Macher NöcchMatt.
Nix* »vlx*
Mr. VIII.
Inhalt: 44. Erledigung über die im Jahre 1890 abgchaltenen Pastoral-Konferenzen. — 45. Sammlung für die Ueberschwemmten in den Gemeinden Weißen-^ sels, Ratschach, Kronau und Lengenfeld. — 46. Chronik der Diöeese.
44.
Erledigung üöer die im Iafire 1890 aögeßallenen
pastoral-CoilferruM.
Die Betheiligung an den vorjährigen Pastoralbespre-chungen war eine sehr zahlreiche. Es versammelten sich nämlich an den zwanzig Decanatssitzen im Zeiträume vom 18. Juni bis zum 27. October zu den angeordneten Conferenzen 377 Diöcesanpriester, worunter 10 Ordensgeistliche. Lobens-werth ist auch der Eifer, mit dem sich nicht nur die hiezu verpflichteten jüngeren Priester, sondern auch ältere Herren, mitunter Pfarrer, an der schriftlichen Beantwortung der gestellten Fragen betheiligten. Im ganzen wurden den Herren Decanen 291 Elaborate überreicht.
I.
1.	Die erste Frage, den Einflntz und Wichtigkeit, Gefahr und Nutzen der Presse betreffend, sowie das Berhalten des Katholiken im Allgemeinen, des Priesters im besonderen ihr gegenüber, wurde überall als recht zeitgemäß anerkannt und auf allen Couferenz-Stationen mit wahrer Begeisterung erörtert. Es liegen über diesen Gegenstand 78, mitunter sehr ausführliche schriftliche Ausarbeitungen vor. Als Beispiel einer Lösung dieser Pastoral-Couserenz-Frage folge nachstehend das fast ungeändert gelassene Elaborat des Herrn Pfarr-Coope-rators Fr. Gornik.
O pismenosti. (Tisek.)
Poroßati mi je o pismenosti. Vprasanje je zelo vazno, in, smem reöi, eminentno praktiöno.
Vso tvarino si moremo razdeliti v ätiri glavna vprasanja.
I.	Prvo bi se glasilo: Kölike vaznosti je pis-menost (tisek), in kako vpliva na cloveätvo?
„Zalosten razgled se nam odpira pri nastopu nase vlade, — takö pisejo sv. Oce v svoji prvi okrozniei —
kamorkoli se ozremo. Povsod se zanicujejo in prezirajo najviäe resnice, ter se s tem izpodkopuje podlaga, na kateri se stalno ohrani cloveäka druzba“. — In zopet v zadnji svoji okrozniei (10. jan. 1890): „Oöitno je, da ljudje dan za dnem prezirajo in zametavajo duhovne dobrote . . . Gledati moramo krivice in zasramovanja, kakoränih prejsnje, z dnhom kräöanske vere presinjene döbe niso poznale, pa bi jih gotovo tudi ne bile trpele. Dusno izveliöanje prav mnogih je zaradi tega v najveei nevarnosti . . . Spomi-njajte se vedno, castiti bratje, da preti dandanes n a j v i § i in najpotrebniäi stvari, sv. veri, silna, silna ne-varnost.“ Takö sv. Oöe.
Vriva se samo ob sebi vpraganje: kako je mogoee, da je öloveätvo takö globoko zabredlo ? Od kod izvira tö-lika brezboznost?
Sta posebno dva glavna vira. Slaba, brezverska äol a, in pa slaba, protiverska pismenost.
0 prvi molöim; torej le o drugi nekoliko besed.
Med najimenitnise iznajdbe öloveskega uma moramo priStevati tiskarstvo; med glavne pripomocke k duäevni izobrazbi pa pismenost.
Da, dobra knjiga, ona je neprecenljive vrednosti. Saj prav ona je naüsa dobra, te6na duäna hrana. Kar velja o dobri knjigi, isto velja o dobrem öasopisu. Da, 6e veö; dobri 6asniki so dandanes 6e vece veljave, kakor dobre knjige. Kajti, debele knjige prebirati, in naj so tudi naj-boljäe, marsikdo nima öasa, drugim manjka trdne, vztrajne volje.
Yse drugaöe pri öasniku. V njem se obdelujejo vsa vazna vprasanja, naj so ze verska ali vednostna, politiöna
11
ali gospodarska;	in vsa ta vpraäanja	se	obdelujejo	na
kratko, obdelujejo	dan za dnem. Ni	öuda torej, da	se-
danji svet vso svojo uöenost zajema navadno le iz cas-nikov. Iz tega pa sledi, da kakoräni so casopisi, tdko je tudi ljudstvo; in to tem bolj, ker ravno casopisi de-lajo javno mnenje.
Tega tudi ni prezrl sovraznik kräcanstva. Dobro vedoö, koliko vplivata na öloveätvo knjiga in öasopis, hotel si je osvojiti pismenost. In, zalibog, posrecilo se mu je; posreöilo v töliki meri, da zamore ponosno reci: Napol-nili srao mesta in vasi, palace mogotcev in koöe delavcev; naä je drzavnik	in	kmet, naä rokodelec	in delavec.	—
Zalostno je to,	pa	je resniöno.
Protiversko casopisje — to je najhujäi in najmoö-nejäi sovraznik kräcanstva; sovraznik, ki v veö ozirih prekosi vse druge sovrage, s katerimi se je mörala Cerkev bojevati do danaänjega dne. Ne reöem namreö, da v prejänjih öasih Cerkev ni imela sovraznikov. Da, imelajihje; imela tje od svojega poöetka. A takö oöitnih, takö nesramnih, takö sploänih, takö zvitih, takö vztrajnih sovraznikov, ki bi se bili takö zavestno in pa s tolikim vspehom bojevali zoper vse, kar je katolisko: takih sovraznikov, menim, da Cerkev do sedaj äe ni imela. Je sicer vsa cerkvena zgodovina, posebno zgodovina prvih casov, pisana s krva-vimi örkami; a pri vsej svoji zalosti je imela Cerkev vendar-Ie preveliko veselje, da se njeni otroci preseljujejo v veöno veselje. Pri sedanjem nekrvavem boju pa se joka, videc, kakö njeni otroci hrbet obracajo veönim res-nicam, ter se, zametujoe edino zveliöalna sredstva, ki nam je je podelilo bozje usmiljenje, pogrezujejo v vecni propad. Splosen odpad od Boga, sploäna nravna spri-jenost — oboje znak sedanjega öasa: — to je sad, ki dozoreva iz semena, ki ga je vsejalo in ga se seje protiversko öasopisje. V dokaz navedem zopet besede sv. Oöeta.
V okroznici do Portugalskid äkofov (14.sept. 1886) piäejo med drugim: „Saj poznate öas, castiti bratje: od ene strani nenasitljiva pozeljivost po branji; od druge strani pa täko preplavljenjesslabimispisi1Tezko jedopovedati, kiika nevarnost preti iz tega za nravnost in vero. — Zatö pa si na vso moö prizadevajte, da z neprestanim svarjenjem in opominjevanjem ljudi odvraöate od takö sprijenih stu-dencev, ter jih vödite k dobrim. K temu bo zelo veliko pripomoglo, ako se z Vaäo skrbjo in pod Vasim vodstvom ustanovö öasopisi, ki naj primerno podajajo lek proti hu-demu strupu, ki se ponuja od vseh strani.“
In zopet v okroznici do italijanskih äkofov (15. febr. 1882):
„Pismenost se mora spodbijati s pismenostjo; öne umetnosti, ki zamore najveö äkodovati öloveätvu, se moramo takö poslufcevati, da bode cloveätvu na kor ist.
V nji moramo iskati zdravila, ker tudi iz nje vre hudi
strup, pretec cloveski sreci.“ Enako piäejo tudi v drugih pismih, ki jih pa ne navajam, ker mislim, da sem ze s tem vsaj povrsno osvetil prvo vpraäanje.
II.	Drugo glavno vprasanje je: Kakö naj se ve-dejo katolicani navzlic slabi pismenosti? To vpraäanje je ze bolj omejeno, naglasujoö le vedenje katoliöanov, in to nasproti slabi pismenosti.
Kratek odgovor na to vpraäanje sledi naravno ze iz do sedaj receuega. Ce namreö slaba pismenost takö slabo vpliva na cloveätvo sploh; ako ona spodkopuje vero in nravnost, ter takö öloveka odloeuje od Boga in njegove resniee: potem paö ne more veljati drugo pravilo kakor le:Varuj se slabihknjiginslabih öasnikov; nikarjih ne sprejemaj v svojo hiäo; nikar jih ne b e r i ! Ceravno pak je stvar ze sama ob sebi takö oeivestna: vendar mislim, da ne bo odveö, ako se pri tej tocki nekoliko pomudimo.
Torej vpraäam: 1) Ali sme katolican b r a t i slabe, protiverske knjige in casopise ? — V o b ö e odloöno reöem, da ne. Le izjemoma bi smel tak katoliöan, ki je takö utrjen v sv. veri, da se ni bati, da bi mu jo slabo berilo omajalo, brati protiverske spise; pa tudi tä le tedaj, ako bi mu bilo n. pr. zavraöevati zmoto ali pa braniti sv. vero. Pa äe v tem sluöaju bi bilo skoro treba delati iz izjem izjeme, kakor bomo äe pozueje lahko uvi-deli. — Sicer pa nobeden ne sme brati takih spisov, naj se mu ze podajajo v kterikoli obliki. In zakaj ne? Zatö, ker täko branje postane prej ali poznej bliznja pri-loznost sama na sebi k smrtnemu grehu. — Vsi dobro vemo, kaj je bliznja priloznost sama na sebi, da je namreö vsaka täka vnanja stvar, ki öloveka stavi v ver-Ijivo nevarnost, da se smrtno pregreäi, in to vsled sploäne lastnije vseh ljudi. In ravno to trdim o rednem branju slabih spisov. Protiverski in nenravni spisi niso nevarni le za enega ali druzega, marveö oni so sploäno nevarni, in sicer zavoljo naäe popaöene na-ture. Da je to resnica, spriöuje nam skuänja; ker kakö bi sicer zamogli tolmaöiti takö sploäen odpad od verskih nacel, in takö sploäno sprijenost?!
0 täki priloznosti pak nam daje pravilo moräla: Kdor se v verjetno nevarnost smrten greh storiti pros to-voljno podä, ali prostovoljno v nji ostane: on ze s tem smrtno greäi.
2)	Kakö nam je soditi o izdajatelju takih knjig in öasnikov, inonjegovih sotrudnikih? — Tudi o teh trdim, da se zelo pregreäe, in sicer za-vedno (formalno), le izjemoma nezavedno (materijalno).
a)	Pregreäijo se pa ti pred vsem s pohujäanjem. Morölauöi: „Gravissimum scandalum praebent: l°auc-tores et editores pravorum diariorum vel aliorum scriptorum; 2° librarii, vel quivis alii, qui
ejusmodi diaria cuilibet vendunt, aut legenda procu-rant. — Velikost in ostudnost te pregrehe pak nam je oznacil Jezus Kristus sam, rekoö: „da bi bilo po-hujäljivcu bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat, in bi se potopil v globocino morja.“ Ako je täko gorje zazugano pohujäljivcu, ki le „enega“ pohujsa, koliko gorje se-le öaka slabega pisatelja in njegovega sotrudnika, ki ne pohujSa le enega, marvec s t o t i n e; ki ne pohujäa le enkrat, marvec pohujsuje n eposred no toliko öasa, dokler je branje njegovega pro-izvoda mogoöe, posred no pa se dlje; pohujsljivca, ki ne pohujsuje, bi rekel, le povrüsno, ampak takö temeljito! Kajti pri pohujSljivem govoru je vendar-le mogoce, da se kaka beseda presliäi, ali da nesramneza kdo ustavi. Yse drugaöe pri spisu. Ta je lahko vedno pred bralcem, on se vedno z njim pogovarja, njega bralec vedno lahko premiäljuje, ter takö öebelici enak ves — ne med, ampak strup iz njega izsrka.
b) Dalje se pregreäe z obrekovanjem. Saj skuänja uci, da ravno protiverski öasopisi so polni psovk, polni obrekovanja, polni zavijanja, polni sumnicenja glede na papeza, skofe, duhovne in vse njihove odredbe. Kakö pak nam je o obrekovalcih soditi, vsi predobro vemo iz morale.
c) Slednjiö se pregreäö „per cooperationem ad alienum peccatum.“ Kdor namreö takemu casniku ali dopisuje, ali se nanj narocuje, ali ga hvali, ali razprodaja, ali ga posojuje, ali tudi le priporoöa, ali slavi: vsak tak pomaga, da se casopis ohrani in razsirja. 8 tem pa se stori sokrivega vsega pohujäanja, ki iz öasopisa izvira. Zato uci moräla: „Non videtur unquam lieitum esse, immediate cooperari impressioni talium librorum, v. g. typos ordinäre, chartam typis apponere, inpressionem dirigere, etc. quia hoc intrisec e malum est . . . . Difficilius liceret libros venditos ad emtores defere.“ (Gyrs I. n. 253).
Z drugimi besedami: 1. Knjige in spise veri na-sprotne sestavljati in v tisek dajati in tiskane razpo-äiljati je cooperatio formalis — prorsus illicita.
2.	Take knjige in spise tiskati (staviti, papir na stavek pokladati itd., kar je neposredno v zvezi s to slabo knjigo), je cooperatio materialis, öe obsoja slabo vsebino, vendar je treba prav velicega vzroka, da je brez greha. Strah, da izgubi sluzbo, äe ne izgovarja od greha. NB. Ce pa je knjiga tako hudobna, da ni mogoc kakov dober uöinek, ni nikdar dovoljeno je tiskati. 3. Kateri bolj od dal ec pomagajo tiskati slabe spise, se pregresö, ce nimajo dovolj vzroka, da tako delajo. Vzrok pa mora biti vsaj — mediocriter gravis — in izgovarja le za enkrat ali drugikrat, med tem pa naj si delavec poiäöe dobrega gospodarja.
