TURNI SMUKI Vodnik Turni smuki (leto izida 2003) obsega 117 opisov turnih smukov, razporejenih po gorskem svetu vse Slovenije. Avtor vodnika Andraž Poljanec opozarja na nekaj skritih nevarnosti, ki poleg plazov in poledenelega snega prežijo na zimske obiskovalce gora in se jih je treba še posebej zavedati. Prav tako opozarja, da so nekatere ture bolj, druge manj izpostavljene snežnim plazovom. Format: 12 x 16 cm Obseg: 256 strani z barvnimi prilogami NAKUP in NAROČILA: Planinska zveza Slovenije, Planinska trgovina PZS, - na sedežu: Dvorakova ulica 9, Ljubljana, v času uradnih ur, - po pošti: p. p. 214, SI-1001 Ljubljana, - po telefonu: 01 43 45 684 v času uradnih ur, - faksu: 01 43 45 691, - brezplačna telefonska številka 080 1893 (24 ur na dan, vse dni v letu) - e-naročila: narocilo@pzs.si ali - spletne trgovine PZS, http://www.pzs.si/trgovina.php. Uradne ure v Planinski založbi PZS, Ljubljana, Dvorakova 9: v ponedeljek in četrtek od 9. do 15. ure, sredo od 9. do 17. ure, petek od 9. do 13. ure (odmor za malico: 10.30-11. ure). jvsm -t MOŽA. Andraž Poljanec TURNI SMUKI CENA: V času od 15. 02. do 14. 03. 2013 lahko vodnik kupite po akcijski ceni s 50-odstotnim popustom: 10,85 €* (redna cena: 21,70 €). *DDV je obračunan v ceni. Stroške poštnine plača naročnik. Slovenski planinski muzej, - Triglavska cesta 49, 4281 Mojstrana, - telefon: 08 380 67 30, - faks: 04 589 10 35, - e-pošta: info@planinskimuzej.si. ZVD ZVD Zavod za varstvo pri delu d.d. Redni letni preventivni zdravstveni pregledi za vrhunske in rekreativne športnike cm^ Ze veste, da • slovenska zakonodaja zavezuje vse športnike, ki redno trenirajo in tekmujejo na nacionalnem nivoju, k rednim letnim preventivnim zdravstvenim pregledom, • stroka omenjene preglede priporoča tudi vsem rekreativnim športnikom in • so v nekaterih evropskih državah taki pregledi obvezni tudi za nastope na rekreativnih prireditvah. Zakaj? Z rednimi preventivnimi zdravstvenimi pregledi v veliki meri preprečimo najhujše, na primer nenadno srčno smrt, hkrati pa zmanjšamo tveganje za nastanek bolezni in poškodb povezanih s športom. Pravočasno poskrbite za svoje zdravje! Pri tem vam lahko pomagamo strokovnjaki na ZVD d.d. v Centru za medicino in šport. Za dodatne informacije oziroma naročilo pokličite 01 585 51 10 ali 041 349 917 ZVD Zavod za varstvo pri delu, d.d., Chengdujska cesta 25, 1260 Ljubljana - Polje, www.zvd.si Aljažev stolp leta 1895 Planinstvo kot način življenja Slovenci smo bili v zgodovini vedno tesno povezani z gorami, saj imamo to srečo, da lahko kot alpski narod živimo v naročju gorskega sveta. Zato je po svoje logično, da z gorami povezujemo tudi nacionalno zavest, saj je Triglav kot naša najvišja gora hkrati simbol slovenstva in slovenske samostojne države. Vrh Triglava je župnik Jakob Aljaž postavil stolp, ki je preživel vse vremenske in vojne ujme, tako da je še danes eden izmed najpomembnejših in visoko prepoznavnih identitet Slovenije. Poleg Triglava, ki je naš državni simbol, imamo po Sloveniji množico krajevnih "Triglavov", ki imajo še posebno velik pomen med prebivalci v njihovem vznožju, hkrati pa odlično dopolnjujejo hotenja slovenskega planinstva. Naj jih naštejem le nekaj: Boč, Kum, Gorjanci, Snežnik, Nanos, Šmarna gora, Peca ... Ena izmed številnih pozitivnih posledic velike navezanosti na gorski svet je, da je planinstvo v različnih izraznih oblikah ena izmed najbolj razširjenih prostočasnih dejavnosti Slovencev. Po raziskavah javnega mnenja se več kot 300.000 državljanov Slovenije ukvarja s planinstvom, kar ga uvršča v sam vrh športnih dejavnosti. Planinstvo pa ni samo rekreacija, ampak je prepletanje gibalnih, naravovarstvenih, kulturnih, turističnih, gospodarskih, raziskovalnih, zaščitno-reševalnih, humanitarnih in drugih aktivnosti. Poleg tega se lahko s planinstvom ukvarjamo tako v gorah kot v dolini, v vseh letnih časih in vseh starostnih skupinah. Če k temu dodamo skozi leta izoblikovane visoke etične norme, ki smo jih zapisali v Častnem kodeksu slovenskih planincev, lahko ugotovimo, da je za marsikoga planinstvo tudi način življenja. K razširjenosti planinstva je največ pripomogla prav slovenska planinska organizacija, ki letos praznuje visok, 120. jubilej organiziranega delovanja. V tradicijo dolgoletnega dela so vraščeni rezultati vseh generacij planinskih zanesenjakov, ki so zaradi velike ljubezni do gora in zaradi spoštovanja sočloveka v bogat mozaik razvoja planinske organizacije prispevali svoje znanje, izkušnje in ogromno ur prostovoljnega dela. Ja, ravno prostovoljstvo je tista odlika planinske organizacije, ki ima daleč največje zasluge, da delujemo že v četrtem družbenem sistemu, pa smo še vedno med največjimi in vsebinsko najbogatejšimi nevladnimi organizacijami v Sloveniji. Slovensko planinstvo je bilo ves čas v koraku s časom, vpeti smo v sosedsko alpsko in mednarodno planinsko okolje. Vrednote slovenskega planinstva so s Slovenci v zamejstvu in v tujini prisotne po celem svetu. Domoljubnost, ki je zaznamovala začetke delovanja, danes izraža tudi skrb za našo dediščino v Slovenskem planinskem muzeju. Nikakor pa ne smemo zaspati na teh lovorikah, ampak morajo biti vsi pretekli uspehi še dodatna vzpodbuda za še aktivnejše sedanje delo. Skrb za varnost v gorah in za ohranitev gora zanamcev ostajata naši ključni nalogi. Planinstvo pa že dolgo ni več edina prostočasna dejavnost, ki se dogaja v gorskem svetu. Tudi državi je potrebno vedno znova in znova dokazovati, da so nameni planinske organizacije izrazito družbeno koristni in da imamo za to pravico pričakovati ugodnejši položaj v primerjavi s tistimi, katerih glavno vodilo je dobiček. V prihodnje se bomo morali za ohranjanje in izboljšanje svojega statusa še bolj opreti na svoje prednosti, kot so prostovoljnost delovanja, bogata tradicija, velika prepoznavnost in celovitost delovanja. Skupaj nam bo zagotovo uspelo! Bojan Rotovnik, predsednik PZS UVODNIK 1 Planinstvo kot način življenja Bojan Rotovnik 120-letnica SPD/PZS 4 "Na noge, rojaki in prijatelji mile domovine naše!" Kratek pregled zgodovine SPD/PZS Peter Mikša 120-letnica SPD/PZS 10 Način doživljanja gora je danes drugačen Pogovor z nekdanjim predsednikom PZS Tomažem Banovcem Vladimir Habjan 120-letnica SPD/PZS 13 Gore Slovence združujejo Pogovor z nekdanjim predsednikom PZS Andrejem Brvarjem Vladimir Habjan 120-letnica SPD/PZS 16 Mozaik naprednega in modernega popotništva Spomini na mandat 2001-2010 Franci Ekar ZGODOVINA PLANINSTVA 17 Planinske izkaznice nekoč Legitimacija vsakega člana planinske organizacije Sandro Pečenko IZ STARIH ZAPISKOV 20 Velika ljubezen do slovenskih gora Božič 1912 na Veliki planini Drago Paulic INTERVJU 24 O alpinizmu in še čem Pogovor s Klavdijem Mlekužem Pogovarjal se je Žarko Rovšček VOJSKARSKA PLANOTA 28 Vojskarske zaraščene steze Izhodišče, ki nas zaznamuje Olga Kolenc Z NAMI NA POT 32 Zakladi doline zelenega zlata Spodnja Savinjska dolina Janja Lipužič Z NAMI NA POT 45 Najlepši dolini avstrijskih Karavank Turni smuki v Podnu in Medvedjem dolu/Rutah Mojca Stritar ODPRAVA V HIMALAJO 50 Nedokončana zgodba Slovenska odprava na Janak 2012 Miha Habjan ZABAVNA ZGODBA 54 Gore so nepredvidljive bolj, kot si mislimo Na Triglav pred 50 leti Miha Demšar Na Triglavskem ledeniku Foto: dr. Stanko Tominšek Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 dalje na www.pvkazalo.si. DOLOMITI 56 Manj znani dolomitski velikan Croda dei Toni/ Zwolferkofel, 3094 m Hinko Rejec ;- ¡r SiiiiS* ZAHODNI JULIJCI 59 "Slovenski vrh" nad Reklanico Cuel Sclaf Danilo Štor ČAS ZA RAZMISLEK 62 Z roko v roki - ali s figo v žepu? Mateja Pate PLANINSKA ORGANIZACIJA 64 Dva nova podpredsednika Skupščina Planinske zveze Slovenije Zdenka Mihelič PLANINSKA ORGANIZACIJA 65 Slavila ekipa Nepredvidljivi Državno tekmovanje Mladina in gore za osnovnošolce Zdenka Mihelič in Marija Završnik OBLETNICE 66 Most med planinci Posočja, Benečije in Furlanije Dvajset let Planinske družine Benečije Zdravko Likar ALPINIZEM 68 Mladi prevzeli glavno vlogo alpinistične aktivnosti Najuspešnejši v alpinizmu in športnem plezanju v letu 2012 Tina Leskošek Z NAMI NA POT - OPISI TUR 37 Mrzlica in Golava 37 Krvavica in Črni vrh 39 Gora Oljka 39 Tolsti vrh na Dobrovljah 41 Sedlo Žleb 41 Svačica 43 Kozjak ali Ovčji vrh/ Kosiak/Geifiberg 43 Stol/Hochstuhl PLEZANJE MED ŠVICO IN ITALIJO 70 SMAR v akciji Piz Badile Plezalni teden Slovenske mladinske alpinistične reprezentance Nejc Pozvek VARSTVO NARAVE 73 Življenje pod kamni Žuželke vrbnice Dušan Klenovšek 74 NOVICE IZ VERTIKALE 75 NOVICE IZ TUJINE 77 LITERATURA 78 PLANINSKA ORGANIZACIJA 79 TNP 79 V SPOMIN planrskivESTNiK REVIJA ZA LJUBITELJE GORA IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije S ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 113. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 43 4 5 6 87, F: 01 43 4 5 6 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Emil Pevec (tehnični urednik), mag. Marjan Bradeško, Marta Krejan, dr. Andrej Mašera, Zdenka Mihelič, dr. Irena Mušič Habjan, dr. Mateja Pate, Dušan Škodič ZUNANJI SODELAVCI: Tina Leskošek, Gorazd Gorišek, Mire Steinbuch, Peter Šilak LEKTORIRANJE: Mojca Volkar Trobevšek, Mojca Stritar, Marta Krejan, Katarina Marin Hribar, Alenka Rebolj Kotnik GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz print, d. o. o. NAKLADA: 7000 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Naročanje: Po pošti na naslov: Planinska zveza Slovenije, Dvorakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana, po elektronski pošti na naslov: pv@pzs.si ali po telefonu 080 1893 (24 ur na dan). MODRA ŠTEVILKA (((* 080 18 93) Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d. d., Ljubljana. Naročnina 34 EUR, 58 EUR za tujino, posamezna številka 3,40 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport RS, Fundacija za financiranje športnih organizacij v RS in Javna agencija za knjigo RS. 'V «T Fundacija za šport vl FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Triglav z Aljaževim domom. Planinski vestnik 1910, str. 168-169. Uredništvo Planinskega vestnika skrbno preverja vse članke in točnost v reviji objavljenih opisov poti, ki praviloma vključujejo opozorila na nevarnosti in možne pasti obiskovanja gora. Žal pa je vsak opis vedno subjektiven, poleg tega se objektivne težave na terenu lahko spreminjajo iz dneva v dan, celo iz ure v uro. Zato uredništvo revije in Planinska zveza Slovenije ne moreta prevzeti nobene odgovornosti za morebitne poškodbe ali materialno škodo, ki bi jih utrpel kdorkoli zaradi hoje po gorah po navodilih iz te revije. "Na noge, rojaki in prijatelji mile domovine naše!" Kratek pregled zgodovine SPD/PZS Besedilo: Peter Mikša1 Konec 19. stoletja so bile poti na naše glavne vrhove že utrjene in zavarovane, po njih so lahko obiskovalci zlagoma hodili, ob poteh pa so bile zgrajene koče in zavetišča. Na naših tleh so delovala nemška društva DÖAV (Nemško-avstrijsko planinsko društvo oz. Der Deutsche und Österreichishe Alpenverein), ÖTC (Avstrijski turistovski klub oz. Österreichischer Touristen Club) ter leta 1893 ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) in njihove podružnice. Prav SPD je razlog tega pisanja, saj je današnja osrednja slovenska planinska organizacija - Planinska zveza Slovenije -njegova naslednica in februarja praznuje 120 let delovanja. Lindtner, Karl Seunig in Bogumil Kajzelj. Dobivali so se v gostilni na Rožniku nad Ljubljano, kamor so se bili člani kluba dolžni povzpeti vsako nedeljo, kadar ni bilo mogoče obiskati katere izmed slovenskih gora. To je bil čas močnega nemškega pritiska na slovenske dežele in Slovence, ki se ga je ob pol mlajšem jubileju leta 1953 takole spominjal Janko Mlakar: "SPD je bilo ustanovljeno, pa ne toliko iz navdušenja za planine, marveč v prvi vrsti kot obramba proti nemškemu navalu. Nemški turist, ki je bil namenjen v triglavsko pogorje, je navadno izstopil Na Slovenskem je že dvajset let pred nastankom SPD, v začetku sedemdesetih let 19. stoletja, prišlo do poskusa ustanovitve planinskega društva, ko so se v Bohinju zbrali "triglavski prijatelji". Če bi Ivanu Žanu in druščini takrat uspelo ustanoviti planinsko društvo, bi bili Slovenci med prvimi narodi s takšnim društvom. Prvo nacionalno planinsko društvo nasploh je bil Alpine Club s sedežem v Londonu, ki so ga leta 1857 ustanovili Angleži. Sledili so jim Avstrijci leta 1862 in Italijani ter Švicarji leta 1863. Do leta 1872 je bilo ustanovljeno le še nemško planinsko društvo. Slovenci smo tako morali čakati do devetdesetih let, da je spet dozorela ideja o resnično slovenskem društvu. "Vzdramimo se," so rekli ... Leta 1892 so Josip Hauptman, Ivan Korenčan in Anton Škof ustanovili neformalen planinski klub Pipa. Pridružili so se jim še Henrik 1 Oddelek za zgodovino, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani. Nekateri glavni funkcionarji SPD okrog leta 1898. V drugi vrsti z leve Anton Mikuš, urednik Planinskega vestnika in prvi tajnik SPD, Ivan Ogorevc, trgovec in podpornik SPD, Miha Verovšek, piparski pripravnik in tajnik SPD, Josip Hauptman, nadpipar in glavni tajnik SPD, prof. Ivan Macher, prirodoslovec in odbornik pri znanstvenem delu SPD. V prvi vrsti z leve Jan Polivka, vojaški uradnik in aranžer prvega planinskega plesa, Slavik, vojaški zdravnik in dejaven član SPD, dr. Vladimir Foerster, blagajnik SPD, zveza med Slovenci in Čehi, Henrik Lindtner, pipar, revizor in odbornik SPD, prof. Fran Orožen, prvi predsednik SPD in najbolj dejaven član pri znanstvenem delu SPD. (Slovenski planinski muzej) Planinski veljaki SPD na prelomu stoletja (Slovenski planinski muzej) na Dovjem, ko je sprevodnik zaklical 'Langenfeld, aussteigen!' (Dovje, izstopite!) Pri Šmercu je bil nemško po-strežen. Če je najel vodnika, je bil lahko o njem prepričan, da je rojen Nemec. Govoril je namreč pristno nemško koroško narečje. Hodil je po nemškem 'Alpenvereinwegu', tu in tam je videl na kaki skali zapisano z velikimi črkami DuÖAV, prenočil v nemški koči, zapisal se vrh Triglava v nemško knjigo. Ko se je vrnil s ture, je na postaji zopet vstopil, ko ga je sprevodnik opomnil 'Einsteigen!' (Vstopite) Tako se je tujec počutil v naših planinah kakor doma, mi pa smo se čutili tujce na domačih tleh. SPD je imela že pri ustanovitvi namen osvoboditi naše planine, dasi tega ni bilo v pravilih..." Hauptman, Škof in Korenčan so se 23. julija leta 1892 odpravili na izlet na Stol, ki je postal zgodovinskega pomena. Po domoljubni debati so prišli do sklepa: "Kako, da je po vseh slovenskih hribih, kamorkoli pelje pot, videti le tuje delo? Tuja roka zaznamuje pota, postavlja koče in napravlja na naših slovenskih tleh le nemške napise in kažipote. Komu? Večinoma le nemškim hribolazcem! Vzdramimo se," so rekli, si podali roke in sklenili ne prej odnehati, dokler se ne ustanovi SPD. Med krogom znancev so začeli širiti misel, zasnovano na Stolu, in piparska druščina je 15. oktobra 1892 zbrala somišljenike na pripravljalnem sestanku za ustanovitev Slovenskega planinskega društva v gostilni Pri Zajcu (danes Mrak na Rimski cesti) v Ljubljani. 13. novembra 1892 se je sestal še začasni odbor, temu je sledila priprava društvenih pravil, ki so bila potrjena 10. januarja 1893. Tako je bilo vse pripravljeno za zaključno dejanje ustanovitve tako želenega Slovenskega planinskega društva. Ustanovni občni zbor je potekal 27. februarja 1893 v vrtnem salonu pri Maliču v Knafljevem prehodu v Ljubljani - danes na tem mestu stoji trgovska hiša Nama - kjer so za mandat petih let izvolili odbor. V njem so naslednje naloge zasedli: Fran Orožen - načelnik, Josip Furlan -namestnik načelnika, Anton Mikuš -tajnik, Josip Hauptman - namestnik tajnika, Ivan Soklič - blagajnik, Franc Tavčar - namestnik blagajnika, Franc Triller - gospodar, Ivan Hrasky in Ljudevit Wolfing - odbornika. Začetki delovanja in nastajanje podružnic V času, ko je bilo ustanovljeno SPD, ni bilo v Ljubljani toliko različnih športnih in drugih društev kakor danes. Nekaj pevskih društev, pa Sokolsko in Kolesarsko društvo. Za SPD, ki je prineslo novo idejo planinstva, je bilo dovolj prostora. Ideje SPD so se kmalu prijele, članstvo je naraščalo in že v prvem letu delovanja so ustanovili dve podružnici: Kamniško 19. julija, Savinjsko v Mozirju pa 28. avgusta. Ljubljansko društvo je postalo Osrednje društvo, njegov odbor pa Osrednji odbor. Ob koncu leta je imelo 225 članov, od tega 157 v Ljubljani, 28 v Kamniku in 40 v Savinjski dolini. Ze leto po ustanovitvi jim je uspelo zgraditi prvi dve planinski zavetišči, Orožnovo kočo, poimenovano po načelniku društva, ki se je nahajala na planini Lisec pod vrhom Črne prsti, in Kocbekovo kočo pod Ojstrico. Sledile so ustanovitve številnih drugih podružnic, leta 1895 je bila ustanovljena podružnica SPD v Radovljici, leto zatem Soška podružnica v Tolminu in leta 1897 češka podružnica v Pragi, potem Ziljsko-koroške, Ajdovsko-vipavske, podružnice v Idriji, Trstu, Pazinu v hrvaški Istri, Gorici itn. Samo v prvih desetih letih je bilo ustanovljenih 13 podružnic SPD, zgrajenih 18 koč, število članov pa se je z 225 v prvem letu povečalo na 1798. V prvem desetletju dela SPD je članstvo vsako leto zraslo povprečno za 20 %. Leta 1895 je SPD začelo izdajati mesečnik Planinski vestnik "kot pripomoček, s katerimi dosega društvo svoj namen, da prireja in objavlja predavanja o vseh strokah turistike ter izdaja, pospešuje in podpira zanimive planinske spise in slike". Orožnovo načelništvo je trajalo do leta 1908, ko ga je zamenjal Fran Tominšek. Boj za gore med Slovenci in Nemci SPD so ustanovili v tistih letih, ko je tudi slovensko narodno gibanje začelo dobivati močnejše oblike. Slovenci so v razvijanju SPD videli izraz narodne volje, da dobijo domače gore slovenski značaj in to z lastnimi planinskimi kočami, domovi, potmi, kažipoti in seveda slovenskimi ljudmi. Nemcem pa so slovenske koče in poti postali glavna spotika v Julijskih in Savinjskih Alpah. Po njihovem mnenju je SPD postavljalo koče tam, kjer je potrebam obiskovalcem gora že zadostilo Nemško in avstrijsko planinsko društvo. Zato so se v časopisju spustili v pravi boj s SPD. Namen nemških obrekovalnih člankov sta bila hujskanje širših nemških krogov proti SPD in smešenje njegovega delovanja. Želeli so izpodkopati ugled, ki si ga je že pridobilo v kratkem času. Slovenski nasprotniki so povsod poudarjali, da Slovenci še niso kulturen narod, da druge posnemajo in da so vrh tega še zlobni, saj hočejo zatreti sledi nemške kulture. Od nemškega tožarjenja in rovarjenja je bilo zlasti ogroženo triglavsko območje, kamor je SPD usmerilo svoje sile. "Triglav je naš biser, čuvajmo ga torej kot drag zaklad slovenskega ponosa," so zapisali v Planinskem vestniku. Jakob Aljaž in nakup Triglava V času (časopisnih) bojev med SPD in DOAV oz. njegovimi sekcijami se je vzporedno pisala še ena zgodba boja za naše gore, sicer tesno povezana z delovanjem SPD, a dosti pomembnejša. Leta 1889 je službovanje na Dovjem prevzel župnik Jakob Aljaž. Kot ljubitelj gora je leta 1895 prisostvoval kot ustanovni član formiranju podružnice SPD v Radovljici, nato pa je bil izvoljen še za namestnika načelnika podružnice. Njegove simpatije do Triglava so po tem imenovanju prišle do polnega izraza, čeprav delovanje SPD sprva ni bilo usmerjeno h končni odsvojitvi Triglava iz nemških rok. Aljaž je leta 1895 za en goldinar kupil 16 m2 zemljišča na vrhu Triglava od občin Dovje in Mojstrana in tam dal postaviti stolp. Še istega leta je postavil Aljaževo kočo v Vratih, odkupil pa je še zemljišče na Kredarici. Tik pod vrhom Triglava je dal izkopati v skalo jamo, t. i. Sta-ničevo zavetišče, da bi se vanj zatekli planinci ob neurju. Na Aljaževem zemljišču na Kredarici je SPD leta 1896 postavilo skromno kočo, ki pa je bila v letih 1909/1910 razširjena ter preimenovana v Triglavski dom. Triglavsko pogorje je bilo markirano - to je slovensko! Odborniki SPD na Uršlji gori, 30. avgusta 1936 (Slovenski planinski muzej) Obdobje med obema vojnama Po koncu prve velike vojne in vstopom Slovenije v državo SHS je bilo slovensko etnično ozemlje vključeno v nove politične okvirje. Rapalska pogodba in koroški plebiscit sta mladi državi odvzela precejšen del narodnostnega ozemlja. Koroška, Posočje, Primorska in Notranjska so bili spričo višjih interesov velesil in sklepanja skrivnih kupčij izgubljeni za vrsto let, Koroška in Trst za vedno. Nova meja z Italijo je potekala po vrhu Triglava, tako da so ostali Trenta, južna stran Jalovca, Mojstrovke, Prisojnika, Razorja, Mangart, Kanin, Krn, Bavški Grinta-vec, južna stran Spodnjih Bohinjskih gora/Peči in severna stran Karavank zunaj naših meja. Po koncu vojne je SPD izgubilo skoraj polovico podružnic. Koče, veliko jih je bilo uničenih, nekaj tudi zaradi nove meje izgubljenih, so dobile nova imena. Tako je npr. De-schmannova koča postala Staničeva, Predsedniki slovenske planinske organizacije od ustanovitve do danes Fran Orožen Fran Tominšek Josip Pretnar France Avčin Vlasto Kopač F I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I I 1890 1900 1910 1920 1930 1940 1950 Vossova Erjavčeva; Valvasorjeva, Zoisova in Piskernikova pa so imena obdržale. SPD je odkupilo in tako prevzelo v last vse nemške koče, tudi tiste od OTC. V obdobju med obema vojnama so v SPD uvedli gospodarsko-finančni, gradbeni, markacijski, reševalno-vod-niški, zimsko-alpinistični, literarno--znanstveni in fotoamaterski oddelek, ki so jim v naslednjih letih dodali še propagandni, plezalni, mladinski in akademski odsek. Gradbeni odsek je pripravil gradbeni načrt na zemljiščih v lasti SPD. Lotili so se predelav in dozidav več koč, zgradili so tudi vrsto novih koč, ki so bile namenjene predvsem spodbujanju zimskega planinstva in smučarskega športa. Tako so postavili kočo na Planini na Kraju pod Bogatinom, kočo v Krnici pod Prisojnikom in na Lubniku ter Trillerjevo kočo v Logarski dolini, Kočo na Smrekovcu, Seniorjev dom na Pohorju, Kočo na Mrzlici, na Lisci in druge. Planinska dejavnost je bila v času pred drugo svetovno vojno v razcvetu, saj je v slovenskih gorah delovalo kar 69 postojank. Leta 1931 se je v SPD končalo obdobje načelovanja Frana Tominška, ki ga je zamenjal Jože Pretnar in vodil planinsko organizacijo do konca druge svetovne vojne. SPD se je v času nove kraljevine uspešno povezovalo tako v državna -jugoslovanska - kot tudi mednarodna združenja. Leta 1926 je dalo pobudo za ustanovitev Združenja planinskih društev Kraljevine Jugoslavije, krovne organizacije vseh planinskih društev v državi. Ze leto prej se je vključilo v Združenje slovanskih planinskih društev, v katero so bila včlanjena društva iz Bolgarije, Češkoslovaške, Poljske in Jugoslavije. Priznanje za dobro delovanje SPD je bil tudi leta 1939 dobljeni stalni sedež v Izvršnem komiteju Mednarodnega združenja planinskih organizacij (Union International des Associations d'Alpinisme, v nadaljevanju UIAA), sicer ustanovljene leta 1932 v Chamonixu v Franciji. Odbor SPD pred drugo svetovno vojno. Spredaj z leve stoji načelnik dr. Josip Pretnar, sedi dr. Fran Tominšek. (Slovenski planinski muzej) Odrezani od gora - druga svetovna vojna in planinstvo Fašistična in nacistična okupacija sta SPD in podružnice odrezali od gora. SPD je bilo omejeno zgolj na ozemlje Ljubljanske pokrajine. Če so vsaj v začetku Italijani še dopuščali delno planinsko aktivnost, pa je nemški okupator na svojih zasedenih delih takoj zatrl vse podružnice SPD, vse planinske domove, koče in zavetišča pa izročil nemškemu Alpenvereinu. Kljub težkim razmeram se je planinski odbor v Ljubljani odločil, da v danih razmerah in možnostih delovanje planinske organizacije nadaljuje. Tudi Planinski vestnik je v sicer zelo skrčenem obsegu izhajal še naprej in bil tako edina vez SPD z njegovimi člani. Nastanek Planinske zveze Slovenije Po koncu vojne je planinstvo iskalo nove oblike, s katerimi naj bi se razvilo v množično športno panogo. Planinstvo je bilo najprej po vojni organizirano v sklopu Fizkulturnega odbora Slovenije (FOS) in nato pod okriljem Odbora za planinstvo in al-pinistiko Fizkulturne zveze Slovenije (FZS). Ze leta 1946 je bilo v Ljubljani ustanovljeno Planinsko društvo Slovenije (PDS). Še predvojnega predsednika SPD Josipa Pretnarja je takrat nasledil France Avčin, njega pa še isto leto Vlasto Kopač. Iskanje najprimernejše organizacijske oblike planinstva je trajalo še dve leti, dokler ni bila 6. junija 1948 v Ljubljani ustanovljena Planinska zveza Slovenije (PZS) kot zveza planinskih društev. Njen predsednik je postal Fedor Košir. Sprejeta so bila pravila planinskih društev, pravilnik o poslovanju PZS, gorske reševalne službe in alpinističnih odsekov. Članstvo planinske organizacije, ki se je v 30. letih 20. stoletja gibalo med 7.700 in 11.241 člani, je začelo po vojni močno naraščati. Z 8.235 članov leta 1946 je bilo že leta 1949 v 43 planinskih društvih povezanih 33.947 članov. Alpinistični odseki so v tem času šteli 570 članov. Do konca leta Marjan Oblak Bojan Rotovnik edor Košir Miha Potočnik Tomaž Banovec Andrej Brvar Franc Ekar I I I I I | I I I I I I I I I | I I I I I I I I I | I I I I I I I I I | I I I I I I I I I | I I I I I I I I I | I I I I I I I I I | I I I 1960 1970 1980 1990 2000 2010 Upravni odbor PZS ob 60-letnici slovenskega planinstva 1953; z leve: Uroš Župančič, član, Rado Lavrič, upravni sekretar, Živojin Prosenc, načelnik propagandne komisije, Anton Urbanc, načelnik Planinske založbe, Fedor Košir, predsednik, Milan Zinauer, načelnik disciplinskega odseka, Albin Torelli, član, Miha Potočnik, namestnik načelnika komisije za GRS pri PZS, Tone Bučer, podpredsednik PZS in načelnik komisije za alpinizem, Mirko Fettich, sekretar PZS, Anton Blažej, načelnik markacijske komisije. (Slovenski planinski muzej) 1950 se je število članstva v 59 društvih povečalo na 57.741, a je v naslednjih letih malo upadlo. Brez dvoma lahko trdimo, da je takrat planinstvo postalo eden najbolj množičnih športov na Slovenskem. Priljubljenost planinstva in alpinizma se je povečevala predvsem med delavskim slojem, in ker je število članov posameznih društev doseglo tako visoko številko, je prišlo do ustanavljanja novih društev v večjih industrijskih obratih. Po