LIKOVNE UMETNOSTI  IN  NOVA  ARHITEKTURA
Vaša anketa sprašuje za mnenje o moderni umetnosti, kot da je to nekaj, kar moramo šefle dovoliti ali sprejeti. Ta, kot vsi vemo, že obstoji, živi in se uveljavlja, kot se je vedno vsaka umetnost, ter prav malo vpraša, če ji odpustimo njene pocezannske grehe ali ne.
Rad verjamem, da se umetnostna zgodovina idealistične šole v tem vrvežu ne znajde; za spoznavanje modernega življenja in moderne umetnosti je treba pač drugih metod in ena od teh metod bi lahko bila v tem, da si s sodobno umetnostjo pomagamo.
Tako ravnamo zavedno ali nezavedno arhitekti. Arhitektura se je v zadnjih petdesetih letih obnovila tako, da je zavrgla vse nebistveno in v prvi fazi priznala samo golo funkcijo in golo konstrukcijo. To pa bi jo pripeljalo do silnega obubožanja izraza in morda sploh v slepo ulico, da ni našla zaveznika v podobnih namenih likovnih umetnosti. Prvi koraki nove arhitekture, ki ji danes nihče več ne odreka niti ogromne vloge v sodobnem življenju niti njenih kvalitet, so neločljivo povezani z generacijo likovnih iskalcev, ki jo z vso pravico simbolizira slikar Picasso.
Iz teh skupnih začetkov je nastala in se je dalje razvijala nova vizualna sistematika, ki je postala in je danes skoro edino pomagalo pri študiju arhitekturnega oblikovanja, kot pravimo, od žilice do urbanizma.
Rad bi pokazal z enim samim primerom, skromnim, neznatnim in malo opaženim, kako navadno res ne moremo razumeti, kakšna je lahko vrednost likovnega eksperimenta (mislim, da brez njega ni bila nobena arhitektura in nobena umetnost v času napredovanja), če ne vemo, kakšni vzroki in kakšna spoznanja so vodila do njega. Kajti novo se odpira na najbolj nepričakovanih mestih in ob najmanj pomembnih prilikah in tako nastajajo pojmi in zakoni, ki so lahko daljnosežni.
Med mnogimi Picassovimi eksperimenti iz tridesetih let je tudi »skulptura«, sestavljena iz grobo obtesanega lika, ki spominja na glavo, položeno na belo-pleskani toplovodni radiator. Koliko smeha pri poznavalcu prave, nepokvarjene umetnosti, koliko zgražanja nad šarlatansko predrznostjo in seveda otipljivim neznanjem. In vendar pomeni to dejanje, eno od mnogih, nekaj velikega, bistvenega. Tehnika, ki je morala vedno ostajati v senci kakega dostojnejšega okraska, je naenkrat zaživela svoje samostojno estetsko življenje. Picassov lik je pomagal, da smo postali občutljivi za lepoto preprostega tehničnega predmeta, in kar je glavno, da nas je prepričal, da je lepota lahko povsod, tudi tam, kjer ni marmorja, zlata in svile. Tako mislita in čutita dobra sodobna arhitektura in urbanizem in je to njuno glavno notranje gibalo.
Ali ne bi bilo boljše, če bi naša likovna prosveta spodbujala tak način gledanja na sodobno umetnost, namesto da n. pr. naš največji ženski list po vzoru konservativnega pariškega lista, ki Picassu zameri simpatizerstvo s komunisti, razlaga posebnost slikar jevega dela z zvišanim krvnim pritiskom?
Edo   Ravnikar 1122