NB. Tukaj sem spadajo tudi vsi oni, ki slabim tis-karnam karkoli si bodi dajejo, da morejo nadalje voditi svoje delo.
III.	Tretje vpraSanje je: Kake dolznosti imajo duhovni navzlic pismenosti? — Opomnim, da vpraSanje govori o pismenosti sploh, torej o dobri in slabi; zatö moramo tudi mi obojno uvazevati. Bazloöuje pa dolznosti, ki jih imajo duhovni 1) glede vernih; in 2) glede svoje osebe; zato bomo tudi mi takö razloöevali. — Torej vprasam :
A.	Kaj so duhovni dolzni svojim vernim glede pismenosti? — Odgovarjam : Duhovnov sveta dolz-nostje: da pri svoji credi razsirjujejo dobro, zabra-njujejo pa, oziroma zatirajo slabo pismenost. Ta dolznost kar naravno sledi ze iz tega, ker smo:
1)	duhovni. 8 tem namrec, da smo vstopili v du-hovski stan, smo tudi slovesno zaobljubili, da bodemo delali za cast bozjo, za razsirjevanje in utrjevauje sv. vere, za izvelißanje dus, ter za zatiranje kraljestva satanovega. To dolznost smo sprejeli brezpogojno, ona nas torej veze vsaki öas, v vsakem oziru, pri vsaki priloznosti. Ker pa dobri spisi tolikanj dobro, slabi pa tolikanj slabo vplivajo na vernike, sledi kar naravno, da je nasa stroga dolznost razüirjevati dobro, odvracevati pa slabo pismenost. — 2) Se imenujemo in smo tudi duhovni pastirji. Dolznost dobrega pastirja pa je, da vodi svoje ovöice na dobro paso, ter da varuje svojo öredo pred vse m, karkoli bi ji zamoglo skodovati. Kdor bi tega ne storil: on bi ne bil pastir, temuc le najemnik. Torej! —
3) Imamo to dolznost kot spovedniki. Dolznost spovednika je, da eöli du§ne rane svojih spovedancev. Da pa zamore to storiti, je neobhodno potrebno, da spozna pravi vir, iz katerega izvirajo zmotnjave spovedanöeve. Ta vir je treba zabraniti, sicer je ozdrav-Ijenje nemogoee. Tedaj, ako spovednik zapazi, da so slabi spisi vzrok zmotnjavam spovedanöevim: je conditio sine qua non, da se odstrani ta vzrok. —
4) Nam naklada to dolznost tudi pozitivna zapoved, in sicer bozja in cerkvena.
a) Bog sam govori: „Glej, postavim te danes öez narode in kraljestva, da rujeä in podiraä, razdevaS in razmetujes, zidas in sadis.“ (Jerem. 1, 10.) To, kar je veljalo preroku Jeremiju, velja äe v veliko veöi meri duhovnu novega zakona. — In apostelj govori: „Oznanuj besedo, ne jenjaj, bodisi prilozno ali neprilozno, prepricuj, prosi, sväri!“ ter pristavi vzrok: „zakaj priSel bo cas, ko zdravega uka ne bodo trpeli... in bodo od resnice uäesa odvracali, k basnim pa se bodo obracali.“ (2. Tim. 4, 2.)
b) Cerkvena zapoved pa naravno sledi iz vseh onih opominov in prepovedij, s katerimi Cerkev prepoveduje
11»
branje slabih kujig in öasopisov; ker oöivestno je, da s tem tudi od svojih duhovnov zahteva, da storijo svojo dolznost.
Ta dolznost je torej takö dognana, takö oöividna, da o nji dvomiti kar ni mogoöe. A vpraäanje je: Kakö naj jo izpolnujemo?
Modro in previdno je treba ravnati. Treba se je ozirati na resniöne, djanjske potrebe. So namrec kraji, kamor protiverski öasopisi — te imam posebno pred oömi — äe ne dohajajo; drugam sicer dohajajo, pa le v malem stevilu; zopet druge kraje pa je morda slabo casopisje ze takörekoc preplavilo. — 1) V krajih, kjer §e ne poznajo slabega öasopisja, mora biti skrb duhovnega pastirja, da varuje, da se volk ne pri-klati med credo. To labko stori, ako n. p. ze pri otroeih y Soli katerikrat opomni na greSnost slabega branja. Priloznost ima veökrat; n. p. pri I. bozji zapovedi — branje proti verskih knjig in öasopisov; ali pri VI. — branje pohujsljivih knjig; ali pa tudi pri poduku o grehih splob. Pa tudi na leci labko takö ravna, da zdaj pa zdaj vplete v pridigo kak opomin o slabi pismenosti. Ex professo pridigovati zoper protiversko casopisje v takih krajih, po mojem mnenji ne bi bilo potrebno. Popolnoma molöati pa bi tudi ne bilo prav; ker pri sedanjih razmerah, ko je toliko poät in zeleznic, se zgrabljivi volk kar naglorna labko utihotapi. Treba je torej vporabljati media praeservativa.
2)	Oziroma na kraje, kamor dohaja le malo izvodov: bi bilo dobro razloöevati, öe tisti, ki list dobivajo, ali sami berö, ali ga pa tudi drugim posojujejo. Ako naroöniki list sami berö, mislim, da bi bilo umestno, ree na ti hem in zasebno vravnati. Duhoven naj bi skuäal porabiti käko dobro priliko, in naj bi dotiönemu mirno in ljubeznivo razlozil, v kilko nevarnost se izpo-stavlja, ako täke öasopise bere, kakö sodi o takem branju Cerkev, in kakö pobozni mozje. Slucajno bi morda za sedaj druzega ne kazalo, kakor da mu ponudi kak dober list, na katerega je sam naroöen, ali kaj druzega enacega. — Drugaöe pa bi bilo treba ravnati, ko bi se täki öasniki tudi drugim posojevali. Tii bi bilo pa ze treba o öitno govoriti o nevarnosti in greSnosti takega branja. 3) Se bolj pa velja to pravilo za one kraje, kjer ljudstvo ze sploh, ali vsaj veöinoma bere täke öasnike. Tu mora duhovni pastir vso svojo moö in veljavo vporabljevati v tö, da se po moznosti zatre tako öasopisje; tu mora svariti, opo-minjati, uöiti. In, öe ze v drugih sluöajih ne, velja prav gotovo v tem sluöaju pravilo, ki nam ga podaja „Pastirstvo“ (str. 644): „Vze sama na sebi greäna priloznost je, n. p. öitanje veri ali öednosti nevarnih spisov. Kdor biva v takih razmerah, se nikäkor ne
more izgovarjati, o njem ni misliti, da bi bil bona fide; takega gre vselej poduöiti, mu veliko nevarnost kazati, pa priganjati ga, da brz ko brz odstrani bliznjo gresno priloznost.“
B.	Kakö naj se duhovnik sam za-se — quoad p er so n a m — obnasa proti pismenosti? — D v o j n a dolznost ga veze. 1) Prva je, da gm otno, in öe mu je mozno tudi dusevno podpira in po-speäuje dobro pismenost, osobito dobre öasnike. Sv. Oöe sami nas k temu spodbujajo, ako n. p. — kakor smo prej sliäali — naroöajo Portugalskin äkofom „naj se z njihovo skrbjo in pod njihovim vodstvom vstanove öasopisi, ki naj primerno podajajo lek proti hudemu strupu, ki se ponuja od vseh strani.“ Da, sv. Oöe so popolnoma prepricani, da Cerkev dandanes posebno potrebuje dobrih casnikov, ki naj za-govarjajo njene pravice nasproti brezverskim casopisom.
V dokaz naj navedem le nekoliko besed iz pisma, ki so ga pisali Dunajskemu nadäkofu dne 80. avg. 1883.
V njem piäejo doslovno: „Quoniam usitatum inimicis est s c r i p t i s praesertim quotidianis ad nocen-dum abuti, intelligant catholici viri, quanti referat, ut in hac dimieationis forma non segnior defensio quam oppugnatio sit. Ex m u 11 i s tuendae religionis rationibus ha ec Nobis videtur valde probabilis, et omnino accommodata temporibus, scripta scriptis refutare, et insidiosa adversariorum artificia convincere.“ Paö zlate besede in vredne, da si jih dobro zapomnijo oni, katerim je Bog izroöil v oskrblje-vanje veö talentov!*) — 2) Druga dolznost je: da
*) Tukaj sem spada tudi, kar naroöajo Leon XIII. äkofom Avstrijskim v svojem pismu z dne 3. marca 1891.: »Quod attinet ad greges fidelium, tarn multis in periculis insidiisque versantes, permagni intererit, varia provehi subsidia, quae ipsis esse usui possint: . . . libros, diaria, similia in vulgus data, quae ad fidei defensionem faciant morumque disciplinam. Qua in re illud magni refert Episcopis commendare, quod jamdiu fovemus animo et frequenti admonitione insistimus, ut hominum catbolicorum in scri-bendo edendoque solertia — et meliore ordine temperata procedat et secundis vigeat incrementis. Ejusmodi scriptis optimis, quae vel quotidie vel certis diebus emittantur, mul tum sane in omni gente est tribuendum ad utilitates rei sacrae et civilis, sive quod eas proxime tutentur et augeant, sive quod adversariorum, in ipsarum damna nitentium, elidant scripta et contagionem impuram coerceant. At vero in Austriaco imperio tribuendum illis, quam plurimum, ubi vulgatae ephemerides infensis ecclesiae hominibus magnam partem subserviunt, ab eisque, rerum copia affluentibus, facilius dissemi-nantur et fusius. Necesse igitur prorsus est scripta scriptis, concursu non impari, opponere, atque ita posse eorum tela retundere, fraudes malas detegere, venena eorum prohibere, justa officia suadere vir-tutis. Quapropter apte et salutariter fuerit, si suae propriaeque ephemerides, veluti pro aris focisque propugnantes, unicuique sint regioni, eo modo institutae, ut nulla in rea judicio Episcopi abscedant, sed recte studioseque cum ejus conveniant prudentia et voluntate; eisclem autem et clerus benigne faveat suaque afferat doctrinae praesidia, et viri, quotquot reapse sunt catholici, omnem gratiam bonamque pro viribus et facultate opem largiantur.« (vide >Dioe-cesanblatt« 1891. IV. pag. 41.)
d uho v en sam ne naroeuje in ne bere s 1 a -b i h casnikov. „Beseda miee, izgled vleöe,“ veli pregovor; in ze stari Seneea uci: „plus creditur oculis, quam auribus.“ Zato bi zamän duhoven svaril svoje verne pred slabimi öasopisi, ako bi ljudstvo v njegovih rokah videlo ravnoistoberilo. Je ze takö; ljudstvo se izgleduje na svojih duhovnih. In ali naj mu mar zamerimo nidi tega? Ali nas mar ni sam Kristus po-stavil svetu za „luö“ ? In ali ne opominja apostelj: „pascite gregem Dei ... forma faeti gregis,“ in zopet drugi apostelj: „in Omnibus teipsum praebe exem-plum?“ — Dolznost duhovnih pastirjev torej je, da v vseh reeeh dajejo lep izgled svojim oveicam; in te svoje dolznosti bi gotovo ne spolnjeval tisti, ki bi naroöeval, ali tudi le samö bral slabe, protiverske casopise.
Pa se nekaj druzega je; duhoven lahko pride v nasprotje cum obedientia eanonica. Branje protiver-skih casnikov namrec ni prepovedano le po naturni zapovedi, marvee velikokrat tudi po pozitivni cerkveni prepovedi; in zalibog, da je bila tüka prepoved po-trebna tudi glede nekaterih slovenskih listov. Tu namreö ne morem prezreti „skupnega lista äkofov Goriäke pokrajine“ z dne 26. novembra 1887, ki je ob svojem casu precej vriäöa napravil. Kakor znano, v njem skofje obsojajo „nekatere, v imenovani pokrajini izhajajoce dnevnike in casopise, bodisi politicne ali leposlovne vsebine, ki prinaäajo od casa do öasa clanke, iz katerih veje nekatolisk duh“. Z imenom je imenovan le „Siov. Narod“, drugi so le kot „consortes“. — Proti koncu lista pa pisejo skofje: „Podpisani äkofje si ätejejo v dolznost . . . vsem duhovnikom in klerikom strogo prepovedati, da ne smejo niti naroeevaje, niti kakorkoli sodelovaje listov in casopisov, ki smo jih zgoraj oznaeili, naj izhajajo v kateremkoli jeziku, pod-pirati.“ Ees, da ni tu glagola „brati“; a iz namena listovega se lahko to sklepa. Kajti namen listov je zabraniti slab vpliv omenjenih öasnikov. Vplivati pa zamore öasnik le na tiste, ki ga berö; torej mora biti tudi branje prepovedano. — Sklepa se to tudi iz besedi: „kakorkoli podpirati“; kajti z branjem se gotovo tudi öasnik podpira; ker vzemi listu bralce, pa tudi lista ne bo veö; pticam in ribam ga ne bode nobeden tiskal.