takšnem ključu so nastala posebna društva Litostroj, Železničar, Poštar, Iskra, PTT, TAM, Usnjarna Šoštanj, Tiskarna ljudske pravice itd. PZS je delovanju svojih društev prepuščala vedno več samostojnosti in skrbela le za izvajanje sklepov posamezne skupščine, medtem ko naj bi društva avtonomno skrbela za svoje delovanje. Dvig članstva je zaznamovalo zlasti včlanjevanje mladih, kar je PZS leta 1956 vodilo v vzpostavitev posebne Mladinske komisije (MK PZS), ki je vodila organizacijo dela z mladimi v planinskih društvih, izobraževala kadre ter skušala mladino spodbujati preko različnih akcij in tekmovanj. S povečanjem priljubljenosti planinske in alpinistične dejavnosti je raslo tudi število koč. Za namene njihovega vzdrževanja je bil leta 1956 ustanovljen Sklad za pomoč visokogorskim postojankam (PVP). Poskrbel je za oskrbovanje tistih postojank, ki so bile zaradi nadmorske višine, vremenskih pogojev ali težje dostopnosti nesposobne skrbeti za lastno vzdrževanje, a so bile velikega pomena za planinstvo. To so bile predvsem visokogorske postojanke. Na kulturnem in propagandnem področju je leta 1951 kot podpora propagandni dejavnosti nastala Planinska založba. Njena prva izdaja leta 1952 je bil zemljevid Julijskih Alp v merilu 1 : 75.000, ki so jo pripravili Valter Bohinec, France Planina, Cene Malovrh in Janez Planina, narisal pa Vlasto Kopač. V začetku petdesetih se je pojavila najprej ideja in nato leta 1953 tudi nova zvrst planinskih poti - trans-verzal (prvotno magistral), vezne in krožne poti. Pri tem ni šlo za gradnjo novih poti, temveč za namensko povezavo že obstoječih markiranih poti v neko spoznavno celoto. Mariborski planinski delavec Ivan Šumljak je predlagal, naj bi prva taka pot povezala celotno slovensko ozemlje z namenom, da pohodnik spozna svojo domovino. "Kaj, če bi vse te kraje zvezali z eno samo markirano potjo, ki bi šla kar dalje, preko vsega slovenskega ozemlja, zopet nazaj do Maribora!" Vodstvo PZS se je skoraj vsa petdeseta leta ukvarjalo z lastno prostorsko stisko. Stanje se je leta 1958, ko je sedež PZS na Likozarjevi ulici v Ljubljani opustošil požar, le še poslabšalo. Prostori so bili za tri leta omejeni le na dve sobi. Dom slovenskih planincev Zlatorog je tako leta 1966 postala stavba na Dvoržakovi ulici 9 v Ljubljani, v kateri je PZS gostovala od leta 1961 in kjer domuje še danes. PZS je postajala množična organizacija, za slovenski prostor prav nepredstavljivih razsežnosti. Članstvo se je v šestdesetih in sedemdesetih letih močno večalo, prav tako število koč, domov in bivakov. Do konca desetletja jih je PZS imela pod svojim okriljem že 173. In število obiskov omenjenih objektov se je stalno povečevalo. K temu je pripomogel razvoj infrastrukture, zlasti cest in žičnic. S cestami, ki so bile speljane do skoraj dveh tretjin koč, pa so se izhodišča pohodov izrazito premaknila bližje k vrhovom. Takratni predsednik Miha Potočnik je o tem zapisal: "Vzpodbude za obiskovanje gorskega sveta so se pri nas močno spremenile in razširile in zajele v 60. letih široke množice ljudi. Dostopnost gorskega sveta je večja tudi zaradi motorizacije. Planinstvo je razen tega tudi družinski šport in povezovalec prijateljskih družb I...I Danes imamo 114 društev in po stanju 31. decembra 1977že 92.414 članov..." V tem času je bilo usposobljenih kar 330 planinskih in 42 gorskih vodnikov. Varovanje narave je nadziralo 550 gorskih stražarjev in 66 inštruktorjev varstva narave. V mladinskih odsekih je delovalo 910 mladinskih vodnikov in mentorjev ter 11 inštruktorjev, v sklopu Mladinske komisije PZS pa so od leta 1976 potekali tabori za mlade planince. V sedemdesetih letih je bilo vzgojno in izobraževalno delo že tako razvejano, da je PZS ustanovila posebno Komisijo za vzgojo in izobraževanje (KVIZ), z namenom koordinacije izobraževalnega dela kadrovskih komisij PZS (mladinske, alpinistične, odbora za planinske vodnike, odbora za orientacijo itd). Praksa dolgoletnega kontinuiranega vodenja slovenske planinske organizacije, ki je bila značilna tako za SPD kot PZS, se je v osemdesetih prekinila. V tem obdobju se je na čelu PZS zamenjalo kar nekaj predsednikov. Dolgoletnega predsednika Miho Potočnika je konec sedemdesetih zamenjal Tomaž Banovec, ki sta mu sledila Marjan Oblak in Andrej Brvar. Leta 1980 je zveza povezovala kar 165 planinskih društev, članstvo je prvič preseglo številko 100.000 organiziranih planincev v Sloveniji. Istega leta je slovenske gore obiskalo 1.540.686 gostov, od tega 35.723 tujcev. Članstvo je tik pred osamosvojitvijo Slovenije obsegalo več kot 5 % slovenskega prebivalstva oz. 114.207 registriranih planincev. Število društev je naraslo na 178. Po osamosvojitvi Že dobre tri mesece po slovenski osamosvojitvi je bila PZS kot samostojna članica sprejeta v UIAA, v Predsedstvo PZS (od januarja 2013): z leve podpredsednik PZS Miro Eržen, predsednik PZS Bojan Rotovnik, podpredsedniki PZS Slavica Tovšak, Tone Jesenko in Borut Peršolja. Foto: Zdenka Mihelič Mednarodno komisijo za reševanje v gorah (IKAR), Združenje gorskih vodnikov ter še v nekatere sorodne organizacije. Slovenija je dodatno sodelovala pri pripravah na ustanovitev delovne skupnosti Združenja planinskih organizacij alpskega loka (Club Arc Alpin). Po osamosvojitvi sta bila na nove temelje postavljena vzgoja in izobraževanje prostovoljnih vodnikov PZS. Odgovornost vodnikov in organizacije je narekovala zaostritev in formalizacijo pogojev, kar je terjalo poenotenje programa izobraževanja prostovoljnih vodnikov in sprejem Pravil o enotni kategorizaciji vodnikov PZS leta 1992. Po kategorizaciji so prostovoljni planinski vodniki PZS razvrščeni v 12 kategorij, ki se ločijo glede na kopne, snežne in lede-niške razmere ter turno smučanje. Osamosvojitev je slovenskim planincem prinesla ponovno dostopnost nekaterih območij v Sloveniji, ki so bila v času prejšnje države zaprta. Tako je bila že leta 1990 markirana pot na območju Kočevske Reke, leta 1992 pa več poti na območju Gotenice, kjer so bila v času socializma zgrajena skrivna zaklonišča za varovanje državnega vrha med morebitnim napadom z atomskim orožjem. Južno od Ljubljane je bila na Krimu v času Jugoslavije vojaška postojanka. Dostop do nje je bil onemogočen, ko pa je jugoslovanska vojska odšla, je bila koča na vrhu spremenjena v planinsko kočo. Sprostilo se je tudi gibanje na področju visokogorskih mejnih prehodov. Ob prehodu v novo tisočletje je PZS postala članica Olimpijskega komiteja Slovenije (OKS). PZS je leta 2001 s Francijem Ekarjem dobila novega predsednika, ki je na čelu zveze ostal do maja 2010, ko ga je zamenjal sedanji predsednik Bojan Rotovnik. PZS in društva danes upravljajo s 176 planinskimi kočami, zavetišči in bivaki z okoli 6.000 ležišči. Koče letno na mreži 1.661 planinskih poti v skupni dolžini prek 9.000 kilometrov obišče okoli 1,4 milijona obiskovalcev. Medtem ko je bil v obdobju najuspešnejšega delovanja PZS član že vsak dvajseti Slovenec, je bil zdaj imetnik članske izkaznice približno vsak petintrideseti Slovenec, saj članstvo šteje dobrih 57.000 posameznikov. Kljub temu pa PZS ostaja najbolj množična nevladna organizacija v državi. Če se je članstvo v zadnjem desetletju zmanjšalo, pa to ne velja za društva, katerih število se je povečalo na 278. Prag novega desetletja je na kulturnem področju prinesel močno želeni Slovenski planinski muzej, ki je svoja vrata odprl 7. avgusta 2010. O Način doživljanja ora je danes rugacen Besedilo: Vladimir Habjan Pogovor z nekdanjim predsednikom PZS Tomažem Banovcem Tomaž Banovec je prevzel vodenje planinske organizacije pred več kot tremi desetletji (1979-1987). Kot je povedal v razgovoru, to ni bilo ravno enostavno po dolgoletnem vodenju prejšnjega predsednika, vsem dobro znanega dr. Mihe Potočnika (1965-1979). Takrat so se končali časi romantike in začela se § je doba realizma. Pa vendar tistih časov ne moremo primerjati J z današnjimi. Čeprav je vsebina podobna, stvari v času in prostoru niso popolnoma primerljive, je povedal sogovornik. Banovec še vedno spremlja dogajanje na PZS, vendar pretežno preko posrednih virov, nekaj pa tudi s prijatelji: "Imamo neke vrste posebno obliko sestajanja in komunikacije, bojimo se 'zapiranja' gora in kršenja ustavne norme o svobodnem gibanju po odprti pokrajini, gozdovih in dostopnosti rek in obrežij. In zavzemamo se tudi za hojo - najbolj naravno, najlepšo in najcenejšo ter najbolj socialno obliko rekreacije," je povedal. Kaj vam pomeni biti član PZS? Vseživljenjsko prepričanje in nek način zasvojenosti ter priznanje množici prostovoljcev od članov upravnih odborov do vodij odsekov in predvsem gospodarjev ter marka-cistov. Povezani v zvezo opravljajo ogromno infrastrukturno delo tudi za druge dejavnosti in za socialno povezanost preko gora, ki jih razumem tudi kot medij. Ali bi lahko primerjali čase svojega vodenja PZS z današnjimi? Je to sploh primerljivo? Stvari niso popolnoma primerljive v času in prostoru, vsebine pa so podobne. Imeli smo jugoslovanske, seveda bolj revne čase in zaprte državne meje. Te smo odpirali že takrat na slovenski način, danes so odprte in še več bo odprtega. Spremenil se je način življenja, sedaj imamo avtomobile, način doživljanja gora je drugačen in pričakovanja ljudi tudi. Celo država več ne ve, kaj ljudje pričakujejo od nje. Tudi če izdelamo kako primerjavo, se okrog ukrepov na njeni osnovi ne razumemo. Ob prevzemu funkcije predsednika PZS ste dejali, da so se končali časi romantike in vstopate v čase realizma. Po čem se najbolj Pet tovornikov iz Radovne s konji na zasneženi Kredarici okrog leta 1960 (Slovenski planinski muzej) Jeseniški alpinisti pred Bivakom II leta 1965 (Slovenski planinski muzej) spominjate svojega predsedovanja? Kaj štejete za največje dosežke? Čas realizma je bil čas potrebnih strukturnih sprememb. Članstvo je bilo številčno veliko, gore smo nenormalno onesnaževali. Imeli smo množičnost pohodov, velike zahteve ter pričakovanja mladih (alpinisti) ter neurejene zadeve v zvezi z izgradnjo Triglavskega doma na Kredarici. Soočili smo se s problemi domov, ki so bili naenkrat preveliki in vseeno potrebni prenove. V do tedaj "naše" gore so vdirali žičničarstvo in dokaj neurejene poselitve. Imeli smo tudi konceptualne težave, primer triglavske žičnice. Znano, je da ste predlagali hčerinsko družbo za publicistično dejavnost PZS. V čem vidite prednosti take organiziranosti? Ta predlog sem dal kot tedanji načelnik Planinske založbe. S prehodom na tržni način gospodarjenja so okrog nas ustanavljali razne nove založbe, ki so kot zasebne dobivale kredite, mi pa jih nismo mogli. Imeli smo odličen položaj na trgu planskih vodnikov in kart. Novi založniki so nam pobirali veliko idej in del trga, ki smo ga gradili dolga leta. Tudi prve moderne karte Julijcev smo narediti na PZS in Inštitutu za geodezijo in fotogrametrijo. Cilj je bil pokrivati vso gorsko pokrajino in posredno tudi stroške Planinskega vestnika. Še pred mojim predsednikovanjem smo naredili prvi planski stenski koledar, ki je ekonomsko zelo uspel. Seveda so naši alpinisti takoj naredili svojega in zase, sedaj jih delajo skoraj vsi. Na nekem sestanku v Kranju so me obsodili, da nameravam skoraj okrasti PZS. Pa sem sam odnehal. Vseeno so nekateri to naredili. Avto-moto zveza Slovenije ima kar dobro podjetje s koncesijo, Zveza društev upokojencev Slovenije, kjer sedaj tudi delujem, ima svoj hotel. V vašem času je bilo že vidno zmanjševanje onesnaževanja gora. Čemu to pripisujete? Je bila vloga PZS pri tem bistvena? V PV so objavili moj članek o pohodu na Triglav. Štel sem celo cigaretne ogorke, vrečke in drugo. Stanje je bilo zelo slabo. Članek je imel dober odziv. Zadeve so se hitro popravljale. Še vedno štejem smeti in odpadke na poteh in jih je zanemarljivo malo, celo na gorah z množičnim obiskom. Potrebovali pa smo čas in vzgojo. V SPD/PZS je bilo pogosto čutiti nestrpnost med planinci in alpinisti. Kje vidite možnosti njihovega sobivanja in sodelovanja? V predvojnem času se je zaradi konservativnosti SPD ustanovil TK Skala. Takoj po drugi vojni je bil alpinizem dvignjen zelo visoko, planinstvo je bilo šport za množice, alpinizem pa njegov vrhunski del. Tudi prednosti so bile (dodatna prehranska karta), to se je podaljšalo še v leta, ko so se razvili drugi športi. Tedaj so članki, filmi, diapozitivi ter dobre gorske in alpinistične "predavane zgodbe" vlekli. Televizije še ni bilo. Po tem pa so prišli medijem prijaznejši športi in veliko več jih je bilo. Pričakovanja vrhunskih športnikov v vsakem športu so praviloma večja od možnosti organizacije. Saj to vidimo pri nas, v naši bližini in ne samo tu. Še vedno ni končan spor o delitvi denarja v hokejskih ligah v ZDA. Možnosti nesporazumov, napačnih pričakovanj in nujnega sobivanja se bodo vedno znova ponavljale. Mešanje naših, javnih in zasebnih virov pa že dolgo poteka. Bil sem večkrat tudi razočaran in blago okaran. Meceni in donatorji so mi kot predsedniku osebno očitali tudi kako posamično nehvaležnost. Nekaj slabih predsedniških izkušenj z odpravami in delovanjem v tujini torej imam. Vsega pa ne povem. Veliko organizacijske energije smo porabili za materialno podporo takih aktivnosti, vse se je samo po sebi razumelo, včasih smo bili na robu prekrška ali kar v njem. Nepalska šola je bila tudi tak nesporazum. Razdevšek, sekretar tedanjega ZAMTES-a, me je, potem ko sta bila šola in tečaj za bodoče nepalske gorske vodnike končana, rekel: "Saj bodo Nepalci prevzeli osnovno šolanje, za to je bila šola zgrajena in prvi tečaji temu namenjeni." Nisem znal odgovoriti. Kot vidim, jim še vedno pomagamo. Kje sta njihova strokovna samostojnost in suverenost, marsikaj dogovorjenega se uresniči drugače. Bili ste eden od pobudnikov družinskega udejstvovanja v gorah. Kako ste zadovoljni z razvojem tega danes? Začelo se je preprosto. Mislim, da je pobudo dalo in uresničilo PD Postojna z zborom stotih družin na Nanosu. Bilo nas je veliko več, napolnili smo r Slovensko planinsko društvo poči tiri desetletnico svojega delovanja dne lo.in 11, uktnbra v Narodnem domu v Ljubljani. S P O HED. — Planinska veselica s |>ozdravi* s sviranjeni slavni Ljubljanske društvene jjnnlbe,. peljem slavnega «IruSlv* ...Meriturjjjr, šaljivimi prizori In prustu zabavu. lit** it i »tiri», dne 10.. trt {tirnim mur i SokMon iiorinl. Vstopnina 60 h, Čisii dcfcukJi ft nameni« nnvi j\l]Ai«v d®jn v VrnUlv, ves travnik pred Vojkovim domom. V dokaj razseljeni Sloveniji je danes okrog 400.000 prebivalcev, ki so vsak teden ali dvakrat na teden v gorah in naravi. Če so razseljeni in bratje, sestre in starši živijo na raznih koncih in če so planinci, je bolje kot prirediti družinsko veselico pripraviti skupinska srečanja v naravi, narediti planinski pohod in se srečati kje na prostem. V čem vidite smiselnost množičnosti v PZS? Množičnost je bila včasih velik cilj, sedaj ni več tako nujna. V primerjavi s članstvom v drugih alpskih državah smo najbolj množični. Bistvena sta kakovost dela in poslanstvo, ki pa ga PZS priznavata domača in tuja prijateljska javnost. Množičnost lahko opredelimo s številko. Kaj, če bi hoteli vključiti še tistih 400.000 zapriseženih hodcev v gore in naravo? Vsi ne potrebujejo organizacije, potrebujejo pa plansko infrastrukturo in varnost. Ti tudi ne potrebujejo vseh pravil, ki si jih je včasih tudi po nepotrebnem organizacija zadala naša PZS. Marsikaj je določenega, na primer, kdo lahko kaj in koga vodi in kako odgovarja, pravilniki so za mnogo dejavnosti, potrdil in licenc tudi kar precej. Miha Potočnik je včasih rekel, da se ljudje znajdejo lahko sami, ne vsega predpisati. Kaj menite, kolikšen pečat da nekemu obdobju posameznik kot predsednik? Se z vsako menjavo vodstva menjajo tudi prednostne naloge organizacije? Vloga vodje je lahko različna tudi glede na to, kako je strokovno in drugače rastel v organizaciji. Če je prišel na vodstveni položaj iz te strokovne organizacije in športa, praviloma veliko ve, ima svoje koncepte in cilje in včasih organizira svoje sodelavce v teh smereh. V PZS sem delal od leta 1959 (bruc) in počel veliko stvari do izvolitve za predsednika. Najpomembnejši prvi funkciji sta bili načelnik Mladinske komisije in organizacija takratnih medobčinskih odborov mladinskih odsekov. Pri tem sem spoznal čudovite vrstnike in sodelavce. Koncept koordinacije med društvi je prevzela kasneje vsa PZS. Tudi v drugih športih se dogajajo kar velike zadeve ob iskanju novih vodstev ali predsednikov. Včasih jih najdejo tudi izven dosedanjega aktivnega članstva. Ni vedno dobro, lahko pa je tudi koristno. Za nova vodstva prav tako ni vedno dobro, če je vse predpisano, včasih je potrebna kakšna rezerva. Predpisi hitro blokirajo potrebne ali nepotrebne spremembe. Prednostne naloge so že največkrat postavljene, v glavnem gre za novo vsebinsko, strokovno, finančno in drugačno urejanje relacij s širšim okoljem. Iz PZS sta se izločili GRZS in Zveza GV. Kakšno je vaše mnenje o tem? Ali obstaja bojazen, da bi se kdaj izločila še kakšna druga dejavnost, ki je zdaj v sklopu PZS? Seveda lahko pričakujemo nova izločanja. Pred nami so spremembe v Evropski uniji, prosti trg storitev v 2014, vstop preostalih bivših republik v Unijo, odprava meja in uvajanje bolj tržnih oblik delovanja društev ter drugo. To bo spremenilo nekaj položajev naših planinskih strokovnih skupin, organiziranih v PZS, in tudi še koga v planinskem okolju. Zanimivo -vse omenjene izločitve so imele vsaj navidezno plemenit namen in predvsem ustrezno finančno ozadje ter razumljiv, včasih enostransko izražen interes. Gre za to, ali je take samostojne enote ustanovila PZS ali pa so odšle same. Ustanoviteljske pravice se lahko tudi v taki enoti uredijo z njenim statutom, s čimer je določena soupravljavska moč PZS. Če gre pri podjetjih, gre tudi tu. Misliti je treba nekaj let naprej in razmisliti, kako je s koncesijami, licencami in podobnim v prihodnje. Prostovoljstvo je temelj delovanja PZS. Kje se po vašem mnenju to neha in je potreben profesionalni pristop? Zakon o prostovoljstvu je še deloma nedorečen, vseeno pa na poseben način ureja tudi del našega planinskega posla. Jaz osebno sem bil vedno prostovoljec. V času mojega vodenja PZS smo od vsakega voljenega funkcionarja pričakovali vsaj 200 prostovoljskih ur letno. Bili pa so strašni fizični garači, vodje mladine in drugih vzgojnih oblik, a tudi misleci, strategi, analitiki ter vodje društev, ki so goreli za organizacijo. Po tem zakonu ne morejo biti prostovoljci. Počakajmo - mogoče bomo lahko nekoliko manj formalizirali vse, kar počnemo. Če pa se v državi tožimo za vsako stvar in za odškodnine, pa je seveda treba zavarovati in s tem "ohladiti" tudi del prostovoljstva. Kje vidite PZS v prihodnosti? Pričakujemo nekatere nove izzive, čeprav vseh starih še nismo rešili. Primeri: lastnina in posest domov, funkcionalno zemljišče, služnosti, davki na nepremičnine, dostopnost in prehodnost odprtega prostora, nov način obnašanja raznih pašnih, kmetijskih ter zemljiških skupnosti in upravljavcev zaščitenih območij ipd. Pomemben bo odnos do države in njenih institucij in tudi do drugih v širšem evropskem prostoru, kot je jugozahodni Balkan. Torej še vpliv priključitve preostalih jugoslovanskih republik in odpiranje njihovega gorskega prostora. Študij novih, s planinstvom povezanih storitev, tudi na pridobitni namen in način. Sprememba pogojev življenja po sedanjih reformah in prerazdelitvah, ki so napovedane. Slednje je povezano z globalizacijo (regionalizacijo v Uniji) in predvsem z demografskim prehodom. Gre za dolgoživo družbo in nov način dela vseh družbenih dejavnikov, torej tudi planinske organizacije. V prihodnje bomo prebivalci Slovenije v nekoliko težjem položaju, staramo se hitreje kot drugi v naši okolici. In za dobro zdravje seniorjev naj bi lahko tudi organizirano veliko hodili že v mladosti, temu naj bi dali še poseben pomen in dovolj zgodaj razvili navade in možnosti. To pa je znano poslanstvo naše organizacije. O Foto: Vladimir Habjan Gore Slovence I v • • združujejo Vladimir Habjan Pogovor z nekdanjim predsednikom P Z S Andrejem Brv ar jem Pogovor z Andrejem Brvarjem, predsednikom Planinske zveze med leti 1990 in 2001, kije med drugim iz anonimnosti potegnil tudi mene in mi ponudil enkratno priložnost urednikovanja Planinskega vestnika, je bil navdušujoč, spodbuden in sproščen. Sogovornik namreč izžareva izredno poznavanje delovanja planinske organizacije, pa tudi širšega okolja, v katerem se tako kot druge organizacije nahaja PZS. Prav veselje je bilo poslušati človeka, ki se mnogih dogodkov pred več kot dvajsetimi leti še vedno spominja, kot bi se dogajali danes. Andrej Brvar s Planinske zveze v bistvu nikoli ni zares odšel, še vedno je aktiven, daje predloge, nasvete in pobude. Trenutno je predsednik Nadzornega odbora PZS. Kaj vam pomeni biti član PZS? V prvi vrsti mi pomeni pripadnost družini prijateljev in znancev, ki so nam gore nujno potrebne za preživljanje prostega časa. Obenem je članstvo v planinski organizaciji del mojega življenja. Ker sem v njej od mladih nog, je bilo planinsko društvo zame in za moje vrstnike svojevrstna enajsta šola pod mostom. V planinskih društvih in gorah smo se kalili, odraščali in izgrajevali v osebnosti. Zavoljo zavedanja ugleda, tradicije in dosežkov planinske organizacije mi članstvo predstavlja tudi zadovoljstvo, da sem član organizacije, ki ji ni para v Sloveniji. Jože Dobnik je v knjigi Stoletje v gorah zapisal, da je 24. novembra 1989 ob menjavi predsednika PZS potekala dramatična skupščina PZS. Kaj je bilo takrat tako dramatičnega? Obstoječa pravila niso dohajala novih razmer. V Statutu in Poslovniku smo imeli zapisano, da je predsednik izvoljen, če prejme absolutno večino glasov vseh delegatov. V pogojih, ko se na skupščinah PZS zbere ok. 60 % vseh glasov, je upoštevanje tega določila terjalo, da prisotni delegati podprejo kandidata z 90 % glasov za. Takrat smo se za predsedniško mesto potegovali trije kandidati z različnimi programi, zato je bilo kljub več krogom tajnih glasovanj nemogoče dobiti absolutno večino. Nastali zaplet je postal še za odtenek bolj dramatičen, ko je nesporna planinska avtoriteta predlagala, da delegati kar tam z dvigom rok popravijo neživljenjsko statutarno določilo iz zahtevane večine vseh v večino prisotnih delegatov. Tako bi lahko takoj razglasili predsednika. Temu sem se uprl, dobili smo začasnega predsednika Jožeta Dobnika, vsem organom je bil podaljšan mandat. Skupščina PZS se je navkljub ponujeni bližnjici raje držala formalnih pravil igre. Tudi to je dokaz zrelosti in demokratičnosti planinske organizacije. Kmalu za tem, 24. marca 1990, ste bili izvoljeni za novega, sedmega predsednika PZS. To so bili časi osamosvajanja Slovenije. Katere naloge so bile takrat prioritetne? V tistem času smo se praktično čez noč znašli v novih razmerah, ki so korenito posegle v življenje in delo posameznika in planinskih društev. Če je bil prej v ospredju kolektiv in njegovi interesi, so sedaj stopili v ospredje interesi in pravice posameznika. Najbolj smo nove razmere občutili v slabših pogojih za prostovoljno delo, oteženih materialnih pogojih in novih zakonih, ki so praviloma poslabševali pogoje za delo. Zato smo si zadali cilj, da ne smemo izgubiti že pridobljenih pozicij v družbi, da bodo gore dostopne čim več ljudem in da bomo poskušali množičnosti vdihniti večjo kvaliteto. V času vašega vodenja je PZS izstopila iz Planinske zveze Jugoslavije in bila sprejeta v UIAA. Kako je potekal ta proces, je bilo kaj zapletov? Za članstvo smo zaprosili že marca leta 1991, ko je postajalo vse bolj očitno, da PZJ ovira mednarodno sodelovanje najrazvitejših planinskih organizacij. Konec septembra 1991 je bila v Budimpešti generalna skupščina UIAA in tam smo bili sprejeti kot prva športna organizacija iz Slovenije v mednarodno zvezo. Česa se najbolj spominjate iz časov vodenja PZS? Kaj bi izpostavili kot poglavitne dosežke svojega predsednikovanja? V enajstih letih se je nabralo veliko zadev, ki smo jih s sodelavci pripeljali do konca. Veliko zadovoljstvo mi je še danes, da sem bil poleg. Če pa bi moral izdvojiti nekaj takih projektov, so to ekološka sanacija planinskih koč, kjer nam je uspelo dobiti stik z novejšimi strokovnimi rešitvami v svetu; mednarodna uveljavitev Planinske zveze; poleg članstva v UIAA smo leta 1997 gostili skupščino UIAA v Kranjski Gori, naši kadri so med vplivnejšimi v njenih organih, poleg tega smo bili med ustanovitelji delovne skupnosti planinskih zvez alpskih dežel Club Arc Alpin; povsem na novo smo postavili sistem izobraževanja prostovoljnih vodnikov; ustvarili smo pogoje, da so slovenski alpinisti najbolj zaznamovali desetletje v Himalaji, kar dokazujeta tudi dva podeljena zlata cepina; kot ena prvih športnih organizacij smo osvojili internet; zgradili smo učno središče v Bavšici. Ali je bilo tudi kaj neuspehov? Ali bi kakšne stvari z današnje perspektive zastavili drugače? Vsekakor so se nam zgodile stvari, katerih rezultat bi bil z drugačnim pristopom lahko tudi drugačen. Ena je drobljenje planinskih društev, ki smo mu priča še danes. Ob hkratnemu zmanjševanju članstva se je povečevalo število planinskih društev. Leta 1990 je imelo povprečno planinsko društvo blizu 600 članov, dvajset let kasneje le še dobrih 220. To pomeni, da so se društva kadrovsko osiromašila in niso sposobna realizirati večjih projektov. In praksa pritrjuje tej ugotovitvi. Druga stvar, ki bi jo zastavil drugače, je uveljavljanje stališč. Predvsem pri uveljavljanju novih zadev smo se premalo pogovarjali, dogovarjali, usklajevali in prepričevali. Zgolj razprava o neki novi stvari na nekaj planinskih forumih ne zagotavlja, da bo to tudi zaživelo v praksi. Največkrat se zgodi prav obratno - da nasprotniki porinejo dovolj palic med šprikle, da zaustavijo kolo. In tretje, čeprav jih je na spisku še nekaj, je preoblikovanje strokovne službe Planinske zveze do te mere, da bi imeli jasno začrtane meje med pristojnostmi in zadolžitvami prostovoljnih delavcev in profesionalcev. PZS je bila že takrat trdno odločena, da ne bo ideološko vezana. Je to v praksi tudi vedno veljalo? Sam imam do tega vprašanja zelo trdo stališče. Politične stranke