovnika, ki mu m. bo žal, če bo semkaj prišel! SS IM ufta stvar je n:iša bolnišnica, delo v njej, njen napredek, njena bodoCnost . . Ker sem v njej zdravnik in poles tesa takozvani šef, .smatraln za svojo dolžnost, ne samo v njej delati običajno zdravniško delo, ampak tudi skrbeti za njen napredek. Težave so pred vsem materialnega značaja. Morda bi kdo mislil: Imate tnonsignorja in s tem imate vse. Ues ga imamo in je naš dnevni gost, toda on ima skrb za celo prefekturo in ne-številne njene potrebe. l‘o drugi strani P« so tudi njegovi dohodki silno padli in nam kvečjemu kako posojilo lahko posreduje. Ilol-nišnica sama ima sicer nekaj dohodkov, a razen nekaj malega pomoči od mednarodnega rdečega križa ne uživa nikake podpore. Čim več sredstev bi imela bolnišnica, tem več revnih bolnikov bi lahko sprejela in jim pomagala, lažje bi vršila svoje poslanstvo. Tukajšnji angleški protestante, ki imajo tudi svojo bolnišnico, so na našo ljubosumni. A lahko jim bo tekmovati z nami, ko imajo oni denarja dovolj! Menda se je po mojem prihodu položaj precej spremenil na bolje za nas. Preje pri nas niso nič operirali, v komaj petih mesecih smo imeli pa že okrog 300 operacij, med njimi lepo število zelo težkih, in smo jih, hvala Bogu, še precej srečno izvedli, čeprav je bilo včasih treba delati v čudnih okoliščinah. Opremili smo novo in prazno operacijsko dvorano, za silo opremili tudi novi laboratorij, zboljšali sterilizacijo, in še marsikaj, da delo ni pretežko in prenevarno. Morda bomo kmalu dozidali še en del bolnišnice. Kričeča potreba bolnišnice je pa rentgen. Protestanti imajo dva in jim je to še edina propaganda proti naši bolnišnici. Manjka sicer še marsikaj drugega, a to se bo počasi že dobilo. Toda kako dobiti rentgen, če ni denarja!? Poizvedel sem na več straneh in tudi dobil ponudbe zanj, za mali prenosljivi rentgen. Drznem se Vas vprašati: Kaj mislite, ali bi sr pri misijonskih prijateljih ob priliki lahko izvedla kaka akcija v ta namen? če bi bilo kaj izgledov, bi si mi tu v ta namen že kje izposodili primeren denar, samo da bi nam ga misijonski prijatelji potem počasi po. n.agaii vračati. Stal bi kakih dva do tri tisoč ameriških dolarjev. . . Dobili smo telegram, da sta v Kunming dospeli dve sestri iz Francije: s. Amabilis, vikarica slovenjebistriških šolskih sester, ki je prišla semkaj na uradno vizitacijo in se ho potem vrnila, z njo pa s. Jožefa Kerec, nečakinja našega monsignorja, ki bo tu ostala. V Kunmingu ju je sprejel mons. Kerec, ki se tam začasno nahaja. Pot v Čaotung je trenutno težka in nevarna radi številnih ropar- jev; zato naši čakajo s prihodom semkaj, da jo malo očistijo. Bog daj, da bi čim prej prišle, ker nam je vsaka nova moč predragocena. Pošiljam Vam nekaj fotografij. Med njimi je slika operacije S kg težkega tvora v trebuhu; ne vem, če je dovolj dobra za objavo. Pozdravite mi vse znance in prijatelje. Vsakemu bi rad pisal, a ni časa, saj je bolnišnica vedno polna bolnikov, dispenzarij pa obišče dnevno okrog 20» ljudi, poleti pa še več. Zato, potrpite z menoj!” Tako dr. Janež. Dve stvari prosi: Slo- venskega duhovnika in rentgen, ki naj bi ga slovenski misijonski bolnišnici v čaotungu poklonili slovenski misijonski prijatelji. Ali mu /a obletnico njegove misijonske žrtve lahko kaj obljubimo...? Duhovnika...? 05 slovenskih duhovnikov je samo v Argentini, kdo od njih se javi za kurata v slovenski bolnišnici v čaotungu? Uredništvo “Katoliških misijonov” pričakuje prijav. . . In rentgen...? če se nam javi 100 misijonskih prijateljev, ki bi se obvezali, da bodo skozi leto dni mesečno prispevali vsaj po 10 pesov v Dr. Janežov rentgenski sklad”, takoj pišemo dr. Janežu, da niu Slovenci za obletnico njegovega prihoda v čaotung poklanjamo rentgen za slovensko misijonsko bolnišnico. Mislim, da je mnogo naših rojakov, katerim je dr. Janež bodisi že preje bodisi na begunski poti in v Argentini pomagal k zdravju in ki bi se mu radi sedaj na ta način oddolžili. Veliko je pa tudi njegovih osebnih prijateljev in misijonsko gorečih duš, ki bodo gotovo z ve. •seljeni doprinesli delež, da se obogati slovenska misijonska bolnišnica v čaotungu vsaj s skromnim rentgenom in da se s tem da v roke njenemu šefu dr. Janežu nov pripomoček za izvrševanje — čudežev njegove krščanske ljubezni in njegove visoke strokovne vsposobljnosti. — Prijave za “Dr. Janežev rentgenski sklad" sprejema uredništvo “Katoliških misijonov”, ki ho vsakemu