Ce imajo le äkofje pravico takö postopati: potem nobeden ne more salva eonscientia te prepovedi pre-zirati. Da pa imajo äkofje to pravico, oziroma dolznost, pouci nas cerkveno pravo. Aichner piäe (§. 146): „Notandum est, episcopos posse ac d e b e r e per positivum praeceptum, imo etiam per censuras lectionem tum librorum tum ephe-
meridum prohibere, si periculum perversionis ex ea immineat.“
Bec je torej jasna; vendar naj mi bo dovoljeno navesti äe par dokazov. Sv. Alfonzij Lig. piäe (Hom. apost. Tract. II. n. 70): „Ali bi se smele brati pre-povedane knjige v sluöaju, ko bi ponehal vzrok prepovedi, in bi se ne bilo bati pohujäanja? Odgovarja: Nekateri pravijo, dä; jaz pa pravim, da nikakor ne; kajti namen prepovedi nikdar popolnoma ne neha; namen prepovedi ni namrec samö tö, da se zabrani skoda preteöa iz branja, marvec tudi, da se skaze Cerkvi pokoräcina glede takö pogubonosnih reci. In pa äe drug, preimeniten namen je pri tem, da se namreö pisatelji ne podpira jo v razäirjevanji äkodljivih naukov in novotarij.“ — Sv. Oce pa pisejo v okroznici do Spanskih äkofov (8. dec. 1882): . . . ex quibus apparet . . . episcopis ... in iis rebus, quae ipsorum potestatis sunt, omnino obtempe-r a r i debere. Ac nominatim vehementer studeant obedientiam tenere, qui sunt ex ordine Cleri, quorum dicta factaque utique adexemplum in omnes partes valent plurimum.“
Da, äe knez Bismarck, kojega bo eerkvena po-vestnica zabeljezila med cerkvene nasprotnike: kakö dobro on sodi o cerkveni pokoräßini ! Bekel je namreö v parlamentu o priliki politicne debate (28. marca 1887): „Wer die Disziplinen der Kirche nicht als berechtigt anerkennt, soll nicht Geistlicher werden, ebenso wie jeder, der sieh nicht den militärischen Gesetzen unterordnen will, es vermeiden soll, Soldat zu werden, wenn er kann.“ — 8 tem, mislim sem povräno oznacil, kakö naj se vede duhovnik nasproti pismenosti. A ker je stvar res toliko vazna, ne bo morda odveö, ako äe par trenutkov postojim pri tem vpraäanji, ter se nekoliko ozrem na nekatere pomislike, ki — bi rekel— na videz nasprotujejo mojim trditvam.
1.	Takö bi morda kdo ugovarjal: Cemu bi svaril, saj nie ne pomaga. Naj äe takö svarim, ljudje vendar ostanejo pri svojem berilu.
Odgovarjam na to, da tä trditev bi zamogla vendar-le preveö sploäna biti. Ce tudi vsi ne ubogajo, da, re-cimo, da vecina ne uboga: vsaj kateri se bo pa morda vendar spametoval; in öe bi se reäil le eden vsled na-äega opominjevanja: ali bi ne bilo ze tö vredno naäega prizadevanja ?
Pa öe	bi	tudi nobeden ne	ubogal: ali smemo jen-
jati svariti?	—	Nikakor ne; kajti	moräla	uöi, da duhovni
pastirji in pridigarji so dolzni ocitno svariti tudi tedaj, ako bi ne bilo	upati nobenega	sadü.	— In na dalje:
Kaj je Bog	obljubil poplaöati? Ali naä	uspeh, ali naä
trud? Ali ne beremo pri preroku	Eeehijelu	(3,	19):
„Ako boä hudobnega	opominjal, in	se on ne	vrne od
svoje hudobije in od	svoje greäne	poti: bo	on	sicer
umrl v svoji hudobiji,	ti pa si otel svojo duso?“	—	Torej
je naüa dolznost opominjati, saditi, prilivati; uspeh pa moramo prepustiti Bogu.
2. Drugi zopet trdijo, da je na§a vera vera Iju-bezni, in bi radi zavili vse v plaüsc kräöanske Ijubezni. To je res lepo vodilo; toda „sunt certi denique fines“ velja tudi o njem. Vera in nevera, öednost in greh se ne morejo sprijazniti, torej tudi ne skupno pod enim plaäeem bivati. V nebistvenih in dvomljivih receh velja to pravilo. V bistvenib, ali recimo v naöelnih vpraäanjih ne more in ne sme veljati, ker to bi se reklo zatajiti svojo vero.
Sicer pa mislim, da se ne motim, ako reöem, da za temi kulisami tiöi velikokrat nekaj druzega, namrec öasti2eljnost ali pa bojazljivost. Oboje je zelo ne-varno. Slava, ki bi si jo morda s tem pridobili pri svojih nasprotnikih, bi bila zelo dvomljive vrednosti, da ne recem pogubonosna; bila bi pravi danajidski dar. Da pre-örno ne gledam, naj navedem enega svedoka, ki ni iz naäega tabora. Ko se je v drzavnem zboru obravnavala naSa „congrua“, je rekel poslanecdr. Sturm (31. jan. 1885): „Wir betrachten dieses Gesetz als Sache der Freiheit, indem wir den niederen Seelsorgeclerus unabhängig machen wollen von der Gewalt seiner kirchlichen Obern“. (Sehr gut! links.) — Ta-le „sehr gut“ nain paö kaze, kaj nameravajo naäi nasprotniki, ako se pohvalno izrekajo o duhoväsöini, ali öe ji celö ponujajo kak dar!
Oziroma na bojazljivost pa navedem besede sv. Oöeta iz okrofcnice „o dolznostih.“ Glasi se: „Kdo se bo umaknil, ali obmolknil sedaj, ko se vse dviguje zoper resnico? Bojazljivec, ali pa tak, ki dvomi nad res-nico. Sramotno je täko ravnanje na vsak naöin, pa tudi r az£ a 1 j en j e bozje je. Koristi täko ravnanje le sovraznikom vere, katerim ravno radi täke bojazlji-vosti posebno raste greben.“
Do käke skrajne meje privede bojazljivost bojaz-ljivca samega, imamo zalosten izgled na | Döllingerju. Ko so ga m&lo prej opomnili, naj se sprijazni s Cerkvijo, je rekel, kakor so novine poroöale: „Ne morem, ker kaj bi potem pisarili öasopisi!“ Torej ta uöenjak umrje v iz-oböenju iz strahu pred — öasopisi!!
3. Zopet drugi se morda izgovarjajo s tem, da jitn je täko branje neäkodljivo, ker so zadosti utrjeni v v e r i. — Pa, recimo, da bi bila to resnica: bi si jaz vkljub temu vendar-le upal trditi, da bi tako branje ne bilo brez vse Skode. Kajti, öe bi tudi zamogel reöi: omnia mihi licent; bi pa moral tudi pristaviti: sed non
omnia expediunt, in to ze oziroma na slab izgled, ki bi ga s tem dajal, in pa oziroma na pokorsöino, zoper katero bi se pregreäil — kakor sem ze zgoraj omenil.
Pa äe drug vzrok imam. Mislim namreö, da nisem zgreSil prave poti, ako trdim, da tudi v veri utrje-nemu bralcu — reöem naravnost: v veri gotovo utrjenemu duhovnu, — zamore skodovati slabo berilo. V dokaz navedem le dva svedoka: äkofa Timoteja in sv. Hieronima. Ta dva sta bila gotovo trdna v veri, in vendar prvemu takö nujno priporoöa sv. apostelj Pavel: „Sectare fidem ... stultas quae-stiones devita.“ (2. Tim. 2, 22.)
Drugi pa piäe sam o sebi, da je v svoji mladosti prav rad prebiral spise paganskih pisateljev. Ako je potem zaöel brati iz prerokov, se mu jezik kar niö veö ni do-padel; zdelo se mu je vse takö trdö in okorno! Imel pa je neko noö cudne sanje. Sanjalo se mu je, da stoji pred sodbo Jezusovo, ki ga vpraäa, katere vere je? Hieronim odgovori, da je kristjan; a odgovorilo se mu je: ti nisi kristjan, ampak Ciceronijanec; ker tebi ne dopade sveto pismo, pac pa ti dopadajo spisi Ciceronovi. — Od tistega öasa ni veö bral takih spisov, pac pa se je ravnal po pravilu, ki ga je tudi drugim priporoöal: „Ni treba zlatä iskati po blatu.“ (Cf. Wiser XII. pg. 325.)
So äe drugi pomisleki, pa jih ne navajam; in sicer zato ne, ker so podobni navedenim trem, ali se vsaj dajo iz njih izvajati — torej tudi spodbijati.
IV.	Cetrto vpraäanje je: Ali sme duhoven biti ud täkim druätvom, posebno bralnim, ki si naroöajo slabe, osobito protiverske öa-sopise? — Nato vpraäanje mi paö ni potreba na d r o b n o odgovarjati, ker reäeno je zevprejsnjem. — Vodila, ki veljajo oziroma casopisov, veljajo tudi — deductis deducendis — oziroma drustev. Torej lahko pre-puäöam to stvar skupnemu razgovoru. Opomnim le to liko, da gremo lahko v Solo k svojim nasprotnikom. Saj je vsem dobro znaoo, kako se obnaäajo ti n. pr. proti ,,katoliskemu politiönemu druStvu“.
Castiti gospodje! Naloga moja je bila podati ne-kako podlago skupnemu razgovoru. Za silo menim, da sem jo re§il; kajti iz reöenega, mislim, smo lahko spo-znali, kako vpliva pismenost na ölovestvo, pa tudi k 4 k e dolznosti imajo verni in duhovni nasproti pismenosti.
2.	Auch die Frage über die Nothweiidigkeit der confes-sionellen Schule wurde vou Allen Conferentisten als hochwichtig erkannt, sowie betont, daß es Pflicht eines jeden Katholiken in Oesterreich sei, nach seinen Kräften dahin zu streben, daß unser geliebtes Vaterland eine Schule erhalte, wie sic uus von den Erzbischöfen und Bischöfen Oesterreichs im gemeinsamen Hirtenschreiben am Pfingstsonntage des
I. 1890 als nothwendig anzustrebende Erziehungs- und Unterrichts-Anstalt dargestellt wird. In Hinsicht dieses herrlichen Pastoralschreibens, welches kurz zuvor den Gläubige» von der Kanzel verlesen wurde, unterließ man es auf einigen Conferenz-Stationen, die Schulfrage in den Bereich der Erörterungen einzubeziehen; doch liegen 61 Elaborate über besagten Gegenstand vor. Es folge die schriftliche Beantwortung dieser Frage aus der Feder des Herr» Pfarrkaplaus I. Miks.
Solsko vpraäanje je vpraSanje na iivljenje in smrt.
(Leon XIII. do amer. Skofov).
I. Warum müssen die Katholiken eine konfessionelle Schule verlangen?
Najprej moramo pojasniti pojem: verska Sola. Verske äole imenujemo take, kjer je ves poduk v soli strogo vravnan v duhu tiste vere, kakorsne so otroci; torej, da je pri otrocih-katolicanih tudi ueitelj katolican, in da gre tudi ueitelj uöe svoje predmete povsod duhovnu na roke.
Temu v nasprotju pa so brezverske äole (konfessionslose Schulen), v katerih se ucenei uce brati, pisati itd., pa se uöitelji nadalje nie ne menijo za otroke, katere vere si, ali zivis po svoji veri ali ne.
Thesis: Mi katolicani moramo tirjati verske sole!
To vprasanje so petintrideseteri äkofje v znanem pa-stirskem listu (od bink. nedelje) tako jasno, tako dolocno in odlocno reäili, da kaj novega v tem oziru ne moremo povedati.
1. Kedo ima pravieo otroka uciti? Prvo in natu r n o pravieo imajo s t a r i ä i; prejeli so jo od Boga. „Odgojujte svoje otroke v nauku in strahu bozjem.“
2. Drugo pravieo ima 0 e r k e v. Aposteljnom je Gospod rekel: Pojdite in ucite vse narode . . . Cerkev je to storila; ko se äe nobeden drugi za sole zmenil ni, je Cerkev sole vstanavljala.
Kako morajo stariäi in Cerkev otroka poduöevati ? Odgovor je lahek! Clovek je vstvarjen zato, kakor pravi katekizem, da bi Boga spoznal, öastil, ljubil, molil, mu sluzil, pokoren bil in da bi bil enkrat zvelican. Torej tako je treba uciti, da se navadi otrok prav ziveti in da pride enkrat v nebesa. To je namen öloveku, in to mora biti tudi namen odgoji in poduku. Sv. Cerkev je zmeraj tako ucila in to tirjala in äe zdaj tirja, in ko bi tega ne storila, nehala bi biti edino prava in nezmotljiva Cerkev. Starisi imajo pa ravno tisto dolznost. Iz rok bozjih prejmö otroka, v roke bozje ga bodo zopet izroeili in takrat bodo od njega odgovor dajali. Kakor zele in morajo zeleti, da sami pridejo v nebesa, ravno tisto morajo zeleti za svoje otroke; vsaj veeje srece za-nje si ne morejo misliti — kakor nebesa. Seveda, poleg tega je koristno, da se uöe otroci brati,
rafunati, pisati — vse to, kakor vemo, njim pozneje prav pride, posebno zdaj, ko so ljudje vedno bolj omikani — ali to se ni vse! Prvi in glavni namen ostane: iz otroka narediti dobrega kristijana. V tem pa je razlocek modernih ocetov pedagogov, ki pravijo: aus Christen muss man Menschen machen! Ti gospodje pozabijo cisto na duäo, na sree; glava njim je vse, casna srei-a — malik. Da bi bili otroci le uöeni, razsvitljeni, premeteni, da bi bili enkrat dobri drzavljani — in pa nasprotniki sv. veri: tojeevan-gelij Dr. Dittes-ove äole. Seveda — nebesa, veenost, pekel — veraltete Begriffe.*)
3.	Kaj pa drzava, nima li niö govoriti pri odgoji otrok? Ima, pa prve besede ne! Drzava ostane vedno le pomoönica. Ce ona vstanavlja sole, morajo biti te äole vedno take, da ustrezajo zeljam katoliäkih stariäev in katoliäke Cerkve. Sola le odvzame del tiste butare, katero otroci stariäem nakladajo na ramo. Ali sola pa ne sme nikdar reci: mi bomo delali po svoje, za starise se ne brigamo. Starisev dolznost je, otroka enkrat pripeljati k Bogu (ali vsaj prizadevati si za to); in namen äole mora biti, stariäe pri tem njihovem pri-zadevanju podpirati. Sola taka, ki otrokom le pot v pekel gladi, je satanska vada, v pogubljenje vernikom. Pa tudi äola taka, ki misli, da se tudi brez Boga kaj opravi, je pogubna. Nihce ne bo rekel namrec, da je dobra tista mati, ki svojemu otroku nikdar ne govori o Bogu ali angeljcku varuhu. Skuänja kmalu pokaze, kakosnega sina ali höer si je vzgojila.