v planinskih društvih in Planinski zvezi nimajo kaj iskati. Temu pritrjuje tudi slovenska zgodovina; doslej so stranke praviloma delile, gore pa združevale Slovence. Stranka znotraj društva je kot rak v zdravem telesu. Rakave celice imajo en sam cilj - da zavladajo nad zdravimi celicami in si jih podredijo. Zavoljo tega smo sprejeli stališče, da funkcionar planinskega društva ne more biti tudi funkcionar politične stranke. To bi nedvomno vodilo v navzkrižje interesov. Ni bilo lahko uveljaviti tega načela v praksi. Nedolgo nazaj je bila potrebna celo posebna skupščina PZS na to temo, da smo preverili in potrdili, da so politične stranke v planinski organizaciji nezaželene. Še vedno ste aktivni v PZS. Bi lahko potegnili vzporednice med časom svojega vodenja PZS in današnjimi časi? Kaj je enako, kaj drugače? Kar nekaj vprašanj predstavlja stalnico že nekaj desetletij (vloga meddruštvenih odborov; razmerja med gospodarji planinskih koč in obiskovalci; cene v planinskih kočah; članarina). Diskusije na planinskih organih so ob teh vprašanjih že desetletja na moč podobne. Tu smo enaki. Tisto, kar je drugače, pa predstavlja dejstvo, da se danes gradi in izboljšuje učinkovitost organizacije tam, kjer smo mi končali. To me upravičeno navdaja z zadovoljstvom. V čem vidite napredek zadnjih dveh let? Da se je burja, ki je na začetku močno vlekla po organih Planinske zveze, polegla in umirila. Upam, da se je anticiklon ustalil za dalj časa. Je Statut, sprejet leta 2012, dobra platforma za izvajanje potrebnih sprememb v organizaciji, prilagajanja času in sodobnemu razvoju? Vsaka generacija prilagaja statut svojemu videnju vodenja in ustroja organizacije. Vsebinsko sodbo, ali je bilo nekaj prav ali ne, bodo prinesli čas in rezultati. Zame je pomembneje, da je bil Statut na koncu sprejet praktično soglasno. To pomeni, da je strpna razprava premostila nekaj turbulentnih dogodkov. Še enkrat se je izkazalo, da premore organizacija dovolj modrih glav, da stopimo skupaj takrat, ko je nujno in potrebno za interes planinske organizacije. Veliko ste se posvečali planinskim kočam. SPD jih je začelo graditi, da bi bile planincem v pomoč in zavetje. Danes se kažejo tudi drugačni trendi, po mnenju nekaterih so koče izgubile ta pomen in pomenijo bolj sredstvo za pridobivanje prihodkov planinskim društvom. Kakšno je vaše mnenje o tem? Nekdaj so bile planinske koče nujne za kakršnekoli planinske aktivnosti. Na Jančah so leta 1988 priredili 20. dan planincev. (Slovenski planinski muzej) Izlet mladih planincev leta 1981 na Krvavec (Slovenski planinski muzej) Danes ni več tako. A planinske koče so tu, so naša lastnina in moramo jim iskati in najti novo vlogo, da bodo prinašale planinskemu društvu tudi zadovoljstvo, ne zgolj težav in skrbi. Uspešno gospodarjenje s kočo terja sposobnega človeka. Nemalo konfliktov v planinskih društvih med gospodarskim odsekom in ostalimi dejavnostmi izvira iz dejstva, da na šalabajzerski način rešujemo povsem profesionalne zadeve v zvezi z upravljanjem koče. In ne smemo še mimo znanega dejstva, da planinci s planinskimi kočami ekonomsko testiramo lokacije v za mnoge nekoristnem svetu. Če se je katera od lokacij obnesla, jo je prevzela turistična industrija (Rogla, Krvavec, Zelenica, Vogel itd). Nam praviloma ostajajo planinske koče na ekonomsko neprofitnih lokacijah. To pomeni, da je potrebno veliko prostovoljnega dela in odrekanja, da ohranjamo neko kočo pri življenju. Redke so izjeme, morda bi jih prešteli na prste obeh rok, da bi ostale dobičkonosne tudi po realnem obračunu amortizacije in prostovoljnega dela. Zakaj problemom z lastništvi ni konca ne kraja? Lastnina je od nekdaj delila ljudi. V devetdesetih letih smo se čez noč znašli v kapitalizmu in pojmov, kot sta denacionalizacija in privatizacija, nismo obvladali. Zato je bilo treba sprejeti kompromis. Sam sem odkrito zagovarjal stališče, da bi lastnina ostala na PZS, saj bi bila bolje upravljana, društva pa so videla možnost pridobitve svoje lastnine. Vedeti je treba, da je bilo SPD zelo centralizirana ustanova, podružnice so imele omejeno pravico razpolaganja z imovino, po vzoru germanskih planinskih zvez, ki so še vedno takšne. Zaradi spleta okoliščin smo morali popustiti in PZS je ohranila le 10 % lastništva v kočah in premoženju, ostalo pa je bilo prepisano na društva. Naj ob tem spomnim, da je bilo po zaslugi dr. Mihe Potočnika planinsko premoženje po drugi vojni prepisano na PZS, sicer bi bile koče nacionalizirane kot družbeno premoženje, kar pa bi upravljanje zelo otežilo. Je vloga Nadzornega obora samo preverjanje finančnega poslovanja ali jo jemljete tudi širše, na primer kot usmerjanje, dajanje priporočil? Nadzorni odbor v ožjem pogledu bdi nad tem, ali vodstvo dela v skladu s sprejetimi predpisi in pravilniki. Kadar pa pri svojem delu naletimo na odprto vprašanje, nedorečene ali različno tolmačene zadeve, dajemo organom PZS pobudo, da o določenem vprašanju razpravljajo, se do njega opredelijo in dogovorjeno zapišejo v planinski pravni red. Sodelovali ste pri pripravi Vodil PZS. Kaj je njihov namen in ali bi potrebovale posodobitev? Prvotni namen je bil, da zberemo le stališča Upravnega odbora do aktualnih vprašanj. Kaj kmalu se je pokazalo, da je to premalo. Sredi devetdesetih let je dozorela ideja, da planinska organizacija potrebuje razvojni dokument za novo tisočletje. Vodila so bila sprejeta leta 1999. In seveda si predstavljam, da to ne sme biti statičen dokument. Prilagajati se mora razvoju v družbi, novim trendom, tehnologijam. Razvojni dokument, kar naj bi Vodila bila, se mora stalno preverjati, dopolnjevati in popravljati. Kje ima PZS še rezerve, na katerih področjih bi lahko še kaj storili? Da bi planinska organizacija uspešneje kapitalizirala znanje, ki ga je z leti razvila. Ni skrivnost, da so se znotraj planinske organizacije razvili projekti, ki omogočajo življenje nekaterim gospodarskim družbam. Na področju založništva in trekingov smo doslej uspešno pomagali razvijati tržišče, obiranje sadov pa prepuščamo drugim. Si predstavljate, kakšna bo planinska organizacija prihodnosti? Ne upam si napovedovati, kakšna bo, ker se ne čutim dovolj poklicanega za vedeževanje. Lažje rečem, kakšno si želim. Da bi ohranila povezanost z ljudmi; da bi usmerjala, povezovala in koordinirala vse aktivnosti, ki potekajo v gorah; da bi uspešno ustvarjala pogoje, da bi tisti, ki zmorejo in hočejo, bili del svetovnega alpinističnega oz. športnoplezalskega vrha. O Mozaik naprednega in modernega popotništva Spomini na mandat 2001-2010 120-letnica SPD/PZS je veličasten in pomemben planinski jubilej, ki je izjemnega pomena za slovenski narod. Skozi stoletje je namreč trdno ohranjal slovensko razpoznavnost, zavest, domoljubje, ustvarjalnost in krepil planinski in narodov ugled v mednarodnem gorskem prostoru. V tem času smo postali razpoznavna, sodobna in napredna planinska organizacija ter avtoriteta. Zato mi je bilo v veselje in ponos predsedovati PZS v prvem desetletju novega, tretjega tisočletja. Z velikim zanosom in spoštljivostjo smo v tem obdobju utrjevali tradicijo SPD, ki je vpisana v znak in prapor PZS. V tem času se je Slovenija utrdila v klubu evropskih planinskih društev in klubov, še posebej v državah alpskega loka oz. združenja CAA. V letu 2002 smo se soočili s poslanico Združenih narodov, ki je opominjala na kritične ugotovitve: onesnaževanje, neprijazno ogroženost in škodljivo izrabo gorskega sveta na vseh celinah. To je bila tudi utemeljitev za rojstvo mednarodnega leta gora, v katero se je PZS vključila z vso strokovnostjo in vnemo. V izobraževalnih programih PZS se je uveljavil profil varuha gorske narave. Izgrajene so bile elektrifikacije v občutljivem gorskem okolju s ciljem popolne odprave naftnih derivatov (Vrata, Krma, Blegoš, Kriška gora, Dobrča idr.). Nadaljevale so se izgradnje novih čistilnih naprav (Komna, Vrata, Češka koča idr.). PZS je vzpostavila sodelovanje z Alpsko konvencijo, spodbudila podpis protokolov varovanja alpskega in naravnega okolja, okrepila sodelovanje s CIPRO in izdala ter sofinancirala dvoje letnih poročil o Alpah. V tem obdobju je Slovenija sprejela zakona o planinskih poteh in o Triglavskem narodnem parku. Pri pripravah vsebin in pisanju zakonov je PZS aktivno sodelovala in bila tudi upoštevana. PZS je uspelo pridobiti 1,4 milijona evrov nepovratnih sredstev na ministrstvu za gospodarstvo, s katerimi smo izboljšali stanje v planinskih kočah. Z vstopom v Schengen je PZS pridobila pooblastila, da se v gorskem svetu na državnih mejah odstranijo vse table, ki so omejevale gibanje na gorskih prehodih, s tem pa so se razširila gorska območja. Izjemnega pomena za delovanje in razvoj PZS je bilo, da je lahko sodelovala v sistemskem financiranju usposabljanj strokovnih kadrov iz evropskih socialnih skladov. Z veliko odločnostjo je PZS končno le uspelo po skorajda stoletju razpravljanj in odločanj o lokaciji in izgradnji Slovenskega planinskega muzeja ta muzej zgraditi in ga leta 2010 tudi odpreti. PZS je v letu 2006 uspelo pridobiti in zagotoviti humanitarni status za GRS, po osamosvojitvi GRZS pa je ta status pridobila še PZS. V času mojega mandata smo podpisali zgodovinsko pogodbo o sodelovanju med Nepalsko planinsko zvezo in PZS in na ta način ohranili gorsko šolo za nepalske gornike. V letu 2002 seje PZS včlanila v OKS, saj so gorski športi vse aktivnejši in številč-i nejši. Kategorizacije športnikov, med katere sodijo tudi alpinisti plezalci, športni plezalci, turnosmučarski tekmovalci, dodeljuje ravno OKS. V OKS ima veliko priložnosti tudi planinska rekreacija-šport Foto: Irena Mušič Habjan Besedilo: Franci Ekar za vse. V prizadevanjih, da bi ŠP, TTS, gorski teki in kolesarjenje postali uradna olimpijska disciplina, je članstvo v OKS skoraj nujno. V tem obdobju je PZS s potrditvijo Odbora za šport pri Vladi RS ustanovila novi panogi: turno tekmovalno smučanje in turno kolesarjenje. V tem času smo veliko prizadevanj posvetili sodelovanju z zamejskimi planinskimi društvi, pa tudi z ostalimi zvezami in društvi po svetu. Veliko pozornosti smo namenili pomembnim jubilejem zaslužnih osebnosti slovenskega planinstva: dr. Henrika Tume, dr. Juliusa Kugyja, dr. Miha Potočnika, dr. Klementa Juga ... V tem obdobju smo se morali posloviti od vrhunskih alpinistov, med drugim Pavleta Kozjeka in Tomaža Humarja, razveseljevale pa so nas športne plezalke Martina Čufar, Natalija Gros, Maja Vidmar in Mina Marko vič, pa tudi prejemniki prestižnih priznanj zlati cepin, kar je priznanje slovenskemu alpinizmu. Soočili smo se z nekaterimi naravnimi nesrečami v gorah in jih pomagali sanirati (porušenje koče na Doliču, skalno zasutje poti pod Toscem idr.). PZS je uspelo ohraniti brezplačne helikopterske polete Slovenske vojske za potrebe urejanja planinskih poti in ostale nepredvidene dogodke, tudi za potrebe TNP. Ko je bila podana odločitev MOP, da ukine meteorološko postajo na Kredarici, je PZS to odločitev uspelo preprečiti. V želji, da bi ustavili upadanje planinskega članstva, smo z aktivnimi apeli sprejeli odločitev, da se za te aktivnosti finančno podpre MDO, kar je praksa še danes. Prizadevanja za dokončno razčiščenje zemljiškoknjižne lastnine (Kamniška Bistrica, Tamar, Krma, Triglav ...) žal niso bila uspešna, je pa PZS v sodelovanju z društvi vendarle uspelo, da je ohranila lokacijo oskrbovalnega centra na Rudnem polju na Pokljuki (pogodbo je sopodpisal moj naslednik). V teh časih je seveda vrednost tolikšna, kolikor kapitala v materialni vrednosti in znanju imaš, in s tem si v okviru teh mej lahko kreiraš nadaljnji razvoj. Obdobje 2001-2010 je trdno zaznamovalo mozaik naprednega in modernega popotništva PZS. O ZGODOVINA PLANINSTVA 0 Planinske izkaznice nekoč Legitimacija vsakega člana planinske organizacije Besedilo: Sandro Pečenko Ni še dolgo tega, ko sem izvedel, da je umrl še zadnji od mojih mladostnih prijateljev, Bojan Pavletič, športni delavec, novinar in pisec, posebej znan na Tržaškem. Če povem po pravici, ga prej niti nisem preveč pogrešal, saj sva imela vsak svojo življenjsko pot. Če sva se kdaj kje srečala, je sledil kvečjemu klepet - s tistim običajnim "kako si", morda on ob soku, jaz ob kavici. Če se mi je zahotelo, sem ga poklical po telefonu in to je bilo za nekaj časa dovolj. Sedaj pa ..., kot da je vse izbrisano. Vsi tisti skupni pohodi v planine, doživetja, medsebojne šaljive zbadljivke in smeh. Vse je ostalo le še v mojih mislih, ki jih ne morem deliti z drugimi, ostale so nekako brez prave vrednosti. To so bili dogodki in doživetja nekega časa, ki drugih največkrat ne zanimajo. Se pa ti dogodki pogosto sprevračajo v nekakšno abstraktno nostalgijo, poskušamo jo materializirati, največkrat z iskanjem fotografij, če jih kje imamo, ali česa drugega, s čimer bi si lahko tisti čas približali in ga celo otipali. V podobnem razpoloženju sem se spomnil na svojo nekdanjo planinsko izkaznico iz časa kmalu po drugi svetovni vojni. Prav rad sem jo, tako mimogrede, pokazal. Trak z napisom SLOV. PLAN. DRUŠTVO, ki obkroža stilizirano planiko, je spodaj zavezan v pentljo. Na njej je letnica 1898, ki naj bi po logiki pomenila letnico ustanovitve slovenskega planinskega društva, kar pa se ne ujema z izpisanim tridesetim letom delovanja društva. Znamkice nekoč in danes Vsebinsko enaka izkaznica je bila izdana dr. med. Eleonori Jenko Groyer tudi za leto 1924, izdane so bile vsako leto posebej. Enak je odtisnjen znak planinskega društva z letnico 1898, le da je bilo leto enaintrideset v desnem kotu zgoraj tokrat odtisnjeno z rimsko številko. Prvotne enoletne planinske izkaznice so pozneje zamenjale večletne članske izkaznice v kvalitetnejši izvedbi. Opuščen je bil tudi prej dokaj nenavaden zapis o letu starosti društva. Zamenjala ga je zaporedna številka članske izkaznice. Večletna izkaznica Legitimacija vsakega včlanjenega planinca Predstavljala me je kot planinca, kar je v tistem času štelo več kot danes. Ni nas bilo veliko planincev in resnici na ljubo si moram priznati, da sem bil zaradi odsotnosti in drugih obveznosti bolj dopustniški planinec. Tista moja legitimacija bi morala biti nekje založena, v "hišni deponiji", med raznimi dokumenti, papirji in drugimi že zdavnaj neveljavnimi izkaznicami, sem bil prepričan. Iskal sem, a nikjer je ni bilo, bog ve, kdaj in kam sem jo založil in se je izgubila. V tisti godlji vsemogočega pa sem odkril nekaj planinskih izkaznic, ki sicer niso bile moje, a vendar sila zanimive. Najprej izkaznica v obliki kartončka, ki jo je davnega leta 1923 izdalo Slovensko planinsko društvo dr. med. Eleonori Jenko, poročeni Groyer, sicer prvi slovenski zdravnici, in izkazuje njeno redno članstvo v SPD. Zgoraj v desnem kotu kartončka je izpisana številka 30. leto, ki naj bi pomenila leto delovanja društva. Odtisnjeno je ime dr. F. Tominšek, predsednik, in ročno odtisnjen faksimile podpisa tajnika. Na izkaznici je še droben zapis: "Društvenikom določene olajšave v planinskih zavetiščih dobe le tisti, ki predložijo to izkaznico." Njena najbolj razpoznavna značilnost pa je odtisnjen planinski znak društva. je veljala le z letno nalepko na prednji strani. V letu 1932 je veljala nalepka oziroma znamka SPD s slovenskim planinskim znakom, v letu 1935 pa že nalepka s stilizirano planiko in napisom SAVEZ PLANINSKIH DRUŠTAVA JUGOSLAVIJE, ki je bila v kraljevini krovna organizacija. Društvena izkaznica je vsakemu članu „Slov, plan, društva" neogibno potrebna legitimacija po vseh kočah, te hoče biti deležen znižanih plačil. Zato vljudno opozarja osrednji odbor vso društvenike, naj izkaznico dobro hranijo ter je nikdar ne pozabijo doma, kadar gredo v gore. Član, ki se ne izkaže z izkaznico na svoje ime, bo plačal v vsaki koči kakor nečlan in ne bo imel nobene prednosti pred nečlani. Popust pri javnem prevozu za planince Planinska izkaznica, izdana Groyer Jolandi, hčerki omenjene zdravnice leta 1932, je bila že po videzu popolnejša. Na pregibnem dvojnem kartončku so bili navedeni podrobnejši podatki o članu društva in osebna fotografija. Uporabna je bila tri leta ob vsakoletni potrditvi z nalepkami tekočega leta. Izkaznica je imela rubrike "Potrdilo oblasti za leto ...", ki so ostale prazne in ne vem, čemu naj bi služile. Zanimive pa so rubrike "Ravnateljstvo državnih železnic" v konkretnem primeru "Direkcije državnih železnic Ljubljana," ki so rednim članom društva vsako leto izpolnjevane s pečatom, letnico in faksimilom podpisa. To je pomenilo, da so imeli člani društva na železnici določen popust, kar je bila precejšnja ugodnost. Železnica je bila v tistem času glavno in množično medkrajevno prevozno sredstvo. Osebne avtomobile v Ljubljani bi takrat lahko prešteli na prste z nekaj taksiji vred, tudi avtobusov skoraj ni bilo. Po vsej verjetnosti je prav to pripomoglo k večjem številu včlanjevanja v planinsko društvo tudi tistih vozačev simpatizerjev, ki so planine gledali bolj od daleč. Na izkaznici iz leta 1932 najdemo številko 1396, na novi leta 1935 pa je že število 5127, kar seveda ni končna številka. Planinska oprava, ki bi nakazovala namen potovanja v gore, ni bila potrebna, dovolj je bila planinska izkaznica. Če se prav spomnim, so na železnici veljali popusti s planinsko izkaznico tudi nekaj časa po drugi svetovni vojni, kako je danes, pa ne vem, ker se z vlakom ne vozim. Nepojasnjena uganka pri planinskem znaku Omenil sem znak planinske zveze z letnico 1898 na pentlji na izkaznicah za leto 1923 in 1924 ter tudi na nalepki za leto 1932, pri čemer zlahka opazimo neskladje z zapisom trideseto leto. Po razpoložljivih podatkih, verjetno tudi verodostojnih, so društvo leta 1893 ustanovili piparji. Postavljam si vprašanje, zakaj in s domnev. Nimam podatkov o tem, kako in kdaj je planinski znak nastal. Kot pravnik domnevam, da bi to moralo biti zapisano v statutu društva. V Enciklopediji Slovenije je znak Slovenskega planinskega društva predstavljen barvno. Na rdeči pentlji ima izpis letnice 1893, kar ustreza letu ustanovitve društva. Ob novem znaku le drobna pripomba. Na prvotnem znaku je trak, ki obkroža planiko, zavezan spodaj v pentljo, kakšnim namenom je na planinskem znaku izpisana letnica 1898. Da gre zgolj za napako, je težko sprejeti, saj se ponavlja desetletje in več. Omenil sem nalepko izkaznice za leto 1932 s pomanjšanim prav takim planinskim znakom. Morda se je simbolno razpoznavni znak društva pojavil šele pet let po ustanovitvi in je avtor znaka zapisal letnici nastanka znaka, ne pa nastanka društva. A to je le ena od možnih videti enovit. Barvna predstavitev v Enciklopediji Slovenije, modri trak in rdeča pentlja, pa kaže na ločenost traku in pentlje, kar ni smiselen zaključek. Je pa res, če nelogičnost odmislim, da je barvni znak društva, predstavljen v enciklopediji, lepši. In še za konec. V roke mi je prišla tudi češka planinska izkaznica iz leta 1904, lična in nadvse kvalitetno izdelana. Nisem se mogel odreči želji, da jo pokažem bralcu. O V Trenti, v ozadju Razor in Planja Foto: Jaka Čop (Planinski vestnik, 1954, str. 472-474) Velika ljubezen do slovenskih gora Božič 1912 na Veliki planini Besedilo: Drago Paulic Prevod in opombe: akademik prof. dr. Marjan Kordaš, dr. med. Med vožnjo z West Expressom v Slovenijo sem bil tako srečen, da bom spet videl stare znance, da šuma vlaka še opazil nisem. Ker je bilo pred božičem, je bil vlak nabito poln; vstopil sem v toku potnikov turističnega razreda in nisem našel udobnega prostora. Okrog mene so bili večinoma ljudje iz okolice s polnimi košarami slastnih pogač in tudi s kako gnjatjo. Ker se mi je mudilo, sem bil brez kosila in bojeval sem se, da bi odvrnil pogled na vse te dobrote; zato sem zijal skozi okno. Nasproti mene je sedela kmetica, ki je prepoznala moj boj in mi ponudila nekaj od pogač iz svoje obilne torbe. Ta ljubeznivost se me je zelo dotaknila; začel sem se prijetno pogovarjati in se medtem krepčati s pogačami. Ko je izstopila, sem se od nje poslovil s solznimi očmi. Tudi drugi so počasi izstopali, ostal sem sam in tako sem se lahko udobno zleknil ter kmalu zaspal. Prebudil me je ropot -name so zgrmele smučke, ki jih nisem dovolj dobro pritrdil. Vlak je končno prispel do Zidanega Mosta in prestopil sem na brzca za Ljubljano. Šele takrat sem začutil, da sem odšel od doma, kjer so se vsi pripravljali na božič, kam sem se pa namenil jaz, samec? Tja daleč, kjer je zima in kjer veje mrzel veter, kjer je vse zapuščeno in zasneženo. Četudi nisem bil prepričan, da bo druščina velika in vesela, me je vseeno nekaj vleklo tja. Ne da bi čim prej zapustil svoj dom in prijatelje, kjer bi mi bilo morda varneje in lepše, temveč zato, da si pljuča napolnim s svežim zrakom. Želel sem si miru, počitka in osvežitve misli za dolgo zaporedje dni, ki jih bom moral preživeti daleč od ljubljenih gora. Hkrati so me povabili, da proslavimo fantovščino mojega najboljšega prijatelja, ki se bo kmalu zaročil. Kar pomeni, da bo težke planinske čevlje kmalu zamenjal za copate. Sonce je že zašlo in za njim je ostalo krvavordeče zahodno nebo, medtem pa je vlak potoval ob obrežju Save, katere voda je, dotlej smaragdno zelena, dobila barve neba. Na obeh straneh visoki bregovi, katerih zasnežene vrhove so obsevali zlati žarki zahajajočega sonca. Vse je v hipu izginilo, kot v pravljici, prišla je zimska noč. Predvojna smuka na Veliki planini Foto: Arhiv Petra Mucka Hrupno skozi Kamnik A kmalu sem na obzorju zagledal svetlo črto - približujemo se Ljubljani. In ko smo prispeli, na postaji ni bilo nobenega znanega obraza.1 Odložil sem nahrbtnik in smuči ter se odpravil tja, kjer smo se običajno sestajali. Še preden sem prišel do konca prve ulice, sem srečal prvega od znancev, Badjuro.2 Skupaj sva šla od trgovine do trgovine in kot majhna otroka nakupovala sladkarije ter najrazličnejše okraske za božično drevo. Vzel sem nahrbtnik in smuči in skupaj sva odšla na železniško postajo, kjer sta naju čakala še dva - stara znanca s poletnih pohodov.3 Vstopili smo na vlak in čakali na vodjo, ki je kot navadno prispel v zadnjem trenutku. 1 Gre seveda za takratno glavno železniško postajo v Ljubljani. 2 Skoraj zagotovo Rudolf Badjura (1881-1963), učitelj smučanja in organizator planinstva. Glej tudi Paulicev zapis Prije šezdesetgodina (Naše planine, št. 3-4, 1973) o njunem vzponu na Jalovec in Mangart. 3 Paulic in Badjura sta se torej od glavne železniške postaje odpravila na t. i. gorenjski kolodvor, ki je bil izhodišče za kamničana ("kamniški kofemal'n"). Od leta 1924, ko je je bila kamniška proga priključena h glavni železniški postaji, je to bila železniška postaja Ljubljana-Siška. Drago (Dragutin) Paulic (1892-1977) je bil uspešen fotograf, eden zgodnjih hrvaških gornikov oz. alpinistov. Njegova dejavnost je zajeta v hrvaški Enciklopediji fizičke kulture. Prek zaporedja naključij sem spodbodel svojo radovednost in tako mi je njegova hči, dr. Nevenka Paulic-Balestrin, pred kratkim poslala nekaj njegovih gorniških zapisov. Seveda v sodobni elektronski obliki, ki pa jih je pretipkala - kot mi je povedala - "s porumenelih in že ostarelih listov ter s tipkopisom starega, nerodnega pisalnega stroja". Med poslanim gradivom sem prejel tudi fotokopijo posebnosti, izkaznico (legitimacija), ki popisuje Paulicevo vlogo pri zgodovinskem Narodnem svetu Slovencev, Hrvatov in Srbov! Po dolgem razmišljanju sem ugotovil, da sta me k branju in zato tudi k prevajanju Paulicevih očitno neobjavljenih besedil pritegnila dva dejavnika: avtorjev žar, popolna predanost gorskemu svetu in njega doživljanju; ter romantično, a iskreno jugoslovanstvo, značilnost takratnega časa v naših krajih. Posebnost Paulicevega sloga je tudi, da - vsaj kar zadeva mene -bralca pritegne, da hodi z njim. Morda je bila hoja te vrste zaradi prevajanja še intenzivnejša. Ne vem, ali mi je prevod uspel ali ne, a delo mi je bilo v neznansko veselje. Želim si, da bi nekaj tega doživljal tudi bralec Planinskega vestnika. In da bi morda poskusil nepredstavljivo -predstavljati si takratnega dvajsetletnika ter tisti čas. Marjan Kordaš, prevajalec Zaradi naših očitkov se ni posebej vznemirjal; takoj seje zavalil v kot in zaigral na harmoniko. Dobri razpoloženi smo se lotili dobrot iz nahrbtnikov, Badjura pa je odprl stekleničko slivovke. Tako smo se prijetno zabavali, da še opazili nismo, da se je vlak že ustavil. Sprevodnik je na nas popolnoma pozabil in tako smo nekaj časa še sedeli v vlaku, preden smo se zavedeli, da smo že v Kamniku! Med Foto: Borut Peršolja viharjem smeha smo se spehali ven in se med igranjem harmonike v veselem sprevodu sprehodili skozi Kamnik.4 Mirni kamniški meščani že dolgo niso slišali takšne "serenade" - odpirali so okna in nas pozdravljali. Badjura nas je popeljal v gostilno na večerjo, da bi se tako okrepčali za nočno pot, ki nas je čakala.5 Vzpon v mrzli, vetrovni noči Ko smo se odpravili, sta bili že dve uri pred polnočjo in zmrznjen sneg je škripal pod težkimi koraki. Na vsakem križišču so bile postavljene razsvetljene jaslice, ki so nas opominjale, da je božična noč. Temno nebo je bilo posuto z utripajočimi zvezdami, tišina povsod in le v daljavi se je slišalo pokanje ledu - Bistrica se bojuje, da ne bi zmrznila. Hodili smo tiho in na poti sta nam svetila mladi mesec in odsev snega. Končno smo prešli skoraj neskončni zid smodnišnice, prispeli do Stahovice in prečkali Bistrico. Kmalu nato smo prišli do gostega smrekovega gozda in zato smo morali prižgati 4 Železniška postaja Kamnik je bila leta 1912 skoraj zunaj kamniškega predmestja. Postaji Kamnik-Mesto in Kamnik-Graben sta bili postavljeni šele po prvi oz. pozno po drugi svetovni vojni. 