cena 80 dinarjev številka 30 (834) glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva velenje titovo velenje, 31. julija 1986 Ljubno ob Savinji Gorenje Od jutri večina delavcev na kolektivnem dopustu Zaposleni v delovnih organizacijah in skupnostih Gorenja v Titovem Velenju so zadnje dni na zborih delavcev pregledovali rezultate dela in gospodarjenja v letošnjem prvem polletju in se dogovorili za aktivnosti, ki naj bi zagotovili uresničitev letošnjih planskih nalog, posebej še proizvodnih in izvoznih načrtov, ob vsesplošnem prizadevanju za zmanjšanje stroškov poslovanja. Pri tem so ugotovili, da so polletni proizvodni in izvozni dosežki dobra osnova, da ob okrepljenih prizadevanjih ob koncu leta uresničijo dogovorjene obveznosti. Današnji dan, 31. julij, pa je za večino zaposlenih tudi zadnji delovni dan pred kolektivnim dopustom. Le-ta bo trajal od 1. do 17. avgusta. V tem času bodo v posameznih tovarnah, kot je že običaj, opravljali redna vzdrževalna dela, da bi stroje in naprave usposobili tako, da bi bilo v naslednjih mesecih kar najmanj zastojev v proizvodnji. V Gorenju Gospodinjski aparati, na primer, bodo v tozdih Štedilniki, Pralnopomivalna tehnika in Kondenzatorji Rogatec obnavljali peči in grelce lakirnic. Zaposleni pri teh delih bodo prve dni kolektivnega dopusta delali po 10 do 12 ur na dan. Zaposleni v tovarni talnih Keramičih ploščic tozda Gradbeni elementi Gorenja Notranja oprema bodo normalno delali tudi v času kolektivnega dopusta. V tozdu Pohištvo bo trajal kolektivni dopust zaposlenih 4 dni manj, kar je eden od ukrepov za povečanje proizvodnje. Delavci obrata Marmor Šoštanj pa bodo zaradi priprave proizvodnje skrajšali kolektivni dopust za 2 dni. Tudi v Gorenju procesna oprema bodo med kolektivnim dopustom opravljali redna vzdrževalna dela, v tozdu Tehnološka oprema pa morajo v avgustu izdelati 80 namenskih vozičkov za tovarno talnih keramičnih ploščic v okviru programa njene rekonstrukcije. (an) Flosarski bal že 26. zapored Zanesljivo je, da flosarskega bala na Ljubnem ob Savinji ni treba posebej predstavljati. Prva nedelja v avgustu je tokrat že 26. po vrsti namenjena tej prireditvi. Za turistične in narodopisne prireditve je 26 let vsekakor zavidanja vredna doba, zato ljubenskim flo-sarjem gre zares pohvala. Res je, da so v četrtstoletnem obdobju previharili nekaj že kar kritičnih nesorazmerij med navadno veselico in prireditvijo narodopisnega značaja, kar bi flosarski bal pač moral biti. Spravilo lesa, plavljenje po Savinji in flosarija vse tja do Črnega morja, so pač značilnosti, ki so do druge vojne opredeljevale delo in življenje ljudi v vsej Gornji Savinjski dolini. Bogato izročilo dela, življenja, navad in običajev seveda ne sme utoniti v pozabo. Da se to vendarle ne bo zgodilo pričajo prireditve zadnjih let, ki niso več omejene zgolj na nedeljo popoldne. Ljubno ob Savinji namreč v zadnjih dneh julija in prvih v avgustu resnično živi za svoj bal. Nekajkrat so izkupiček že namenili za gradnjo novih cest, za obnovo prosvetnega doma, za gasilce in drugo, lanski zaslužek pa so porabili za ureditev prireditvenega prostora ob Savinji, kar bodo storili tudi letos. Poslovna skupnost »YU DOM« Skupni program proizvodnje gospodinjskih aparatov Predstavniki novoustanovljene Poslovne skupnosti jugoslovanske industrije gospodinjskih aparatov (njena poglavitna naloga je usklajevanje razvoja delovnih organizacij, članic Poslovne skupnosti, in njihov skupni nastop na tujih tržiščih) so pred dnevi na tiskovni konferenci v Beogradu predstavili »Skupni program proizvodnje gospodinjskih aparatov za obdobje 1986—1990«. O skupnem programu bodo zdaj razpravljali v Splošnem združenju predelave kovin Jugoslavije, predvidoma septembra pa ga bo obravnaval tudi Zvezni izvršni svet. Nosilec razvoja proizvodnje gospodinjskih aparatov in projektnih nalog Skupnega programa je 9 poslovnih sistemov oziroma delovnih organizacij, med njimi tudi Gorenje, pri uresničevanju Skupnega programa pa bo sodelovalo tudi drugih 20 delovnih organizacij, članic Poslovne skupnosti, ki dobavljajo reprodukcijski material oziroma proizvajajo sestavne dele. Proizvodnja gospodinjskih aparatov je ena od pomembnih vej jugoslovanskega gospodarstva s poudarjeno izvozno usmeritvijo. V zadnjih letih je jugoslovanska industrija gospodinjskih aparatov dosegla visoko stopnjo rasti proizvodnje in izvoza na konvertibilno tržišče. Lani, na primer, so prodali na tuje za 215 milijonov dolarjev izdelkov, od tega na tržišča s konvertibilnimi valutami za dobrih 122 milijonov dolarjev. Sicer pa prodajo na tuje v povprečju od 37 do 52 % proizvodnje posameznih gospodinjskih aparatov. S Skupnim programom želijo zagotoviti osvajanje nove generacije gospodinjskih aparatov, ki bodo zadovoljevali pogoje najzahtevnejših svetovnih tržišč, istočasno pa omogočiti tak razvoj tehnologije proizvodnje aparatov za gospodinjstva in njihovih sestavnih delov, da bodo lete v še večji meri izvažali na tuja tržišča, tudi s skupno izgradnjo novih zmogljivosti, pomembnih za proizvodnjo najpomembnejših sestavnih delov. Tako bodo povečali produktivnost dela in izboljšali rezultate gospodarjenja, kar vse naj zagotovi izvozno kar najbolj usmerjeno proizvodnjo gospodinjskih aparatov in njihovih sestavnih delov. Omeniti velja, da jugoslovanski proizvajalci gospodinjskih aparatov načrtujejo za srednjeročno obdobje 1986—1990 povečanje deleža izvoza posameznih proizvodov na 45 % do skoraj 60 %, najpomembnejših sestavnih delov pa na 31 % do 69 %. Z uresničitvijo nalog iz Skupnega programa bo zagotovljeno letno povečanje konvertibilnega izvoza na 317 milijonov dolarjev, hkrati pa tudi občutno povečanje pokritja uvoza z izvozom^ in drugih učinkov. Pri tem ne gre prezreti tudi predvideno povečanje produktivnosti dela in kazalcev gospodarjenja. Nova generacija gospodinjskih aparatov pa bo, kar velja še posebej omeniti, pomembno vplivala tudi na zmanjšanje porabe električne energije. Ze leta 1990 naj bi bila,-zahvaljujoč novi generaciji gospodinjskih aparatov, ki se bodo pojavili na jugoslovanskem tržišču, poraba električne energije manjša za najmanj 364 milijonov kWh, v naslednjih letih pa bo prihranek električne energije, kot napovedujejo, še večji. (an) Udiranje flosa in flosarski krst nista več edini zanimivosti, saj se prireditve vrstijo že nekaj dni pred nedeljskim viškom. Tako bo tudi letos, saj bo že danes, v četrtek zvečer, večer narodnih pesmi z domačim ženskim pevskim zborom na prostoru ob Savinji, jutri zvečer pa bodo domači pevci peli podoknice po vsem trgu. Sobota bo namenjena od- Praznik KS Lokovica bojki, nogometu in šahu, zvečer pa bo na vrsti še večer s flosarji. Višek bo v nedeljo popoldne s povorko, vožnjo s flosom in krstom, ob vsem tem pa so pripravili še vrsto drugih zanimivosti. Naj omenimo le kmečke žene in dekleta, ki bodo poskrbele za bogato ponudbo domačih jedi. Spisek teh jedi je resnično dolg in še bolj vabljiv. Prenovljeno športno ■ ■ V V igrišče S krajšim, a prisrčnim kulturnim programom in seveda pomembno pridobitvijo — otvoritvijo asfaltiranega večnamenskega športnega igrišča — so krajani krajevne skupnosti Lokovica preteklo soboto proslavili svoj praznik, 27. julij. Med mnogimi pomembnimi datumi iz druge svetovne vojne so se odločili za dan, ko je okupator leta 1944 izgnal 40 domačinov, najprej v Celjski stari pisker, nato pa v razna koncentracijska taborišča. Na svoj dom se nihče ni vrnil. Ob tej priložnosti so seveda najprej pregledali svoje dosedanje delo. Lani so svojemu namenu predali prvi in četrti posodobljen odsek ceste Križnik—Penk, razširjeno telefonsko omrežje ter tri pokrita avtobusna postajališča. Sadovi složnega dela in prizadevanj vseh krajanov ter družbe- nopolitičnih organizacij tudi letos niso izostali. Ob praznovanju letošnjega krajevnega praznika so tako predali svojemu namenu večnamensko asfaltirano športno igrišče ali bolje kar urejen športni center pri tamkajšnjem domu družbenopolitičnih organizacij. Te pridobitve, za katero so zbirali denar s samoprispevkom, so zlasti veseli najmlajši krajani. (Dalje na 2. str.) MODERNO JE 12 ELKROJA JE KAKO NASTAJAM? Če vas zanima, preberite fotore-portažo na S. strani. Zagate kmečkega Ob vstej skromnosti turistične ponudbe v Gornji Savinjski dolini je njena zares svetla točka vsekakor kmečki turizem. Na tem podriočju je mozirska občina zagotovo' na prvem mestu v Sloveniji. alii pa je vsaj bila. Bila zato. ker ste v zadnjem času pojavljajo šteevilne težave in mnogi razkorakii. ki s pravimi osnovami kmečkegca turizma nimajo nič skupnegai. Preveč kritični seveda ne bi smieli biti. ukrepati pa je vendarle treba. Zgornjjesavinjska kmetijska zadruga je namreč v zadnjem obdobju :z vso vnemo pospeševala turizerm na kmetijah, ki naj bi bil pomembna in koristna dopolnilna dejiiavnost, zlasti v hribovskih precdelih. Tako so na 36 kmetijah uredili 450 turističnih postelj, ttrenutno pa jih na 25 kmetijah urejajo še 250, Ob vsem sircomaštvu turistične ponudbe too vsekakor niso zane- marljive številke, tudi'zaradi tega ne, ker se na kmetijah ustavljajo tudi in predvsem tuji gostje- Seveda pa so se od časov uveljavljanja prvih turističnih kmetij odnosi na vasi bistveno spremenili, da o zaostrenih sedanjih razmerah sploh ne govorimo. V celovitem spletu vseh teh razmerij se seveda pojavljajo razna od- NAŠA TEMA stopanja, tudi v tem smislu, da nekateri že spreminjajo turistično dejavnost na kmetijah v gostinsko, kar v nobenem primeru ni sprejemljivo, drugi gostov enostavno ne sprejemajo več in podobno. Nepoznavanje razmer in najrazličnejše utemeljene in neute- V tednu dni smo se odločili že za drugo akcijo. Tokrat smo obiskali gostince. Saj veste! Turistična sezona, pa slogani, ki se oglašajo z vseh koncev — Turizem smo ljudje. Skupaj z inšpektorji smo šli spet v akcijo, tokrat od »šanka do šanka.