Zakljucek : . . . Potemtakem je jasno, da katoliäki stariäi si po svoji vesti nikakor ne morejo zeleti druge, kakor verske äole, in ce je nimajo, jo morajo zahtevati.
II.	Eigenschaften der konfessionellen Schule.
Takoj v zacetku smo oznacili v povränem obrisu pojem: verska äola. Zdaj moramo prvotni obris äe dolocneje spolniti, da vemo, kakoäne lastnosti mora imeti äola, da jo smemo imenovati: versko äolo.
Tudi te principe so doloöili tri je avstrijski äkofje v znani izjavi od dne 13. marca 1. 1890. Glasi se:
1.	„Javne ljudske äole naj se tako vravnajo, da bode katoliäkim otrokom redoma mogoöe jih obiskovati, ne da bi bili nameäani z otroci druzih veroizpovedanj.
*) Pri veliki nemSki uiiteljski konferenci na Dunaju 1. 1870.. pri kateri je bilo 1600 uCiteljev, je dr. Dittes tako-le govoril: »Die Theologie ist mit der Paedagogik unvereinbar, einen Ausgleich zwischen beiden ist absolut unmöglich herbeizuführen. Die herrschenden theologischen Systeme beruhen auf Sätzen, die nicht erfahrungs-gemäss sind, die nicht wissenschaftlich erwiesen werden können, weil sie unerweislich sind, so z. B. die Lehren von der Erbsünde, von der Rechtfertigung, von der Offenbarung, von der Inspiration, von der Trinität, von den Engeln und Teufeln. (Stauracz. Dr. Dittes. p. 148).
2. Na k	a t o I i § k i h javnih	ljudskih äolah morajo
biti	vsi uöitelji	katoliöani, morajo se izobrazati na	katoliäkih
uöiteljskih pripravnieah in si morajo pridobiti tudi zmoznost uöiti katoliäki kräöanski nauk.
3. Pri nameäöenji uöiteljev na katoliäkih javnih äolah je organom katoliäke cerkve dovoliti toliko vpliva, kolikor ga	je treba,	da se zagotovijo o	primernem	delovanji
prosilca, ki se naj namesti.
4. Kräöanski nauk naj se v teh äolah po sodelovanji uöitelja razäiri, drugi pouk pa, kakor tudi ueni nacrti in pripomoöki, naj se tako vravnajo, da se v njib ne le niö za katoliäke otroke spodtakljivega ne nahaja, ampak, da je vse v lepem soglasji s katoliäkim znacajem äole.
5. Glede nadzorstva katoliäkih ljudskih äol in ueiteljskih pripravnic treba je katoliski eerkvi dati priliko, da	njih verski znaeaj vsestransko	in zdatno	varuje in
pospeäuje po svojih zakonito postavljenib organih.
III.	Wieistdie oesterr. Sch ulgesetzgebung b esehaffen ?
Ali so naäe avstr. äolske postave take, kakoränih si zele in mislijo navedeni äkofje v svoji izjavi? Prej smo rekli: namen soli mora biti dober drzavljan, dober kristjan na zemlji, svetnik v nebesih.
1. Solske postave dne 14. maja 1869. § 1. pravi: „Die Volksschule hat zur Aufgabe, die Kinder sittlichreligiös zu erziehen . . . und die Grundlage für Heranbildung tüchtiger Menschen und Mitglieder des Gemeinwesens zu schaffen.“
Nedoslednost tega paragrafa je ta, da se govori v njem o „sittlich-religiös“, kakor bi bila vera äe-le posledica mor&le, in ne ravno narobe. Tudi tukaj kaze postava, kakoänih stariäev höi je bila; vsaj liberale! hoöejo imeti tako svoj katekizem, in svojo morälo, samo katoliäke vere ne.*)
2. Kako ta toöka visi v zraku, dokazuje § 1. äolske postave dne 25. maja 1868: „Die oberste Leitung und Aufsicht über das gesammte Unterrichts- und Erziehungswesen steht dem Staate zu und wird durch die hierzu gesetzlich berufenen Organe ausgeübt,“ — in nadalje § 2.: „die Religion ausgenommen ist der Unterricht in den übrigen Lehrgegenständen unabhängig von dem Einflüsse jeder Kirche oder Religionsgesellschaft“.
Kaj se to pravi: otroci naj se vzgojujejo „sittlich-religiös“, — in vendar si drzava pridrzuje absolutno nad-zorstvo v äoli, tako neomejeno nadzorstvo, da se Cerkev za vse druge predmete niti zmeniti ne sme. Kedo pa je poklican, da je naraven voditelj „einer sittlich-religiösen
*) Tako je n. pr. pisal Carneri, znani drüavni poslanec, 1. 1886: »Der Moralunterricht, den der Staat ertheilen lässt, hat mit dem Glauben nichts gemein.« (Stauracz, Dittes, d. Schlachtengewinner, 8.)
Erziehung“ — cerkev ali drzava? To je gotovo, da to niti ne spada v drzavino podroöje. In kakoäna doslednost: uöitelj lahko uöi v naravoslovji, v zgodovini, kar hoce — duhoven mora molcati! Kaj se more doseci, ce katehet zida v nebesa, uöitelj podira? Sicer § 26. ucnega örteza izreeno prepoveduje „vsako versko vpletanje“, ali uöitelj ne Skoduje samo s tem, da ljuliko seje, marveö on äkoduje vze s tem, da noöe päenice sejati, da noöe blazilno, v verskem duhu vplivati na otroäka srea. Kolikrat ima pri-loznostza-to, da, vec öasa in vec priloznosti, kakor duhoven; recimo v slovenskih berilih najdemo dosti taeih sestavkov, pri katerih se dä, lepo kazati na modrost, dobrotljivost, previdnost bozjo. Seveda, ce je ucitelj mrzel za take stvari ali celo brezverskega duha, tega nikdar storil ne bo, temuc raje äkodoval. Pri uöiteljski konferenci v Mistelbachu je 1. 1885 govoril uöitelj Huber: „Wir wünschen ein Zusammengehen mit der Geistlichkeit, dies ist aber nicht möglich. Der Lehrer lehrt die Anfänge der modernen Wissenschaft, der Geistliche hingegen lehrt mittelalterliche Scholastik; der Lehrer lehrt den Kampf um das Dasein, der Priester lehrt die Freuden des Himmels gemessen. Eine unüberbrückbare Kluft liegt zwischen den Anschauungen dieser zwei menschenerziehenden Factoren. Wir können nicht zurück; wir müssen die Wissenschaft lehren, wie sie die Kultur gibt . . . (Stauracz: Ibidem . . .) Marsikateri slovenski ucitelj bi — ne tako javno govoril, pa tako mislil.
3.	§48. postave	14. maja	1869:	„Der	Dienst	an
öffentlichen Schulen ist ein öffentliches Amt und ist allen österreichischen Staatsbürgern ohne Unterschied des Glaubensbekenntnisses gleichmässig zugänglich.“ Torej vsak je lahko ucitelj, tudi protestant — tudi Jud! Posledice se izvajajo same po sebi. To je v resnici precudna svoboda, da so primorani katoliski stariäi	svoje	otroke	judovskim
uciteljem izrocati. In	to so res — ce	pri nas	ne —	pa
po druzih dezelah res	primorani	storiti.	Zakaj?
4.	§20. post. 14. maja 1869 se glasi: „Die Eltern oder deren Stellvertreter dürfen ihre Kinder oder Pflegebefohlenen nicht ohne den Unterricht lassen, welcher für die öffentlichen Volksschulen vorgeschrieben ist.“ Naäa postava torej ne zapoveduje sicer naravnost, da mora vsak otrok hoditi v äolo, pa vendar to zapoveduje indirektno, ker se tirja, da to zna, kar se uci v äoli. Zato morajo stariäi poäiljati v äolo otroke brez ozira, kakoäni so uöitelji.
5.	Uöitelji so odgovorni le svetni oblasti glede svojega zivljenja in delovanja. Duhovna ne vpraäajo, kakoänega uöitelja naj nastavijo, ali gre kdaj uöitelj v cerkev ali ne itd. Spominjam se äe jaz, kako so pred 15 leti uöitelji po koncu hodili, ceä, zupnik nima zdaj niö govoriti — bilo je takrat äe huje kakor zdaj. Kriviöno bi bilo, da bi iz posameznih slucajev hoteli sploäno uciteljstvo obsojati. Ali
gotovo je, da bi njim katerikrat peruti tako ne rastle, öe bi vedeli, zupnik ima tudi kako besedo povedati o meni.
6. § 7. od 25. maja 1868: „Der geistlichen Behörde steht keine Prüfung der Schulbücher zu; nur die beim Religions-Unterrichte zu verwendenden Bücher unterliegen ihrer Prüfung, alle anderen dagegen werden von Schulbehörden geprüft . .
Lansko leto nam je dezelni solski svet kar öez noc hotel prepovedati Blaznikov katekizem (sicer je ravnal s svojega stalisca popolnoma postavno), ali vendar kaka doslednost je to: katekizem nam mora minister potrditi, druzih solskih knjig pa skofje Se pogledati ne smejo! Znano je, kako se na Dunaju dostikrat solske knjige ocenjujejo. Tu pa tarn majhna opazka zoper papeza, zoper sv. Cerkev, ni veliko sicer, „ali majhna iskra je tleca pod pepelom, in vec isker naredi zrjavico in naredi ogenj. Kakosne pedagoske knjige se rabijo na uciteljskih priprav-nicah in kakosno berilo se hrani po uciteljskih knjiznicah, vide Mahnic „Rim. Kat.“!
7. Cleu 17. osnovnih postav: „Für den Religionsunterricht in den Schulen ist von der betreffenden Kirche oder Religionsgesellschaft Sorge zu tragen.“
Kräcanski nauk se poduöuje, pa kakor predmet, ki je skoraj v zadnji köt potisnjen. Ucni uri za veronauk ste samo dve, v prvem razredu je bila dozdaj celo samo ena. Na NemSkem imajo krscanskega nauka stiri ure na teden. Vsak drug ucitelj najde v postavi vec zaslombe, kakor katehet. K meseänim konferencam sme priti, ali prav za prav mora priti, pa glasovalno pravico ima le za krscanski nauk, o druzih stvareh sme le svetovati — veö ne; zato mora paziti, da ne bo govoril prevec, drugace mu lahko rece g. predsednik: gospod, o tem imamo sklepati mi!
8. Sicer velja za veroucitelja § 7. dne 20. jun. 1872: „Wer den Religionsunterricht an einer Schule ertheilt, untersteht in der Ausübung seiner Lehrthätigkeit den Disciplinarvorschriften der Schulgesetze,“ ali z drugimi besedami: vbogati mora solskega vodjo. Mislimo si mladega g. ucitelja na jednorazrednicah — in sivolasega, skuse-nega zupnika . . . ta kontrast!
9. Dasiravno mora biti ravno krscanski nauk prvo v soll in ravno ta vodilna smer vsemu drugemu poduku, vendar se od krscanskega nauka v naSih solskih postavah tako malo omenja — sv. spoved, sv. obhajilo — ti dve besedi se niti ne slisite. Na tem staliSci, na kakorsnem so sostavljeni äolski zakoni, se seveda o tem niti govoriti ne sme. Slisi se le od „religiöse Uebungen,“ — kaj misli postava pod „religiöse Uebungen“, tega ne pove nikjer. Zapomniti pa si moramo tukaj le se eno tocko, ki utegne katerikrat prav priti:
10. § 50. uönega reda 20. avgusti 1870: „Es ist Pflicht der Schule, für die disciplinäre Ueberwachung der
Schüler bei den im Sinne des § 5. des Reichsschulgesetzes eingeführten religiösen Uebungen durch Lehrer des betreffenden Glaubensbekenntnisses zu sorgen“. Uöiteljstvo mora torej nadzorovati otroke, kedar gredö k sv. masi ali k spovedi.
Ta paragraf je menda po nesreci zasel med druge, sicer se kaze povsod neka odtujenost do krScanskega nauka. Kakor rudeca nit se lahko zasleduje skozi celo solsko po-stavodajalstvo noter do nedolznih krajnih solskih svetov— princip: drzava ima solo v oblasti, cerkev nima pri soli nie opraviti.
Taka je örka postave!
Kakoäen je d u h postave . . .?
KakoSen je bil duh postave takrat, ko so jo delali, se prepricamo hitro, ce le malo pogledamo nazaj v tiste case. Izza Spranj teh paragrafov piha in veje mrzel libe-ralizem.