5 Kamnik je bil znan po številnih gostilnah. A na poti proti kamniškim planinam, na Grabnu, sta bili dve. Tu je šlo skoraj zagotovo za gostilno Pri Bundru, poleg rojstne hiše pesnika Antona Medveda. svetilke. Srknili smo malo toplega čaja in začeli vzpon, medtem pa so povsod naokrog grmeli možnarji, saj je bila skoraj polnoč. Srečevali smo skupine ljudi, ki so hiteli na skorajšnjo polnoč-nico. Kmalu smo bili mimo cerkve sv. Primoža, na četrtini višine Velike planine. Stopili smo na ostre okljuke in zavijanje vetra je napovedovalo, da bomo skoraj na sedlu, imenovanem Pasje pečine. Končno smo prišli do prehoda, kar je pomenilo, da smo pri najtežjem delu poti. Privihral je močan veter in nam ugasnil svetilke. Zaradi piša so nastajali kar snežni oblaki, tako da smo se komaj videli. Navezali smo se na vrv in kot slepci prišli nižje do zatišja.6 Ustavili smo se za kratek počitek, se pokrepčali z zadnjimi požirki čaja iz termovk, da vsaj malo omilimo mraz, skoraj -10 stopinj. Po kratkem pohodu smo dospeli do ravnice Velike planine 6 Na začetku Pasjih pečin, na grebenu, skoraj vedno piha bolj ali manj močan veter. Na prvem zelo izpostavljenem mestu je bila do druge svetovne vojne v skalo vklesana steza tako ozka, da je bila zaščitena s kratko ograjo. Tudi drugo izpostavljeno mesto je zahtevalo nekaj pozornosti. Pozimi pa je bil prehod zaradi visokega snega ali zametov kar tvegan. In kdor je pozimi pretelovadil ta dva nevarna dela, ga je čakal kratek, a hud vzpon po pobočju visoko nad današnjo potjo, tako da se je pohodnik znašel kar visoko nad planoto Kisovec. in tu smo se odločili, da si navežemo smuči. Po mnogih zapletih zaradi strmine in zametov smo se približali koči, na koncu s smučmi na ramenih. Naši tovariši, ki so prispeli dan prej, so prižgali snope slame kot kažipot. Ko smo prispeli do koče, ob štirih zjutraj, smo zaradi utrujenosti proslavljanje božiča preložili na večer. Smučanje na širjavah Velike planine Zjutraj smo se z ležišč vzdignili šele ob desetih. Da si zaslužimo kosilo, nas je kuhar nagnal ven, da bi orali po snegu.7 Nataknili smo si smuči in odhiteli prek nekaj dolin do tiste strmine, ki je že ustaljeno vadbišče. Tu smo se vsi oborožili z močnimi palicami, jih po Valvazorjevem receptu zajahali in po njih kot vilenjaki, divji možje, odbrzeli navzdol.8 Tako je bila na višini 1600 metrov ustanovljena visoka šola za obdelovanje snega. Kmalu smo krenili nazaj proti koči, med prekrasnim razgledom, saj ni bilo megle. Dim iz koče je bil znak, da je v sobah zakurjeno in da je kosilo pripravljeno. Ker so vse prostore zavzeli nesmu-čarji, smo se naselili v kuhinji. Odprli smo nahrbtnike, da se okrepčamo s kruhki. Kmalu pa je vodja vstal, vzel smuči in odhitel ven. Šel sem za njim, vse dokler ni kot drobna točka izginil v daljavi. Velika planina sodi med idealne kraje za smučarje, posebej za začetnike. Vsepovsod so globeli, če se z ene strani spustiš navzdol, te hitrost ponese navzgor skoraj do polovice nasprotne strmine. Ko sem končno "ujel" svojega prijatelja, me je vodil do Križja, ki je eden višjih vrhov na tej visoki planoti.9 Oblaki so se dvignili in vse naokrog jasno nebo, da je prekrasen razgled privabljal oko. Oba navzdol, spust, o katerem sem sanjal. Gledam ga pred sabo, kako izginja, in takoj potem je na drugi strani strmine. Oglasil se mi je s klicem, da je pot v redu, in spustil sem se in brzel svobodno kot ptica. Niti čutil nisem, da se dotikam 7 Kot v drugih zapisih Paulic kar pogosto uporablja slovenske izraze, zato "kosilo" v kurzivu. Takratno smučanje je temeljilo na t. i. plužnem zavoju, in če je bilo snega veliko, je smučar po strmini s "plugom" zares "oral". 8 Nisem vedel, da izraz vilenjak obstoji tudi v slovenščini oz. v slovenski mitologiji. Ima več pomenov, a mi nobeden ni všeč. 9 Ne vem, kje bi lahko bilo to mesto. Tudi na zemljevidih ni označeno. A tako lep razgled, kot je opisan (verjetno v smeri Male planine), je mogoč le s Poljanskega roba. Od tod je mogoč tudi imeniten smučarski spust z udobnim iztekom, natančno tako, kot ga je opisal avtor. snega, oster zrak mi je bičal obraz in polnil pljuča. Oblaki nad nami so se obarvali rožnato, in ko sva se povzpela na zahodno sedlo, je bilo obzorje že popolnoma rdeče. Prepoznal sem stare znance, zdaj sosede Krvavca in Velikega Zvoha, v daljavi pa Karavanke in Julijske Alpe. V nižavah je prevladovala vijoličasta barva, skozi katero so se vlekli dolgi trakovi sive megle. Sonce je že zašlo in tako so se videle le temne sence oddaljenih gora, ki so ostro izstopale na rdečerumenem nebu. Dolgo se nisva mogla upreti temu čarobnemu prizoru, zato sva zamudila. Pohitela sva in vstopila v kočo, razsvetljeno s svečkami in polno pesmi. Vsi so bili zaposleni z okraševanjem smrečice in pridružila sva se jim. Napočil je čas za razdelitev daril. Bila so nenavadna, za gornike pa pomembna: rokavice, vložek za čevlje, orglice, pipa in druge drobne reči, s katerimi se radi obremenjujemo. Ker je bila smrečica že okrašena, smo z enodnevno zamudo pričeli z božičnim slavjem. V sporedu, ki mi ga je poslal Badjura, je bilo zapisano, da je neomejen, in ker nas je bilo dvanajst, kot apostolov, je vsak od nas opisal svojo dogodivščino. Še posebej zgodbo o najnevarnejši gorniški bolezni, zaradi katere je nujna oskrba s čokolado.10 Bilo je čez polnoč, ogenj je že skoraj ugasnil, pa smo pohiteli, da vsaj zaspimo v toplih sobah. Stiskali smo se na prostoru za šest žimnic, a moj manever, da se vrinem mednje, mi ni uspel. Zato sem vzel naše nahrbtnike, jih zložil na klop v jedilnici in končno zaspal. Kakšen sončni vzhod! Naslednje jutro nas je oskrbnik neusmiljeno pregnal z ležišč, da bi videli sončni vzhod. V trenutku sem bil na nogah in tega nisem prav nič obžaloval. Bilo je prvič, da sem s takšne višine videl polno lepoto rožnatih Alp v zgodnjem jutru. Zaradi obilice snega je bil učinek še močnejši: nepregledno snežno polje, na katerem so se lesketali milijoni rožnatih kristalčkov. Zalede-nele površine so bile videti kot zrcala, a v sencah je prevladovala vijoličasta barva. Na vrhu te visoke planote je bil pohleven gorski rob, obrobljen temno, izza njega se je leno povzpenjalo sonce. Na sever sem si pa komaj upal 10 Ugibam, katera bolezen - ali "bolezen" - bi to lahko bila. A če je to bila driska, se je takrat govorilo, da je najboljše zdravilo (jedilna) čokolada. Kot otrok sem enkrat "bolezen" te vrste res doživel in omenjeno "zdravilo" je učinkovalo! pogledati, zakaj brhki vrhovi, ki jih je včeraj še zakrivala megla, so mi zdaj razkrili svojo lepoto. Videti je bilo kot iz pravljice - nebo na severu se je spreminjalo v temno vijoličasto barvo, čudovito usklajeno z vršaci, pokritimi z nežno rdečino. Vse stene, ne zasnežene, pa so bile smaragdne barve, podajajoč plastičnost tej krasni podobi. Ko smo se vrnili v kočo, nas je že čakal čaj. Ker je oskrbnik vedel, da hočemo še na vrh, nam je velel pospraviti sobe in se pripraviti za odhod. Ko smo prišli ven, se je sonce že dodobra dvignilo in čarobnih barv ni bilo več. Zaradi snežnega odboja sončne svetlobe je bilo brez rumenih očal skoraj nemogoče gledati. Navezali smo si smuči in se med bojevanjem z ledenim vetrom odpravili na Njivice. Pri vrhu je veter odpihal ves sneg, pa smo smuči sneli in se prek zaledenelih površin splazili po vseh štirih. Na vrhu je bilo videti, kot da smo se znašli v nekakšnem kraterju, saj so bili zaradi vetra snežni zameti kot venec okrog vsega vrha. Prijatelj me je odvedel na mesto s prekrasnim razgledom na Kamniške Alpe.11 Z dobrim daljnogledom sem odkril dve okni koče SPD na Kamniškem sedlu, ki se je iz Kamniške Bistrice vrinilo med Brano in Planjavo. Vse ostalo je zametel sneg. Eden mojih prijateljev je nekoč pozimi na Kamniškem sedlu nenavadno doživel tole: ko je njegova skupina dosegla vrh, o koči ni bilo ne duha ne sluha. Nenadoma pa se je enemu od njih v snegu vdrlo tako, da je na glavo padel v vdrtino in vsi ostali so mu priskočili na pomoč. Našli so ga v smešnem položaju: namreč, veter je odnesel pločevinasti dimnik ter hkrati kos strehe, in njemu 11 Preden je bila zgrajena žičnica in nato ceste za traktor, so bile Njivice zares amfiteater z izvrstnim zaklonom pred vetrom. Njegov rob en sam razglednik! In onstran, približno proti severu, popolna samota do Dola in še naprej. se je vdrlo prav nad to luknjo. Ko so ga izvlekli, so najprej domnevali, da bodo naleteli na vrata v kočo. Ker pa to ni bilo mogoče, so v kočo vstopili skozi luknjo v strehi. Kot prvo v zahodni skupini kamniških planin sem najprej uzrl kupolasto oblo glavo Brane. Desno od nje je bil niz kot zob ostrih vrhov Križa in Štajerske Rinke.12 V verigi drugih vrhov je posebej izstopala Skuta, "kraljica" kamniških planin, za njo pa Grintovec, podoben tristrani piramidi. Na zahodni strani, v daljavi med vrhovoma Dolge njive in Mokrice, sem opazil kralja slovenskih gora - Triglav - zdaj v snegu kot osivelega starca. Ker sem dolgo stal v snegu, me je začelo mraziti v noge in tudi veter se je okrepil, kar je pomenilo odhod. 12 Z Njivic se desno od Brane - v ozadju Kamniškega sedla - vidi le Mrzla gora. Očitno gre za pomoto, saj so navedeni vrhovi v resnici levo od Brane. Vračali smo se po isti poti in kmalu prišli do smuči. Zdaj je vse šlo hitreje, in ko smo prišli do koče, je bila ura že približno devet in sonce je sijalo tako močno, da celo rumena očala niso bila dovolj; stekla smo zato zatemnili s sajami plamena sveče. Najedli smo se "ostankov", si nadeli nahrbtnike na hrbte in smučke na noge ter odšli v dolino. Pot proti Kamniški Bistrici nam je bila znana, a zdaj mnogo lažja kot vzpon.13 In tako sem daleč od doma v Zagrebu, vendar v prijetni družbi prijateljev iz Slovenije dočakal božič leta 1912. O 13 Ugibam, kod je potekal sestop. Če je dovolj snega, je spust s smučmi možen le do Kisovca oz. do Pasjih pečin. Ker pa je omenjena Kamniška Bistrica, je avtorjeva druščina morda smučala do Dola, nato pa snela smuči in peš sestopila na Kopišča. Če sneg ni pretrd, je "smuka" po podplatih čevljev lahko kar hitra. Morda celo nevarna! O alpinizmu in še čem Pogovor s Klavdijem Mlekužem Pogovarjal se je Žarko Rovšcek Bil je turoben novembrski novembrski dan, ko sem se bližal Mojstrani, kjer s svojo družino živi Klavdij Mlekuž. Dolino Vrat z našimi najvišjimi vršaci so tlačili temni oblaki, kot bi pred vsiljivim obiskovalcem hoteli zakriti čarobni svet okrog Triglava s skrivnostno preteklostjo vred. Misli so bile vpete v načrtovani razgovor, zato me vreme ni motilo. V bujno domišljijo se je prikradel zvok oddaljenega zabijanja klinov tam v Steni, pomešan s kratkimi klici sporazumevanja plezalske naveze. Med plezalci je bil tudi človek, ki sem ga nameraval obiskati tokrat. Kolikokrat v življenju je nabijal tam gori? Verjel sem, da mi bo razkril vse tisto, kar prikrivajo svinčeni oblaki in ostaja zastrto v alpinistični preteklosti, ki jo je tudi sam sooblikoval, v naših in v tujih gorah. Navdajalo me je prijetno pričakovanje. K a Priimek te izdaja za Bovčana. Kakšna je bila tvoja življenjska in poklicna pot? Rojen sem v idilični vasici Kal-Ko-ritnica, pod ostrim vrhom bovškega Matterhorna Svinjaka. Za planinstvo me je že v osnovni šoli navdušila učiteljica nemščine Zdenka Sozio. Otroška leta, pet poletij, sem kot pastir med počitnicami preživljal na planinah Bala in Mangart in si tako prislužil nekaj denarja. Že takrat sem oblezel vrhove od Briceljka, Moreža, Bedinjega vrha in Votlega vrha do Pelca nad Klonicami itd. Eno sezono sem si zadal, da bom Klavdij Mlekuž Foto: Peter Mlekuž te prelepe hribe preplezal kar v lesenih coklah, nabitih s kroparskimi žeblji glavači, in ko se je leseni del iztrošil, so žeblji štrleli kot nekakšni seski. Ko sem cokle temeljito izrabil, mi je sirar na planini mojstrsko iztesal druge. Med plezanjem v težjem terenu sem jih zataknil za pas in plezal naprej v nogavicah. Ovce smo pasli tudi pod Mangartom. Na sedlu sem rad zahajal v kočo, kjer sem z zanimanjem bral Planinske vestnike, predvsem alpinistične članke, in tako sem spoznal, kako sploh izgleda resno plezanje. Leta 1956 sem se vpisal v PD Bovec. Po končani osnovni šoli sem se preselil v Mojstrano. Na poklicni industrijski šoli sem se izučil za ključavničarja, se zaposlil v železarni in nato ob delu nadaljeval šolanje na Tehnični srednji šoli na Jesenicah. Vseskozi pa je bil moj način življenja povezan z gorami, poleti plezanje, pozimi pa alpsko smučanje. Leta 1964 sem se udeležil državnega prvenstva na Šar planini. Od leta 1963 dalje sem aktiven gorski reševalec. Leta 1971 sem se poročil, si ustvaril dom in družino ter zaključil z ekstremnim alpinizmom. Za eno najpomembnejših življenjskih aktivnosti ob delu si izbral prav alpinizem? Seveda. Po prihodu v Mojstrano sem nadaljeval alpinistično pot v tukajšnjem planinskem društvu in leta 1960 začel plezati z domačimi alpinisti. Prve vzpone sem opravil s Francem Lakoto, znanim smučarskim tekačem (Brojanov raz v Stenarju, jugovzhodni greben Kukove špice, Debela peč itd.), in s Stankom Klinarjem, ki je bil naš mentor v mladinskem odseku in nas je usmerjal v branje planinske literature v društveni knjižnici. Član mojstranškega planinskega društva in gorske reševalne postaje je bil takrat tudi skakalec Janez Polda. Slovensko smer v Triglavski steni sem plezal kot prvi v navezi z dvema začetnikoma. Takrat sem začel plezati z Zvonetom Hrastarjem, Radom Koširjem, Edijem Borjančičem in Pavlom Peternelom, ki se je kasneje (1962) žal ponesrečil v steni Velike Mojstrovke. To prvo srečanje s smrtjo v gorah nas je mlade kar precej prizadelo. Ko smo se po nesreči vrnili domov, so nas vsi grdo gledali, češ kaj plezate po hribih, saj se boste vsi pobili itd. Tako se je torej začelo bolj zares? Šestdeseta leta so bila zame najaktivnejša. Osemnajstleten sem z dve leti mlajšim Radom Koširjem splezal Čopov steber. Na odseku so naju kasneje "dali v red", češ kako si mulca to drzneta, ne da bi povedala, in kaj bi bilo v primeru nesreče. Leta 1963 smo organizirali prvo odpravo v Zahodne Alpe. V pogorju Mont Blanca smo opravili prečenje Mont Blanc du Tacul-Mont Maudit-Mont Blanc in vzpon na Dent du Geant. Naslednji vzpon je bil poizkus po zahodni steni na Eiger, vendar smo zaradi slabega vremena morali sestopiti. Nato smo se odpravili v pogorje Bernine, kjer smo opravili vzpon po grebenu Biancograt na Piz Bernino in nato še na Ortler. Vse te vzpone nam je s potovanjem vred uspelo opraviti v enajstih dneh. Leta 1964 smo pod vodstvom Avgusta (Gustlja) Delavca organizirali odpravo v Durmitor in splezali nekaj lepih prvenstvenih smeri. V Bobotovem kuku sva skupaj s pokojnim Stanetom Koflerjem splezala prvenstveno, celo z nekim detajlom stopnje -VI. Leta 1964 sem bil na enotedenskem tečaju ledne tehnike na Grossglocknerju, ki ga je vodil še Ciril Debeljak - Cic. Čeprav sem bil leta 1967 izbran v odpravo na Kavkaz (vodja Tone Sazonov), smo ostali doma zaradi nekega spora s Sovjetsko zvezo. Na predlog Aleša Kunaverja, takratnega predsednika komisije za alpinizem, smo se odpravili v Vališke Alpe, kjer naj bi prečili vse štiritisočake okoli Zermatta. Po pripravi depojev hrane na vmesnih postajah in skupnem prečenju Weisshorna je zapadlo več metrov svežega snega. Odšli smo v dolino in poskušali z vzponi posameznih navez. S Tonačem nama je svež sneg preprečil tudi poskus v severni steni Matterhor-na. Ostali so odšli domov, midva pa sva opravila še vzpon na Taschorn in Dom, grebensko prečenje z bivakom na vrhu. Po opravljenih vzponih v Zermattu sva se preselila v Chamonix. Tam smo s Francem Štupnikom - Cickom, Ivanom Medenom in njegovimi francoskimi prijatelji potem splezali smer Magnone in Bonattijev steber v Druju. Pri poskusu v Walkerjevem stebru je žal steber. Pod Grandes Jorasses sta se nam pridružila še Matic Maležič in Tine Čopič. Žal nas je dvanajst Japoncev pred nami močno zadrževalo. Po dvakratnem bivaku smo vendarle opravili prvi jugoslovanski vzpon čez severno steno Grandes Jorasses. Med tvojimi prvenstvenimi v domačih gorah je tudi Anceljnova smer v Stenarju. Smer se imenuje po Jožetu Anceljnu, ki se je ponesrečil v Stenarju. Njegovi starši so bili iz Mojstrane, živeli pa so v Puli. Naneslo je, da sem jo plezal v dveh poskusih, s Koširjem (1966) in Salbergerjem (1967). V spodnjem, precej težkem delu je enostavno zmanjkalo časa za celotno smer naenkrat. Kaj pa Direktna v jugovzhodni steni Stenarja? Za tiste čase kar zahtevno smer sva splezala z Zvonetom Koflerjem v treh poskusih (oktobra 1967). Vstopala sva po polici z vstopa Brojanovega raza. Brez lesenih zagozd pa pri premagovanju poči ni šlo. Opravil si tudi prvenstveno smer v Črnem grabnu. Med plezanjem v Skalaški (1963) sem v Bavarski opazil visečega alpinista. Kasneje se je izkazalo, da sta dva mrtva ponesrečenca tam že peti dan visela na Mojstranški alpinisti na železniški postaji pred odpravo v Durmitor (1964). Od leve: Janez Brojan st., Janko Ažman, Justin Lavtižar, Klavdij Mlekuž, Janez Brojan ml. Manjka Avgust Delavec. Foto: Stane Kofler spet snežilo. Tisto leto sem v okolici Chamonixa in Zermatta preživel 50 dni. Splezali smo še dve smeri v Cha-moniških iglah. Naslednje leto (1968) smo Mojstrančani splezali Walkerjev vrvi. Dan kasneje smo ju v reševalni akciji spuščali navzdol skozi Črni graben. Ker se je vreča zataknila, se je Uroš Župančič spustil do tistega mesta. Med drugim je ugotovil, da je Črni graben možno tudi preplezati. Naslednje leto sva z Mitjem Koširjem v njem preplezala prvenstveno smer. Veliko si menjal soplezalce. Kako je v takih slučajih z zaupanjem? Moral sem se prilagajati, kot je kdo imel čas. Ne bi rad komu dajal prednosti. S Tonačem sem veliko plezal v Zahodnih Alpah, z Brojanom v Cinah, plezal sem z Janezom Dovžanom, z Mitjem Koširjem itd. S Koflerjem sva bila zelo uigrana. Ko je plezal naprej, ni bilo potrebno nič gledati navzgor, ali bo "priletel nazaj". S Tinetom Miheličem sem plezal prvo šestico v Stenarju, Kočevarjevo smer. Poleti je prihajal v Vrata in je načrtno, z različnimi plezalci, obdeloval stene od Krme, Kota, Vrat do Tamarja. Od kod ime "mojstranške veverice"? Ko smo bili prvič v Cinah (1967), smo opazili, da imajo gorski vodniki iz Cortine znak veverice na rokavu. Po vrnitvi domov smo rekli, da bomo tudi mi naredili svoje. Brojanova mama nam je spletla puloverje z znakom veverice. Ažmanu, Brojanu, Koflerju in meni sta se kasneje pridružila še Janez Dovžan in Miha Smolej. Za članstvo je moral vsak splezati določeno število težavnih smeri šeste stopnje. Na grebenu Briceljka v Loški steni, v ozadju Jalovec in Pelc nad Klonicami Foto: Peter Strgar Na odpravi na Anapurno (1969) si bil zadolžen za treninge in asistenco zdravniku. Kako si prišel v moštvo? Okrog leta 1955 sem še v Bovcu prvič videl film o angleškem vzponu na Everest in si zaželel, da bi tudi sam nekoč doživel Himalajo. Ko sem začel plezati, je šla na pot prva odprava na Trisul. Leta 1965 sem bil v rezervi za drugo odpravo na Kangbačen. Za seboj sem imel že težke vzpone v Zahodnih Alpah in domačih stenah. Leta 1968, če se ne motim, sem bil imenovan za alpinista leta. Kot trener alpskega smučanja sem imel določene izkušnje s športnimi treningi. Aleš Kunaver je bil enkraten organizator. Naučil me je veliko več kot vsaka šola. Vsega se je lotil in vzpodbujal: "Nikoli ne smeš reči, da česa ne znaš!" Naročil mi je npr. predelavo aluminijastega prenosnega kontejnerja, da bi na odpravi služil zdravniku tudi kot mizica za instrumentarij. V petih dodatnih kontejnerjih so bili še operacijski kompleti za takojšnjo uporabo in zdravila. Kot asistent sem se ob neutrudnem dr. Andlovicu med štirimesečno odpravo tudi veliko naučil. Zal sem po dokaj uspešnem napredovanju na gori na višini 7100 metrih dobil višinsko bolezen. Verjetno je šlo bolj za močno dehidracijo, saj razen močne vrtoglavice nisem čutil drugih motenj. Dohtar me je v trojki nalil z infuzijo. Ko sem v bazi spet prišel v formo, pa smo na gori že pospravljali. Pelc nad Klonicami nad dolino Trente Foto: Oton Naglost Himalajstvu sem se po tej izkušnji odrekel. Začeli so se gradnja hiše, nadaljnje šolanje in vzgoja otrok. Začel sem zahajati v hribe bolj za svojo dušo, ne več v ekstremne smeri. Posvetil sem se gorski reševalni službi. Drugo leto boš že 50 let v GRS. Delal si tudi v podkomisiji za opremo. S Stenarjem sem usodno povezan: prvo plezanje, moja prva šestka, moja najtežja smer, dve prvenstveni in moja prva reševalna akcija. 14. julija 1963 smo reševali češkega alpinista, ki je po težki nočni akciji preminil v bolnišnici. T. i. Češka plata na poti na Bivak IV me še vedno spominja na ta dogodek. Še sem aktiven, po letnem zdravniškem pregledu sem še sposoben za logistiko, prevoze in organizacijo. Osem let sem bil tudi načelnik podkomisije za opremo pri GRS. Ob pomanjkanju moderne opreme pri nas smo skušali slediti razvoju in včasih tudi z manj legalnimi prijemi uvažali opremo iz tujine. Sodeloval si tudi pri televizijski seriji Gore in ljudje. Zadolžen sem bil za spremstvo in logistiko. Pri kakšnem posebnem snemanju, npr. pri rekonstrukciji vzpona Komaca in Tume preko Stene, sem skrbel tudi za varovanje ekipe. Z Marjeto Keršič Svetel, mojim vojaškim tovarišem, snemalcem Janezom Hrovatom in drugimi sodelavci smo v petih letih posneli vsaj šestdeset oddaj, od domačih gora vse do Himalaje. Bili smo tudi pod steno Anapurne I, ki sta jo Franček Knez in Slavko Svetičič leta 1993 nameravala preplezati v alpskem stilu. V Nepalu smo takrat posneli 35 kaset različnega filmskega materiala. Glavnina žal še vedno leži neuporabljena na naši nacionalni televiziji. Škoda, da so te oddaje ukinili. Marjeta je znala z malo denarja narediti velike stvari. Med snemanjem pod Anapurno si uspešno uporabil tudi svoje medicinsko znanje. Slavca Svetičiča je v močni odjugi med nočnim napredovanjem v steni odnesel plaz več kot tristo metrov navzdol. Imel je hudo poškodovana vratna vretenca. Ko smo ga po čudežu našli živega tik nad snežno razpoko, sva mu z vodjo odprave, Matjažem Pečovnikom, z improvizirano opornico iz smučarskih palic in oblačili imobilizirala vrat. Tako se je kljub bolečinam na dvodnevnem pohodu v dolino lahko gibal sam. Helikopter ga je iz baze prepeljal do prve zdravniške pomoči, nato pa so ga odpeljali na zdravljenje v domovino. To je bila v tistem času zame ena najhujših preizkušenj. Niti slutil nisem, da bom kot član snemalne ekipe tudi reševal. Še bi razpredala. Veliko je ostalo neizrečenega, saj je Klavdij kot odprta knjiga, a pojavili sta se najini boljši polovici. Klavdijeva žena je skozi priprta vrata v gorenjskem naglasu skoraj zažvrgolela: "Ja, kaj pa vidva? A nista še končala? M idve pa sva imele taaak intervju, da se vama niti ne sanja." Seveda, govorili sta o slikarstvu, ki mu je Ana povsem predana. O Vojskarske zaraščene steze x Izhodišče, ki nas zaznamuje Besedilo: Olga Kolenc Naše prve poti v rani mladosti so izhodišče za vse naslednje poti. Vsak delček teh mojih poti se mi zdi kot kamenček v mozaiku, ki gradi nerazdružljivo celoto. Ostaja temelj, ostaja most. Preveč mojih drobnih stopinj je v rojstvu prvih občutkov prečilo lok, da bi lahko pozabila. Samo preko njega sem zmogla preseči vse druge poti, ki vodijo dalje skozi življenje. Čas gre naprej. V meni živijo v vsej prvobitni podobi, čeprav so se po večini zarasle. Preko mojih pisanih kamnov v Vodici se je razlezel asfalt. Travniki kakor razkošen oltar Log se na naši Ravni razpotegne v čistino, gozd, kjer strašita medved in volk, se vljudno odmakne. Bila sem kot ptič, ki plašno in negotovo prvič zakrili nad gnezdom. V varni razdalji sem videla strehe treh hiš. V mislih sem si predstavljala zver, kako zlovešče izstopa iz gozda. Pognala sem se v dir in z lahkoto presegla razdaljo do prvega hišnega praga. Vrata za mano so se hitro zaprla, prijazne roke so v tolažbo postavile predme skodelico toplega čaja. Zev Macesnih, takoj za Tomaževo hišo, se je pojavil nov dvom. Kaj skriva gozd, kje po Štrangelu, kje po Oslovki se klati črna zverina? Napeto sem spremljala sleherni šum, in kar se je dalo na hitro sem v teku dosegla čistino. Svet nad Vodico se znova odpre, pogled zaobjame mehke livade okoli kmetije v Krpciji. Duša tu spet zaigra, se spočije, a tik pod Krpcijsko rajdo, pred gručo velikih leskovih grmov, se mir že spet izgubi. Le kaj se je moralo skrivati v močnem in gostem vejevju? In to dan za dnem, dan za dnem ... Razmeroma redka roža Rožnati gadnjak (Scorzonera rosea) Foto: Olga Kolenc Zimski čas, ko je visoka snežna odeja planoto odrezala od sveta, je bil na naših poteh najbolj surov, todapomlad, čepravpozna, je vse povrnila z obrestmi. Brstenje listja se vsako pomlad tikpod Vojskarsko planoto za nekaj čas ustavi. Hladni alpski vetrovi v začetku maja še ne dovolijo, da pomlad pride tudi sem gor. Hlad nato le popusti in mehka zelena preproga neslišno prekrije planoto. Mamljiv vonj prvih nežnih cvetov, ki bodo kmalu poniknili v hitro rastočem zelenju, draži nosnice. Tako težko sem dočakala dan, da bo zimsko obdobje končno za nami. Odložila sem ruto in dovolila, da sonce obsije moje lase. Vso dolgo zimo niso videli sonca ... Prišlo je poletje. Travniki z grički v okolici doma so se mi zdeli kakor razkošen oltar na praznično cvetno nedeljo. Pisana barvna paleta narave je z letnimi časi neslišno pronicala vame in mi ostrila občutke za prostor in čas. Leta so tekla, rasla sem s svojo prvo vsakdanjo potjo, rasla s podrastjo, rasla z drevesi. Kopala sem glino, nabirala kamenje. Pogosto me je ujela noč in mama Ivana, že vsa zaskrbljena, se je jezila. Dolgo sem mislila, da se nad našo Vojskarsko planoto razteza edino obzorje. Glede na njeno lego se mi še danes včasih zazdi, da je tako. Zdi se, kot da se je ob stvarjenju sveta ta zemlja pognala navzgor iznad grap, da pod nebesnim svodom najde nekaj pokoja. Med kopaste, z gozdom poraščene griče je ujela tiste nekaj skromne, za nas "svete" zemlje. Preživela nas je. Iz centra Vojskega, ki stoji na višji nadmorski višini kot Log, se je končno odstrl pogled na belo verigo gora. Le kako bi dosegla greben in pogledala, kaj je na drugi strani? Grapa Oslovka Ne prosti čas, nuja je bila tista, ki nas je gnala na pot. A moj nemirni duh je pogosto zahteval še več. Želel je preveriti, kaj je v naravi tam zadaj, tam zgoraj, tam spodaj . "Grem," sem rekla domačim, in vedeli so, da bom šla. Ata Rudolfje večkrat dodal nekaj enih in istih besed, naj gledam pod noge in pazim na brezna. In sem šla. Tista prva in najbolj "moja" je bila grapa Oslovka. Kadar je ob suhih zimah zmanjkalo kapnice, sva se z atom s posebnimi velikimi sanmi na smučeh in smučmi na nogah prebijala v grapo do vode. Zgornji del ozke struge, kamor sva na povratku domov mukoma vlekla z vodo napolnjeni čeber, je s pomladjo povsem oživel. Kar naenkrat je bilo vode preveč, od vsepovsod so curljali studenčki. Oživel je najbližji