« Reportažo z naslovom Turizem smo (različni) ljudje, pa lahko preberete na 4. strani. Dopoldanski prizor iz restavracije Jezero. Gostov sicer dopoldan še ni bilo, zato pa je bilo vse odlično pripravljeno za takrat, ko pridejo. turizma meljene govorice, kritike in pripombe. k vsemu temu prispevajo svoje. Dejstvo pa je, da so se v Gornji Savinjski dolini že pred leti odločno opredelili za turizem na kmetiji, ki mora turistom nuditi mir, lepo in prijetno počutje, domačnost in spoznavanje življenja in dela na kmetiji in na vasi. Takšne usmeritve tudi ne nameravajo spremeniti, kar je edino pravilno. Ob sedanjih zaostrenih razmerah in nedorečenostih so vse manjše tudi nadaljnje razvojne možnosti. Na Zgornjesa-vinjski kmetijski zadrugi popuščati ne mislijo, ampak želijo turizem na vasi še naprej krepiti in predvsem zagotoviti njegove temeljne vsebinske prvine. Vse zlo-namernosti, razvojne obete in težave so zato javno razčlenili in pojasnili na posebnem posvetu v torek dopoldne na turistični kmetiji v Šmihelu nad Mozirjem. ■ 2. stran ★ fiaS CaS OD ČETRTKA DO ČETRTKA Titovo Velenje -k 31. julija 1986 Praznik KS Lokovica Prenovljeno športno igrišče (Nadaljevanje s 1. strani) Služil pa bo tudi za še tesnejše sodelovanje in medsebojno tovarištvo med krajani samimi. S skupnimi močmi so Lokovi-čani že marsikaj naredili in tako prispevali svoj delež k hitrejšemu napredku krajevne skupnosti. Seveda pa jih tudi v prihodnje čaka veliko dela. Na mnoga vprašanja bodo morali iskati odgovore, še največ na komunalnem področju. V programu imajo med drugim zapisano dokončno asfaltiranje ceste Križnik—Penk, Draj —Zapu-šek, Klauž —Stanovšek, razširitev telefonskega omrežja, posodobitev ceste Šaleška magistrala križišče — Anclin, Šaleška magistrala — Donik —Križnik, vzdrževanje preostalih makadamskih cest. K temu spisku je treba do- dati še vzdrževanje doma gasilcev in doma družbenopolitičnih organizacij. Čeprav bodo za vse želje zbirali denar s samoprispevkom, bo potrebnega kljub temu še veliko udarniškega dela in pomoč širše družbenopolitične skupnosti. »Seveda pa moramo sami najprej pokazati pripravljenost. Uspešni bomo, če bomo pristopili k reševanju težav složni in enotni vsi,« je v svojem govoru poudarila podpredsednica krajevne konference SZDL Silva Dermol. Ob koncu slovesnosti so najzaslužnejšim krajanom podelili še krajevna priznanja, na asfaltiranem igrišču pa sta nato merili svoje moči ekipi poročenih in neporočenih nogometašev. Prvič v »zgodovini« so v takšnem medsebojnem srečanju zmagali prvi, in sicer z rezultatom 9:0. Popravek: Pri članku Pri Fliševih v Topolšici »Danes več z glavo«, je prišlo do dveh neljubih napak. Fliševi ne oddajo največ mleka v naši občini, ampak ga v zbiralnici zberejo največ. Leta 1970 so ga na dan zbrali 11 litrov in ne na mesec, kot je bilo zapisano. Za neljubi napaki se seveda opravičujemo! telefon: 853.151 856-387 881*241 35 let Trgovska in proizvodna DO ERA n. sol. o. TOK Kmetijstvo r. o. ioitanj razpisuje na podlagi sklepa zadružnega sveta TOK Kmetijstvo Šoštanj z dne 9. 6. 1986 JAVNO DRAŽBO za prodajo pritlične stanovanjske hiše s skupno 481 m! funkcionalnega zemljišča, neto stanovanjske površine 87,34 m' v Titovem Velenju, Kopališka štev. 10. Stanovanjska hiša stoji na zemljišču pare. št. 2491/1 k. o. Velenje Objekt je naseljen. Izklicna cena za stanovanjsko hišo znaša 11.362.477 din. Varščina znaša 10 % od izklicne cene ter jo morajo ponudniki poravnati na žiro račun DO ERA, TOK Kmetijstvo štev. 52800-601-21457 najkasneje do 10. 8. 1986. Potrdilo (kopijo) o plačani varščini morajo ponudniki poslati skupaj s pismeno izjavo, da sprejemajo vse razpisne pogoje v zaprti kuverti na naslov: DO ERA Titovo Velenje, Kersnikova 1, z oznako: Javna dražba za prodajo stanovanjske hiše, najkasneje do 10. 8. 1986. Ponudbe, v kateri ne bo priloženo dokazilo o vplačani varščini ter izjave o sprejetju razpisnih pogojev, komisija ne bo obravnavala. Javna dražba bo dne 15. 8. 1986 ob 8. uri v prostorih DO ERA, Titovo Velenje, Kersnikova 1. Uspeli ponudnik je dolžan poravnati tudi stroške prometnega davka ter zemljiškoknjižnega prepisa. Uspeli ponudnik mora podpisati ustrezno pogodbo v roku 5 dni po izvedbi dražbe, sicer se smatra, da je od ponudbe odstopil, ter mu zapade varščina v korist DO ERA, TOK Kmetijstvo Šoštanj. Vse informacije v zvezi z javno dražbo lahko dobijo interesenti pri DO ERA Titovo Velenje, Kersnikov« 1 oziroma po tel. 853-151. Hmeljarstvo Slaba letina goldinga »Tako čudnega in muhastega vremena pa še dolgo ne,« pravijo kmetovalci. Dokaj slaba je bila letos žetev, še prej so imeli velike težave pri spravilu sena, čez tri tedne se bodo »lotili« hmelja. Napovedi tudi tokrat niso ničkaj obetavne. Zlasti slaba bo letina pri goldingu. Spomladanska toplota, zlasti v mesecu maju, je spodbudila pri tej vrsti hmelja prebujno rast. Nekoliko hladnejše temperature pa so jo nato upočasnile. Hmeljarji ocenjujejo, da bo pridelek goldinga skoraj za polovico manjši od načrtovanega. Ostale vrste, aurora in atlas, pa zaenkrat še rastejo in pri tej sorti se nadejajo boljše letine. Vse je odvisno od vremena. »Avgust hmelj da ali pa ga vzame« pravijo tisti, ki se s proizvodnjo zelenega zlata ukvarjajo že dalj časa. Vodja kooperacije v Erini zadružni enoti v Smartnem ob Paki Franc Dobnik takole modruje: »Če bo suša, bodo kobule drobne. Poleg slabše letine goldinga, pri kooperaciji smo načrtovali 12 ton zelenega zlata oziroma 1500 kilogramov na hektar, dosegli pa ga bomo morda le 800 kilogramov, se bojimo redkih panog, če bodo te na novo pognale. Takšne obiralni stroji slabo oberejo. Slabše kakovosti so tudi tako imenovane ovce — velike kobule, ki se pn obiranju rade zdrobe. »Med drugim so nam povedali, da bodo kriteriji pri spremanju hmelja letos še posebej ostri, saj je drugače zelo težko zadovoljiti zahtevnim izvoznim pogojem. Obiralne stroje bodo hmeljarji »pognali« v dneh od 15. do 20 avgusta. V tem *asu opravljajo nujna vzdrževalna dela, da bo hmelj čimprej obran brez večjih zapi fov, in kolikor ga pač bo, kaKovo-sten. Čeprav letošnje letine še niso »spravili pod streho«, hmeljarji kujejo nove načrte. V Šmartnem ob Paki, kjer imajo tudi največ polj posejanih s to kulturo, bi radi te nasade širili. Vendar bodo to nalogo težko uresničili, saj so polja utesnjena med cesto, reko Pako in železnico. Večjih površin, kjer je proizvodnja zelenega zlata še najbolj donosna, nimajo. Tudi hmeljišča bi radi obnovili, saj so ta precej stara. Načrtov hmeljarjem ne manjka, prav tako ne težav. Zlasti pri sušenju zelenih ko-bul jih je veliko. Pri majhni proizvodnji se še najbolj »obnese« klasičen način sušenja. »Tako sedaj sušimo bolj po občutku. Nimamo primernih vlagometrov, ne navlaževalnih naprav, kar zopet vpliva na kakovost,« je ob koncu pogovora poudaril Franc Dobnik. Mladinska knjiga Titova Velenje Dobro založeni s šolskimi potrebščinami Naše bistre glave v tem času gotovo ne razmišljajo na novo šolsko leto. Predajajo se konjičkom, drugim radostim, vzamejo si več časa za obisk prijateljev, sošolcev,... Morda malo drugače sedaj razmišljajo tisti, ki so se med letom premalo trudili in morajo zamujeno nadomestiti oziroma popraviti kakšno negativno oceno. Starši, vsaj nekateri, pa si že belijo glave, kako otroku kupiti vse šolske potrebščine, od zvezkov, učbenikov, ostalih pripomočkov do torbice. Vse to danes še zdaleč ni poceni. Ob obisku v Mladinski knjigi v Titovem Velenju so nam povedali, da so se na novo šolsko leto, tako kot prejšnja, dobro pripravili. Vse učbenike, delovne zvezke in druge šolske potrebščine, ki so v tem času že izšli, že lahko starši kupijo na njihovih prodajnih policah. Ostale manjkajoče pa pričakujejo do konca avgusta oziroma prve dni meseca septembra. Ničkaj razveseljiv pa ni podatek o cenah. Močno, tudi za 200, 300 odstotkov so poskočile cene učbenikom. Posebno dragi so ti za srednješolce, ki bodo morali za kakšnega odšteti po 3000 dinarjev. Tudi za novo torbico bodo starši morali seči globoko v žep. Naprodaj so od tri do 10 tisoč dinarjev. Za polno pa bodo morali primakniti še tisoč, tisoč 500 dinarjev več. Tako kot pretekla leta so se tudi tokrat z osnovnimi šolami velenjske občine, razen ene, dogovorili, da bodo poslali zvezke in učbenike kar njim. Sicer pa delavci Mladinske knjige v Titovem Velenju vse bolj ugotavljajo, da nekateri starši kupijo šolske potrebščine že julija in ne zadnje dni avgusta. Zanje pa žal niso pripravili kakšnih posebnih ugodnosti, obročnega odplačevanja, saj pravijo, da jih tudi njim ni nihče ponudil. Mi in okolje Ne smemo zamujati V zadnjem času smo tudi v Šaleški dolini močno okrepili skrb za varstvo okolja, kar je za naše področje še kako pomembno, saj so ekološke razmere v dolini že kritične. V splet vseh aktivnosti sodi tudi ustanovitev sveta za varstvo okolja, ki so ga 15. julija imenovali člani predsedstva občinske konference SZDL Velenje. Svet šteje enajst članov, predseduje pa mu Pavle Ažber z Rudnika lignita Velenje, zato pogovor z njim ne bo odveč. »Svet se je zahtevnega dela lotil takoj. Kljub dopustniške-mu in počitniškemu obdobju smo se člani na prvi seji zbrali že 24. julija. Vemo, da vsako zamujanje pomeni odlaganje nujno potrebnih ekoloških ukrepov, ki jih glede na resnost onesnaženja našega okolja potrebujemo nujno in takoj,« pravi Pavle Ažber. Kaj ste se dogovorili na tej prvi seji? »Prva naloga je bila seznanitev članov z nalogami sveta in njegovim delovnim programom za letošnje leto. Naš program jasno narekujejo javne tribune o varstvu okolja po krajevnih skupnostih in delovnih organizacijah ter sklepna občinska tribuna o tem področju, ki je bila v prostorih glasbene šole, osnova programa pa je predlog občinskega izvršnega sveta, ki so ga dopolnili in sprejeli še delegati vseh treh zborov občinske skupščine na zasedanju 17. julija.« Katere so poglavitne naloge? »Nalog je razumljivo veliko in imajo seveda skupen cilj. Predvsem bo svet spremljal družbeno problematiko varstva okolja v naši občini; sam in v sodelovanju z drugimi dejavniki bo svet pripravljal gradiva za seje občinske konference SZDL in njenega predsedstva ter za problemske konference; svet bo vodil javne razprave, zbiral mnenja, pobude in predloge iz javne razprave in zagotavljal njihovo obravnavanje na sejah že omenjenih organov; dajal bo pobude za razprave o posameznih perečih vprašanjih varstva okolja; sodeloval bo z delegacijami in samoupravnimi organi temeljnih in drugih samoupravnih skupnosti, z družbeno-političnimi organizacijami, zbori občinske skupščine, komitejem za planiranje in varstvo okolja, z družbenimi organizacijami, društvi in drugimi, nadzoroval pa bo seveda tudi uresničevanje sprejetih stališč in ukrepov.« Seveda smo danes že v drugi polovici leta, zato ste verjetno sprejeli tudi podroben delovni program do konca leta? »Jasno. Čas hiti, zato smo sprejeli vrsto konkretnih nalog in jih časovno opredelili. Do septembra bomo pripravili spisek vseh dejavnikov, ki imajo v svojih programih tudi varstvo okolja. Prav tako septembra bomo ustanovili društvo za varstvo okolja ter pripravili programske smernice in samoupravne akte. Pomembna je povezava z republiškim svetom za varstvo okolja in vključitev v priprave na republiško problemsko konferenco, ki bo zelo pomembna prav za Šaleško dolino. V sodelovanju s svetom za informiranje bomo v Našem času takoj pričeli urejati rubriko o varstvu okolja, še v avgustu pa se bomo povezali tudi s sveti za varstvo okolja v koroški in celjski regiji. Septembra bomo ocenili program komiteja za gospodarstvo, planiranje in varstvo okolja, oktobra se bomo povezali z vsemi dejavniki varstva okolja v občini in ocenili njihove programe, novembra pa se bomo povezali še z vsemi onesnaževalci in odšli tudi na teren. Pavle Ažber Manjkalo seveda ne bo še drugih aktualnih in sprotnih nalog, pripravili bomo razprave v združenem delu, spremljali uresničevanje sklepov občinske skupščine, spremljali delo organov za varstvo okolja in se udeleževali njihovih sej in seveda sproti proučevali problematiko varstva okolja.