• •	- L J U B I
EMIGRANTI!
Naručujtc i širite naše kalendare, jer time vršite svoju patriotsku i emigrantsku dužnost.
s______________________________________
EMIGRANTSKA DRUŠTVA! Naručujtc i raspačavajte naše kalendare. Time vršite svoju dužnost Društva dobivaju popust.
GLASILO SAVEZA JUGOSILOVENSKIH EMIGRANATA U JULIJSKE KRAJINE
RAZDOBJE
Bilo je to za časa osvobodilne balkanske vojne, v času po te] vojni tja do izbruha svetove vojne. Gospod ban Dravske banovine. Dr. Drago Marušič je bil v omenjeni dobi odvetniški koncipijent v Gorici. Gorica pa je bila takrat vplivno kulturno, pro-' svetno in politično slovensko središče. V istem razdobju je Uvelo in delovalo na različnih javnih popriščih več odličnih mladih kulturnih, političnih in socijalnih javnih delavcev. Ti so bili: Dr. Dinko Puc, Dr. Bog. Vošnjak, Dr. Dermota, Dr. Knaflič, Dr. Irgolič, Dr. Šapla i. t. d, ki so se zbirali okrog starejših narodnih voditeljev različnih političnih in kulturnih smeri. Politične znanstvene revije »Veda« in »Naši zapiski«, ki so izhajale v Gorici, so razglabljale takratne aktuelne slovenske probleme. Najmlajši smo se zbirali v goriški »Prosveti« »Sokolu« in »G. S. M.«, Akademiki v »Adriji«. Društveno življenje je bilo silno razvito. Bila je to markantna doba v narodnem življenju goriških Slovencev, ki je tudi na druge slovenske pokrajine ranjke Avstrije močno vplivala.
Vso napredno mladino vseh frakcij je prevladoval čisti jugoslovanski duh. Srednješolska in akademska mladina, trgovska in obrtniška mladina, delavska in kmetska mladina, se je zbirala okrog svojih naprednih jugoslovansko orijentiranih voditeljev. Ako to premislimo, sc danes res ne morem čuditi, da jo v isti dobi odposlanec sloven-• ske revolucijonarne prevorodovske omladine, naletel baš v Gorici na najugodnejša tla za setev semena revolucijonarnih in iredentističnih idej.
Iz sokolske zibelke in Meke slovanske Prage so nam prinesli luč slovanske prosvete. očeta Masaryka realistično politiko in T pršev brezmejni narodni idealizem in nnsel požrtvovalnosti v delu za svoj ljubljeni narod, naši praški študentje. Na Čelu teh študentov je bil Dr. Marušič. Predavanja, gospodarski ‘tečaji, pevske slavnosti, dramske predstave, sokolski izleti in zleti, otvorHv* knjižnic, tajiti sestanki in propagandni pohodi so so tedaj vrstili drug za drugim. In ni je bilo skoro prireditve, da bi Dr. Marušič ne bil na njej predavatelj, govornik, telovadec, aranžer ali spiritus
agens.
Tako se je pričel širiti iz revne gonške sokolske telovadnice in iz društva »Goriške slovenske mladine«, revolucijonarni jugoslovanski duh v mesto in na deželo med priprosti narod. Člani teh dveh društev so držali stalni kontakt med mestom in deželo posebno pa med mladino. Značilno je to, da je bil podstarosta goričkega Sokola in predsednik Goriške slovenske mladine baš v tei dobi Dr Marušič. V Dr Marušiču smo mi mladi Sokoli videli pravega podsta-rosto, ne samo stereotipnega društvenega funkcijonarja, pač pa pravega brata. Kako ne? Saj je bil on živa vez med telovadnico, vaditeljskim zborom in odborom. Slal je v naših vrstah in z nami telovadil. In kolikokrat je stopil pred vrsto v telovadnici in nam 'povedal v kratkih m jedrnatih besedah ono, kar smo vsi čutili, kar pa povedati nismo znali. Pa on ni bil samo Sokol v telovadnici, bil je tudi pravi Sokol izven nje. Razumeval je bratstvo, tako, kakor ga more razumevali le Sokol izgojen v Tgrševem duhu. Načelo svobode, bratstva in enakosti je uveljavljal povsod v javnem in zasebnem življenju. Stal je v naših vrstah, telovadil, je z nami, na izletih je bil, pri pesmi in veselju z nami, a bil je tudi v nesreči in žalosti z nami. »Goriška slovenska mladina« je bilo pa za takratne čase prepotrebno družabno društvo, ki je s svojimi prireditvami vzdrževalo trajni kontakt med odraslo trgovsko, obrtno, delavsko mladino in inteligenco v mestu. In nje predsednik je bil ~oVei — Dr Marušič. »Sokol« m »Slovenska mladina« sta prirejala svoje prosvetne prireditve, ki so skoro vse vedno bolj in bolj dobivale karakter nacijonalnih revolucijonarnih manifestacij. Mi mladi smo instinktivno čutili, da je Dr. Marušič naš vodja. Zbirali smo se okrog njega in poslušali njegove bratske nasvete. Seveda, da smo včasih v mladeniškem ognju vzplamteli, da so se mnenja križala — a vedno je bilo vse poravnano. Ni bilo med nami ne zavisti ne častihlepja. Delo za narod nam je bilo vse. Tako nas je znal on vzgojiti. Saj nikdar ni nikomur s svoje avtoriteto jemal načel. Vedno je skušal nasprotnika prepričati in, ako ni naletel prav na najbolj zamašena ušesa in strupenega nasprotnika, se mu je to vedno posrečilo. Napram nasprotnikom je bil lojalen in objektiven. Tako je znal Dr. Marušič vzgajati mladino. Vzgojil je cel kader sodelavcev, tako, da je paš iz teh krogov izšlo veliko število poznejših in sedanjih javnih delavcev na vseh poljih javnega udejstvovanja, ki so še danes tako
orijentirani, kakor on.	.	. _
V javnem delu in v opisani atmosferi s trdnimi načeli, smo pričakali izbruha svetovne vojne. Ako se danes spominjamo njegovih bodrilnih besed v onih neznosnih, nervoznih dneh od Vidovega dne pa do izbruha svetovne vojne v letu 1914, izrečenih
MARUŠIČ
K PETDESETLETNICI BANA DR. DRAGA MARUŠIČA
Ljubljana, 4 decembra 1934.
V častno dolžnost si čutimo, ko pišemo k pedesetletnici našega človeka — Kraševca, ki zavzema danes enega najvišjih položajev v javnem življenju. Ban dr. Drago Marušič, rojen 10. dec. 1884. v Opatjem selu na Krasu, na tem lepem prostoru naše domovine, ki mu pa je narava le skopo odmerila mero blagostanja, iz kmečke hiše — ker na Krasu ne more biti drugega — je že tu spoznal vso lepoto in zdravje vasi, a si je obenem vtisnil globoko v značaj vso prikrito muko, trpljenje in žuljave roke našega orača. Življenje našega študenta s Krasa ni rožnato in le močna narava, ki mu jo je vtisnila zemlja, v kateri raste kamenje in samo kamenje, mu da sil dovolj, da premaga največje ovire. Nadaljnje življenje dr. Draga Marušiča je prestopilo okvir nàvadnega romarja te zemlje. Sam pravi: »Kaj takega zmore le Kraševec« in pri tem moramo pomisliti samo na ono pot, ki jo je napravil s srbsko vojsko kot vojak, čez albanske gore. Doslednost in trdnost v značaju mu je vcepila rodna zemlja. S to diko je vstopil v javno delo. Pred očmi pa mu je bdela vedno vas, kmečka vas, dežela, kjer naj črpa narod svoje življenske šoke. Postal je veren tolmač življenjskih potreb in stremljenj našega malega, zlasti kmečkega človeka. Dne 4. dec. so potekla štiri leta odkar je postal ban. Na tem mestu zlasti se še posebno in jasno izražajo vse vrline njegove osebnosti. Od ranega jutra do pozne noči ga vidimo, vedno svežega pri delu in to v časih, ki niso nikakor rožnati, a bremena odgovornosti podesetorjena.
Mi, rojaki, mu čestitamo ob jubileju. Ena kaplja trpke zavesti bo sicer kanila v čašo radosti. Ni nam usojeno, da bi proslavili to priliko doma, ob teranu in pršutu, svobodno med svobodnimi. Krepi nas pri tem zavest, da mora tudi to priti in da mora biti vse delo v to usmerjeno.
G. ban dr. Drago Marušič: Še mnogo let!	(Agis)
široka planote,, mala vzpetine, vmes ozke dolinice. Povsod tod, skalnat svet. Skromni redki gozdiči, skopa trava, največ kamenja. Bolj redko posejano hiše in vasice. Preko vsega pa burja. Toda v zlatem blesku obliva sonce te griče in vasice, žareče in vroče. V dolinicah in v brajdah zori temorudeči vinski sok, vzbujajoč v srcih veselje in petje. V daljo gredo obzorja, široko odprta. Goaški kras!
Tam se je pred več kot tisoč leti ustavil naš rod in ostal. Medtem ko je zašel v široko Furlansko ravan, podlegel na plodnih tleh navalom tujih plemen, je on na teh negostoljubnih planotah vzdržal, na meji domovine ob prelepem morju.
V težkem boju z naravo, borbi z ma-loplodno zemljo, ki ji je moral s krvavimi žulji iztrgati kos kruha, da se je preživel, je rasel tod trd in uporen rod, z vsemi žilicami svojega srca priklenjen na to zemljo.
Skoro na robu tega Krasa leži Opatje selo, v njem skromna kmetska hiša, ki je bila dom dr. Draga Marušiča.
Njegov delež je bil od rojstva trda usoda sinov te zemlje. Kot mnogi drugi, je tudi on zapustil dom, da si pribori košček bolj šega življenj a. Kot popotnico j e nesel s seboj polno dušo mladostnih upov, nesel pa tudi v sebi uporno borbeno nrav svojega rodu, pravi kraški fant.
Mlad študent je zašel že v Gorici na srednji šoli v borbo Slovencev proti Italijanom in Nemcem, ki je zavzela že ostre oblike. Zajela ga je takrat pora-
jajoča se ločitev duhov v vrstah slovenske inteligence. Dijaštvo, ki je težko očutilo nasilni duh nemške vzgoje in italjansko oholost, je borbeni val zajel z vso silo. Sporedno s kipečim nacijonalnim prebujenjem in odporom proti vsemu tujemu, je raslo tudi idejno prebujenje. Gradnik, Šorli in mnogi drugi, mladi študentje, so krenili odločno na novo pot. Z vnjimi tudi Marušič. V mladih dušah se je porajala zavest, da mora ta borba, zlasti nacijo-nalna, imeti vse višje cilje, preko malih pridobitev v uradih ali šoli. Preveč je bil žaljiv in poniževalam občutek naci-janalne podrejenosti, da ne bi zraslo spoznanje, da gre za obstoj našega naroda in da treba borbo izvojevati do konca in z vso silo. Ne samo nacijonal-no napram Italijanom, temveč tudi v vrstah lastnega naroda, da se vsestransko dvigne.
Trd je bil kruh mladega študenta,
ki si ga je moral še mlad v zadnjih letih gimnazije sam služiti. Vendar je, akoravno brez sredstev, veseli fant, odšel po dovršeni šoli v Prago. ùez dan v odvetnički pisarni, ker bi sicer ne mogel študirati, se je v prostem času pripravljal na izpite. Vedno pa je našel dovolj časa za kavarno, za društvo, òasopisi, debate, družba, vesela pa tudi resna, to ga je privlačilo, to je bilo zanj življeneje. Vse to v Pragi, v kateri je kipelo silno, slovenskim fantom dotlej nepoznano, življenje. Mesto, s svojimi prelepimi stavbami, polno zgodovinskih spominov, kakor čudovita, skozi stoletja v kamen izklesana knjiga slavne in krvave preteklosti češkega
naroda, neizmernega ponižanja, pa tudi mogočne življenske sile, Id je kipela v upor! Na Belo goro so romali slovenski študentje s češkimi množičami, poslušali bojne klice na mogočnih zborovanjih. Niso si stavili pisanih programov, sovražili so učeno teoretiziranje. Ti študentje so se zbirali v akademskem društvu »Ilirija«. Hodili so po Pragi odprtih src in z odprtimi očmi, poslušali hrepeneče utrip velikèga življenja, se napajali ob silnih in prepričujočih besedah velikih buditeljev češkega naroda. Zbori in sestanki, pouličene borbe, povsod, kjer je donel klic na boj za svobodo češkega naroda, za svobodo Slovanov, tam je bilo njihovo mesto. Preveč je bilo v študentu Marušiču bor-ibenega duha, preveč kipečega mladostnega idealizma, da se ne bi peg n al z vso silo v to življeneje.
Češki realisti, njim na čelu Masa-ryk, ki je rad predaval dijakom, so pokazali pravo pot, ki naj jo hodi slovenska inteligenca.
Dobili so hvaležne učence. Višje in da lje so hrepenela mlada srca, kot so hoteli spodaj v mali domovini, kot so pridigali tovariši teoretiki. Brez velikih razpravljanj so se znašli s hrvatsklmi in srbskimi študenti, in se vedno bolj zbliževali, že leta 1908 so se združila društva »Ilirija«, »Hrvat« in »šumadi-ja« v skupnih prostorih. Nastala je prva jugoslovanska akademska organizacija. Voditelji v domovini niso pokazali pravega smisla, pač pa pokojni Šupilo, s katerim so bili v tesnih stikih. Tudi velik del organiziranega slovenskega di-jaštva je stal še ob strani, češka jav-
na tajnih sestankih in odhodnicah k vojakom dojmimo, da so bile te besede izbruh notranjega trdnega prepričanja in vere v zmago. Pravice in jugoslovanske ideje. Razkropili smo se nato dobesedno na vse štiri vetrove sveta. V vojno na različne fronte, v konfinacije in internacije, v zapore, kasneje v begunska taborišča A naš ubogi in zavedni goriški rod je nastopil svoj križev pot na Golgoto
Naš vodja Dr. Marušič je prvi dan mobilizacije, po znamenitem »veleizdajniškem« poslovilnem večeru, odšel na fronto. Sprem Ijale so ga želje prijateljev, da bi se nam vrnil zdrav in čil. Avstrijska policija ga je iskala, a ga ni našla. Dolgo smo čakali vesti o njem in že smo mislili, da je utonil zadet od slovanske krogle v gališkem blatu... Sele čez par let smo nekateri zvedeli na nekem tajnem sestanku na Dunaju, da je Dr. Marušič živ. To vest smo sporočili vsem pristašem in prijateljem.
Rusko vojno ujetništvo, vstop v jugoélo-vansko legijo na sbrsko stran, strašni albanski umik, propagandno potovanje po Ameriki, čvrsto in naporno politično delo na mednarodni pariški, konferenci, so bile nadaljne faze njegovega udejstvovanja za globoko, v srcu ukoreninjeno, jugoslovan-
sko misel. Njegova ožja domovina Goriška, je ostala pod tujim jarmom. Strašen udarec zanj, ki jo ljubi z vso bitnostjo Šele, ko svojemu narodu v tujini ni mogel več koristiti se je vrnil zadnji izmed javnih delavcev, a ne v Gorico, kamor ga sovražnik ni pustil, pač pa v svobodno Jugoslavijo. A Jugoslavija takrat še ni bila duhovno ujedinjena. Zopet je tu pričel z javnim delom v ljudskih in kmetskih vrstah.
