Ilustrirani Slovenec
Leto V     TedensKa priloga »Slovenca« (št. 210) z. đne 15. IX. 2929   Štev. 37
Motiv s Slemena Foto: L. Erjavec.
290
Na levi:
Prve slike z rusko-kitajskega bojišča
že več tetlnov [»ročajo listi o skrajno napetem razmerju me<l Rusijo in Kitajsko zaradi mandžiirskc železnice. Čeprav je prišlo ponekod že do krvavih spopadov med obojestranskimi Četami, vendar kaže, da bo konflikt mirno poravnan. V okviru kitajske armade se bore tudi ruski emigranti proti rdečim četam svoje domovine. Slika nam kaže oklopni vlak teh belogardistov v bližini niandžurske meje.
Sovjetska baltiška mornarica
Dve sovjetski križarki, Profin-tern in Aurora, ki sta obiskali pred kratkim nekatere tujo luke ob Baltiškem morju.
Na desni in na levi:
K bojem v Palestini
Zadnja leta so začeli Judje v vedno večji meri kolonizirati 1'alestino, kar je vzbudilo hud odpor Arabcev, končno je pa lirišlo celo do hudih medsel>ojnih l>ojev, za kar je dal povod tako zvani »Zid objokovanja< (na levi): desna slika nam kaže motiv iz judovske četrti Jeruzalema.
Spodaj: Fritz Morzik športni^ prireditev
v C'linrlottiMibiirjiu: Tok nn 100 metrov z zaprekami.
Vitezslav Novak-Arratta
odlični češki operni tenorist in ravnatelj glasbene šole v Pragi, ki je absolviral v letošnjem poletju v Jugoslaviji, zlasti v Primorju, celo vrsto sijajnih koncertov.
Spodaj : FrUx MorxIR
zmagovalec na zadnjem evropskem krožnem poletu, ki je dobil nagrado 100 tisoč frankov.
291
Prof. R.A. Reiss
odličm švicarski /.luiiistvenik in publicist ter velik prijntt>l( Jiijioslovanov, Jci si je med vojno priiloiiil mnogo zaslug zanje, je pred kratkim umrl v Belgradu.
Pred pričetkom pogajanj za sklenitev konkordata
med Vatikanom in našo državo: poslopje papeške nunciature v Belgradu (Krunska ulica).
Gregor "PerušeK
Letošnje poletje je obiskal svojo »staro domovino« eden največjih slovenskih slikarskih talentov Gregor Perusek. Rodom Dolenjec je odšel pred 20 leti v ameriške Združene države, ki jih je prepotoval skoro vse in se preživljal kot navaden delavec, največ v neizmernih ameriških gozdovih, kjer po cela leta sploh ni čul slovenske besede. Globok notranji nagom ga je pa silil, da je začel dajati kot samouk oblike svojemu notranjemu življenju in danes je že pred vso ameriško javnostjo jako cenjen umetnik. Mi do l)red nekaj mesecev zanj niti nismo vedeli, kakor je tudi on jako malo poznal svojo domovino. Šele letošnje poletje jo je želel proučiti podrobneje, a se je moral iz rodbinskih vzrokov predčasno vrniti. Sliki nu levi nam kažeta eno izmed njegovih pokrajin ter njegov portret.
Slike k Slovenskemu biografskemu leksikonu biografskemu leksikonu
Na levi:
Kavčič Hinko,
politik, je bil rojen leta 1846. na Razdrtem. Dovršil je tri razrede goriške realke, nato pa prevzel doma gospotlarstvo, kjer je -tudi umrl leta 1893. Dolgo let je zastopal v krauj-skem deželnem zboru kmetiške občine Postojna, Logatec, Senožeče, Lož, Bistrica, in se vneto udejstvo-val v gospodarskem in upravnem odseku.
Na desni:
Chraska Anton,
Ceškobratski propovednik, je bil rojen leta 1868. v Horni Radechovi i)lizu Nachoda na Češkem. L. 1894. je prišel na Westfalskem prvič v stik s Slovenci, izvedel za reformacijsko delo Trubarja in tovarišev in je posvetil od tedaj vse svoje sile protestantovski propagandi med Slovenci, toda brez uspehov. Več let je tudi živel pri nas, 1.1922. se je pa vrnil nazaj v domovino. Izdal je celo vrsto brošur, prevodov raznih delov sv. pisma in tudi dva časopisa. 1. 1914. je pa izšlo njegovo »Sv. Pisano starega in novega zakona«.