« Zahtevnih nalog je torej veliko, zato bosta svetu potrebna tudi pomoč in sodelovanje? »Prav gotovo. Zato pozivam vse občane, delovne organizacije, krajevne skupnosti, društva in vse ostale, da se ob težavah pri reševanju ekološke problematike obračajo na predsedstvo OK SZDL in na svet za varstvo okolja, kot nosilca in pobudnika ekološke aktivnosti v občini. Pozivam tudi vse, ki so pripravljeni sodelovati in pomagati, da se prijavijo na tajništvu občinske konference kot pobudniki in soustanovitelji društva za varstvo okolja. Delo sveta bo torej izredno zahtevno po strokovni plati in nič manj po organizacijski. Svet za varstvo okolja se bo namreč soočal z vsemi dejavnostmi, ki so potrebne za ohranitev ekološkega sistema, od tega pa je odvisen tudi obstoj človeštva.« Občinska skupnost za zaposlovanje Velenje OBJAVE POTREB PO DELAVCIH V OBČINI VELENJE DELOVNA ORGANIZACIJA POKLIC IZ ŠIFRANTA PROSTA DELA IN NALOGE D( NČ NČ ROK P OD ŠT del. GIP VEGRAD SLAVICA MARINŠEK PODBREZJE 129 p. DUPLJE natakarica SLAVICA MARINŠEK PODBREZJE 129 p. DUPLJE kuhinjska pomočnica CSŠ TOZD DOM UČENCEV pomožni delavec višja družboslovna šola tajništvo DPO strežba v gostilni pomožna dela v kuhinji * pomivalka v kuhinji nč nč nč dč 8 105.000 1 8 110.000 1 8 90.000 1 8 55.000 1 LEGENDA: DI = delovne izkušnje, NČ - nedoločen čas, DČ = določen čas, ROK P = rok prijave, OD = osebni dohodek, ŠT. DEL. = število delavcev »NAŠ ČAS«, glasilo Socialistične zveze delovnega ljudstva Velenje, izdaja Center za informiranje, propagando in založništvo Velenje, cesta Františka Foita 10. »NAŠ ČAS« je bil ustanovljen 1. maja 1965; od I. januarja 1973 je izhajal kot štirinajstdnevnik »Šaleški rudar«, kot tednik pa izhaja »Naš čas« od 1. marca 1973. Uredništvo: Stane Vovk (direktor in glavni urednik), Boris Zakošek (v. d. odgovornega urednika), Milena Krstič-Planinc, Bogdan Mugerle, Janez Plesnik, Tatjana Podgoršek, Mira Zakošek (novinarji). Izhaja ob četrtkih. Sedež uredništva in uprave: Titovo Velenje, cesta Františka Foita 10, Telefon (063) 853-451, 854-761, 855-450, 856-955. Brzojavni naslov: Informativni center Velenje. Cena posameznega izvoda je 80 dinarjev. Mesečna naročnina 300 dinarjev, letna naročnina za individualne naročnike je 3.600 dinarjev, za tujino 6.600 dinarjev. Ziro račun pri SDK, podružnica Titovo Velenje, številka 52800-603-38482. Grafična priprava, korekture, tisk in odprema: ČGP Večer Maribor. Nenaročenih rokopisov in fotografij ne vračamo. Za »Naš čas« se po mnenju sekretariata za informacije izvršnega sveta Skupščine SR Slovenije, številka 421 — 1/72 od 8. februarja 1974 ne plačuje temeljni davek od prometa proizvodov. 31: julija 1986 * Titovo Velenje V SREDIŠČU POZORNOSTI nas cas * stran 3 Merx Industrijska pekarna Kljub višjim cenam slabi obeti do konca leta Cene gor, cene dol, cene ... Precej aktualno je takšno »premagovanje ovir« v zadnjem času pri pekovskih izdelkih. Seveda pa vse te »napore« znova najbolj občuti že tako plitek potrošnikov žep. »Cene smo prvič dvignili 10. julija letos v skladu z navodili in ne sami od sebe. Vendar te niso bile enotne po vsej Jugoslaviji. Zato se je Zvezni izvršni svet odločil vrniti te na prvotno raven. Moram povedati, da cene pekovskim izdelkom še danes niso enake po vsej domovini«, pravi vodja Merxove industrijske pekarne v Titovem Velenju Milena Vrečar. Sredi prejšnjega tedna je Zvezni izvršni svet poskrbel za po-praznično darilo. Cene kruha in pekovskih izdelkov so znova poskočile in so takšne kot so bile pri prvi podražitvi. Osnovni pol-beli kruh sedaj stane 110 dinarjev in tega mora biti na prodajnih policah 30 odstotkov. Dejanska cena tega kruha v naši republiki pa je 170 dinarjev. Po mnenju Zveznega izvršnega sveta naj bi razliko 6 dinarjev pokrile družbenopolitične skupnosti. Te za to nimajo denarja. Zato je ta »vgrajena« v ceno posebnih vrst kruha. Potrošnik za 0,60 kilogramski beli domači primorski kruh sedaj odšteje 176 dinarjev, 0,80 kilogramski beli istrski stane 229, prav tako težak domači rže-ni pa 250 dinarjev. »Naša temelj- MALA ANKETA na organizacija je imela ob polletju 110 milijonov dinarjev izgube. Skoraj polovico smo je »pridelali« v naši pekarni. Kljub novim cenam izdelkov izgube do konca leta ne bomo mogli pokriti, saj bomo pekli veliko osnovnih vrst kruha.« V prvih šestih mesecih so zaposleni v tem kolektivu napekli 3735 ton vseh pekovskih izdelkov, od tega kar 91 odstotkov kruha, pekovskega peciva je bilo 8 odstotkov, nekaj malega pa tudi drobtin. Na mesec ga spečejo 600 ton, na dan pa v zimskem času 34, v poletnem pa dve, tri tone več. Čeprav je oprema v Industrijski pekarni v Titovem Velenju dotrajana, zaposleni niso v svoje planske dokumente zapisali nobene večje naložbe. V Celju bodo namreč na dan Merxa, konec novembra, letos predali svojemu namenu novo pekarno, za katero je združevalo sredstva tudi celjsko združeno delo. Obe velenjski pekarni bosta tako deležni večjih organizacijskih sprememb. V Industrijski pekarni bodo napekli manj pekovskih izdelkov, proizvodnjo v pekarni pod gradom pa bodo usmerili v slaščičarsko dejavnost. (tp) Na kolektivni dopust / Jutri bodo stroji v Gorenju utihnili, ustavili se bodo tekoči ttakovi, delavci pa bodo odšli na zaslužen dopust. V halah pa bodo ostali vzdrževalci, ki bodo skušali v osemnajstih dneh pregledati in popraviti vse, da bodo lahko Gorenjčani, ko se spočiti vrnejo z dopusta, spet začeli delati in se spopadati z novimi delovnimi nalogami. Predno pa so odšli za zaslužen oddih smo jih zmotili. Zanimalo nas je namreč, kako bodo člani tega kolektiva preživeli dopustniške dni, kje in kako si bodo nabirali nove moči. URŠKA SKARLOV-NIK, analitik v GA: »Za sedem dni gremo z družino na morje, v Zaton. Za najem počitniške prikolice bomo morali odšteti 52 tisoč dinarjev, res na obroke in ne vse naenkrat. Potem pa še hrana in vse, kar sodi zraven. Drago je letos morje! Druge dopustniške dni pa bom ostala doma. Spomnim se, da sem še lani plačala za najem počitniške prikolice in to za deset dni samo 9000 dinarjev, letos pa je vse neprimerno dražje.« FRANC KLAVŽAR iz tozda Hladilna tehnika: »Kolektivni dopust bom letos preživel kar doma in to delovno. Imam malo zemlje in dela bo dovolj. Kakšne pa so letos cene na morju pa niti ne vem, ker semi se že prej odločil, da ostanemi doma in se nisem niti zanimal.. Veliko se o dopustu pogovarjamo s sodelavci in ugotavljiam, da se skoraj vsi odpravljajo kam. No, prejšnja leta sem ššel tudi jaz, morda pa spet priHiodnje leto.« FRANC GOLI, tozd Hladilno zamrzovalna tehnika: »Sem vzdrževalec in v času, ko bodo delavci Gorenja na kolektivnem dopustu, bomo imeli 'i* y ■J / f JN «i* ' I vzdrževalci največ dela. Čaka nas lahko bi rekel generalni remont. O dopustu ne razmišljam, ker ne vem, kdaj si ga bom privoščil, najbrž pa ga bom izkoristil kar po dnevih. Ob delu se namreč izobražujem, hodim v šolo in za učenje mi vsak dan dopusta pride še kako prav. Najprej torej šola, potem pa bo še že čas tudi za pravi dopust.« TINA OŠTIR, DSSS GA: »Letos pa res ne bom šla nikamor. Bom kar doma. Denarja ni veliko, cene pa, cene... Te dopustniške dni bom izkoristila raje za kratke izlete, za obisk bazena, nekaj časa bom porabila tudi za vku-havanje sadja, ker imamo doma malo zemlje, me čaka tudi delo. Tako bom preživela teh osemnajst dni dopusta in načrtovala, kako prihodnje leto.« SONJA PRO-SENJAK, tozd Hladilno zamrzovalna tehnika: »Smo petčlanska družina in letos na pravi dopust ne bomo šli. Ostali bomo kar lepo doma. Saj veste kako drago je letos morje. Načrtujemo pa krajše izlete, pa malo kopanja v bazenu . .. Razmišljali smo sicer, da bi se odpravili na morje, vendar pa v Gorenju, kjer smo zaprosili za počitniško prikolico, nismo prišli na vrsto in odločili smo se, da letos ostanemo doma. Lani smo dopust preživeli ob morju in upam, da ga bomo prihodnje leto spet.« Tako so o dopustniških dneh razmišljali nekateri delavci Gorenja. Cene ob morju so za vse visoke, žepi pa, tako kot pri vseh, bolj plitki. A tudi doma se da dopust preživeti lepo. Vinko Vasle Vinka Vasleta smo našli sredi dogajanja — v gozdu, kjer je sredi prejšnjega tedna izbruhnil požar. Na srečo je bila tokrat pomoč pravočasna. Hudoval se je, ker so nekateri tako brezbrižni in neodgovorni. »Že tako imamo malo zdravega gozda, pa še tega bodo uničili«, smo komentirali bolj zase. »Zbodli« smo v osje gnezdo. »Povsem prav imate. Pred leti smo imeli v naši dolini lepe gozdove, danes ... Skoraj vse je za posekat. Kolikor toliko zdrava drevesa imamo same še proti Slemenu.« Lahko mu povsem verjama-mo. Njegove 40 letne izkušnje v gozdarstvu niso kar tako. Pred 12 leti je Vinko ob obhodu »svojega« 2400 hektarjev velikega terena opazil nenavadne spremembe. Rjavi vrhovi jelk mu niso bili ničkaj »po godu«. Začelo se je prenašanje informacij zdaj sem, nato tja, nazadnje v Ljubljano. Strokovnjaki najprej niso vedeli zakaj pravzaprav gre. Skupaj z njim so se »tolažili«, da bo mogoče prešlo. Danes jelke v Šaleški doli skorajda ni več. Da nekaj ni v redu, je Vinko spoznal tudi pri posekanih slučajnostnih pripadkih, saj se količina ni ujemala z načrtovano. »Od 250 kubičnih metrov smo pred tremi leti teh posekali kar petkrat več. Ko sem zapisal v načrt 1500 kubičnih metrov slučajnostnih pri-padkov, mi nekateri niso verjeli. Ogledali smo si skupaj stanje na terenu in našli še več dreves, potrebnih za posek. Niti pomislil nisem, da bi lahko drevje umiralo tudi zaradi onesnaženega zraka. Komisije, strokovno predavanje v Cankarjevem domu pa so me povsem prepričali.