studenček Rep, kamor smo tudi poleti pogosto hodili po svežo vodo za pitje. Kadar sem odšla ponjo, sem v grapi včasih ostala po celo popoldne. Ko sem začela stikati po majhni, s kalužnicami poraščeni strugi, sem povsem izgubila občutek za čas. Klokotanje studenčka me je vabilo dalje do naslednjih izvirkov. Čeprav sem se še vedno bala medveda, sem počasi premagala strah. Postopoma sem raziskala celotno grapo Oslovko vse do Gačnika. Z vso ljubeznijo sem se posvetila naravi in še danes ne vem, katera vilinska bitja so mi dajala moč in navdih. Deset let sem bila stara, ko se mi je ob žuborenju studenčka Repa rodila tale pesem: Izpod Razgled na del Vojskarske planote s poti na Vojščico Foto: Olga Kolenc skal izviraš, / ti potoček mili, / v daljo mi prodiraš, /me tolažiš v sili. / Mirno žuboriš, / nikdar ne prenehaš, / se nikdar ne upehaš, / le v daljavi tvoja pesem se izgubi ... Pozabila sem na čas, bila sem v svojem kraljestvu. Tu se začenja navdih, tu se začenja pot, ki me vodi v svet, ki ga še vedno odkrivam po istih načelih. Drevesa so dihala zrak, vsak list zase je vedel, kje je, vsak je utripal s celoto. Tam sem stala jaz, bila sem celota. Že zgoraj, na cesti, se je začenjal tisti tako zamorjeni, grobo posiljeni svet, poln ukazov. Jaz pa sem bila tako drobna in majhna, tako nezahtevna, da sem se pogosto izgubila med velikimi lapuhovimi listi. Včasih sem se spozabila, po grapi se je že plazil mrak. V drevesnih krošnjah je završalo. Zavedla sem se, da moram domov. Misel na divje zveri in druge, imaginarne strahove mi je v mraku še vedno poganjala strah v kosti. Nemudoma sem stekla po strugi navzgor, se spotikala ob korenine dreves in se ustavila šele pod sosednjo, Tomaževo hišo. Mama si z mojimi izleti v svetlobi dneva ni povzročala preveč skrbi. V dno duše me je poznala in razumela. Veliko bolje kot jaz je poznala celotno Oslovko. Samo drevesa vedo za vse njene skrite najstniške misli in želje, saj je v grapi kot mlado dekle dolge dneve pasla krave. S sladkimi koreninicami si je pogosto lajšala lakoto, z vodo gasila žejo. Od Štrangela do Hudournika Moj teritorij se je z leti vse bolj širil. Izkoristila sem sleherni čas in se vse bolj korajžno sama klatila po obsežnem področju celotnega dela zahodne Voj-skarske planote. To so bila prav posebna področja: prva in druga Zadolina, Velika Ogalška dolina, Krpcijska Sivka, Zavrh, Luckin tal, Rničejše, Maganiska meja, del Gačnika, prehodna območja Planinice . S pomladjo so še posebno vabile livade okoli Planinice. Maj je norel. Kot uročena sem obsedela sredi obsežnih zaplat šmarnic in kranjskega jegliča. Vonj se je širil in dražil nosnice, dišala je cela Vojskarska planota in z njo ves planet (kranjski jeglič danes vidimo le še na redkih skritih kotičkih, daleč stran od poti). Raziskovala sem dalje. Svetloba jasnega dne se je prebijala skozi gosto vejevje in se igrala v neštetih barvnih odtenkih. Na robu gozdne jase sem se ustavila kakor prestrašen zajček. Srce mi je divje razbijalo v prsih. Tišino in mir sta motila le ptičji spev in brenčanje žuželk. Včasih se je zaslišal oddaljeni klic, pasji lajež. V prepričanju, da nevarnosti ni, sem končno stopila na plano. Narava se je s poletjem dokončno okitila s cvetjem. Sledila sem sleherni vrsti travniških rož in se veselila življenja. V visoki praproti sem našla prve jurčke. Kresnice, ki so zasvetile v jasnih nočeh, so v dneh pred kresno nočjo še stopnjevale stara, poganska izročila. Napočil je čas za nabiranje gob in zdravilnih rastlin. Arnika, ki je bila najdonosnejša, je rasla v bližnji in daljni okolici. Nabirali smo tudi ranjak, mačje tace, šentjanževko in čemeriko. Stara sem bila kakih enajst let, ko sem se prvič sama odpravila na uro oddaljeni Kazon, pod Hudournik. Zgodaj zjutraj sem odšla na pot čez Zavrh in dalje proti Vojščici. V bregu nad kmetijo sem zagazila v mokro, do vratu visoko travo. Pretikaje se skozi visoko podrastje sem se spustila vse do rastišč. V smeri severozahoda se razprostirajo dolgi, rahlo vzvalovani planinski travniki. Mejijo na izpostavljen zaraščen teren, ki se nadaljuje v smeri Studencev in pada proti Oblakovemu Vrhu. Obstala sem pred rumeno preprogo iz cvetoče arnike, ki je ponekod delovala tako, kot da bi jo posejala skrbna roka. Njen specifični vonj mi je prijetno dražil nosnice. Prsti so vztrajno grabili lek in počasi polnili veliko vrečo, ki je služila za moko. Sonce je zlezlo v zenit. Utrujena sem se usedla na tla in za kosilo iz žepa povlekla kos domačega kruha. Nedaleč od našega doma, v smeri severovzhoda, se kakor hrbet speče živali začenja obsežen, z gozdovi poraščen Štrangel. Dišal je po lesu, smoli, sivki, arniki, po malinah in borovnicah in verjetno še čem. Razgiban poraščen teren, poln kraških vrtač, je v meni vselej porajal tako spoštovanje kot strah. Sama sem se previdno držala le južnih obronkov, ki so povsem neopazno prehajali v gozd. Nešteto ur sem prebila v podrastju, med vitkimi debli macesnov, v borovnicah. Kolovozne poti so se nevsiljivo vrivale v gozd in vodile do mest, kjer smo vsako jesen na državnem posestvu ročno napravljali drva in grabili listje. Marca, ko je bil sren, smo drva včasih vozili domov na posebnih velikih saneh. Transport s sanmi je bil lažji kot v letnem času z ročnim vozičkom. Na senčni strani Studencev Lepoti navkljub je bilo na naši robati parceli vedno premalo sena. Ata je stalno razmišljal, kje se bo dalo na tujem dodatno "nastrgati" še malo sena. Trava "na steblu" je bila iskana dobrina, ki smo jo najpogosteje odplačali z delom. Pokosili so se vsi bližnji in daljni obronki, pa pasivne, že s sivko zaraščene jase. Najbližje našemu domu je ostajala za košnjo le edina gola strmina v Studencih. Planotasti svet se v smeri severozahoda naenkrat konča, obsežne strme grape pa padajo vse do potoka Kanomljice. Ata je vedel, da bo ta košnja najhujša, a bo še zmogel teh nekaj bremen. Čeprav je strmina peklenska, bo prihranil tako na dolgih poteh kot tudi pri konjski vpregi. Temeljito je "pošpičil" koso in se navsezgodaj zjutraj spustil v zaraslo globel, vse do gozdne jase. Izvirek pod Planinico Foto: Olga Kolenc Dopoldne smo mu prinesle skromen obed. Sesedel se je v breg, med "radanice". Zaradi naklona so se kar same od sebe valile navzdol, vse do grmovja. Mokro travo smo z grabljami znova znosili na sonce. Nato smo se dvakrat dnevno spustili v Studence in z grabljami pridno sušili seno. Vlažna, na severno stran obrnjena jasa, obdana z gozdom, je redkokdaj videla sonce. Vzpon je bil težji od spusta. S težavo sem v pljuča zajemala zrak in se z rokama upirala v gornji del stegen. Zgoraj med drevjem se je pojavila lepa, že pravljična steza, ki je pripeljala na rob planote, tik pod Zavrh. Strmina se tukaj položi, pred nami je čisto drugačen svet od tistega v senčni globači. Ko se je trava končno le posušila, nas je čakal transport. Ata se je, otovorjen s prvim bremenom sena, počasi vzravnal sredi strmine. Njegovo vidno polje je izpod senene gmote lahko doseglo samo naslednji korak in v breg vkopano stopinjo. Lovil je ravnotežje in čisto počasi, korak za korakom, stopal iz senčne grape navzgor proti robu planote. To obsežno divje območje Studencev je hkrati ponujalo kruh, čeprav je bil trd in grenak. Kadar je ata vsak dan odhajal za njim v senčne globeli sekat les, sem v njegovem pogledu vselej zaznala tesnobo. Okoli poldneva smo se zadnje tri sestre s kosilom (loncem mineštre) podale za njim. Mama je lonec pokrila s pokrovko, ga trdno povezala s kuhinjsko krpo in naredila nekakšen ročaj. Na zgornjem, ravnem delu poti je nekako še šlo. Običajno smo se kar bose spustile v globel in kot gamsji mladiči iskale varne stope v strmini. Vozel na krpi se nam je kmalu zrahljal, izpod pokrovke je pricurljala mineštra, ki se je, kot v najbolj črnem scenariju, tudi razlila. Le pet minut od našega doma se nahaja vstop v Studence, ki vodi do zgodovinskega spomenika iz časa druge svetovne vojne - Partizanske tiskarne Slovenija. Urejena, precej obiskana steza mi je omogočala pot do malin, ki so zorele po bližnjih posekah. Neštetokrat sem se sama spustila vse do barak in šarila po skrivnostnem skalnem izviru. Sorodnike, ki so poleti prihajali k nam na obisk, sem obvezno pospremila v grapo. So poti, ki nam zapuščajo sled, čeprav se je vanje že zdavnaj zajedla podrast. Globoko v nas za vedno ostajajo nespremenjene. Samo preko njih se lahko z dušo otroka vračamo na izhodišče. O o Marmof / JAKNA SPEED UGHT TEHNIČNA, LAHKA, ROBUSTNA IN ČISTIH LINIJ Speed lightje minimalistična jakna ki bo prevzela vse navdušence, ki iščejo učinkovito in lahko rešitev za svoje avanture. Izdelana iz Gore-Tex® Pro tkanine, je nepremočljiva, odporna na veter in odlično diha. Kapuca z ojačanim robom, širina pasu in konci rokavov se lahko enostavno prilagodijo. Kolekcijo Marmot najdete v trgovinah: ANNAPURNA, Krakovski nasip 4, Ljubljana Avantura šport, Gregorčičeva cesta 19, Ilirska Bistrica Suvel šport Nova Gorica, Trg Edvarda Kardelja 5, Nova Gorica Cult, Dolenjska c. 350, Lavrica Svet športa, Titova 16, Jesenice Proklimb, Ljubljanska cesta 1, Bled www.annapurna.si GORE-TEX* Pro izdelki Oblačila z GORE-TEX® Pro tehnologijo so so izdelana za maksimalno čvrstost in so namenjena brezkompromisni in dolgoročni uporabi. 3-slojna konstrukcija. O www.marmot.eu Pot in vlaga izhlapevata Dež in veter ostaneta zunaj Zunanji materijal GORE-TEX* Membrana Zaščitni sloj Zakladi doline zelenega zlata Spodnja Savinjska dolina Besedilo: Janja Lipužič ■v C as norčavih običajev preganjanja zime me je spomnil na pustni torek pred nekaj leti, ko sem Maji namesto zguncanega gorenjskega repertoarja navrgla predlog o izletu v hriboviti svet onstran Trojan. Ideja je naletela na nepričakovano vneto odobravanje. Jasno, takoj me je spregledala! Našemljeni v Božička sva gazili prvenstvene stopinje v do kolen zasneženo Dobroveljsko planoto in celo pot se nama je sladko smejalo do ušes ... Karneval planinskih dogodivščin sva zastavili na Vranskem, na zahodnem robu Celjske kotline, od koder se proti Žalcu razprostira ravnina Spodnje Savinjske doline. Ob rodovitnem porečju Savinje in njenih pritokov Bolske, Pake, Hudinje in Voglajne raste skoraj tri četrtine vseh hmeljskih nasadov v Sloveniji, ki dajejo dolini nezamenljiv pečat. Braslovčam, Polzeli, Preboldu, Šempetru in drugim krajem je sodobna avtocesta preko Trojan v zadnjih letih končno olajšala njihovo prometno povezavo z osrednjo Slovenijo. Pod hribce, dolce in kozolce gričevnatega obrobja, poseljenega z gručami kmečkih hiš in razloženimi domačijami, se s široke ravnice izvijajo številne stranske ceste. Na zahodu dolino obdaja Dobroveljska planota kot skrajni vzhodni odrastek Kamniško-Savinjskih Alp, na severu pa nekaj nižja Ponikovska planota. Obe imata značilnosti kraškega sveta. Na jugu se dviguje severni rob Posavskega Mrzlica, levo Gozdnik, desno Mrzlica Foto: Janja Lipužič hribovja, natančneje Mrzliško pogorje, ki mu pripadajo vrhovi od Čemšeniške planine, Javorja, prek Mrzlice do Šmohorja. V neskončnih ovinkih preko prevala Vrhe ga preči cesta, ki Savinjsko dolino povezuje z Zasavjem. Med graščaki, vitezi in rimskimi togami Spodnja Savinjska dolina ima dolgo in bogato preteklost, ki je pustila pečat v dragocenih arhitekturnih spomenikih. Blizu Braslovč zobu časa kljubujejo ostanki srednjeveškega gradu Žovnek, enega najstarejših gradov na Slovenskem, v katerem so nekdaj živeli predniki celjskih grofov, po njihovem izumrtju pa so ga prevzeli Habsburžani. Z gradu je čudovit pogled na spodaj ležeče jezero, zatočišče več kot sto vrstam ptic. Za žolne nisem prepričana, tako ali Nasadi hmelja so zaščitni znak doline. Foto: Janja Lipužič Komenda iz 12. stoletja, ki je bil v lasti malteškega viteškega reda, in dvorec Šenk s parkom redkih drevesnih vrst, zaščiten kot kulturni spomenik. V Preboldu trohnijo ruševine nekdaj pomembnega gradu Liebenstein, zato pa je toliko lepši obnovljeni Dvorec Pragwald. Ohranjenih je tudi nekaj reprezentativnih trških zgradb, kot sta Schwentnerjeva hiša iz 19. stoletja na Vranskem in Zotlova kovačija iz 16. stoletja v Žalcu, kjer se nahaja tudi rojstna hiša skladatelja Rista Savina. Če vas bolj kot dvorne spletke in antični miti zanimajo stara vozila in tehnični predmeti, ne zamudite Začetki sodobnega hmeljarstva in pivovarstva segajo v drugo polovico 19. stoletja, prvi podatki pa datirajo daleč v 12. stoletje. Hmelju in pivu so skozi zgodovino pripisovali številne zdravilne lastnosti. Pivo vsebuje telesu koristne sestavine, kot so B-vitamini in minerali, brezalkoholno pivo je tudi odličen izotonični napitek, ki lahko pomaga pri hitrem nadomeščanju tekočin. Nič čudnega torej, če hmelju pravijo tudi zeleno zlato! Vse zapisano in še mnogo zanimivih stvari boste izvedeli v Ekomuzeju hmeljarstva in pivovarstva v Žalcu. priložnosti za obisk gasilskega muzeja v Žalcu ali muzeja motociklov na Vranskem, na Polzeli pa si lahko ogledate največjo zbirko starih traktorjev pri nas. tako z imenom gradu nimajo nobene veze. To se je razvilo iz prvotnega naziva castrum Sevnekke in je povezano z reko Savno oziroma Savinjo. Skozi Šempeter v Savinjski dolini je že v rimskem času tekla pomembna cesta, ki je povezovala Oglej z Ljubljano, Celjem in Ptujem. Ob njeni trasi so pred šestdesetimi leti po naključju odkrili ostanke dva tisoč let stare rimske nekropole, ki se je ohranila v poplavnih prodnatih nasutjih reke Savinje. Grobnice in nagrobne spomenike bogatih rimskih družin so restavrirali in uredili v edinstven arheološki park. Eden najpomembnejših rimskih spomenikov pri nas je na ogled med aprilom in oktobrom, nahaja pa se v samem središču mesta. Na Polzeli stojita grad Zimska romantika pod kočo na Čreti Foto: Janja Lipužič Plezališče na Vranskem Foto: Janja Lipužič Grad Žovnek nad Žovneškim jezerom Foto: Janja Lipužič Od (podzemnega) pekla do (planinskega) raja Pohodniško avanturo začenjamo v podzemlju gričevnate Ponikovske planote, ki je osrednji del Ložniškega gričevja. Tu se skriva čisto prava kraška jama Pekel, edina jama pri nas, v kateri so poleg orodja našli tudi človeške ostanke iz dobe paleolitika. Ob vhodu nas pozdravi okamneli peklenšček, drugih pregovorno peklenskih okoliščin pa se ni bati. Nasprotno, na sprehodu po dobrem kilometru urejenih rovov nas spremlja čisto znosna temperatura 10 stopinj Celzija, poleg čudovitih kapnikov, kristalov in naravnega mostu lahko občudujemo tudi najvišji podzemni slap v Sloveniji. Jama je odprta od marca do oktobra, okoli nje je urejena krajša gozdna in geološka učna pot. Podobno izvotljen kraški svet najdemo tudi na gozdnati Dobro-veljski planoti. Ime ji je dala stara slovanska beseda za hrast, dob. Med številnimi jamami in brezni sta bolj znani Škadavnica, velika votlina blizu Vranskega - vanjo bomo pokukali tudi mi - in Brezno presenečenj, ki v globino meri kar 472 metrov. Planota je prepredena z gozdnimi cestami, kolovozi in vlakami. Prečita jo lokalna Savinjska planinska pot in evropska pešpot E6. Med bolj priljubljene izletniške točke na Dobrovljah sodijo cerkev sv. Jošta in bližnja kapela sv. Gervazija in Protazija nad prevalom Lipa, Tolsti vrh, 1077 m, ter Planinski dom na Čreti v osrednjem delu. V vzhodnem delu je edina postojanka Dom borcev NOV 1. Savinjske čete, tja se odpravimo iz Braslovč ali Letuša. Na Dobrovljah so v spomin na partizanske boje postavljena številna obeležja NOB. Polno hribov, vršičev ... Mrzliško pogorje je razgiban gozdnat svet južnega obrobja Spodnje Savinjske doline. Na zahodu pri Trojanah se začne s košato Čemšeniško planino (med Savinjčani je bolj uveljavljeno INFORMACIJE Južna pobočja Dobrovljske planote, nad njo Ropasove peči Foto: Janja Lipužič ime Velika planina), ki se najvišje vzpne na Črnem vrhu, 1204 m, za Kumom drugo najvišjo goro Posavskega hribovja. Na sončni jasi pod vrhom stoji celo leto oskrbovana koča. Na drugo stran se planina spušča proti Partizanskemu vrhu oziroma Sveti planini, 1011 m, in Javoru, 1132 m. Med njima leži prikupen zaselek Vrhe s cerkvijo sv. Lenarta in planinskim domom. Pot na Javor ni označena, vendar je dostop po kolovozih mimo nekdanje smučarske proge oziroma vlečnice razmeroma enostaven. V osrednjem delu na območju krajinskega parka kraljuje njegova visokost - Savinjski Triglav. Nikar ne dla-kocepite; ob velikem bratu - s katerim se gledata čez pol Slovenije - je res pravi palček, ampak Mrzlici, 1122 m, tako pravijo domačini, se ne spodobi ugovarjati. Kdor se je okužil z virusom savinjsko-zasavske planinske mrzlice, že ve, zakaj je tako v čislih, drugim jo bomo podrobneje predstavili kasneje. Vzhodneje se Mrzliško pogorje z Gozdnikom, 1090 m, še zadnjič vzpne v tisočmetrske višave. Na poraščenem vrhu, ki je umeščen v grafični simbol Savinjske planinske poti, je postavljen manjši bivak. Vzhodni del zaključujeta Šmohor, 787 m, s priljubljeno planinsko postojanko in razgledni Malič, 934 m. Njegova pobočja se spuščajo K /, M M« wa rmmi tolst» vrh SV. JO ŠT A BEZOVEC v,, letus VRAMSKO Dostop: V Spodnjo Savinjsko dolino se pripeljemo po avtocesti Ljubljana—Maribor, na voljo so izvozi Vransko, Šempeter in Šentrupert. Mrzliško pogorje preko prevala Vrhe preči lokalna cesta Trbovlje—Prebold. Planinske koče: Planinski dom na Mrzlici, 1093 m, telefon 040 168 127, 03 564 14 35, odprt celo leto razen ob ponedeljkih; Planinski dom 1. štajerskega bataljona na Čreti, 966 m, telefon 031 361 922, 03 572 52 85, odprt ob koncih tedna in praznikih; Planinski dom na Gori Oljki, 725 m, telefon 041 790 618, 03 541 77 34, odprt vse dni v letu razen ob ponedeljkih; Dom dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini, telefon 031 530 140, odprt od maja do konca septembra vse dni razen ponedeljka, ostale mesece ob koncih tedna in praznikih; Zajčeva koča pod Krvavico, 742 m, telefon 03 572 72 14, odprta ob koncih tedna in praznikih v poletni sezoni; Dom pod Reško planino, 664 m, telefon 041 783 391, 03 572 47 23, odprt ob koncih tedna in praznikih; Dragov dom na Homu, 605 m, telefon 031 776 753, 03 571 77 90, odprt ob koncih tedna in praznikih; Planinski dom na Bukovici, 568 m, telefon 041 223 735, odprt ob koncih tedna in praznikih; Lovski dom pod Golavo, 560 m, telefon 03 572 47 20. Literatura: Vladimir Habjan, Jože Drab, Andraž Poljanec, Andrej Stritar: Kamniško-Savinjske Alpe. Ljubljana, 2004. Marjan Pergar: Posavsko hribovje. PZS, 2004. Božo Jordan: Vodnik po Savinjski planinski poti. PD Zabukovica, 2002. Željko Kozinc: Lep dan kliče 1-4. Modrijan, 1999-2007. Irena Cerar Drašler: Pravljične poti Slovenije. Sidarta, 2004. Franjo Brglez: Kekčeva potepanja. Mladinska knjiga, 2011. Zemljevidi: Posavsko hribovje, zahodni del: Menina, Ostrež, Kum, 1 : 50.000; Kamniško-Savinjske Alpe, 1 : 50.000; Spodnja Savinjska dolina, 1 : 30.000. Spletne povezave: www.dezela-celjska.si;www.ekomuzej-hmelj.si; www.pd-sempeter.si/spp.html. Sv. Jošt nad Dobrovljami Foto: Janja Lipužič proti spodnjemu toku Savinje, geografski meji obravnavanega območja. Med glavno verigo Mrzliškega pogorja in Spodnjo Savinjsko dolino valovi vzporedni niz hribov, gričev in vršičev, kot so Reška planina, 925 m, Krvavica, 909 m, Kamnik, 856 m, Golava, 836 m, Kotečnik, 772 m, Hom, 607 m, in Bukovica, 584 m. Če bi jih prekopirali pod vznožje veličastnih Julijcev, se nanje najbrž ne bi dvakrat ozrli, tu pa nikar ne naredimo te napake. Lokalna društva so poskrbela za dobro označen labirint planinskih poti, ne manjka niti planinskih postojank. Razen redkih izjem so odprte vsak konec tedna v letu, v bližino večine se je možno pripeljati tudi z avtomobilom. Izhodišč, ciljev in povezav je toliko, da nam za podroben opis enostavno zmanjkuje prostora. Nekaj idej najdete v opisih, še več se vam jih bo utrnilo ob branju vodnikov ali pa kar na sami turi. Tragikomedija pod krvavimi skalami Ena od specialitet za planinske gurmane je brez dvoma Krvavica. No, ne delam reklame za jedilnik bližnje koče, govorim o atraktivnem Vhod v kraško jamo Pekel Foto: Janja Lipužič skalnem čoku in številnih naravnih posebnostih, med katerimi sta veliko naravno okno in rdečkasto obarvana zahodna stena. Legenda pripoveduje o krutem graščaku, ki je preko nje metal svoje nepokorne tlačane, zato je še danes rdeča od krvi. Dobra novica je, da so ti "ljudski običaji" že zdavnaj izumrli in lahko danes vzpon na Krvavico priporočam vsem tistim, ki se ne ustrašijo strmega pobočja, nekaj metrov jeklenic in pogleda čez navpično pečevje. Kar pogumno, če zmore medved, boste menda tudi vi. Brez šale; na začetku poti me je presenetilo obvestilo lovske družine, da se nahajam v območju rjave mrcine. In Savinjska planinska pot (SPP) je obhodnica, ki povezuje postojanke na vrhovih, slemenih in v dolinah širšega celjskega območja. Leta 1972 so jo zasnovala lokalna planinska društva. Sodi med starejše tovrstne poti pri nas in je kategorizirana kot lahka vezna pot. Njena dolžina znaša 107 kilometrov, prehoditi jih je mogoče v slabih štiridesetih urah. Ima 26 obveznih in dve neobvezni kontrolni točki. Najvišja meri 1204 metre (Črni vrh), najnižja pa 363 metrov (sv. Jedrt). naj se gibam pazljivo. "Jok, tale gorski safari ne bo zame," sem si rekla in jo jadrno ucvrla v zavetje pločevine. Posvet glede realnih možnostih srečanja je odločil, da vseeno greva. Samo še avto preparkirava in . Ne, ne, kaj gre pa tamle? Družinica divjih svinj! Pet zveri, strumno ena za drugo po stezi (!) navzgor. Zasedam krvoločnih krempljev in čekanov, ki naju bodo zmasakrirali v nespoznavno mesnino, sva se srečno izogibali vse do sestopa s Čemšeniške planine, ko je v gozdu završalo. V divjem diru, preskakujoč podrto drevje in snežne plaziče, sta pred otrplima žrtvama - bežala dva preplašena gamsa . Reportaže pogosto sklenemo s priporočili in predlogi o drugih aktivnostih, ki so poleg hoje primerne za predstavljeno področje. Tokrat izpostavimo v zadnjih letih čedalje popularnejše športno plezanje. Zanj je na obrobju Spodnje Savinjske več kot dovolj možnosti; tu so Vransko, Čreta, Podmeja, Kamnik, Reška planina in Kotečnik. Slednji velja za eno večjih plezališč pri nas in ima več kot 300 plezalnih smeri vseh težavnostnih stopenj. Vas mika poskusiti? Tudi mene je in povem vam, po prvem nebogljenem kobacanju čez skalno "štirico" se mi je cel dan smejalo do ušes! O HA i* Posavsko ^a^; Mrzlica, 1122 m, in Golava,836 m SLO hribovje hi Planinski dom na Mrzlici Foto: Janja Lipužič Mrzlica je najvišja točka zavarovanega krajinskega parka enakega imena in ena najbolj priljubljenih gora zasavskih in savinjskih planincev. Najhitreje je dostopna po štiri kilometre dolgi cesti s prevala Vrhe oziroma s Podmeje med Preboldom in Trbovljami, ki pripelje do celo leto oskrbovane koče, sicer pa po številnih označenih poteh iz obeh dolin ob znožju. Razgledi z vrha so prostrani in sežejo vse do Triglava. Mrzlico lepo vidimo z Golave, ki preseneti s strmimi pobočji in majhnim bivakom na prepadnem vrhu. Osvojili jo bomo po lažji od skupaj treh poti; drugi dve (Zajčeva, Ovčja) sta zelo strmi in mestoma varovani. Zahtevnost: Lahka označena pot. Na grebenu pod Golavo in na samem vrhu je posebej v mokrem potrebna previdnost; pozimi je pot zahtevna. Oprema: Običajna planinska oprema. Nadmorska višina: 1122 m Višina izhodišča: 560 m Višinska razlika: 780 m Izhodišče: Lovski dom pod Golavo. WGS84: 46,21593825, 15,10864651 Avtocesto Lju-bljana-Maribor zapustimo na izvozu Šempeter. Peljemo se skozi Sv. Lovrenc (smer Matke) in za krajevno tablo zavijemo desno. Parkiramo pri koči. Koči: Planinski dom na Mrzlici, 1093 m, telefon 040 168 127, 03 564 15 35; Lovski dom pod Golavo, 560 m, telefon 03 572 47 20. Časi: Izhodišče-Golava 45 min Golava-Mrzlica 2.15 h Sestop 1.30 h Skupaj 5 h Sezona: Vsi letni časi. Pot na Golavo je pozimi zahtevna. ix • r* • i Posavsko y'*C Krvavica, 909 m, in Črni vrh, 1204 m_SLO hribovje /V Povezava vzponov na Krvavico, izstopajoče strmo goro vzhodno od Čemšeniške planine, in Črni vrh, drugi najvišji vrh Posavskega hribovja, je tura, ki nas ne bo pustila ravnodušnih. Obeta plezanje skozi atraktivno naravno okno, pogled na prepadno rdečkasto steno, ki se je drži pridih srednjeveške legende, bližnje srečanje z divjimi živalmi in reševanje manjše orientacijske zanke na neoznačenih poteh. Izhodišču najbližji sestop pelje skozi Tesen graben, vendar pot ni več vzdrževana. Prehod pod zahodno steno ni označen. V bližino Zajčeve koče se lahko pripeljete tudi po cesti iz Loke ali po drugi strani s prevala Presedlje. Zahtevnost: Zahtevna označena in nezahtevna neoznačena Krvavica in del njene rdeče stene Foto: Janja Lipužič pot. Na Krvavici je v mokrem zaradi zdrsa potrebna velika previdnost. Pozimi to pot odsvetujemo. Na neoznačenem odseku potrebujemo občutek za orientacijo. Oprema: Običajna planinska oprema. Nadmorska višina: 1204 m Višina izhodišča: 370 m Višinska razlika: 995 m Izhodišče: Loke pri Taboru. WGS84: 46,2219072, 15,00584503 Avtocesto Ljubljana-Maribor zapustimo na izvozu Vransko (iz smeri Ljubljane) ali Šentrupert (iz smeri Maribora). Peljemo po vzporedni cesti do Kaple, tam zavijemo desno skozi Ojstriško vas in Tabor v Loke ter mimo odcepa ceste k Zajčevi koči proti Presedlju do parkirišča ob cesti. Koči: Zajčeva koča, 742 m, telefon 03 572 72 14; Dom dr. Franca Goloba na Čemšeniški planini, telefon 031 530 140. Mrzlica, 1122 m, in Golava , 836 m Posavsko ^^ SLO hribovje Tli Vodniki: Marjan Pergar: Posavsko hribovje. PZS, 2004; Irena Cerar Drašler: Pravljične poti Slovenije. Sidarta, 2004; Željko Kozinc: Lep dan kliče 3. Modrijan, 2003. Zemljevid: Posavsko hribovje, zahodni del: Menina, Ostrež, Kum, 1 : 50.000. Vzpon: Kažipotu ob koči sledimo zložno navzgor do desnega odcepa proti bivaku na Golavi, 836 m. Vzpon je mestoma bolj strm, steza pa proti vrhu precej ozka. Sestopimo po isti poti in nadaljujemo desno pod vzhodnim pobočjem. Svet se odpira, za hišami se pot razširi v makadamsko cesto in se rahlo spušča. Mimo oznake za zahtevno pot na Golavo in slabo vidnega odcepa proti Preboldu pridemo do kmetije, kjer cesto zapustimo in zavijemo levo na kolovoz. Ta se kasneje priključi gozdni cesti, ki se konča pri lovski levo na široko gozdno pot, ki se v ovinkih vzpenja prek severnih pobočij Mrzlice, 1122 m, do priključka s cesto proti koči. Po njej gremo levo pod južna pobočja Homiča. Od strmega vzpona do antene in razgledne točke na vrhu. Sestop: Sestopimo po poti vzpona. Janja Lipužič opazovalnici. Za njo zavijemo koče nas čaka še nekaj minut v Krvavica, 909 m, in Črni vrh, 1204 m Posavsko SLO hribovje nI Časi: Izhodišče-Krvavica 1 h Krvavica-Črni vrh 2 h Sestop 3.30 h Skupaj 7 h Sezona: Kopna sezona. Vodnika: Marjan Pergar: Posavsko hribovje. PZS, 2004; Željko Kozinc: Lep dan kliče 2 in 4. Modrijan, 2001 in 2007. Zemljevid: Posavsko hribovje, zahodni del: Menina, Ostrež, Kum, 1 : 50.000. Vzpon: Skozi naravno okno splezamo po skobah ob pomoči jeklenice. Mimo razgledne točke sestopimo na drugo stran. Prečimo makadamsko cesto, v bližini je manjše parkirišče (levo koča, desno Presedlje), ter nadaljujemo proti Čemšeniški planini. Po kolovozu pridemo na razgledno sedlo s kmetijo, zavijemo desno (levo Vrhe) mimo hiše, nato desno na zložen kolovoz. Zavijemo levo na strmo vzhodno pobočje Črnega vrha, 1204 m, kasneje na položnejši greben. Za vpisno skrinjico (desno Vransko) je kmalu mesto stare koče, vrh je tik za njo. Sestop: Sestopimo proti zahodu do koče. Na prvem križišču pod njo gremo levo (desno Prvine, Trojane), ravno tako na drugem (naravnost Izlake), da pridemo do cerkvice sv. Primoža. Za njo stopimo na zgornji neoznačen kolovoz, ki se v rah lem vzponu zoži v uhojeno stezo. Priključimo se široki poti, nadaljujemo mimo lesene hiše in kažipota do razcepa. Tu zavijemo desno rahlo navzdol do počivališča (mali kozolec), nato pa takoj levo na sedlo, kjer smo vzpon začeli, in se vrnemo se pod vznožje Krvavice, 909 m. Zavijemo desno k Zajčevi koči in naprej na makadamsko cesto. Na ovinku jo zapustimo in po označeni planinski poti sestopimo na asfaltno cesto. Po njej gremo v Loke in na križišču levo do parkirišča. Janja Lipužič Gora Ol Gora Oljka je osamljena vzpetina severno od Polzele, ki je kljub njeni razmeroma nizki višini med vožnjo skozi Spodnjo Savinjsko dolino skoraj ne moremo spregledati. Na vrhu poleg koče stoji mogočna baročna cerkev sv. Križa z dvema zvonikoma, vidna daleč naokoli. Nekdaj se je imenovala Križna gora, novo ime je dobila po sliki na glavnem oltarju, na kateri je upodobljen Jezus na Oljski gori. Zaradi svoje lege je izredno razgledna. Na vrh vodi več označenih planinskih poti iz Andraža, Šmartnega ob Paki, Šoštanja, Velenja in s Polzele. Gora Oljka Foto: Janja Lipužič Na Oljko se bomo vzpeli z juga preko dolgega slemena, ki se začne na Vinskem vrhu (tudi Vimperk), razgledni vzpetini s cerkvijo in kočo. Zahtevnost: Lahka označena pot, primerna za družinske izlete v vseh letnih časih. Oprema: Običajna planinska oprema. Nadmorska višina: 733 m Višina izhodišča: 310 m Višinska razlika: 450 m Izhodišče: Podvin pri Polzeli. WGS84: 46,28866815, 15,06294905 Avtocesto Ljubljana-Maribor zapustimo na izvozu Šentrupert. V smeri Mozirja se peljemo do Polzele, čez železniško progo in most ter v prvem križi šču zavijemo levo. Parkiramo lahko pribl. 