Ban — visoka stopnja v javnem življenju, ki jo je mogel doseči priprosti sin malega kraškega kmeta, ki je terjal iz kamna vsakdanji kruh! Dosegel jo je z lastnim delom, po lastnih zmožnostih in velikih zaslugah za državo.
Zrel mož se ni, tudi na tako odličnem mestu, v svoji notranjosti,,v čustvih, v načelih in idejah, izpremenil. A tudi po zunanjosti se ni izpremenil. Čvrst in krepak, neizmerno delaven nosi težko breme javnega funkcijonarja v sedanjih najtežjih časih z mladeniško vzdržnostjo, kljub vsem življen-skim peripetijam. Vidimo ga kot javnega delavca dokončavati svoje življensko delo: tudi duhovno združiti vse Slovence v jugoslovanskem državnem taboru.
Ob tei priliki naj sledi mala reminiscenca.
Ko so si pred vojno prvikrat Slovenci v Gorici osvojili ulico ob priliki izleta nekega nemškega »Gesangsverema«, je goriški Narodni odbor sklical v Trgovski dom, ki je bil prav za prav naš Narodni dom, protestni shod. A nam-mladini ni bilo za papirnate protestne resolucije proti italijan-sko-nemški protislovenski zvezi. Zato smo na prvo opozorilo, da prihajajo Nemci v sklenjenih vrstah v mesto, udarili na naj-živahnejšo goriško ulico pred ljudski vrt in razpršili Nemce, predno je mogla intervenirati avstrijska policija, ih jih ob opazovanju pasivnih Italijanov, s silo razgnali na vse strani. Bilo nas je več aretiranih. Prvi med nami seveda Dr. Marušič Ko so o aretaciji izvedeli naši fantje, prišli so pred takratno okrajno glavarstvo in demonstrativno zahtevali izpustitev aretirancev. Na goriških vročih tleh so padli ob tej priliki javno prvi vzkliki: »Živijo Marušič«
In sedaj ob priliki njegove življenske 50-letnice, od srca ponavljamo vzklike one mladine in onega ljudstva, ki je pred 20 in več leti na goriških ulicah, z njegovim imenom, demonstrirala proti krivicam avstrijskega nasilja: Živijo dr Marušič! in dodajmo: Živijo ljudski ban dr. Marušič!
(Kozeta).

nost je to stremljenje podpirala, praška občina je ponudila pomoč, zlasti prostore za jugoslovanske organizacije.
V prvih vrstah so delovali Marušič, Milko Krašovec, Šalamun in drugi, ter Dalmatinec Gjunio in Bosanec Vidovič, Radman, pa tudi mnogo drugih.
Niso si mučili možganov z učenimi razpravami, opazovali so, poslušali in čitali, ter takoj napravili sklep in šli na delo da ga izvrše.
Z njimi so nastopili isto pot »Savani« na Dunaju, »Triglavani« v Gradcu.
Aneksija Bosne in Hercegovine je ustvarila ugodna tla za delovanje v domovini, še bolj veleizdajnički proces v Zagrebu.
Badi tega delovanja pa se ti študentje niso pofilistrili. Sama pojoča mladost jih je bila.
Velika družabnost in prijateljstvo, šala in dovtip jih je družila, da je vsem ostal po praškem življenju čudovito lep spomin. Med najbolj veselimi in dov-tipnimi družabniki je bil Marušič prvi. Vsem iskren in najboljši prijatelj, zabaven in duhovit, poln domislic, — znano je njegovo kraljestvo Prlekije — vedno in povsod najboljši tovariš, čeravno je moral mnogokrat tudi sam, kakor mnogi drugi, stisniti pas ter prespati obed, pa tudi večerjo. Kaj je to bilo mlademu študentu!
Prišel je konec tega hrupnega dijaškega življenja. Drug za drugim so odhajali iz Prage v domovino. Marušič, mladi doktor, v Gorico. V Gorici se je takoj začel udejstvovati v javnem življenju, v društvih in političnih borbah. Tla so bila nad vse ugodna. Sokolska društva so kar rastla iz tal, z njimi druga, časopis in knjiga sta zašla v vsako najbolj oddaljeno hišico, zakipelo je vsestransko in silno kulturno in politično življenje, politično je zavzelo jugoslovansko borbeno smer. Pred višjimi cilji so se umaknili mali domači spori v ozadje, medsebojne politične borbe so izgubile ostrino. Vse bolj se je družil ves narod v boju za nacijonalni značaj dežele in mesta, je zahrepnel po popolni svobodi in združitvi Jugoslovanov.
Bila je prelepa doba prebujenja cele Primorske, ko so šteli leta, pet, deset, ko padeta Gorica in Trst.
V tej borbi je z vso vneno in v prvih vrstah sodeloval dr. Marušič. Zlasti na vasi med priprostim ljudstvom, ki ga je najbolj poznal in mu je bilo najbližje. Pa tudi med dijaštvom, v katerega vrstah so se zbirali najbolj borbeni, jugoslovansko usmerjeni fantje iz cele Slovenije, je bil nadvse priljubljen vsakdanji gost, bolj prijatelj kot vzgojitelj. Povsod in vedno je nastopal v revolucij onarnem jugoslovanskem smislu, borben do skrajnosti, nikdar pa zagrizen napram rojakom drugačnega svetovnega nazora.
Vzporedno in istočasno so delali tudi drugi z njim in na drugih poljih. Vsled tega dela je dozorevala jugoslovanska setev in zlasti mladina je že težko pričakovala, da nastopi veliki dan.
Radi tega je bilo mogoče, ko je prišel težki čas preizkušnje, da so na dan molibizacije Goriški Sokoli položiti prisego, da se bodo borili proti Austriji in za osvobojenje Jugoslovanov. Na nepozabni odhodnici pri »Jelenu« v Gorici je dr. Marušič istega dne zbranim Sokolom spregovoril v poslovilnem nagovoru drzne besede :
»Sedaj ali pa nikoli, naš čas je prišel!«
Vsak naj stori svojo dolžnost! Vrnem se svoboden, ali pa se sploh ne vrnem! Vemo pa, da v Avstrijo nikoli več!« Postavil je program za odločilno borbo. S tem slovesom je odšel na vojno, iz Galicije v Rusijo, odtam ob prvi priliki s pokojnim Tomom Šorlijem v Srbijo, da dejansko dokaže svojo jugoslovansko zavest in da doprinese svoj delež žrtve v borbi za svobodo. Doživel je strahotno albansko tragedijo.
Preko Albanije ga je peljala pot v Rim odkoder je moral proč. Šel je v London k jugoslovanskemu odboru, ki ga je poslal v Združene Države Severne Amerike, da organizira naše izseljence v jugoslovanskem smislu.
Prepotoval je vse naselbine Slovencev širom ogromne države, po končani vojni pa se je vrnil. Odšel je v Pariz, kjer je bil takoj sprejet v miroovno delegacijo naše države. S svojim delom in sposobnostjo si je pridobil veliko zaupanje In dan mu je bil važen réferat v odseku za reparacije. Mnogo je potoval, nad vse požrtvovalno delal, mnogo se naučil. Toda srce ga je vleklo v domovino.
Ker ni mogel nazaj v Gorico, po krivici izgubljeno, ker ni smel na svoj dom, je šel v Ljubljano. Zapustil je diplomatsko službo ter se vrnil po petih letih Iz Pariza. Svoboda je bila priborjena, treba je bilo osvobojeni domovini delavcev, da popravijo, kar je vojna povzročila škode, da vzgoje v svobodni domovini za svobodo zrel narod!
Sam kmetski sin, je našel takoj svoje mesto med kmetskim narodom, med katerim je začel z vso vneno delovati. Postal je borec za njegove pravice, za ustvaritev močnega, gospodarsko neodvisnega kmetskega stanu, ki je stvoril hrbtenico države.
S svojo sposobnostjo, s svojo neutrudljivo požrtvovalnostjo s svojim iskrenim značajem, si je pridobil kmalu največje zaupanje med ljudstvom, kateremu je zvesto služil.
FAŠIZAM PROTIV PRAVOSLAVNE CRKVE U ITALIJI
KEŠEM JE MED JUN AEODNIH OBAVEZA
NA« BRUTALAN NAČIN IZ ZADRA JE PROTJERAN VRŠIOC PAROHIJSKE DUŽNOSTI
SVEŠTENIK G. DUŠAN KORDIČ
G. DUŠAN KORDIČ
protjerani vršioc parohijske dužnosti u Zadru.
Poznato je. da u granicama sadašnje Italije, pored katolika, koji tvore većinu našega naroda Julijske Krajine, ima i pravoslavnih Jugoslavena. Postoje tri crkvene općine pravoslavnih Jugoslavena u Italiji, i to u Trstu, Zadru i selu Peroju kod Pule. Za razliku od katolika, koji su pripali Italiji, Jugoslaveni pravoslavne vjere zaštićeni su talij^jisko-jugoslavenskim ugovorima bar u pogledu svoje vjeroispovjesti, u pogledu postojanja njihove crkve, njihovih crkvenih općina i svećenika.
U Nettunskim konvencijama obuhvaćena su dva sporazuma, koje se odnose na pravoslavne crkvene opštine u Trstu, Zadru I Peroju.
Tim sporazumima priznata im je puna duhovna sloboda, priznata je opštinama funkcija juridičkih tijela ita I glede svećenika postoje u Nettunskim konvencijama klauzule, koje ih zaštićuju u pogledu slobodnog, nesmetanog bivanja na talijanskom teritoriju i slobodnog izvršavanja njihovih svećeničkih i dušobrižničkih funkcija.
I već samim time što Italija nema svoje pravoslavne crkve i svojih pravoslavnih svećenika Talijana u neku je ruku položaj pravoslavnih svećenika Jugoslavena povoljniji nego položaj katoličkih. Pravoslavni svećenik ne može biti šikaniran od episkopa Talijana, kako se to dogadja slavenskim svećenicima. Isto tako ne može se dogoditi, da na mjesto jednog pravoslavnog svećenika Jugoslavena dodje jedan talijanski svećenik, jer ga — nema. Pravoslavni svećenici u granicama Italije u spomenute tri opštine potpadaju pod crkvene organe, koji se nalaze u Jugoslaviji. Patrijarha u Jugoslaviji je najviša hijerarhija i ia crkve u Trstu, Zadru i Peroju. Pa ipak ni pravoslavnoj crkvi u Italiji ne cvatu ruže.
Ma da pravoslavne crkvene opštine u Trstu, Zadru i Peroju ne pokazuju nikakve tendencije nelojalnosti prama talijanskoj državi i narodu, fašistička Italija ne gleda najboljim okom na njih. Pravoslavna crkva u Trstu, najljepša pravoslavna crkva Jugoslavena, na istaknutom mjestu usred Trsta, trn je u oku fašista, ma da su njezini vjernici uglavnom jugoslavenski dr-žavijeni. Mala seoska crkvena opština u Peroju iskusila je prvih fašističkih godina ugodnosti fašističkog terorizma. Zadarska pravoslavna crkva predmet je najveće mržnje od strane fašista. Otvorenih napadaja i nema toliko, ali se protiv nje vodi podzemna borba.
Ali dogodio se i jedan slučaj, koji prelazi iz okvira te tajne borbe protiv pravoslavne crkve, koja je zaštićena mirovnim ugovorima. Dogodilo se nešto što zadire u medjunarodna utanačenja i što treba zabilježiti kao prekršaj Nettunskih konvencija od strane službene Italije.
Službena Italija prognala je jednog pravoslavnog svećenika sa svoje teritorije na način, koji se nije smio desiti. Slučaj je to, koji se ne smije ostaviti a da se ne ispita i da se ne poduzmu nužni koraci, makar s«1 stvar i nije dogodila danas ni jučer, nego pred desetak mjeseci.
0 tom-slučaju, kad se je desio nije u našoj štampi pisano ništa, a ne bi ni sada bilo pisano ništa, da nismo konstatovali, da nema smisla o toj stvari šutjeti Iz nekih obzira.
Na koncu to je jedan od krupnijih do-godjaja iz života našega naroda pod
Služil Je toliko raje, v zavesti, da služi obenem svojim lastnim ožjim rojakom In svojemu Primorju. V velikih, nezdravih političnih borbah, katerih se e udeleževal, brez sovraštva, boreč sb le za stvar proti onim, ki so bili drugačnega mišljenja, nikdar ne zase, se je dvigal nad ostalimi ter se Iskazal vrednega, da mu zaupa Vladar vodstvo Dravske banovine, štiri leta praznuje 8. 12. tl., odkar je nastopil to mesto. Vedno zvest svojim načelom, je izvedel in
Italijom i svakako najkrupniji dogodjaj
iz odnosa pravoslavne crkve i talijanske države.
Treba dakle da bude zapisan ako ništa drugo, a ono radi historije u ovom našem listu, koji bilježi sve, što se dogadja našem narodu pod Italijom.
Iz Zadra je bio policijski protjeran
vršioc parohijske dužnosti Dušan Kordić Taj mladi svećenik rodom je Zadranin-Ima mu sada oko trideset godina. U pomanjkanju svećenika za naše općine pod Italijom predstavljao jč silu na koju se je i te kako računalo. Po svršenim bogoslovnim naukama u Sremskim Karlovcima bio je postavljen najprije za djakona u Trstu i tu je vršio i katehetsku službu na srpskoj školi, koja postoji u okviru crkvene općine do konca 1929. Zatim je bio premješten u Zadar i postavljen za vršioca parohijske dužnosti. Bic je jedini pravoslavni svećenik u Zadru, gdje je broj pravoslavnih Jugoslavena prilično velik, a ujedno mu je bila povjerena i kapelanija u selu Crno do jugoslovenske granice. Tu je služio prigodom krsnih slava i većih praznika. I ako su ga fašisti gledali krivo i zbog njegovog rada u zadarskoj crkvi, naročito im je bilo krivo, što on kao svećenik dolazi u Crno, jer su smatrali, da se time u tom pograničnom kraju kroz pravoslavnu crkvu oživljuje nacionalni duh. Običaj je naime kod pravoslavnih, da uz crkvu pjevaju narodne pjesme, da igraju kolo, a razumljivo je da su govorili i svojim jezikom... Cak i oni seljaci, koji su organizovani u fašističke organizacije, kad bi došli svojoj crkvi, vratili bi se svojim starim nacionalnim osjećajima. I to je valjda smetalo asimilaciju u Zadru i okolici... Sve se je više zbog tih stvari, za koje nije bio on kriv na sveštenika Kordiča nočelo motriti i pratiti svaki njegov korak, a njegov vjerski rad ocjenjivao se je, sa sasvim krivim pretpostavkama, nacionalnim i političkim radom.
U svakom njegovom pobožnom gestu gledalo se politiku.