prijavljene«! sporočilo način plačevanja mesečnega prispevka. NOVA SLOVENSKA MISIJONARKA Dr. Janež nam omenja v svojem pismu srečen prihod nove slovenske misijonarke na Kitajsko. S. Jožefa Kerec, i’ojena v Prosečki vasi v Prekmurju, ki nam je dalo že nemalo odličnih misijonarjev in misijonskih sester, je že od svoje zgodnje mladosti želela v misijone. Mo-8'oče je dal temu ognju prvi žar sam njen stric mons. Kerec, ki je že za časa njene otroške dobe misijonaril na Kitajskem. Po njegovem obisku domovine se je mlademu de- kletu hrepenenje po misijonih še povečalo, in pred vsem radi tej-a je prosila za sprejem k šolskim sestram v Slovenjski Bistrici. Radi so jo sprejeli in leta 1!>41 je prejela redovno obleko. Reto pozneje je v Ljubljani, kamor je bila prestavljena materna hiša te družbe, naredila svoie prve redovne zaobljube, že tedaj je tudi zaprosila svoje predstojnike za misijone. A Uog je terjal od nje še preje marši kako žrtev. Njena pot do misijonskega cilja jo je najprej vodila v Francijo, kjer je bila dve leti in pol. Rog jo je tam obiskal s težko boleznijo, v kateri se je morala podvreči nevarni operaciji. Njene sosestre so menile, da je ne bo prestala. In res! Uboga sestra je bila nekaj dni med življenjem in smrtjo. I*o vseh hišah te družbe v Franciji se je tedaj zaupno molilo za njeno rešitev in ne zaman. Sestra Jožef», je bolezen končno le premagala in okrevala. Po nekaj tednih so jo poslali na jug, da bi se tamkaj okrepila. Toda skoro bi jo ponovno premagala bolezen, a tudi to pot je Rog po. magal. Končno je izprosila od Roga tudi svoj odhod v misijone. S s. vikarico s. Amabilis sta odpotovali 14. marca iz Pariza z letalom preko Kaire in Karači v Kalkuto, kamor sta dospeli 17. marca, čez štiri dni sta odleteli iz Kalkute v Kunming in od tam, po poročilih njenih sosester iz Francije, skupaj z ameriškim konzulom v čaotung. Tako sta potrebovali do cilja samo 14 dni. Obe sta pot sijajno prestali in nista imeli nobene zračne bolezni. — Novi misijonarki želimo na misijonsko življenje obilo božjega blagoslova in ji častitamo k dosegi cilja. MiSDONAFOEVIH 2. Prve težave. Sončni oktobrski dnevi so hitro minevali. Večeri in jutra so postajala vedno hladnejša, noči so pa s svojim prijetnim hladom privabile sladko, trdno spanje, kar mi je bilo v nemajhno olajšavo. Kajti najhujši križ, ki ga čutim na južnem Kitajskem, je silna poletna vročina, ki celo v hribih ne prizanaša, čeprav Je znosnejša nego v dolini. Začelo se je tudi dokaj mirno vsakdanje življenje. Pogani so se hitro nagledali evropskih duhovnikov, kaj kmalu spoznali, da misijonar prihaja k njim’ reševat njihove duše, da za trebuhe Lotan-čanov ne bo skrbel on, da katoličan mora izpolnjevati tudi 6. in 7. in še katero zapoved, skratka, da postati katoličan ni zabava, ampak resna zadeva. Zato so taki pogani, ki si žele le ‘‘kruha in zabave”, kmalu nehali obiskovati župnišče. Nekaj se jih je pa le resno priglasilo za katehumene in že 3 mesece obiskujejo nedeljsko službo božjo ter tudi sicer hodijo v župnišče k pouku o katoliški veri. Enako je bilo z otroki. V začetku so prihajali mnogi, počasi se je pa zelo razredčilo, nekaterim ne dovolijo starši, nekaterim pa učenje ne diši in tudi ne molitev. Kajti v župnišču se morajo tudi učiti verouka in molitev; igre in zabave so le za vmesno razvedrilo. Nekaj malih pogančkov pa le vztraja in lepo napredujejo. Vsak, ki se priglasi za katehumena bi bil rad že po 1 mesecu krščen. Ta aii oni je že igubil dobro voljo, ko je videl, da je treba daljše preizkušnje in temeljite priprave; a gorje misijonarju, če bi prehitro krščeval. Tisti, ki se za krst nočejo resno pripravljati, so po krstu kaj kmalu katoličani le po imenu, ob vsaki večji preizkušnji pa odpadejo. Postanejo v zgledovanje katoličanom in poganom. Tudi navdušenje katoličanov se je kmalu poleglo. Sprejeli so g. Pokorna in mene z godbo in z izrazi velike hvaležnosti. Da bi to dokazali, so prve nedelje prišli tudi v dokaj velikem številu k sv. maši. Zborovali so in na zborovanju napisali mnogo dobrih sklepov, kako bodo izpolnjevali katoliške dolžnosti, ter napisane sklepe izročili g. župniku. Bližnji so tudi vsak večer prišli k večerni molitvi v cerkev in k večerni verski šoli. Koliko je bilo pri vsem tem iskrenosti,, ve vsevedni Bog. Kitajci so pač nepreračun-Uivi in se znajo ponarejati, kakor jim kaže.. Poizkusili so doseči pri g. župniku, da bi se teh ali onih usmilil; tega zaposlil v