20 metrov naprej od začetka markirane poti sredi naselja. Koča: Planinski dom na Gori Oljki, 725 m, telefon 041 790 618, 03 541 77 34. Koča je dostopna tudi po cesti s Polzele (4 km). Tolsti vrh na Dobrovljah, 1077 m_slo saavriniskl SALOMON SYNAPSE - NARAVNO GIBANJE STOPALA Salomon predstavlja povsem nov koncept obutve, ki združuje lahkotnost in naravno gibanje stopala z oporo ter zaščito, ki jo potrebujemo pri pohodu ali teku v naravi. SYNAPSE je namenjen tistim, ki uživajo v naravi, radi raziskujejo nove poti, včasih pa tudi pospešijo svoj korak! Koncept SYNAPSE ponuja 3 ključne novosti: DYNAMICRIDE: Izjemno lahko in fleksibilno blaženje OS Muscle™ nudi potrebno mehkobo pri vsakem koraku. V kombinaciji s sistemom OS Tendon™ sta pomoč pri odrivu in stabilnost izjemna. DYNAMIC TRACTION: Že preizkušen in priznan podplat Contagrip™ nudi popoln oprijem s pomočjo Chevron vzorca. Zaradi izjemne fleksibilnosti blaženja ter podplata se čevelj lepše prilagodi terenu in tako zagotavlja do sedaj nepredstavljiv oprijem tako na skalnatem, kot na blatnem terenu. DYNAMIC ROLLING: Višji petni in nekoliko nižji sprednji del čevlja povečata stabilnost in postavita telo v pravilnejši položaj med hojo ali tekom, tako boste imeli občutek, da vas SYNAPSE kar sami vodijo naprej in naprej proti cilju! Več na www.salomon.com Aqua fallís * VEDNO ČISTA VODA planinskem OKOIJU. HTZ Velenje, I. P., d. o. o Partizanska cesta 78, 3320 Velenje •ÄKB5Ä*"- ^ sssSSs. P^N,NTcvSl TER UŽIVATE XSuTÄcjstevooe a NARAVNEGA OKOLI A. BREZPLAČNA ŠTEVILSKA (•080 81 89) www.sportnaplastenka.si www.aquavallis.si ■ - -'tejí AW^&TÚ'' i vrhunske oblike in kvalitete! Dva nova podpredsednika Skupščina Planinske zveze Slovenije Besedilo: Zdenka Mihelič V soboto, 12. januarja 2013, je v Tržiču potekala delovna Skupščina Planinske zveze Slovenije (PZS) v sodelovanju z Občino Tržič in s Planinskim društvom (PD) Tržič, ki letos praznuje 105 let delovanja. Skupščine se je udeležilo 124 od 277 planinskih društev z glasovalno pravico, udeležba je bila torej 44,8 %. Na delavnici o merilih za razvrščanje društev v prednostne skupine, ki je potekala pred skupščino in jo je vodil predsednik PZS Bojan Rotovnik, so predstavniki planinskih društev podali svoja mnenja in konstruktivne pripombe na osnutek meril, osnovanih na podlagi sprejetih izhodišč na izredni skupščini 4. decembra 2010 v Celju. Merila so ena izmed izvedbenih nalog novega Statuta PZS. V Celju so predstavniki društev, članic PZS, v večini podprli sprostitev pogojev za včlanitev društev v PZS ob hkratnem razvrščanju vseh včlanjenih društev glede na vsebino dela. Glavni namen uvedbe meril je spodbujati včlanjena društva k vsebinsko bogatemu programu dela, osnovno izhodišče meril pa, da nobeno društvo, včlanjeno v PZS, ne sme biti v slabšem položaju, kot ga ima sedaj. Nekatera društva, ki imajo bolj razvejano društveno dejavnost in več aktivnosti, pa bi dodatno nagradili. Delavnica je sodila v sklop javne obravnave osnutka meril, ki traja do 31. januarja 2013. Zaradi praznovanja 120-letnice planinske organizacije bosta letos dve skupščini. Prva je bila tokrat v Tržiču (delovna), druga bo 12. aprila v Celju. Delovna skupščina je bila namenjena podrobnejši predstavitvi programa dela in aktivnosti v jubilejnem letu, sprejemu trajnega poslovnika skupščine, obravnavi pomembnejših izvedbenih nalog iz novega Statuta PZS in volitvam dveh dodatnih podpredsednikov PZS. Podrobneje so predstavili tudi vzorčna pravila za planinska društva, ki so bila pripravljena na podlagi novega Zakona o društvih Ob 120-letnici Slovenskega planinskega društva, katerega naslednica je PZS, bo 27. februarja v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma potekala Svečana akademija Planinske zveze Slovenije. SPD je bilo ustanovljeno 27. februarja 1893. in novega Statuta PZS, ter navodilo o uporabi simbolov PZS. Glede na širok obseg vsebin, pomembnih tudi za delovanje planinskih društev, se je delavnice in skupščine udeležilo veliko število predstavnikov PD. V petek, 12. aprila 2013, bo v Celju svečana skupščina PZS, kjer bomo od rednih vsebin obravnavali poročilo za leto 2012, okvirni program dela za leto 2014 ter Častni kodeks slovenskih planincev, ki je bil sprejet pred 40 leti. Osrednji program skupščine bomo namenili praznovanju, na katerega bomo povabili predstavnike domačih in tujih organizacij, katerih članica je PZS, in tuje planinske zveze, s katerimi tesneje sodelujemo. Za dodatna podpredsednika z mandatom do Skupščine PZS 2014 sta Skupščina PZS je potekala v dobrem in konstruktivnem vzdušju. Foto: Zdenka Mihelič bila na tajnih volitvah izvoljena Miro Eržen, predsednik PD Dovje-Moj-strana, vodja Slovenskega planinskega muzeja in član Pravne komisije PZS, in Tone Jesenko, predsednik PD Brežice in dolgoletni vodnik z bogatimi izkušnjami razvejane planinske dejavnosti. Planinska društva so oba potrdila z veliko večino (96,7 %) med vsemi oddanimi glasovnicami. Po prevzemu podpredsedniške funkcije bosta oba postopoma zaključila s predsedniko-vanjem v domačem društvu. V nadaljevanju je vodja Slovenskega planinskega muzeja (SPM) Miro Eržen predstavil delovanje SPM od odprtja (7. 8. 2010) do danes; Milena Brešan, vodja Odbora za članstvo PZS, pa je povzela potek in zaključke delavnice o osnutku meril pred začetkom skupščine. Na skupščini PZS je predsednik PZS Bojan Rotovnik podelil spominsko plaketo za šestdeset let Antonu Kra-ševcu, PD Metlika; novemu članu PZS PD Piramida Maribor Ptuj pa potrdilo o članstvu v PZS. Vse zbrane sta v Tržiču pozdravila tudi župan občine Tržič Borut Sajovic in predsednica domačega PD Tržič Erna Anderle. »V teh občutljivih časih v naši državi je sporočilo planinske organizacije iz preteklosti tisto, ki nas hrabri in nas spodbuja živeti in delovati v skladu z vrednotami planinstva, ki vedno vodi po pravi poti,« je Sajevic izpostavil pomen planinstva. O Slavila ekipa Nepredvidljivi Državno tekmovanje Mladina in gore za osnovnošolce Besedilo: Zdenka Mihelič in Marija Završnik V soboto, 12. januarja 2013, je na OŠ Vransko-Tabor potekalo 24. državno tekmovanje Mladina in gore za osnovnošolce, ki ga vsako leto organizira Mladinska komisija PZS. Letos se je pomerilo 25 najboljših ekip mladih planincev iz vse Slovenije, ki so se na regijskih tekmovanjih 10. novembra 2012 najbolj izkazale. Soorganizatorja tekmovanja sta bila poleg lanskih zmagovalcev, PD Vransko in OŠ Vransko-Tabor še Zavod za šport RS Planica in Planinska zveza Slovenije (PZS). Po uvodnem kulturnem programu se je začelo zares. Mladi tekmovalci so že komaj čakali, da začnejo pisati težko pričakovane teste. Tekmovanje je bilo tokrat v znamenju 100-letnice organiziranega gorskega reševanja na Slovenskem. O tem jubileju sta spregovorila gorska reševalca Dušan Polajnar in Ljubo Hansel. Vsi tekmovalci in mentorji so si v družabnem delu ogledali odličen film Klic z gora. Najboljših devet ekip se je uvrstilo v finalni del tekmovanja. Za naslov državnih prvakov so se potegovali: Radgončani (PD Gornja Radgona), Nepredvidljivi (OŠ Braslovče, PD Dobrovlje Braslovče), Mulci spod Vremščice (OŠ Košana, PD Postojna), Štrki (PD Matica Murska Sobota), Bohinjski gamsi (OŠ dr. Janeza Mencingerja Bohinjska Bistrica, PD Srednja vas v Bohinju), Planinoholiki (PD Vipava), Gorske deklice (OŠ Orehek Kranj, PD Kranj), Divji arli (OŠ Žiri, PD Žiri) in Planinske muhe (OŠ Idrija, PD Idrija). V finalu je bilo res napeto, mladi planinci (od 6. do 9. razreda) so morali pokazati veliko gorniškega znanja, tudi praktičnega, vendar to nikomur ni delalo preglavic. Največ znanja so pokazali Nepredvidljivi iz Braslovč (OŠ Braslovče, PD Braslovče), drugo mesto je osvojila ekipa Planinske muhe (OŠ Idrija, PD Idrija) z mentorico Marijo Bončina, tretje pa ekipa Radgončani iz PD Gornja Radgona z mentorico Anito Mlinarič. Nepredvidljivi se bodo za nagrado udeležili planinskega tabora, ki ga organizira Mladinska komisija PZS, vse najboljše skupine so prejele pokale in medalje, ostali pa praktične nagrade. Zmagovalci Valentina Drešček, Lucijan Semprimožnik, Miha Kragl, Klemen Jernejc in njihova mentorica mladih planincev in jim položila na srce, naj znanje, ki ga pridobivajo na tak način, uporabijo, ko bodo odšli v planine. "Želiva vam, da bi še naprej radi zahajali v gore, saj za napornim vzponom vedno pride nagrada -prelep razgled." Na likovnem natečaju je prvo nagrado dobila Nevenka Dovžan iz Tržiča, drugo pa Štrki iz Murske Irena Kumer niso mogli skriti veselja, o tekmovanju na Vranskem pa so povedali: "Zelo smo veseli in presenečeni nad našim uspehom, sicer pa mislimo, da si ga zaslužimo, saj smo vse leto garali, se učili in pripravljali na ta izziv. Ni nam žal ur, ki smo jih preživeli s prizadevno mentorico." Med odmoroma so razglasili najboljše na likovnem natečaju in nagrajenca nagradnega vprašanja o skritem gostu, ki sta bila tokrat kar dva, in sicer alpinista Marija in Andrej Štremfelj, ki sta se kot prvi zakonski par na svetu povzpela na vrh Everesta. V kratkem pogovoru sta med drugim povedala, da v gore zahajata zaradi njihovih lepot. Pohvalila sta delo mentorjev in prizadevnost Nepremagljivi Nepredvidljivi Foto: Marija Završnik Sobote. Za popotnico ob vrnitvi ekip v domače kraje je predsednik PZS Bojan Rotovnik v jubilejnem letu, ob 120-letnici organiziranega planinstva na Slovenskem, vsem skupaj zaželel, da bi mladi planinci svoje tekmovalne izkušnje in znanje prenesli v resnično življenje. Hkrati je čestital vsem, ki so prišli do državnega tekmovanja, in se zahvalil prizadevnim mentorjem, ki prenašajo svoje bogate izkušnje in znanje na mladi rod. Jubilejno, 25. tekmovanje Mladina in gore bo naslednje leto v Braslovčah v Savinjski dolini. O Most med planinci Posočja, Benečije in Furlanije Dvajset let Planinske družine Benečije Besedilo: Zdravko Likar Izven meja naše domovine so Slovenci strnjeno naseljeni po celotnem obrobju v vzhodni Italiji, v Avstriji na Koroškem in na Štajerskem ter v Porabju na Madžarskem. V Italiji živijo Slovenci v pokrajinah Trst, Gorica in Videm. V videmski pokrajini Slovenci naseljujejo doline reke Nadiže, doline reke Ter, Rezijo in Kanalsko dolino. Kjer živijo Slovenci v videmski pokrajini, je svet hribovit in gorat. Pobližje si poglejmo svet nadiških in terskih dolin, ki mu pravimo tudi Beneška Slovenija. Nadiške doline so vzhodna, terske doline pa zahodna Beneška Slovenija. Nadiške doline imajo dva simbola: reko Nadižo in goro Matajur. Matajur je eden najlepših razgledišč, kar jih premore slovenski gorski svet. Od morja sem je gora prvi branik toplim vetrovom z juga. Zato so južna pobočja prijazna in prijetna. Kot prsti velike roke se v nedrja Matajurja in Kolovrata zajedajo številne dolinice in grape. V teh dolinicah in grapah ter po sončnih obronkih mogočne matajurske gore in strmega Kolovrata so kot gnezda prislonjene številne beneške vasice. Več kot sto jih je. Benečani so ponosni ljudje. V preteklosti so več stoletij uživali skorajda popolno avtonomijo. Bili so gospodarji na svojem zaradi posebnega statusa, ki jim ga je podelila Beneška republika. Bili so čuvarji meje. V zameno za to početje so bili oproščeni mnogih davkov, imeli so svoje sodstvo in svojo samoupravo. Zbirali so se v dveh sosednjih, v mjerski in landarski banki ter enkrat letno v veliki skupščini, v arengu. Na plebiscitu leta 1866 so se skorajda enoglasno odločili, da bodo del novonastajajoče liberalne Italije. Premamile so jih lepe obljube, ki pa so se kmalu izkazale za lažne. Zgodovina jih je od tedaj naprej močno tepla. Tako zelo, da lahko napišemo, da je Benečija najbolj trpinčena dežela, naseljena s Slovenci. Beneški gorski svet zaznamujeta dve veliki gori. Matajur v nadiških dolinah in dolgo, razpotegnjeno Stolovo pogorje v terskih dolinah. Benečani so bili vedno tesno povezani z naravo in svojimi gorami. V to jih je silila vsakodnevna nuja po preživetju. Na gorskih bregeh so obdelovali skromne njive in kosili strme senožeti. Redili so govejo živino in drobnico. Sredi Dom na Matajurju, ki ga je leta 2000 dogradila Planinska družina Benečije. Foto: Arhiv PD Benečije prejšnjega stoletja so začeli opuščati kmetijstvo in živinorejo ter odhajati po svetu s trebuhom za kruhom. Vasi so se močno spraznile. Vendar je navezanost na zemljo in gore ostala. Po drugi svetovni vojni so Benečani delovali pod okriljem italijanskega Prejemniki priznanj PZS - bronastih in srebrnih častnih znakov PZS ter zlatega častnega znaka PZS. Priznanja so podelili predsednica Planinske družine Benečije Luisa Battistig, podpredsednica PZS Slavica Tovšak in predsednik MDO PD Posočja Gregor Rupnik. Foto: France Benedik planinskega društva CAI iz Čedada. Konec šestdesetih let je bilo v Benečiji ustanovljeno Planinsko društvo Benečije, ki ga je vodil Joško Kukovac. Društvo je bilo zelo delavno do furlanskega potresa leta 1976, potem je zamrlo. Junija 1986 bi morali v nadiških dolinah gostiti vsakoletno srečanje slovenskih planinskih društev iz Avstrije, Italije in Slovenije. A PD Benečije že deset let ni delovalo. Zato se je Planinsko društvo Kobarid ponudilo, da bo v imenu Benečanov pripravilo srečanje v Drežnici pod Krnom. In res, 8. junija 1986 je bilo v Drežnici množično srečanje. Prišlo je več kot tri tisoč planincev od vsepovsod! Zraven so bili tudi beneški planinci. Tedaj se je oblikovalo jedro bodočega beneškega planinskega združenja. Ta skupina se je močno navezala na kobariško društvo. Minilo je nekaj let in 6. novembra 1992 se je zagnana skupina mladih beneških planincev zbrala v Nokulah pri Špetru in ustanovila Planinsko družino Benečije. V zapisniku ustanovnega sestanka je poudarjeno, da je novo društvo popolnoma samostojno; se pravi, da ni povezano z nobeno politično, gospodarsko ali kulturno organizacijo. Zapisali so tudi, da bodo zaradi geografske lege in dolgoletnega prijateljstva posebej intenzivno sodelovali s kobari-škim planinskim društvom. Izvolili so vodstvo planinske družine. Predsednik je postal Ezio Gošnjak, podpredsednik Fabio Ciccone, tajnik in blagajnik Miha Koren, odbornika pa Igor Tull in Dante Cencič. Planinska družina Benečije je Krn s pobočja Matajurja Foto: Sebastjan Reven bila formalno ustanovljena pri notarju 3. decembra 1992. Sledila je zgodba o uspehu. Že v prvem mesecu delovanja je imela družina čez petdeset članov. Sedaj se število giblje med sto petdeset in dvesto člani. Beneški planinci gojijo pristen odnos do slovenske kulture in jezika. Organizirajo mnoge prireditve, ki imajo ne samo planinski, marveč tudi kulturni, politični in narodnostni značaj. Družina je že dve desetletji ena najpomembnejših vezi obmejnega prebivalstva, saj združuje beneške in kobariške planince ter ljubitelje narave. Je povezovalka slovenskih, furlanskih in italijanskih planincev in s tem bistveno prispeva k ustvarjanju sožitja in k razumevanju med prebivalstvom v Benečiji in Posočju. Doslej je organizirala izredno veliko izletov, obmejnih srečanj, prijateljskih pohodov, tekov in kolesarjenj na obeh straneh meje. Težko je našteti vse, kar beneški planinci počnejo, saj ne mine mesec brez njihove odmevne prireditve ali pohoda. Bili so tudi soorganizatorji prireditve ob vstopu Slovenije v EU na vrhu Matajurja leta 2004 in pri odpravi mejnih kontrol decembra 2007 na mejnem prehodu Robič. Večkrat so se izkazali kot organizatorji srečanja slovenskih obmejnih planinskih društev treh dežel. Zelo skrbijo za podmladek. V Špetru deluje edina slovenska dvojezična šola v videmski pokrajini. PD Benečije organizira za mlade planince tečaje smučanja, plavalne tečaje ter prireja zimske in letne tabore. Družina ne bi bila pravo planinsko društvo, če ne bi imela svoje koče. Po večletnih velikih administrativnih ovirah so se beneški planinci leta 1999 lotili gradnje svoje koče tik pod vrhom Matajurja na višini 1545 metrov. Z neverjetno zagnanostjo in tudi s pomočjo sosednjih slovenskih društev jim je uspelo kočo v enem letu zgraditi. Več tisoč planincev se je v prekrasnem vremenu 22. oktobra 2000 veselilo odprtja nove koče. Dom na Matajurju je odprt vsako nedeljo, poleti tudi ob sobotah. V Domu obiskovalci naletijo na prijazen sprejem v žuborečem beneškem narečju. Okrepčajo se s tipičnimi beneškimi dobrotami in sladkim beneškim vinom. Matajur poleg vsega ponuja nepozabne razglede. Na severu se vidi celoten venec Karnijskih in Julijskih Alp, proti jugu pa se razteza Furlanija do morja. V najbolj "umitih" dneh se vidi celo zvonik svetega Marka v Benetkah. Pomen Planinske družine Benečije je večznačen. V prvi vrsti skrbi za druženje starih in mladih ljubiteljev gora in narave. Vzgaja mladi rod v zdravem duhu. Za prihodnost Benečije je najbolj pomembno, da otroci uporabljajo slovenski jezik doma v družinah, v dvojezični šoli, na športnih in kulturnih prireditvah in seveda v okviru delovanja Planinske družine Benečije. Družina je povezovalka, je most med planinci Posočja, Benečije in Furlanije. Ko ocenjujemo dvajsetletno prehojeno pot Družine, jo lahko ocenimo le z najvišjimi ocenami. Zasluge za izredne uspehe imajo neverjetno zagnani in zvesti člani, odlični odborniki in vsi dosedanji prizadevni predsedniki Ezio Gošnjak, Igor Tull, Pavel Delladora in Luisa Batistič. Še na mnoga uspešna leta, dragi beneški planinci! O m. ># V; Mladi prevzeli glavno vlogo alpinistične aktivnosti Najuspešnejši v alpinizmu in športnem plezanju v letu 2012 Besedilo: Tina Leskošek 23. januarja 2013 so na Alpinistično--plezalnem večeru v Kulturnem domu Franca Bernika v Domžalah Planinska zveza Slovenije ter njeni Komisija za alpinizem in Komisija za športno plezanje podelili priznanja najuspešnejšim alpinistkam, alpinistom, športnim plezalkam in plezalcem za leto 2012. Načelnik Komisije za alpinizem Miha Habjan je v nagovoru poudaril, da je glavno vlogo alpinistične aktivnosti dokončno prevzela nova generacija mladih slovenskih alpinistov, ki soustvarjajo in spreminjajo tok sodobnih svetovnih alpinističnih trendov. Dve nominaciji v letu 2012 in kasneje podelitev prestižne nagrade zlati cepin slovenski navezi (Luka Stražar in Nejc Marčič) za enega najvidnejših svetovnih alpinističnih dosežkov v letu 2011 ter ustanovitev slovenske mladinske alpinistične reprezentance (SMAR), s katero Komisija za alpinizem začenja nov pristop pri podpori mladih perspektivnih alpinistov, sta po Habjanovih besedah glavna dogodka, ki sta zaznamovala leto 2012. Po mnenju načelnika Komisije za športno plezanje Boruta Kavzarja Slovenija s svojimi tekmovalnimi uspehi ohranja status ene izmed najmočnejših ekip v članski konkurenci na svetu. Prav tako to velja za mlade plezalce, ki neusmiljeno trkajo na vrata svojih starejših kolegov, ki so bili še nedolgo nazaj njihovi vzorniki. Mini Markovič je uspelo tisto, kar je doslej le redkim. Ubranila je naslov skupne zmagovalke svetovnega pokala v težavnosti in kombinaciji. Skupno je v svetovnem pokalu kar devetkrat stala na zmagovalnih stopničkah, poleg nje pa je na odru za zmagovalce trikrat stala tudi Maja Vidmar. V moški konkurenci so v letošnji sezoni prišli do izraza zlasti mlajši tekmovalci, med katerimi je treba posebej omeniti letošnjega evropskega mladinskega prvaka Domna Škofica. V Atlanti mu je prvič v karieri uspel preboj v finale svetovnega Najuspešnejši v letu 2012: športna plezalca Mina Markovič in Domen Škofic ter alpinisti Nejc Marčič, Tina Di Batista (s hčerko Ulo) in Luka Stražar. Foto: Zdenka Mihelič pokala. Skupaj z Urbanom Primožičem, ki je prvič v finalu stal ob koncu lanske sezone, tako tvorita nov up slovenskega moškega športnega plezanja. Naziv najuspešnejše alpinistke v letu 2012 si je prislužila Tina Di Batista (AO Ljubljana-Matica), najuspešnejša alpinista pa sta postala Luka Stražar (Akademski AO) in Nejc Marčič (AO Radovljica). Najperspektivnejši alpinist v preteklem letu je Tadej Krišelj (AO Kamnik), nagrade za posebne dosežke v alpinizmu pa so prejeli Anastasija Davidova (AO Ljubljana-Matica), Andrej Grmovšek (AO Kozjak Maribor), Luka Krajnc (AO Celje- Matica), Luka Lindič (AO Celje-Matica) in Urban Novak (AO Kamnik). Kateri vzponi oziroma trenutki iz sten so v preteklem letu najboljšim alpinistom ostali najbolj v spominu? "To sta bila gotovo oba daljša vzpona v Kirgiziji - zato, ker sta bila taka, kakršne imam jaz najrajši - dolga, morali smo bivakirati, težave so bile ravno pravšnje -treba se je bilo precej potruditi, ni pa bilo nemogoče, hribi so zelo lepi, skala super ..." Tina Di Batista "Veliko je bilo takih trenutkov ... ampak vseeno bi rekel zadnja odprava, plezanje v Janaku. Tam proti večeru, ko sva z Nejcem iskala prostor za bivak." Luka Stražar "Sigurno je Luka rekel Janak? Tudi jaz pravim Janak, in sicer tamkajšnji mraz, hud mraz. Pa zelo lep bivak in razgled, sončni zahod." NejcMarčič Kako pregovorno skromni alpinisti dojemajo tovrstna priznanja? "Lepo je dobiti neko priznanje, ni pa nujno, da je to nagrada, lahko ti to kdo tudi na ulici pove. Življenje pa se zaradi tega ne spreminja, plezanje se odvija čisto drugje, stran od nagrad, tudi ideje se rojevajo drugje, ne na podelitvah. Je pa vseeno dobro, da take stvari so, tudi zaradi promocije." Luka Stražar Najuspešnejša športna plezalka v letu 2012 je Mina Markovič (PK 6b Ptuj), najuspešnejši športni plezalec pa Domen Škofic (ŠPO Radovljica). Priznanja perspektivnim športnim plezalcem za rezultate na svetovnem in evropskem mladinskem prvenstvu ter evropskem mladinskem pokalu in za vzpone v naravnih plezališčih so prejeli Martin Bergant (PK Škofja Loka), Sergej Epih (PK Škofja Loka), Anže Peharc (ŠPO Tržič), Jure Raztresen (PK Škofja Loka), Tim Unuk (PK Laško) in Gregor Vezonik (AK Ravne). Priznanje za vrhunske dosežke na tekmovanjih v športnem plezanju je prejela Maja Vidmar (PK Škofj a Loka). Komisija za športno plezanje je prvič podelila priznanje tudi trenerjema najuspešnejše športne plezalke in plezalca, to sta Roman Krajnik (PK Škofj a Loka), trener Mine Markovič in hkrati trener državne članske reprezentance, ter Uroš Grilc (ŠPO Radovljica), trener Domna Škofica. O Nova slovenska prvenstvena smer v Fitz Royu Fitz Roy (znan tudi kot Cerro Chaltén), ki sta ga leta 1952 prva preplezala francoska alpinista Lionel Terray in Guido Magnone, ostaja za plezalce med tehnično najzahtevnejšimi gorami na svetu. V njej so tudi Slovenci preplezali prvenstvene smeri in opravili odlične ponovitve. Leta 2004 sta Tina Di Batista in Monika Kambič kot prva ženska naveza priplezali na vrh po Francosko-argentinski smeri, novo smer pa sta januarja 2013 v vzhodni steni potegnila alpinista Luka Krajnc(AO Celje Matica) in Tadej Krišelj (AO Kamnik), oba člana slovenske mladinske alpinistične reprezentance. Ker je bila vremenska napoved ugodna, sta prepakirala opremo in iz El Chalténa odšla na Paso Superior proti Fitz Royu. Po kratki noči sta dostopila do stene, kjer sta ugotovila, da je njuna načrtovana smer mokra. Zato sta zaplezala v sosednjo, slovensko Hudičevo zajedo (Karo, Jeglič, Knez, 1983). Po nekaj raz-težajih sta zavila desno in pričela plezati prvenstveno smer. Našla sta odlične prehode čez strmo in mestoma previsno steno. Do vrha stolpa Goretta (Renato Casarotto ga je poimenoval po svoji ženi Goretti) sta potrebovala tri dni in dva bivaka. Na Goretti sta tretjič