DUHovno ŽIVLJ€AJ€ LA VIDA €S Pl I? ITUA L “7** □ S¥ii^fäm®sb En la Nochebuena el Nino Jesus trae alegria a todos. Acude amoroso aün a las pobres familias ohreras, aün a los orfanatos. Aün al pobre huerfano 'e brillan los ojos cuando su modesto v pobre Nino Jesus toča hacia la noche a su ventana . . . Una monja, con la sonrisa en los labios, recibe bajo el arbol de Navidad a la chiquilleria que entra —huerfanos todos— y estrecha a čada uno de ellos contra su corazon. No se com0 es; pero en las fiestas de Navidad yo no tengo tanta listima de estos huerfanos verdaderos como dc los huerfanos modernos, que tienen padre / no lo tienen, cuya madre vive aün v con todo, no vive; de esos huerfanos que quizä reciben magnificos aguinaldos; pero les falta el requesito principal pa-ra alegrarse: el hogar familiar calido, nacifico, que les fue arrebatado por la politica descorazonada que int rodu j o en paises de la orbita humana en la ley el facil divorcio. (jGracias a Dios que. la republica Argentina hasta ahora supo mantenerse tim:e sin dar oido a las exi- 'OZLcn cTs&rhžnožt d nascrci Xn V krogu božičnih skrivnosti za\ljuču' jemo staro in stopamo v novo leto. Ver-nega človeka ti dnevi vselej zgrabijo za srce. Vzbujajo se nam prelepi spomini na dom, na vse tiste čudovite praznične običaje, \i so nam v tujem svetu \a\or mila pesem o naši mladosi in o naši veri, tern največjem bogastvu, kj nam ga je dala krščanska družina. Kjerkoli živimo, raztreseni po širnem svetu, povsod nam je božični čas vsako leto znova povod svetega čustvovanja, milo blesteč v vedno novi lepoti. In če bi tudi v tujem svetu ne mogli imeti vsega tega, \ar smo o božiču doživljali doma, verni slovenski človek, si bo tudi v najbolj samotnem in najbolj s\romnem bivališču ustvaril božično vzdušje, dvignil srce k nebu in zapel: Glej, zvezdice božje migljajo lepo . . . Sveta noč, blažena nož . . . Air niso prav jaslice z božjim Detetom tiste, ki riarn napravijo težo življenja znosno, k‘ nam oslade spomin na preteklost in s svojo milo lučjo svetijo v temno bodočnost? Ob jaslicah se določa vrednost naših zemskih dni in naša usoda v večnosti — ob jaslicah, nad katerimi žare one nepopisno lepe besede iz evangelija: „Bog je svet tako ljubil, da je dal Svojega edinorojenega Sina, da bi ae nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak imel večno življenje" (Jan 3, 16). In ce gledamo pomen božične skrivnosti u ivljenju sveta, ali ni res, da je prav ona središče človeške zgodovine? V Kristusu se dopolnjujejo veki starih časov, v Njem se začenja nova doba krščanstva. Ob Njem se odločajo usode naro- ALOJZIJ KOŠMERLJ dov in poedincev. On je početek m razlog vsega, kar biva in poroštvo vsega našega upanja. Edino le On razsvetljuje človeštvu njegovo pot in kadar ljudie Nanj pozabijo, gre njih pot v temo in propast. V svoji ^njigt ,,Betlehem“ pravi P. Faber: ,,Bog nam je dal božično skrivnost, da si jo vzamemo za predmet svo-jih misli in svoje ljubezni.“ Z vero v božično skrivnost zaključimo staro leto. S poživljeno vero v Kristusa, Zveličarja sveta, stopimo v novo leto. Na Njem naj se gradi še naprej naše zaupanje, ob Njem naj vsak dan dozoreva naša pripravljenost in naša zvestoba. POPOLNO ZAUPANJE V božičnih mašah beremo prelepe misli o Kristusu, ki rias morajo napolnili s popolnim zaupanjem Vanj. On je Sin večnega Boga Očeta, veliki Bog in naš Odrešenik- Njegovo ime je Čudoviti, Oče prihodnjega veka, Knez miru. Njegovemu kraljestvu ne bo konca- Narodi zemlje hrumijo proti Njemu in ljudstva si umišljajo prazne reči; Bog pa govori: Moj Sin si ti, danes sem te rodil . . . Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog. On je v začetku zemljo utrdil in delo njegovih rok je nebo; ona bosta prešla. On pa ostane, vedno isti je in Njegova leta ne minejo. Tvoj prestol, o Bog, je za vekomaj . . . Sveti Janez združi vso veličino učlovečenega Sina božjega v one mogočne besede začetka sv oj ga evangelija, \i ga beremo v tretji božični maši, sicer pa : njim navadno zaključujemo sveto mašo vsak dan, besede, katerih globine ne moremo nikoli doumeti: ,,V začet\u je bila Reseda in Beseda je bila pri Bogu in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku hri Bogu. Vse je po njej nastalo in brez nje ni nič nastalo, kar ie nastalega. V njej ie bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi in luč sveti v temi in tema ;c ?ii sprejela ... In Beseda je meso postala m med nami prebivala, in videli smo njeno slavo, slavo kakor edinorojenega od Očeta, polna milosti in resnice.“ — Besede, ki zaslužijo, da bi jih hvaležno ponavljali na golenih. Kristus je Bog, večna Beseda Boga Očeta, enega bistva z njim. pa različen v osebi. Po večnem sklepu božje ljubezni je postal človek, ti ostal Bog. Majhen slaboten leži v jaslicah, kakor se zdi cesto slaboten in šibek v Življenni Cerkve in sveta. Vendar je vsemogočen, ki mu ni nemogoča nobena reč; je neskončen, da ga naša misel nikdar ne obseže. On je ki mu ie dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. Tsjeumrljivi, večni Bog, \i vodi in določi usodo vseh stvari. To vero v Kristusa, Boga-Človeka moramo varovati vedno živo v srcih; vsak dan ii moramo v iskreni molitvi prilivati olja. da nam bo svetila z vsem svojim žarom na življenjsko pot. Ne dajmo si vzeti te vere za noben > ceno. Je prav zaprav le ta vera v Kri stusa in v njegov evangelij ono, za kur se splača živeti, pa tudi trpeti in umreti. ZAUPANJE V PREIZKUŠNJAH C e verujemo v Kzisusa in v Njegovo božjo moč, ali ne bo tedaj mirno naše srce tudi v viharjih in preizkušnjah življenja! Vera v Kristusa nam pravi, da je On nesmrtni Kralj vekov. ,Jezus Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke“ (Hebr 13, 8). Da On, ki vlada ves svet in vo- di vsakega človeka življenjsko pot, popolnoma pozna našo preteklost, sedanjost in prihodnost. Da more ve, kar hoče. Da je neskončno dobrotljiv in usmiljen Da nas ljubi, ker je naš Bog in naš Oče. V luči te vere se morajo razbliniti vsi strahovi, razpršiti vsi temni oblaki. Kristus gre z nami po življenski poti. Morda se nam cesto zdi, da nas vodi po stezah, k> ss P° naših mislih oddaljujejo od naših ciljev m upov. Ali On ve, kaj nam je v korist. Kar On stori, vse prav stori. Kristusu moramo slepo zau pati. Sveti Frančišek Šaleški pravi: „T{e preizkujmo nikoli radovedno božjih sodb." In sveti Pavel piše Rimljanom (1 1, 33—35): „O globočina bogastva in modrosti in vednosti božje, kak° ne' umljive so FJjegove sodbe in neizsledna Njegova pota! Zakaj, kdo je spoznal misel Gospodovo! Ali kdo je bil njegov svetovalec? Ali kdo Mu je prej kaj dal, da bi se mu povrnilo?“ Pa često le hočemo pregledavati vsa božia pota in preiskati Njegove sklepe In če ne gre po naše, se pritožujemo: Bog n: dela prav . . . Bog bi tega ne smel storiti, ne smel tega pripustiti . . ,,0 človek, — nam kliče sv. Pavel - kdo si vendar ti, da bi se odgovarjal Bogu? " (Rim 9, 20). Dajmo se vedno in v vseh stvareh vo-diti veri. Živimo iz vere. Bodimo poniž-ni. Prepustimo vse Kristusu. Zaupajmo Vanj popolnoma, slepo, brez pridržki. Gospod vodi naš korak in ga vodi v resnično in pravo srečo. Njegova sveta volja naj se zgodi v vsem, vedno in povsod. Je včasih trda, y vedno sveta in vedno polna očetovske ljubezni. Z našim svetniškim Baragom molimo, kadar nam je življenje težko: ,,Gospod*tvoja najsvc-tejša volia naj se zgodi. Kar hočeš, kakor hočeš, dokler hočeš KRISTUS Z NAŠIM NARODOM Tudi glede bodočnosti našega naroda se ne bojmo. Kristus ie vladar narodov zemlje, tudi našega, ki Mu je slo- ■uesno posvečal na svojih katoliških shodih. Dolgo že trpi naš narod pod strai-nrm nasiljem brezbožnikov. Preganjanje vere in Cerove v domovini postaja zad ■ nP čas vedno hujše. V narodu, \i je ž; poldrug tisoč let \atoliš\i, bi brezbožni trinogi v nekaj letih radi uničili vse, \a> ie katoliškega in božjega. Prav te dni beremo, da iim je žal, da niso i> letu 194' pobili vseh katoliških duhovnikov. Ne bojmo se, ampak verujmo z junaškimi Makabejci, da ima Bog tudi s tem strašnim preganjanjem našega ir toliko drugih narodov svoje posebne namene. V drugi ^njigi Makabejcev poročajo Judje iz Jeruzalema bratom v izseljenstvu o silnih strahotah, k1 so jih morali prestati pod brezbožnim sirskim kraljem Antiohom. Mučeniška kri je tekla v potokih, mučenci, med njimi sedem Makabejskih bratov z materjo vred, so umirali v najgroznejših mukah. Pa pišejo verni spoznavala: ,.Prosimo pa, da bi "je tisti, ki bodo to knjigo brali, ne po-hujšali nad temi žalostnimi dogodki; naj marveč mislijo, da je vse to prišlo nad naš narod ne za njegovo uničenje, am-Pak za njegovo zboljšanje“ (2 Mak 6, -). ' Tako tudi mi verujmo in zaupajmo. Satanu je odmerjen kratek čas, zato se mu mudi. zato tako strašno divja. Kristus pa nam govori: „T^e bojte se, jaz sem svee premagal“ (Jan 16, 33). Tudi satana bo pahnil v pekel, k° ho dopolnjeno število mučeni\ov, ki morajo biti umorjeni (Skr. Raz. 6, 11). O Brade in sestre! Pojdimo v novo leto Polni božične skrivnosti. Z živo vero u Jezusa Kristusa, našega velikega Boga ni -s Poln o hripravljenostjo, z neomajno zvestobo. Njegova pomoč nam je za gotov-'Jena: „Glejte, jaz sen: z vami . . .