« Zmigoval je z glavo kot da sam sebi ne more verjeti, kar nam je povedal. Njegov zaskrbljeni obraz je izdajal, da resnično z našimi gozdovi slabo ka- že 40 let namenja gozdovom vso skrb že. Vsak kotiček svojega terena dobro pozna. Točno ve, kje je najhujše, katera parcela je predvidena za sečnjo, katera za pogozdovanje, kje naj bi čistili, naredili novo kamionsko cesto, . . . Kako dobro se spozna na svoj posel, nam je razkrival z vsakim stavkom, besedo. »Naloga revirskega gozdarja v družbenem sektorju je, veste, zelo zahtevna in odgovorna. Z nepremišljeno »potezo« ga lahko zelo, zelo polomiš. Svoje napake težko popraviš, če jo sploh lahko. Gospodariti z gozdovi, to je naloga revirskega gozdarja. Kaj pa je treba za vse to narediti? Uh, spisek nalog je tako obsežen, da se ga ne moreš naučiti. Šele z leti vse spoznaš in veš, kako in kaj je treba delati. >»Da je delo terensko, da je treba vse jarke, hribe, doline in druge ovire premagovati peš v snegu, mrazu, dežju, vročini pa tako ni treba posebej omenjati. Našemu sogovorniku to ni težko, saj svoje delo z veseljem opravlja. Gozdar je z dušo in srcem. Po njegovem mnenju tisti, ki so bežali iz tega poklica zaradi slabih plač, niso bili pravi gozdarji. Kar nekaj gozdarskih tehnikov je sedaj v Gorenju ter v drugih delovnih organizacijah. Prav tako v Mariboru, večjih središčih, le v nekoliko bolj oddaljenih krajih jih ni. »Ja, takole vam pravim. Gozdar bi moral živeti vsaj 200 let. Šele takrat bi lahko vedel, ali je dobro ali slabo delal. Ko se oziram danes na spreho-jeno pot, vidim, da poklica nisem zgrešil. V naravi sem vedno rad, saj ti nudi marsikaj.« V zaslužen »penzion« bi lahko Vinko šel že pred 10 leti. Vendar ga je enkrat zadržala ta stran drugič druga. Prihodnje leto upam, da bo vendarle lahko obesil vse na klin in prepustil skrb za gozdove v naši dolini mlajšim. In kaj bo počel? Znova bo največ časa prebil v naravi, na kinta kunte ob velenjskem jezeru. Končno bo lahko gledal filme na televiziji, ki jih sedaj ne utegne ali pa ga prej premagata utrujenost in spanec. Gorenje Gospodinjski aparati — tozd Kondenzatorji Rogatec Deset let uspešnega dela Znano je, da se Gorenje že poldrugo desetletje aktivno vključuje v prizadevanja za pospeševanje razvoja manj razvitih področij pri nas. Tako so zgradili tudi v Sloveniji več tovarn, med drugim v Rogatcu v občini Šmarje pri Jelšah. mkp, foto: L. O. Poglavitno vodilo za odločitev o postavitvi nove tovarne kondenzatorjev v Rogatcu so bila tako prizadevanja za pospeševanje razvoja manj razvitih območij pri nas in pa želja, da Gorenje samo osvoji proizvodnjo najzahtevnejših sestavnih delov za gospodinjske aparate, posebej še tistih, ki so jih morali kupovati na tujem. Temeljni kamen za novo Go-renjevo tovarno kondenzatorjev v Rogatcu so položili 8. novembra 1974, 2. julija 1976 pa so novo tovarno že predali svojemu namenu. Že prvo leto po odprtju je nova tovarna v Rogatcu v celoti zadovoljila vse Gorenjeve potrebe po hladilniških kondenzatorjih. Z leti so v okviru tozda Kondenzatorji Rogatec osvojili tudi proizvodnjo nekaterih drugih izdelkov oziroma sestavnih delov. V Rogatcu so začeli predelovati pločevino za potrebe tozda Štedilniki. V Bistrici ob Sotli, v prostorih stare osnovne šole, pa so najprej uredili linijo za sestavo zagonskega releja s priključnico za kompresor, ki ga izdeluje Gorenje v tovarni kompresorjev v Črnomlju, pozneje pa so namestili še linijo za montažo termostata za vgradnjo v zamrzovalne skrinje. Pomembno je, da so lani začeli prodajati kondenzatorje, izdelane v Rogatcu, tudi Loškim tovarnam hladilnikov. V tozdu Kondenzatorji Rogatec Gorenja Gospodinjski aparati izdelajo zdaj na dan povprečno 3.500 kondenzatorjev, od 1.200 do 1.500 zagonskih relejev s priključnico za kompresor tet od 800 do 1.000 termostatov za vgradnjo v zamrzovalne skrinje. Oprema, ki sojo pred desetimi leti namestili v tozdu Kondenzatorji Rogatec, je delovno, materialno in energetsko intenzivna. Zato si v Gorenju prizadevajo, da bi kar najhitreje posodobili obstoječi proizvodni program in povečali zmogljivosti za proizvodnjo posameznih sestavnih delov. Osvojiti želijo proizvodnjo vseh najpomembnejših sestavnih delov za lastne proizvode, s katerimi se želijo uveljaviti tudi na tujih tržiščih. Zato ni slučaj, da je v okviru naložbenega programa delovne organizacije Gorenje Gospodinjski aparati eden od prednostnih projektov tudi osvajanje proizvodnje nove generacije termostatov, in sicer s sodelovanjem z dansko tvrdko Dan-foss. Dela bodo veljala okrog 1,2 milijarde dinarjev, uvoziti pa bo treba okrog 20 % vse zahtevane opreme. V prvi fazi bodo samo montirali termostate nove generacije, v drugi fazi pa bodo osvojili proizvodnjo najpomembnejših komponent za novo generacijo termostatov. Dodati je potrebno, da bo z osvojitvijo proizvodnje nove generacije termostatov odpadla potreba po uvozu termostatov. Sicer v tozdu Kondenzatorji Rogatec načrtujejo tudi zamenjavo lamelnega kondenzatorja z mrežastim, s čimer bodo za okrog 20 do 30 % povečali produktivnost (na račun prihrankov pri materialu in delu). Povečati pa želijo tudi obseg proizvodnje izparilcev in cevnih pro-gramatorjev. Med drugim pa računajo še na osvajanje proizvodnje plinske rampe za štedilnike in nekaterih manjših kovinskih elementov. V Bistrici ob Sotli so v okviru aktivnosti za proizvodnjo nove generacije termostatov že namestili novo opremo. Za začetek so se odločili za proizvodnjo 4 osnovnih tipov nove generacije termostatov, s katerimi bodo zadovoljevali vse tovrstne Gorenjeve potrebe za proizvode zamrzovalno hladilne tehnike. Prva skupina 35 delavcev in delavk je že usposobljena za proizvodno. Ko bodo uvedli proizvodnjo nove generacije termostatov še v drugi izmeni, pa bodo v Bistrici ob Sotli dodatno zaposlili okrog 30 delavcev in delavk. V tozdu Kondenzatorji Rogatec delovne organizacije Gorenje Gospodinjski aparati imajo še več razvojnih in naložbenih želja. Še letos bodo rekonstruirali linijo za površinsko zaščito pločevine, z nadstrešnico nad skladiščem pa želijo izboljšati kako vost izdelkov. Uvesti želijo tudi drugo gorivo. Vso pozornost pa namenjajo konstrukcijskemu in tehnološkemu razvoju posameznih proizvodov in načrtovanje take proizvodnje, ki bo pogojevala zaposlovanje več strokovnih delavcev. V tozdu Kondenzatorji Rogatec opravljajo zadnji čas sami tudi vse več strokovnih del, še posebej tudi pri osvajanju novih izdelkov in uvajanju novih tehnologij. V novem srednjeročnem obdobju bodo v tozdu Kondenzatorji Rogatec, kot zatrjuje vodja tozda Josip Kunej, namenili vso pozornost nadaljnjemu povečanju produktivnosti dela, nasploh pa se bodo vključevali v sodoben in celovit informacijski sistem obdelave podatkov, planiranja, spremljanja proizvodnje, trženja, razvoja itd. Veliko si obetajo tudi od osvajanja proizvodnje komponent na višji tehnološki ravni. Vse to pa je sestavni del prizadevanj za tehnološko prestrukturiranje proizvodnje, za kar bo zraven nove opreme potrebno tudi novo znanje. »Zavedamo se, da je zraven dobrega dela znanje tista kvaliteta, na kateri lahko gradimo razvoj. Prizadevamo si, da z izobraževanjem ob delu, štipendiranjem in zaposlovanjem mlajšega strokovnega kadra dopolnimo našo kadrovsko sestavo, da se bomo lažje vključevali v tehnološko prestrukturiranje proizvodnje«, poudarja Josip Kunej. Osvajanje proizvodnje nove generacije sestavnih delov in povečanje proizvodnih zmogljivosti bodo omogočili delovni organizaciji Gorenje Gospodinjski aparati, da ponudi sestavne dele, ki jih proizvaja v tozdu Kondenzatorji Rogatec, tudi drugim jugoslovanskim proizvajalcem izdelkov hladilno zamrzovalne tehnike. Z njimi pa se želijo, razumljivo, uveljaviti tudi na najzahtevnejših tujih tržiščih. Načrtovano osvajanje proizvodnje novih zahtevnih sestavnih delov oziroma nasploh povečanje proizvodne pa bodo omogočili tudi novi prostori, ki jih je zgradilo Gorenje s sodelovanjem republiških blagovnih rezerv v Bistrici ob Sotli. Sicer pa tozd Kondenzatorji Rogatec delovne organizacije Gorenje Gospodinjski aparati pomembno vpliva na zaposlovanje razpoložljive delovne sile v Rogatcu in Bistrici ob Sotli ter njuni okolici. (an) Tudi tako skozi poletje Počitniško delo Še malo in .. . No, tako malo pa spet ne, saj je pred našimi šolarji še polovica počitniških dni. Toda kaj radi ugotavljamo, kako hitro mine druga polovica, mnogo hitreje kot prva. Počitnice izkoriščajo vsak po svoje. Eni so se predali lenarjenju, zopet drugi narede kaj malega, najdejo pa se tudi takšni, ki so se odločili za mesec ali kar dva delati. Tiste »ta pridne« smo obiskali in naredli naslednjo anketo. Bojana Koren : »Do sedaj sem imela še zelo malo od počitnic. Odločila sem se namreč za počitniško delo. Ker je bi-7 la zaposlena na ** bencinski črpalki že mama, sem se za to delo odločila še sama. Ni mi dolg čas, saj je delo zelo pestro, razgibano, ne prezahtevno. Najpomembneje pa je to, da je dobro plačano. Spoznala sem precej ljudi. Denarja ne bo težko zapraviti. Mesec dni počitnic bom dodobra izkoristila, nekaj pa ga bom porabila še za nakup šolskih potrebščin.« Nada Nojino- vič: »Končala sem tretji letnik srednje ekonomske šole v Slovenj Gradcu. Tokrat sem tako že tretjič na počitniškem delu. Delala sem že v Gorenju, na banki, letošnja dva meseca pa bom urejala diskoteko na Radiu Velenje. Vmes si bom privoščila le 10 dnevni oddih na morju. Od vse del, ki sem jih spoznala, mi je tošnje še najbolj všeč. Delam to, za kar sem se odločila, dokaj samostojna sem. Kolikor toliko dobro sem se spoznala že prej na glasbo, sedaj se bom še bolje na vse zvrsti. Počitniško delo sem našla preko študentskega servisa. Prevelikih načrtov, kaj vse bom kupila za prislužen denar, ne delam. Maturantski izlet, šolske potrebščine, ...« Irena Skledar: »Malo iz radovednosti, malo zaradi denarja sem se odločila za delo med počitnicami. Lahko rečem, da je včasih težko, drugič prav zabavno. V kiosku je precej strank v zgodnjih urah ter med malico. Delam pač kolikor morem. No, upam, da bom preostale počitniške dni preživela pestro. Nameravam v Italijo, malo na morje, k prijateljicam, zelo rada pa bi si privoščila še kakšno novo obleko, majico,...« Mojca Glinšek: »Končala sem 8. razred osnovne šole Gustava Šiliha. Odločila sem se, da bom šolanje nadaljevala na tekstilni tehnični v Celju. Kaj me je privedlo med peke? Zanimalo meje predvsem, kako poteka proizvodnja kruha in ostalih pekovskih izdelkov. Spoznala sem njihovo delo, ki ni pretežko, le zelo vroče je. Kaj delam? Pomagam pri rezanju kruha, pobiranju s peči, vlaganju testa v vzhajalno komoro, ... Ni mi žal, da sem izkoristila priložnost, ki se mi je ponudila. Preostale počitnice, kaj dosti jih ne bo ostalo, pa bom namenila resnično za oddih; malo morja, malo potepanja, . . . Denar? Se za vse moje drobnarije ga bo premalo«. Tako gredo torej nekateri mladi skozi letošnje poletje. Denar, ki ga bodo zaslužili, jim bo prišel še kako prav. Za kaj vse ga bodo porabili, pa so povedali sami. Verjetno ga bo za vse želje kaj hitro zmanjkalo. 