službi kot katehista, onega v službi učitelja, mašni strežniki naj bi tudi v župnišču stanovali. Vsak bi seveda moral imeti primerno plačo. G. župnik pa je previdno odločil, rekoč: “Boljša je prva zamera, nego zadnja.” Dopovedal jim je, da mora najprej spoznati kraj in ljudi, zlasti mora vedeti, koliko resnih katehumenov je in ali se da dobiti zmožnih katoličanov, ki bi lahko uspešno pomagali misijonarjem širiti vero. Obzirno jim je tudi razložil, da v katoliški Cerkvi ni navada, da bi duhovnik redil kristjane, ampak kristjani morajo po svojih močeh podpirati duhovnika-—■ Katoličani so kmalu uvideli, da se g. župnik ne da preslepiti. Zato so tudi kmalu sneli maske in niso več prikrivali, kakšni so. Ob nedeljah je bila cerkev vedno bolj prazna, večerna verska šola jim že od prvih po-četkov ni dišala, zato so jo kmalu nehali obiskovati; skratka pokazalo se je, da so katoličani zelo mlačni; da so v letih, ko ni bilo duhovnika, zašli v razne zablode in da so mnogi svoje verske dolžnosti povsem opustili. G. župnik je kmalu uvidel, da med katoličani ni mogoče najti niti enega, ki bi vsaj približno ustrezal službi katehista. Zato se je moral zadovoljiti pač s takim katoličanom, ki je vsaj približno poučen o veri in nima takih prestopkov, ki bi zbujali javno pohujšanje. Ob lepih luninih večerih sem prebil mnogo ur v župnišču na verandi. Bližnji hribi in planine so v luninem siju kakor velike svetilke kipeli proti nebu in poveličevali Stvarnika, razodevajoč “njegovo večno moč in božanstvo”. Zraven župnišča pod verando je tiha žuborela reka in gore so se čudovito odražale-v globini vode. Kakor me Je lepota narave dvigala k Bogu in osrečevala, mi je pa ven— C. Vsak kitajski padar si po svoje razlaga njegovo bolezen, vsak mu predpisuje svoja zdravila, da kaj zasluži, to je vse. Misijonar brez dobre postrežbe, brez ■adravnika-strokovnjaka, ki bi ugotovil bolezen in dal primerna zdravila; vsa odgovornost je ležala na meni. Ker bolezni ni bilo mogoče ugotoviti, sem se držal načela: če bolniku ne znaš pomagati, glej, da mu z napačnimi zdravili ne škoduješ. Rabil je torej taka zdravila ki so pri vsaki vročinski bolezni učinkujoča. Počasi mu je vročina padla, se mu vrnil tek in po dobrih 3 tednih je bil zopet zdrav. Ko je dobro okreval in zapustil posteljo, že dobiva veselo vest: škof (msgr. O’Shea) z g. Jerebom prihaja. Katoličani, ki so se že nekaj tednov izogibali cerkve in župnišča. so se spet razgibali. Na hitro so pripravili sprejem in smo šli škofu naproti. G. župnik ga je radi bolezni še čakal v župnišču. Spet je bilo nekaj pokanja in streljanja, a škof se za vse to ni zmenil. Dolga pot ga je utrudila; in ker je že nad 20 let škof v tej deželi, predobro ve, kakšne katoličane ima v škofiji, zato ne kaže nobene posebne ljubezni do njih. Več očetovske skrbi in ljubezni je pokazal do naju in s svojo izredno ljubeznijo nemo klical, da razume najino žrtev. Z g. župnikom sva bila visokega obiska oba zelo vesela; ne le, ker sta ravno škof kakor naš g. dekan pokazala veliko naklonjenost, ampak tudi. ker sva vedela da tudi na katoličane taki obiski dobro vplivajo. A takoj je oba zaskrbelo, kako bo mučno, če škof v teh od-uJaljenih hribih zboli. Po načelu, da misijonar križe mora imeti, sem bil prepričan, da ho Škof zbolel in zagrenil s tem naše veselje. In res. komaj je minil en dan, je bil škof že bolan, tako da v nedeljo niti maševal ni. Katoličanov je prišlo k maši veliko; a namesto škofa jim je maševal in pridigal g. Jereb, ki je s svojo zgovornostjo in dobro kitajščino zadovoljil poslušalstvo, zlasti še, ker katoličani v njem že gledajo bodočega škofa slovenskega misijona. G. župnik, ki je bil pravkar sam bolan, je z vso vestnostjo in ljubeznijo stregel škofu; g. Jereb je pa škofa spravljal v dobro voljo s soljo zabeljenimi dovtipi. A ker je bil škof kar rad sam, smo porabili tiste dni za izlete v planine. Tako smo se v lepi naravi malo otresli skrbi in obujali spomine na lepo slovensko domovino in stare znance, škof je toliko okreval, da je čez teden dni mogel odriniti na pot, dasi je bil še zelo slab. Precej daleč sem spremljal škofa in g. Jereba, fieie ob slovesu sem občutil do dna, kako velika žrtev je bila za bolehnega škofa pot v Lotang. G. Pokorn je okreval; škof je dal svoja navodila za dušno pastirsko delo in obnovo cerkve. Zato sva se oba vrgla z novim ognjem na delo. G. župnik je s katehistom odšel na misijon in je obiskal po razsežni