bivakirala in četrti dan po Cassarottovi smeri (Italijan je smer soliral, potem ko sta ga zapustila ostala dva člana odprave) nadaljevala proti vrhu Fitz Roya, na katerega sta stopila v sredo, 16. januarja 2013. Sestopila sta v območju Francoske smeri in na sedlu La Silla še četrtič bivakirala. Peti dan sta sestopila nazaj pod steno, pobrala opremo, ki sta jo tam pustila pred vzponom, in sestopila do Passo Su-periorja. Že po tretjem dnevu plezanja jima je zmanjkalo hrane. Smer, ki ponuja konstantne težave in poteka po strmih naravnih prehodih med Hudičevo zajedo in Casarottovim stebrom, sta poimenovala The Real Kekec (VI, 6c+, A2, 1300 m, od tega 800 m nove smeri). Štiri dni sta plezala in en dan sestopala, za dostop pod steno in odhod pa sta potrebovala še dva dneva. Med plezanjem nista bila prepričana, če bo zgornji del stene z njuno razpoložljivo opremo in sposobnostmi sploh preplezljiv. V primeru slabega vremena ali drugih težav bi bil umik iz stene zaradi strmega terena in njune omejene opreme težaven. V smeri nista pustila nobenih sledi ali opreme. Drugi v navezi je vseskozi plezal in nikoli žimaril. To je njun prvi obisk gora nad Chaltenom. Vrhunski alpinist Silvo Karo, ki je v Fitz Royu leta 1983 skupaj z Janezom Jegličem -Johanom in Frančkom Knezom preplezal prvenstveno smer Hudičeva zajeda, je pohvalil Lukov in Tadejev prvenstveni vzpon: "Čestitke obema za odličen vzpon, ki ga krasi tudi izjemen stil celotne ture." Zdenka Mihelič Prvenstvena smer The Real Kekec v Fitz Royu Foto: Rolando Garibotti PLEZANJE MED ŠVICO IN ITALIJO SM AR v akciji Piz Badile Plezalni teden Slovenske mladinske alpinistične reprezentance Besedilo: Nejc Pozvek Primrznjen na viseče sidrišče opazujem Luko,1 ki okorno poplesuje po gladki plošči in malo kasneje preklinja nad zataknjeno vrvjo za lusko. To je torej šola, po katero smo prišli v granitne stene gorovja Bregaglia. Prezebajoč se v ledenem vetru smilim samemu sebi, zavit v puhovko in goreteks, nakar se me Luka usmili in mi prepusti vodstvo. Ves tresoč brezkompromisno zarinem v platasto osmico in se, zahvaljujoč tako^ imenovani "džihad taktiki", ^ | ^ ni ^ Muhasto vreme sredi julija nam je bivanje v Italiji in Švici že pred odhodom od doma okrnilo na zgolj pet do šest dni. Hladna fronta je pobelila slavne vršace nad Val di Mellom in tako je bil tudi sončni ponedeljek v stenah nad to bal-vansko Meko precej svež. Mrzla deroča voda nas je spremljala že na zgodnjem jutranjem dostopu pod vzhodno steno Monte Qualida - vsa četica si je dodobra umila noge. Čudna skica in jutranje hitenje sta naju z Luko pognala na idilične, a vetrovne travnate planjave, kjer sva še pred vstopom v smer za kondicijo naredila kakšnih 300 višinskih metrov odveč. Je bil pa sončni vzhod zato toliko lepše doživetje, čeprav je severnik vztrajno odganjal njegovo toploto. Qualido je sicer najbolj slaven big wall2 v Val di Mellu, a preko njega, vsaj mi, nismo zasledili lažjih smeri. Za proste vzpone se je potrebno potruditi krepko nad osmo stopnjo, z malo tehnike pa gre praviloma dosti lažje. Včasih presenetijo tudi visoke obvezne ocene. Dan po močnem deževju se preko marsikatere stene še močno cedi in to je izkusila tudi trojna naveza v postavi Mark, Ante in Nejc,3 ki so bili ta dan primorani obrniti malo pod vrhom. Zvezdna vrata Z Luko sva izbrala smer Stargate, katere linija se 700 metrov precej direktno vzpenja prav na vrh gore. Spodnji del nama je stekel gladko, nato pa sva po zaslugi precej "italijanske" skice in opisa dve uri zmrzovala pod velikansko strehasto zaporo in v krušljivih prečkah iskala prehod. Zastrašujoča 7b se je izkazala v svoji previsnosti in lepoti ter ni zahtevala prevelikega napora. Nato pa je v poznem popoldnevu sledilo po vrsti najprej v uvodu opisano preze-banje, nato pa nora dirka čez drugo polovico smeri, ki jo je spodbujala moja motivacija po prosto preplezani smeri. Zahvaljujoč Lukovemu nesebičnemu sodelovanju sva na robu stene po enajstih urah plezanja uzrla čudovit sončni zahod, čakalo pa naju je še okoli 15 spustov, kjer sva družno prosila višje sile, da bi se luske skrile. Šlo je dobro in čelni svetilki sva prižgala šele na stiku s tlemi. Nočni sestop je ponudil nekaj kopanja v mrzlih studencih, lomljenja po travnatih strmalih in prevračanja 1 Luka Stražar. 2 Velika stena. 3 Marko Prezelj, Tadej Krišelj, Nejc Marčič. Luka Stražar v izstopnih kaminih Cassinove smeri Foto: Nejc Pozvek po metrskih koprivah, fantom pa sva bila posebej hvaležna za polnočni obrok slastnih sendvičev. Alpska velikanka z zgodovino Naslednji dan smo, glede na izkušnje in doživetja prvega, namenili selitvi v Švico. Ležerno smo spakirali prtljago in se popoldne izkrcali na izhodišču za kočo Sasc Fura. Zajetno obloženi smo se povzpeli do čudovite jase, kjer ženski kolektiv upravlja prijazno gorsko postojanko. Ta je izhodišče za severna ostenja znamenitega Piz Badila, katerega mogočnost smo želeli izkusiti. Slavni vrh predstavlja mejnik med Italijo, s strani katere je lažje dostopen, in Švico, kamor padata sloviti severovzhodna in severozahodna stena. Predvsem prva ima velik pomen v zgodovini alpinizma, ločuje pa ju lažji Severni raz, ki ga je prvi v solo vzponu že davnega leta 1892 zmogel švicarski vodnik Klucker. Le nekaj desetletij prej, leta 1867, je Piz Badile po Južnem razu preplezal Američan Coolidge s francoskima vodnikoma, Britanci pa so še leto poprej splezali na njegovega Mogočna stena Piz Cengala - pogled iz SV stene Piz Badila Foto: Nejc Pozvek "sivega dvojčka", Piz Cengalo. Bolje nam je verjetno poznana Cassinova epopeja iz poletja 1937. Z Rattijem in Espositom so dohiteli navezo Molteni-Valsecchi iz Coma in nato skupaj v treh dneh dokončali smer na vrhu. Za oba alpinista iz Coma je bila tura žal usodna. Stena je bila tudi zaradi tega uvrščena med šest alpskih "velikank", ob bok zadnjim trem problemom, Veliki Cini in severni steni Malega Druja. Cassinova smer Zgodovina gore in njena precejšna izpostavljenost vremenskim nevšečnostim te ob pripravi na turo ne pustijo povsem ravnodušnega. Z izbiro ustrezno zahtevnih ciljev smo imeli malce težav, a smo se uskladili in odšli spat z velikopoteznimi načrti. Dan smo dočakali že pod steno in za naju z Luko se je kmalu začela prava dirka, saj sva izbrala najbolj slavno smer v steni - ta dan je gostila precej navez, saj je bila vremenska napoved brezhibna. Pohitela sva čez vstopne raztežaje Cassina4 in se na tretjini smeri že sproščeno nastavljala soncu ter uživala v odlični skali. Jutranja nervoza je počasi izzvenela, šlo nama je gladko in po približno štirih urah sva odložila stvari na razu ter po njem pohitela do vrha. Pričakali so naju čudoviti razgledi, malce sva počila, nato pa začela s sestopom. V glavi so rasle in usihale velikopotezne ideje o povezavi dveh smeri v enem dnevu. A sestop po Severnem razu se je izkazal za precej napornejšega od pričakovanj. Za vse spuste sva porabila prav toliko časa kot za vzpon. Ob povratku na izhodišče sva nemo zrla v senčne plati in opazovala naveze, ki so bile še pri delu, preostalo popoldne in večer pa preživela ob počitku in pričakovanju prijateljev, ki so se ta dan namenili v smer Another Day in Paradise. Slednja je modernejšega 4 Cassinova smer. datuma, dobro opremljena in bo navdušila predvsem plezalce neskončnih plošč, ki obvladajo sedmo stopnjo. Za konec še neobljudena soseda Drugi dan smo posvetili severozahodni steni in v njej večina preplezali smer Per Elize. Ponaša se s precej športnim značajem, povprečnim naklonom stene okoli 70 stopinj ali še manj in nemalo precenjenimi 6a-ji. Je pa stena malce izziva ponudila z dostopnim ledenikom, ki sva se ga z Luko lotila previdno in po pravilih. Prehoden je bojda le v zgodnjem poletju. Tekoče plezanje je rahlo motil le helikopter, ki je z raza nad nama pobiral nočne romantike - očitno niso načrtovali noči na prostem. Sicer pa stena ni tako slavna in obljudena kot njena soseda. Več smeri ima športen značaj, nekaj je tudi resnejših. Sonce jo obsije popoldan, če se seveda vreme ne odloči drugače. A tokrat napovedanih in grozečih neviht ni bilo od nikoder in tako smo vse popoldne celili moralo z debatami pod žgočimi žarki na ploščadi pred kočo. Skoraj smo že pobegnili v dolino, a so nas oskrbnice prepričale v nasprotno. Tako smo slovo jemali v zgodnjem jutru naslednjega dne, si med potjo domov ogledali še mondeni St. Moritz in sosednje nič kaj manj bleščeče kraje ter končno dočakali poslabšanje vremena v zglednem plezališču na prelazu Bernina. Ob vsem doživetem se po končani akciji celotna ekipa v postavi treh Lukov, dveh Nejcev, Anteja in mentorja Marka5 iskreno zahvaljuje podpori Planinske zveze Slovenije. Več o našem delovanju, tudi opisani akciji, lahko, podprto s številnimi kvalitetnimi fotografijami, najdete na spletu. O 5 Luka Lindič, Luka Kranjc, Luka Stražar, Nejc Marčič, Nejc Pozvek, Tadej Krišelj, Marko Prezelj. Slovenski reprezentanti na tekmah svetovnega pokala Člani slovenske reprezentance v lednem plezanju nimajo ne trenerja ne selektorja, izbrani pa so bili na podlagi rezultatov slovenskega pokala v lednem plezanju pred dvema letoma. Tjaša Kosič, ŠPO PD Jesenice, Janez Svoljšak, AO PD Kranj, Jernej in Matevž Vukotič, ŠPO/AO PD Radovljica, Nastja Davidova, AO PD Ljubljana-Matica, in Joži Pavlič, AO PD Celje-Matica, so se letos že pomerili v svetovnem pokalu in na mladinskem svetovnem prvenstvu v tekmovalnem lednem plezanju UIAA. 12. in 13. januarja 2013 je v Saas Grundu v Švici potekalo prvo mladinsko svetovno prvenstvo v težavnostnem in hitrostnem lednem plezanju. Janez Svoljšakje v svoji konkurenci v težavnosti dosegel odlično 3. mesto. Vsekakor je omembe vredno tudi to, da je bil predsednik žirije mednarodni sodnik in načelnik Podkomisije za tekmovalno ledno plezanje Komisije za alpinizem PZS Žiga Šter. Ravno takrat je v Cheongsongu v Južni Koreji na prvi tekmi svetovnega pokala v tekmovalnem lednem plezanju UIAA 2013 nastopila Tjaša Kosič, med sodniki pa sta bila naša Jasna in Andrej Pečjak; Andrej kot predsednik žirije. V težavnosti je Tjaša priplezala na 29. mesto, v hitrosti pa na 13. 19. januarja so v švicarskem Saas Feeju na 2. tekmi svetovnega pokala v tekmovalnem lednem plezanju UIAA 2013 v težavnosti nastopili Janez Svoljšak, Nastja Davidova in Joži Pavlič. Janez je bil 20., Nastja 22. Janez Svoljšak o tekmi v Švici: "Z nastopom in doseženim rezultatom sem zelo zadovoljen, žal pa me je od odlične uvrstitve ločila rdeča črta, v katero sem udaril. S plezanjem polfinalne smeri sem videl, da v polfinalu lahko dosežem soliden rezultat, za finale pa bo treba še trdo trenirati." Tjaši Kosič je sodelovanje na tekmi v Švici preprečila bolezen, vendar se dekle ni dalo in je čez dober teden odpotovalo v Italijo. 27. januarja je namreč v Rabensteinu potekala tretja tekma SP v lednem plezanju. Na tekmi v težavnosti je Tjaša splezala na 18. mesto, na hitrostni tekmi pa na 15. Janez Svoljšak tokrat v težavnostnem plezanju žal ni prišel v polfinale in je tekmo zaključil s 33. mestom. Funkcijo predsednika sodniške žirije je tudi na tretji tekmi SP opravljal Andrej Pečjak. Naslednji gostiteljici svetovnega pokala bosta Romunija in Rusija. Marta Krejan Reprezentanti v Saas Feeju (z leve): Anastasija Davidova (AO PD Ljubljana-Matica), Joži Pavlič (AO PD Celje-Matica) in Janez Svoljšak (AO PD Kranj).Tjaša Kosič zaradi bolezni ni šla v Švico. Foto: Žiga Šter Dušan Klenovšek ■ k i O 5 Km. v... Na hribovskih turah nas pot slej ko prej pripelje tudi do potokov. Preko večjih in globljih so po navadi speljani mostovi ali brvi, manjše pa mnogokrat prečimo kar z daljšim korakom. Za zanesljivo prečkanje večkrat izberemo mesto, kjer lahko stopimo na kak večji ploščat kamen v strugi. Če se ta ob tem obrne, nam to zaradi mokrih oblačil, modrice na zadnji plati ali zvina še dolgo ostane v spominu. Med postankom pred prečenjem, ko si oddahnemo, odžejamo ali nalijemo svežo vodo, le poglejmo še pod kamne. Na podlagi ali na spodnji strani premaknjenega kamna je namreč polno življenja. Poleg rakcev postranic prevladujejo različne žuželčje ličinke. Med laže opaznimi so ličinke vrbnic (Plecoptera), ki jih od drugih ločimo po dveh izrastkih (cerkih) na koncu zadka. Ta evolucijsko stara skupina žuželk "otroško" obdobje, ki traja večino življenja, preživi v vodi. Okoli tri tisoč vrst vrbnic živi razpršeno po vsem svetu, od tega približno sto vrst v Sloveniji, z izjemo Antarktike. Ličinka je prilagojena na življenje v hladni, hitro tekoči vodi, zato jih najdemo predvsem v gorskih in hribovskih potokih. Da jih vodni tok ne odnese, se ličinke rade zadržujejo pod prodom in večjimi kamni. Na njihovo poglavitno življenjsko okolje nas dobro opomni angleško ime Stoneflies. Hranijo se večinoma z algami in vodnimi mahovi, nekatere vrste so tudi plenilske. Ličinke med večkratnimi levitvami rastejo in se pred Zgoraj: Odrasla vrbnica na obrežni vegetaciji Foto: Dušan Klenovšek Desno: Prazen lev ličinke vrbnice Foto: Dušan Klenovšek zadnjo levitvijo preselijo na kopno. Sam sem prazen lev ličinke po zadnji levitvi našel in fotografiral na spodnji strani betonskega mosta. Odrasle vrbnice večinoma rjavkasto črnih tonov so praviloma slabi letalci in jih zato neredko opazimo na obrežni vegetaciji ali na kamnih blizu vode. Na hitro bi jih lahko zamenjali s kobilicami, ščurki (oboji imajo za razliko od vrbnic odebeljen prvi par kril) ali enodnevnicami, saj imajo vrbnice daljše tipalnice in pod zgornjimi krili pahljačasto zložena spodnja krila. Ker se kot odrasli osebki večinoma sploh ne prehranjujejo, živijo le teden ali dva. Samci s trkanjem ob tla po navadi povzročajo vibracije določene frekvence. Če jih s čutnicami na nogah zazna samica, je verjeten srečen konec njune življenjske zgodbe. Ličinke vrbnic v potoku so dober znak tako za ribe, ki jim predstavljajo pomemben vir hrane, kakor tudi za stanje vodotoka samega. Odsotnost ličink vrbnic je zanesljiv znak, da je voda onesnažena ali pa da v njej primanjkuje kisika. Zato jih uporabljamo kot bioindikatorske organizme za določitev saprobnega indeksa (SI). Zaradi geografske lege in razmeroma dobre ohranjenosti vodotokov je število v Sloveniji živečih vrbnic večje kakor v drugih državah. Kljub temu je v Prilogi 22 rdečega seznama rastlinskih in živalskih vrst navedenih trideset vrst, med njimi dve s statusom izumrlih vrst. Za določitev na terenu opažene vrste na žalost pri nas ni dobre literature, primanjkuje pa tudi strokovnjakov, ki bi se lahko resneje znanstveno ukvarjali z njimi. Mi pa le poglejmo pod kamne "svojega" potoka in se prepričajmo, ali v njem živijo tudi vrbnice. Če jih ni, se vprašajmo po vzrokih, nato pa ukrepajmo po svojih možnostih. Hvaležne nam bodo vrbnice, ribe, človek ... Narava z eno besedo. O Literatura: Pravilnik o uvrstitvi ogroženih rastlinskih in živalskih vrst v rdeči seznam, Priloga 22, Ur. list RS, št. 82/2002, 42/2010. NOVI ERTIKALE Zimski vzponi Letošnja zima se je začela muhasto. Nekaj časa kaže na mrzlo zimo in vsi čakamo dobre ledne razmere, potem se pojavi odjuga in vsi upamo na dobre snežne razmere. Snega je ravno prav, da tudi strmejše stene niso popolnoma kopne. Tiste nekoliko lažje stene so bolj ali manj vedno primerne za zapolnitev kratkih zimskih dni, vedno pa se najde tudi kakšna težja smer, ki je primerna za plezanje. Matevž Mrak, Nejc Marčič in Nejc Justin (AO Radovljica) so 31. decembra preplezali Ribo (M5+, 250 m) v Nad Šitom glavi. Smer je po mnenju plezalcev primerna za zimske vzpone za vse, ki se vsaj malo spoznajo na plezanje s cepini. Brata Aleš in Nejc Česen (AO Kranj) sta se podala v poleti precej oblegani Steber revežev (V-/IV+, 500 m) v Veliki Mojstrovki. Tokrat gneče seveda ni bilo. Zelo dober vzpon se je izcimil iz sodelovanja alpinistov v zrelih letih, Urbana Ažmana (AO Radovljica) in Borisa Lorenčiča - Lorija (AO Kozjak), ki sta v nedeljo, 6. januarja, v Jalovcu preplezala sloviti Raz (M6+, 400 m). O vzponu se izražata v samih superlativih in ga ocenjujeta kot najlepšo smer na čudoviti Nejc Marčič v smeri Bergant -Manfreda v Debeli peči Foto: Martin Žumer vrh v Julijcih. Smer sta v celoti zmogla prosto, za izstopni (zadnji) raztežaj pa pravita, da je celo lažji, če ga preplezaš s cepini, kot poleti. V podobno kategorijo sodi tudi vzpon v Grintovčevem stebru (V/IV, 250 m), ki sta ga opravila Maja Lobnik (AO TAM) in Anže Šavs (AO Kranj) le dan poprej. Že 4. januarja sta Anže in Maja opravila prvo ponovitev smeri Ledeni zmaj (IV/4, 85/70°, 450 m) v Grintovcu, ki jo je pred dvema letoma kot prvi preplezal prav Anže. Naletela sta na dobre zimske razmere. Matevž Kastrin in Boris Mance (AO Ljubljana-Matica) sta v Dolgem hrbtu povezala zanimivo kombinacijo treh smeri, ki se v takšni ali malo drugačni kombinaciji precej pogosto pleza pozimi. Preplezali so Teranovo, Lastovko in Trojko (90, M4-5, 1000 m). Z višino so se razmere seveda močno spreminjale, od dobrih v Teranovi do kombiniranega plezanja in gaženja v Lastovki. Marko Mavhar, Aleš Gradišnik, Branko Škornik in Miran Šumak (vsi AO Grmada Celje) so v Mali Rinki plezali Vzhodno smer (IV, M5+, 350 m). Stena je ponujala plezanje v kopni skali, nepredelanem snegu, naleteli pa so tudi na dobre razmere. Matic Murn in Žiga Oražem (AO Litija) sta v Štajerski Rinki preplezala Steber (M5+, 500 m). Izstopila sta po levi varianti. Ob koncu leta sta Luka Lindič in Luka Stražar preplezala smer DD (M6+, 200 m) v Raduhi. V isti steni sta malenkost lažjo smer preplezala Sašo Ocvirk Dejan Koren v smeri Beyond good and evil Foto: Nejc Kurincic in Goran Turudič (AO Celje--Matica), in sicer ZZ (M5, 125 m). V Veliki Raduhi pa sta Igor Radovič in Rok Barbič (oba AK Črna na Koroškem) preplezala Lojzetov kamin (M4, 50-60°, 270 m). Vsekakor lepa tura in dober izkoristek danih razmer. Tine Cuder (AO Bovec) in Elvin Sindičič (AO Rijeka) sta preplezala Koželjevo smer v Begunjski vrtači (IV, M5-6, 450 m). Kot vedno pa med naju-stvarjalnejše alpiniste, če že ne po novih smereh, pa po redkih ponovitvah, lahko štejemo Majo Duh in Miha Zupana (AO Tržič), ki sta 1. januarja preplezala Novoletno smer (M4, 300 m) v Velikem vrhu in opravila prvo ponovitev po 38 letih. V nedeljo, 6. januarja, sta Karel Završnik (AAO) in Lovro Vršnik (AK Rinka) v Klemenči peči v plezalnikih in prosto ponovila Veselega Štajerca (VIII-). Na roke so jima sicer šle tudi nekoliko bolj pomladne razmere, a vzponu ne gre oporekati ideje in precejšnje mere samosvojosti. Le tri dni kasneje sta opravila še ponovitev Dedijeve smeri (V+/V, IV, III, 250 m) v Križevniku. Tudi tu jima je zimska oprema služila le za dostop in sestop. Triglav Da je AO Radovljica že nekaj časa steber slovenskega alpinizma, čivkajo že ptički. Izjemen nabor mladih in zagnanih alpinistov, ki na razmere ne čakajo doma, ampak jih iščejo v stenah ne glede na govorice o razmerah in vremensko napoved, jim lahko zavida vsak. Martin Žumer in Matevž Vukotič sta zadnji dan pred poslabšanjem vremena, v soboto, 12. januarja, preplezala Čopov steber (VI+, M6, A0, 1000 m ). Njegovo legendarno prvo zimsko ponovitev so od 31. januarja do 7. februarja 1968 opravili Stane Belak - Šrauf, Aleš Kunaver in Tone Sazonov - Tonač ob obilici novega snega. Martinov in Matevžev vzpon je bil manj dramatičen in bolj uživaški, a kljub temu odličen. Z vzponom sta začela ob štirih zjutraj in po Boris Lorenčič v Razu Jalovca Foto: Urban Ažman Skalaški smeri v dobrih razmerah hitro prišla do Gorenjskega turnca. Višje pa so se razmere precej poslabšale, zato jima je prehod do prve votline vzel skoraj šest ur. Do tja sta plezala v zimski opremi, naprej pa v bolj ali manj kopni skali v čevljih ali plezalnikih. V steno sta vstopila z namenom, da smer preplezata prosto, a sta v nočnih urah, ko se je dan že iztekal, vseeno poprijela za kakšen klin, da sta v zaključku dne lahko izplezala in opolnoči stala na Plemenicah. Vzpon v enem dnevu, čeprav z lepotno AO-napako, je vsekakor lepo dejanje nadobudnih radovljiških alpinistov. Debela peč Nekoliko bolj težkokategoren je nedvomno vzpon Nejca Marčiča in Martina Žumra v smeri Bergant-Manfreda (VII-, VI+/IV-V+, 600 m) v Debeli peči. Gre za drugo zimsko prosto ponovitev, za katero sta potrebovala sedem ur. Ista soplezalca sta le nekaj kasneje opravila še en vzpon, ki ga ne gre spregledati. V isti steni sta preplezala kombinacijo dveh smeri. Začela sta po novejši smeri Summerbrejk (VI+/ V+, 300 m), katere soavtor je bil leta 2010 tudi Nejc, in nadaljevala po nekoliko starejši smeri Kunaver-Jeglič (V+). V zgornjem delu sta preplezala še dva oz. tri nove raztežaje. Zanimivo kombinacijo smeri sta poimenovala Winter brejk. Klasična Sekločeva smer (M5+, 450 m) v Debeli peči je bila obiskana trikrat. Najprej sta jo 29. decembra preplezala Urban Ažman in Jurij Hladnik (oba AO Radovljica). Bila je precej suha, a sta jo vseeno v celoti preplezala z derezami in orodji. Kasneje so jo ponovili Matic Košir (AO Jesenice) in Nejc Klemenčič (AO Tržič) ter 10. januarja še Nejc Justin in Martin Žumer (oba AO Radovljica), ki pa so zaradi kopnosti uporabljali bolj tradicionalen pristop s plezalniki. Martin Žumer in Matevž Mrak sta v Debeli peči preplezala Parižanko (VI+, M5, 300 m). Dostopila sta po smeri Jesih--Potočnik, nadaljevala pa po SV razu. Smer je bila suha, zato sta večinoma plezala v plezalnikih, za celotno steno pa sta potrebovala sedem ur. Verjetno gre za tretjo zimsko ponovitev Parižanke. Alpe Dejan Koren (AO Vipava) in Nejc Kurinčič (Soški AO) sta nad Kanderstegom 6. januarja preplezala Mach 3 (M9, WI6, 150 m). Smer je prosto v drugem poizkusu preplezal Dejan, Nejc pa si je malo pomagal s tehniko. Nadaljnje načrte je preprečila močna odjuga. Premaknila sta se v Chamonix in 9. januarja preplezala smer Beyond good and evil (V/5+/ M6, 600 m). Dejan in Nejc sta jo zmogla v šestih urah in se pridružila maloštevilnim navezam, ki so preplezale originalni izstop. Nazadnje sta obiskala še dolino Fournel, kjer je potekal festival lednega plezanja z mednarodno tekmo v težavnostnem plezanju. Dan pred tekmo, 11. januarja, sta preplezala lažji slap Capitaine courageux (WI4+, 200 m). Novice je pripravil Peter Mežnar. NOV JIN Ledno plezanje v Yosemitih Januarja je večinoma čas za plezanje slapov in prav nič nenavadnega ni, da je večina novic v tem času povezana z lednimi linijami v alpskih stenah in dolinah. Toda ob ugodnih razmerah zaledenijo slapovi tudi tam, kjer ne bi takoj pomislili na ledno plezanje. To se je pred nekaj dnevi zgodilo v Yosemitih, ki so sicer precej bolj znani po plezanju pri sorazmerno toplih temperaturah in v stabilnem vremenu. Vsake toliko časa se vendarle zgodi, da zamrzne okoli 300 metrov visok slap Widow's Tears. Zaradi spreminjajočih se vsakokratnih razmer (predvsem količine ledu) tudi težavnost tega slapu niha, toda v glavnem se giblje nekje med WI 4 in 5. Tudi letos (15. januarja) so Američani Kevin Daniels, Kurt Wedberg in Trevor Anthes naleteli na nekaj takega in uspelo jim je preplezati ta sicer redko ponavljani slap (prva sta ga še v sedemdesetih letih preplezala Kevin Worrall in Mark Chapman), ki je prav zaradi tega, ker ne zaledeni dovolj pogosto, na seznamu želja številnih ameriških plezalcev. Izjemno zahteven nov slap v Avstriji Že od srede decembra je Avstrija bogatejša za še eno novo izjemno ledno smer. 15. decembra sta jo v dolini Malte preplezala Markus Pucher in Alois Krenn. Črni angel, kot se ime sliši v slovenskem prevodu, je 160 metrov visoka smer, ocenjena z visokimi številkami: WI7+, M7, E6. Še posebej velja izpostaviti, da se tudi ta ocena bere v drugi luči, če vemo, da pri prvenstvenem vzponu plezalca nista zavrtala niti enega svedrovca (tudi na stojiščih ne), uporabila sta le peščico navadnih klinov in vijakov. Pa še teh nista mogla uporabiti kjerkoli: "V ključnem 40-metrskem raz-težaju nisva mogla uporabiti praktično nobene opreme." Slap Črni angel se lahko postavi najmanj ob bok do sedaj verjetno najtežji in najtanjši ledni mojstrovini z imenom Centercourt (300 m, WI7+) v Gasteinertalu, katere prvo ponovitev sta pred leti zabeležila Aljaž Anderle in Klemen Premrl. Težki slapovi za Hansjörga Auerja Avstrijec Hansjörg Auer se letos po dolgem času ni odločil za zimsko plezanje v toplih plezališčih Španije, odpovedal je tudi plezalski izlet na Sicilijo in ostal doma. Spet mu je namreč zadišal led in v domačih tirolskih dolinah je imel na zalogi še nekaj idej Matevž Vukotič v Čopovem stebru Foto: Martin Žumer za nove smeri oziroma slapove. Kljub toplemu vremenu je nekaj svojih namer tudi uresničil in tako preplezal tri - sicer ne dolge - a težke slapove. In če reče Auer, ki ima na svojem seznamu proste solo ponovitve npr. Ribe v Marmoladi in številne smeri v Schusselkarspitze ter drugod, da je v teh slapovih varovanje "zanimivo", potem ... Spongebob (WI7), Lucky Strike (WI6) in Ratselburg (WI7+) niso dolgi, saj ne dosegajo višine Nejc Kurincic v smeri Beyond good and evil Foto: Dejan Koren 100 metrov, večinoma pa potekajo po zelo tankem ledu. Auer za varovanje ni uporabil niti svedrovcev niti klinov, temveč le premična varovala, kot so metulji in zatiči. v Ženski vzpon na Fitz Roy Kate Rutherford in Madaleine Sorkin sta odlično izkoristili okno lepega vremena in preplezali Severni steber v Fitz Royu. S tem sta opravili šele tretji popolnoma ženski vzpon na Fitz Roy in prvega po omenjeni steni. Seveda ne smemo pozabiti na prvi vzpon ženske naveze na ta najvišji patagon-ski stolp v okolici Chaltena. Pred devetimi leti (2004) sta ga opravili naši Tina Di Batista in Monika Kambič. Dodajmo še to, da sta po Severnem stebru priplezala na vrh Fitz Roya tudi Američan Colin Haley in njegovo dekle Sarah Hart. Najzanimivejše pri tem vzponu pa je, da je bil Colin na vrhu Fitz Roya že sedmič! Nova smer na Cerro Torre Od prvega januarja 2013 je Cerro Torre bogatejši še za eno smer. Preplezali so jo Argentin-ci Gabriel Fava, Wenny Sánchez in Roberto Treu takoj desno od letos izjemno plezane smeri Ragni. Čeprav smer ni dolga - meri 350 metrov - ima 15 metrov rahlo previsnega ledu (95 stopinj), sicer pa so težave podobne kot v prej omenjeni smeri. Argentinska naveza je smer poimenovala Directa Huarpe po avtohtonih prebivalcih v regiji Cuyo na severu Argentine. Linijo sta že leta 1994 poskusila preplezati Francoz François Marsigny in Anglež Andy Parkin kot podaljšek svoje smeri Los Tiempos Perdidos. Povejmo še, da je istega dne smer Ragni preplezalo dvajset alpinistov. Glede statistike še ta podatek, da se je po vseh smereh, če izvzamemo Maestrijevo (ko je imela še vse svedrovce), do sedaj na vrh povzpelo le pet žensk - kot prvi Monika Kambič in Tanja Grmo-všek. Zadnji sta bili Argentinki Paula Alegre in Cintia Percivati, peta pa je bila Wenny Sánchez po že omenjeni novi smeri Directa Huarpe. Nov ledeni biser v Dolomitih Pravo čudo je, da takšna stvar počaka na prve plezalce tja v leto 2013. Govorimo namreč o verjetno prvenstvenem vzponu v ledni smeri (slapu), ki se nahaja sredi enega najbolj obiskanih plezalnih območij v Dolomitih - v Tofani, natančneje v Tofani di Mezzo. V bližini bivaka Cantore so namreč Beppe Ballico, Andrea Gamberini in Marco Milanese 12. januarja preplezali feno-menalen slap, ki pada preko dobrih 200 metrov visoke stene in za katerega ni podatkov, da bi ga kdo preplezal že prej. Plezanje sicer ni lahko, saj po ocenah prvih plezalcev doseže WI7-, pa še sonce posije vanj. Kakor koli, gre za "pravi dolomitski biser", kot so ga okarakterizirali prvenstveniki, ga imenovali Psyco Killer in ga ocenili s IV+, WI7-, D5, 225 m. David Lama tokrat v Lienških Dolomitih David Lama in Peter Ornter, odlična mlada avstrijska Nejc Marčič v smeri Winterbrejk v Debeli peči Foto: Martin Žumer plezalca, sta v zadnjih dneh lanskega leta odšla v severno steno Laserza v Lienških Dolomitih. V njej sta poskušala že prejšnjo zimo, a sta obrnila zaradi pomanjkanja ustrezne opreme. Zdaj sta dva kompleta camalotov predstavljala d ovo lj veliko izbiro va rova l i n prebila sta se tudi čez ključni 4. raztežaj 600-metrske smeri, ki je bil lani pretrd oreh. Kot je zapisal Lama, so glavne težave v spodnjem delu stene, čeprav tudi zgoraj ni vse preprosto, še posebej, če te zasipavajo pršni plazovi ali po angleško spindrifti. Zato tudi ni čudno, da sta po njih imenovala to "izjemno in zahtevno smer", kot jo je označil Lama. Sicer pa tudi številke povedo svoje: 600 m, VIII-, M6, WI6, Al. Smer z imenom Spindrift sta preplezala v enem dnevu, brez svedrovcev, vstopila sta ob 6. uri in se v kočo vrnila ob devetih zvečer, potem ko sta se po vrvi spustila čez zahodno steno. Lama je povedal, da "sta plezala na svoji meji in da zaradi tega tudi nimata prav veliko fotk, saj sta bila fotoaparata v glavnem kar v nahrbtnikih". Lama je sedaj že v Patagoniji, kamor je odšel s Švicarjem Danijem Arnoldom. Novice je pripravil Urban Golob. Slovenija in njene pokrajine Jurij Senegačnik: Slovenija in njene pokrajine. Ljubljana, Modrijan, 2012. 