Zaöetek solskemu gibanju so naredili Dunajöanje ze v letu 1866. Mestni zbor posvetoval se je, da bi vstanovil na Dunaju moderno uciteljiSce (paedagogium). Mestni staraSini so obljubili denarja. Ali direktorja niso imeli za novi zavod — cela Avstrija ni zmogla taeega moza. Ko je nekdo v zboru opomnil, da mora biti vodja katolican, hudoval se je neki dr. Schrank, „dass der konfessionelle Standpunkt wieder in die Versammlung geschleudert wird, Wien sei keine katholische Stadt ...! In dr. Weiserju je vse eno, ob der Director Katholik oder Muselman sei. äkofe, ki so proti tej nameri protestovali, imenovali so dunajski ocetje „Rothstrümpfe“. Na to äla sta dva od-bornika v nemsko Gotho beracit za milostnega dr. Dittes-a, da je pri sei za mastno placo na Dunaj razsvitljevat av-strijske glave. A se prej je stavil pogoj: nobeden du-hoven ne sme nikdar v hiäo (namrec v uciteljiäöe) stopiti! Umaknil se je poznej sicer s svojim predlogom, ko so bili Dunajcanje vendar toliko nazadnjaski, da so rekli: kaj taeega se ne gre na Dunaju.
Ta duh se je söasoma nekoliko spremenil; spoznali so, da se z vero kar pometati ne more. Pripisovati je to drzavljanom, ki so vedno zahtevali versko solo in raznim äkofovskim protestom. Tako so se pritozili Skofje 72. leta pri ministru, 77. leta pri cesarju samem; razven tega po-samezne skofovske provineije — solnograska provineija 1.1876 in 1880, ceski skofje 1879. Ti klici niso bili zastonj. Ze
1.	1872. se je vlada toliko pomaknila nazaj, da je pripo-znala, da noce, da bi se verski duh po äolah zatiral. Do-locila je, da mora biti v vsaki soli kriz, trikratna spoved na leto, da smejo imeti otroci dva poldneva prosto, kedar prejemajo sv. zakramente. Solska novela z dne 2. maja 1883 je prvotno postavo v marsiöem spremenila, tako n. pr., da se mora bolj strogo paziti, kakoSno je zivljenje uciteljevo zunaj Sole. Vendar v bistvu smo se vedno pri starem.
12
Kakoäen lirup je bil, ko se je pred tremi leti Liechtenstein drznil s svojim predlogom na dan. Sovrazniki svete Cerkve vedö, da je sedaj uciteljstvo v njihovem taboru, vsaj od 20 pedagogiskih listov, ki izhajajo v Avstriji, so le trije v kräcanskem duhu urejevani. Ko je leta 1888. „Vaterland“ kar po imenu naätel dunajske uöitelje, ki so udje framasonske loze, takrat je pisal list „Freie paedag. Blätter“: „Lieb Vaterland, kannst ruhig sein. Wir Lehrer sind stolz darauf, Freimaurer zu sein der Gesinnung nach, selbst wenn wir dem Verbände nicht angehören.“
*
* *
Pac imamo dokazov dovolj, da moramo avstrij-ski kato 1 i6ani tirjati versko Solo, zato, ker je nimamo...!
Zahtevati jo moramo kakor katolicani; po svoji vesti smo dolzni to storiti.
Zahtevati jo smemo kakor avstrijski drzavljani, pravico imamo do nje!
Zahtevati jo moramo kakor duhovniki in za-stopniki sv. Cerkve. Papez Pij IX. imenovali so sploh vse postave iz liberalne döbe „leges abominabiles“. Zato nobenega premirja! Ce tudi ni upanja, da kmalu dobimo versko Solo, vendar orozja ne pomeöimo proö! Povsod — v dezelnem svetu, v okrajnem solskem svetu, za Solske nadzornike tirjajmo kräeanskih moz . . . Videti je, da se vlada nekoliko na naäe teznje ozira.
Zahtevati jo moramo tudi kakor Slovenci. Libe-ralni valovi dospeli so tudi v naäe kraje; vsaj leta 1873. so bili ravno uöitelji glavni vodji protiklerikalnega gibanja. Kakor je takrat od Dunaja k nam prihrul liberalizem, tako se zdaj z Dunaja na vse strani razsirja krsöanska reakcija. Solsko vprasanje za nas Slovence sicer ni tako pereöe, kakor za nemäke dezele, ali tako je, da je ne smemo prezirati. Poroätva i mi nimamo nobenega v po-stavi. Zato se nikakor ne smemo zadovoljiti s tem, kar imamo. Ni treba izzivati uciteljstva, ne jednostransko soditi, kar je kriviöno! V miru ostati z uciteljem, dokler je mogoöe, to mora biti princip katehetu. Ali stvarno ostanemo vedno na tem stalisci, na staliäöi, katero mora pripoznati vsak dober ucitelj: verska sola za Slovence ...!
„Es sind heute fünfzehn Jahre, dass ich den Hirtenstab über die Diöcese Linz in meine Hand nahm; bei keinem Erlasse, den ich in dieser langen Zeit an den hochwürdigen Clerus des Bisthums schrieb, hat mein Herz so geblutet, wie heute: es blutet das Herz des Bischofs, aber noch mehr jenes des Oesterreichers. — Ich bin überzeugt, dass die hochwürdige Diöcesangeistlichkeit meinen Erlass mit denselben Gefühlen lesen werde, mit denen ich ihn hinaussende“.
8 temi tuznimi besedami je pricel pokojni skof Rudigier, nepozabnega spomina, svoj pastirski list, katerega je izdal 1. 1868 povodom novih liberalnih postav.
To pismo je krasno. V njem ni fraze nobene, vsaka beseda gre do srca, prodere v mozgane!
Ce je pred 20. leti krvavelo srce Budigierju radi sramotenja sv. Cerkve, bodi nam to v opomin, da ne ostanemo mirni, saj tarn smo se vedno, kamor so nas pred 20. leti postavili. Tega skofa si vzemimo za zgled, da, öe ne z mocjo njegovega duba, pa njegovega poguma vsikdar in povsod zagovarjamo in branimo katoliäko stvar in pravice sv. Cerkve.
3.	Die Frage über eine von Titns in Nordamerika eingegangene Civilehe, sowie die ihr folgende mit einer Verwandten der erstgewählten Lebensgenossin geschlossene kirchliche Trauung, beantworteten 77 Conserentisten, deren große Mehrzahl wohl eine allgemein richtige Lösung gibt, aber den Gegenstand nicht gar eingehend behandelte. Als Beispiel einer gelungenen Lösung dieses Casus diene nachstehendes Elaborat des Herrn Cnraten I. Sega.
Titus, dioecesanus Labacensis, in American! septem-trionalem emigravit, ibique cum Lucia, alieujus compatriotae filia, matrimonium civile contraxit. Mox vero ob perpetuas mulieris aegrotationes illius pertaesus illam relinquit et clam in patriam revertitur. Ibi vero Camillam, Luciae in quarto gradu consanguineam, sub promissione futuri post Luciae mortem matrimonii defloravit et, Lucia brevi post defuncta, revera in matrimonium ducit. Quaritur: 1°. Quid de Titi cum Lucia, quid de ejusdem cum Camilla matri-monio censendum ? Fuit ne validum ? Quae forte substitere impedimenta? 2°. Quomodo agendum confessario, si talis casus in confessione illi obveniret?
Da si ta slucaj povoljno raztolmaeimo, je treba naj-prvo pripomniti, kako nam je v oböe soditi o civilnem — to je, pred svetno gospösko sklenjenem — zakonu. Aichner (Ed. IV. pg. 618 nota 4) sicer pise: „Matrimonium coram magistratu civili initum omnino non differt a matrimonio clandestino, (— na pr., ki ni sklenjen pred pravim zupnikom —) ideoque omnia illi applicanda veniunt, quae de clandestino dicuntur“. A ta trditev ni povsem prava, in jo je v pozneji izdaji spremenil. Leta 1879. je namrec Nolanski Skof vprasal pri sv. stolici: An actus, qui vulgo audit matrimonium civile, pariat impedimentum publicae honestatis?“ Odgovorila je Congr. Concilii ddo 13. marca 1879.1.: Negative; in ta odgovor so sv. Oce potrdili dne 17. marca 1879. Iz te izjave se razvidi, da se loöita civilni zakon in pa skrivni zakon v cerkvenem smislu. Kajti iz poslednjega izhaja impedimentum publicae honestatis (nach der sententia communior). Povsem torej, „omnino“ si nista slicna civilni in skrivni zakon.
Toda kdaj je prvo, kdaj drugo? Da na to odgovo-rimo, treba globlje seci v eerkveno zakonsko pravo. Zgo-dovina tega prava nam kaze. da se je vsled dolocil triden-tinskega zbora (1563) v enem oziru bistveno predrugaöilo. Ta zbor je namrec vpeljal nov razdiralen zakonski zadrzek, ki ga imenujemo skrivnost (clandestinitas). Sv. cerkev je skrivne zakone vselej crtila in prepovedovala (saneta Dei eeelesia illa [matrimonia] semper detestata est, atque pro-hibuit — dicr. Tametsi), a vendar jih je spoznala pravim veljavnim zakonom. Iz tehtnih vzrokov pa jih je hotela za vselej prepreöiti, in zato je doloöila, da odslej bo le tisti zakon veljavno sklenjen, ki se bo sklenil v prieo last-uega duhovnega pastirja (ali pa maänika po njem, ali po skofu pooblaseenega) in se druzih dveh ali treh pric. Ysak drugace sklenjen zakon je neveljaven.
Vendar pa, ceravno ta dekret velja za vse zakone med krsöenimi (matrimou. baptizatorum), so ga tridentinski ocetje sarai iz lahko umevnih vzrokov omejili, kajti dekret se konca: „Deeernit insuper (s. synodus), ut hujusmodi decretum in unaquaque parochia suum robur post 30 dies habere incipiat, a die primae publicationis, in eadem paroehiae faetae numerandos.“ Iz tega sledi, da ima ta dekret veljavo le v tistih zupnijah, kjer je bil oöitno okliean, kjer pa, bodisi	iz katerega	koli	vzroka,	ni bil
okliean, tarn tudi nima	veljavs, tarn	tudi	skrivni	zakoni
niso razveljavljeni, marvee so veljavni, kakor so bili pred tridentinskim zborom.
Potemtakem nam	je dobro loöiti kraje, kjer	je bil
dekret Tametsi okliean,	in pa kraje,	kjer	ni bil okliean;
od obeh loeimo äe kraje 3. vrste, v katerih namreö je bil dekret sieer okliean, pa so dobili pozneje od papeza po-lajsave glede meäanih zakonov in pa glede zakonov med nekatolicani (pure haeretiea).
1. Glede prvih, to je tistih, kjer je bil dekret raz-glasen, velja pravilo: Ysak zakon, ki ni sklenjen in forma Tridentina, je neveljaven, in za te kraje velja torej obsodba Pijeva in tudi sedanjega sv. Oeeta, da je civilni zakon „turpis atque exitialis concubinatus“.
2. Glede druzih, to je, kjer Tametsi ni okliean, velja pravilo: Vsak zakon, da je le sklenjen s pravim privolje-njem, cum vero eonsensu, je veljaven, ako ni nobenega drugega razdiralnega zadrzka, in oziroma na te kraje velja Aiehnerjeva trditev: „Matrimonium etc.“
3. Za kraje tretje vrste velja: Zakoni med katolicani so neveljavni, ee niso sklenjeni in forma Tridentina, drugi zakoni pa t. j. a) mesani in pa b) med nekatolicani (pure haeretiea) so veljavni, ee tudi niso sklenjeni in forma Trident! ni, da le ni nobenega druzega zakonskega zadrzka, in da jim ne manjka pravega privoljenja. (Linz. Quartschr. 1886, pag. 527). Nas slueaj se skoro gotovo najbolj na-nasa na kraje sub 2), torej je treba, da si to tocko bolj
vkrepimo, da si tembolj stanovitno podlago vstvarimo. Poglejmo torej, kako sodi o tem Bim, kako moralisti, kako kanonisti ?
1. Aiehner pi§e (v. Linz. Quartalseh. 1886, pag. 130) o civilnem zakonu: Vera responsio est, ipsa (matrimonia) esse valida in dictis loeis (se. ubi Tametsi non est pro-mulgatum) nisi eonstet, contrahentes intendere voluisse per contraetionem eoram magistratu civili solummodo cere-moniam civilem peragere, et postea eoram paroeho proprio matrimonium eeclesiasticum perfieere. Nam hoc probato, nullum esset matrimonium eivile.
2. Binder (Eherecht) piäe (stran 180. nota 1): „In tridentinisehen Orten begründet die Zivilehe keine kirchlich-gültige Ehe. In nichttridentinisehen kann sie Geltung haben, nämlich dann, wenn die Contrahenten eine wahre Ehe eingehen wollten.“
3. Lehmkuhl pise: „Wer seinem Wohnsitze nach dem Dekrete Tametsi nicht untersteht, und an irgend einem Orte, wo ebendasselbe Dekret keine Rechtskraft hat, die Ehe abschliesst, dessen Ehe wird durch Nichtbeachtung der Trieuterforrn nicht ungültig.“ (Linz. Quartalseh. 1888, pag. 873.)
Iz navedenih citatov lahko spoznamo, da je bilo naäe pravilo (sub 2) pravo, da je torej civilni zakon eerkveno veljaven tarn, kjer Tametsi ni proglasen, seveda le pod pogojem, da sta hotela zaroöena v resniei zakon skle-niti, in da ni bilo druzega razdiralnega zakonskega zadrzka.