župniji vse večje skupine katoličanov. Meni je pa pre-pusti! delo v Lotangu in nadzorstvo delavcev, ki so popravljali cerkev. Prvič sem bil med Kitajci nekaj tednov sam. Začel sem pripravljati dva dečka na prvo sv. obhajilo, ki naj bi ga prejela na praznik Brezmadežne. Kadar stari katoličani zavozijo s tira, se misijonar tolaži z mladino. Kajti mlado drevo se da upogniti, staro pa raste, kakor se je mlado uravnalo. Z vsem srcem sem živel tiste tedni le za ta 2 dečka in skušal narediti praznik Brezmadežne čim bolj privlačen. Naš kate-hist je tiste tedne tudi imel veliko dela; tako da je kar z misijona ušel g. Pokornu in se vrnil v Lotang.A ga ni zaposlil praznik Brezmadežne, ne prvo sv. obhajilo otrok ampak poroka 2 njegovih prijateljev. Zato on meni ni imel časa pomagati. Dečka sta končno kar dobro vedela vse glavne stvari o sv. spovedi in o sv. obhajilu. Tudi sta že opravila prvo sv. spoved in željno čakala jutra praznika Brezmadežne. Po otroško sta zahrepenela po Jezusu. Enemu je prav za ta praznik mati oskrbela novo obleko. Tudi jaz sem z otrokoma postal otrok in željno pričakoval praznika Brezmadežne. Mislil sem si: morda bo lep zgled nedolžnih otrok le ganil tudi odrasle katoličane, da bodo zahrepeneli tudi san i po lepem, čistem življenju. Nekatere katoličane, zlasti župana sem izrecno povabil ta dan k maši. 4. Praznik Brezmadežne. Praznik Brezmadežne je napočil. Ko je bilo še tema. sem se sprehajal po verandi in premišljeval o lepoti in pomenu praznika. Zvezde na nebu so začele ugašati In na vzhodu se je začelo svitati. Nebo je že bilo vse obžarjeno s čudovito lepoto jutranje zarje in sončnih žarkov, ki jim še ni bilo mogoče prodreti skozi zarjo. V tem pričakovanju sončnega vzhoda sem videl izraženo ono prvo veselo prerokbo: “Sovraštvo bom naredil med teboj in med ženo. Ono ti bo Mavo strla." Kakor je bila napoved o Bre-n-idežni znanilka odre- Senja in vzhoda vernega Sonca, tako je bila ta svetloba na vzhodu znanilka vzhajajočega sonca. Dolgo sem zrl proti vzhodu. Nebo na vzhodu se je vedno bolj žarilo, dokler ni tudi sonce samo pokukalo izza gora in vrglo prve žarke preko planin v dolino in zajelo v svojo svetlobo ves Lotang. še vedno sem zrl zamišljen proti vzhajajočemu soncu, ko me vzdrami iz zamišljenosti ljubek glas: “šen fu” (Duhovni oče). Ozrem se v pritličje in že vidim, kako zgodaj sta prihitela dečka v župnišče, da bi dobila še zadnja navodila pred prvim svetim obhajilom. Skupno smo šli v cerkev pripravljat oltar za mašo. še enkrat sem jima razložil obred sv. maše in sv. obhajila in jima določil prostor pred obhajilno mizo. Začeli so se zbirati tudi ostali verniki. Nabralo se jih je kar lepo število in vsi so bili praznično razpoloženi. Zato so začeli mašne molitve z močnim, naravnost kričečim glasom. Posebno slovesno je bil razpoložen ka-tehist in prvoobhajanca. Tudi mene je prevzelo navdušenje, Zato sem jim med sveto mašo z vsem ognjem pridigal o prvi materi človeškega rodu, ki nam je zapustila izvirni greh in z njim vse trpljenje, in o drugi materi človeškega rodu, ki je vsa čista brez madeža izvirnega greha spočeta, zato so tudi vsi iz Marije rojeni sveti, čisti otroci in izvoljenci božji. Bog je hotel imeti brezmadežno telo Marije za bivališče Sina božjega, tako hoče, da so vsi čisti, brez madežev velikih grehov tisti, ki prejemajo sv. obhajilo. Dečka sta strme poslušala in se ob vzoru Brezmadežne pripravila na prvo sv. obhajilo. Poleg na ta 2 dečka sem tisto jutro posebno mislil na župana. Skušal sem še ganiti njegovo srce, da bi zapustil pot greha in onustil svoj grešni naklep. 'Kajti vedel sem že, da skuša poleg zakonske žene kupiti še eno, ki naj bi mu rodila sina. Da bi ga ganil, sem mu zaupal po sv. maši častno nalogo. V cerkvi vpričo vseh vernikov je prvoobha-jancema razdelil: čudodelno svetinjo, podobice: Brezmadežne, sv. Družine in Jezusa s sv. Evharistijo. Katehist je pa otrokoma razložil pomen podobic in jima položil na srce naj goreče častita Brezmadežno in posnemata Jezusa, ki je bil pokoren Mariji in Jožefu. Ostale otroke je ta obred ganil in nekateri so zopet začeli bolj pridno hoditi v nedeljsko šolo. Slovesnost smo zaključili z zajtrkom, na katero sem povabil poleg prvo-obhajancev tudi župana. A župan je ostal pri svojem grešnem naklepu. Ko sva se poslavljala po zajtrku, mi ni upal pogledati v oči in z nemirom v srcu me je zapustil. 