“ (Mt 28. 20). V 2 božično skrivnostjo v duši pokažimo svetu, v katerem živimo, kaj se pravi krščansko verovati, krščansko upati. „Nasa pomoč je v imenu Gospodo' vem- ki je ustvaril nebo in zemljo.“ BOŽIČNA MISEL Ko sta se srečala Zapad in Vzhod in je nebroj mališ\ih mrzlih trum zastrupljal duše in temnil razum, ko legije hodile so i’ pohod, da so kovale v spone sužnji rod, je množic jok in krik in hrum ohsvetil angelske peroti šum rodil si se na svet, Gospod. Spet si pletita dva sveta, vsak 'šče, kje sta meč m šlem 'ai’i plaz vojskaJ Vsa zemlja je k° Betlehem, kjer se je trla množica zajemi vse nas v svoj objem. Slavko Srebrnič JANUAR 1. Novo h to . Obrezovanje Gospodovo Danes se spominjamo obrezovanja Gospodovega, Marijinega materinstva in rojstva Gospodovega, ker je osmina božiča. Danes si tudi vošči mo srečno novo leto 1953! 4. Presveto line Jezusovo Praznovanje najsvetejšega imena. Svoje ime je dobil Jezus pri obre, zovanju. 5. Bedenji dan pred sv. Tremi kralji. Današnji večer je tretji sveti večer. Nocoj blagoslavljamo domove. Tudi je stara navada, da zapišemo nad vrata : 19 ‘G-j-M-j-B* 53 f$. Sv. Trije kralji - Razglašenje Gospodovo Spominjamo se treh dogodkov: molitve Modrih z Jutrovega, Jezuso vega krsta v Jordanu in njegovega prvega čudeža: spremenitve vode v vino v Kani Galilejski. Z vsemi temi tremi dogodki se je Jezus pred svetom razodel kot Bog. — Da našnji dan je tudi velik misijonski praznik. I I. Sv. Družina Jezusa, Marije In Jožefa Družinski praznik. 15. Sv. Pavel, prvi puščavnik Oblačil se je s palmovim listjem in jedel od njenih sadežev. Umrl je leta 347 v Egiptu, pokopal ga je sv. Anton. 17. Sv. Anton, opat. Egipčan. Spal je na golih tleh, mnogo noči je premolil, veliko se je postil. Umrl je I. 356 v Gor. Egiptu. 18. Stol sv. Petra v Rinili Po prvih binkoštili so se apostoli razšli po svetu. Sv. Peter je ustanovil Cerkev v Antiohiji, prehodil Pont, Kapadocijo in Bitinijo. Nato pa je krenil v poganski in razuzdani Rim. Njegovega prihoda v Rim in bivanja tu se danes spominjamo. 19. V goriški škofiji sv. Pavlin, škof (oglejski patriarh). Umrl 1. 802. 21. Sv. Neža, devica in mučenica. Mučili so je v začetku 4. stoletja v Rimu. Upodabljajo jo z ovco v rokan. 24. Sv. Timotej, škof in mučenec. Doma iz Listre. Pavlov spremljevalec na potovanjih. Sv. Pavel ga je posvetil za efeškega škofa. Kasneje mu je tudi pisal dve pismi: eno iz Laodi-ceje, drugo iz Rima. Obe sta ohra njeni v sv. pismu. Efežani so Timoteja kamnali koncem 1. stoletja. 25. Spreobrnitev sv. Pavla Spomin enega največjih dogodkov v življenju mlade Cerkve: preganjalec Savel se je spreobrnil v apostola narodov. 2 7. Sv. Janez Zlatoust, škof, spoznava-lec in cerkveni učitelj. Doma iz Antiohije. V Carigradu je pridigal odločno proti razvadam dvora. Dvakrat je bil pregnan. Mnogo je trpel v izgnanstvu. Umrl je 14. sept. 407 v Komani v Pontu. Pij X. ga je proglasil za patrona pridigarjev. 29. Sv. Frančišek Šaleški, škof, spozna-valec in cerkveni učitelj. Doma iz bogate družine. Odlično je deloval proti kalvinizmu zlasti v Ženevi. Spreobrnil je 72.000 krivovercev-Umrl je 28. decembra 1622 v Lyo-nu star 55 let. Od njegovih spisov je znana zlasti „Filoteja“. 31. Sv. Janez Boško, spoznavalec. Doma iz severne Italije. Ustanovitelj salezijancev. Zlasti mladino je hotel pridobiti za Kristusa. Umrl je 73 let star leta 1888 v Turinu. « PASTIRJEV GLAS „NA SVETU BOSTE IMELI STISKO" (Jn 16. 33) Mimo te Jezusove napovedi tudi leto 1953 ne bo šlo. Nadaljeval se bo boj brezbožnega komunizma zoper krščanski svet, svobodni narodi se mu bodo ustavljali, Cerkev z verniki bo skušala ohraniti vero v Boga in ne bo klonila Pred naraščajočo silo brezboštva, zanašajoč se na Odrešenikovo besedo: „Zaupajte, jaz sem svet premagal.“ Že zaradi tega boja, ki se bliža odločilnemu višku, bomo katoličani -meh sthko Sveti o;: je nedavno dejal, da od časov hunskega kralja Atile (pred 1500 leti) krščanstvo ni bilo v takšnih nevarnostih. V to borbo smo vsi potegnjeni. Vsak ima svojo nalogo, da jo re zelena veja. SLAVKO SREBRNIČ tem delovanju izražajo, je opozoril na pravo poslanstvo, ki ga imamo v sedanjem času, ko komunizem napada in ruš: vero v Boga. Takole je povedal: „Čas )e, da prav vsi posvetimo naša srca resničnemu in edino pravemu poslanstvo. Ljubiti Gospoda našega Boga 'z 'vsem srcem, z vsem spoznanjem, s celo dušo in vso močjo, našega bližnjega pa kakor 5.1 mega sebe.' Ljudje, ki nosijo v sebi ogenj obojne ljubezni, do Boga in dn bližnjega, bodo sposobno orodje v božjih rokah, s katerim bo raztajal led sovraštva in laži v človeških srcih. In komunizem se ho razlegal kakor tajajoči -c led. Papež Pij XI. isto misel na razne načine vedno znova in zopet povdarja m jo priporoča v sen: katoličanom sveta. Trinajstega septembra leta 1952 je govoril o delu za mir med narodi in opozoril na položaj v svetu, 'v je poln laži, prevare, zvitosti in zahrbtnosti, hlimbe in potuhnjenosti, kjer drug drugega va- rajo, eden pred drugim resnico zakrivajo in svoje misli skrivijo. Taka nenravna miselnost ne more voditi k dobremu koncu. V ta svet morajo kristjani vnesti novega duha, Kristusoveg i duha, kakor ga je izrazil v svoji pridigi na gori: duha medsebojnega spoštovani t m razumevanja, duha resnice, pravice n ljubezni v Kristusu. Iz tega duha se b.< jio rodil mir, ki ga razbičani narodi žele, kakor iz dobrega drevesa 'raste žlaht :n sad. Velika in težka naloga katoliškiii ljudi na svetu, pravo angelsko poslanstvo, podobno onemu, ki so ga imeli an geli ob rojstvu Odreenik <: „ ... in m r ljudem na zemlji. . .“ Tudi v to poslanstvo je vsak izmed nas uvr'zen. Vsak ima svojo nalogo, da jo tam, kDr živi in dela, vrši: da živi resnično krščansko, iz ljubezni do Bega in do sočloveka. Mi smo majhni in ma opomembni v zboru narodov in držav. Člani malega naroda smo, in mi v izseljenstvu smo še tega malega naroda le drobec, zato pač ne moremo kdo ve kaj učinkovitega -lo-riti za prenovitev ozračja in duha med narodi. Moremo i.i moramo pa luni dvojne ljubezni obnoviti m oživotv iriti med seboj. Monsignor O man, šenn 'v-renški župnik v Clevelandu, je za nov J leto 1952 to našo nalogo po gorenjsko domače povedal: To življenje je t malem iste temne sile, ki delujejo v ve likem v ogromni borbi brezbožnih si. soper Boga. V človeški naravi, po izvil-neir grehu pokvarjeni, roe uničevalne sile in strasti, ki se vedno zopet, zdaj tu zdaj tam, vzbude. Iz sre a v* dviga mala jeza v družini, kakor tudi srdito sovraštvo, ki povzroča smrt milijonom. „Iz srea prihajajo hudobne misli" in vse vrste hudobij in zločinov, trdi Jezus. Ni slučajno, ampak zelo utemeljeno, da nas Cerkev navaja moliti: „Jezus, krotki in iz srea ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu!" V sebi bomo pravega Kristusovega du ha toliko obnovili, kolikor bomo svoje srce Jezusovemu Srcu pviličili, in toliko borno svoje poslanstvo