A za naä slueaj nam vse to se ne zadostuje, kajti vse dosedaj receno velja v prvi vrsti za domaeine. Nasa zaroeenca, Tit in Lucija pa sta doma iz ljubljanske skofije, torej iz kraja, kjer je le in forma Tridentina sklenjen zakon veljaven. Zato nastane vpraSanje: Kako je soditi o zakonu inostrancev, t. j. z ozirom na nas slueaj, takih, ki so doma v kraju, kjer je Tametsi proglasen, a sklenejo zakon, kjer ta dekret nima veljave? Odgovor nam da Aiehner (pg. 657) : „Ex decreto s. 00. sub Urbano VIII. 5. septbr. 1626 invalide eontrahunt, qui domicilium habent in loco, ubi decretum Trid. viget, diseedunt autem, ut liberius ineant matrimonium, ad alium locum, ubi non est receptum, quin ibidem verum vel quasi domicilium antea aequisiverint. Valide autem eontrahunt, si ibi domicilium aut quasi domicilium habeant vel acquirant. Et hoc valet, etiamsi illo fine illue transierint, ut ibi clandestine eontrahant.“ Iz tega sledi:
a) ko bi se kdo podal iz kraja, kjer je Tametsi v veljavi, na tak kraj, kjer ni v veljavi, in bi to steril in fraudem legis, ali kakor Aiehner pravi: „ut liberius ineat matrimonium“, bi bil tak zakon neveljaven, ako bi tafas tarn ne imel verum a. quasi domicilium.
b) Ko bi se pa na tak kraj podal, öe tudi in fraudem legis, pa bi si tarn pred zakonom (antea) ustanovil bodisi
12*
pravo, bodisi nepravo domovaliäüe: potem bi bil zakon veljaven, ce bi bil tudi clandestine sklenjen. — Treba je tu le dobro vedeti, kako se pridobi pravo in nepravo sta-novalisöe, o öemur natancno govori „Jus“ in pa tudi nasa „Instructio pro causis matrim. §§ 40 — 44.“ Opomniti je le, da se ze s prvim dnevom pridobi quasi domiciliuro, ako je to-le dvojno skupaj (copulative): habitatio in loco, ubi matrimonium eontrahitur, in pa animus (namera) ibi permanendi per majorem anni partem; drugic: da glede „anirni permanendi“ od 12. maja 1886 sem velja za se-verno Ameriko neka polajäava, ki se glasi: In statibus Americae foederatis se transferentes e loco, ubi viget caput Tametsi in alium locum, duminodo ibi continuo commorati fuerint per spatium saltem unius integri mensis: censendos esse ibi habere quasi domicilium in ordine ad matrimonium, quin inquisitio facienda sit de animo permanendi per majorem anni partem, (Linz. Quartalsch. 1889, pg. 113.)
c)	Mozen je äe tretji slueaj, namreö, da se podasta zaroeenca iz svojega kraja, kjer velja Tametsi, v kraj, kjer ta dekret nima veljave, pa ne in fraudem legis, ampak n. pr. zaradi kacega opravka, in tarn skriven zakon skle-neta. Kako naj sodimo o tem zakonu ? V odgovor naj sluzi tak slueaj iz „casus consc. Gury pag. 635“: Florus natione Gallus matrimonium contrahit clandestine in Anglia cum puella galla, quam secum duxerat mercaturam exer-cendi causa. Quaestio: quid de validitate hujus matrimonii? Eesp.: Probabiliter, imo probabilius validum est. Nam in casu sponsi galli non se contulerunt in Angliam causa clandestine contrahendi, sed mercaturam exercendi, et ibi, data occasione contraxerunt.
Tako smo si postavili temelj, na katerem stojeci zamoremo reäiti nas slueaj. Torej: Ali je bil zakon med Titom in Lucijo veljaven? Dä, ako sta ga sklenila v taki zupniji, kjer Tametsi ni proglasen, in öe ni bilo druzega zadrzka. Neveljaven bi bil le tedaj, ako bi ne bilo pravega privoljenja v zakon, ko bi bila u. pr. onadva hotela pred sodnikom spolniti le civilni obicaj, a potem coram parocho skleniti zakon, pa bi bila pozneje to opustila. A da je bilo v naäem sluöaju dano pravo privoljenje v zakon, po-sneti se dä iz sluöaja samega, ker Tit obeta Kamili, da jo bo vzel po smrti svoje zene, torej ima on sam Lucijo za pravo zakonsko Leno.
Kako pa, öe bi bil ta zakon sklenjen, kjer velja Tametsi? Potem je bil zakon skoraj gotovo neveljaven. Zakaj ne gotovo, ampak le skoraj gotovo? Zato, ker tudi v tem slueaju puäöajo kanonisti in moralisti se neka stranska vratica odprta, skozi katera je inogoße priti do veljavnosti zakona. Aichner piäe (pg. 658): „Matrimonia clandestina valida sunt, quoties parochi proprii praesentia haberi plane non potest“. Aertnys (I. pg. 62): „Valeret matrimonium sine parochi praesentia, si in aliqua regione parochus
adire non posset.“ Zupanöic pise v „Pastirstvu“ (str. 743, op. 1): „In äe celo v krajih, kjer je v veljavi tridentinski dekret, veljaven bi bil zakon pred dvema priöama sklenjen, a ne pred zupnikom, ce je pricujocnost lastnega dubov-nega pastirja ali kacega druzega od dotienega zupnika ali äkofa pooblaäcenega maänika nemogoca, n. pr. 6e sploh tarn ni katoliäkega zupnika, ali ce brez velike nevarnosti ni mogoöe do njega priti, ali ko bi bil javno pristopil k hereziji“.
2°. Kako nam je soditi o veljavnosti Titovega zakona s Kamilo ? Odgovor sledi iz prvega. Ako je bil namrec zakon z Lucijo neveljaven, je zakon s Kamilo veljaven, kajti v tem slucaju bi bil civilni zakon le „postavni kon-kubinat“; ex copula illicita pa sledi le zadrzek svastva, ki pa ne presega druzega kolena.
Ako pa je bil prvi zakon veljaven, je drugi neveljaven. Nasprotuje mu zadrzek svastva, izhajajoc ex matrimonio valido consummato, raztezajoc se do cetrtega kolena; pa ko bi tudi zakon ne bil izvräen (consummatum), bi bil zakon s Kamilo neveljaven radi zadrzka nepravega svaätva (publicae honestatis), ki se enako raztezuje do öetrtega kolena. Nadalje opovira drugi zakon razdiraleu zadrzek impedimentum criminis, ki nastane ex adulterio cum promissione futuri matrimonii, kajti v naäem slucaju ima preseätvo vse one znake, ki jih naäteva zakonsko pravo, da nastane zadrzek.
II.	Kako naj ravna spovednik, ako bi se mu pri-petil tak slueaj? Najprvo mora preiskovati prvi, civilni zakon. Pri tem preiskovanji mora pred vsem pred oemi imeti to-le troje: a) Ali je bilo dano pravo privoljenje v zakon ali ne? b) Ali ni veljavnosti zakona nasprotoval kak drugi razdiralen zadrzek? c) Ali je bil zakon sklenjen v kraju, kjer velja Tametsi, ali ne? 0 prvih dveh se lahko natancno preprica s sprasevanjem, tezje je s tretjim, kajti laiki ne vedo zadosti razlociti med sklepanjem zakona v cerkvi sploh, in onim in forma Tridentina. Tudi se ne more zahtevati od nas, da bi na pamet vedeli, kjejepro-glaäen Tametsi, kje ne. (Pouöi nas o tem: Casus Consc. Gury II. pg. 637, äe bolje o severno - ameriäkih krajih Linz. Quartalschr. 1887, pg. 216 & 217.)*) Nekoliko mu tudi tukaj pomaga sprasevanje, n. pr. je li bil pred za-konom pri spovedi, kaj mu je rekel spovednik, kako na-vadno tarn ljudje zakon sklepajo, ali sploäno pred urad-nikom itd. Iz teh in enaeih vpraäanj ze lahko precej verjetno sklepa, je li bil zakon sklenjen in loco Tridentini ali ne.
*) Precej natanöen zaznamek krajev na c e 1 e m svetu, v ka-terih je dekret Tametsi proklamiran, nahaja se v knjigi: Zitelli, Apparatus juris eecles. pag. 394—404 (Romae, 1886), in v broSuri A. Leinz, Der Ehevorschrift des Conzils von Trient Ausdehnung und heutige Geltung (Freiburg, 1888).
Ako je bil civilni zakon skleujen in loco Tridentini, sme sklepati, da je bil skoro gotovo neveljaven, da je tedaj drugi zakon skoraj gotovo veljaven. Ker pa je po zgorej reöenem vendar le mogoöe, da bi bil tudi v takih krajih civilni zakon cerkveno veljaven radi posebnih oko-liäcin, zato spovednik ne more in ne sme kar sam ob sebi sodbe storiti, marvec sporoci naj doticni slueaj äkofij-stvu, ter naj se ravna po njegovi odredbi.
Ako je bil civilni zakon sklenjen v kraju, kjer Tametsi ne velja, je bil veljaven in drugi zakon je neveljaven. Spovednik mora skrbeti, da se zakon poveljavi. Pri tem pa mora oprezno ravnati, da dozdevnima zakonskima se vecje du§ne rane ne vseka.
Preiskuje naj: 1. Ali sta sklenila zakon in bona vel in mala fide. Mozno je, da nista vedela za sorodovinstvo; ge bolj mozno, da nista bila poucena o razseznosti za-drzka svastva.
2.	Jeli zadrzek obema znan; morda zenin Kamili ni povedal, da je bila prva zena njej sorodna?
8.	Jeli neveljavnost zakona drugim znana ali ne? Morda v domacem kraju o prvem zakonu se nie ne vedö; torej je za sedaj tudi razdiralen zadrzek neznan.
4. Ali zivita v lepi slogi, in ni nevarnosti, da ne bi eden ali drugi spoznaväi nicevost svojega zakona ne zahteval locitve?
5. Ali je morda dozdevni zakonski ze s tem na-menom priäel k spovedi, da bi se tukaj se bolj utrdil o nicevnosti zakona, ker se itak namerava lociti od svojega druzeta ?
Ako sta ga sklenila in bona fide in sta Ze sedaj v dobri vesti, potem naj nie ne omeni o niöevosti zakona, ne peccatores materiales evadant formales, marveö naj reö takoj sporoci gkofijstvu.
Ce sta ga sklenila in mala fide, ali pa öe sta ga tudi sklenila in bona fide, pa je zdaj obema znano, da zakon ni veljaven, morata ziveti, dokler se zakon ne poveljavi, kakor brat in sestra, torej loeena quoad thorum.
Ce je neveljavnost oböe znana, morata se lociti quoad thorum et mensam.
Ce je znana neveljavnost le enemu dozdevnih za-konskih, sciens nee pretere nee reddere potest.
Tezavno bi bilo stalisöe spovednikovo, ko bi spoznal, da se nameravata lociti. Kako naj ravna? Spovednik bi ga moral opomniti, naj nikar svoje vesti, ki je ze tako preoblozena, äe bolj ne obklada; naj pomisli, kako po-hujsanje bo vsled tega nastalo; kako slabo bo za otroke, ce jih imata; kako ga bo to peklo na zadnjo uro; da se ni treba bati troskov, ker mu bo spovednik sam potrebno poskrbel i. dr„ da pri sodniji nie ne opravi, ker je njegov zakon civilno veljaven.
Po vsem tem bi mu spovednik narocil, kdaj naj pride zopet k spovedi, ako je in bona fide, podelil bi mu lahko tudi sv. odvezo, ter ree naznanil tecto nomine äko-fijstvu.
Kaj pa, ko bi bil tak slueaj na smrtni postelji? Tedaj bi se moral spovednik zadovoljiti z resnim zagoto-vilom, ce je namrec in mala fide, da bo vse spolnil, kar bode vkrenilo skofijstvo, pripraviti bi moral dotiönega k pravemu kesanju, mu podeliti sv. odvezo, na to pa ta casus predloziti äkofijstvu.
4.	Ausführlicher, als die vorstehende Frage, wurde in 75 Ausarbeitungen über die Verpflichtung zur Verrichtung der Messen pro populo verhandelt und die Handlungsweise des Abundius einer richtigen Kritik unterworfen. Aus dem nachstehend abgedruckten Elaborat des Herrn Pfarrers L. Skufc-a ist auch ersichtlich, wie es kam, daß vielfach in der Laibacher Diöcese in Sachen der Psarrmesse nicht nach den allgemein gütigen kirchlichen Bestimmungen gehandelt wurde.
I.	Vprasanje. Quae est obligatio, applieandi pro populo, et unde derivat?
Odgovor: Vsled sploäne cerkvene postave je vsak zupnik dolzan, vsako nedeljo in praznik sv. maso darovati za svoje duhovnijane (pro populo); to je, njim v prid obrniti fructus speeiales, ministeriales vel medii sv. daritve. To cerkveno postavo je potrdil tridentinski cerkveni zbor Sess. XXIII. C. I. „Cum praecepto divino mandatum sit (Joan. 21, 15. Act. 20. 28.) omnibus, quibus animarum cura commissa est, oves suas agnoscere; . . . pro bis sacri-ficium offerre...“ Nadalje dolocuje ta cerkveni zbor C. XIV: „Curet episcopus, ut ii sacerdotes saltem diebus dominicis et festis solemnibus, si autem curam animarum habuerint, tarn frequenter, ut suo muneri satisfaeiant, missas cele-brent.“ Iz besed tridentinskega zbora sledi, da ne samo po cerkveni, ampak po bozji zapovedi so dolzni zupniki za ovee sebi izrocene darovati sv. maso, posnemajoe velikega duhovna Jezusa Kristusa, kateri je za vse eloveätvo daroval presveto krvavo daritev in je zapovedal: „To storite v moj spomin.“ Bavno to potrdi tudi papez Pij IX. v svoji okroz-nici „Amantissimi Redemptoris“ : „liujusmodi obligationem ex Divino praecepto descendere juxta Concilii Tridentini doctrinam.“ Od kod pa izvira ta dolznost, iz benefieija, katerega vziva zupnik, ali iz offieija, kateri mu je izrocen? Veljalo je nekedaj mnenje, da glavni vzrok te dolznosti je beneficij zupnikov, in tega mnenja je bila tudi dolgo casa Congregatio Concilii Tridentini Interpretum, ki je mnogokrat razsodila, da so zupniki dolzni pro populo aplikovati in sicer s tem razloekoiu, da tisti, ki imajo obilnejse dohodke, mora jo sleherni dan, drugi s piölimi dohodki vsaj ob praznikih to storiti. Scasom pa je ob veljalo mnenje, da ne beneficij, ampak officij, sluzba zupnikova sama na sebi naklada to dolznost, da torej zupniki z bogatimi
dohodki niso dolzni vsaki dan aplikovati, in da tudi zupniki, ki imajo le picle dohodke, ali pa celo nobenih, so dolzni masevati pro populo.