5. Kadar se Kitajci ženijo. Lep praznik Brezmadežne je kmalu prevpila druga, za pogane kakor katoličane bolj privlačna slovesnost poroke. Katehist je že več tednov prej prosil g. župnika, da bi se poroka vršila v cerkvi, češ da sta ženin in nevesta oba vernika, le krščena še nista bila. Gospod mu je težko dopovedal, da pri zakonu nekrščenih, pa četudi verujejo v Boga, duhovnik in Cerkev še nimata nič besede. Zato naj poroko lepo pripravijo in izvrše po kitajski navadi, že 9. decembra so prinesli povabilo na svatbo g. župniku in meni. G. župnika še ni bilo z misijona; jaz pa se tudi nisem odzval povabilu, ker sem vedel, da so Kitajci pri takem razveseljevanju rajši brez duhovnika. Na dan poroke je bil ves Lotang po-koncu. Kitajci imajo ob priliki poroke še več šeg in navad nego Slovenci. Marsikaj je vmes. praznoverja, mnogo je pa takega, kar zbuja, zlasti mladim fantom in dekletom' veselje in zabavo, včasih pa tudi nečiste grehe. Vsekakor je pa za staro in mlado tedaj veliko, zabave. Prav gotovo bi slovenske ljudi zanimale kitajske šege in običaji pri poroki, in bodo morda Katoliški misijoni o tem še kaj poročali, a ob tej priliki ni moj namen o tem obširno pisati. Mlada para sta se hotela poročiti krščansko. Zato so vse spolzke in praznoverne šege opustili in jih zamenjali s krščansko vsebino. Zgodaj zjutraj so že pripravili pred župniščem nosila za neresto. Meni je katehist vso pripravo zelo skrival, jaz se pa tudi nisem hotel vtikati v njihovo običaje vse dotlej, dokler se stvar ni začela, odigravati v cerkvi. Malo pred poldnem zaslišim, da prihajajo v cerkev katoličani. Pohitim v cerkev in kaj vidim!? Pripravili so že pred oltarjem mizo, jo pregrnili z rdečim prtom, pripravili sveče, vrč z vinom, rdeče-pobarvana jajca v ličnih posodicah. Ker sem ravno nekaj dni prej bral o kitajskih navadah pri poroki, sem takoj vedel, kaj vse to pomeni. Ko ženin in nevesta sklepata zakon, pijeta vino iz istega vrča, kar pomeni njuno tesno zvezo: bosta dva eno telo. Jajca so-simbol rodovitnosti. Pogani pri tem obredu prosijo duhove za rodovitnost v zakonu. Katehist mi je hitel zatrjevati, da pri vsem tem obredu ni nobenega praznoverja in da bodo pri obredu molili posebno molitev v čast sv. Duhu za rodovitnost v zakonu. Hotel me je preslepiti celo s tem, češ da mu je g. župnik dovolil ta obred v cerkvi. A brez prerekanja sem pribil: “v cerkvi se smejo vršiti le liturgični obredi, ne pa zasebne narodne navade, zato vino in jajca takoj odnesite. “A ker so le želeli, da ta poroka diši po katoliško, sem jim dovolil te obrede v župnišču. V cerkev so prišli le molit za blagoslov v zakonu. Nevesta je bila od temena do peta oblečena v rdečo obleko. Prišli so z njo v sprevodu in z godbo. Ves trg je bil navzoč, ženin in nevesta sta šla pred oltar. Množica poganov se je pa kar vsula za njima v cerkev. Katehist me je prosil: “Sedaj je prilika, da slišijo pogani o troedinem Bogu. Dovolite, da izpregovorim.” Dovolil sem mu. Komaj je začel govoriti, je poganska množica prisluhnila. Govoril je o prvem zakonskem paru: Adamu in Evi; da Bog zahteva nerazdružen zakon med enim možem in eno ženo. Da je zakon božja ustanova in da se morejo zveličati le tisti, ki verujejo v enega Boga v treh osebah. Nato so pomolili še nekaj molitev in šli v župnišče k glavnemu obredu. Katehist je vodil obred. Oči so mu kar žarele, ko je dajal piti vino iz vrča nevesti in ženinu, ko je klical sv. Duha, naj da zakonskemu paru rodovitnost. Ne le katoličani, celo pogani so se pri obredu resno držali in radovedno opazovali nevesto, ki je sramežljivo povešala oči. Po končanem obredu so šli katehist, ženin in nevesta in bližnji sorodniki in znanci na svatovanje, meni so pa prinesli kosilo v župnišče, ker nisem hotel iti na njihov dom. županu je pa ob opazovanju mlade, brhke neveste končno-veljavno dozorel sklep, da si bo privzel še-eno ženo za priležnico. Meni je bilo pri srcu hudo. Vedno bolj sem slutil, da bo župan, ki je še pred meseci kazal, da bo postal zgleden katoličan in da bo misijonarju pri spreobračanju poganov desna roka, postal kamen spotike in ovira pri pridobivanju duš za Kristusa. A ker misijonar mora imeti vedno križe, sem tudi županov padec že vnaprej slutil. In res si je župan kmalu nato kupil priležnico in se začel izogibati cerkve in župnišča. Ko je g. župnik prišel z misijonskega potovanja nazaj, sva si drug drugemu povedala, kaj sva doživela v župniji zadnje tedne. Videl sem, da je g. župniku Bog naložil težji križ nego meni. Na'misijonu