Kad bi' bio htio da napusti svoju »politiku«, on bi prema shvatanju zadarskog fašizma, bio morao napustiti svoju crkvu. Na veliki petak 1932, na primjer, poslije svršene procesije policija je upala u crkvu i sveštenik Kordić bio je oklevetan najbezobraznije, da je organizovao procesiju i pjevanje na našem jeziku u svrhu demonstracije. Ali zar može on biti kriv zato. što su se toga
Gorica, novembra 1934 (Agis). Po raznih dogodkih, ki se v zadnjih časih vrstijo v goriški nadškofiji ter po raznih ukrepih, ki jih je izdal novodošll nadškof Margotti, lahko sklepamo, kaj moramo od njega pričakovati. Znano je že, kako skuša vplivati na vse slovenske duhovnike v nadškofiji, da bi ti poučevali verouk v šoli, seveda v italijanskem jeziku. Tu je naletel na močan odpor, kar je razumljivo. Vendar pa še vedno ni odnehal od svoje namere in ob vsaki priliki skuša dokazati upravičenost svojih zahtev. Tako je ob neki priliki, ko je bilo zbranih več duhovnikov, pohvalil župnega upravitelja Češoruo,
Reka, decembra 1934. — (Agis). — Naš list je pred kratkim poročal, da je župni upravitelj v Bergenu konfiniran. Ker to ni povsem točno popravljamo prejšnjo vest. Kaplan Barbiš Rudolf iz Cepiča, d oma iz Trnovega pri II. Bistrici, je dobil policijski opomin za dve leti in ne konfinacijo. Obdolžujejo ga, ker pusti šolske otroke, da ga pozdravljajo v hrvaškem jeziku »Hvaljen Isus!« in ne po fašistovsko. Če smo culi, da so dobili duhovniki in drugi opomin, ker so se pregrešili ali pa so jih osumili ka-
Postojna, novembra 1934. (Agis). — Na zahtevo fašističnih oblasti je tržaški škofijski urad poslal v Slavino, ki
Izvaja delo za pomirjen j e in strnitev narodnih vrst, zlasti preprostega kmetskega ljudstva, kateremu je postal nad vse drag prijatelj In svetovalec.
Kot prvi predstavnik slovenskega naroda v državi slavi ban dr. Marušič svojo petdesetletnico, eden naših najboljših.
K njegovi slavi mu Iskreno častita-mo tudi ml, njegovi ožji rojaki!
Fornazarič.
dana svi zadarski Jugosloveni okupili oko pravoslavne crkve, da čuju molitvu na svom jeziku; kad im to drugdje nije moguće čuti?! Talijani od danas ne mogu da shvate, da je ipak na te procesije pravoslavna crkva imala pravo i za vrijeme Venecije. Crkva je u Zadru stara i ima veliku tradiciju, a dugo je u Zadru postojala i pravoslavna bogoslovija.
Sad medjutim biva pravoslavna crkva stalno kontrolisana od agenata, a na Božić 1933 u crkvu su ušli kao stražar!
talijanski karabinjeri...
Njihova se namjera vidjela po tome, što su za vrijeme čitave službe božje stajali s kapama na glavi, što inače ne čine niti u kinematografima. Svojim su bahatim držanjem upravo izazivali i trebalo je doista mnogo strpljivosti i bogobojaznosti da se to podnese.
Šikane protiv sveštenika Dušana Kordiča, koje ne ćemo u detalje dà iznosimo, doživjele su svoj vrhunac 23 ia-nuara 1934, kad je bio pozvan na kve-sturu gdje mu je pročitan dekret rimskog ministarstva unutarnjih poslova, kojim je prognan sa cijelog teritorija Italije.
Imao je odmah, u dvadeset i četiri sata da seli preko granice. Uspio je ipak, da svojim protestom i pozivanjem na svoje oravo zaštićeno konvencijama, da mu se progon odgodi za nekoliko dana. Tražio je da mu se saopći razlog, požalio se jugosloven-skom konzulatu i višim duhovnim vlastima, ali je za nekoliko dana ipak morao da ore-dje granicu.
Na sam praznik »Sretenije« bio je iz crkve otpraćen do granice I pod prijetnjom najstrožije kazne zabranjen mu je povratak u Zadar i u Italiju uopće.
Morao je napustiti crkvu,, koja je sada bez sveštenika, morao je napustiti svoje rodno mjesto, rad oko dušobrižništva, sve samo zato, jer nije bio po volti policijskim organima, koji u pravoslavnoj crkvi vide opasnost za nacionalni integritet Italije.
To je svakako jedan slučaj, koji treba u najmanju ruku zabilježiti, a zbog koiega bi trebalo, kako smo već rekli, poduzeti i shodne korake. Ta stvar ne bi smjela oroči onako nezapažena kako ie prošla već toliko mjeseci otkako se dogodila samo iz izvjesnih obzira. Za sada se ograničujemo na ovo, a od sada ćemo stanje otavostav-ne crkve u Julijsko] Krajini pažljivo pratiti.
ker poučuje v šoli verouk v italijanskem ieziku, češ da naj si ga vzamejo sobratje za vzgled. Nadškof si je zbral siab vzgled, kaiti Češorna podučuje verouk na šoli, ki ima tri četrtine italijanskih učencev.
_Ko so furlanski duhovniki prosili škofa naj dovoli, da poučujejo vnaprej verouk v cerkvi, jim Je odgovoril, da so v tem pogledu zelo veiike težkoče. iz tega lahko sklepamo iz kakšnega namena sili naše veroučiteije, da bi poučevali v šoli. Margotti ie škrob kakšnega naše ljudstvo ni zaslužilo. On ni prišel k nam pastirovati, ampak vse kaj dragega.
hib prestopkov, bi bilo to povsem razumljivo. Da pa je kdo postavljen pod policijsko nadzorstvo zato, ker ga pozdravljao otroci v materinem jeziku, to tudi nam, ki stalno zasledujemo potek dogodkov v naši zemlji in smo navajeni vseh mogočih presenečenj, ni razumljivo. Pravemu duhovniku katoliške cerkve se vsekakor ne more zapovedati, da bi silil otroke k dejanjem, ki so proti naukom cerkve in proti njihovim na' čelom.
je popolnoma slovenska vas in fara, italijanskega kaplana. Fašistične oblasti so svojo zahtevo podpirale s tem, da so dokazale potrebo italijanskega duhovnika za priseljene železničarje in druge Italijane.
BLAGOSLOVITEV DROGA ZA ITALIJANSKO ZASTAVO
Prem, novembra 1934. (Agis). — Sredi naše vasi, so poleg kapelice postavili drog za zastavo. Drog so blagoslovili z vso slovesnostjo na fašistični praznik dne 28. oktobra. Blagoslovitvi so prisostvovali poleg domačih oblasti tudi razne osebnosti iz H. Bistrice,
MARGOTTI VREDEN NASLEDNIK SIROTTIJA
Cerkveni dostojanstvenik — fašistično orodje
BARBIŠ RUDOLF KAPLAN V ČEPIČU, DOBIL POLICIJSKI OPOMIN
Število italijanskih duhovnikov v naših krajih narašča!
Čisto slovenska fara dobi la italijanskega kaplana
ITALIJA, FRANCUSKA i JUGOSLAVIJA
Sad, dole se u Ženevi tretira pitanje jugoslavenske tužbe protiv Madžarske, zanimivo je ono $to o stavu Italije kaže jedan od najprominentnijih francuskih političara de Jouvenel. bivši francuski ambasador u Rimu, koji je inače poznat po svojim velikim simpatijama prama fašističkoj Italiji. On je stranoj štampi dao izjavu, u kojoj kaže:
Pitanje zbliženja izmedju Italije i Francuske ima neposredne veze sa pitanjem odgovornosti za marseilleski atentat. Dok se u tom pogledu Italija ne približi Francuskoj, o prijateljskom sporazumu izmedju o-bih zemalja ne može biti ni govora Ni sama Italija ne poriče da su Pavelič i Kvaternik, uapšeni u Torinu, politički krivci. Dalje ona ne poriče da su zaista ta dvojica u-čestvovala u pripremanju marseilleskog a-tentata, ali ona neće da ih izda Francuskoj.
De Jouvenel kaže dalje, da je Italija, isto tako kao i Francuska na Jugoslaviju, mogla utjecati na Madžarsku kao svoju saveznicu. Ona toga nije učinila. Ona uopće ništa nije učinila da se duhovi u vezi sa marseilleskim atentatom primire, a kako čujemo, sada još Italija prima i emigrante, teroriste koji se sklanjaju iz Madžarske. Italija je kao i sve ostale evropske države trebala da pomogne francuskim i jugoslavenskim vlastima da se zločinci i krivci za marseilleski atentat pronadju i predadu fran-cuslcim vlastima. Ona toga nije htjela da u-čini. Poslije takovog stanja stvari nemojmo se ni nadati, da će izmedju Francuske i Italije uskoro doći do prijateljskog zbliženja.
»IL POPOLO DI TRIESTE« STAR JE VEĆ ČETRNAEST GODINA a još uvijek je u svom pisanju balavo neozbiljan
Trst, decembra 1934. — Die 1 decembra navršilo se četrnaest godina otkako je osnovan fašistički list »II Popolo di Trieste«. U jednom članku, koji je tim povodom izišao u tom listu na prvom mjestu govori uredništvo o velikim zaslugama toga lista za fašizam i talijanstvo Julijske Krajine. I zavjetuje se, da će na toj liniji nastaviti, jer tako želi Duce. Sekretar Perusino u svem pismu »Popolu« govori o tome, kako treba uz granicu na istoku Italije držati visoko plamen fašizma ... Razumije se, »Popolo« nije mogao a da se ne sjeti atentata, koji je na njega učinjen pred nekoliko godina i zbog kojega je došlo do streljanja četvorice Jugoslavena kod Bazovice...
VELIKA MILOST BENITA MUSSOLINIJA GLADNOJ ISTRI
Pula, decembra 1924. — Se velikim naslovima i s puno fraza ponizne zahvalnosti fašistički listovi Julijske Krajine javljaju, da je pretsjednik vlade Benito Mussolini odredio svotu od 50 hiljada lira za fašističku »Opera assistenziale« za besposlene u Istri. Doista velika milost...
Poslednje vijesti
STANKO ČOK JE PO DESETLETNEM ZAPORU KONFINIRAN ZA 3 LETA
Trst, 6 decembra.
Stanko Čok, iz Lon]erja, ki Je po prestani desetletni kazni v italijanskih ječah, bil vendarle Izpuščen, je bil pridržan v tr-žačkih zaporih. Sedaj pa je bil koniiniran za tri leta. Medtem pa ni smel niti domov, da bi se od svojih sorodnikov poslovil.
Koniinacija je motivirana z razlogom, da nima kam iti. V resnici oa je zadeva drugačna. Oblasti so namreč najprej vprašali sorodnike, ali bi bili pripravljeni ga sprejeti. Na povoljni odgovor so prišle oblasti z drugimi zahtevami. Zahtevali so namreč od njih, naj bi prevzeli jamstvo, da ne bo Stanko Cok zbežel preko meje. Ker takega jamstva niso mogli prevzeti, tem manj, ker se s Stankom sploh niso mogli dogovoriti, je bil Stanko Čok koniiniran za dobo treh let. Kraj koniinacije ni še do-ločen.	, .
Nevarnost Je velika, da bodo slično postopali z vsemi obosjenci, katerim je bila z zadnjo amnestijo znižana kazen in ki bi morali v kratkem priti na svobodo. Tako izgleda v fašistični Italiji amnestija.
I RANCE BEVK, Dr. PAVLIN, BRATUŽ, Dr. ABRAM ARETIRANI IN SPUŠČENI
V noči od nedelje 18. nov. na pondeljek 19. nov. so našli po vsem Goriškem polno letakov z bodalom kot simbolom in s pozivom naljudstva, naj malo potrpi in vztraja, ker da pride kmalu dan osvobojenja. Baje so širili te letake motociklisti. Govori se celo v aeroplani!!. Naslednji dan so aretirali v masama naše ljudij. Tako so med drugimi pridržali za več ur v zaporu pisatelja Franceta Bevka, odvetnika dr. Pavlina, Lojzeja Bratuža Iz Gorice in dr. Abrama iz Vupclč na Krasu. Brata drja Pavlina
so obdržali celo dva dni.
«
V ndeljo 25. nov. so aretirali na Proseku 13 domačih fantov, češ da so v neki gostilni na Krasu komemorali blagopokojnoga jugoslovanskega kralja. ^
V Prvačinl so prepovedali tamošnji godbi nastopanje za dobo dveh let, ker ni hotela svirati na dan faš. pohoda na Rim 28. oktobra.
DESET PROSEŠKIH FANTOV ARETIRANIH
ZARADI SLOVENSKEGA PETJA
Trst, 29. nov. 1934. (Agis). — V zadnjih številkah našega lista smo poročali o velikih aretacijah in trpinčenju našega ljudstva v Črnem vrhu in okolici zaradi nedolžne slovenske knjige. _ Danes moramo zopet poročati o številnih aretacijah na Proseku. Dne 18. novembra je šlo nekaj fantov s Proseka in bližnje okolice v Vipavsko dolino. Tu so v veseli družbi prepevali slovenske narodne pesmi. Slišal jih je neki vaški gozdni čuvaj in jih je v svoji fašistični zagrizenosti takoj naznanil na goriško kvesturo. Po obširnem poizvedovanju se je policijskim oblastem posrečilo ugotoviti imena fantov. Najprej so aretirali nekega fanta iz Barkovelj in tako so odkrili še ostale. Dne 25. novembra zjutraj je tržaška kvestura aretirala: Cibica Milka, starega 25 let, cerkvenega pevovodjo pri Sv. Križu,
Škabarja Josipa, 29 let, posestnika,
Postojna, 2 dec. 1934. (Agis). — V prejšnji številki smo zelo obširno poročali o številnih aretacijah, ki se vrše v obmejnem pasu že ves pretekli mesec. Mislili smo, da je s tem konec nasilja in da bo dano vsem aretirancem zadoščenje s tem, da jih bodo spustili iz ječ. Toda naše želje se niso izpolnile. Kmalu po 20 novembru so sledila nova nasilja.
Dne 28 novembra so pozvali brzojavno v Gorico ženo že aretiranega Rudolfa Karla iz Lomov. Pozvali so jo, da da naj pride v Gorico v zadevi svojega moža. Nazaj domov pa se ni vrnila. Med potjo so ji napovedali aretacijo in jo odvedli v zapore. Brzojavko ji je poslala policija sama. Pet otrok Rudolfa, starih od 5 mesecov do 5 let je ostalo tako čisto brez varsta, brez očeta in matere.
Za Rudolfovo ženo so aretirali kmalu Tominca Maksa in Tratnika Franca, bivšega šolskega upravitelja. Opolnoči so prišli po Jakoba Hladnika iz Lomov in čevljarja Kavčiča Maksa iz Zadloga. Viktor Rudolf, bivši poštni upravitelj, ki je bil že aretiran in izpuščen, je bil ponovno odveden v zapore.