v sedanjem času izvrševali, in v toliko nam bodo stiske tega življenja v zveličanje. Škof GREGORIJ ROŽMAN Ce bi umiral hudič... Ljudje, ki so izgubili vero, radi ime. nuiejo v današnjih časih vero prazno-vel'je. Toda to ni nič novega. To so delali tudi že v prejšnjih časih. Pred dvesto leti je živel na Francoskem brez božni filozof Voltaire (izgovori: Vol-Idr). Med drugimi je pripravil ob vero tudi grofico Chatelet. Ta dama je imela Potem navado, da je vero imenovala Praznoverje. Ko pa je zbolela na smrt, ni bila več gotova, ali je vera praznoverje. Vprašala je tedaj Voltairje, če bi •hogoče vendar ne bilo dobro prejeti zakramente za umirajoče. Tudi brezbožni filozof ni bil popolnoma gotov, ali le vera le praznoverje, in ji je odgovoril: „Izvolite to, kar je bolj gotovo!" Z drugo besedo: Sprejmite zakramente *a umirajoče! Bolnica je poslala po duhovnika, ki pa je prišel ko je bila že mrtva. Tudi Volteaire je zbolel na smrt. Ta človek, ki je prej vero tako sramotil, le tedaj sam poklical duhovnika. Obžaloval in preklical je napade na katoliško Cerkev in je prejel sv. zakramente. Zopet je ozdravel in je ponovno zapadel prejšnjemu sovraštvu do Cerkve. Ko pa je zopet nevarno zbolel in poklical po- novno duhovnika, ta do njega ni mogel priti, ker so mu njegovi brezbožni to vuriši to onemogočili. Bilo je 20 let prej, 25. februarja 1758, ko je Voltaire rekel: ,,V dvaj- setih letih bo gospod Bog imel dopust." Večkrat je tudi rekel: „Naveličal sem se že poslušati, da je 12 ribičev ustanovilo Cerkev. Dokazal bom svetu, da jaz sam zadostujem, da jo uničim.“ Kakor vidimo, se mu ta dokaz ni posrečil. Toda kaj je bilo z onimi dvajsetimi leti? Delopust je res prišel, in sicer ravno po dvajsetih letih je jemal Vol tair slovo od tega sveta. V obupu. Preklinjal je svoje prijatelje, ker niso ho teli iti po duhovnika. Praskal je obraz in kričal: „Pekel vidim odprt, zakrijte mi ga, zakrijte mi ga! Zapuščen sem od Boga in od ljudi. Hudič je tu, ki me grabi." Z groznim krikom je izdihnil dušo. Eden od navzočih je rekel: „če bi hudič umiral, bi ne mogel drugače umreti." To je krepko povedano. Voltaire je umrl 22. februarja 1778. Kje je zdaj njegova duša? » KRŠČANSKI IDEALIZEM PROTI ŽIVUENSKEMU MATERIALIZMU Slovenski katoliški shod v Izseljenstvu, ki se je lani vršil v Buenos Airesu, je ugotovil, da ne more uspeti katoliška reforma med nami, če se ne upremo življenskemu materializmu in ne postavimo svojega življenja zavestno na krščanski idealizem. V prvi resolu-eiji katoliškega shoda smo zato sklenili, ,,da hotno odpravljali iz sebe živ-ljenski materializem in da hočemo za temelj svojemu življenju postaviti krščanski idealizem.“ Ugotovitev katoliškega shoda In naš sklep na njem sta bila popolnoma pravilna. Katoliške reforme med nami ne ho in je tudi biti ne more, ako ne izvršimo v sebi gornje resolucije. Pa ne samo reforme ne bo, marveč bo samega katoliškega življenja v nas vsak dan manj, ako ne postavimo v sebi zavestno krščanskega idealizma proti življensskemu materia-liazmu. Gornjo resolucijo moramo vzeti resno. Bi'a bi vel ka škoda, če bi ostala le na papirju. „Duhovno življenje“, ki mu je zelo na tem, da bi se po našem katoliškem shodu začrtana reforma v nas tudi izvršila, bo zato skozi vse leto govorilo o krščanskem idealizmu in kazalo na razlike med njim in življen-skint materializmom. če naj iztrebljamo iz sebe življenski materializem in postavimo svoje življe uje na temelj krščanskega idealizma, moramo naprej DOBRO VEDETI, KAJ S TEM HOČEMO, če ne bomo tega dobro vedeli, ne bomo storili nič ali vsaj uspešno opravili ne bomo nič. Ostalo bo vse le pri frazah. Besedi življenski materializem in krščanski idealizem se na žalost večkrat uporabljata le kot lepi rečenici, ki jih v zanosu sprego vori navdušen ljudski govornik, poslušajoče občinstvo pa jima zaploska: na-beden, ne govornik ne občinstvo, pa ne ve, zakaj prav za prav gre. Ni zadosti, če le približno veš, kaj gornji dve be- DB. ALOJZIJ ODAR sedi pomenita. Po zamisli katoliškega shoda naj bi bili borba proti življenskemu materializmu in graditev na krščanskem idealizmu Ideji silnici, ki naj bi preoki'enili naše duhovno življenje. Ideje pa, k| naj Imajo tolikšno moč v sebi, nam morajo biti popolnoma jasne. Trenutno dejanje pač moreš napraviti pod vplivom nejasne misli, toda svojega življenja ne boš reformiral pod vplivom take misli, zlasti ne tako korenito, kakor to pričakuje krščanski idealizem. Dobro moramo vedeti, kaj noj odpravljamo iz svojega življenja in kaj naj postavimo kot temelj svojemu življenju, kot nam naroča resolucija našega katoliškega shoda, če pravi ista resolucija, da je prvo življenski materializem drugo pa krščanski idealizem, moramo pač dobro vedeti, kaj je prvo ia kaj je drugo. Razpravljanje o tem gotovo ni odveč. Gornja resoluciua je namenjena vsem katoliškim Slovencem v izseljenstvu, ne le tej ali oni skupini med njimi. Vsi naj bi odpravljali iz sebe življenski materializem in vsi gradili svoje življenje na temelju krščanskega idealizma. \rsi torej moramo dobro vedeti, kaj nam hoče povedati prvi in kaj drugi izraz. Začnimo z življenskim materializmom, ki ga moramo odpraviti iz svojega življenja. Kaj je življenski materializem? FILOZOFSKI MATERIALIZEM Besedo MATERIALIZEM jemljemo v dveh pomenih, prvi je filozofski, drugi pa nraktično-etični pomen te besede. V prvem pomenu nam nomeni nauk, da biva samo materija. Vse je samo snov, tvar, telesnost ali pa tvor in pojav snovi. Po materializmu torej ni duha poleg snovi, človek torej ni se- id stavljen iz telesa in duhovne duše, marveč iz telesa in materialne duše, ki je proizvod snovnih sil. če torej duha ni. tudi ni najpopolnejšega duha, ki mu pravimo Rog. Zato je materializem nujno brezbožen. Zanikuje Roga, pa tudi duhovno dušo človeka, zato tudi nje neumrljivost. Materializem je FILOZOFIJA KOMUNIZMA. Komunizem je zelo dosleden v brezbožnem materializmu. Lenin pravi: „Marksizem je materializem, že kot tak je nasproti religiji neizprosno sovražen, prav tako kot je bil mate-cialiaem enciklopedistov v 18. stoletju ali Feuerbachov materializem. To je nedvomno. Toda Marsov in Engelsov dialektični materializem gre dalje od enciklopedistov in Feuerbacha, ko uporablja materialistično filozofijo na pod-ročju zgodovine, na področju družbenih znanosti. Z religijo se moramo boriti, to je alte vsega materializma in torej tudi marksizma“ (Socializem in religija, CZ, Ljubljana 11)40, liti). Lenin jasno pove, da je materializem im) svojem bistvu brezbožen. Vere ne more trpeti. Tak je vsak pravi materializem, ki je dosleden. Kakor nobena religija, ki je vredna tega imena, ne more trpeti materializma, če je dosledna, tako materializem ne mo; e trpeti religije. Nobene religije ni brez Roga in duhovne du-®e- Materializem pa zanikuje oboje, *k)ga in dušo. To zanikanje je za materializem bistveno. Zakaj, če Rog in duhovna duša bivata, je materializem nemogoč Rej med materializmom in religij,, je zato nujen. Nobeno taktiziranje ga ne more preprečiti. Tu gre nujno na izbiro med dvema izključujočima se možnostimo. Prav pravi Lenin, da je borba z religijo „abc vsega materializma". DIALEKTIČNI MATERIALIZEM krav posebej pa se pokaže nasprotovanje materializma religiji v DIALEKTIČNEM MATERIALIZMU, ki ne °staja samo znanstveni filozofski sistem, kakor jih je mnogo drugih, marveč uporablja materialistično filozofijo pri razlaganju zgodovine in družbenih znanosti sploh. Ime dialektični ima po takozvani dialektični metodi, ki jo je Marx, začetnik po njem imenovanega marksizma. Dialektični materializem. Ki |M> nemškem filozofu Heglu povzet se imenuje rum historični materializem, uči, da se vrši ves gospodarski in tudj kulturni razvoj dialektično, to sa pravi IM) nastajanju iz nasprotij, po formuli afirmacija — negacija — negacija negacije ali nova afirmacija na višji stopnji. Ves razvoj po nastajanju iz nasprotij pa se vrši zgolj po materialnih in gospodarskih nagibih. Za gospodarskimi spremembami pa nujno sle. de tudi kulturne spremembe v