je bil ponovno bolan, poleg tega so mu pa še nekateri kristjani povzročili težave. Vendar sva oba šla z novimi upi na delo za pripravo vernikov na svete božične praznike. (Piše Janez Kopač. Se bo nadaljevalo.). Misijonarji pišejo Iz dnljnje Japonske se nam je po mnogih letih prvič spet oglasil salezijanski misijonar Antolin Avguštin. Piše 23. IV. 1949 iz Nobeoke: “Najprej se Vam prisrčno zahvaljujem za pošiljanje “Katoliških misijo, nov”. Kako sem bil vesel, ko sem jih po dolgem času lani spet prejel! Gotovo bi radi vedeli kaj o mojem misijonskem delovanju v teh letih. Med vojno je naše misijonsko delo popolnoma zastalo. Jaz sem deloval nekaj časa kot župnik neke gorske župnije in potem tri leta kot ravnatelj salezijanske poljsko-obrtne šole in sirotišnice v Miyazakiju. V tistih časih sem moral poizkusiti tudi ječo, izgon in sem bil končno kot sovražne narodnosti interniran, kjer mi je bolj slaba predla. Po vojni sem nekaj časa kaplanoval med ameriškimi vojaki in tako prišel končno semkaj v Nobeoko, kjer sedaj delujem že skoro 4 leta. Nobeoka je mesto na severni strani Miyazakijske province in šteje nad 80.000 prebivalcev. Ima 6 velikih tovarn, kjer dela čez 20.000 de. lavcev. Komunizem je precej razširjen in mi dela ne malo preglavic. Ko sem prišel sem, sem našel le 15 katoličanov. Sedaj jih imam 8 0. Pred tremi leti sem začel zidati cerkev in misijon, ker ob prihodu ni bilo ničesar. S pomočjo japonskih dobrotnikov in ameriških vojakov imam cerkev in misijon že pod streho. Od zunaj se vse zelo lepo vidi. a znotraj mi še marsikaj manjka. Ob priliki Vam pošljem kako sliko. Imam tudi lep otroški vrtec z nad 170 otroci in večerno šolo za tuje jezike, zlasti angleščino. Sam sem za vse, dela pa ogromno. Moje misijonsko področje je večje kot pol Slovenije. Drugič Vam poročam kaj več. Priporočam se v molitev in pomoč. Iz Siama tudi že dolgo ni bilo glasu. Sedaj smo pa prejeli drobno pisemce iz Bangkoka, od koder nam piše in. Ksave. rija Pirc OSU dne 20. I. 1949. tole: “Z velikim veseljem smo prejele obnovljene “Katoliške misijone”. Kako občudovanja vredna vztrajnost! Kljub vsemu trpljenju, ki je šlo preko domovine in preko urednikov in sotrudnikov “Katoliških misijonov”, je delo za daljna Gospodova polja bolj sveže kot kdaj! Kako zanimiv in vzpodbuden je vsak članek! g kolikim veseljem pozdravljamo nove misijonarje in jih vklepamo v svoje molitve! Bangkok je važno križišče zrakoplovnih družb. Razni misijonarji in misijonarke se tu ustavljajo za nekaj ur in često obiščejo tudi naš zavod “Mater Dei’. Kdaj bomo pozdravili kakega slovenskega misijonarja? Ć. m. Rafaela Vurnik je bila lani poklicana v Rim in sedaj posluje tam kot generalna asistentka. Naša predstojnica v Mater Dei je sedaj Hrvatica, č. m. Auguština Jakčim iz Zagreba. Slovenke smo tu tri: M. Deodata Hočevar, m. Frančiška Novak iz Ljubljane, ki je dospela lani po večletnem čakanju na Francoskem in An. gleškem, in jaz, ki me “Katoliški misijoni” poznajo že mnogo let. Upam, da Vam bom mogla kmalu napisati kaj več o našem delovanju.” To pismo m. Ksaverije nam torej prinaša vest o spet novi slovenski misijonarki, m. Frančiški Novak, za katero še nismo vedeli. Upamo, da bomo o njej še kaj več zvedeli in našim bralcem poročali. Za uanes jo priporočamo vsem v molitev, da ji Bog da obilo uušnin in telesnih moči za delo v tako zaželjeaih misijonih. Xisem še dolgo v Indiji, vendar sem si jo že precej ogledal. Predstojniki so nie namreč postavili za propagandnega fotografa. Kjer koli je kakšna večja slovesnost, pokličejo Uro. Johna, da ovekoveči slavnostne dneve. Kaj pravite, ali je to misijonarjevo delo? Predstojniki pravijo, da je. Prisiljeni smo trkali na dobra srca po svetu, da nam v svoji darežljivosti pomagajo napolniti prazne indijske želodčke, če to prošnjo podpremo še s kakšno fotografijo, je zmeraj upati, da bo uspeh večji. Pravkar se vračam z -000 metrov visokih planin, ki jim pravijo “Modre planine”. So res modre in lepe, polne naravnih lepot. Avtobus le po 50 km dolgi serpentinasti cesti popelje čisto na vrh. Kakšna razlika med tem krajem večne pomladi in dušečo, v soncu pekočo se ravnino! Sveži zrak ti napolni pljuča in zapeljuje te skušnjava, da bi zavriskal po štajersko ali pa po gorenjsko, če tam tako bolj ugaja. Tukaj, med zibajočimi se evkaliptusi in nasadi čajevca, nam je božja Previdnost podarila lep prostorček za noviciat. Kar žal mi je, da nisem tudi jaz