»Zločin« aretirancev je samo v tem, da so čuvali in hranili knjigo pisano v svojem slovenskem jeziku. Toda ali je to danes v 20 stoletju zločin? Za vsak kulturen in v resnici civiliziran narod to ni zločin. Ravno iz knjige se izraža vsa narodova bitnost, kultura, izraža se njegovo samostojno življenje in knjiga je neizpodbiten dokaz njegovega obsto-
Trst, 2 dec. 1934. (Agis). — Dne 18 novembra t. 1. zvečer je bila vsa Vipavska dolina in dalje v Brdih posuta z letaki, ki so pozivali ljudstvo k zadnjemu in največjemu odporu proti fašizmu. Ceste in pota so bila naravnost posuta
Furlana Karla, 32 let, vrtnarja, Miliča Alojza, 23 let, mizarja,
Miliča Antona, 25 let, posestnika, Lukšo Franca, 24 let, brivca,
Pirjevca Karla, 24 let, mehanika, Bukavca Viktorja, 27 let, zidarja, vsi iz Proseka,
Regenta Joška, 32 let, pomorščaka, iz Kostovclja.
Z onim fantom iz Barkovelj, za katerega ime ne vemo, so oblasti izvršile deset aretacij. Starši aretiranih fantov so v velikih skrbeh za njihovo usodo in v vasi vlada silno razburjenje, čeprav so vseh mogočih presenečenj že vajeni. Boje se za usodo aretirancev tembolj, ker tudi če ne bodo ostali del j časa v ječi, vedo, da jim tudi kratkotrajna ječa pusti nepozabne posledice. Če jim naprtijo proces, pa bo gotovo v marsikateri hiši zapel boben za stroške in kazni.
ja. Če pogledamo danes v fašistično Italijo in na naše ljudstvo pod fašizmom, se nam odpro v tem oziru čisto nemogoča nasprotja k našim trditvam. V oni državi, ki je veljala skozi stoletja kot zibelka umetnosti, kjer so se rodili velikani duha, tam se danes z vso silo uničujejo znaki razvoja ljudstva in mase se tirajo zavoljo razvoja pred sodišča. Toda upoštevati moramo to: v tem časom vlada v državi družba, ki hoče obdržati proti volji ljudstva oblast v svojih rokah in zato one sposobiti mase za vsak odpor. Pri tem ubija in zapira. Nastal je fašizem, ki mu ni na tem, da bi v ljudstvo vzgajal in skrbel za njegov dobrobit. Osnovno v njegovem življenju je skrb za lastni obstoj, za vzdržanje razreda na krmilu, ki predstavlja skupino denarnih mogotcev. Zato mora zbiti ljudem z rok vse, kar jih usposablja za upor. Med tem je tudi knjiga, za italijanski fašizem slovenska knjiga tem bolj.
Črni vrh in sosednje vasi ob meji so veličastni primeri iz zgodovine borbe in odpora našega ljudstva proti fašistični sili. Doživeli so naši kraji še hujša preganjanja, saj so celo streljali naše ljudi, a da bi kje bila ravno knjiga neposredni vzrok takih napadov, tega do-sedaj še ni bilo. Fašizem je postal nekulturen. Sklicevanje fašizma na dva in več tisočletno preteklost zgodovino, kulturo in kdo ve še kaj, postaja danes ob dejanjih, ki jih vrši več kot brezpredmetno, in služi le za krinko in v slepilo nevednim.
z njimi tako, da so sicer izvrstno organizirani raznovrstni policijski organi, z veliko muko zabrisali sled za njimi. S tem v zvezi so bile tudi številne aretacije v krajih, kjer so bili raztreseni letaki, dalje nižje na Krasu ter tudi v Gorici.
D’ANMZIJEVI ARDITI NISU BILI ZANESENI PATRIOTSKIM CILJEM
NEGO SU DOŠLI NA RIJEKU ISKLJUČIVO IZ AVANTURISTIČKIH MOTIVA
To iskreno kaže Marcello Galliah, najistaknutiji fašista medju talijanskim književnicima, u svom romanu »Comando di Tappa«
Marcello Gallian to je jedan mladi talijanski književnik, koji je napisao nekoliko romana, od kojih nekoji i nisu loši. Njegove najnovije stvari pokazuju tendenciju, da se u literaturi dade što više fašističkoga duha. On je u tom pogledu neki prvoborac. To ugadja Mussoliniju, naročito, ako se uzme u obzir da je do sada talijanska literatura samo u toliko fašistička što su pisci prisiljeni da budu upisani u fašističke sindikate. Marcello Gallian pokušava da romansira fašističku »revoluciju« i u romanu »Comando di Tappa« dao je prosjek kroz život one fašističke generacije, koja je iz rata izišla i prošla kroz brutalne škadrističke ekspedicije prvih fašističkih godina u puni fašistički život. »Italia Letteraria« najaukto-ritativniji talijanski literarni list (razumije se, dirigovan od fašista) kaže za Galliana:
»Ako postoji umjetnik, koji je čitavog sebe dao revoluciji, to je Gallian«.
Njegov roman »Comando di Tappa« dobio je ovogodišnju nagradu »Viareggio«, koja se podjeljuje za »najbolji« talijanski roman. Razumije se 1 tu režim ima svoje prste. Taj je Gallianov roman medjutim jedna velika bijeda i ko bi htio da u inostranstvu pokaže svu dekadenciju kulture pod fašizmom mogao bi da taj roman prevede i izda. Sve ono što je lijepo i plemenito bačeno je u tom romanu pod noge, a veličaju se najniži instinkti, oni instinkti, koji su rukovodili škadrističke rulje u ubijanju, razbijanju, paležima i destrukciji uopće. Nećemo se upuštati u citiranje pojedinih značajnih pasusa iz toga romana. Nas u ovom momentu interesira ono mjesto, gdje Gallian govori o D’ Annunzijevoj riječkoj avanturi. Gallian je naime bio jedan od riječkih ardita i on zna prema tome najbolje što govori. On piše ovo:
»Konac rata. izazvao je u našoj nu-trinji grozan bijes rata. Mi dječaci pobjegli smo na Rijeku da bi se osjetili oružani kao i ostali: da pokušamo ratovati i mi. To je istina: nikakav predomišljaj, nikakav patriotski cilj, nikakva filozofska meta. Sa sedamnaest godina imati za pasom bodež a u torbama bombe, to znači blagdan. Avantura, uživati . avanturu čistu i jednostavnu ... Sa svih strana s mora, s brda i s otoka, iz vila i svratišta svake elegancije stižu žene, koje su prodale nakit, koje su prodale sve, da bi došle u čudan grad oružanih dječaka. Mi smo uvijek iščekivali »lijepo«, osudjeni smo i danas da očekujemo »lijepo«.
To je, dakle, taj pasus o Rijeci iz Gallianovog romana. Vrlo karakterističan dokumenat za pravilnu procjenu riječke avanture Gabriela D’ Annunzia. Ti avanturistički dječaci gojili su onakve misli, kakve je imao jedan od najbistrijih i najnaprednijih medju njima Marcello Gallian.
To se sve poklapa s onim što je u svojoj knjizi »Zidari suvremene Evrope«, u eseju o D’ Annunziu napisao Carlo Sforza, bivši talijanski ministar vanjskih poslova. On u tom svom napisu kaže. da su D’Annunzijeve čete tvorili u glavnom dekadenti, koji su u pustolovnoj poeziji D’ Annunzia nalazili sebe i čeznuli su za avanturama i uživanjem, zatim su tu bili nekoji koji su u ratu stekli zvijezdice, pa se nisu htjeli vratiti svojim skromnim i slabo plaćenim poslovima, a nisu bili najneznat-niji elemenat riječke ekspedicije mladići iz redova srednjeg staleža, koji su pune četiri godine slušali priče o ratu i kojima se sada u njihovim osamnaestim i sedamnaestim godinama pružila prilika da se upuste u avanturu. Kao i svagdje, kaže Sforza, bilo je i tu mladića nadahnutih čistim idealizmom ali tima se avantura na Rijeci brzo zgadila i oni su jedan za drugim ožalošćeni, razočarani puštali Rijeku i D’ Annunzi ja.
FASIST DOBIL PO »VESTNEM DELU« 15 LET JEČE
Trst, 3 dee. 1934. (Agis). — Večkrat smo že pisali o občinskem stražniku dolinske občine Kuretu Ivanu, fašistu z dušo in telesom in ovaduhu. Ta človek je prizadejal našemu ljudstvu toliko hudega kot ga je malo kateri italijanski fašist sam. Iz Ricmanj nam poročajo, da je ta mož sedaj za mrežami, za katerem! bo moral 15 let premišljevati svojo črno preteklost. Kaj je storil tako velikega, da so se ga celo fašisti sami ustrašili, ne vemo.
♦
Rojaki, za Božič in Novo leto poslužujte se krasnih razglednic narodnih noš, ki jih je izdala »Soča«, pišite na »Sočo-matico«, Frančiškanska ul. Ljubljana.
PRODAJEM DVA GODIŠTA »ISTRE«
Hranilnica in posojilnica v Šempasu dobila fašističnega komisarja
Gorica, novembra 1934. (Agis) — Naše gospodarske ustanove, ki so se v prvem desetletju tega stoletja množile in napredovale, propadajo druga za drugo. One, ki so se po srečnem zaključku izognile gospodarskemu polomu, so radi gospodarskih neprilik primorane napovedovati prostovoljno likvidacijo. Tako
so ostale le še nekatere od številnih naših hranilnic, a te prehajajo v fašistične roke. Zadnje čase je dobila fašističnega komisarja hranilnica in posojilni
ca v Šempasu in s tem korakom je že ___	__ _____ ________
zapisana propadu. Na ta način bodo še ji odlično sačuvano, "interesenti * neka se one naše gospodarske ustanove, ki sol obrate na: Jurišević Josip, Zagreb, Trg kljubovale do danes, polagoma propadle. Kralja Aleksandra 14. Univerza
1932—33 tvrdo uvezana u jedan svezak
TEROR V ČRNEM VRHU SE NADALJUJE
NOVE AiRETACIJE IN NOVA NASILJA ZARADI SLOVENSKE KNJIGE
ZOPET ARETACIJA ZARADI ARNALDO VE GA DREVESCA!
Odpor ljudstva vedno večji !
Šempas, 29. nov. 1934 (Agis). — Še tisto noč, ko se je raznesla po naši deželi vest o marsejski tragediji, sta zaplapolali na Arnaldovem drevesu črna in jugoslovanska zastava. Ogorčenje oblasti je bilo strašno. Zmisliti so si morali posebno maščevanje. Drugega dne so, po obsežnih preiskavah in aretacijah, sneli fašisti zastavi in ju vrgli na cesto. Tako je morala šolska mladina večina slovenska, s par ital. priseljenci, teptati ti dve zastavi. Toda to ni ostalo nemaščevano. Še predno se je obrnila noč, ni bilo o Arnaldovem drevesu ne duha ne sluha. Iz zemlje je štrlel le še izriti štor, a okoli njega poseka-
TRI ARETACIJE
Gorica, novembra 1934 (Agis). — Pred d verni tedni so politične oblasti aretirale gostilničarja Mira Princa iz Vipavske doline in dva njegova oskrbnika. Omenjeni gostilničar je imel dva hlapca, katerimi je odpovedal službo. Iz maščevanja sta gospodarju poškodovala
Antifašistični letaki po Vipavskem in Brdih
Poziv ljudstva k odporu.
no deblo in polomljeno vejevje. Svojemu ogorčenju fašisti niso mogli najti izhoda. Vas je zgledala, kot v času vojne, pusta in prazna. Po cestah so krožili gor in dol le uniformiranci, ljudje pa so se raje držali doma in niso sili med sršene. Aretirali so mnogo domačinov, a obdržali so jih le nekaj. So to večinoma fantje, ki jih ob vseh takih prilikah polovijo in pozaprejo. Toda tudi ti so izkazali svojo neprizadetost. Ljudstvo je odgovorilo na izzivanje in povedalo s tem bolj kot jasno, da ta zemlja ne bo nikoli dopustila, da bi na njej rastla Arnaldova drevesa in tudi ne oni, ki jih sadijo.
vinograd ter nesla razne neresnične vesti na nos goriški kvesturi. Hitro na to so bili omenjeni trije aretirani. Oskrbnika so takoj izpustili, a gostilničar je še sedaj zaprt. Aretirali so potem še hlapca, ker sta poškodovala trte. Upa se, da bo gostilničar kmalu izpuščen.
Japan i fašistički popovi
»II Picolo della Sera* od 30 novembra donaša izvod predavanja o Japanu, koje je održao don G. 0 Castagna u Fašističkom institutu sa kulturu (L’Istituto fascista di Cultura) u Trstu. U tom svojem predavanju branio je don Castagna Japan od napadaja Evropejaca t istaknuo je potrebu da Evropejci ufe japanski. Kada bi 2000 zapadnjaka znalo japanski jezik svaki nesporazum izmedju Istoka i Zapada bi bio uklonjen, kaže don Castagna.
Branio je Japan od prigovora radi »dumpinga*, i napao je evropsku štampu, koja pretjeruje u iznošenju »žute opasnosti*. Svi su proti Japana, dokazivao je don Castagna, jedino Italija sa svojim Duceom pruža Japancima ruku.
»Sve velike sile, rekao je don Castagna, nepoželjne su u Aziji i sve one vrše svoju vlast protiv volje Azijaca, sve osim Italije. Baš zato nije ni jedan strani državnik tako slušan i cijenjen u Japanu kao Duce. Du-ceove izjave o potrebi sporazuma izmedju oba kontinenta odjeknule su živo u Japanu*.
Taj don Castagna, jadan, ne zna za Du-ceovu blamažu lanjske godine Padi jednog članka o »žutoj opasnosti*, kada se morao opravdati pred japanskim poslanikom. A ne zna ni za spor Mussolinijev sa Japancima u Abesiniji. A njegova preporuka da Evropejci ule japanski je na mjestu, jedino bi se ti fašistički don Castagne u Trstu mogli sjetiti pa kazati svojima da bi bilo potrebnije kada bi 2000 Talijana naučilo naš jezik. Tada bi možda bolje postupali sa našim narodom lamo — ai pametnija bi im bila politika na Balkanu.
STATISTIKA TALIJANSKIH SREDNJIH ŠKOLA SLAVENSKE JULIJSKE KRAJINE
Podaci, koje iznosi »Guida dei servizi scolastici«.
Trst, decembra 1934. — Tršćanski školjki proveditoTljat za Julijsku Krajinu izdao je brošuru »Guida dei servizi scolastici«, u kojoj govori o stanju srednjih škola u Julljskoj Krajini. (Nisu uzete u obzir škole u videmskoj pokrajini, jer pripadaju posebnom provedi-toru.) U djelokrugu tršćanskog prove-ditora postoje ove srednje škole:
8 klasičnih liceja, od toga 2 u Trstu, a ostali u Gorici, Puli, Rijeci, Kopru, Tolminu i Zadru;
3 znanstvena liceja (scientifici) u Trstu, Rijeci i Pazinu;
10 gimnazija i to uz svaki klasični licej po Jedna i povrh toga jedna u Pazinu, a jedna u Opatiji.
U Julijskoj Krajini (bez Vidma) ima 6 učiteljlšta i to jedno muško i jedno žensko u Trstu, a ostala su mješovita i to u Gorici, Puli, Poreču i Zadru.
Tehnička naobrazba raspolaže sa jednim Industrij alnim Institutom u Trstu, gradbenim i mehaničkim, koji služi za čitavu Julijsku Krajinu, a uza nj je i jedna ženska industrijalna škola, koja još nije samostalna.