292
293
Nekaj največjih umetnin svetovnega slikarstva
človeka, dolga predvsem hrepenenje po dobrem, lepem in resničnem, umetnost je pa vedno izraz tega hrepenenja. Kar je v človeku dobrega, krepkega in čistega, govori iz umetnosti, ali bi vsaj moralo govoriti. Umetnost z verstvom vred pozlahi-nuje življenje, zato ne najdemo v zgodovini nobene dobe in nobenega naroda brez verstva in brez umetnosti, čeprav izraža vsaka doba svoja umetnostna nagnjenja na svoj način in je tudi v isti dobi umetnostni izraz neukega človeka drugačen nego izobražencev.
Zanimanje za umetnost in pouk v umetnosti sta zato dva prav bistvena činitelja za vzgojo in požlahtnenje človeštva, kajti človek najde ono globoko skladnost, ki je vsebovana samo v Bogu. najlepše izraženo ravno o umetnosti, bodisi glasbeni, bodisi likovni.
Glede na to moramo le obžalovati, da je umetnostni pouk v naših šolah še tako zaostal in smo zato navezam v tem oziru še skoro le na lastna prizadevanja. Prav do najnovejše dobe je bilo pa pri nas celo to jako težko, ker nismo imeli skoro prav nobene tozadevne literature. Šele v zadnjih letih sta nam podala taka dela za likovno umetnost dr. Izidor Cankar (Uvod v umevanje likovne umetnosti) in za glasbo dr. St. Vurnik. Pred kratkim je pa izšlo tudi D Herder jevem založništvu (Freiburg) obsežno in krasno opremljeno delo iEinfilhrung in die bildende Kunsii. izpod peresa dr. G. Nieman-na, ki nudi vs^akemu laiku izvrsten in lahko umljio pripomoček za umevanje likovne umetnosti oseh časov. Knjigo zato toplo priporočamo vsem, ki se zanimajo za to bistveno izražanje človeškega notranjega življenja, zlasti je pa potrebna vtem vzgojiteljem.
Iz navedenega dela objavljamo danes nekaj najznamenitejših umetnin iz zgodovine svetovnega slikarstva, ki so sicer splošno znane, a jih človek vendarle rad občuduje zopet in zopet.
fia levi:
jtflcOclangelo: VđaOnenfe đuJe /iđamu
Freska v sikstinski kapeli v Vatikanu. Michelangelo Buonarotti (1475—1564) ni le eden največjili slikarjev, kiparjev in arhitektov italijanske renesance, temveč sploh vseh časov in narodov.
Na desni:
FrtitB VOđe: Krlalua icot goai
Oljnata slika v galeriji Luxenbourg v Parizu. Uhde (1848—1911) je eden največjih zastopnikov novejšega nemš,kega slikarstva Ln je slikal rad svetopisemske ter socialne motive.
Spodaj na desni v kotu: Raffael: Harlfina xaroka
Milan, muzej Brera. Raffaelo Santi (1485 do 1520) velja običajno za največjega umetnika svetovne slikarske umetnosti in njegove številne Madonne pozna vsak.
Nu desni:
Je€in Francois Millet: Ave Marita.
Millet (1814—1875) ie bil do svojega 20. leta kmeitiški pastir, pozneje se je pa posvetil slikarstvu in je še do danes etlen največjih francoskih umetnikov, ki vpliva zlasti z vsebino svojih anotivov.
Spodaj:
Guido Rent; Aurora
Rim, palača Rospigliosi. Reni (1575—1642) je edeai največjih umetnikov baročnega slikarstva, ki je upotlabljal zlasti motive iz antičnih pripovedk, znani so pa jaiko tudi njegovi nabožaii motivi (n. pr. Ecce homo).
Spodaj na desni v sredini: Itembranđiz Polcrattna s tremi drevesi
Radiranka. Rembrandt (1606—1669), Nizozemec, spada tudi med največje umetnike sveta, čeprav je našel v svoji mladosti le malo razumevanja. Izraziti je znal zlasti občutje, daljino in globino ter luč in senco.
294
Premog z Barja
Naš mladi svet jo komaj še pozna, častitljivo šoto> toda stare mamice se je še dobro spominjajo, saj so se v svoji mladosti grele skoro le pri njej. Pa ne le v gospodinjstvu je bila šota še v začetku druge polovice preteklega stoletja splošno uvedena, temveč celo stara ljubljanska industrija je dobivala svojo pogonsko silo skoro zgolj iz šote. Mogočno staro ljubljansko »cukrar-no« na Poljanskem nasipu je n. pr. gnala izključno le šota. Ko so začeli potem pred dobrim pol stolet-
Ob Išci, tipična barska pokrajina
Na levi: rexalec iote, i. xv. »graJbnar«, reže šoto z lopato
na dva ročaja; v ozadju se suši šota. Spodaj: dve plasti šote sta že izrezani, jarek po katerem se odteka voda, pa ima nakazano še tretjo plast; izrezana šota je razprostrta,
da se suši. ,., . „, .
jem v večji meri izrabljati preuio-govnike v naši Savski dolini, je šota iz industrijskih podjetij sicer izginila, toda po rewejsih ljubljanskih liišah so ikurili z njo še na prelomu stoletja in velikanske vozove so jo vozili naši Barjani napro<iaj na Sv. Jakoba trg. DaTies je izginila že skoro docela, kakor toliko iz nekdanjih dobi'ili starih časov.