novinec, ker tako bi vsaj eno leto lahko preživel v Modrih planinah in delal družbo Ludviku Zabretu, ki tam gospodari. Ubogi Ludvik, koliko dela in se trudi. Zemlja je trda, včasih tudi voda nezadostna. Pa vseeno se tukajšnji ljudje, ki imajo kaj malo pojma o kakšnem umnem gospodarstvu, čudijo njegovim uspehom. Pred kratkim je poskusil tudi s čebelarstvom, vendar to, čeprav je "gorenjska grča”, se mu zaenkrat ni obneslo. Ali naj Misijonski povem, kako je bilo? Kil sem namreč tudi jaz deležen tega poskusa. Nekega popoldne sem ob robu gozda zagledal velikanski roj čebel. Zgledalo je, da se je pravkar usedel, kajti na tisoče muh je brnelo in obletavalo debelo hrastovo vejo, kjer so se zbirale. To bo pa za Ludvika, sem si mislil in ga brž poklical. Oči so se mu od veselja kar iskrile, že dolgo je imel namen od kod dobili kak panj. “Fant, le so pa take kot sršeni, te bova pa ugrebla, kaj? Mi boš pomagal?” — “Oh, seveda, zakaj pa ne,” sem se kazal korajžnega. Pri srcu pa ser.i le čutil neko tesnobo. Lizati med, hm, to mi je vedno ugajalo, vendar izpostavljati se tem muham, posebno če so velike ko sršeni, nič kaj preveč. Pa kaj bi, korajža velja! Ko se je popolnoma stemnilo, sva oba plezala po raskavem hrastovem deblu. Bilo je zelo naporno in pot naju je oblival, predno sva prišla do roja. “Zdaj pa: Sveti križ božji,” je rekel Ludvik in začel kar z golimi rokami grabiti čebele v Žakelj, ki sem mu ga držal. 1*0 vzdihih, ki so mu ob vsakem piku uhajali, lahko sklepam, da so ga hudo sekale. Mene je, hvala Bogu, samo ena zbodla v prst — najbrž so vedele, da se jih bojim, zato so imele usmiljenje z menoj. Odnesla sva jih pod cvetočo slivo in jih spravila v naglici zbiti zaboj, “Bomo videli, koliko bodo nabrale,” je že računal Ludvik, “Takšen H kilogramski roj se pač ne ujame zlepa.” Vendar, ta preklicana smola! Ko je posijalo jutranje sonce, so se čebele dvignile in jo kot grmeč oblak popihale proti skalnim duplinam modrih planin. Ludvik je z žalostjo gledal za njimi in mislil na otečene roke, ki so mu jih za spomin pustile, jaz pa na sladkost medu, ki sem ga zastonj pričakoval. Zdaj pa oprostite, gospod urednik, če nekoliko prekinem. Vlak se bo namreč vsak čas ustavil v Tirupatturju in kar brž se moram pripraviti za izstop. Hvala Bogu! Po enem tednu sem spet doma. človek se kar oddahne; najbolje se počuti tam, kamor ga določi pokorščina, že so me obkolili kuliji-nosiči, ki kakor jastrebi planejo na belega človeka in mu hočejo s silo iztrgati prtljago. “Klili, ser, klili!” Pa z mano ne ho dobička! Pokazal jim bom, da če tudi sem “ser” — gospod, sem obenem tudi klili. Tirupattur! Pravijo, da je mesto, vendar, če bi Vam dal odločati, bi ga najbrž ne zamenjali z nobeno slovensko vasjo. Gruče na- potrebna, nikakor ih* moreni najti kakega pravega časa zanjo, čuditi pa se moram na- fotograf... gib otrok, kuštrave postave, mršave krave — ker tukaj manjka trave, psi z obgrizenimi ušesi, osli in nebroj koz, to je vsakdanji prizor tirupatturske ulice, človeku se stiska srce, ko mora gledati toliko revščine in zanemarjenosti. Na prvi pogled res zgleda, kot da bi bilo vse zakleto. Vendar, ne obsojajmo tako bitro. Tudi v to revščino in zanemarjenost je že prodrla luč svete vere. In, če Kog da, bodo prav od tukaj v kratkem začela izhajati nova krdela apostolov-domačinov po vsej Indiji. Med vojnimi leti je naša provinca trpela veliko pomanjkanje osebja. Mnogim tujim državljanom je bilo vsako delo onemogočeno, iz Evrope pa tudi vsa pota zaprta. Zato se je našemu inšpektorju (provincialu) msgr. Oarrenu porodila sijajna zamisel, ali ladje rečeno,pravi navdih od zgoraj: “če nam krščanske dežele ne morejo poslati novih misijonarjev, jih bomo pa tukaj vzgojili. Kot podjeten Španec se je takoj lotil dela in Kog g« ie bogato blagoslovil. Iz vernih ina-labarskih družin (zahodna Indija), ki so že desetletja krščanske, prihaja vsako leto več sinov, ki žele postati salezijanci in misijonarji lastne domovine. Majhna skupina prvih ___ bilo jih je 13 — ki se je leta ,1t)43. prvič zbrala v borni misijonski kapelici, je narasla na 23t>. In, če bo Gospodu všeč, jih bo za prihodnje šolsko leto 300. Kaj naj rečem o teh fantih? Da so zelo simpatični in preprosti; črnikastih obrazov, belih zob in kot kristal bleščečih se oči. Njihova vsakdanja hrana je riž in njihova postelj trda tla. čevljev ne poznajo, zato po zavodu ni štorkljan ja kot pri nas doma. 30 teh najmanjših — benjaminčkov