Postoje zatim u Julijskoj Krajini tri nautičke škole i to u Trstu, Rijeci i Lošinju, zatim dvije trgovačke merkan-tilne škole u Trstu i Gorici te .šest trgovačkih administrativnih škola u Trstu, Gorici, Puli, Rijeci, Rovinju i Zadra. Osim toga postoji u Gorici zavod za geometre.
Tehničkih Industrijskih škola ima 5 i to u Trstu, Gorici, Puli, Rijeci i Zadru, tehničkih trgovačkih škola 4 i to u Zadru, Gorici, Rijeci i Zadru a osim toga postoji tehnička poljodjelska škola u Poreču. To su sve niže srednje škole.
Postoje zatim šegrtske škole (Scuole d’ avviamento professionale) a tih Ima deset za razne obrte, a za trgovinu 8 u glavnim mjestima po pokrajini. Postoje 4 trogodišnje škole za dječake, koji se spremaju za poljoprivredni rad i to u Poreču kod agrarne škole, pa u Kopru, Rovinju i Gradiški.
Raznih tečaja ima sva sila I nema smisla da ih nabrajamo. Za naša su sela od naročitog značenja tečajevi, koje otvara »Ente Faina« za mlade poljodjelce (Istruzione tecnica agraria), a traju pet godina za vrijeme zimske sezone. Ima ih do sada po raznim našim 42 • • • •	*
I sve su te škole talijanske. Svi su ti tečajevi talijanski! U kraju, u kojem živi preko šesto hiljada Jugoslavena (čak je i rimska »Volontà d’Italia« priznala, da nas Ima jedan posto od čitavog talijanskog stanovništva, to znači bar 430 hiljada) nema dakle ni jedne slavenske srednje škole, dok talijanska manjina ima samo gimnazija, liceja i učiteljlšta 27.
NOVI FAŠISTIČKI SEKRETARI U PULJSKIM SELIMA
Pula, novembra. — U novoosnovanim »fašijima« na Puljštini imenovani šu sada sekretari. U Medulinu Lodes Alfredo, u Valturi Dorigo Gvido, u šišanu Frezza, u Banjolama Premale Antonio, u Premanturi Moretti Enrico, u Pomeru povjerenik Zuccon Giovanni.
Osim Cukona u Pomeru i učitelja Premale Antonia (nekadašnjeg živka iz Premanture) svi su »regnicoli«
FAŠISTIČKA POLICIJA SLUŽI SE NAJJADNIJIM METODAMA
Policijska cenzura
Vodice, decembra 1934. — Prošle godine bili smo Vam javili kako se na našoj pošti koju je preuzeo jedan naš izrod vrše razne nekorektnosti i kako taj izrod uzima na pošti novac kojega imaju da dobiju nekoji invalidi i starci za izgubljenim sinovima u ratu, kako niko nezna koliko mu je doznačeno i koliko ima da primi. Ali mi nismo pomišljali da će taj naš izrod tako daleko poseči koliko je posegao.
Imali smo prilike iz njegovih ustiju čuti, da je dobio nalog od komesara
na poštama u Istri
tajne policije iz Podgrada, a i od brigadira karabinjera iz Materije, da svi listovi koji dolaze na poštu u Vodice, pa bilo od kuda oni došli, da ih ima otvoriti i uzeti duplikat i naslov na koga je list pisan, i poslije da im mora duplikat službeno poslati.
Ovim putem upozoravamo sve naše ljude, koji su raztrešeni širom svijeta, neka ne pišu nikakve stvari kojima bi mogli naprtiti nevinima vrlo loše posljedice.
NAGRADE ISTARSKIM POLJODJELCIMA
SVEČANA PROSLAVA »ŽITNE BITKE« U PULI
Istarski seljaci živu u očajnim prilikama, priznaje prefekt Cimo-roni
Pula, 28 novembra. — U nedjelju 25
0	.mj. održana je svečana proslava sa djeljenjem nagrada istarskim poljodjelcima u Puli. Kao svake godine tako je
1	ove bilo nekoliko poljodjelaca nagra-djeno radi postignutog uspjeha u »žitnoj bitci«, ali kao uvijek tako su i sada veleposjednici odnijeli proporcijonalno najviše. Veliki i srednji posjed u Istri (većinom Talijani) odnijeli su 4.150 lira nagrade, a mali posjednici 3.450 lira. Nagrade su ovako podjel jene:
Veliki posjed:	Benedettini iz Dalje
kod Novigrada 1.300 lira; Bembo iz Rovinja 800 lira; Tonetti ud. Emilia iz Kr-šana 550 lira.
Srednji posjed: Corva iz Crnog vrha kod Buja 700 lira; Pianella iz Galižane 450 lira; škabić Anton iz Krnice 350 lira;
Mali posjed: Cini iz Baredina 700 lira; Pokraj ac Simun iz Rovinjskog sela 600 lira; Sošić Martin iz štancije Zonti kou rvanfanara 500 lira; Pokrajac Mate iz Rovinjskog sela 350 lira; Gregorovlć Mate iz Sgombi kod žminja 300 lira; Cini iz Ruja 200 lira; Krizman Kazimir iz Ježnja 200 lira; Cvitan Simun iz Tinjana 200 lira, Mandič Josip iz Bolj una 200 lira; Brajnović Ivan i Modrušan Jakov iz Rovinjskog sela po 200 lira; šu-ran Simun iz Srbinjaka kod Tinjana 200 lira.
Tom djeljenju nagrada prisustvovale su sve civilne i vojne vlasti. Izredalo se nekoliko govornika. Prvi je govorio direktor putujuće poljoprivredne škole
Petronio, a iza njega poslanik i bivši načelnik Bilucaglia. Na koncu je prefekt održao sakupljenima govor o patriotskom značenju »žitne bitke«. Obećao je da će se boriti protiv novom nametu, koji bi imao da se nametne sa strane vlade, tako zvani »pokrajinski namet« (sovrimposta provinciale), jer, kaže Cimoroni,
»način života služi na čast izdržljivosti i patriotizmu istarskih seljaka, ali taj život je neizdržljiv. Trebalo bi da istarski seljaci imaju barem minimum kako bi mogli pripadati civilizovanom svijetu«.
Tako je i Cimoroni, koji se na tom skupu hvalio kako je zavirio u najza-bitniji kutak Istre 1 u najsiromašniju kuću, priznao da je taj život neodrživ.
A ni ta »žitna bitka« nije baš tako uspjela kao što se pričalo na toj proslavi. Jer dok je u ostaloj Italiji postignuto 12 * pol q žita po ha u Istri je postignuto samo 10q. Usve je ove godine bilo 202.347 q na 19.787 ha obra-djene zemlje dok je Lani postignuto 220.000 q na 19.193 q oranice u cijeloj Istri. Na nekim mjestima je uspjelo dobiti i 25 q po ha, ali to jedino na nekim posjedima, gdje se intenzivno gospodari i gdje je vlada dala moderne StrOTGVG
Ali i’ u cijeloj Italiji je prihod podbacio, tako da je »žitna bitka« na svim linijama skrahirala. Ove godine je sakupljeno u cijeloj Italiji 63 milijona q žita prema lanjskih 85 milijona i preklanjskih 75 milijona q žita. Ova godina je jednaka 1928 to znači početku akcije i to je najbolji znak da je ta »žitna bitka« jedan propali blef.
OTKRIĆE SPOMEN PLOČE TERORISTI DERINU U ŠMARJU
Antislavenški govor pukovnika Caravadossa
Pula, novembra 1934. — Kao što je bilo objavljeno održana je u nedjelju 25 o. mj. u Šmarju kod Kopra velika komemoracija teroriste Derina iz Krkavci, koji je bio ubijen pred deset godina. Krivnja za njegovu smrt je bila bačena na naše ljude iz Šmarja i mnogi su tada nevini stradali.
Toga dana su se u Šmarju skupili svi »glavari« okolišnog fašizma. Najprije su otišli u Krkavče, gdje je don Mario Kocjančič na groblju održao posmrtne molitve, a fašisti su položili vijenac.
Iza toga su se vratili u Šmarje, gdje su na općini otkrili spomen-ploĆu. Tom prilikom je pukovnik konte Caravadossi održao govor u kojem je, najprije, istaknuo junaštvo fašiste Derina, koji da se u obrani talijanstva Istre nije nikoga plašio i da je uvijek ulazio u borbu otvorena lica. Medjutim, kaže konte Caravadossa, kukavni Slaveni su ga napali iz busije i ubili tu »neustrašivu istarsku crnu košulju«, jer nisu imali srca da junački napadnu u lice.
Poslije tog govora svi su bili počašćeni u Dopolavoru.

HITRA SPREMEMBA FAŠISTIČNIH ODREDB
Reka, novembra 1934. (Agis). — Po naredbi, ki jo je izdal Mussolini, bi bila z decembrem 1.1. in januarjem prihodnjega leta milicija ukinjena. Na njeno mesto bi prišla nova organizacija, v kar pa Italijani sami niso verovali. Na dan krvave tragedije v Marseillesu,' pa je bil obstoj milicije v današnjem obsegu po-
daljšan za šest mesecov.
PLANINSKE STEZE IN POTI OB MEJI Gorica, novembra 1934. (Agis). — Dan po marsejski tragediji so italijanske vojaške oblasti poslale posebne vojaške oddelke na mejo z nalogom, da v najkrajšem času popravijo vse turistične steze in poti.
Parla italiano perche qui ti portano ferrovie italiane!"
j«__t— -mo/i ( Acrie\ UoHanAt* ftmvori italllanskl. kar tu
Reka, decembra 1934. — (Agis). — nedeljo dne 25 novembra sta se dva ijaka peljala z vlakom iz Reke domov, anta sta se mirno razgovarjala seve-i v slovenščini. Mimo je prišel spremnik, zavpil nad dijakoma in prisolil lemu krepko klofuto rekoč: »Parla alijano, perchè qui ti portano ferrovie
italiane!« (govori italijanski, ker tu se voziš v italijanskem vlaku). Naš otrok, naš dijak ne bi smel govoriti v materinem jeziku zato, ker se vozi v italijanskem vlaku! Postopajo li sprevodniki italijanskih vlakov tudi s tujci na ta način, zlasti z letoviščarji, ki prihajajo v Liburnijo?
FAŠISTIČNO NASILJE V LIBIJI
General De Dono, minister za kolonije je izdal sledeči ukaz;
»Italijani in fašisti naj se ne družijo z uporniki in podložniki; lahko zahtevajo (od podložnikov), da se podajo s sklonjeno glavo in predajo orožje; v nasprotnem slučaju
naj jih pozdravijo s puško in strojnicami in če je treba tudi z vislicami«.
Čitatelji naj sl k temu, v dvajsetem stoletju izdanem ukazu generala fašistične Italije. sami ustvarijo komentar. — (Agis)
NAŠE OTROKE STRAŠIJO S SRBI
Jelš a ne novembra 1934. (Agis). — Kakšnih metod se poslužujejo v šolah, kolikor jih smemo kot take imenovati, nam je v jasen dokaz dogodek v naši šoli. Da bi zbudili v otroklh strah in jih čim bolje odtujili od domačega vpliva, so pričeli otrokom v šoli žugati s Srbi. Pri tem so jim slikali te ljudi tako nekako kot so nam včasih govorili v ljudskih šolah o pasoglavcih, o Hunih, Iju-dožreih itd. Za pravljice dovzetna otroška fantazija si ob takem ustvarja popolnoma svoje predstave in težko je bi-
lo zbiti iz glav malih šolarčkov vse, kar so jim natrobili. Ta dogodek Je, kot nam je do sedaj znano osamljen in ta nov pedagoški izum še ni patentiran ter predpisan za vse šole. Rodil se je v glavi italijanskih učiteljev naše šole. Slični pi-imeri pa so znani in trud, da bi vzbudili strah pred Jugoslavijo že v ljudskih šolah, je vsesplošen. Kakovost šole je iz tega več kot jasno razvidna. S takimi pedagoškimi sredstvi se pač fašizem ne more ponašati in mu tudi ne bodo prinesla posebnih uspehov.
Srce prefekta Cimorona
V Puli je prefekt Cimoroni održao 25 novembra govor nagradjenim poljodjelcima.
U tom svojem govoru rekao je prefekt:
»Mi nečemo da uzimljemo ništa ovoj zemlji (t. j. Istri), koja ima prošlost pune slave i koja je okupana krvlju junaka. Mi hočemo jedino da dajemo t to da dajemo punim rukama samo radi radosti davanja, vršeči na taj način takodjer i Duceovu za-povjed. Ako nam koji put to i nije moguče morate da uzmete u obzir da nam to prijele viši razlozi* (»Corriere istriano* od 27 XI)-
Zbilja dobro srce u tog prefekta, koji neće da uzimlje već hoće jedino da daje, i to šakom i kapom. A to sve samo radi puste radosti davanja Sretne U zemlje Istre sa takovim prefektima. — Ali istog dana je prefekt priznao da istarski seljak živi u užasnoj bijedi, pa prema tome ni nema Istri što da uzimlje, kad su je doveli do današnjeg slanja.
A kad je govorio o davanju šakom i kapom sigurno je mislio no one darove, koje njegova i Mrakova žena nose po istarskim selima i dijele djeci zobavište »Italie Redente* (sapuni, četke za zube, laštila za cipele Ud.). Blago si ga našim seljacima sa tim darovima, a to zna i prefekt, pa se ispričava nekom višom silom, a ta »viša sila* zapravo znači: novac, kojeg nema ni Cimoroni, ni Duce, ni istarski seljak.
PREFEKTOVA ŽENA U KRNICI I MARČANI DIJELE DJECI DAROVE »ITALIE REDENTE«
Pula, novemora. — žena prefekta Cimorona, pretsjednica »Italie Redente« još šeta po istarskim selima i pohadja škole, gdje dijeli darove. Tako je 27 novembra bila u Marčani i Kmici. Pratile su je gospodje Maracchi (Mrakova) i Mastellone.
Posjetile su azile i darivale djecu sapunima, četkicama za zube, laštilom za cipele i sličnim stvarima. Svuda je održala gospodja Cimoroni djeci govore u jima ih je potsjećala da su oni mladi Talijani i fašiste i da Mussolini očekuje od njih velika djela. Pohvalila je i učiteljice — zabavilje za njihov patriotski rad.
Načelnik općine i fašistički sekretar u Vodnjanu su ih svečano dočekali i tom prilikom je načelnik poslao »u ime darovane« djece pozdravni telegram pro-tektorici »Italie Redente« voivodkinji d/ Aosta:
»Dok gospodja Cimoroni dijeli darove djeci zabavišta u Krnici i Marčani iz-razujem duboku zahvalnost u ime darovane djece Vašem kraljevskom Viso- i čanstvu«.
DA BI BALILA MOGAO KLICATI DUCEU, —
Duče ga šalje na specijalno ’iječenje grla
Trst, decembra 1934, — čitava talijanska štampa donijela je 22 novembra službeni komunikej »Opere Danila«, u kojem se iznosi, da je banlia Giovanni Marelli iz bissone povodom jedne bolesti izgubio glas, pa je iipuwO pismo Mussoliniju u kojem se >ali, što mu nije više dano, da bi svojim glasom mogao da izgovara »drago Mussolinijevo ime«. Mussolini je odmah odredio, da se taj ballila pošalje odmah na specijalno liječenja i on je ozdravio, pa sada, završava komunikej, meže cpet da »viče svoj zanosni alala Dučeu ...« Izgleda da su maloga i poslali na lije' čenje samo zato.