veri, morali, pravu in tako dalje. Vera kot taka le ovira gospodarski razvoj. „Rog — piše zopet Lenin — je predvsem skupek idej, ki so se rodile iz položaja človeka, katerega z vso silo tlačita tako priroda kakor tudi razredno zatiranje, je skupek idej, kj utrjujejo to tlačenje in uspavajo razredno borbo“ (Pisma Gorkemu, CZ, Ljubljana 1946, 68). Ve-la je „opij za ljudstvo,“ ki omamlja ljudi z neresničnim, umišljenim svetom ter jili onesposablja za razredno borbo. Vsag bog — piše zopet Lenin Gorkemu — je kuga. . ., vsakršna religiozna ideja, vsak misel o kakršnem bogu, celo vsako koketiranje z bogom je neizrekljiva podlost“ (E*isma Gorkemu 64). l*o dialektičnem materializmu je vera neumna utvara. Je fantastičen odsev v glavah ljudi vnanjih naravnih in družbenih sil, ki sj jih ljudje niša znali razložiti (Engels). Pred znanostjo pa vera izginja kakor megle pred soncem. Je pa ta neumna utvara ljudem silno škodljiva, ker zavira razvoj. Vera ho - ieer ob znanosti sama po sebi propadla, toda njen propad je treba pospešiti. Treba se je torej boriti proti veri. Ni j,a vsak način borbe proti njej pravilen. „Z religijo se je treba znali boriti,“ je zatrjeval Lenin, če veri napoveš boj z velikim hrupom, je to „najboljši način, da se znova oživi zanimanji- z-j religijo in se otežkoč* dejansko odmiranje religije“ (Socializem in religija 24). Vero je treba izpodkopavati, ne pa preganjati s surovim nasiljem. Takšna sta torej teorija in praksa dialektičnega materializma, ki je najbolj dosledno izveden materializem. Po svoji notranji vrednosti je dialektični U materializem prav tako prazen, kol je bil prazen materializem eneiklopedistov ali Feuerbacha ali Moleschota ali Hiik-k la. Pred znanost jo ne vzdrži. Duhovni •svet je namreč dejstvo, ki ga ni mogoče tajiti ali na razložiti s samo materijo. Iz tega pa ne sledi, da je dialektični materializem brez pomena. ali da ni nevaren. Zelo naiven bi bil, kdor bi g» postavljal ob dinge materialistične sisteme kot ravnega njim. Po notranji vrednosti pač ni nič boljši od njih, toda njegova moč je v tem, da je ,,uradna“ filozofija komunizma. Komunizem mu pomaga z zunanjimi sredstvi k teinu, da se vzdržuje in širi med ljudskimi množicami, Zato je tudi razumljivo, da je n, pr. Katoliška Cerkev do njega ali bolje rečeno do komunizma, čigar urad. iij, filozofija je dialektični materializem, čisto v drugačnem razlite-ju kot n. pr. do Moleschotovega materializma, čeprav sta teoretično oba, dialektični materializem kot Moleschotov, brezbožna. Komunizem Cerkev že sto let sem obsoja, vedno bolj slovesno in ostro, svari pred njim, prepoveduje vsako sodelovanje z njim, izobčuje tiste, k; g.i izpovedujejo, med tem ko kak drug materialistični sistem komaj zabeleži. Materializem, smo rekli, ne pozna Itoga ne duhovne duše, zato tudi ne svobodne volje ne neumrljive duše. Dosledno ne prizna nobene božje postave, prav tako ne odgovornosti človeka pred Begom. Po svojem bit tvu je torej amoralen. S tem pa ni rečeno, da ne prizna odgovornosti človeka pred družbo. Kako to odgovornost utemelji, je drugo vprašanje. Komunizem n. pr. ukazuje svojim priuadnikom službo skupnosti, prezir pred smrtjo, pogum v iMijn z razrednimi nasprotniki, precej visoko seksualno motalo, kadar mu «o kaže. Zahteva i esno tlelo in nalaga odgovornost za uspeli. Komunizem je torej v piaksj veliko bolj resen življem ki sistem, kot pa bi sledilo iz njegove osnove teoretičnega materializma. ŽIVLJENSKI M AT K |{ IA U ZE M Dekli smo, da jemljemo besedo materializem v dveh pomenili. Pr v j je filozofski in o tem smo dosedaj govorili. Drugi na je PKAKTIt XO-F.TIcWi PONI E\ TE BESEDE. V tem pomenu nam zaznamuje prat tirni iri »adevanje h tvarnih in čutnih dobrin in užitkov. Tit pomen imamo na misli, kadar o kom rečemo, tla je materialist. Nočem s tem reči, da ne priznava duhovnega sveta ne Doga ne duhovne duše. ue trdimo, da jept ipadr.ik n.ateri i .istEnegg. svetovnega nazora v filozofskem pomenu besede, marveč hočemo z označilo materialist le to povedati, (|« v življenju ver i samo ali skoro da samo t varne in čutne dobrine in užitke, .lasno je, ;la more biti kdo v tem pomenu bolj ali manj materialist. Zato se včasih povzpnemo do trditve, da je ta in ta popoln materialist. Materializmu le v iste, ki je torej svojevrstna življenska praksa, pravimo ŽIVLJENJSKI MATERIALIZEM. Ta materializem je v nasprotju z vsako nravnostjo, ki je naravnana na Doga, zlasti pa 5 krščansko. Temelj nravnosti je Beg. ve bi Doga ne bilo, bi torej nravnost zgubila svojo nujno oporo ■» smi. r*el. Živi jenski materializem pa je življenje, kakor da bi Boga, duhovne duše, odgovornosti pred Bogom in neumrljivosti duše ne bilo. Ljudje, ki so zašli v ta materializem, z besedo ne taje Doga in posmrtnosti, toda žive tako, kot da Doga in posmrtnosti ni. Za Boga se kratko malo ne menijo ali vsaj dostj ne. Dog in kar je duhovnega jih ne interesira. življenski materializem označujejo pridobivanje samo materialnih dobrin, želja po uživanju, skrb za lagodnost in beg pred trpljenjem. Kakor vidite, za kaj duhovnega ni nobe -nega mesta v tem načinu življenja. Lahko je uvideti, da je filozofski materializem, o katerem smo zgoraj govorili, močna pobuda zu življenski materializem. Oe Doga ir duhovne duše v i esniei ni, je >»ač življenski materializem upravičen in pameten način življenja. Dekli pa smo, da so možni primeri, ko se teoretični materialist zaradi vzrokov, kj ne slede iz njegovega filozofskega sistema, ustavi pred živ. (jenskim materializmom in tun ne zapade. Tako komunizem zadržuje mase pred življenskiui materializmom, ki je logična posledica njegove uradne filozofije. Življenskega ma terja lizin,, je v svetu veliko, tudi med takimi, ki ne izpovedujejo filozofski materializem. Poželenje v nas nas vleče vanj. Kdor se mu •s silo ne upira mu zapade. Lahko je uvideti, da je življenski materializem smrt za duhovno stremljenje. Zato je pač razumljivo, da ni mogoča katoliška reforma, če ne pa-tiino budno na pojave življenskega materializma v sebi in jih iz sebe ne odpravljamo. če mi gre v življenju samo Z:l denar, komodnost in užitek, če poleg tega trojnega ne poznam ničesar, sem popolen materialist. Materializmu pa ■napadam tudi, če postavljam materielne dobrine in užitke pred duhovne dobri-ne. FILOZOFSKI IDEALIZEM •‘roti življenskeinu materializmu mo-‘anto naglašati KRŠČANSKI IDEALI .M. Na katoliškem shodu smo sklenili, da hočemo postaviti krščanski idealizem za temelj svojemu življenju. Kalter materializem nam tudi idealizem Pomeni več stvari. Treba ie dobro raz. 'kovati med posameznimi pmlieni te >psede, da ne zaidemo v zmoto. Besedo idealizem moremo jemati ali 1 filozofskem ali v praktično.etičnem ali v estetičnem pomenu. | rvi poinen te besede je torej filozof . s*ti. Tu, v filozofiji, pa pomeni ideali-lw,u več stvari, ki se med sabo na daleč razhajajo. ^>a splošno pomeni idealizem najprej '•aziranje, da n= resnično in upravičeno sam,, to, kar je snovnega, samo snovne ' obrine in telesni užitki, temveč da je poleg snovnega sveta in nad njim še 1 ll,S° kraljestvo, kraljestvo duha, in 1 a elovek mora hrepenet, pred vsem po duhovnih dobrinah in netvaniih ciljiii ( Aleš Ušeničnik). Ta idealizem je torej 1 nasprotju z materializmom. Po materializmu je vse samo materija, no idealizmu je poleg snovnega sveta še kra. .aljestvo duha. Po materializmu naj si človek prizadeva samo za tvarne dobrine in užitke, po idealizmu imajo du-' •ovne dobrine prednost pred tvarnimi. Zato mora človek hrepeneti predvsem P<> duhovnih dobrinah. Nadalje uči ta idealizem, «la človek VRAČAL SE JE S PLESA s\ozi prvi svit - -\a\or použit od ugaslega \resa . . . ,, Prijatelj, — ta\o, tam\aj vso noč si bil, ta\6 si se za Kristusa boril, Za prenovitev sveta? ; Doma, i on\raj atlantskih voda i pa pleto i vence i za nas, junake, ! da nas z njimi sprejmo \ot Kristusove vojšča\e m mučence . . . Kdo naj to opraviči?“ Pogledal me je zviška in ošvr\nil z očmi \ot Z biči : ,,Umej že, ume j, sodobni farizej: Odvezo mi daje brez tvoje obsodbe in graje vse umevajoča, vse opraščajoča ljubezen svetega Frančiška!