Zupnik v tej zadevi ni le parochus sensu pleno, ampak vsak tak masnik, ki po cerkveni visji oblasti poslan, v lastnera imenu reduo duhovno pastirstvo v nekem dolo-öenem okraju äkofije tako oskrbuje, da je v tem delovanju neposrednje skofu podlozen; — ali samostalni duhovui pastir, kateremu je dolocena obcina, za katero neben drugi ni dolzan aplikovati, naj se imenuje zupnik, vikar, kurat, administrator, provizor ali drugaee. Ni pa treba ob orne-njenih dneh masevati pro populo tistemu, ki v duhovnem pastirstvu ne deluje v svojem imenu, ampak samostalnim duhovnim pastirjem v pomoö poslan, oskrbuje razna zupnij-ska opravila v imenu svojega neposrednjega predstojnika in je temu podlozen, n. pr. duhovni pomoeniki. Kar posebej razmere v nasi skofiji zadeva, dolzni so po mojem mnenji aplikovati sv. maso pro populo pravi zupniki, lokalna ka-pelana, administratorji, vikarji, potem kurati na Vipavskem, niso pa dolzni ekspositi, vpokojeni zupniki, kateri semtertje na podruznicah opravljajo sluzbo bozjo, kuratni benefieijat na Goriöiei itd.
Kar zadeva poedinosti tega zakona, je dolzan samostalni duhovni pastir masevati pro populo:
1. ob d o 1 oöenih dnevih, o katerih äe pozneje. Dovolil pa je papez Benedikt XIV. v konstitueiji „Cum semper“ vsem äkofom, da smejo uboznim zupnikom do-voliti, ob doloöenem dnevu, ako so naproäeni, maSevati pro stipendio, sv. daritev za ljudstvo pa drug dan med tednom opraviti. Pri nas ni navada, da bi ljudje ob nedeljah in praznikih zahtevali sveto maäo na poseben namen.
2. Na doloeenem kraji, to je v farni cerkvi, ali vsaj v taki eerkvi tiste fare, v kateri je farno ljudstvo zbrano k duhovnemu opravilu. Dovoljeno pa je, kakor je izrekla 8. C. R. 14. decembra 1872: „Parochum die festo a sua parochia legitime absentem satisfacere suae obligatio n i Missam applicando in loco, ubi degit, dummodo ad necessariam populi commoditatem alius sacerdos in eeclesia paroehiali celebret, et verbum divinum explicet.“
3. Dolüan je aplikovati zupnik, ali samostalni duhovni pastir, ker ga k temu veze sluzbena dolznost; zato ne jenja, ko bi zupnik bil zadrzan, n. pr. po bolezni, po preobilnih opravilih, ali ko bi vsled druge sluzbe ob istem dnevu moral opraviti sv. maso äe v drug namen. Tak zupnik moral bi dobiti druzega duhovnika, ki bi proti primerni nagradi mesto njega maSeval pro populo. Ako kak zupnik oskrbuje dve samostalni fari, mora ob doloöenih dnevih v obeh farnih eerkvah za ljudstvo masevati in sieer on sam, ako sme po dvakrat maäevati, sieer po namestniku; ali pa mu je dovoljenja
iskati, da sme eno farnih mas pozneje med tednom oprav-Ijati. Tako doloöuje tudi G. 8. Conc. dne 24. julija 1886.
4.	Aplikovati pro populo je zupnikova osebna dolznost, katere brez vazuega vzroka ne sme prepuäcati drugim. Eavno v tem, da zupnik daruje sv. maso za svoje duhovnijane, se lepo javi tesna zveza med pastirjem in krscansko öedo; masnik nastopi kot besednik in posredo-valee svoje obeine in ji naklanja sad Kristusovega zaslu-zenja. Zato je doloeila 8. G. C. na prasanje: An parochi missam pro populo offerre debeant, si legitima causa non impediantur; an vero per alium huie muneri satisfacere possint? — Affirmative ad primam partem; negative ad secundam excepto casu verae necessitatis et concurrente causa canonica. Kanonicen vzrok bi bil, ce je zupnik legitime absens, ali bolan. Ni pa ravno treba, da bi zupnik sam imel tako zvano veliko opravilo ali slovesno sluzbo bozjo; iz pametnega vzroka zadostuje tiha maäa, ki jo daruje za ljudstvo. V tem oziru doloeuje za naso gkofij» razglas ljubljanskega knezoskofijskega Ordinarijata z dn6-26. oktobra 1858, ät. 1151 sledeöe: „Die Pfarrmesse, die für das Volk zu appliziren ist, ist eigentlich die Messe des Hauptgottesdienstes, den in der Kegel der Pfarrer selbst abhalten soll; allein es wird, wenn hinreichende Gründe vorhanden sind, gestattet, dass die hl. Messe bei dem Hauptgottesdienste der Cooperator oder ein sonstiger Priester auf eine andere Intention verrichtet, wenn nur der Pfarrer in der eigenen Kirche im Beisein einiger Insassen auch die hl. Messe liest, und sie für die Pfarr-gemeiude zu appliziren nicht unterlässt.
II.	V prasanje. Quis applicare tenetur, et quibus diebus?
Odgovor: Iz sploänje cerkvene postave, do sedaj razlozene, sledi, da je zupnik sam osebno dolzan aplikovati sv. maso pro populo, in sieer vsak zupnik brez razlocka, naj ima bogate ali picle dohodke, ker vzrok te dolznosti je officium, ne pa beneficium zupnikov. Stare cerkvene postave in tridentinski zbor sam sieer to dolznost le sploäno velevajo, o osebi in druzih okoliscinah pa niö natanenega ne dolocijo. Papez Inocencij XIII. pa je v konstitueiji „Nuper a congregatione“, dolocno izjavil, da. so vsi zupniki dolzni, naj imajo kongruo, ali ne, vsaj ob nedeljah in praznikih aplikovati pro populo. Prave gotovosti se zmiraj ni bilo, zato je ta nedolocen „vsaj“ odpravil Benedikt XIV. s konstitueijo „Cum semper oblata“ 19. avg. 1744: Vsakteri, katerega veze ta dolznost, mora, naj je tudi drugaena navada, vsako nedeljo in zapovedan praznik aplikovati, ker tridentinski zbor zahteva, da ob teh dnevih se posebno izvrsuje duhovno pastirstvo z deljenjem sv. zakramentov, sluzbo bozjo in kräcanskim poducevaujem. Prazniki, ob katerih je zupnik dolzan aplikovati, so: dies fest! de praecepto nasteti v buliUrbanaVIIL
„Universa per orbem“ 1. sept. 1642 in so: Festum Na-tivitatis D. — Circumeis. — Epiph. — Besurrect. cum duabus feriis; Ascens. — Pentec. cum duabus feriis.
— 8. Trinitatis — Corporis X. — Invent. 8. Cruc. — Purificat. — Annuntiat. — Assumption. — Nativit. BMV.
— Dedieat. Michael. Arch. — Nativitat. Joannis Bapt. — St. Petri et Pauli. — St. Andreae, — Jacobi, — Joannis Evangelistae, — Thomae,—Philipp! et Jacobi, — Bartholom.
— Matthaei, — Simonis et Judae, — S. Mathiae, —
— Stephani Prot. — St. Innocent. — S. Laurent. — Sylvestri — Joseph — 8. Annae, — Omnium Storum. K tem je prisel vsled dekreta Klementa IX. 6. dec. 1708 „Commissi nobis“ se festum Immacul. Conc. B. M. V. — skupaj 37 praznikov. Ko se je stevilo zapovedanih praznikov pro foro pozneje skrcilo, in je zlasti Element XIV. izrekel, da in festis sublatis ljudstvo nima dolznosti pri sv. masi biti, tedaj je nastalo mnenje in se zagovarjalo, da vsled tega ob takih dnevih zupnik ni vec dolzan aplikovati pro populo, in zopet se je ta dolznost razlicno spolnovala. Skofje ene skofije velevali so to, drugi nasprotno, — tako, da ni bilo prave gotovosti in edinosti. Tej negotovosti in vsem dvomom je konec storil Pij IX. s svojo encikliko z dne 3. maja 1858 „ Amantissimi Bedemptoris“. Enciklika najprej razlaga sad sv. mase, dolznost aplikovanja pro populo po konstituciji „Cum semper“ in mnenje mnogih Lupnikov glede aplikovanja in festis suppressis; ob enem izjavi, da so papezi v doticuili pismih le vernikom polajäali dolznost, ne pa zupnikom, da se morajo ta pisma strictissime razlagati, in so tudi kougregacije v tem smislu odgovarjale. Slednjic strogo ukazuje: „Decernimus, statuimus, parochos aliosque omnes animarum curam actu gereutes sacrosanct. Missae sacrificium pro populo sibi commisso celebrare et applicare debere tum omnibus Dominicis, aliisque diebus, qui ex praecepto adhuc servantur, tum illis etiam, qui ex hujus Apostolicae Sedis indulgentia ex dierum de praecepto festorum numero sublati ac translati sunt, quemad-modum ipsi animarum curatores debebant, dum memorata Urbani VIII. Constitutio in pleno suo robore vigebat, antequam festivi de praecepto dies imminuerentur et transferrentur.“
Prejsnje zauemarjanje te dolznosti vsled navade sv. 06e odpusca, a zanaprej veli, da sleherni vestno spolnuje to dolocbo. Slednjic pa se pristavi: „Cum vero nos minime lateat, peculiares casus pertingere posse, in quibus pro re ac tempore aliqua hujus obligationis remissio paroehis sit tribuenda, sciatis velimus, ab omnibus Nostram Concilii Congregationem unice esse adeundam ad hujusmodi obti-nenda indulta.“
Eazglas knezoäkofijstva ljubljanskega z dne 26. ok-tobra 1858, st. 1151, s katerim se papezeva okroznica objavi, opomni, da se ima v nasi skofiji k omenjenim praznikom 6e priSteti god sv. Mohora in Fortunata,
patronov ljubljanske skofije in k sklepu doloci: „Um jedem Zweifel vorzubeugen, welchen Ortsseelsorgern die Pflicht obliege, die hl. Messen an den Sonn- und Feiertagen, sowie auch an den abgebrachten Feiertagen für das Pfarrvolk zu appliziren, wird hiemit erklärt, dass hiezu alle Pfarrer, Pfarrvikare, Lokalkapliine verpflichtet sind, und alle sonstigen selbst amoviblen Vikare und Lokalkuraten, wenn sie von keinem Pfarrer abhängen, und endlich in Erledigungsfällen aller dieser Kurazien, auch die aufgestellten Administratoren oder Provisoren derselben; dagegen trifft diese Verpflichtung die amoviblen von dem Hauptpfarrer abhängigen Vikare und Eapläne nicht, es sei denn, dass sie durch Stiftung oder Contract dazu besonders verpflichtet wären.“ Glede doi, ob katerih se mora aplikovati sv. masa pro populo, opomni §e nas skofljski direktorij: „Signum crucis (majus) in Kalendario denotat Dominicas aut festa de praecepto in foro celebranda, formae vero (minoris) indieat festa suppressa. His omnibus diebus parochi aliique omnes animarum curam actu gereutes St. Missae sacrificium pro populo sibi commisso applicare debent.“
III. Vprasanje: Quid de stipendio?
Odgovor: Iz razlogov, do sedaj navedenih, sledi, da
zupniku ni dovoljeno za farno maso jemati stipendija, ne od faranov, ne iz cerkvenih dohodkov, ker je v svoji vesti po bozji in cerkveni postavi zavezan jo darovati za farane, ker ta dolznost izvira iz sluzbe njegove, ne pa iz beneficija, in imajo farani popoluo pravico do sadu sv. maäe, ne glede na zupnikove vece ali manjSe dohodke. Kdor bi tedaj jemal stipendij za farno maso, dolzan je restituvati ex justitia.
IV. V prasan je:
Abundius, novus parochus, mouitus de obligatione applicandi certis diebus pro populo, respondet, suo tempore alumnos Theologiae studiosos de hujusmodi obligatione edoctos nequaquam fuisse; hinc eam certam sibi non esse, proindeque abstinere jure se posse ab ea adimplenda secundum principium: lex dubia non obligat, et onera iucerta non sunt imponenda; prout reapse abstinuisse se dicit etiam eo tempore, quo administratoris parochiae, resp. vicarii inunere fungebatur. Multo magis hujusmodi obligationem quoad festa suppressa negat, quippe cui etiam aliqua declaratio in folio dioecesano (Kirchl. Verord.-Blatt 1863. III. pag. 7.) contenta sufl'ragetur. Unde saltein hisce diebus se non applicaturum dicit, nisi simul accepto ex ecclesise proventibus ordinario Missae stipendio.