TOLMINSKI KONVIKT RAZŠIRJEN Gorica, decembra 1934	—	Agis).
Pretekle dni se je vršila v Toirninu poni' pozna otvoritev novih prostorov konvikta »Francesco Scodnik«. Ceremoniji so prisostvovale vse najvišje osebnosti goriška province.
SMRTNA NESREČA Gorica, 4. decembra 1934. — (A g i s). Dne 3 t. m. se je zgodila težka nesreča na strmi cesti pri Razdrtem. Tovorni avto neke italijanske tvrdke, kateremu so se utrgale zavore je z veliko silo zdrvel po cesti navzdol, dokler ni zadel ob neko steno P° nesrečnem naključju je na tistem mestu stala ravno takrat 381etna Marija Mislej iz St. Vida nad Vipavo. Zaradi strašnega sunka je bila na mestu mrtva.
NAŠE GOSPODARSKE USTANOVE PROPADAJO
»Prostovoljna« likvidacija posojilnice 111 hranilnice v Oseku Gorica, novembra 1934 (Agis). — 2 likvidacijo Centralne posojilnice v Gorici so naše podeželske hranilnice in posojilnice izgubile svojo centralo. Ra?1 tega so mnoge napovedale prostoljno P' kvidacijo. Tako je tudi hranilnica in P°' sojllnica v Oseku, ki Je bila ustanovljena leta 1906. in ki je več ali manj nepretrgoma delovala, razen nekaj časa med voj go, prijavila pred meseci prostovoljno likvidacijo, ki bo kmalu za-kijučena.
NAPADAJ-NA MILICIJU Sjekirom ubija jednoga, a drugoga b»ca u ponor
Trst, novembra — 28 o. mj. su koo Vidma nastradala dva milicionera. Br®' ča Dl Doi su sjekla drva u šumi, ka® su naišla dva milicionera. Htjeli uhapsiti braću Di Doi radi nepovlasnos sječenja, ali stariji brat je raskolio sjekirom glavu milicioneru Secchiju, a drugog milicionera je bacio u ponor, odakle su ga izvukli tek drugog dana. _ Iza potjere milicije i karabinjera P? šumi uspjelo im je nakon dva dan® uhvatiti oba brata
-__£
SLAVENSKI OTOK POD ITALIJOM
NAŠE LASTOVO
GEOGRAFSKE OSOBINE OTOKA
Lastovo se nalazi nekih 30 km zapadno od Mljeta, a od Korčule ga rastavlja kanal, širok 13 km. Poniranjem tla od otoka su se tokom vijekova otci-jepili okolišni školji Vrhovnjaci, Prije-štap, Mrčara, Kopište, a valjda i Sušac. Lastovo je za razliku od većine ostalih dalmatinskih dugoljastih otoka, oširoka oblika. Dug je 11 km, a u najvećoj širini broji 6 km. Najviši vrhunac na otoku jest Hum (417 m). Na'njemu je za vrijeme viške bitke (1866) bio optički brzojav, kojim se kontroliralo i javljalo kretanje talijanske flote.
Tlo je većim dijelom brdovito, ali ima i četrdesetak manjih plodnih polja. Nekada je Lastovo bilo potpuno prekrito bujnom hrastovinom i česminom. Danas se tek tu i tamo vidi po koje parče stare šume, drugo je uništila vatra i sjekira. Lastovo ima vrlo lijepo razvijenu obalu. Najvažnije pristanište na otoku jest Crvena Luka pred kojom se, na uzvisini od 100 m, nalazi najstariji svjetionik na Jadranu (podignut još godine 1849) koji prosiplje svoje svijetlo prema jugu u duljini od 25 morskih milja. Na zapadnoj strani nalazi se vrlo prostrana, prirodno izvrsno smještena dvostruka luka, poznata pod imenom Velikoga i Maloga Jezera.
Na Lastovu preteže kraški teren sa mnogo podzemnih spilja i malo izvor-voda. Klima i flora, kao i na obližnjim našim otocima, jest izrazito mediteranska:	obiluje južnjačkim raslinstvom,
nema velikih ledova ni žega. Stanovnici, kojih ukupno ima 1300, po zanimanju su većinom ribari. Najveće mjesto na otoku jest Lastovo, položeno na uz-brežini, nešto podalje cd obale.
JEDAN POGLED U PROŠLOST LASTOVA
Otok je bio naseljen od pradavnih vremena. To dokazuju tragovi feničke kulture koji su tamo još i danas sačuvani u nekim natpisima. Poznati bizantinski povjesničar Porfirogenet naziva ga »Lastohon«. U doba rimskih careva Lastovo je brojilo oko 12.000 stanovnika, dakle deset puta više nego ih ima danas. A da je bio smatran vrlo važnom vojničkom bazom i trgovačkom spojkom izmed ju talijanske i dalmatinske obale, najjasnije potvrdjuje činjenica, da je imao velik broj stanovnika, da su u to vrijeme bile podignute jake vojne utvrde u luci Ublima, a car je Ves-pasian dao otoku naročite povlastice. Ujedno je, u znak priznanja i da si
stekne što jaču privrženost Lastovčana, tri odlična njihova mještanina proglasio rimskim gradjanima. Njihova se imena čuvaju urezana na mjedenoj ploči na rimskom Kapitoliju.
Lastovo je ostalo pod rimskom vlašću sve do dolaska Hrvata na ove obale. Tvrdi se da su neretvanski Hrvati već u 7 vijeku zaposjeli ovaj romantički otok i potpuno ga pohrvatili u kratko vrijeme, čim je u 10 vijeku Lastovo prešlo i u gospodstvo Neretvana, ovi nada sve smioni i poduzetni došljaci utvrdiše otok i napraviše od njega pouzdanu pretstražu već nacionaliziranog zaledja. Lastovo je istodobno služilo kao vrlo podesna operaciona točka za njihove gusarske pothvate. No, kaošto je danas, tako je i pred , hiljadu godina preko-manskome susjedu bio trn u oku svaki napredak u materijalnom blagostanju i narodnoj obrani našega naroda. Ondašnji mletački dužd Orseolo II, potaknut susjedskom gramzljivošću i zavišću, odlučio je da iz neretvanskih ustiju otme lastovski masni zalogaj. To mu je i uspjelo oko godine 1000. S brojnim ratnim galijama doplovi do otoka, skrši nepripravne Neretvane, prodre u luku Uble, razori tamošnje naselje, a stanovnicima naredi, da se presele u nutrinu otoka gdje se i danas nalazi mjesto Lastovo.
Tri vijeka trajao mletački pašaluk nad Lastovom, sve do godine 1308, kad ga Mlečanima otmu Dubrovčani. A od toga datuma pa sve do propasti republike sv. Vlaha (1806), dakle punih 500 godina, otok ostaje u rukama istorodne braće. Lastovčani su odmah osjetili blagu ruku i dobre namjere novih gospodara. Dobili su autonomnu upravu. Dubrovčani odmah nakon zauzeća Lastova, uniješe medju otočane pravni . poredak i time osiguraše javni mir te ■ nesmetani nacionalni i kulturno-eko-nomski razvitak. Za uprave lastovskoga kneza Vlaha de Sovente sastavljen je i godine 1310 odobren od dubrovačkoga kneza Bartula Gradeniga čuveni lastovski statut, izradjen po uzoru dubrovačkog statuta, a poslije modificiran prema zahtjevima vremena i lokalnih prilika. Taj je statut sve do danas sačuvan. Knezovi i njihovi zamjenici bijahu birani iz redova dubrovačkih vlastelina. Vlast im je trajala po dvije godine. Suci i vijećnici bili su domaći ljudi. Još sada strši u mjestu Lastovu krnj atak nekadašnjeg kneževskog dvora, a na njemu emblem dubrovačke republike,
kipić sv. Vlaha koji nosi u rukama štićeni grad.
S padom dubrovačke republike palo je i Lastovo u ruke Francuza.
Uočivši njegov dominantan položaj prema južnoj i srednjoj Dalmaciji oni ga odmah ponovno utvrdiše podigavši više tvrdjava po istaknutim vrhuncima.
Međjutim vladavina Francuza bijaše kratka vijeka u cijeloj Dalmaciji pa i na Lastovu.. Već godine 1812 zauzeše otok Englezi, a godinu dana poslije oni ga prepustiše Austriji u čijim rukama ostade sve do njezina sloma god. 1918.
Rapalski ugovor (12 novembra 1920) dodijeli Lastovo Italiji.
STRATEGIJSKA VAŽNOST LASTOVA.
I letimičan pogled na geografsku kartu dalmatinske obale o tom nas uvjerava. Kako već rekoh, svojim geografskim položajem Lastovo dominira nad dobrim dijelom srednje i južne Dalmacije. Na dohvatu mu je poluotok Pelješac, pa otoci Korčula, Hvar, Vis,
Mljet i šipan i dalje sav kraj do Dubrovnika. Lastovo je ključ čitavoga toga prostranoga predjela. To znači da je gospodar Lastova ujedno strategijski gospodar cijele te gravitacione zone. On može, u slučaju oružanog sukoba, da toj zoni zakrči izlaz na pučinu Jadrana, kaošto i ulaz s te pučine. S lastovske operacione baze može- da razvije vrlo uspješno bojno djelovanje i moćan pritisak na zaleđe. Svijesni te ogromne vojničke prednosti svi su dosadašnji osvajači Lastova — i Neretvani, i Mle-čići, i Francuzi, i Austrijanci — vojnički utvrđivali otok i na taj način, više ili manje, uspijevali da zadrže političku i vojnu premoć nad srednjo-dal-matinskim vodama.
Ti su razlozi doveli i današnju Italiju u posjed Lastova i potakli je, da u njegovim prostranim i prirodno vrlo podesnim lukama podigne jaku mornaričku i hidroavijonsku vojnu snagu.
Kako svi znaci kažu, Lastovu je danas namijenjena uloga morskoga polipa preko kojega nezasitni susjed pruža grabežljive trake za ostalim našim otocima i obalom---------
Naše Lastovo danas je tuđi klin koji bolno osjećamo u našem narodnom tijelu.
NACIONALNI KARAKTER LASTOVA.
Ni tristogodišnja mletačka tiranija, ni kratkotrajna francuska i engleska. vlast, kao ni antislavenski bečki režim’zitoru Matku Brajši Rašanu.
nisu nimalo promijenili nacionalne fizionomije Lastova. Od dolaska svoga, kroz 13 vijekova, lastovski su Hrvati sačuvali netaknutu svoju narodnu dušu. To dosadašnje hiljadugodišnje iskustvo daje nam garanciju da neće ni fašisti postići ono što nisu mogli postići Mle-čići, pa se oni služili ne znam kako drakonskim sredstvima. Lastovčani, doselivši iz kršne i opore Hercegovine, ostali su tvrda i nepokolebiva narodna korenika. Kroz duge vi jekove sačuvali su uglavnom nenatrunjenu hercegovačku čistu i zvonku štokavštinu, naše hrvatske narodne običaje i tradicije i našu narodnu pjesmu. Prekaljene tim duhom, košto su dosad tako će i odsada njihove duše biti imune za svaku tuđinsku infiltraciju. Kao u našim, tako je i u ustima Lastovčana živi značajna narodna priča o Markovu topuzu koji leži na dnu našega Jadrana i koji ćemo u određeni čas izvući da ga- sprašimo u leđa bahatome otimaču naše slobode. Gledajući s Huma na naše gordo Bio-kovo, na Pelješac, iza koga se stere njihova slavna pradomovina, na okolišnja naša ostrva — Lastovčani će svagdano raspirivati u svojim srcima ljubav prema rođenoj zemlji i rođenome narodu. U svojim će dušama svagdano snažiti vjeru u Markov porod vuka i arslana koji u svom krilu goji nove osvetnike i osloboditelje ... Dr. Jakša Herceg
NAŠA KULTURNA KRONIKA
»PRAGER PRESSE« O VLADIMIRU NAZORU I DRAGU GERVAISU
Ugledni praški dnevnik »Prager Presse« donosi u svojoj kulturnoj rubrici razgovor svoga urednika s Vladimirom Nazorom. Vladimir Nazor govorio je s češkim novinarom o svojoj poeziji i o čakavskoj lirici svojoj i ostalih čakavskih pjesnika. Naročito je spomenuo, da će u zbirci Draga Gervaisa, koja ima doskora da izid je napisati predgovor, u kojem će iznijeti svoje gledanje na čakavsku poeziju. Tako je, eto, »Prager Presse« pisala o novoj Gervaisovoj zbirci još prije, nego li je izišla.
»SLOVANSKV PREHLED« O NAŠEM NARODU POD ITALIJOM I MATKU BRAJSI RAŠANU
Poznata praška revija s-Slovansky Prehled«, u kojoj se stalno referiše o stanju Jugoslavena pod Italijom dona-ša i sada u devetom broju za ovu godinu članak o posljednjim dogodjajima, koji se tiču Julijske Krajine. Naročito se osvrće na kampanju »Giornale d’ Italia« protiv naše emigracije. Citira pisanje »Istre«.