472 str. Velika, težka knjiga, po tem, kar pokaže tehtnica (2,4 kg). A to so le podatki, na katere sem bil pozoren tudi zato, ker se nevsiljivo ponuja primerjava s knjigo Slovenija - pokrajine in ljudje, ki je izšla pred enajstimi leti, saj sta še naslova dokaj podobna. Pa primerjajmo naprej - knjiga Slovenija in njene pokrajine ima več fotografij (621), nekaj manj zemljevidov (67) in precej manj grafikonov (102), ima tudi dobrih dvesto strani manj. A je kljub vsemu dostojna - in predvsem sveža - predstavitev naše dežele. Zakaj bi torej kupili novo knjigo? Najprej zato, ker so podatki res sveži. Drugič zato, ker ponuja novo (pa ne že spet!) geografsko členitev Slovenije. Mimogrede - vsa svetovna geografija je zelo dinamična, nekoč sem pod drobnogled vzel štiri svetovne atlase - vsak je Slovenijo uvrščal v drugo regijo. Jurij Senegačnik (s sodelavcema) je torej v knjigi Slovenija in njene pokrajine našo domovino razdelil na 47 pokrajin (z zamejstvom) in vse skupaj razporedil v pet makroregij (Alpske, Predalpske, Dinarskokraške, Obsredozemske in Obpanon-ske pokrajine). Zdi se logično, posebej zato, ker se delitev naslanja na zadnjo večjo spremembo - regionalizacijo Geografskega inštituta Antona Melika (prejšnje znane delitve so še Melikova, Ilešičeva in Gamsova). Kakorkoli - izstopa, kar je še posebej zanimivo za nas, gornike, ločitev alpskega sveta od predalpskega, torej tistih zares "kamnitih" gora od (večinoma z gozdom poraščenih) hribovij. Knjiga je nastala na osnovi učbenikov geografije in je zato že v osnovi poučna, pregledna in celovita. Tvorita jo občegeografski del (približno prvih dvesto strani), ki ponuja pregled naravnogeografskih osnov in družbenogeografskih značilnosti, in regionalni del geografije Slovenije. Za vsakogar, ki bi rad več vedel o geologiji, podnebju, vegetaciji, vodah ipd. bo vsekakor zanimiv tudi prvi del, saj vse te značilnosti tudi bogato ilustrira - tako z grafikoni kot fotografsko. Ljubitelji gora (in narave nasploh) pa se bodo morda kar takoj lotili drugega dela - pregleda regij in posameznih pokrajin v njih, začenši z najzanimivejšima regijama - Alpskimi in Predalpskimi pokrajinami, skupaj ti dve poglavji zavzameta skoraj sto strani. Poudarimo, da so opisi lepo berljivi tudi za nestrokovnjaka, dodatno vrednost vsebini pa dajejo tudi številne vinjete (informativni vložki, ločeni od ostalega besedila z vijolično pasico). Vsako makroregijo uvede splošni uvod, zatem pa sledi pregled posameznih pokrajin v njej. Glede na obseg knjige je pričakovano, da je kje tudi kakšna nejasnost - tako sem pri Bohinju v besedilu našel Severno in Južno Bohinjsko dolino, pod fotografijo pa je (po mojem mnenju pravilen) podpis Zgornja Bohinjska dolina. Sicer pa je knjiga zgledno pregledana in lektorirana. Tudi po fotografijah je videti, da je avtor Jurij Senegačnik sam navdušen planinec, vodnik in gorski reševalec, saj so fotografije iz gorskega sveta preprosto boljše. Prav pri fotografijah knjiga namreč malo šepa - iz dveh razlogov: kakovost nekaterih posnetkov je precej "bleda", hkrati pa je, po mojem mnenju, preveč posnetkov iz zraka. Prav slednje pomeni, da se zaradi manjše velikosti nekaterih fotografij podrobnosti pokrajine porazgubijo, seveda pa bralec dobi povsem nove poglede na našo deželo, kar pa je prednost. Avtorja je pri izboru fotografij vsekakor vodila predvsem poučnost knjige, torej je očitno uvrščal vanjo fotografije, ki naj bi najbolje ilustrirale opisano. Morda se je iz tega poučnega (in dokumentarnega) vzgiba avtor odločil tudi za omembo pomembnejših slovenskih podjetij - nenazadnje prav podjetja veliko povedo o gospodarski dejavnosti določene pokrajine. Kot sem že uvodoma Mladinska knjiga Trgovina Slovenska 29, Ljubljana T: 01 2410 656, E: konzordj@mk-trgovina.si Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, fotomonografij in potopisov Steve Berry: STRAIGHT UP: HIMALAYAN TALES OF THE UNEXPECTED Himalayan Kingdoms; april 2012 (mehka vezava; 168 strani; barvne in črno bele il€) wwwSportOptic-Lab.com uuuuuu.Rodeo1eQm.si zapisal: če potegnemo črto, dobimo celovit pregled Slovenije - v vseh pogledih - dober dokument dosedanjega časa, kot je uvodoma zapisal avtor sam. Dodatna posebnost -prednost - tako velike in obsežne knjige je tudi izjemno ugodna cena. Avtorja in založbo lahko samo pohvalimo za pogum in za idejo, kako iz posameznih učbenikov narediti veliki učbenik o Sloveniji za vse. Sploh si je kar težko predstavljati, kako je tako obsežno delo spravil skupaj en sam avtor. Z izjemo manjših zadreg je knjiga uspela in jo toplo priporočam vsakomur, ki se bo pripravljal in odpravljal na pot, hodil po pokrajinah in se vračal, nenazadnje pa podoživljal vse, kar je videti v razgibani slovenski deželi. To živahnost pokrajine odlično ponazarja že kar naslovnica, posneta v Spodnjih Bohinjskih gorah. Gotovo vam bo listanje po knjigi dalo marsikateri namig za izlet, morda tudi v kraje, kjer še niste bili. Marjan Bradeško OLRAMCi Dejavnosti Planinske zveze Slovenije Planinska zveza Slovenije je z geslom "Planinstvo kot način življenja" v leto 2013 stopila smelo in polna načrtov, tudi glede praznovanja 120-letnice organiziranega planinstva v Sloveniji. Člane PZS kategorij A in A+ pa je z novim letom razveselila z novimi članskimi planinskimi izkaznicami. Konec januarja je skupaj z Gospodarsko komisijo pripravila zelo uspešno 2. konferenco o planinskem gospodarstvu (več o njej v naslednji številki Planinskega vestnika). Isti dan, 26. januarja, je potekal zbor markacistov PZS. Planinska zveza je planinska društva in zainteresirano javnost pozvala k sodelovanju pri 4 razpisih in javnih pozivih, ki se jim izteče rok 31. januarja. To so bili javni poziv za posredovanje predlogov in pripomb na akte s področja planinskega gospodarstva, javna obravnava osnutka Meril za razvrščanje društev v prednostne skupine, javna obravnava Navodila o uporabi grba, zastave in himne in razpis za zbiranje predlogov kandidatov za načelnika Komisije za varstvo gorske narave PZS. V začetku januarja so izšla prva letošnja Obvestila PZS, ki so poleg rednih vsebin vključevala tudi prilogi, Zakonodajo in uradne objave ter Skupščinsko prilogo. Obvestila PZS so dosegljiva tudi na spletnem mestu www.pzs.si/obvestila.php. Za planinska društva in njihove društvene delavce za področje blagajniškega in računovodskega poslovanja je 24. in 29. januarja PZS pripravila dva posveta na temi Posebnosti izdelave letnega poročila 2012 za društva po računovodskem standardu SRS 33 in Novosti zakonodaje za področje društvene dejavnosti v letu 2013. Udeležilo se ju je veliko število društvenih delavcev. Januarja se vsako leto začnejo tekmovanja svetovnega pokala v tekmovalnem lednem plezanju pod okriljem Mednarodnega združenja planinskih organizacij UIAA in tekmovalnem turnem smučanju pod okriljem Mednarodne turnosmučarske zveze ISMF. Tudi letos je bilo tako in na vseh dosedanjih tekmah sezone smo imeli svojega predstavnika. Najboljši slovenski turnosmučarski tekmovalec Nejc Kuhar je na prvi tekmi svetovnega pokala na Južnem Tirolskem (Valle Aurina) na tekmi v vzponu dosegel 12., na klasični tekmi pa 18. mesto. Kot je dejal, sta se nivo in kvaliteta vseh tekmovalcev močno dvignila. Vendar je v nadaljevanju dosegel izvrstne uspehe na ostalih mednarodnih tekmah, tudi prvo mesto na tekmi v vzponu, ki je sicer štela tudi za državno prvenstvo Avstrije. Svetovno prvenstvo sledi 9.-16. februarja v Pelvouxu v Franciji, udeležila se ga bo tudi slovenska reprezentanca v tekmovalnem turnem smučanju. O uspehih slovenske reprezentance v lednem plezanju na tekmah svetovnega pokala in o bronu s prvega mladinskega svetovnega prvenstva si lahko preberete na nekaj straneh nazaj v tej številki Vestnika. V Mladinski komisiji so pripravili analizo rezultatov z regijskih tekmovanj, v začetku januarja pa izdali prvo letošnjo številko revije Gremo skupaj pod objem gora. V njej predstavljajo napotke za varnejše in pestrejše izvajanje izletov, diplomsko nalogo s področja socialne pedagogike in predloge družabnih iger, namenjenih krepitvi kompetenc. Revijo najdete tudi na spletu: mk.pzs. si/revija. Komisija za alpinizem je predstavila program usposabljanja v letu 2013 in poročilo o slovenski mladinski alpinistični reprezentanci ter povabila zainteresirane alpiniste k prijavi na mednarodno srečanje plezalcev BMC v Cornwall. Izbrala bo dva, ki jima bo delno finančno krila udeležbo in pot. Alpinisti so bili uspešni na odpravah in preplezali novi slovenski prvenstveni smeri: na alpinistični odpravi Paine 12/13 sta Andrej Grmovšek (AO APD Kozjak Maribor) in Luka Krajnc (AO PD Celje-Matica) 1. januarja preplezala Zuko traverse, V, 5.10+, 650 m, Torre Norte (Paine) - prvenstveno smer in prvo prečenje obeh vrhov Severnega stolpa. V okviru Komisije za športno plezanje so v soboto in nedeljo, 26. in 27. januarja, v Kranju potekali izpiti za naziv športni plezalec 1. Konec leta so izdali odlično zloženko 10 varnostnih pravil športnega plezanja (dosegljiva je na PZS, klubih in športnoplezalnih odsekih društev), vse srednješolce športne plezalce -licencirane in nelicencirane tekmovalce - pa so v sredo, 30., in četrtek, 31. januarja, povabili na že 19. srednješolsko prvenstvo v športnem plezanju na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu. Poročali so tudi o uspehu Jerneja Krudra, ki je v Švici opravil izjemen vzpon v balvanskem problemu The Story of Two Worlds (8C), nekaj dni pred tem pa mu je v slovitem balvanu Dreamtime v Crescianu uspelo preplezati tudi problem The Dagger (8B+). V okviru Odbora za usposabljanje in preventivo je 26. januarja potekal drugi skupni usklajevalni seminar za vse inštruktorje PZS, tokrat na Fakulteti za šport, ki se ga je udeležilo 23 inštruktorjev PZS. Planinska zveza je zelo intenzivno prek medijev in svoje spletne strani, E-novic PZS, Facebooka in Twitterja v času velike nevarnosti proženja snežnih plazov opozarjala vse obiskovalce gorskega sveta in odsvetovala obisk gora. Raziskovalna skupina PZS je povabila k razpisu Planinske zveze Slovenije za najboljša diplomska/magistrska dela v letu 2013. Njegov namen je spodbuditi izdelavo diplomskih/magistrskih del, ki naj bodo vsebinsko povezana s planinstvom, gorništvom in alpinizmom v slovenskem prostoru in tudi širše. Ob tem je predstavila tudi teme in merila za naloge. V Planinska založbi PZS je izšel Planinski kažipot 2013, ki prinaša pregled izletov in pohodov planinskih društev ter meddruštvenih odborov v letu 2013, pa o PZS v letu 2013. Izšla je tudi druga, dopolnjena izdaja Vodniškega učbenika, ki bo bralcu kot taka še bolj pripomogla k boljšemu poznavanju našega gorskega sveta in nam ljube dejavnosti - gorništva. Vsem kupcem pa so koledarji Pozdrav z gora 2013, ki jih krasijo čudovite fotografije, objavljene v Planinskem vestniku, do konca februarja na voljo po 50-odstotni nižji ceni. Z izdelki in edicijami, ki jih prodaja Planinska založba, se je Planinska zveza predstavljala na sejmu Alpe-Adria: Turizem in prosti čas na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani od 24. do 27. januarja ter obiskovalcem in kupcem nudila številne ugodnosti in popuste, pripravila pa je tudi nagradno igro. Zdenka Mihelič Deset let delovanja PD Polet Šentrupert Člani PD Polet Šentrupert smo konec leta 2012 praznovali desetletnico delovanja. V primerjavi z življenjem to ni dolga doba, a kljub temu se je vredno zazreti nazaj, razmišljati o izpolnjenih načrtih ter načrtovati in sanjati naprej. Začetki segajo v leto 2002, ko je sedanji predsednik Bojan Brezovar po številnih planinskih popotovanjih doma in po svetu želel lepote narave predstaviti tudi drugim, zato se je opogumil in ustanovil planinsko društvo. Ideja o PD v tako majhnem kraju je bila videti utopična, a Brezovarjeva vznesenost, prizadevnost in vztrajnost so rodile sadove. Društvo ima danes 179 članov, ki prihajajo iz različnih krajev Slovenije, trije celo iz tujine. Ima odsek za varstvo narave, Moje slovo od Ruth Četrtek. Nisem spala. Pretresla me je grozna, boleča večerna novica, zato sem šla zjutraj s Hanno na polje še bolj zgodaj kot ponavadi. V temi sem negotovo stopala počez, kot da ni poti. Nad Julijci je žarela velika okrogla luna. Osvetljevala je verigo znanih gora in nekaj temnih dolgih oblakov nad njo. Njej v slovo? Solze so polnile oči in skoraj zmrzovale na licih v zoprnem vetru. Ko sem se obrnila proti domu, je na vzhodu že žarelo. Spet sem zrla v tolikokrat opazovani prizor pod Kalvarijo, ki je postala njen grob. Petek. Ne morem se sprijazniti s tvojim odhodom. Spremljaš me na vsakem koraku, čeprav sva se le bežno poznali. Silba, pomladna urejanja cvetličnih korit, tvoji nasveti o urejanju vrta ob stari hiški in mahanje v pozdrav, kadar sem te - ko si tekla vsepovsod - prehitela z avtom. A ti si pomahala in vrnila nasmeh vsakemu. Ostala si skromna, nisi razglašala svojih uspehov in to te je ločevalo od povprečja. Sobota. Zgodaj zjutraj sem se odločila, da grem na Brezje, kjer ležiš. Moram se posloviti od tebe. Oblekla sem najboljšo hribovsko obleko, oprtala nahrbtniček, pripela Hanno na povodec in odšla. Peš. Ljubezen do narave, gora, cvetja - to naju je povezovalo. Ko sem vstopila v vežico, sta bila v njej le Raje in tvoja mama. Oba sta hlipala, objeta. Zagledala sem te v krsti, sredi cvetja, s prikritim nasmehom na obrazu. Solze so tekle, roke sem pritisnila na prsi, da sem mirila srce. O, bog! Zakaj ti? Z rokama sem se dotaknila tvojih dveh, jima pogledala v oči, polne žalosti. Ko sem odhajala, sem skozi solze le megleno opazila ljudi pred vežico. Hodila sem togo, vzravnano in dihala, dihala. Kupila sem nekaj sveč, ki bodo gorele zate tu in tam, in odšla proti domu. Sonce je obsijalo vrhove in travnike. Ponedeljek, torek. Še vedno sem nemirna, globoka žalost in velik vprašaj sta v meni. V silvestrskem večeru sem se odločila, da grem gor. Na Kredarico. In sem šla, ob treh zjutraj, koraki so škripali v mrzli noči. Poznam to strast, to nikoli potešeno hrepenenje vstati zgodaj in dočakati jutro nekje pod Kalvari-jo. Ogledala sem si posnetke tvojega zadnjega jutra in zdaj, šesti dan po tvoji nesreči, želim videti sončni vzhod, kot si ga videla ti; strmine v jutranji zarji, ostenja in vrhove smrek. Želim se prepričati, kje si potegnila zadnjo smučino, kje si naredila svoj zadnji posnetek. Korakala sem navzgor, počasi, s tesnobo v srcu, ki je minila šele pri pastirski koči. Tam sem zagledala rožnato nebo in vrhove, ožarjene s prvimi sončnimi žarki. O bog, kako je bilo lepo. Za vse to se splača zgodaj vstati. Toda - ali tudi umreti? Veter je pihal v močnih sunkih. Strmino poznam na pamet, poznam skale in lahko določim mesta, od koder si naredila zadnje posnetke. Tako se v samoti in ob mogočni simfoniji vetra počasi poslavljam od tebe. Tisto svečko, ki sem jo prinesla z Brezij, da bi jo prižgala pri Mariji Snežni, sem odnesla nazaj v dolino. Veter je bil prehud, prenašal je sneg in zapiral vhod v kapelo. Hvala ti, Ruth, za vse. Za rožice, nasmehe, ljubezen do gora ... V mojem srcu ostajaš sonce. Tatjana Cvetko Ruth Podgornik Reš bi 30. januarja dočakala 50 let, če ne bi umrla pod plazom v Krmi. Verjetno bi pretekla tudi 217 kilometrov po Dolini smrti v ZDA, kot je načrtovala za letos, saj je bila izjemna ultramaratonka. Med drugim je pretekla 246 kilometrov dolg Špartatlon od Aten do Šparte, kjer je s časom 32:17:19 med tekačicami zasedla 2. mesto. Na Transsahariani v južni Alžiriji je po 270 kilometrih teka poleg Ruth uspelo priti na cilj samo še eni tekačici. Pretekla je tudi maraton okoli Mont Blanca, pa Jungle maraton v Braziliji; 240 kilometrov v šestih etapah z dvanajstkilogramskim nahrbtnikom, kajti tekači morajo nositi s seboj vse, kar potrebujejo. Organizatorji so uredili tako, da je zmagala domačinka pred Ruth. Leta 2011je kot prva ženska pretekla Slovensko planinsko pot, za katero je potrebovala 13 dni in 6 ur. Tega leta je bila nomi-nirana tudi za Slovenko leta. Pozimi je nabirala kondicijo tudi s turnim smučanjem. Kako je bilo njeno življenje povezano s tekom in kaj ji je le-ta pomenil, prikazuje športni dokumentarni film Ruth 246,8, ki ga je posnela Televizija Slovenija. Je prepričljiv in nazoren vpogled v napore in tekaško trpljenje med ultramaratonom. Po poklicu je bila univerzitetna diplomirana inženirka agronomije. Napisala je precej knjig o vrtnarjenju, cvetju, okenskih in balkonskih rastlinah, urejanju vrtov in grobov. Uredništvo Na praznovanju 10-letnice so podelili prizadevnim članom tudi društvena priznanja. Foto: Franc Pepelnak vodniško-izletniški, markacij-ski, informacijski in mladinski odsek. Ta je najpomembnejši, saj so mladi tisti, ki bodo gradili naprej. Na popotovanjih smo člani društva prepoznavni po naših simbolih na oblačilih, kapah ipd., za kar skrbi podpredsednik društva Damjan Zupančič. Člani se redno vključujemo v različne akcije v kraju in okolici. V sklopu praznovanja desetletnice društva smo na trgu v Šentrupertu 20. decembra odkrili spominsko ploščo ob posajeni lipi Odseka za varstvo narave. V Domu kulture Šentrupert je prof. Dušan Klenovšek postavil na ogled razstavo Živalstvo in rastlinstvo dolenjskega hribovja, v večernih urah pa je Viki Grošelj predaval o svojih izkušnjah in doživetjih z najvišje gore sveta, Evere-stu. V petek, 21. decembra, smo pripravili osrednjo slavnostno akademijo v Domu kulture Šentrupert, ki se je je udeležili tudi predsednik PZS Bojan Rotovnik in drugi gostje. Praznovanje smo obogatili z izdajo zbornika, ki bo tudi našim zanamcem pričal o društvenih začetkih in bogati dejavnosti. Pogled naprej je usmerjen v gradnjo planinskega doma na Povr-šnici in v pridobivanje novih članov. Marija Zagorc Uspešno izvedena predpra-znična akcija Pirotehnika v TNP - NE! se je nadaljevala tudi v mesecu januarju. Na istoimenski likovni natečaj se je odzvalo 24 slovenskih osnovnih šol, sodelovalo je 237 učencev. Na januarski triglavski tržnici, ki jo Triglavski narodni park vsako tretjo soboto v mesecu organizira pred Info središčem TNP Triglavska roža na Bledu, smo odprli razstavo prispelih del in razglasili nagrajence. Zmagovalka je Špela Bele, OŠ Šmihel - podružnica Birčna vas, Novo mesto, z delom Strah nas je. Iskrene čestitke! Pirotehnika je izum novejše dobe. Nekdaj so si ljudje zimske večere krajšali s pripovedovanjem zgodb, ki jih radi poslušamo še dandanašnji. Lep uvod v leto 2013 nam je tako na prvem januarskem dogodku v Info središču TNP Triglavska roža na Bledu pripravila Dušica Kunaver, dolgoletna profesorica angleškega in ruskega jezika, zbirateljica ljudskega izročila in etnološkega gradiva ter avtorica in izdajateljica poljudnoznanstvenih in leposlovnih knjig. Na večeru Zlatorogovo kraljestvo v ljudski dediščini (projekt LEADER) smo skozi legende potovali po slovenskih pokrajinah, odkrivali sorodne korenine v legendah narodov, ki jim je skupen indoevropski jezik, se strinjali z njenimi (utemeljenimi) ugotovitvami o občudovanja vrednih karakternih potezah slovenskega naroda in z vso dvorano glasno peli slovensko narodno pesem. Osrednji dogodek februarskega dogajanja v Triglavski roži pa je bilo odprtje spominske razstave Pavel Kunaver (18891988). V sredo, 6. februarja, ob 19. uri smo pripravili okroglo mizo o življenju pedagoga, ljubitelja narave in pisca poljudnoznanstvenih člankov. Pavel Kunaver, s skavtskim imenom Sivi volk, je bil ustanovitelj skavtstva in taborništva na Slovenskem, organiziral je šole alpinizma, jamarstva in pohodništva ter slovel kot izvrsten astronom. Pri pogovoru so sodelovali dr. Jurij Kunaver, Janez Stergar, Boris Kham, Stane Peterlin in Jože Mihelič. Razstava bo v Info središču na ogled do 7. aprila 2013. Bližajoče se zimske počitnice za učence osnovnih in srednjih šol bo ekipa Triglavske rože preživela delovno. Male smučarje in njihove starše bomo v smučarskem centru na Voglu oba tedna, od ponedeljka do petka, animirali in izobraževali na programu Odkrivaj/Discover TNP. Animacija za družine Odkrivajmo naravo pozimi/Winter Nature Discovery bo potekala med 11. in 13. uro, namenjena pa bo raziskovanju belega sveta s krpljami in spoznavanju prostemu očesu vidnih in nevidnih fantastičnih oblik zimske narave. Več o ostalem dogajanju pa na www.tnp.si. Majda Odar V SPOMINI Zdravko Markuš (14. 2. 1932-30. 12. 2012) Predzadnji dan decembra je v Kamniku umrl markacist Zdravko Markuš, ki je vodenje odseka pri Planinskem društvu Kamnik opravljal polnih šestindvajset let. Planinstvo ga je močno privlačilo, posvečal se mu je z vsem srcem in pri tem nadvse uspešno opravljal zastavljene cilje. Zdravko je bil rojen pred osemdesetimi leti in je z družino živel v Mekinjah pri Kamniku. Vso delovno dobo je bil zaposlen v Kemijski industriji Kamnik. Že leta 1953 se je aktivno vključil v življenje in delo planinskega društva. Kot markacista smo ga redno srečevali pri nadelavi in označevanju planinskih poti, na mnogih planinskih turah, kjer je tudi kot planinski vodnik varno in uspešno vodil udeležence tur v gore, bil je član propagandnega odseka in upravnega odbora PD Kamnik. Sodeloval je pri vseh delovnih akcijah in bil vztrajen pri premagovanju vsakršnih težav. Bil je vzoren član planinske organizacije in se ga kot takega tudi spominjamo. V planinsko življenje in dogajanje je znal vključiti svojo družino, ženo Anico in svoje otroke, ki nadaljujejo z njegovim delom. Ženina prezgodnja smrt ga je močno prizadela, a njegovega dela za planinstvo ni omajala. Za vloženo delo, trud in napore pri reševanju planinskih nalog je prejel priznanja planinskega društva in PZS. Društvo se mu je za velike zasluge oddolžilo z nazivom častni član PD Kamnik. Ob slovesu na zadnji poti, 4. januarja 2013, smo ga pospremili mnogi planinski prijatelji, markacisti so se od njega poslovili s častno stražo in ga pospremili do zadnjega prebivališča - do groba na pokopališču v Mekinjah. Stane Simšič vsak petek ob 17.05 h " ,* t'". T* ' ( na radiu Ognjišče z Blažem Lešnikom PCI NAS POSIDŠAM0 (imurni M^sm 88,3 MHz, 96,9 MHz, 97,2 MHz, 99,5 MHz, 103,7 MHz, 105,1 MHz in 106,2 MHz. jrimor^i Od Trente do Trojan, najbolj poslušana regionalna radijska mreža na Primorskem. dobro jutro Planinski vestnik tudi v oddaji Dobro jutro na TV Slovenija PLANINSKA SLOVENIJE ALPINE ASSOCIATION OFSIOVENIA KAKO LEPO JE TAM GOR V DRUŽBI VESELIH, PRIJAZNIH LJUDI, KI RADI V DOLINI PUSTIMO SKRBI. Vzpetina, kucelj, grič, hrib, planina, gora... vseeno, kje se sprehajate in kaj vse še imate v načrtu: imejte ob tem tudi dober občutek in varnejši korak! Včlanite se v eno od več kot 270 društev, povezanih v najbolj množično zvezo društev v Sloveniji, humanitarno organizacijo, ki deluje v javnem interesu in ki že več kot stoletje druži nas, ki radi hodimo tja gor. Slovenci smo planinski narod: kot člani planinskih društev imejte tudi vi popust pri prenočevanju v planinskih kočah doma in na tujem, nezgodno ter druga zavarovanja doma in na tujem, možnost izobraževanja, usposabljanja in druženja ter kopico drugih ugodnosti in popustov. Samota ali družba prijaznih ljudi - vseeno, kaj iščete v planinah. Vneprijaznih časih,ko se vse bolj odtujujemo drug od drugega, člani Planinske zveze Slovenije v neokrnjenem gorskem okolju na svežem zraku zagotovo dobimo tisto, po kar smo prišli. In če bi se kaj zgodilo, je občutek boljši, ko veš, da s PZS v gorah nikoli nisi sam. Zato dobrodošli med članicami in člani PZS, med vrstniki in somišljeniki, ki gremo radi v naravo in radi naredimo kaj - zanjo in predvsem zase! www.pzs.si