“ BOGDAFf BUDFJIK resničnosti duhovnega sveta ne more dosečj s čuti, kakor dosega z njim tvami svet, pač pa resničnost duhovnega sveta spozna človekov um in jo zre v Idejah, človekov um tudi spozna, da je ves snovni svet ustvarjen po nekih večnih idejah, človekov um nekako ben* te ideje v svetu in se po njih dviga k izvoru vseh idej. Ta idealizem je pravilna filozofija. Naperjen je pinti materializmu, kakor 'mo videli, ne pa proti realizmu. Tvarni svet priznava. Trdi, da biva tvarni »vet neodvisno od človekove ideje. Imenuje pa se v filozofiji idealizem tudi tisto zmotno naziranje, ki uči, da je snovni svet le tvorba duha ali do je snovni svet le videz, resnična pa samo ideja. Tako je n. pr. angleški filozof Berkley (10X4—1753) učil takozvani «kozmičnj idealizem. Zanikal je realni svet. O tein svetu okrog nas, pravi, bivajo le predstave, ki jih Bog povzroča v našem duhu. Dejansko pa snovnega »veta ni. Bivajo torej le Bog, duhovi in ideje, ne pa tvarni svet. Iver Berkley-jev idealizem zanikuje realno bivanje sveta (Kosmos), se imenuje akozmični idealizem. Tretjič pa se v filozofiji idealizem imenuje tudi nauk, ki pravi, da naš um spoznava samo ideje, bodisi da s<> te ideje le tvorbe našega uma, torej subjekta, ki jih ima, odtod ime subjektivni idealizem ali subjektivizem, bodisi da so te ideje nekaj same. na. sebi, odtod objektivni idealizem alj objektivizeni. Kakor sledi iz povedanega, se beseda idealizem v filozofskem smislu uporablja v različnih pomenili. A' nemški filozofiji II). stoletja so nastopale različno zmotne idealistične smeri, n. pr. Kantova, Fielitejeva. Sehellingova, Heglova. Te napačne idealistične filozofije je proučeval Marx in jih zavrgel ter se oprijel grobega materializma; na njeni je zgradil marksizem; njegov dialektični materializem je postal uradna filozofija komunizma. Gornjega o filozofskem idealizmu bi ne razkladali,, če bi ne bilo še danes aktualno. Komunizem se namreč še vedno zaganja v idealizem: proti njemu zagovarja svoj „znanstveni realizem“. Dokazi na, kj jili komunizem pri pobijanju idealizma uporabljajo, veljajo pač proti zmotnim idealističnim filozofijam, ne pa proti idealizmu v splošnem pomenu besede, kj smo ga omenili na prvem mestu. Zato smo rekli, da je treba pri besedi idealizem dobro razlikovati. Na komnnističnj strani ne razlikujejo. ŽIA L4ENSK1 IDEALIZEM Pri materializmu smo videli, da prehaja iz filozofske teorije v življensko prakso. Isto srečujemo tudi pri idealizmu. Zato moramo poleg filozofskega pomena besede razlikovati še praktično etični pomen. A’ tem pomenu nam idealizem pomeni vero v veljavo nravnih idej in nesebično notranjo pripravijo, »ost uresničiti ideale tudi za ceno žrtev, človeka s tako vero in tako pripravljenostjo imamo v mislili, kadar komu rečemo, da je idealist. Idealist nam torej pomeni nasprotje z življenskim materialistom. Ima pa seveda beseda jdealist več odtenkov. A ča.sili jo rabimo tudi v zaničljivem pomenu,- toda to n| njen pravi in prvi pomen. ^Hijenskemu materializmu daje veliko oporo in pobudo filozofski materializem. Prav za prav se gradi na njem. A še veliko večji meri velja odvisnost prakse od teorije pri idealizmu. Idea-Izem v praktično-etičnem pomenu besede izgubi vsak smisel, če ni uteme-Ijen teoretični idealizem. Življenski materializem gre za gonom k slabemu nagnjene človeške narave, etčnj idealizem pa se mora tem nagonom ustavljati, zato mora biti trdno umsko utemeljen, drugače ne bo vzdržal. ESTETIČNI IDEALIZEM Rekli smo zgoraj, da govorijo tudi » idealizmu v estetičnem pomenu. Pod estetičnim idealizmom umevajo v upodabljajoči umetnosti tisto strujo, ki trdi, da naj umetnost predstavlja na čuten način v pojavih spečo idealno vsebino; šele to predstavljanje n jo uživa pater Pij, drago proda a3o (]a sploh ne govorimo o podobicali n spominčkih, ki jih nadležni trgovci vmijujej,, obiskovalcem patra Pija. ■ilev l>|j vse to ve, a si ne more po Ohl"1'*1' ^unaJ samostana njegova mst nima več moči. On ostaja pre-rh°Sf ll>^ovnik. bi Rp v vseh dolgih le. 1 svojega blagoslovljenega delovanja ’jjK spremenil. Svetloba in senca, do mljija in resnica obdajajo že legendarno pojavo patra Pija. Nad njim pa 1 skrbno oko sv. Cerkve in redovnih Predstojnikov, da ostane njegovo de-ovanje vedno v korist duš in čast bV3°- JOE JUCK NAŠ SVETI VEČER V TUJINI Vsi nocoj doma bddimo, pričakujmo ]ezušč\a, vse težave pozabimo, sveta noč je \ nam prišla. Pokropimo, pokadimo, stanovanja kot doma, jaslice si naredimo in molimo Jezusa. Rožne vence tri molimo, Kralj ljubezni rojen je, vsi se med seboj ljubimo, v Bogu veselimo se.k V.hlevček vasovat pojdimo vsi k Klanji, Jožefu, Dete Jezusa prosimo, naj človeštvu da miru. Kakor nekdaj v domovini srečni bojmo ,,sveto noč'J da delilo nam v tujini božje Dete bo pomoč. Sveta noč je odrešenje dala dušam vseh ljudi; v njej tolažba in življenje nam izseljencem žari. Gregor Mali MWWVWVW.AA/WVWVWWI/UVWWVWWWWWWWWWWWWUWWV. REDOVNICO SO HOTELI KRIŽATI Francosko poročilo iz Hong Konga pravi, da je skupina kitajskih komunistk prosila policijo, da bi ‘"rižala redovnico. ki je bila že 1 5 lot ravnateljica v katoliški bolnišnici v Chaotungu. Te komunistke so prinesle tudi trnjevo kro no, da bi jo položile na glavo svoji žrtvi. Več mesecev so se trudili komunisti. da bi nahujskali ljudstvo proti redovnici. pa niso ničesar dosegli Policija je zahtevala za križanje določeno število oseb, ki bi se izrekle za tako kazen, a ni tega dosegla. Zato so jo izgnali s še petim; drugimi redovnicami jn zdravnikom. ADAM IZ PRAHI Z KM l,.l K VZKT Vsaka stvar ima svoj začetek. Nebo in zemlja ga imata, pa tudi vse, kar obstoji in živi na njej. Vse je ustvarjeno do vsemogočnega Boga. Vse. Tudi človek. Ta sam vase zaverovani kralj stvarstva ni od vekomaj, ni sam od sebe. ampak prav tako od Stvarnika ustvarjen. Je pa vendar velika razlika med stvarjenjem ostalega stvarstva i t stvarjenjem človeka Svet je 'končno Bog ustvaril za človeka; človeka pa ho če ustvariti zase. Zato ga ustvari po svoji podobi, po duši; ki je netelesna, neumrljiva, obdarjena z razumom in z voljo svobodne odločitve (sv. Avguštin). Vse to niso bolj ali manj duhovita razmišljanja človeka, ampak sloni trdno na poročilu knjige vseh knjig, na sv. pismu. Svetopisemsko poročilo govori i>o svoji obliki in vsebini preprosto, pa jasno o tem. ..Bog je rekel: Naredimo človeka po svoji podobi in slič nosti (Gen 1, 2G). In Bog je ust varil človeka po svoji podobi“ (1, 27). Na drugem mestu: ..Tedaj je naredil Go spod Bog človeka iz prahu zemlje in mu vdihnil v obličje oživljajočega duha. Tako je postal človek živo bitje z razumno dušo“ (Gen 2, 7). Prvj človek. Adam. iz zemlje vzeti. že samo te kratke ugotovitve prvih poglavij knjige vseh knjig nam dajo slu. titi o izrednem položaju tega zadnjega v sklonu božjega stvarstva ustvarjenega Adama. Zadnjega po času a prvega po odličnosti in pomenu. Saj nikakor ne moremo in nočemo slediti onim, ki bi radi videli v prvih poglavjih sv. Pisma le predelavo pravljic in legend prana-rodov. Mi verujem0 sv. Cerkvi, nezmotljivi učiteljici večnih resnic, da ni mogoče dvomiti o zgodovinski vrednosti svetopisemskega poročanja v prvih po glavjih, kadar govore o stvareh, ki tičejo osnov krščanskega verovanja kot BORIS KOMAN so med drugimi stvarjenje vesoljstva v času po Bogu, stvarjenje človeka Adama in prve žene, prvotna sreča prastar-šev in vsega s tem v zvezi. (Prim. odgovor Biblične komisije z dne 30. junije 1909 pod točko 3.). Jasno nam je, da je človeško telo Bog naredil iz stvari dušo pa iz nič. Ni torej produkt nekega slepega razvoja v stvarstvu, ki naj re je končno izoblikovalo v nekakšnega človeka. Posebno ne brez izrecnega posega Boga Stvarnika v vse to. In spet ni človek 'e neka višje razvita žival, ki s telesno smrtjo premine za vedno kot vsaka žival, ampak je sestavljen iz dveh sestavin, iz duše in telesa, od katerih je d a 1 r č odličnejša duša, Ta duša ima um in svobodno voljo. Po njej