U rubrici umrlih donosi revija kratak ali topa nekrolog našem kompo-
VPRAŠANJE PRIMORCEV ’
Ugledna ljubljanska revija »Misel in Delo« prinaša sledeči zanimiv članek našega dra Lava Čermelja:
Težko je meni kot Primorcu,^ da iz-pregovcvim o problemu, ki se tiče ^ tudi mene, toda smatram to za svojo dolžnost, ker sega to vprašanje že v vse naše javno življenje. Ta problem je specifično slovenski problem, kajti omejen je v glavnem na ozemlje, kjer bivajo Slovenci. Že med Hrvati ni več problem, v južnem delu naše države pa sploh ne obstoja. Temu se ne smemo čuditi saj je ostala tretjina vseli Slovencev pod Italijo in je jasno, da se ti v sili zatekajo predvsem med svoje ožje rojake. Radi postopanja fašističnih oblasti z našim narodom na Primorskem pa je pritok primorskih Slovencev v našo banovino zelo jak. Takoj po vojni so bili ti pribežniki (med katerimi jih je bilo tudi veliko prostovoljnih) dobrodošli, saj so z njimi zamašili vse vrzeli, ki so nastale s prevratom in ki jih niso mogli zasesti z domačimi močmi. O kakem nerazpolo-ženju proti Primorcem ni bilo tedaj govora. Morda je pripomoglo k temu tudi dejstvo, da je bilo med temi pribežniki mnogo nekdanjih Kranjcev in Štajercev, k: so živeli daljši ali manjši čas na Primorskem in so se tam tako vživeli, da so se smatrali za prave Primorce Tudi v času gospodarske konjunkture, ko je bilo kruha i in zaslužka za vse dovoli, ni bilo to ne-razpoložcnje aktualno, akutno pa je postalo z nastopom krize. V skladu s tem bi tedaj lahko smatrali problem Primorcev v > prvi vrsti za konkurenčni boj. Do neke meje je temu res tako. Saj so bili na Primorskem odpuščeni iz službe vsi slovenski učitelji in profesorji, vsi slovenski poštni, davčni, železniški, sodni in drugi javni uslužbenci, odstavljeni so bili vst slovenski notarji in sodniki, da celo izvrševalci prostih poklicev, kakor zdravniki in odvetniki, so morali s trebuhom za kruhom preko meje in kruta usoda ni prizanesla niti c#-hovnim pastirjem. Jasno je, da se jo mora! sčasoma tak pritok inteligence občutiti, posebno v zadnjih letih, ko je nastopila domača nadprodukcija inteligence. Toda s tem pritokom ie treba računati za bodoče, kajti ves naš inteligentni naraščaj na Primorskem se bo moral ako se protislovan-ski kurz v Italiji ne izpremeni. prej ali slej kljub najboljši volji in najtrdnejšemu namenu izseliti. Da pa bi se že itak skromni inteligenčni naraščaj našega naroda na Primorskem docela zatrl, bi tul* le nepremišljen samomorilni poizkus
S pritokom slovenske inteligence s Primorskega je treba tedaj računati kot z danim dejstvom, dasi je seveda višek pritoka že premagan
Prerado pa se v naši javnosti očita tej pribegli inteligenci, da je zasedla vsa najboljša mesta, in da je zanjo vedno kako službeno mesto, tudi kadar ga za druge ni. Da so Primorci res na marsikaterem vodilnem mestu, je povsem naravno, saj je, kakor sem omenil, tretjina vse slovenske inteligence s Primorskega in čuditi bi se morali. ako bi ti Primorci zavzemali samo najnižja mesta ko vendar ne zaostajajo ne po sposobnosti in ne po marljivosti za domačini. Da bi pa uživali kake posebne privilegije. je povsem iz irte izvito in le plod zavistnosti in zlobe. Ce bi količkaj poznali trnjevo pot, ki jo morajo prehoditi primorski begunci, ne bi tako govorili. Izgubili so službo tam preko, zapustiti so morali domače ognjišče in največkrat z nevarnostjo svojega življenja pribežati z ženo in otroki preko meje Tu pa jih ni čakala povsod gostoljubna streha, ni jim segala v pozdrav prijateljska roka. Težka in dolga ie nii!»va pot, da pridejo do kruha Np ustrašijo se nobenega dela in se ne branijo iti kamorkoli. pa morajo vendarle čakati leta in leta, da dobijo skromno službioo kot dnevmčair-ji ali kontraktualci S težko muko si priborijo sredstva za dosego državljanstva in za nostrifikacijo svojih izpričeval. Čestokrat morajo delati dodatne izpite ali ponoviti celo že prestane izpite še enkrat. Ko so pa končno nastavljeni, so prikrajšani za mnogo let z ozirom na svoje vrstnike. Gotovo se dobijo tudi izjeme, toda v splošnem je to usoda vseh beguncev s Primorskega. Pri tem pa morajo čestokrat mesto bodrilne in tolažilne besede slišati očitek, češ zakaj niso ostali v svojem domačem kraju in se niso prilagodili razmeram.
Iz tega pa moramo, sklepati, da ni samo konkurenčni strah, ki ustvarja nerazpo-loženje proti Primorcem. Očitno gre velikokrat za nerazumevanje in nepoznanje našega primorskega vprašanja. Morda igra pri tem tudi veliko vlogo ljubezen do ko-modnosti in želja po nemotenem filistrskem življenju Kakor da bi bili Primorci krivi, da nam naš sosed na zapadu ne daje miru.
Nekateri vidijo vzrok tega nerazpolo-ženja proti Primorcem v razliki temperamenta. Res je razlika med živahnim, podjetnim in odprtim Tržačanom in med bolj počasnim, preudarnim m vase zaprtim Go-renicem. Toda iz tega sklepati, da je razlika med Slovenci to in onstran meje splošna, je docela neutemeljeno. Saj je na pr. Bohinjec po značaju in vsem življenju najbolj soroden Gorjanu iz gornje soške doli-
ne. Notranjec iz Rakeka ali Planine pa je gotovo po svojem temperamentu bliže No-tranjcu iz Postojne ali Senožeč kakor Ljubljančanu. Ako kdo poudarja razliko v temperamentu, stori to predvsem radi tega, da lahko pripisuje Primorcem vse možne lastnosti
Zakaj pa to tako radi store? Neprijazno razpoloženje je veljalo prvotno le proti Tržačanom. Trst je bila Meka kamor je red vojno romalo nešteto Kranjcev in tajercev. Naravno, je da se je v velikem pomorskem mestu marsikateri izpridil. Ko pa je prišel v konflikt z oblastmi, je moral nazaj v pristojno občino. Jasno je, da niso bili takih »Primorcev« veseli. Ravno tako se niso mogli veseliti svojih občanov, ki so na stara leta. potem ko so prebili vse svoje življenje v Trstu, padli na rame domače občine, ali morda celo nedoraslih otrok ali izprijenih mladeničev, ki se sploh niso rodili v občini, a so bili tla pristojni po svojih starših, ki so se selili v Trst. Tudi razne grenke izkušnje z raznimi trgovskimi potniki in agenti s Primorskega, ki so le malo lomili slovenščino, so pustile neprijeten spomin.
Ko so morali med vojno Slovenci z Goriškega kot begunci v zaledje in ko se ie sestradana primorska soldateska klatila po Kranjskem in Štajerskem, se ie neiazpolo-ženie proti Primorcem ojačilo in posplošilo.
Po vojni pa se je raztegnila ta mržnja proti vsem Slovencem, ki so ostali pod Italijo, tudi na Postojnčane in Idrijčane. Vsak še tako majhen pregrešek, ki ga zakrivi kak Primorec, se posploši, in ne samo posamezniki. temveč tudi naši listi preradi pavšalno marsikaj očitajo Primorcem, čestokrat se sploh ne potrudijo, da bi ugotovili, ali je njihova trditev utemeljena, če se je pa izkazalo, da so bili na napačni poti. ne smatrajo za potrebno. da_ bi svoje napačne tiditve popravili. Kamen je bil vržen. S tem se je netilo nerazpoloženi e. in sicer na način, ki dokaj diši po demago-štvu, ki računa z instinkti mase
Nočem tukaj braniti svojih rojakov in jih morda prikazati kot nedolžne ovce. Gotovo so med njimi tudi manj vredni elementi in čudno bi bilo, ako bi bili brez hib in napak. Morda ie celo med primorskim: begunci odstotek manj vrednih nekoliko večji kakor med domačini, kar pa je tudi umljivo. Kajti med ogromno število političnih beguncev se je gotovo vtihotapil tudi marsikateri, ki je imel iz docela drugačnih razlogov opravila s sodniki in policijo. Verjetno je tudi. da se je ta ali oni v bedi, v kateri mora živeti, spozabil. Saj živi daleč od domačega ognjišča, od doma ne
more dobiti nobene pomoči, sam ne more več nazaj, tu pa so mu povsod zaprta vrata. Nima ne strehe, kjer bi lahko počival, nima niti skorje kruha, da bi tolažil svoj glad. Je v pravem pomenu besede izkoreninjen Kruto bi bilo radi tega obsojati te nesrečnike, docela neumestno pa radi tega blatiti vse primorske begunce. Treba bi bilo predvsem iskati sredstva, kako bi se temu zlu odpomoglo. Treba je predvsem malo več obzira in malo več ljubezni do teh nesrečnežev. Saj so le neradi zapustili svoje domove in so le v skrajni sili pribežali med svoje brate in rojake.
Morda bi kdo, kakor se to žal velikokrat zgodi, naprtil vso krivdo Primorcem, češ zakaj se tako strogo ločijo od domačinov, ako se smatrajo res za njihove brate, zakaj se shajajo samo v svojih posebnih organizacijah in se odtegujejo delu v splošnih društvih in v javnem življenju. Predvsem moram pribiti dejstvo, da se Primorci niso nikoli in se tudi danes ne odtegujejo delu v raznih društvih in organizacijah. Obratno, s svojo temperamentnostjo so se celo preveč povsod izpostavljali, tako da je navadno ves odij pri nasprotnikih organizacije, kjer so sodelovali, padel nanje in tako še povečal nerazpoloženje proti Primorcem, dočiin so želi drugi, ki so stali previdno v ozadju, sadove njihovega dela. Tudi ni res, da bi se hoteli v javnem življenju ločiti od domačinov. Ne. vsi Primorci se smatrajo za polnovredne Jugoslovane in kot taki se tudi povsod uveljavljalo. Od tega njihovega stališča jih ne morejo odvrniti niti najtrpkejše izkušnje vsakdanjega življenja. Primorci so Jugoslovani po svoji duši in po svojem srcu.
Ce se pa razen tega združujejo tudi v svojih posebnih enTprantskih organizacijah, ne delajo tega. da bi tako gojili kak separatizem ali provincijalizem. Storijo to radi tega, da ohranijo tam živ spomin na domače kraje, ki so jih morali zapustiti, in živo ljubezen do svojih bratov in sester. Storijo pa to tudi radi tega, da nudijo vsem onim nesrečnežem, ki moraju pribežati preko meje, vsaj zasilno zatočišče in pomoč. Je to v interesu njih samih in vse naše javnosti Kajti te organizacije so najboljši regulativ in korektiv vse emigracije.
Ne gre jim tedaj za kak separatizem, tudi ne za prazne, rodoljubje, kakršnega goji marsikateri Primorec, ki je že takoj po prevratu pribežal v Jugoslavijo, da si čim-boljši stoliček pribori, ne, večina teh beguncev zadnjih let je preveč trpela za svoje domačo grudo, da bi se mogla s tem zadovoljiti. Sedanje nerazpoloženje utegne samo ubiti njihovo vero In voljo. Ali je to v našem interesu? Menim, da ne. Malo več razumevanja in malo več ljubezni in neraz-položenja ne bi bilo več-
I
UMRO JE NIKOLA RADETIĆ
STUDENT TEHNIKE
U òòèliednii čas stigla nam ie vijest, dini života. Medin svoiim kolegama i svim
da je u Zakladnoj bolnici u Zagrebu umro noćas istarski emigrant Nikola Radetić, student tehnike rodom iz lušići u Istri aktivni saradnik naših organizacija, sadašnji ootoretsiednik Istarskog Akademskog Kluba u Zagrebu i saradnik »Istre«.
S ookoinim Nikolom Radetićem odlazi iz naše sredine iedan od naših najboljim koii ie za sve vrijeme studija živo učestvovao u svim našim zajedničkim borbama. želeći da naš narod iednom dočeka sretnije dane Po karakteru blag i nošten. marliiv i skroman, bio ie uzoran primjer radinosti koii ie kroz sve studije bio uvi-iek mediu naiboliima. ali le uza sve to našao vremena da se interesuie i našim općim problemima. Gimnazijske nauke svršio ie u Istarskom Internatu u Karlovcu, a kasnije u Zagrebu, edie ie takod.ie prešao na univerzitetske nauke Smrt ga zatekla u nosliedniem semestru geodezije, u 26. go-
ostalim poznanicima bio ie poznat kao vrlo inteligentan i sposoban, te ie kao takav bio velika nada nesamo svojih nesretnih rodi-telia nego i cjelokupne naše emigracije.
Smrt ookoinog Radetića istovremeno je prvi smrtni slučaj u Istarskom Akademskom Klubu koii sa pokojnikom gubi jednu od svoiih najvrsnijih sila.
Niegovim neutješivim roditeljima, braći i sestrama izražavamo ovom prilikom naše naidublie saučešće.
♦
SAHRANA NIKOLE RADETIĆA
Pozivaju se svi članovi Istarskog Akademskog Kluba društva »Istre* i ostali emigranti da neizostavno prisustvuju sahrani pokojnog Nikole Radetića. emigranta i potpretsiednika Istarskog Akademskog Kluba. Sprovod kreće sa Mirogoja u petak 7. decembra o. g. u 15.30 časova. — Odbor
PRVI DECEMBER
„SOČIN”
Ljubljana, 3 dee. 1934. (Agis). — V soboto 1. t- m. je ob nabito polni dvorani »Pri Levu« proslavila »Soča« praznik zedinjenja. Dvorano je temu primerno okrasil neumorni g. Sfiligoj s sliko pok. Kralja Aleksandra I. Zedinite-Ija in s sliko Kralja Petra II. Slavnostni govor je imel podpredsednik g. Ivo Sancin, ki je v uvodu pozdravil prisotne veljake, zlasti našo Gromovo Mašo. V zanosnem govoru je opisal pomen letošnjega 1. decembra, z vsemi novimi okolnostmi. Stoje je nato članstvo ponavljalo za govornikom in zapelo državno himno. Zbor je zapel pesem »Iz bratskog zagrljaja« in »Hej Slovani«, nakar je g. Bojan Saunig recitiral »Pesem o življenju in smrti«, ki jo je spesnil Al. Gradnik za letošnji drž. praznik.
Po kratkem odmoru je sledil drugi del programa in sicer predavanje prof.
trg. akad. dr. Ant. Slodnjaka »O Franu Erjavcu in njegovem življenju na Goriškem«. Njegova izvajanja bomo priobčili obširneje enkrat kasneje, za kar nam je g. profesor obljubil poseben prispevek in se zato omejujemo danes le na golo registracijo predavanja. Naš znani g. Urbančič' je tudi ob tej priliki govoril in povedal nekaj kar je napisal Gabršček v »Goriških Slovencih« o Erjavcu. G. Sfiligoj je že sporočil, da bo 9. t. m. komemoracija za žrtvami in nato maša v stolnici. Dalje je sporočil še, da je društvo osnovalo »Sklad Viteškega Kralja Aleksandra I. Zedini tel j a« in sklenilo prirediti za binkošti romanje na Oplenac. Mala Požarjeva Verica je h koncu ljubko recitirala pesmico »Naš kralj je mrtev«. Sledila je kot zaključek še prosta zabava.
LEP NAPREDEK NAŠIH KOLONISTOV V VARDARSKI
BANOVINI
Zagreb, 6 decembra.
Prejeli smo sledeči članek od g. Vižintina-
Ni še dolgo od tega, kar so nam pisali naseljenci v Dušanovcu pri Dojranu in oni v Bogdancih pri Djevdjeliji, naj jim pomagamo z tem in onim, da ue lažje preri-jejo in zmorejo nadalje taro ostati in uspevati.
Ni čudo. da jim je bil začetek, posebno onim v Dušanovcu, ki so se skoro vsi brez izjeme naselili brez denarja in potrebnega orodja, precej težak in mnogokrat niso imeli kruha v hiši.
Vstrajnost in strpljenje in pa pomoč Vrhov, agrarnega poverjeništva, posebno g. Branovečkega, ki jih je večkrat, obiskal in pomagal z živili in semeni, jih jo. rešila težkih izkušenj tako, da so najhuje že prestali in gredo v bolje čase.
Gotovo mora biti onim žal, ki so se tamkaj že naselili in so se v zalčetku zbali trdega dela tor niso uvideli, da se lahko vsaka zapuščena zemlja predela v rodovitno njivo in cvetoč vrt.
Mi Goričani to dobro še pomnimo, saj smo v par letih svojo močno po vojnih dogodkih opustošeno zemljo spet spremenili v plodne njivo in vrtove, čeravno je po vojnih letih skoro nismo niti spoznali, tako je bila razdejana.