4. stran * 1135 C3S REPORTAŽA Titovo Velenjf; * 31 julija 1986 Bife Kopališča ob 9.20. Odpirajo ob 9. uri. Bi šli ali ne bi šli? Skupaj z inšpektorji po gostinskih lokalih? Turistična sezona je že na višku, verjetno smo zamudili? Kako so gostinci pripravljeni nanjo bi morali ugotavljati že pred njenim začetkom! Tako smo razmišljali, ko smo se z velenjskimi inšpektorji (spet) pogovarjali za novo akcijo v tednu dni. Zakaj pa ne? smo si rekli. Zakaj ne bi enkrat hvalili! Dopoldne tako ali tako ni gostov, vse je lepo počiščeno, vsaj naj bi bilo, natakarji pa še tudi niso utrujeni in naveličani vsega. Pa naj bo! Bomo pač enkrat samo hvalili. Res bi bilo čudovito, da ne bi našli niti zjutraj, niti opoldne, niti pozno zvečer nič narobe in vse tako, kot si želijo gostje. Saj veste, kako pravimo: gost ima vedno prav. Pa inšpektor tudi. Kopališče Grenko razočaranje nas je pričakalo kar na začetku. Se sreča, da nismo bili... Kot bi prišli na gradbišče. Kopališče brez-o, kup smeti pred vrati, ura dvajset minut čez devet, odpiralni čas ob 9. do 23. ure, če si ga ne skrajšajo. Tisti dan so si ga. Hoteli smo vstopiti, pa nam je obiskovalec, ki je stal v bližini vrat rekel : »Zaprto je še, še ni natakarja.« OddidemO naprej do drugih vrat, tam srečamo mlado dekle, po zunanjosti (obleki) in po obnašanju smo sodili, da je verjetno podobno kot prejšnji gost prišla na dopoldansko kavico. Še na misel nam ni prišlo, da je zaposlena na Kopališču. »Ne morete notri, ker je poplava, pa tudi natakarja še ni,« nas je pozdravila. Ko smo malo več spraševali, pa smo izvedeli, da je zaposlena na kopališču kot čistilka. Bila je brez delo/nega plašča po mnenju inšpektorja dela tudi neprimerno obuta. »Nisem mogla po plašč zaradi poplave. V teh čevljih pa lažje hodim (salonarjih),« nam je pojasnila Begzada. Kmalu za nami je prišla na delo praktikantka Suzi. Ta je prišla na delo pravočasno. Še celo prej, saj začne delati ob desetih. Medtem se je nabralo še nekaj gostov, ki so posedli zunaj na terasi in vsi smo čakali, čakali... in ob pol desetih dočakali. »Imam težave s stanovanjem pa nisem mogel priti prej. Včeraj sem ves dan iskal Od sanka do šanka Turizem smo ljudje. Nekaj pa pri vsem tem le ne moremo razumeti. Normalno bi bilo, da je do takrat, ko pridejo v lokal gosti, vse lepo počiščeno. Sicer pa Pet se nas je stiskalo v eni stoenki. Ce ne bi bilo tako vroče kot je bilo, bi še šlo. Tako pa je tale reportaža postala še bolj utrudljiva zadeva. Trajala je od 9. pa'vse do 13. ure. Od šanka do šanka so šli z-nami inšpektorji — Romana Je-donickv (sanitarna), Karel Grilec (trzni) in Miloš Ljubojevič (de-lo) stanovanje, predvčerajšnjim sem delal petnajst ur,« nam je hitel razlagati natakar Slobodan in se zaskrbljujoče tudi sam oziral po poplavi in nesnagi. Inšpektorji niso gledali zbegano, odločno pa so zahtevali, da pride šef. Prišel je. Gotovo pa je v svoji notranjosti doživel pravi stres. »Kdaj si prišel?« je najprej vprašal natakarja. Potem pa zmajeval in zmajeval z glavo. Inšpektorji so lokal začasno zaprli. Za tako dolgo, da vse uredijo. Medtem so prišli vzdrževalci in ugotovili, da je počila vodovodna cev. Tudi Begzada je med tem že dobila lep bel plašč, vztrajala pa je še vedno pri svojih čevljih. Prav ti čevlji pa so motili inšpektorja dela in o njih je povprašal šefa. Šef: »Snažilka še ni dobila delovnih čevljev, ker je tukaj en mesec na poskusnem delu. Potem jih šele dobi«. Inšpektor: »Takoj ko delavec sklene delovno razmerje ima pravico do zaščitnih sredstev. Pri njenem delu pa so še posebno pomembni primerni čevlji. Saj v takšnih kot je ne more delati.« Da je imel inšpektor popolnoma prav, smo se prepričali sami. Begzada v svojih čevljih namreč ni zmogla niti čez vodo po delovni plašč. Pa da ne bo kdo mislil, da je bilo vode do kolen, le malo večja luža je spominjala na poplavo. je to stvar o kateri mora razmišljati še kdo drug, ne pa mi in inšpektorji, mi smo povsem slučajno naleteli na takšno stanje. Po navadi tudi gost naleti samo enkrat. Prvič zadnjič in nikoli več. Pri Berti Dobre pol ure za tem smo doživeli nov stres. Tokrat mi in inšpektorji takšnega, ki bi si ga vedno in povsod želeli. Odpeljali smo se iz Titovega Velenja v Pako. »K Berti gremo«, smo si dejali po ogledu Kopališča. V gostišče, ki je tik ob cesti in v katerem se zdaj, na višku turistične sezone, gotovo ustavljajo tudi tujci. Gostišče polno. Malica. Streža samo domača hči Mira. Urno in hitro, kot da bi imela pet rok, pa še prijazno, kar se da. Oziramo se za kupi smeti, pa nam jih ne uspe najti. Nismo ovinkarili, kar naravnost smo vprašali kdaj počistijo lokal. Ga takrat, ko že gostje trkajo na vrata, torej ob 9. uri? Ali celo, ko že sedijo za mizo! »Če bi tako ravnali, bi gotovo izgubili vse goste,« je rekla. »Vesela sem, da ljudje radi pridejo k nam. Na malici imamo sedemdeset abonentov, poleg teh pa še druge goste. Tudi turisti se tu cesto ustavljajo. Pripravljamo jedi po naročilu. Največje povpraševanje pa je seveda po domačih specialite-tah,« se je razgovorila in ob tem so ji oči begale sem in tja in iskale kje mora še kaj hitro postoriti na zadovoljstvo gosta. Vprašali smo jo, kako zmore pa je odgovorila: »Saj nisem sama, pomaga mi mama. Že nekaj časa pa iščemo dekle. A težko jo je dobiti. Zrezke zna speči vsaka, teže pa je za pripravo domačih jedi,« je bila spet odkrita. Verjamemo ji vse, kar je povedala. Po tem, kako dela pa smo »Toliko imam dela, potem pa še ...« (Pri »Berti«) dijo za to, da bi pritegnili čim več obiskovalcev? »Je pač tako kot povsod v gostinstvu. Če je vreme lepo, potem je obisk velik, če slabo, je manjši. Velikokrat se pri nas ustavijo tudi tujci, pritegne jih bližina bazena, občasno na vrtu zaigrajo godbeniki, rednih plesov ni, ker ni dovolj obiska. Goste pa v tem času postrežemo z morskimi ribami, jedrni z žara, imamo tople malice, kosila in seveda jedi po naročilu.« Ker je Jožica omenila tuje goste smo jo vprašali še, če natakarji znajo kakšen tuj jezik. »Seveda. Vsi natakarji Begzada ni mogla čez vodo lahko ugotovili tudi, da bo tako urno in spretno kot je sama tudi težko dobila. Kajuhov dom Nekaj gostov v čudovitem kostanjevem vrtu z mogočno senco Vstopimo v dom in že nam pokličejo prikupno in zelo gostobesedno Jožico, vodjo kuhinje in namestnico poslovodje tega lokala. Njega ni bilo, bil je odsoten. Ni nas zanimalo kam je odšel niti kdaj, saj tudi ni bilo potrebe. Povsem zadovoljni smo bili z odgovori njegove namestnice pa tudi z lokalom. Vse je bilo tako kot mora biti. Kaj nare- neinško, sama pa tudi malo italijansko. S sporazumevanjem ni težav.« Tudi nas je zamikal senčen vrt. Za hip smo prisedli k dvema gostoma Dragu Mija-toviču iz Banja Luke in Francu Vidoviču s Ptuja, ki sta na vrt zavila povsem slučajno. Zaposlena sta v Hidromonta-ži in tukaj na terenu. Oba sta dejala, da sta v Kajuhovem domu z vsem zadovoljna. Vrtali smo z vprašanji, če je kaj narobe in zagotovila sta, da res ne. Franc pa je še posebej povedal, da je doma večkrat razmišljal, kje neki je bil doma partizanski pesnik Kajuh in da je prav vesel, da je sedaj spoznal njegovo rojstno hišo in njegov domači kraj. Draga in Franca smo vprašali, če poznata še kak drug Jožica iz Kajuhovega doma v Šoštanju Na Kopališču so inšpektorji imeli kaj pisati! lokal v dolini. »Poznava,« sta odgovorila v en glas »Restavracijo Jezero. Tam je pa res odlično.« Pa si gremo še tja pogledati, kako je to odlično, smo si rekli. Jezero Tokrat bi naša novinarska beležka ostala prazna. No, pa saj namen te akcije ni bilo grajanje. Na Jezeru v tem času vse odlično. Pogrnjene mize, rožice na njih, tla čista, natakarjev dovolj. .. Gostov je bilo v tem času res še bolj malo, vse pa pripravljeno za popoldan, ko jih bo veliko več. Še eno pomembno razliko med lani in letos smo opazili. Restavracija je ob ponedeljkih res še naprej zaprta, toda brez pijače in jedače ob Jezeru tudi ob ponedeljkih ne boste ostali. Postregli vas bodo zunaj z jedrni z žara in hladno pijačo. Druga stvar pa je odpiralni čas. Restavracija je odprta uro dlje kot lani, čez teden do 23. ure, ob sobotah pa do 24. ure. Tistim pa, ki se jim tudi ob polnoči še vedno ne mudi domov, lahko še eno uro uživajo v videoprogramu in dobrih vinih iz bogate vi-noteke. Ob sobotah in nedeljah pa imajo na vrtu tudi glasbo ... Kar ostali bi v prijetnem okolju restavracije Jezero, saj je bil to tudi zadnji lokal, kjer smo bili službeno. »Kon-čajmo akcijo,« smo si rekli, »Posedeli pa ne bomo tukaj: kjer smo službeno«. Novinarji moramo vse kar najhitreje spraviti na papir, inšpektorjem pa se je tudi že mudilo. Vsem pa vseeno ne toliko, da se ne bi ustavili še v gostišču Reich, da se v miru pogovorimo in potegnemo črto pod akcijo. Žal, smo vsi zastrupljeni s svojim poklicem. Kaj hočemo!? Človek res ne more iz svoje kože. Odhajali smo že iz lokala, ko je sanitarna inšpektorica kar tako mimogrede pobarala dekliča, ki nam je stregel — ste tukaj zaposleni, ste na praksi? »Na počitnicah sem tukaj, pa pomagam.« V lokalu je bila sama. In po našem odhodu tudi »malo ni mogla več pomagati«, ker ji je brez da ima dovoljenje, to odločno prepovedala inšpektorica. No, čeprav smo se na začetku bali, da z akcijo zamu-. jamo, ker smo že sredi turistične sezone, pa smo v enem primeru spoznali, da se ta še ni začela ali pa čakajo na zimsko, drugače pa smo lahko z zadovoljstvom ugotovili — vse je tako kot mora biti. Če je tako tudi ob devetih zvečer, gostinci sami najbolje vedo. Bi si tudi takrat zaslužili rdečo vrtnico? Če bi, potem odlično! Milena Krstič-PIaninc Stane Vovk 31. julija 1986_★ Titovo Velenje SREČANJA nas cas * stran 5 Po grajskih muzejskih zbirkah »Če koga še kaj zanima, ga bomo na gradu zelo veseli« Tako nastajam?! Naslove, medalje in priznanja zbirata kot za šalo enkrat četrta. Treniram že osmo leto in sem prve večje uspehe dosegla še zelo mlada. Moja vadba je skoraj enaka kot Renatina, seveda pa na treningih ena drugo spodbuj ava.« Kako in zakaj sta se pravzaprav odločili za plavanje? Renata: »Bila sem na plavalnem tečaju in tam so me povabili na trening v klub. Najbolj me je spodbujala in hrabrila Natalija Sabo in njej gre velika zahvala za moje uspehe.« Katja: »Na trim plavanju so mi morali pomagati, da sem preplavala bazen. Potem sem obiskovala plavalni tečaj in po nekaj uspehih so me povabili na trening v klub.« Obe sta mladi in nadarjeni, tekmovalna bodočnost je še pred njima. Na treningih jima ni dolg čas v boju z vodo in kilometri, tudi v šoli nimata problemov kljub zahtevnim treningom in številnim tekmovanjem. Tudi prosti čas imata, pravita obe. Katja se takrat igra doma z računalnikom. malo bere in odhaja na sprehode, Renata pa gre najraje na šoštanjski bazen k prijateljicam. Poleg bogate in razvejane kulturne dejavnosti se lahko v občini ponašamo še z mnogimi nadvse zanimivimi kulturno zgodovinskimi spomeniki. Seveda pa smo najbolj ponosni na velenjski grad ter na zbirke, ki jih »varujejo« debeli grajski zidovi. V prejšnji številki našega tednika smo vam predstavili galerijsko dejavnost, tokrat pa malo pobliže spoznajmo poletni utrip na velenjskem gradu. Predstavil nam gaje kustos Jože Hudales. Ali se tudi v vaši dejavnosti pozna vpliv poletja? »Nekoliko več zatišja je v tem času res. Nikakor pa ne moremo govoriti o mrtvilu, ki ga pri nas ni. Obiskovalcev je prav v tem mesecu bilo resda manj kot v maju in juniju, vendar delavci ne stojimo križem rok. S pridom ta čas izkoristimo za delo, za katerega si ponavadi vzamemo čas ob koncu leta, od srede novembra do aprila, ko je muzej zaprt.