Šota sestoji iz izoglenelih močvirnih trav in rastlin in vsebuje nad 50% ogljika, kar ji daje njeno kurilno moč, zdrobljeno so pa porabljali tudi za steljo, ker jako rada vsrkava vlago. Na našem Barju so jo pridobivali na ta način, da so odstranjevali zgornjo plast prsti in še žive trave. Po talco očiščenem prostoru so izkopali jarke, v katere se je odtekla voda, da se je šota osušila. Tako pripravljeno površino so potem razdelili z vrvicami v štiri-oglata polja in »grabnarji« so jo pričeli rezati s posebnimi lopatami v obliki velikih kvadratnih opek. Ker je šotna plast navadno debela m, je bilo mogoče izrezati več plasti. Seveda je bila ta šota še jako mokra, treba jo je bilo dobro osušiti, nakar so jo zvozili na trg.
Z osuševanjem Barja je tudi prenehalo nadaljnje tvorjenje šote in danes jo je dobiti le malo še in to porabijo Barjani sami, v par letih bo pa docela izginila.
(Vse slike je posnel gosp. Herfort iz Ljubljane.)
Na desni:
Ko je šota kolikortoliko osušena, jo zlože v kopice, kjer se suši 2 do 3 tedne.
Spodaj:
Polje izrezane šote, v sredini jarek, po katerem odvajajo vodo.
295
Novi planinski dom na Mirni gori
V nedeljo, dne 18. p.m. je bil slovesno blagoslovljen novi planinski dom na Mirni gori (1048 m), prvi v naši Beli krajini, ki ga je zgradila šele lani ustanovljena podružnica SPD v Črnomlju pod vodstvom g. Bitenca. Slavnost je privabila k sebi okoli 700 ljubiteljev te lepe belokranjske postojanke, blagoslovitev je pa izvršil planinski župnik g. Vittine. Novi dom je jako prostoren, solidno zidan in prijazne zunanjščine zato bo gotovo mnogo pripomogel k še večjemu obisku Mirne gore.
Spodaj:
Redek rodbinski blagoslov
Dne 16. p. m. je povila Terezija Gorenčeva iz Lok pri Mengšu v ljubljanski ženski bolnici četvorčke, od katerih so ostali 3 živi. Na sliki vidimo otročičc s starši.
Z blagoslovitve kapelice na Krvavcu
v Kamniških planinah. Sočasno, ko so otvarjali novi planinski dom na Mirni gori, se zbralo tudi na Krvavcu nad 2000 domačinov in drugih ljubiteljev naših divnih slovenskih planin k blagoslovitvi tamošnje novozgrajene kapelice. Cerkvene obrede je izvršil pom. škof dr. G. Rozman, ki je imel ob tej priliki tudi lep govor na navzoče. H graditvi sta posebno mnogo pripomogla p. Beneš iz Kamnika in ga. Mejačeva iz Komende.      Foto L. Erjavec.
Na desni:
»V prvo, drugo in ...tu
Z dijašega knjižnega sejma ob pričetku šol. leta na Krekovem trgu v Ljubljani.
K današnji uganki: Naj i»ovemo nekoliko nagajivo: Pravilno pričnite, pravilno nadaljujte, pa boste dobili pravilno rešitev ! Sicer je pa za tako bistroumne ugankarje, kot jih ima „11. Slovenec", taka uganka prava igrača. Za pravilno rešitev razpisujemo sledeči dve nagradi: I.Tlaggard: Hči cesarja Montezume. H. Jaklič Vesele povesti.
ReBitev uganke v štev. 31 »llustr. Slov.« prinašamo na desni.
Vseh reiitev je prispelo 34;
za prvo nagrado je bila izžrebana Helena Oblak, Škof ja Loka;
za drugo pa je bil izreban N. Grujič, Dubrovnik.

296
Sport
v nedeljo, dne 2. tm. se je vršil lahkoatletski dvomatch ljubljena: Zagreb, pri katerem je zmagal Zagreb s 81:54 točkam. Prevladoval je zlasti v disciplinah metov, dočim je bilo pri naših tekmovalcih opaziti predvsem pomanjkanje treninga.
Tek na lOO m
prvi reže cilj Helebrandt iz Zagreba v času 11'4, tik za njim pa Paušič iz Ljubljane.
