Dr. O. I.: 7 ČMI KEIZ PEI HKASTOVCU. Zgodovinska povest. Vojak pozdravi ter izroči graščaku zapečateno pismo deželnega glavarja v Gradcu. Hitro odpre graščak pismo, ga prebere in prebledi, ga položi na mizo in razburjeno hodi po dvorani gor in dol. Tedaj vojska je in oditi moram takoj, tako mi piše poglavar, dol na Ogrsko, ker Turek napada trdnjavo Kanižo, ki je v veliki nevarnosti. Kaj bo z Agato? O grozno — današnji nastop z materjo mu je pokazal, da mu bo delala vsakovrstne ovire, da prepreči poroko; kaj tedaj storiti? ¦¦¦'¦ :Tv;5*f V tem trenutku se spomni župnika Morenusa v Šent Lenartu. On mi mora pomagati, takoj me mora poročiti in potem ne more nikdo moji ženi kaj storiti, da, to je rešilna misel, hvala Ti Neskončni, da si mi jo dal, sedaj pa na delo, da ne bo prepozno. Rekši se hitro preobleče, naroči hlapcu, da pripravi konja. V kratkem je ta osedlan, mladi graščak zdirja iz dvorišča navzdol po cesti proti Šent Lenartu. V gradu Hrastovcu je bil tedaj za prvega graščinskega oskrbnika in obenem kot krvni sodnik Mihael Trenak. Bil je doma iz Gradca, po dovršenih študijah je bil v službi pri mariborski gospoščini in v Vurbergu, odkoder je prišel v Hrastovec. Bil je v najboljših letih, sivih, lokavih oči, temne polti, rumenih las. Med pogovorom je gledal navadno vstran, bil je redko dostopen za usmiljenje, napram ljudem ni kazal nikdar prijaznega obraza, zato je tudi bil strah za vse, ki so prišli njemu v pest, le malokdo je odnesel zdrave pete. In moč je imel Trenak veliko. Odkar je bila v Hrastovem prosta deželska sodnija in to že od leta 1457 je imel graščak pravico, soditi tudi na smrt. V ta namen je imel krvnega sodnika, ki je vodil razprave, izrekal sodbe in jih dal tudi izvršiti. Mihael Trenak je bil tedaj krvni sodnik. Že mnogo sodb je izrekel, mnogo jih je stokalo po podzemeljskih ječah, ki so se pregrešili včasih zaradi malenkosti. A tedanje postave so bile stroge in gorje, kdor je prišel v tiste temne zapore, zaduhle, mokre, kamor se je le tu in tam ukradel kak solnčni žarek. Pribit s težkimi verigami ob moker zid, je trpel dneve, tedne, leta, dokler ga ni rešila bleda smrt. In dosti jih je bilo, ki so bili obsojeni na smrt; odpeljani so bili k Sv. Lenartu na morišče blizu potoka Velka; pri sodnem križu izven trga so opravili zadnjo molitev, predno so nastopili usodepolno pot. Mihael Trenak je prišel kratko pred smrtjo prejšnjega graščaka Ivana Herberstein v Hrastovec. Po graščakovi smrti je bil desna roka graščakinje Margarete, ki je rabila v marsikaterih stvareh njegov nasvet. Baroninja Herberstein je vedela ceniti njegove izvanredne zmožnosti in je to tudi, kjer je nanesla prilika, povdarjala, oskrbnik Trenak pa ji je bil zato tudi zvesto vdan in je bil pripravljen, storiti za njo vse, kar je bilo v njegovih močeh, če bi bila to njerra želja. Mladi graščak mu je manj ugajal, ker ni hotel poslušati v vsakem oziru njegovih nasvetov, ampak je ravnal po svojem, po prostem prevdarku, kakor je odgovarjalo najbolj položaju in se je ujemalo s pravico. Grajskemu oskrbniku je postalo kmalu znano, da zahaja mladi graščak večkrat na Štralek in ljubi Agato iz celega srca ter ima celo namen, jo poročiti, vedel pa je tudi dobro da noče eraščakinja ničesar slišati o tej zvezi. In Trenak si je štel v svojo dolžnost. da ^omaga graščakinji, preprečiti to neenako zvezo in doseže, da se poroči mladi baron z Zofijo Stubenbergovo. Oskrbnik Trenak je imel za to svoje posebne vzroke. Ko je bil še v gradu Vurberg, je nanesla priiika, da se je sešel z lastnikom gradiča Štralek, ker je imel Štefan Niirnberger tudi v ondotnem kraju svoje podložnike, ki so dajali opraviti tudi deželski sodniji v Vurbergu. Tako je spoznal Štefan Niirnberger oskrbnika Trenaka, katerega je povabil v Štralek. In Trenak se je temu vabilu rad odzval, ker je slišal, da ima gospodar zalo hčerko Agato. Že na prvi trenutek, ko jo je zagledal, mu je ugajala; od tega Casa je prihajal pogosto na Štralek in vedno bolj se je ogreval za rajsko lepo gospodično. Sklenil je, da ne odneha prej, doklcr je ne imenuje svojo last. Skušal