Očeviden dokaz napredka je pismo g. Pavla Marušiča iz naselbine v Bogdancih pri Djevdjeliji, ki je eden od najvnetejših zagovornikov za naseljcnje v Južni orbiji in so mu imamo jako zahvaliti za njegovo požrtvovalno vodenje zidanja 30 hiš v Dušanovcu. Vodil je vstrajno 2 menoj . borbo par let za .zemljišče v Bogdancih, ki je jako rodovito in ima lepo lego ter potok, ki teče mimo.
Njegovo pismo glasi:
Dragi Željko 1 Ti mi daješ v Tvojem pismu krasne nasvete, za saditev razne zimske povrtnine in cvetlic, ali to ne gre tako lahko, kakor se dà misliti. Prvič, dokler ni kaj rezerve, se moramo truditi za
gotovo stvar in šele potem pride drugo. Moj sin Rado Ti je gotovo* že pravil, ko Te je obiskal za sokolski zlet, da sem pripravil en kos zemljišča od ma 15.000 za navodnjavanje in spravil vodo 500 m daleč ter dvignil nasip potoka 150 cm visoko. To zimo bodem dobro pognojil, posadil Sparge in zgoden krompir. Zimsko solato smo že vše 3 družine posadili, od katere upamo lep uspeh. Tudi grah posadimo že pred zimo, ker tu je še zelo blaga jesen.
Posadil sem tudi čez 7 ha žita ter je velika sreča, da imam lastne vole, s katerimi se lahko vse do časa napravi. Imam tudi še drugih 5 glav živine. Posadil sem tudi skoro 1 ha trt in tudi letos upam še nekaj posaditi. Pokušal boš, ko nas spet obiščeš, krasno božjo kapljico, ki je niso pili bolje naši bljižhji grški bogovi. Torej vidiš, da ne spimo in tudi pri Vrhov, agrarnem Poverjeništvu v Skoplju so nas pohvalili.
Mislim tedaj, da si z našim delom in napredkom lahko zadovoljen. Res, da so bili težki časa. Večkrat smo bili brez zabele in brez soli. Sedaj pa imamo do 80 lit. olja (sezamovo) in tudi svinj:na bo letos visela in kruha bo zadostovalo in tudi kokoši je do 100.
Ako bi imeli še dovolj krompirja za seme, bi ga gotovo poslali na spomlad cel vagon v Zagreb. To bi se nam lepo izplačalo. Za to pa nam je potrebno posojilo, za katero Te prosimo, da nam ga čimprej preskrbiš. Itd. — Tvoj Pavle.
Iz tega pisma se lahko jasno razbere velik optimizem, vstrajnost in trdna vera v lepo bodočnost naših naseljencev, ki bodo mnogo Dokazali, če se bodo složno pomagali \f naših naseljih v Vardarski banovini. Mnogo lahko dosežejo v lastno prid in tudi v korist onih, k5 še tavajo po mestih brez dela, katerega je danes težko dobiti, za vse.
Naši naseljenci so pijonirji za nas in za njihovo okolico in za to jim gre vsa naša hvala in tudi pomoč.
Željko ViiinUn.
NA KOPARSKIM SOLANAMA RASTE TRAVA
Projekti za popravak i isušenje zemlje oko ušća Rižane
Trst, novembra — Bivše koparske solane, koje je Italija napustila, leže uzalud. Medjutim je Konzorcij za agrarnu Izmjenu u Istri (Conzorcio per la transformazione agraria) bio počeo isu-šlvati palude oko ušća Rižane i tako donekle isušio i zemljište oko nekadanje solane, koje je bilo pod vodom, tako .da je, na luieitima već počela da raste trava.. Tfo'društvo' JSušuje takodjer 1 čepičko jezero. U okolici Kopra bi se isušilo oko 730 ha zemljišta, ali bi zato trebalo potpore iz Rima.
Dr. Redento Vazzoler Iz Kopra napisao je sada jednu brošuru o tome i predlaže da se pristupi radu. Kaže da će od te pustoši kroz 10 godina postati perivoj, ali — svaki hektar bivši: solina
zapao bi, dok ga se bonifici. 1800 lira, a okolišno zemljište zapalo bi 1.200 lira po hektaru. Time bi se dobilo, kaže dr. Vazzoler, 730 hektara odličnog zemljišta, ali bi trebalo da vlada obilato to potpomogne — i da, razumljivo, kolonizira tamo bivše ratnike iz Italije.
Na taj način misli fašizam »bonificirati« Istru i u nacionalnom pogledu.
OBSODBE ZARADI TAJNEGA KUHANJA ^	.	ŽGANJA
Dominik Mavrič, Alojz Arčon, Andrej Arčon in Avgust Špacapan iz goriške okolice so bili obsojeni od gorlškega sodišča vsak na 4 mesece zapora in 2.730 lir denarne kazni, kar znaša skupno 10.920 lir.
ŽENSKA SEKCIJA JUGOSLAVENSKE MATICE U ZAGREBU
priređuje uoči rođendana našega blagopokojnoga Viteškoga Kralja ALEKSANDRA I Ujedinitelja dne 16. decembra 1934. u Glazbenom zavodu
KOMEMORATIVNI KONCERAT
u korist istarske siročadi
Iz blagonaklonosti sudjeluju: gde Gvozdanović i Juranić; gđice Nepokoj-čickaja, Matetić i Milinković; gg. Dr. Manzoni, Ivelja i prof. Ećimović. Muški pjevački zbor društvu »Islra« pod ravnanjem zborovođe g. S. Zlatića. Ulaznice po 30, 20 i 10 d., za stajan je po 5 đ., dobivaju se u pretprodaji kod:
1.	Ženske sekcije Jugoslov, Matice, Vranicanijeva ulica 3, telefon 40-94;
2.	Banovinskog odbora Jugoslov. Matice, Varšavska ulica 6, telefon 75-43;
3.	Društva »ISTRA«, Trg Kralja Aleksandra broj 4, telefon 84-66.
POČETAK U 20 SATI — ODIJELO TAMNO Pretsjednica:	Tajnica:
Ljuba Grabarić, v. r.	Angela Kovačevič, v i»
JEDAN PREDLOG EMIGRANTIMA
Sa raznih strana smo primili laskave pohvale o ovogodišnjim našim kalendarima. Osim toga su svi koji su kalendare do sada vidjeli izrazili čudjenje što takova knjiga kao »Jadranski ka iendar« stoji samo 10 dinara, a tako bogat i ukusan džepni kalendar »Soča« samo 8 dinara.
Mi te kalendare prodajemo po režijskoj cijeni. Ne idemo za dobitkom već za propagandom. A dajemo ih uz tu cijenu radi toga što smo računali una-pred na saradnju svih emigranata Računali smo da ćemo prodati cijelu nakladu od 5000 »Jadranskih kalendara« i 2500 kalendara »Soča«,
JER SAMO AKO PRODAMO SVE PRIMJERKE POKRIT ĆEMO TROŠKOVE,
koji su ogromni (štampa, klišeji, poštarina, provizija prodavačima itd).
Radi toga molimo svakog emigranta da proda po jedan kalendar jednom neemigrantu. Time vršimo propagandu za našu stvar medju domaćima. Ujedno podupiremo našu štampu.
DAKLE: SVAKI EMIGRANT NEKA NARUČI PO DVA VELIKA I PO DVA MALA KALENDARA. JEDNOGA VELIKOGA I JEDNOGA MALOGA NEKA PRODA PRIJATELJU NEEMIGRANTU.
♦
»Mariborski Večernik« prinaša ta prikaz o našem koledarju.
Jadranski kalendar 1935. Koledar ju-goslovenskih emigrantov iz Julijske Krajine, izdala »Istra« v Zagrebu, uredi! Tone Peruško Ta koledar, ki je izvrstno urejen, vsebuje okoli 50 prispevkov v srbohrvaščini in 30 v slovenščini. (To razmerje je docela nasprotno razmerju števila Slovencev in Hrvatov v Julijski Krajmi in v emigraciji!) Mimo tega pa prinaša tudi veliko ilustracij in mimo teka še barvan zemljevid slovenskih in hrvaških narečij v Istri. Gradivo je zelo pestro: pesmi, leposlovna proza, poučni sestavki razprave, citati itd. Slovenski sotrudnikl so:	Režijanec, S.
Kosovel, Grahor, š. šantel, dr. Čermelj, C. Kosmač, J. P., F. Delak, D. Bajc, B. Magajna, K. širok, A. černejeva, š. K., N. Velikonja, I. Gruden, L. Legiša in L. Bizjak, hrvatski pa: L. Vojnovič. R. Ka-talinič-Jeretov, E. Radetić, Mr. Balota,
dr. Ilešič, V. Car-Emin, D. Gervais, B. Kaštelovič, F. Horvat-Kiš, F. Peruško, N. Žic, A. Bonifačič, dr. M. Kajin, A. Kaleč. dr. H. Werk, J A. Kraljič, J. J. Bazeli, Z. Kastavac, A. Dukič, M. Pa-vlinovič in M. Dvornišič. Razen tega je še nekaj tujih sotrudnikov, zastopanih s srbohrvatskimi prevodi. Med pomembnejšimi članki in razpravami zaslužijo zlasti omembe: Oko Rapalskog ugovora, Rapallo ali Pariz, Slavenski govori u Istri. O ženski narodni noši v J. P.. Zasebne slovenske ljudske šole v Trstu, Borba Južnog Tirola za maternji jezik, Koprski škofje in naš narod. Lažno talij anstvo Rijeke, Fašizmi, Fašizem in gospodarstvo, Hrvatska toponomastika u Istri, • Zadrugarstvo v Istri, Italijanski fašizem v borbi za Jadransko morje, Slavenstvo Zadra kroz istoriju, Iz stare hrvatske književnosti u Istri, Narodna radnička organizacija u Puli, Agonija jednog istarskog lista. Dodekanez. Kulturne i političke veze Dalmacije i Istre ter Slovensko časopisje na Primorskem. Gradivo, ki je v teh sestavkih zbrano, je često zanimivo in dragoceno. Pa tudi med leposlovjem je nekaj kvalitetnih stvari. Zelo zanimive so stvari v čakav-ščini, zlasti pesmi Draga Gervaisa. »Jadranski kalendar« je tako knjiga, ki ne bi smel prezreti noben primorski emigrant, pa tudi noben naš javni in kulturni delavec.
Beogradski časopis »Život i Rad« donaša 15 novembra ovaj prikaz *> našem »Jadranskom kalendaru«: Jadranski kalendar za 1935 god. Uredio Tone Peruško. U njemu će čitaoci, pored ostalih, naći nekoliko istaknutih imena koja su najbolja garancija da je kalendar uspio u svakom pogledu. Tu su: Lujo Vojnovič, Dr. F. Ilešič, R Ka-talinić-Jere tov, V. Car-Emin, Srećko Kosovel, M. Malecki i mnogi drugi.
Kalendar nije obojen samo propagandistički, nego se u njemu objektivno prikazuje život raznovrsnim informativnim člancima, koji su dosta pazljivo izabrani 1 u kalendaru raspored jeni. Književni prilozi su zastupljeni sa pjesmama 1 kraćim novelama. Naslovnu stranu i ilustracije izradio je 1. Režek-Inače kalendar je dobro i tehnički opremljen te se prodaje uz vrlo skromnu cijenu.	R.
IZ DRUŠTVA „ISTRA” U ZAGREBU
ZAPOSLENJE ZA NEZAPOSLENE EMIGRANTE.
Društvo »Istra* u Zagrebu u stanju ie da zaoosli više radnika brodogradilišne struke i to brodograditelie u željezu, brodske mehaničare i radnike za cijevi. Besposleni radnici te struke mogu se laviti tajništvu društva »Istre* u Zagrebu.
ČLANSKI SASTANAK
Sazivi je se članski sastanak za 23 o. mj. u 10 sati prije podne u društvenim prostorijama — Trg Kralja Aleksandra br. 4 — radi dogovora za održavanje prosvjetnih, tečajeva.
PREDAVANJE
U subotu 15 o. mj. u 8 sati naveče održat će se predavanje u društvenim prostorijama o Karadjordjevom ustanku i Karadjordjevićima, na koje se poziva sve članove društva »Istra«.
u Glazbenom zavodu. Kako ie to prvi naš nastup, treba da opravdamo reputaciju koju uživamo. Od nastupa nas dijeli samo kratko vrijeme, pa je zato potrebno, da dodjemo svi i tačno na pokuse, da možemo uspješno napredovati. Slijedeća viežb* u ponedjeljak 10 u 8 sati. — Tajnik.
DRUŠTVO »TABOR« V LJUBLJANI bo na splošno želio ponovilo mladinsko spevoigro v treh dejanjih »Punčke žive« na praznik v soboto 8 L m. ob 4 popoldne v dvorani »Delavske zbornice«. Vstopnina neznatna. Predprodaja vstopnic bo eno uro pred pričetkom v »Delavski zbornici.
Igrica je res zelo ljubka, a podajanje malih igralcev je tako popolno, da je naravnost zadivilo vse gledalce brez izjeme-Otroci so ob koncu trgali materam iz naročja in hoteli gledati še in še.
Mamice, privoščite svoji dragi deci nekaj veselja in privedite jo v soboto ob 4 popoldne v »Delavsko zbornico«.
nikolinjsko veće omladinske
SEKCIJE DRUŠTVA »ISTRA« U ZAGREBU
Omladinska Sekcija društva »Istra« priredju je dne 9 dec. u 4 sata poslije podne u dvorani Učiteljskog Doma, Trg Kralja Aleksandra, svoje običajeno Nikolinjsko vece sa plesom. Za ugodnu zabavu brine se odbor. Umoljavamo sve članove i prijatelje da dodju na ovu priredbu u što većem broju. Darove prima u tajništvu društva »Istra« g. Božić.	Odbor
IZ PJEVAČKOG ZBORA »ISTRE«.
Umoljavaju se pjevači (naročito basi), da dolaze redovitije na pjevačke vježbe, jer će naš zbor u skoro vrijeme javno nastupiti. Naš će zbor pjevati na priredbi Ženske sekcije Jug. Matice, dne 16 o. mj.
U FOND „ISTRE”
Čermelj Viktor, šol. uprav. —	,n
Prevorje....................din
Grga Bazleti, — restauracija »Grajska KleU — Maribor din U prošlom broju objavljeno . din 3i.84°b
Ukupno din
'34.871-10
•Istra, izlazi svakog Ijedna n petak. — Uredništvo uprava nalaze se o Zagrebu. Masarykova ulica28, II. — Broj čekovnog računa 38.789. — Pretplata: Za cijelu godinu 50 ainnr.. dinara; za inozemstvo dvostrnko; za Amoriku 2 dolara na godinu. — Oglasi se računaju po cjeniku. — Vlasnik i izdavač: KONZORCIJ .ISTRA«, Masarykova ul 28 II 'rni«.» n* o»
! Ive Mihovilović, Jukićeva ul. 30. — Za uredništvo odgovara: Dr. Fran Brnčić, advokat. Samostanska 6. — Tisak: Stečajnlna Jugoslovansko Stampa d. d. Zaareb MA«nr„ir.L n..7'80'
odgovara Rndoll Polanovlò, Zagreb, Hica broj IH.	“ masarykova 28a. _
po
Ža
godine
Urednik
Ita kar®
t»