« Koliko ljudi je obiskalo vaše muzejske zbirke v tem času? Pohvalimo se lahko z obiskom. Zbirke na velenjskem gradu je v prvem polletju letos obiskalo kar 6821 ljudi, ker je skoraj za 20 odstotkov več kot iani. Veseli smo tega seveda zato, ker ostali slovenski muzeji beležijo v zadnjih letih precej manjši obisk. Kot vse kaže, je informacija o naših zbirkah, ki smo jih poslali na približno 150 slovenskih šol, spodbudila večje zanimanje zaz-birke. ki jih hranimo na gradu. Natančnejši podatki kažejo, da nas je obiskalo okrog 1100 odraslih skupin, kar skoraj štirikrat več pa je bilo šolskih skupin. Opažamo pa, da se precej manj za prijeten in koristen sprehod po naših zbirkah odločajo posamezniki. Kakšnih 400 smo jih našteli, nekaj tudi otrok. Včasih pa je bilo to ravno obratno.? Kako je z obiskom v poletnem času? »Nekoliko manj ga je, vendar tako zelo skromen pa spet ni. Vsak dan nas obišče okrog 20 do 30 ljudi, med njimi skoraj polovica tujcev. Kako ste pripravljeni na te obiske? »Mislim, da dokaj dobro. Pomagamo si s honorarnimi vodnicami. Imamo jih pet, ki se skupaj z nami trudijo, da obiskovalci zvedo čimveč zanimivosti oziroma dobijo odgovore na vprašanja, ki jih zanimajo. Koliko časa potrebuje obiskovalec za ogled vseh zbirk, ki jih hranite na velenjskem gradu? »Poprečen obiskovalec, seveda nezahteven, porabi okrog uro za ogled naših zbirk brez pretirane naglice. Seveda pa je takšen ogled bolj površen. Če ga vodi po razstavnih prostorih kustos, vodič ali če želi zvedeti o tej ali oni čimveč, pa je ura in-pol, dve, premalo. Naša največja zbirka je zbirka slovenskega premogovništva, ki se bohoti skoraj v celem prvem nadstropju, zelo zanimiva je zbirka afriške umetnosti. Tema pa delata »družbo« še dve galeriji, in sicer galerija Lojzeta Perka in galerija slovenskega slikarstva v 20. stoletju. To še ni vse. Na gradu imamo poleg omenjenih še zbirko narodnoosvobodilnega boja in predvojnega delavskega gibanja v Šaleški dolini, da manjših zbirk kot je Azijski batik, cerkvena baročna umetnost Šaleške doline, ne omenjam posebej. Ostanki mastodonta pa so tako ali tako največja »atrakcija« pri nas.« V obnavljanje gradu je bilo v zadnjih letih vloženega veliko denarja. So sedaj obnovitvena dela končana? Že ob vhodu smo namreč še vedno našli vzhodni portal iz leta 1556, čeprav ste že lani obljubljali, da jih ne bo več. »Zataknilo se je pri izvajalcu obnovitvenih del, ki svojih obveznosti ni opravil. V prihodnjih dneh naj bi tokrat resnično odpeljal ta vrata in tako bo grad brez vrat leto, dve. S tem. pa bo omogočen večji dostop do grajskega jedra, kjer se bomo pravzaprav šele lotili najpotrebnejših obnovitvenih del. Morda nam bo uspelo še letos prekriti del strehe, kasneje pa še fasado. Za ta obnovitvena dela sedaj vemo. Kaj rado pa se zgodi, da se ob koncu najnujnejših del pojavi nekaj novih. Po tihem razmišljamo o ureditvi zelo lepega podstrešja v razstavne prostore. Tako bi pridobili še okrog 1200 metrov novih razstavnih površin ter tako obogatili, polepšali zbirke, ki danes obiskovalčevim očem niso vidne. Tu mislim na zgodovino oziroma prikaz preteklosti Šaleške doline, tako z zgodovinskega kot tudi etnološkega stališča. skratka prikaz življenja prebivalcev v tej dolini tako daleč nazaj, kolikor se bo pač delo odkriti.« In kdaj si lahko vsi, ki jih zanimajo takšne ali drugačne zbirke, te ogledajo na velenjskem gradu? »Vrata grajskega hrama so odprta v sem vsak dan, razen ponedeljka. od 9. do 12. ure ter od 16. do 19.« Jože Hudales v pogovoru z vodu dru Vi ste tudi predsednik komisije j za varstvo kulturne dediščine pri j občinski kulturni skupnosti. Kaj j je komisija že naredila? »V tem letu smo se ukvarjali : predvsem z obnovo na velenj- ! skem gradu ter Kavčnikovo do- ■ mačijo. Pri slednji so končana vsa obnovitvena dela najstarejšega obstoječega dela domačije. Po mnenju strokovnjakov, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo, naj bi bila njena starost večja kot smo predvidevali mi. Segali naj bi ce-io 800 let nazaj. Kavčnikova domačija je izjemen spomenik, skromna kmečka hiša, v kateri so prebivali socialno najnižji sloji vasi Zavodnje. Njen najstarejši del, dimnica, je trenutno edina ohranjena v Sloveniji in kaže, kako so bile grajene mnoge hiše pred 300, 400 ali 500 leti. V enem prostoru so živeli ljudje, živali. Temu so šele kasneje dajali dodatne prostore in tako sledili stavbeni kulturi. Kdaj bo dokončno obnovljena in primerna za ogled? »Stanovanjski del domačije je obnovljen. Že letos se bomo lotili rekonstrukcije gospodarskega dela, najprej spodnjega zidanega, nato lesenega dela. Trajala pa naj bi do leta 1988. Do konca tega srednjeročnega obdobja pa bi vanjo postavili še orodje, pohištvo, kakršnega smo našli. In tako odprli domačijo za ogled. Seveda pa bi bili že sedaj veseli vsakogar, ki bi se za ogled Kav-čnikove domačije odločil, morda bi se našla tudi kakšna šola. Menimo namreč, da mnogi o tem lepem kulturnem spomeniku zelo malo vedo.« To je le eden, kaj pa ostali? »2e kar nekaj let namenjamo del pozornosti tudi cerkvici sv. Andreja v Šaleku, kjer naj bi letos prav tako končali načrtovana obnovitvena dela. Manjše napake so že popravljene, iz notranjosti pa je pomemben zlasti oltar iz 17. stoletja. Ta je trenutno na re-stavriranju na Zavodu za spomeniško varstvo v Mariboru. Strokovnjaki tega zavoda so med drugim ugotovili, da gre pri nekaterih plastikah, ki so del tega oltarja, za precej starejše stvari, ki segajo v obdobje pozne gotike. v 15. ali v začetek 16. stoletja. Poleg tega si že dalj časa belimo glave z Šaleškim gradom, žal, še vedno samo ugotavljamo, koliko bi stala njegova obnova in kaj vse bi bilo treba narediti, drugo v prijetnem grajskem je- vprašanje, na katerega prav tako iščemo odgovor pa je gradič v Šentilju. Vso potrebno dokumentacijo o obnovi prvega naj bi dobili čez nekaj mesecev in se odločili kaj in kako. Pa ne mi, tudi ne občinska kulturna skupnost, saj nima tako velike blagajne za to nalogo, ampak naša širša družbenopolitična skupnost oziroma združeno delo. Tudi gradič v Šentilju bi radi rešili pred zobom časa. Ostrešje je še dokaj dobro ohranjeno. Veseli bi bili vsake pobude, posameznika ali delovne organizacije, ki bi bila pripravljena v ta grad vložiti nekaj denarja in ga tako uporabiti za svoje namene. Seveda bi to moralo biti kaj kmalu, saj bodo čez dve, tri leta potrebna tudi tu potrebna večja obnovitvena dela.« Ob našem obisku na velenjskem gradu se nismo zadržali uro in pol, vendar nam je naš sogovornik zelo dobro predstavil muzejske zbirke, in sploh poletni utrip na velenjskem gradu. Mislili smo, da smo zvedeli vse. Hoteli smo se že posloviti. »Čeprav obiska v tem času ni veliko, imamo delavci ogromno dela. Ukvarjamo se namreč z veliko drugimi rečmi. V našo kartoteko, ki postaja vse večja in pomembnejša, smo v prv ih šestih mesecih vložili več kot 330 časopisnih izrezkov, ki pričajo o bogati zgodovini in razvoju Šaleške doline. Večina teh je iz prejšnjega stoletja. Prav tako smo letos obdelali okrog 1297 fotografij, predvsem starih in tako obogatili to zbirko, v kateri danes hranimo že približno 5000 fotografij. Še posebej pa smo ponosni na zbirko različnih podatkov o naši dolini. Zbrani so kar na 6000 kartončkih. samo letos smo jih vložili 1700. Poleg tega za občinsko raziskovalno skupnost zbiramo podatke o Šaleški dolini v 19. in 20. stoletju, ob tem raziskujemo delavsko gibanje pri nas, pripravljamo stalno zbirko o zgodovini gradov v Šaleški dolini. Tudi zahtevnejši obiskovalci kot so dijaki, študenti, zahtevajo svoj čas. Teh pa je v zadnjem času kar precej. Takole. Pogled na grad ni prav nič zanimiv, dejavnost za njegovimi zidovi pa /elo pestra in razvejana. Če pa morda koga še kaj zanima, ga bomo v temlem prijetnem hladu na velenjskem gradu, zelo veseli.« -tp, vos. V velenjskem plavalnem klubu raste rod mladih obetavnih plavalcev in plavalk, na njegovem čelu pa sta vsekakor nadarjeni in izjemno uspešni Renata Rednak in Katja Mijoč. Vsem uspehom v zadnjem obdobju sta konec prejšnjega tedna dodali še vrsto dobrih uvrstitev na državnem prvenstvu. Zlasti velja pohvaliti Renato, ki je kar trikratna državna pionirska prvakinja. Naj nekaj več o sebi naj povestai kar sami, najprej Renata Rednak: »Oktobra bom dopolnila dvanajst let, plavam pa jih že pet. Doslej setm dosegla že precej uspehov, saj sem na nedavnem republiškem prvenstvu zmagala sedemkrat iti bila enkrat druga. Tudi na ziimskem državnem prvenstvu se:m bila šestkrat prva, osvojila pa sem še eno diugo in eno tretje imesto. Tudi na državnem prvensstvu za plavalce do 12 let konec tedna na Reki sem zmagala nia 200, 400 in 800 metrov kravi iter na 200 metrov delfin, na 100» kravi sem bila peta in četrta še n;a 200 metrov mešano. Treniram (dvakrat na dan, v šolskem časui pa trikrat na teden zjutraj in vsak dan popoldne. Vstajam o>b 5.30, vsak dan pa Velikokrat sem že razmišljal, da bi vam povedal kako nastajam. Ste kdaj pomislili? No, morda le takrat, ko se jezite name, če manjka kakšna črka, ali ko je zamenjan podnapis k sliki, če je slab papir, ali ko v meni ne najdete tistega, kar ste pričakovali. Je že tako, vsepovsod stiska s časom, denarjem, jaz pa včasih malo shujašam, tanjši sem in tudi sebi nisem takrat všeč. Začne se že v torek na redakcijskem sestanku. Toda v sredo že pozabijo name, saj so pozorni do radia, v četrtek se me spet malce dotaknejo, v petek in nedeljo me znova spodrine radio. Cisto nori pa so name v ponedeljek — zaradi mene — izredno stanje. Je bilo kdaj zaradi vas? Ce vam ni treba, se ob ponedeljkih pa tudi v torek zjutraj, raje ne približajte uredništvu. Če pa se že morate, bodite hitri. Ko bi slišali, ko bi videli: kje so zahvale, kje so razpisi, kje so oglasi ... Ta sestavek je slabo napisan, onega skrajšati, na prvi strani je še luknja, kdaj bodo končane slike ... Živčna temparatura na višku, jaz pa mrtvo hladen in ponosen, ker se vse vrti okoli mene. In ob tako povišanem pritisku naredijo, ko zberejo gradivo seveda, najprej ogledalo (osnutek) — kakšen bom v četrtek. Hja, kako pa me potem spraviti v tiskarno — ČGP Večer Maribor? »Je kdo prostovoljec?