Quaeritur: Quid censendum de variis ra-tionibus ab Abundio contra hujusmodi Obligationen! prolatis?
Odgovor: Predno na to vprasanje naravnost odgo-vorim, navedem, kakosno mnenje in navada je v naSi skofiji glede farnih mas.
Da je vsak zupnik in samostalni duhovnik dolzan ob nedeljah in praznikih, ki se obhajajo in foro, apli-kovati sv. maäo pro populo, je v nasi skofiji, menim, sploh edino mnenje, ker o tem smo bili vsi enako pouöeni v bogoslovji. Drugaöe pa je glede farnih mas in festis sublatis. Temu je vzrok razglas knezoskofijskega Ordina-rijata ljubljanskega 29. aprila 1863, st. 531, ki se glasi: „Mit Rücksicht auf die geringe Dotation mancher Kuratien habe ich mich bei dem Apostolischen Stuhle um eine Dispens bezüglich dieser Verbindlichkeit, der sogenannten Parochialmesse, vewendet und demnach die Vollmacht erhalten, jene Herren Xuraten, deren jährliche Beneficiat-Einkünfte nach Abzug der Steuern den Betrag von 200 Scudi nicht erreichen, von der Application der hl. Messe pro populo an den abgebrachten Feiertagen für die nächsten sieben Jahre zu entheben. Der Betrag von 200 Scudi gleicht auf die österreichische Währung übertragen jenem von 455 11. — Jeder Xurat, welcher sich die hier erwähnte Dispens zu eignen will, muss nun gewissenhaft sein Bene-ficiat-Einkommen, welches dem fürstbisehöfl. Ordinariate niemals vollkommen bekannt sein kann, weil bei dieser Berechnung bezüglich der Dispens nicht die buchhalterisch adjustirte Fassion zum Masstabe genommen werden darf, berechnen, und eben so gewissenhaft entscheiden, ob derselbe die Wohlthat der Dispens sich zueignen kann, oder davon als ausgeschlossen sich betrachten soll.“
Ce to objavo prav po besedi razlagamo, moramo reci, 1. da je ta dispenza veljala s am o za sedem let, namreö do leta 1870, ker potem se ni vec podaljäala.
2.	Po tej objavi prav za prav noben zupnik all samostalni duhovnik ni bil oprosöen od dolznosti aplikovanja in festis suppressis, ker se glasi, da se za dispenzo dohodki zupnikovi ne smejo steti po potrjeni fasiji, ampak mora vsakdo sam vestno vse svoje dohodke zraeuniti, in öe ne znaäajo veö kot 455 gold., sme se vestno dispenze posluziti. Menim pa, da ga ni bilo tudi po stari kongrui v na§i
Skofiji nobenega samostalnega duhovnika, kateri bi vseh dohodkov skupaj ne imel vec kot 455 gold. — Ako tedaj to dispenzo prav po örki umevamo, bi z njo ne bilo prav nikomur nie polajäano. Vendar pa se je sploh razlagala tako, da so se zupniki, ki so imeli po stari fasiji le 315 gold. all 400 gold. kongrue, Stell odvezane od dolznosti aplikovanja in festis sublatis. V tem smislu smo bili tudi mi v bogoslovji podueeni, in v tem pomenu je tudi po-kojni knezoäkof Janez Xriz. veökrat razsodil na razna vprasanja In akoravno se ta dispenza ni izreöno podalj-sala, vendar se je oproäeenje smatralo kot podaljäano, nekaj vsled splosne navade, nekoliko pa morebiti, ker se ni opazilo, da velja samo za sedem let in se je dotiöni razglas pozabil. Vsled tega nastala je neka consuetudo, katere se ne upam razsoditi, je li contra ali praeter legem. Xo je bila 1. 1885 povisana kongrua samostalnim duhov-nikom na 600—1000 gold., zaeeli so nekateri zupniki opravljati maSe pro populo tudi in festis suppressis; drugi pa ne, drze se prejsnje navade. Zeleti bi bilo torej, da se vsem dvomom in negotovosti konec stori in sieer v prid duhovnikom.
Xar zadeva ravnanje zupnika Abundija, mora se odgovoriti: Njegova ignorantia legis je pac naravnost ignorantia erassa et affectata, graviter culpabilis, ker se sam ni hotel podueiti o svojih dolznostih, ali v bogoslovji ni hotel nauka poslusati, in ker ta cerkvena zapoved nikakor ni lex dubia, ker je veckrat in dovoljno bila razglasena. Dolzan je torej za svoje zanemarjanje zadostovati, da toliko sv. mas daruje pro populo, kolikor jih je opustil ob nedeljah in zapovedanih praznikih. Kar pa zadeva mase in festis suppressis, ga nekoliko opraviöuje splosna navada, ki se je razvila vsled prej omenjenega razglasa knezoskofijstva ljubljanskega, in ce hoce o tem mirno vest imeti, naj prosi po knezoskofijstvu pri svetr Stolici oprosöenja za preteklost in prihodnjost.
45.
S a nt nt i tt tt g.
Das k. k. Landespräsidium von Krain übermittelte dem Ordinariate mit Zuschrift vom 8. September 1891, Nr. 2334, nachstehenden Aufruf:
In der Nacht vom 22. auf den 23. August l. I. ist über die Gemeinden Weissenfels, Ratschach, Xronau und Lengenfeld im politischen Bezirke Radmannsdorf ein verheerendes Ungewitter niedergegangen. Zu reißenden Strömen plötzlich angeschwollene Bäche haben nicht allein die unter
opferwilliger Mitwirkung der genannten Gemeinden mit langjähriger Mühe und großen Kosten hergestellten Communi-cationsmittel und Wasserschntzbauten zum großen Theilc zerstört, sondern es sind auch zahlreiche Wohn- und Wirthschafls-gebäude dem entfesselten Elemente zum Opfer gefallen. Nahezu sämmtliche Mahlmühlen sind derart versandet und beschädigt, daß deren Betrieb auf lange Zeit hinaus unmöglich geworden ist. Ausgedehnte Flächen von Aeckern und Gärten sind ver-
mnhrt unb noch gegenwärtig von beit Hochwässern überflnthet, so baß bie Ertragsfähigkeit berselben ans Jahre hinaus in Frage gestellt wirb.
Nach beiläufiger Schätzung beziffert sich ber Gesanimt-schabe» mit mehr als 100.000 fl. unb ist bie Nothlage ber Betroffene» um so drückender, als über diese Gemeinden schon einmal, unb zwar im Jahre 1885' eine ähnliche Katastrophe hereingebrochen war.
Ich siube mich baher zur Linderung des unter den Verunglückten herrschenden Elends bestimmt, eine Sammlung milder Gaben im ganzen Kronlande auszuschreiben und appellire hiebei au den stets bewährten Wohlthätigkeitssinu
der Bevölkerung, welche gewiß auch diesmal bereit sein wirb, ihre heimgefuchten Laudesgenosse» nach Kräften zu unterstützen.
Die eingeheude» Spenden werde» vom Landespräsidium, vom Stadtmagistrate in Laibach und von den Bezirkshanpt-manuf(haften entgegengenommen, bnrch bie Lanbeszeitnng veröffentlicht unb ihrer Bestimmung zugcsührt werben."
Demzufolge werben bie hochwnrbigeu Herren Seelsorger hiemit angewiesen, bie eiugeleitete Sammlung bnrch Ver-knubigung von ber Kanzel zu sörbern und die einfließenden Spenden an die betreffende k k. Bezirkshauptmannschaft, beziehungsweise an den hiesigen Stadtmagistrat einznsenbeu.
46.
Goncurs - Werl'aulöarung.
Das Psarrvieariat Crni Vrb ob Idrija, im Decanate Idrija, ist durch Todfall in Erledigung gekommen unb wirb hiemit zur Bewerbung ausgeschrieben.
Die Bittgesuche sinb an bas hochwürbigste sürstbischösliche Drbiuariat in Laibach zu richte».
Peremptorischer Competenztermiu 4. November 1891.
47.
Mrorük der Aiöcese.
Herr Matthäus Prezelj, Pfarrer in Maveice, unb Herr Friebrich Hudovernik, Pfarrer in Lesee, würben zu fürst-bischöflichen geistlichen Räthen ernannt
Die canonifche Investitur erhielten am 11. Sept. 1891 bie Herren: Verhovnik Johann auf bie Vorstabtpfarre Trnovo in Ljubljana unb Slakar Joh. auf bie Pfarre St. Gotard, unb am 23. Sept. 1891: ber hochwohlgeb. Herr Zeno Freiherr v Cir-heimb, neuernauuter fb. wirft. Consistorial-Rath unb Referent, auf bas Freiherr Codelli'sche Cauonicat an der Cathedralkirche in Ljubljana, und Herr August Turk auf die Pfarre Koroska Bela.
Herr Dr. Josef Dolenee, Pfarreooperator in Stara Loka, wurde vorläufig als fuppl. Professor des Bibelstudiums des alten Bundes und der orientalischen Dialeete an der theologischen Lehranstalt in Laibach angestellt.
Versetzt wurden die Herren: Janez Dominik, Pfarr-cooperator in Blöke, als Expositus nach Gora in ber Pfarre Sodrazica, Jemec Anton, Pfarreooperator in Senozeöe, als Expositus nach Suhorje bei Kosana, Mikä Johann, Psarr-eooperator in Hrenoviee, als Expositus nach Razdrto,
Pokern Franz, Pfarreooperator in Smarije, als solcher nach Stara Loka, unb Siska Johann. Pfarreooperator in St. Rupert, als solcher nach Smarije.
Neu an gestellt würben bie Herren Neopresbyter: Jakelj Valentin als Pfarreooperator in Senozece, Seigerschmied Josef als Pfarreooperator in Kostanjeviea, Wenzel Filler als Pfarreooperator in St. Rupert, Ceäarek Alois als Pfarreooperator in Cirknica, CeSarek Franz als Pfarr-cooperator in Podzemelj, Hribar Anton als Pfarreooperator in Vinica, unb Konear Matthäus als Viear an ber Capitels-iutb ©tabtpfarrfirchc i» Novo Mesto.
I» bas Diöeefa» - Clericalfeminar würben neuauf-g e u o nt m e n folgenbe absolvirte Gymnasialschüler: Barthlmä Bernard aus Skofja Loka, Franz Bleixveis ans Naklo, August Bostic ans Ljubljana, Anton Cadez ans Trata, Johann Dolinar ans Döbrava, Josef Dostal ans Ljubljana, Franz Finzgar ans Breznica, Johann Gnjezda aus Gora bei Idrija, Johann Godec ans Bob. Bistrica, Josef Juvanc ans St. Vid | bei Cirknica, Georg Karlin ans Skofja Loka, Wilhelm Mlejuik
aus Novo Mesto, Witton Oblak aus Horjul, Franz Oswald aus Idrija, Wilhelm Paulus aus Neuhaus iu Böhmen, Franz Po-toönik aus Ovsiie, Johann Pristov aus Brezniea (absolv. Theolog I. anni in Klageufurt), Martin Skerjanc ans Krize bei Trziö, Josef Solar aus Kropa, Franz Svec aus Kolodej in Böhmeu, Thomas Zabukovee aus Ljubljana, und Jakob Zupanöiö aus Smarije.
Die Belassuug im Diöcesan-Knabenseminar wurde folgenden Gymnasialschülern gewährt, als: Alois Jarec aus Ajdovica, Josef Jer§e aus Smartno bei Kranj. Josef Novak aus Gradae, Mathias Prelesnik aus Dobrepolje. Lukas Prefcelj aus Boh. Bistriea, Johann Capuder aus Moravöe, Andreas Siraj aus Blöke, Ferdinand Ciuha aus Hrusica bei Ljubljana, Johauu Koäir aus St. Jost ob Polh. Gradee, Josef Lavriö aus Blagovica, Blas Bebol aus Trstenik, Lukas Arh aus Kamna Gorica, Johann Debevee aus Postojna, Anton Koritnik aus Polhov Gradee, Johann Mrhar ans Dolenja Vas, Franz Pengov aus St. Jakob au der Save, Johann Petriö aus Cerklje, Josef Tiöar aus Trboje, Fer-
dinand Verbic aus Borovnica, Franz 2emlja aus Brezniea, Jakob £ust aus Poljane bei Skofja Loka, Josef Bravhar aus Voklo. Eugen Legat aus Zagorje, Alois Mesar aus Jesenice, Biuceuz Ogorelee aus Smarije, Jakob Ogrizek aus Matenja Vas. Max Pirnat aus Moravce, Johann Plahutnik aus Ljubljana, Franz Bebol aus Preddvor, Stefan Träkan ans Zagradiäee bei Sostro, Valentin Zabret ans Predoslje, Josef Zupan aus Grad.
Die Neuaufnahme iii das Diöcesan - Knabenseminar wurde gewährt folgenden angehenden Schülern der V. Classe: Georg Kerzisnik aus Poljane ob Loka, Josef Demsar aus Skofja Loka, Richard Susnik aus Skofja Loka; dann dem Schüler der 17. Classe: Franz Majdie ans Cem§enik, und folgenden Schülern der III. Classe: Johann Bukovnik ans Seneur, Johann Juvan ans Smartno unter Großkahlenberg, Michael Kogoväek ans Dravlje, Lorenz Lah aus Komenda, Andreas Magajna aus Vreme, Jakob Bazbor§ek aus Cem-senik, Franz Sever aus Skofja Loka, uud Ignaz Zaplotnik aus Goriee.
Vom fttrstbischöflichtn Ordinariate, Laibach am 24. September 1891.
Herausgeber und für die Redaction verantwortlich: Martin Pogacar. — Druck der „Katholischen Buchdruckerei" iu Laibach.