se ji je na vse mogoče načine približati. Agata je bila napram Trenaku prijazna, kakor je to zahteval njegov stan, a ko je videla, da imajo njegovi obiski druge namene, se mu je vedno previdno umaknila, da bi ne dala prilike do daljnjega razgovarjanja in približevanja. Cetudi je bil Trenak ljubezniv in zavzemal lepo mesto, je bilo vendar Agatino srce napram njemu vedno hladno, ni našla ničesar na njem, kar bi ji ugajalo. A ravno to mu je delalo Agato še bolj poželjivo, še bolj se je vnemala v njem strast, da bi si jo pridobil. Naneslo je nekega dne, da je bila Agata sama doma, ko je prišel oskrbnik vsled nekih sodnijskih poslov, ki jih je imel opraviti v bližini, tudi na gradič Štralek. Oče Štefan je odšel ravno ta dan k bratu Cahariju v trg, ker se je moral z njim nujno posvetovati. Agata je sprejela gosta prijazno, ga pogostila in mu delala družbo. Pogovor se je sukal o tem in onem, nazadnje ga je napeljal oskrbnik Trenak tudi na ženitev. Agata je kar zarudela, kajti kaj takega se v pričo nje še ni govorilo, spoznala je tudi, da meri ta pogovor na njo. Trenak si je razlagal njeno zadrego v svoj prid, domneval si je, da mu Agata vrača njegove čute in ga Ijubi. To mu je dalo pogum, da se je ojunačil, prijel Agato za roko in rekel: »Gospodična, že nekaj časa vas poznam in priznati moram, da mi zelo ugajate.« Agata ni vedela, kako bi se mu odtegnila, zato pravi: »Gospod oskrbnik se šalite z menojr zato imate že drugih gospodičen dosti na izbiro.« »O motite se, le vi ste edina, katero spoštujem iz celega srca.« »Pustite rajši to, gospod oskrbnik,« reče Agata vsa zbegana, »kaj bi rekel moj oče, ko bi o tem slišal.« »0 r^aj reče, kar hoče, imam resne namene, že dolgo časa sem vas vzljubil, ne bodite neusmiIjena, dajte mi up, da ste mi naklonjeni.« »Gospod oskrbnik, za me je še čas,« odvrne Agata s tresočim glasom, »nudi se vam drugod lepša prilika.« »Ne ponižujte se, samo vi ste, ki vas srčno ljubim, ne zavrzite me, osrečiti vas hočem.« »Verjamem vam gospod oskrbnik, da resno mislite, nočem vas varati, saj ste ugleden uradnik, a zato vam tudi odkrito rečem, da rajši ne govorite kaj takega z menoj.« »Zakaj ne,« vzklikne oskrbnik ves razburjen, »ali vam ne nudim lepe bodočnosti, vse storim za vas, da ste moja.« »Gospod oskrbnik, predrzni ste in ni lepo, da porabite priliko odsotnosti mojega oCeta za take pogovore,« reče Agata vsa razburjena in se izmakne oskrbniku, ki jo je hotel objeti. Trenak stopi za Agato, ki je hotela oditi ter reče: »Gospodična, vi tedaj zavržete mojo resno poaudbo?« »Kako mi je žal, a ne morem drugače, odkrito vam povem, ne morem vam ugoditi, ker ne čutim do vas nobene naklonjenosti.« »O, ne govorite tako, niste še o tem premišljevali, upam, da spremenite vaše mišljenje napram meni.« »Nikdar mi ni prišlo na misel, da bi vas mogla ljubiti in se kaj takega tudi ne zgodi, zato prosim, bodite obzirni in ne nadlegujte me s takimi stvarmi.« »Tedaj me odklonite?« »Kakor ste rekli gospod oskrbnik,« odvrne Agata z odločnim glasom. »Tcdaj nimam ničesar več tu iskati, a mogoče vam bo žal, toda prepozno bo.« »Obžalovala ne bom nikdar, ker vem, da bi bila le nesreča.« Oskrbniku so se zasvetile od srda oči, a vendar se je premagal in ni nič rekel, poslovil se je nemo in pdšel. Ko je že odhajal po strmem griču domov, je zavihtel roko proti Štraleku in siknil: Zavrgla si me nežna golobičica, zavrgla mene, ko bi si štela druga v čast, fie bi napravil to ponudbo, čakaj ti visokoleteča gospodična, postala boš še krotka in moja postaneš, če pa ne, pa je tvoj pogin. In je gojil od tega časa srd do Agate, ker je bil v svojem ponosu užaljen, še bolj pa do mladega graščaka, ki si je sedaj osvojil Agatino srce. * Zato je bil vedno mlademu baronu za petami, da je mogel znati za vse, kar bi bilo važno, da zve o tem tudi graščakinja. In tako je bilo tudi danes. Brzi sel mu je na vprašanja povedal, da se zbira vojska proti Turkom in mora mladi baron odriniti. Čemu je odjezdil Friderik Herberstein v Šent Lenart? In kaj naj dela tam? To so vsekako stvari, ki se morajo pojasniti. Dalje bo sledilo.