« Če ga ni, ga določijo. »Ti si prostovoljno določen«. In potem potem z mano frk v Maribor. Kaj vse delajo z menoj med potjo! Ampak še vedno sem pomemben, ker se vsi vso pot sprašujejo, ali mi še kaj manjka? preplavam do 9 kilometrov, od tega 6 popoldne. Upam, da bom še naprej dosegala tako dobre rezultate in da me bodo starši še naprej spodbujali in mi pomagali, saj imajo prav starši in trener Katja Mijoč: »Stara sem 13 let in sem že tekmovala na številnih tekmovanjih in prvenstvih. Na nedavnem republiškem prvenstvu v Ljubljani sem bila šestkrat druga, na absolut! em mladin- Renata Rednak Rajmond Va leer največ zaslug za moje uspehe. Zdaj si bom privoščila dva meseca odmora, nato pa se hodo znova pričeli treningi. Tako dolg odmor ne bo od-kako prav mi bo prišel.« Katja Mijoč (vos) skem prvenstvu v Mariboru pa sem se v finale uvrstila petkrat. Na državnem prvenstvu za pionirje do 14 let v Celju sem bila druga na 200, 400 in 800 metrov kravi in bila še dvakrat peta in Na cilju v Tiskarni me nesejo najprej v fotostavek. Tu me znova premečejo in pretresejo. Pogosto pa tudi slišim besede: »Fantje zamujate«. Gledajo me tako, kot da sem jaz tega kriv. Začnejo me obdelovati, rokopise preoblikujejo v prave stavke, jih skrbno pregledajo in odženejo tiskarske škrate — no, vedno ne — pa že pridem v roke montažerju stavcev. Stavci me razrežejo (I. posnetek) in se potem igrajo z menoj, ko me spet sestavljajo. Začnem dobivati pravo podobo. Včasih sem si prav všeč. Ko je vseh mojih osem delov — strani izdelanih, ali dvanajst, oziroma tudi šestnajst — za to pa že mora biti kakšen praznik, me peljejo k reprofotografu. (2. posnetek) Ta me lepa poslika in me vrne nazaj v montažo, kjer me še popravijo (3. posnetek) Nato me preslikajo še na plošče in odnesejo v tisk. Porabim kar veliko papirja. Debele role. (posnetek št. 4) Če imam srečo, sem v četrtek zjutraj v vaših rokah. In priznajte — včasih sem vam le všeč! 6_stran*J-|aSCaS OBJAVE, RAZPISI Titovo Velenje * 31. julija 1986 Halo, inšpektor! ÌHW&Mà m v 856-151 856-756 855-450 KRUH (graham) Odkar se je podražil kruh, dobijo inšpektorji vsak dan veliko telefonskih klicev, kako to, da je tako poskočila cena prav grahamu. Ker to verjetno zanima tudi širši krog naših bralcev, vas z vsebino dopisa, ki ga je na Občinski inšpektorat naslovila delovna organizacija Mlinsko predelovalna industrija Celje, tozd Pekarne in slaščičarne Celje, danes seznanjamo. Takole pišejo: Cena osnovnega in posebnih vrst kruha je oblikovana po Uredbi ZIS o obvezi dostavljanja v promet določenih količin kruha iz moke T — 850. Da bi pokrili izgubo pri osnovnem kruhu, ki ga mora biti 30 %, se morajo povečati cene posebnih vrst kruha. Cena me- šanega graham kruha v preteklosti ni v celoti krila niti ceno moke. Ob sedanji podražitvi moke in prenosa izgube od os- novnih vrst kmha je indeks povečanja res visok. Ker TOZD posluje z izgubo zaradi nesorazmerja med cenami surovin in končnih izdelkov, si ne moremo dovoliti, da kruh prodajamo v svojo izgubo oz. škodo. Iz kalkulacije so razvidne kalkulativne postavke, iz katerih je razvidno, da ne gre za navijanje cen, kakor mislijo potrošniki, pravijo v Mlinsko predelovalni industriji Celje. Kalkulacija za kruh graham 0,25 kg I. Osnovne surovine (moka, kvas, sol, aditi- 18,95 din vi) po specifikaciji II. Proizvodni stroški: 1. Energija, gorivo, mazivo 5,19 2. Davki in prispevki 6,82 3. Amortizacija 3,30 4. Ostali stroški 8,17 5. Bruto OD + prod. režija 13,56 Skupaj: 37,04 din III. Stroški za 1 kom. 65,99 IV. Prevoz 4,80 LASTNA CENA: 70,79 V. Akumulacija 6,64 VI. Kritje izgube pri osnovnih kruhih 15,00 VII. Malotrgovska marža 5,44 Skupaj: 97,87 VIII. Maloprodajna cena 98,00 ( REK Rudnik lignita Velenje n.sol.o. Ü Titovo Velenie fit DO Rudnik lignita Velenje Kadrovska služba Komisija za delovna razmerja pri DS DSSS OBJAVLJA dela oz. naloge ARHIVSKO - KNJIŽNIČARSKA DELA Pogoji : — višja (VI. stop.) ali visoka (VII. stop.) strokovna izobrazba ustrezne smeri — 1 leto delovnih izkušenj Balinarski turnir V petek, 4. julija, se je na športnem igrišču balinarjev odvijal turnir v počastitev dneva rudarjev ter dneva borca. Na tem 5. tradicionalnem turnirju je sodelovalo 12 ekip iz širše Slovenije in nekaj domačih ekip. Pred celo vrsto gledalcev se je najbolj izkazala ekipa BK Trebe-liško pred ekipo BK Cerknica ter BK Vegrad Titovo Velenje. Vsekakor pa je treba pohvaliti tudi BK sozd REK za odlično organizacijo, pa čeprav se jih je tokrat prijelo tudi malo športne smole. Balinarski klub, ki je tekmovanje organiziral se je odločil, da bo tudi naslednje leto priredil turnir, ki pa naj bi bil še v večjem obsegu. Predvsem si želijo, da bi sodelovalo še več ekip, saj bi tako tudi ta šport pridobil na popularnosti ter postal tudi v naši dolini tako zanimiv kot v drugih krajih Jugoslavije. Ž. Voglar TRGOVSKA IN PROIZVODNA DO ERA n. sol. o TOK KOPLAS TITOVO VELENJE Špeglova 2 Na podlagi sklepa Sveta obrtnikov in delavcev TOK Ko-plas z dne 23. 1. 1986 razpisuje JAVNO DRAŽBO za prodajo — osebnega vozila CIMOS — DAK, letnik 1983 izklicna cena 550.000,— din, v voznem stanju. Dražba bo dne 4. 8. 1986 ob 8. uri pred prostori ERA TOK Koplas. Interesenti morajo pred pri-četkom dražbe plačati varščino v višini 10% od izklicne cene. Navedeno osnovno sredstvo bomo prodali po načelu »videno — kupljeno«, kasnejših reklamacij ne bomo upoštevali. Prometni davek plača kupec, ogled je mogoč eno uro pred dražbo. gorenje GORENJE SOZD sestavljena organizacija združenega dela, o. o. TITOVO VELENJE DO GORENJE MALI GOSPODINJSKI APARATI p. o., NAZARJE VABI K SODELOVANJU Tovarna malih gospodinjskih aparatov je vedno štela med najuspešnejše proizvodne organizacije v Gorenju. Tako smo se odločili, da iz TOZD v DO gospodinjski aparati, formiramo enovito delovno organizacijo Gorenje Mali gospodinjski aparati. Smelost za ta korak nam dajejo dosedanji delovni in poslovni rezultati, ter sodoben in tržno uspešen proizvodni program. Smo največji proizvajalec malih gospodinjskih aparatov v Jugoslaviji, kar 65 % proizvodnje izvozimo v vse dežele Evrope, ZDA, Kanado, Avstrijo. Sodelujemo z vodilnimi proizvajalci v Evropi. Zdaj, ko smo začeli poslovati kot enovita DO Gorenje Mali gospodinjski aparati, zahtevajo naši razvojni in proizvodni načrti nove strokovnjake. Zato vabimo k sodelovanju tiste, ki bi nam s svojimi sposobnostmi, znanjem in prodornostjo pomagali do uresničitve naših načrtov. Potrebujemo delavce z visoko in višjo izobrazbo elektro, strojne in ekonomske smeri za opravljanje zahtevnejših del na področju: — konstrukcije — tehnologije — kakovosti — komerciale — financ Nudimo vam ustrezne pogoje za aelo in strokovno izpopolnjevanje, nudimo vam pomoč pri reševanju stanovanjskega vprašanja in ugodne pogoje za delo. Če vas zanima življenje in delo v enem najlepših delov Slovenije, v Zgornji Savinjski dolini, kjer boste samo eno uro vožnje oddaljeni od Ljubljane, pol ure od Celja, postanite naš sodelavec ali naša sodelavka. Razmislite, odločite se in nam pišite. Sporočite nam podatke o vaši strokovni izobrazbi, delovnih izkušnjah, napišite o vaših pričakovanjih in pogojih za zaposlitev pri nas. Mi vam bomo zagotovo odgovorili. Telefonirate pa lahko neposredno direktorju v delovno organizacijo Gorenje Mali gospodinjski aparati, Nazarje po tel. na št. 831-700, tov. Jožetu Kudru. Svojo ponudbo pošljite na naslov: GORENJE SOZD, o. o., Titovo Velenje, Delovna skupnost Splošni posli, Sektor kadrovskih zadev, Partizanska 12, 63320 TITOVO VELENJE pod oznako »ZA MGA NAZARJE«. Kandidati naj vložijo pisne prijave z ustrezno dokumentacijo v 8 dneh od dneva objave na naslov: Kadrovska služba DO RLV, 63320 Titovo Velenje. Delo se združuje za nedoločen čas s polnim delovnim časom. Prijavljene kandidate bomo pismeno obvestili v 30 dneh po opravljeni izbiri. Srečno! f REK Rudnik lignita Velenje n.sol.o. fcr Titovo Velenie r lr DO Rudnik lignita Velenje Kadrovsko — splošni sektor Delavski svet DO Rudnik lignita Velenje RAZPISUJE dela in naloge delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. 1. VODJA SLUŽBE RAZSTRELJEVANJA 2. VODJA EKONOMSKO - KOMERCIALNE SLUŽBE Poleg splošnih pogojev določenih z zakonom morajo kandidati izpolnjevati še naslednje pogoje: ad 1 — najmanj srednja izobrazba rudarske smeri — 3 leta delovnih izkušenj v metanskih jamah — strokovni izpit za delo v metanskih jamah — sposobnost dela z ljudmi, vodenja in organiziranja dela — znanje enega svetovnega jezika ad 2 — najmanj višja izobrazba ekonomske ali komercialne smeri — 3 leta delovnih izkušenj — sposobnost dela z ljudmi, vodenja in organiziranja dela — znanje enega svetovnega jezika Kandidati naj vložijo pisne prijave na razpis z ustrezno dokumentacijo v roku 15 dni po objavi razpisa na naslov: Kadrovska služba DO RLV, pod oznako za razpisno komisijo DO RLV, Titovo Velenje. Izbran delavec bo imenovan za dobo 4 let. Prijavljene kandidate bomo pisno obvestili v roku 30 dni po opravljeni izbiri. Srečno! I |k| i I nI o j i m REDNI KINO VELENJE Četrtek, 31. 7. ob 18. in 20. uri KONVOJ ŽENSK - francoski, avanturistični. Petek, 1. 8. ob 10. uri BOMB ARDER — italijanski, avanturistični. V gl. vi.: Bud Spencer. Petek, 1. 8. ob 18. in 20. uri FANT IZ RIA - brazilski, mladin- ski. Sobota in nedelja, 2., 3. 8. ob 18. in 20. uri BOMBARDER — ita= lijanski. V gl. vi.: Bud Spencer. Ponedeljek, 4. 8. ob 10., 18. in 20. uri in torek, 5. 8. ob 18. in 20 uri NORA PETDESETA LETA — nemški, komedija. Torek, 5. 8. ob 10. uri BOMBARDER — italijanski. Sreda, 6. 8. ob 10., 18. in 20. uri in četrtek, 7. 8. ob 18. in 20. uri ZADNJA PRILOŽNOST - ameriški, komedija. V gl. vi.: John Travolta in Olivia Newton John. Četrtek, 7. 8. ob 10. uri ZOB ZA ZOB — ameriški, karate. V gl. vi.: Chuck Norris. KINO DOM KULTURE Četrtek, 31. 7. ob 20. uri FANT IZ RIA - brazilski. To je ljubezenska zgodba na brazislki obali z veliko glasbe in športa. KINO ŠOŠTANJ Sobota, 2. 8. ob 20. uri FANT IZ RIA — brazilski. Nedelja, 3. 8. ob 18. in 20. uri KONVOJ ŽENSK - francoski, avanturistični. Ponedeljek, 4. 8. ob 20. uri BOMBARDER — italijanski, akcijski. Sreda, 6. 8. ob 20. uri NORA PETDESETA LETA - nemški, komedija. KINO ŠMARTNO OB PAKI Petek, 1. 8. ob 20. uri BOMBARDER - italijanski. Torek, 5. 8. ob 20. uri FANT IZ RIA - brazilski. MALI OGLAS! V NAJEM ODDAM OPREMLJENO SOBO V TITOVEM VELENJU zakonskemu paru brez otrok. Telefon 854-095. PRODAM ZASTAVO 101. Tele fon 854-415, od 16. ure dalje. KRAVO SIVORJAVO S TRETJIM TELETOM PRODAM. Anton Strmšek, Paška vas 26, Šmartno ob Paki. PRODAM ZASTAVO 750, letnik 1984. Telefon 855-515. CENJENE STRANKE OBVEŠČAMO, DA BO AVTOSERVIS USLUGE VLADO PRAPRO-TNIK ZAPRT, zaradi vzdrževalnih del in kolektivnega sopusta od 5. do 31.8. 