Na levi:
Lep skok Stepišnika
v daljavo, ki je zavzel s 6'115 m šele III. mesto, prvo je dosegel Korče (Ljubljana) s 6'325 m.
Avgust Bukovec
Znani ljubljanski vrtnar, čebelar in ljubitelj likovne umetnosti.
Car Berendej.
(Povest iz sibirskega pragozda.) XVII. poglavje.
— Večkrat.
Vedenej Savie je zmajal z glavo. — Ali sami stanujete z očko? Soproge nimajo več?
— Mati je davno umrla. Dva brata še imam, starejši sta od mene.
— A, tako je ta stvar... kje pa sta, prosim?
— Čredo sta gnala v Irkutsko: vsak dan ju pričakujemo nazaj.
— Ta-a-ko torej je to... ali je velika ta čreda?
— En iisoč glav živine.
Poslovodja je s prsti prijel za svojo bradico. Pri taki čredi je vsekakor moral Vabili n dobro zaslužiti. Če ne bi imel v trentitku denarja, bi se mu kmalu zopet moral napolniti mošnjiček.
— Ali ste prišli za več časa v Urjanhaj?
— Ne,.. samo dolg nam bo ipovrnil Petra Mose jič pa zopet odrinemo.
— Ali je dolg velik?
— No, pred petnajstimi leti smo jim posodili pet tisoč srebrnih rubljev,.,
Dekle ni ničesar odgovorilo. — Proklet je ta kraj! — ji je ušlo. — Da ga ne bi bile nikoli videle moje oči!
— Zakaj pa ste tako hudi? Kaj pa je slabega tu? Saj tudi tukaj živijo ljudje!
— Doživljenjski obsojenci živijo tudi na Sibirskem, kamorkoli jih pošljejo... — Dekle je lahko sklonilo glavo in odkorakalo proti vratom.
Poslovodja je zamišljeno korakal po sobi in potem odšel na dvorišče. Ogledati si je hotel gospodarstvo. Kaj naj bi drugače počel?
XVIII. POGLAVJE.
Gospodarstva se pač ni splačalo ogledovati — človek bi se kar zjokal, če ga je videl !
Eno skladišče je bilo do vrha polno naloženo s posušenimi kravjimi kožami, drugo je bilo prazno.
Vse je bilo zgrajeno na hitro in nemarno; povsod so zijale raze; skozi strehe je gledalo nebo; sredi dvorišča so stali nepospravljeni trije kmeoki vozovi, kolesa so se jim bila razsušila: okovi so bili zlezli proč, napere so se tudi komaj še držale ali so jjile padle ven. Krave in konji so bili v stepi; hlevi so sitali prazni. Z dvoriščem vred bogve kako davno niso bili očiščeni, povsod .so ležali kupi gnoja in nesnage...
Vedenej Savič je prekoračil dvorišče in zmajeval z glavo: še pri nobenem zapitem kmetu ni videl takega zanikrnega gospodarstva!
Povrnil se je k hiši. Tam je sedela na kuhinjskih stopnicah prav košato kuharica; malo nižje sta se prištulila drug proti drugemu Nilka in črnkast gizdalin. Nilka je brenčal na balalajki, nekje jo je fbil že iztaknil, zbijal šale in zabaval košato kulia-rico: venomer se je od smeha zazibavala kakor vzhajajoče testo.
Pri gospodarju na balkonu sta bila Agrafena Pe-trovna pa Grigorij, šele zdaj sta se seznanila in več j idei molčala.
Tudi poslovodja se je spustil k njima na balkonsko stopnico.
— Zakaj neki ljudje tako pijejo? — je zaklical Grigorij: menda sta o tem razgovarjala. — Povejte no, Veclenej Savič?
Ta ni odgovoril takoj. — Imajo še vedno svoj vzrok! — je slednjič rekel, — marsikomu se duša upre...
— Zakaj pa?
— Ker ne stori, kar ji je bilo namenjeno... Zato se upre.
— Kaj se to pravi, da ne stori, kar je namenjeno? — je vprašalo dekle.
— Ali se spominjate evangeljske prilike o človeku, ki je zakopal talent v zemljo? Na ta način se vse zgodi. Bog človeku nakloni vsega, človek pa prične darove razmetavati ali jih pa skrije. Ko pa se bo spametoval, bo že prepozno: ura zamujena, ne vrne se nobena! Pa se mu duša upre: ve, da ne počenja, kar bi morala.
— Sama objestnost je to, če kdo predobro živi... — je mrko pristavila Grunja.
(Dalje prihodnjič.)
Bolcrolfslc Jugo3lov€Uialee tislcarne v Cftiblfani