je človek Bogu podoben. (Primerjaj Verouk III. Ljubljana 1 943) ODLIČNI ADAMOV POLOŽAJ V STVAItSTVV Z vsem tem naštevanjem smo samo d lno osvetlil ■ izredne odlike, ki jih je bil deležen Adam ob svojem stvarjenju. Ustvarjen je bil, da zavzame izreden položaj v stvarstvu. ,,i vodi s svojim odličnim razumom, ki mu pomaga dati vsaki stvari pravi po men i-i ji določiti mesto, ki ji gre, s svojo krepko, za vse dobro zavzeto voljo. Kako srečnega se je moral počutiti Adam v tem božjem stvarstvu, vzvi šen nad njim in od Boga za vladarja mu postavljen! V njem ni bilo nobenega neskladja, nobenega spora med duhom in telesnostjo. Nobenega slabega nag. njenja, ki bi mu kalilo jasen pogled v širni svet. Nobene strasti, ki bi mu grenila življenje, ali bi mu zadajala dušno ali telesno bolečino. Poleg vsega tega je bil povzdignjen po posvečujoči mi losti božji v višji krog prijateljev božjih in oproščen celo telesne smrti. Srečni, od Hoga tako odlikovani plemič je kaj lahko spoznal ta svoj izredni položaj pod božjim soncem. Manj kalo mu je samo bitje enakovredno, da bi z njim mogel deliti svojo srečo in v dvoje peti Stvarniku Bogu. In še to željo mu je Bog tako lepo izpolnil. l’o. slai je Adamu trdno spanje, in ko je zaspal, je vzel eno izmed njegovih reitet- in naredil iz rebra ženo in jo pri vedel Adamu. Adam je imenoval svojo ženo Eva. In Bog ju je blagoslovil (Prim. Gen 2. 21—22). On in vsi njuni potomci naj v prijateljstvu z Bogom Stvarnikom uporabljajo v neskaljeni s.eči vse ustvarjeno njim na razpolago dano, da se končno za vedno preselijo brez bolečin telesne smrti k Bogu. IZta Bl .lENI RAJ Bo znal Adam ohraniti svoj položaj in svojo srečo zase in za vse svoje potomce? Nobene težave ni v tem. saj ima za to vse potrebne lastnosti in »možnosti. Pa!! Duh pogubljenja k; je že od od začetka poln zavisti spremljal njegovo stvarjenje, ni miroval in je z vso zlobnostjo premeteno nastavil zanj ko. Gospod Bog je dal človeku tole zapoved: ..Od vseh dreves v vrtu smeš jesti; od drevesa spoznanja dobrega in hudega pa nikar ne jej! Kajti brž ko boš jedel od njega, boš moral umreti. ‘ (Gen 2, Iti- 17) Lahka in jasna za poved, dana samo, da božja ljubezen preizkusi Adamovo hvaležnost. Hudob ni duh pa uporabi prvo priliko iti stopi v kačo skrit v stik z Evo in po njej oba oropa kraljevanja v stvarstvu. ..Kača pa je ženi dejala: ‘Nikakor ne bosta umrla. Ampak Bog ve: brž ko bosta od njega jedla, se vama bodo od prle oči i:i bosta kakor Bog, ker bosta spoznala dobro in hudo. In nesrečna Eva je pozabila na vso božjo dobroto, verjela zapeljivcu. Vzela je torej od nje. govega sadu in je jedla ter dala tudi svojemu možu in je jedel. In odprle so se obema oči.“ Plaz nesreče se je sprožil. Kakšna grda nehvaležnost do bremu Stvarniku. In Bog ne bi bil Bog. če ne hi držal svoje besede. Božja svetost ji morala kaznovali. ..Adamu je rekel: ‘Ker sj poslušal glas svoje žene in jedel od drevesa, o, katerem sem ti dal tole povelje: ‘Ne jej od njega!’ - bodi prekleta zemlja za radi tebe. V trudu se boš živil od uje vse dni svojega življenja. Trnje in osat ti Im rodila. V potu svojega obraza bo-užival kruh dokler se ne povrneš r zemljo, kajti prah sj iu v prah se po. vrneš' (Gen .3, 17 19). Odpravil ga je gospod Bog iz edenskega vrta iu posta vil keruba z mečem švigajočim plamen, da bi stražili pot k drevesu življenja“ i Gen 3. 23). Kaki, je moralo zatrepetati Adamu srce ob teh strašnih besedah Boga, ki ga je še pnd kratkim blagžosiavljal kot. prijalel)a in ljubljenca! Izgubljeno je kraljestvo raja. Oglasila se je moreča skrb in bolečina in strah pred temno bodočnostjo in smrtjo. Razum mu je otemnel, da se je skuša] skriti pred vse. mogočnim Bogom. Oglasilo se je zlo po-željen je. Oropan vsega, izgnanec, naj-bednejši od vsega stvarstva on, bivši njegov kialj. Adam po grehu! Ubog za nas vse, ki smo potomci njegovi Res sm0 l>o usmiljenju božjem sedaj odrešeni. Ra na posledicah Ada. movega greha trpimo še vedno vsi. Bo lečina in skrb. poželjenjc v nas in go. lovu smrt. Zato nikar ne pozabljajmo življenjske poti našega praočeta Adama -rudi za nas vse še danes velja: Brali si. kateri koli položaj imaš v sve-in in v prah se povrneš. Kralj si v stvarstvu, dokler hodiš po stopinjah prijatelja svojega, Boga. Vse ti more tako služiti TRAVA IZPOD KAMNA VINKO BELIČIČ ,,Pusti okno še malo odprto, da se pod bolje posuši,“ je rekla in pred hišo vneto drgnila mizo, ki smo jo za zmerom dobili naposodo: čvrsto mizo, pri kateri ti kolena niso v napotje in kjer se čutiš polnovreden človek. Oku,, je ostalo odprto. Nad napojeno pokrajino je ležala neprijazna mračina, cunjasti temni oblaki so viseli negibno, razgled je bil majhen in ubog. Morje je mrtvelo v sivini. Zrak je bi] težak kakor v zatohli kleti. Na skromnem drevescu jo bilo nekaj svetlih obeskov in pod njim živo pobarvane poceni lesene jaslice. Na omari sta se belo pokriti hla dili dve potici. Ko že snega ni in toliko drugih stvari ne. so božični potici nismo hot 'i odreči. Nemara bo davni okus v ustih prevpil praznino v ubogem človeškem srcu. ..Mislim, da gre mokrota skozi okno bolj note,- kakor ven Zaprl ga bom in prižgal luč.“ Zagorelo je v pečici in zadišalo po petroleju. Oprano mizo sva postavila na njeno mesto. Minila je četrta ura — kam zdaj. kaj zdaj? Vil pred hišnim pragom me milo, proseče gleda: rad bi na sprehod v bore, rad bi malo povohal po zajčjih sledeh. rad bi tu in tam mlasknil iz luže. A meni se ne da nika mor Bežim pred samoto, ki divje ihti v meni in me trga na vse strani. Nevidni prsti spominov segajo v srce in sram me je bolečine, kot da bi je bil sam kriv. Prižgal sem petrolejko in odprl oma to, kjer so se na ozki polici stiskale najpotrebnejše knjige. Kaj naj vzamem v roko? Nekaj pesniških zbirk je notri — ah. pustimo nocoj liriko v miru! — Sveto pismo? — življenje Abrahama Lincolna? Shakespeare? — Selma Lagerlöf? Da! Potegnil sem ven „Gösto Berlinga“ in prebral začetek. „Končno je pastor stal na prižnici-Verniki so dvignili glave. Da, on je! To nedeljo torej ne bodo brez maše, kot so bili prejšnjo in že tolikokrat prej.“ Kaj je z mano. da se v srcu nič ne zgane? Tedaj je prizvonil po stopnicah Mihec s svojim pisanim vozilom, zakaj zunaj se je že močno stemnilo. Pokljukal je na vrata in me poklical, naj mu odprem. „Pridi sem, bova lučke prižgala!“ Svečke so gorele mirno in vdano in toplo. Ko se je oglasila polglasna božič na pesem, sem se zdel sam sebi kot počen bron. Kdaj se bom odtrgal od minulosti? Duša ne more iz davnih krajev ne od davnih ljudi; zaman ji dopovedujem, da je treba pozabiti na davno srečo. Zaman silim srce, naj že izcedi Iz sebe usedlino minulih let in naj sprejme nemile sadove tega zavozlanega časa. Legel sem na hrbet in se zastrmel V strop a Mihec je komaj čakal na to. Splezal je name, me vriskajoč zajahal in poskakoval ko brez glave. „Fant, posteljo bova podrla!“ Oči so mi tedaj uzrle vse polno debelih kapelj, ki so se držale stene. Nekaj sc mi je zadrgnilo v grlu in z mračno kretnjo sem otroka trdo postavil na tla. Streslo me je po životu, kot bi mi šle po njem gnusne mokre roke. Dvig nil sem luč in šel z njo ob steni od kota do kota. Kaplje so se tu in tam že združevale in v curkih polzele nizdol. Med večerjo sem smrkavca nasekal, kor mi je bil na kolonih kot živo srebro in je venomer prosil: „Oči, še an ga luči!" Zunaj je šumoma deževalo z vetrom, jaz pa sem strmel v mokro steno in mislil na belo zmrzlino nekdanjih božičnih noči in na vriskajoče pesmi daljnih zvonov, ki se v najlepših so- zvoc j ih srečujejo nad stelniki, kot bi s(' Poljubljali nebeški angelci. •'Kaj je tej luči, da tako slabo gori!“ Kn zasijal v n0vem žaru. ..Nima smisla, da bi peč gorela ob odprtem oknu. A če ga zapremo, bo ugasnila petrolejka,“ je menila ona in 1101 ko modrovala dalje: ,,če ugasnemo ^ec Petrolejki na ljubo, kdaj se bo ste. 'f. osušila? Kaj je torej boljše: gorkota :-‘t svetloba?“ • Kaj je boljše?