za. voda, je poverjenih tudi meni. Veste, «1» sem skoro navezan nanje. Kes, da mi včasih tudi nagajajo, pa vseeno vedno komaj čakam, da lahko grem med nje. Vsak četrtek gremo na sprehod med revne bajte ali gozd kokosovih palm. To ti je čebljanja! Jezički so majhni, vendar se jim vrtijo kot mlinska kolesa. Vsi dobro govorijo angleško, ker angleščina je še vedno uradni jezik srednjih šol. Tu naj bo povedano, da smo se je Jugoslovani ka; hitro privadili. Ko sem se pred dobrim letom z letalom peljal proti Indiji, sem na vsako stvar odgovarjal samo z “yes, yes>' _ tudi na tisto, kar nisem razumel. Zdaj pa, hvala Kogu, lahko že precej gladko izražam svoje misli. Domačega jezika — ta miljščiiie, se še nisem lotil. Dokler mi ni Šemu vrlemu sobratu Juriču. 12 let ,fe bil na Slovenskem in se ni mogel dobro naučiti slovenščine. Dvojina in oziralni zaimki mu še vedno delajo težave. Tukaj pa klepeče z domačimi delavci, da ga je veselje poslušati. Koleg aspirantata za duhovski stan smo letos odprli tudi strokovne šole. Zaenkrat ima jo dostop samo tisti, ki žele postati salezijanci pomočniki (bratje), kajti nujno potrebujemo mnogo dobrih in izvežbanih mojstrov in tehnikov, ki bodo pozneje učili sinove Indije služiti si vsakdanji kruh na lažji in dostojnejši način. Pomislite, prvi pionirji te strokovne šole so I različnih narodnosti: mehanikarski odsek je prevzel brat pokojnega kardinala Hlonda, naš Jurič mizarstvo, za kiparsko in rezbarsko umetnost so poklicali Španca, za tiskarno pa se briga suhi Anglež. Fantom se zdi strašno imenitno stati poleg brnečega stroja in ga voditi, zato so te strokovne šole zanje zelo vabljive. Indijec po naravi ni prijatelj ročnega dela, zato bo potrebno še mnogo truda, predno bo to ljudstvo spoznalo, da delo ni sramota, ampak čast pred Kogom in narodom. Kešpret Ivan Salesian Mouse, Tirupattur, It. 4. 1»4». Slike, ki jih je misijonski fotograf, naš rojak g. Kešpret, povzel v salezijanskem domu v Tirupatturju, pomenijo: Levo zgoraj, Ludvig Zabret pri cvetočem drevesu. - Levo spodaj: Brat Jurič uči mlade mizarčke. - Desno zgoraj: Riž jedo; spodaj: V rezbarski in slikarski šoli. SL€VENSri riN© "rCSNICI, I CPCTI, DDCCDTI' PREDVAJA MISIJONSKI VELEFILM IZ KITAJSKE REVOLUCIJE ■KLJUČI NEBEŠKEGA ExEALJESTVA NAGRAJEN Z MNOGIMI PRVIMI NAGRADAMI V SEV. AMERIKI V NEDELJO, 10. JULIJA 1949 OB 17.30 V DVORANI SAN JOSE AZCUENAGA 158, B. A. VSTOPNICE V PREDPRODAJI NA VICTOR MARTINEZ 50, PRI POVERJENIKIH IN PRED PREDSTAVO V tem .•udovitem filmu spremljamo misijonarja «d njegovih otroških let preko mladostne misijonske odpovedi, skozi vck.lesetletno misijonsko delovanje sredi strahot kitajske državljanske vojne v njegovih veselih in žalostnih trenutkih do njegovega povratka v domovino. Vidimo rast katoliškega misijona iz najskromnejših poPetkov do cvetove, urejene misijonske župnije. Zaživimo z misijonarjem v borbi za duše, za božje kraljestvo v tej veliki kitajski deželi. Nepozabni prizori nam drug za drugim zajemajo dušo in srce, ki za dobri dve uri zaživi tesno s Cerkvijo pri njeni rasti v poganskem svetu. V Severni Ameriki skoraj m bilo katoličana ki tega filma ne bi videl. Naj v Buenos Airesu in okolici tudi ne bo rojaka, ki si ne bi privoščil tega izrednega doživetja. VSEBINA 5.-6. ŠTEVILKE: SSÄSSTr SÄ- r v črtici “Imlienski mučenec” nam fr. Bazilij OFM prikazuje sliko iz misijonskega življenja p Avblja Dr. Anton Soklič razpravlja o tem, kaj je mislil “Sv. Vincencij o misijonarju. Urednik pa v sestavku “Izgubljena Kitajska” bralce seznanja z dosedanjim potekom kitajske tragedije “Dragocena obletnica” odhoda prvega slovenskega misijonskega zdravnika na Kitajsko je naslov poročilom iz njegovega delokroga v Caotungu. G. Kopač CM nadaljuje s svojim kramljanjem “Iz misijonarjevih doživljajev”. Sledita dve pismi pod naslovom “Misijonarji pišejo” in končno nam “.Misijonski totograt”, salezijanec g Ivan Kešpret poroča o svojih doživljajih v Indiji. Z vabilom na misijonski film Ključi nebeškega kraljestva” se zaključi pričujoča številka. “Kntniiški niBiioni” so slovenski misijonski mesečnik, ki ga kot prilogo “Duhovnega življenja” izđ'iiaio slovenski lazaristi — Uredništvo in uprava: Lenček Ladislav CM, Victor Martinez 50, Buenos° Aires” Argentina. — Celoletna naročnina za 1. 19 4!): 8 argentinskih (100 čilskih) ’ pesov, 3 USA (4 kanadske) dolarje, 1000 Lir. _ S CERKVENIM ■ODOBRENJEM Talleres Gräfieos “CORDOBA” Gutenberg 3360 — 25-VI-1940