1986. PRODAM RAZNE DELE ZA ZASTAVO 750. Telefon 857-542. PRODAM POSTELJI, JOGI VLOŽKA IN ELEKTRIČNI ŠTEDILNIK. Kastelic, Kidričeva 7, Titovo Velenje. PRODAM RENAULT -4, letnik 1977, 63.000 km, za 48 M. Telefon 854-968. V CELOTI ALI PO DELIH PRODAM PZ-125. Bogdan Svečko, Tomaška vas 5, Slovenj Gradec ali po telefonu 063 855-231, interna 452. JADRALNO DESKO BURIN, komplet, rabljeno eno sezono, ugodno prodam. Telefon 855-151, interna 232. GOLF - letnik 1978, obnovljen, s 4 vrati, prodam za 110 M ali zamenjam za manjši avto z doplačilom. Telefon, dopoldan 853-321, interna 469, Armando. PRODAM TRI LETA STARO KIHINJSKO MIZO s štirimi stoli. Informacije po telefonu 855-556. KUPIM KARAMBOLIRAN OSEBNI AVTO novejši letnik. Telefon 855-151, interna 225. PRODAM NOV OTROŠKI ŠPORTNI VOZIČEK in poročno obleko krem barve št. 40. Vrabič, Stanetova 29, Titovo Velenje. Telefon 853-925. UGODNO PRODAM OTROŠKO DIRKALNO KOLO. Telefon 853-172. PRODAM PRIKOLICO BRA- KO, šotor za 4 osebe in Golf, letnik 1980. Telefon 855-758, Her-cog, Špeglova 50, Titovo Velenje. PRODAM GARAŽO NA TOMŠIČEVI 33, 15 m1. Informacije po telefonu 854-622. OSEBNI AVTO SUNBEAM, letnik 1978, prodam za 900.000,— din. Telefon 063-853-274, popoldan. PRODAM CAMP PRIKOLICO IN REGAL ZA DNEVNO SOBO. Telefon 882-377, od 13 do 15 ure. V GOZDU NA GORENJSKEM KLANCU, se je izgubil tigrast muc z imenom »TIGI«. Če je pri komu našel zatočišče, naj prosim to sporoči po telefonu 881-110. JUGO 55, letnik 1985, registriran do avgusta 1987, prodam. Telefon 856-654. IŠČEM ŽENSKO ZA POMOČ SLABOPOKRETNI STAREJŠI ŽENSKI. Dobro plačam. Kličite po telefonu 857-467 ali 853-398. NOV STEREO RADIO KASETOFON International, z razstavljivimi zvočniki 2 x 15 W ter plačano carino prodam. Telefon 853-411. NOV DIGITALNI AVTORA-DIO KASETOFON »Pioneer« z 18 spomini ter plačano carino prodam. Informacije po telefonu 853-411. JVC GLASBENI STOLP v omari 2 x 60 W sinusa in plačano carino, prodam. Informacije pc telefonu, 853-411. ZAHVALA Ob prerani izgubi sestre in tete Angele Arlič iz Prelske 21 se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki ste nam izrekli pisno in ustno sožalje, darovali cvetje in jo pospremili na njeni zadnji poti. Posebna zahvala govornikom Ivu Gorograncu, Nežki Kroflič, Martinu Drevu in Jožetu Plešni- ku. Hvala duhovniku za opravljen obred, gasilskemu pevskemu zboru za zapete žalostinke ter gasilcem iz Vinske gore za ganljiv sprevod in pokop. Iskrena hvala zdravnici Mariji Šolar /a lajšanje bolečin, družini Gorogranc iz Titovega Velenja ter Franciju in Mariji Javornik za pomoč v najtežjih trenutkih. Žalujoči: Brat Blažek z ženo Anico in ostalo sorodstvo. 31. julija 1986 ★ Titovo Velenje NAŠ OBVEŠČEVALEC nas cas * stran i koledar ČETRTEK, IGNAC PETEK, 1. avgusta FONZ 31. julija — AL SOBOTA, 2. avgusta - EV-ZEBIJ NEDELJA, 3. avgusta - LIDIJA PONEDELJEK, 4. avgusta -JANEZ TOREK, 5. avgusta — SNE- Zana SREDA, 6. avgusta — VLA-STA k. dežurstva Dežurni zobozdravnik v Zdravstvenem domu Velenje: 2. ZAHVALA Ob boleči izgubi dragega moža, skrbnega očeta in brata Marjana Pozniča mesarja iz Pesja se iskreno zahvaljujemo vsem sorodnikom, sosedom, prijateljem in znancem, ki so nam v težkih trenutkih stali ob strani. Posebno zahvalo smo dolžni Gasilskemu društvu Pesie za veličastno spremstvo, DO Era Titovo Velenje, Krajevni skupnosti Franc Leskošek-Luka Pesje, Pevskemu zboru Kajuh za občuteno odpete pesmi, Delavski godbi »Zarja« Šoštanj za odigrane žalostinke. Zahvaljujemo se tudi duhovnikoma za opravljen obred. VSEM NASA ISKRENA HVALA! Pesje, 26. 7. 1986 Žalujoči: žena Emica, hčerki Mojca in Marjetka, brata Vili in Franc z družinama ter ostalo sorodstvo. Privoščim mir li večni na dnu jame, ia pa tako si zgodaj moral umreti, vredragi moj i 0 mW* , > » Mirsad Merdanovič: »Boste resnično objavili!?« dvorišču in tako sem imel tudi jaz naslov, tako sem bil prijavljen na občini, tako mi piše v osebni izkaznici. Ampak tega naslova nimam več, ker nimam več kontejnerja. In ker nimam stalnega bivališča, se ne morem zaposliti,« nam je prizadeto razlagal. Najprej torej stalno bivališče. Iščete sobo, smo z vprašanji naprej vrtali vanj. »Iščem. Zdaj pa mi vi povejte, kje naj jo dobim? Vsak bi me vzel, takole na štiri kvadratne metre in milijon štiristo na mesec. Ampak, lepo prosim na občini se pa ne boste prijavili. Ne bom jaz nobenega davka plačeval. Tako ti rečejo. Pa si spet tam, kjer si bil. Na začetku.« Našteval je, kje vse je že bil, kje vse iskal pomoč. »Na sindikatu so pa dobri ljudje. To pa. Tovariš z brado mi je uredil za en mesec v samskem domu. 1 Imam potrdilo. Poglejte. Ampak kaj pa potem?« je spraševal bolj sebe kot nas. »Iskal sem ta kontejner. Vanj sem se z družino vselil, ko sem dobil dovoljenje predsednika sindikata v HPH. Slišal sem, da so kontejner sedaj odpeljali delavci Ingrada. Šel sem ga iskat. Šel sem na Ingrad, pa ne vejo nič o tem. V njem so moje stvari, v njem je tudi moja vojaška uniforma. V njem je vse, kar imam. Bom ostal še brez tega?« je spet bolj sebi kot nam postavljal nova in nova vprašanja. Rekli bi mu: »Saj bo . . .« A kdo ve, kdo vse mu je to že rekel. In še to tako kot da bi mu rekel: »Ni časa, ura je dve . . .« Hodil je že od Poncija do Pilata. Napisal pritožbo na Pred-sedništvo SFRJ. Bil v Beogradu. »Rekli so mi, da bom dobil odgovor po pošti. Lahko, da ga bodo poslali. A na kateri naslov, če sem človek brez naslova? Ničemur več se ne čudim. O, ja. Nekaterim stvarem se še ...« Tudi mi. A žal Mirsad ni edini. Če bi bil. bi njegov problem lahko razrešili čez noč. Zato — nobenega HPH-ja več. »Boste resnično objavili? Vse to ...?« nas je spraševal še vedno dvomljivo. »Če ne bi, ne bi tako spraševali,« smo mu rekli. V očeh pa so se mu zaiskrile solze. (mkp), vos Alpinistična odprava v Perujske Ande Prvo srečanje z »neznankami« Korajža velja Zgodilo se je sicer že pred mesecem dni, nihče pa ne more reči, da slika ni zanimiva. Na posnetku je namreč Vinko Hriberšek iz Cirkovc, ki mu je roj čebel takole povil roko. Verjetno vas je še nekaj, ki bi si tole upali »privoščiti«, prav veliko pa zagotovo ne. Zjutraj živčno postopam po sobi. Pregledam omaro in predale. »Saj imam vse,« si rečem. Marko je že prišel s kombijem smučarskega kluba Velenje po naju z Vidom. Posloviva se od mlajšega brata in mame. Oče nama je že prej zaželel srečno pot, saj je moral v službo. Na Gorici poberemo še Drejca in Leona. Šele med udobno vožnjo proti letališču dojemam, da se je naša alpinistična odprava v perujske Ande začela. Naš cilj je Cordillera Bianca ali po naše Bela veriga, ki je le ena izmed številnih verig matičnega gorovja Andov. Pot nas je vodila iz Ljubljane preko Miinch-na, Pariza, Čayenna in Quita v Limo. Brez manjših zapletov le ni šlo. V Ljubljani se smejimo Drejcu, ki ima prevelik nahrbtnik in ne gre na tehtnico. V Miinchnu cariniki vzamejo Vidu in Drejcu cepine iz ročne prtljage in jih pošljejo posebej. V Limi nas, oziroma Sarajevčane, pričakajo Hrvaški izseljenci. Potovali smo skupaj z alpinisti iz Sarajeva, ki so se jim prej najavili. Mi se jim enostavno priključimo. Vodja Sarajevčanov pove nekaj več o njihovi odpravi za Peruansko televizijo, ki nas tudi posname. Ko dobimo prtljago in uredimo carinske zadeve nas odpeljejo do njihovega kluba Dubrovnik. Ugodno nam zamenjajo dolarje v njihove intije. Pogostijo nas s kosilom in sadjem seveda iz našega denarja, samo pripravili so. Z Leonom se brez znanja Španščine, ki je v Peruju uradni jezik, odpraviva po nakupih. Hotela sva si kupiti banane, vendar še nisva imela njihovih intijev. Z rokami razlagama možu. da bi rada kilo banan, in da bova plačala z dolarji. On pa bi nama vrnil preostali denar v intijih. Ker mož najine govorice z rokami očitno ne razume, vzame veliko vrečo in jo začne polniti z bananami. Toliko bi jih namreč dobil za en dolar. K sreči prideta mimo dve študentki z znanjem angleščine in nama na črno zamenjata dva dolarja. Vsa srečna kupiva banane, ko Leon ugotovi, da sva za cel dolar od dveh na zgubi. Študentk seveda nikjer'več, midva pa sita, a bogatejša za eno izkušnjo. Zvečer se z dokaj dobrim avtobusom odpeljemo proti Huarazu, zadnjemu večjemu mestu pod Cordillero Bianco, ki leži 400 km severneje od Lime. Po dveh neprespanih nočeh mi ta nočna vožnja ni posebej ugajala. Ko mi uspe zaspati, me zbudi nizek moški glas: »Por favor pas-sporte kontroli«. Nejevoljno mu pokažem potni list in preklinjam. V Huarazu ostanemo dva dni. Privajamo se na novo-okolje, obraze in že tudi višino, saj to mesto z 80-tisoč prebivalci leži na 3000 metrih. Pri normalni hoji višine resda ne ču- tim, ko pa malce poskočim prek stopnic sem takoj zadihan. Zanimivi so avtomobili. Mnogo je velikih, ki su tako široki kot je dolg moj I iat 126. Ko speljujejo misliš, da bo poletel najmanj helikopter. Če mu manjka kak konec blatnika ali ima razbito šipo, šoferja nične moti. Po drugi strani pa vidiš moderne japonske in ameriške jipe, kombije in avtomobile. Poseben je tudi njihov način vožnje. Smerokazov ne uporabljajo, ali pa nobenemu ne delajo. Precej mahajo z rokami in mnogo hupajo. Ponoči vozijo le s pozicijskimi lučmi. Avtobusi so poglavje zase. Po Limi in Huarazu vozijo stari razpadajoči busi vseh mogočih oblik. Med mesti pa vozijo av tobusi precej boljši od naših. Pravi utrip življenja se tukaj začne s temo. Zanimivo je to, da je tukaj 12 ur dan in 12 ur noe. Prehoda iz dneva v noč in W noči v dan pa sta zelo hitra. Na ulici se prodaja in kupuje, čez cesto igra ansambel in propagira svoje kasete. V taki gneči srečamo dva slovenska alpinista. Danija Tiča in Milana Romiha iz Slovenske Bistrice, ki sta v južni Ameriki že od lanskega decembra. Osvojiti nameravata 30 vrhov, visokih čez 6000 metrov. Skupaj odidemo v dolino Langanuco na našo prvo turo. Rok Preložnik (Dalje prihodnjič) Pogled na bele And*ke vrhove Ribiška sreča in spretnost J Gasilsko društvo Šoštanj — mesto vabi v nedeljo, 10. avgusta, na TO IVI BO L0 pred gasilskim domom v Šoštanju. 18 glavnih dobitkov med njimi dve zastavi GTL 55, dve motorni kolesi Tomos, pralni stroj Gorenje in več sto bogatih dobitkov. Vljudno vabljeni! Bo prijel pa naslednjega julija, ko bo imel za takšnega orjaka pri sebi še čoln. Dober prijem. Pozdrav »dober prijem« je bil pred nedavnim »usoden« za Vinka Pučnika iz Šoštanja, sicer člana ribiške družine Paka. Na Šmartin-skem jezeru mu je namreč prijel lep som, dolg 134 centimetrov in težak 16 kilogramov. Ker je imel na trnku pretanko vrvico, loviti je namreč nameraval smuča, ga je moral utrujati kar uro in 40 minut. Bal se je namreč, da mu bo som vrvico utrgal, sicer pa je med tem »bojem« komaj verjel, da ga bo uspel spraviti na suho. Sreda julija je za Vinka Pučnika verjetno srečno obdobje. Pred tremi leti je 17. julija ujel le malo manjšega soma, lani približno v enakem obdobju pa mu je vrvico utrgal kakšnih 40 kilogramov težak som.