“ sem izdavil in sem Pokazal na mokro steno. „Sonce! Da 1Z/ge to gnusobo — to vlago, ki gre do jl‘°zga Jn nam pije moči! Sonce! Sonce! n vihar: ne pa ta gnoj, kot je zunaj! ‘ ‘i je to življenje česa vredno? — Son op- Hotel sem, da bi v mojem domu e- bliščobi, to-j a .ln dehteča zemlja se je širila v ne-" ed Pihal je blag veter in zvonenje Novice iz Vatikana Sv. oče jv sklic ni konzisiorij kardinalov za 12. januar, na katerem bo dobilo kardinalski klobuk 2 4 kardinalov, da se tako izpopolnijo izpraznjena mesta umrlih. Za nas je lo imenovanje važno zalo, ker jv med njimi tudi zagrebški nadškof mono. Alojzij Slepimi c. S tem mu bo Cerkev dala uradno priznanje za njegov junaški nastop v obrambo vere, Cerkve in resnice. Drugi kardinali so razdeljeni na sledeče države: Italija dobi 11, Francija 2, Španija 2, Brazilija 1, Ecuador 1, Irska 1, Poljska 1, USA 1. Kanada 1, Kolumbija 1 in Nemčija enega kardinala. Itvlorma karlnalsltega oblačila. Z imenovanjem novih 24 kardinalov je izdal sv. oče tudi novo navedbo o kardinalskih oblačilih, ki naj bodo bolj primerna sedanjemu duhu časa. ,,Motu Proprio“ z, dne 3. novembra 1952 določa sledeče: 1. Se odpravlja vlečka pri rdečem ali violičnem kardinalskem talarju; 2. ,,Pelerine“ (capas) se ne smejo vleči in v konzistorijih semorajo omejiti skoro na polovico sedanje mere; 3. O-bleka viollčne barve s talarjem in pele -rlnco skoro do kolen, bo morala biti iz volne.4. Nova naredba stopi v veljavo s 1 januarjem 1953. Kardinal Micam, eden najslavnejših članov kardinalskega zbora, je praznoval pred kratkim zlato mašo pri 72. letih svoje starosti. na njegovih krilih je bilo zdaj tišje zdaj glasnejše. Prijatelji so si ob snidenju stiskali roke in se smejali, ker ni bilo nobene teže in nobene skrbi, sence za cerkvijo pa toliko, kolikor je je treba za odpočitek pred pekočino sonca. Tako sanja trava, ki je doživela opoj pomladi a se je nanjo nenadoma zavalil kamen. Sanja in ne usahne! V svoji ubogi, bolni bledini se plazi vodoravno po temi, dokler se ne prikoplje izpod kamna na svetlo. Tedaj požene kvišku in spet ozeleni. Ozeleni, zacvete in razda seme — ker je življenje močnejše od smrti. O da mi je priti do svoje podobe Vsak teden enkrat me zanese v knjigarno. Najprej pogledam, če je zame kaj novega. Zadnja leta sem nekam razočaran. Knjižni trg je močno umolknil. Pri izhodu leže na mizi številne ilu. st racije. Po navadi se tudi oh njih ustavim. Ilustracije so menda po vsem svetu enake, ali vsaj slične. Lepih po snet kov iz narave vidiš malo ali nič. Zdi se, da fotografi nimajo oči zanje brave; ali gledalci pa ne zanimanja. Bolj so zastopane različne promet n ■ nesreče, ki jih je od leta vsaj v glavnem še ostale v spominu. Tam smo se tudi učili natančneje spoznavati razliko med dobrim in slabim-Tudi to je najbrž vsaj v glavnem še ostalo v spominu. To dvoje za enkrat kar zadostuje. Bo za podlago, da bovv lahko dalje gradila. Za izhodišče vzemiva resnico, da j<* tudi dekle Iz duše in telesa. Vem, d» se s tem danes v javnosti resno ne ra čuua. Zasebno in v posameznih slučajih se morda kolikor toliko tudi dejstvo upošteva. V javnosti posku- samo ili mimo njega, Pa kaj vse opu sčamo, da smo lahko bolj enostranski! -Midva vzemiva pa prav to dejstvo, da smo i • duše in telesa, za podlago. Kdoi samo na telo misli, se vedno bolj oddaljuje na površje in od sebz p,oč- Kdor se bolj za dušo briga, pa biti ni ireba. da bi pri tem telo zanemarjal, gre vase in prodira vedno glob-,Je- In prav s tem vedno bolj do svo •l^Sa jaza. Xaš lastni jaz je prav v glu-i n središču nas samih. Dobro in koristno je za človeka, od časa do časa sredi življenjskega vrveza postoji. Vse drugo naj se vrti v svojem diru, teku ali vrtincu dalje! pa se za hip ustavim, da mislim nase in da grem vase. Mir m| dobro e- • '<» moreni, grem za nekaj časa na tak prostor, da je tudi okrog menz rnir- Morda imam doma za to prilož-aost. če je nimam, so cerkve kot na asr' za tako priliko. Seveda oli času b ni službe božje. Na ta način no. ranjeniu miru odgovarja zunanja M-°ta. \ cerkvi se ji pridružuje še neka bveta dostojanstvenost, če še nekaj _asa počakam, bo prišla tudi zbranost, ako linam vse tiyije, česar v vsak anjeni vrvežu tako često pogrešam, rav to pogrešanje me napravlja no ranje revnega in plitvega. miru, tihoti in zbranosti lahki •slini. Notranjost se vedno bolj od-I'lra. 1'olagoma se mi odkrijejo vse tri *7"‘l(/žnosti. Zdaj vidim, da moj jaz ni edišče. Lepo bi me zaneslo, ako bi a ° mislil! Moj jaz je le izhodišče. r 'oder si iščem pravilnih odnosov na vse tri smeri. Najprej poskušam v globino. Kaj em prav za prav jaz? 1'red menoj jili lz nio3ega rodu že, ne vem. kako vetu v Vlsta- 2a menoj jih bo verjetno m Okrog mene jih je nepregledna lota' JaZ sem de|čbk v veliki cs-I . 1- e bi bila celota prav sestavljena. "aaie bolj gledala. Za socialni red j e' a bi jaz vedno pravilno mislil r ,Ia'nal' bi se tudi na celoto bolj ozi n /'a Pretirano sebičnost gre! Poseb-vartč °^em krosu v družini in med to. 1 i ali prijatelji prihaja ta stvar Pusto do izraza. Ko bi bil na obe i .stran h lep izd, bi teklo življenje z manjšimi bolečinami. Da bi bilo vsaj na moji strani nekoliko reč reda! S sebičnostjo bo treba pospraviti! Nz smem samo nase misliti, ampak tudi na liste, ki so okrog mene. posebno ni najbližje, če ljubezen, ki jo čutim do sebe, nekoliko razširim, bo obsegala z enako dobrohotnostjo ne samo menz, ampak tudi tiste , s katerimi skupaj živim. To mi notranjost pomiri in življenje posladi! še nekaj vidim, kar je treba razuii-mi. liti. Zunaj v svetu je luko malo odkritosrčnosti. Saj ne morem reči. da je vse zlagano. A vse preveč je pretvar janja in nepristnosti. Tudi to je neke vrste laž. Družabne oblike so družabna olika. A vsemu skupaj bi včasih najrajši rekel družabna laž. Ali ne hi mogel vsaj pri sebi bolj na to gledati, da bi šlo brez pretvarjanja in nepristnosti? Poskusil bom! čim bliže bom odkritosrčnosti, tem bližja mi bo preprostost. Koliko pro. steje se diha, ako se človek osvobodi mnogih izumetničenosti! Izumetničeno je pogosto naše mišljenje, čustvovanje in ravnanje. Jaz pa hočem predvsem ljubiti preprostost in se za njo truditi! K preprostosti spada skromnost. Mislim pa na krepost skromnosti in ne na slabost. Krepost je skromnost takra1, kadar se kljub vsej zadržanosti vendar povsod uveljavlja. Razpoznam jo naj laže, če jo iščem v tesni zvezi z resnico, če grem preko resnice, me zanese v nečimrnost in napuh, če grem pod resni co. padem v objem poniglavi skromno sti, s katero se smešim če bi mogel biti vedno odkritosrčen in preprost, bi bil tudi skromen. Potem mi te kreposti niti iskati ne bj bilo treba. Kjer je skromnost, ni grde zahtevnosti. Tedaj doumevam tudi ponižnost. In kjer je vse to, je zadovoljnost. •še nekaj je zelo važno, človek mora bili dober! Dobrota bi me morala čislo prevevati, da bi šla skozi najbolj tihe misli, skozi besede, čustva in dejanja. Pa ne samo takrat, kadar hočem kaj dobrega storiti, ampak tudi takrat, kadar sem v nevarnosti, da kaj dobrega opustim. Morda je pri mnogih v storit vah dobrota manj v nevarnosti kot v opustitvah. N v pozabiva pravičnosti! Pravičnost deli vsakemu, kar mu gre. Zahtevnost hoče in jemlje več. To omadežuje mene n žali druge. Ko začneš premišljati in se poglabljati vase, se kar cela vrsta kreposti oglaša. Vedno večja družbi jih je. Za enkrat naj zadostuje! če bi te, ki sva jih doslej imenovala, resno jemala, bi se druge same od sebe okrog teh nanizale. Prenehajva za enkrat s prodiranjem navznoter in poglejva navzven! Okrog naju vidiva starše, brate, sestre, soljudi, znance, prijatelje, Cerkev, državo, narod, oblast. Kako naj najdeva do tako različnih stvari nek odnos? No, stvar ni tako zapletena, kot se na prvi pogled vidi. Razdeliva nekoliko in kmalu bova imela pregleden red. Vzemiva najprej v skupino najbližje, nato nadrejene in končno oddaljene. Pri najbližjih bova predvsem gledala na pravo dobrotno ljubezen. Morda ni vedno toliko toplega čustva zraven, a ljubezen je predvsem v tem, da vedno samo dobro hočem in v danem trenutku dobro storim. Toplo čustvo je pri tem lahko prijetno spremstvo. Eden ga ima več, drugi manj. Tako zelo važno pa ni. Do nadrejenih se pridružuje še dolžna pokorščina. Ne vem, kje vse je vzrok za to, da je danes ne samo pokorščine manj. ampak tudi smisla, razumevanja in čuta za pokorščino tako malo. če razmišljaš o potrebi in sadovih pokor ščine, vidiš, da je potrebna. Brez nje se družba podira in razdira. Brez nje posamezni propada, če vzameš sv. pismo v roke in prebiraš to božjo ;n razodeto modrost, spet vidiš, kako jo po udarja in kako jo ima za važno. Ko prideš med mladi svet, moraš pa spet ugotavljati, kako malo smisla in razume vanja najde ta nauk. Do nadrejenih dolžna pokorščina! Da bi midva vsaj sama pri sebi znala to upoštevati! Začniva resno kar pri starših Do vseh spoštovanje! Kajne, tudi tu dostikrat ni vse. kakor bi moralo biti in kakor bi bilo lahko? Ml smo sicer krščeni in božji nauk pogosto poslušamo, a zdi se mi, da le premalo in preidi! v o doumevamo resnice, da smo vsi i>o božji podobi ustvarjeni in da je za vse tekla Odrešenikova kri na križu ter da smo vsi poklicani, da bi nekoč uživali v nebesih večno veselje. Ko bi samo to večkrat upoštevali, nam bi bilo spoštovanje lažje. Saj bi lahko navajal še druge nagibe, pa naj ti zadostujejo. Več jih bova morala razmišljati, da bodo tudi kaj sadov rodili. Nisem še vsega povedal. Pogled navzgor sem prihranil za konec. Zgoraj je Bog, naš Stvarnik in Odrešenik. Vse drugo b; bilo brez prave podlage in smisla, če bi tu ne znala najti prave zveze. Vse življenje se moramo Boga oklepati z vero, molitvijo in pokorščino v zapovedih. Veliko bi se dalo prj tem povedati. Razmišljajva rajši, kako je s to zadevo pri naju. Vse življenje se moramo hraniti z božjim razodetjem in milostjo. To sta dva božja vira. Eden za naš razum, da ne tava in se ne moti, drugi za našo neumrljivo dušo, ča njeno posvečenje in odrešenje, po njej seveda tudi za telo, ki postane po milosti tempelj Svetega Duha. Pogledala sva vase. Odkrila sva oeromen prostor. Odprle so se vse tri razsežnosti. če se v vse tri smeri pridno prizadevava, oblikujeva v sebi nov lik, ki ga ni v ilustracijah, kinu in splošno na cesti. Nova podoba vstaja pred nama. Ta je lepša, globlja, neminljiva, je Bogu prijetna in za naju oba zveličavna. Ničesar nisem rekel zoper zunanjo podobo. Kdor notranjo najde, ljubi in neguje, tudi zunanje ne bo zanemarjal. A vedel ji bo odkazati pravo mesto in pove dati pravo ceno. Vzklikniva večkrat, kakor bi hotela moliti: O. da mi je priti do svoje prave podobe...! / :fe 1 x - [4 jj r\^,. Naročnikom „duh. življenja“ Kot smo napovedali, ta \°r se je zgodilo. Pred varni leži „Duhovno življenje“ v novi obliki in novi obleci. Upamo, da bo ugajalo, zla-sJl, \er smo skušali vsebino čim bolj prilagoditi željam in o\usu naročnikov, ne da bi pri tem trpela solidnost lista. Trudili se bomo, da bo Ust od številke do šte-v,‘ke bolj zanimiv in pri' vlačen. Spoštovane naročili-Re pa prosimo, da listu ostanejo zvesti tudi vnaprej in gd priporočijo tudi svojim znancem in prijateljem, 'i-vest pa je naročnik listu takrat, kadar ga plača, n: da bi ga bilo treba še tir ja. i. ž žalostjo ugotavljamo, d i mnogi dolgujejo naročnino 'se Za leto 1952. Ti se prav gotovo ne zavedajo, \olik,o težav povzročajo s tem list i Pn njegovem rednem izhajanju. Že tedaj vabimo na veli-^ družabno prireditev “Duhovnega življenja", in je bo vršiia 25. januarja in b° združena z velikim sre-colovom. Naročniki v Argentini, ki bodo list plačah j 0 25. januarja opoldne, bedo poleg tega imeli pravico do enega izmed petnajstih dobitkov, \i se bodo izžrebali pri isti prireditvi. ^ 'r' upanju, da bodo Spoštovani naročniki ta poziv pravilno razumeli in list podpirali tudi v bodoče, vse iskreno pozdravlja konzorcij Duhovnega življenja" EMILE GEBHART: TOTOV BOŽIČEK IZ FRANCOŠČINE PREVEDEL FR. ERJAVEC, PARIZ Gospod Beauvallon je čudovit človek in poln načel. Vsi ukrepi njegovega življenja, vsi utripi njegovega srca, vsi sklepi njegove volje so vklenjeni v tesno okovje načel, trdnih kot jeklo. Nasičen ie z žalostno znanostjo, z grenkim pozitivizmom, z družboslovnimi abstrakcijami in s suhimi statistikami. Razgovor z njim spominja na geometrični teorem in srečanja z njim bi se zdela čisto naravna ob deževnih dnevih ali drugega novembra, na dan sestanka obeli zbornic. Ima strog obraz, rahlo prezirljiv, samozavestno hojo človeka, ki se zdi sam sebi pravi tabernakelj resnice, sploh vseh resnic. Spričo mirnega, vljudnega, a zasmchljivega načina, s katerim posluša človeka, ki sc z njim razgovarja, je čutiti, kakor bi mrmral sam pri sebi: „Moj dragi gospod, vi mislite drugače nego jaz, torej ste tepec." Gospod Beauvallon pa ni r.ikak zagrizenee, kajti on nima ne močnega navdušenja za nobeno visoko idejo in ne kake posebne str,isti za kake nizkotne koristi. Ta računar in popolnoma vljuden človek je celo jako rahločutne vesti, skoro plašen. Toda že dolgo je prišepetoval redkim plamenom idealizma, ki jih je vžigala v njem potrpežljiva narava. Dve veliki boli sta razjedali življenje gospoda Bcauvallona ter ga delali otožnega. Žena mu je umrla, ko je dala življenje malemu Totu. Zapustila mu je petletno hčerkico Liletto, a tudi ta je odšla pred nekaj meseci počivat v grob svoje matere. Obupan se je tedaj z vso očetovsko skrbnostjo lotil Totove vzgoje. To vzgojo je vodil metodično, dovršeno v vseh pogledih in v skladu s svojimi najdražjimi načeli. Najprej je gledal, da je prihranil Totu zakrament svetega krsta. Ne mislite, da jc bil gospod Beauvallon kak brezbožen širokoustnež. Ne, gojil .je napram vsem veram nekako naklonjenost, ali bolje rečeno neko razumsko zanimanje, enako nap ra m vsem. Vsem je rad priznaval nek mehkoben jpojav človeškega duha m jim pripisoval pomen nekake moralne policije, izvrstne za ljudstva m za stare dame, a ki ne morejo mnogo zanimati bistroumnih modrosloveev. On je eden tistih družinskih očetov, od kakršnih poznate vi, kakor tudi jaz, take m take vzorce, in ki modrujejo z neko hladno mirnostjo: „Težka stvar je okleniti se neke vere in se vključiti v neko cerkev. Taka priključitev odločuje o vse n Življenju, j.iz nimam pravice naprtiti svojemu sinu izvrševanja nekega bogočastja. Ko bo dovolj dozorel, tja proti osemnajstemu letu, ko dovrši srednjo šolo, mu bom razložil verska načela in obrede in jrotem bo lahko sam izbiral. Jaz bom spoštoval njegovo svobodo. 1 oda on bo izbiral z jasnin: poznanjem vse zadeve." Ah, tako ceneno modrovanje! Mladi človek ne bo izbiral jrrav nič, razen če ne ho tako ljubeznivo izprijen, kot tisti mladenič, ki je dejal nekega lepega jutra svojemu očetu, vzvišenemu pozitivistu: „tace, odločeno je. Jaz sem si izbral budizem. Ta je starejši nego krščanstvo in prihaja iz osrednje Azije, tiral sem Barthelemyja Saint-Hilairea, ki je bil prijatelj gospoda Cousina. Imam dobre zveze z nekim boncem, ki stanuje na griču Montmartre. Jutri mi bo obril lase. In jaz se napotili: že nocoj proti nirvani.“ Tedaj je prestrašeni oče pristal na vse žrtve. Ni te mu zdelo predrago plačati odpovedi svojga dediča od vere Caky-Mounija z angleškim konjem in s potovanjem v Egipt. Toto Beauvallon je bil še tako daleč od dneva, ko naj bi bil pozvan, da si izbere svojo vero. Imel je šele šest let in pod nadzorstvom svojega očeta je vstopil v osnovno šolo. Poglabljal se je tedaj v skrivnosti odštevanja. Zehal je nad številkami in se pri računstvu tolažil s sanjami. Ko je odšteti tri od osem, se je povrnil v mislih k svojemu najljubšemu predmetu, to je h kolesu, ki n:u je bil slovesno obljubljen za dan, ko ho znal brez napake deliti s štirimestnimi števili. Vsako noč je sanjal o kolesu, ki se mu je vrtelo po velikem oblaku. „TKKEZ1JA, VSTAVI VI<\K!“ Pred leti je neki španski škof obiskal grob sv. Te. režije Deteta Jezusa v Li-sieux. Oglasil so je tudi pri še živeči sestri Terezije od D. J. in ji povedal sledeči dogodek iz svojega življenja: Moral bi imeti govor o Mali Tereziji v nekem španskem mestu. Kupil sem si vozni listek, a pri tem prezrl, da vlak. v katerem sem se peljal, ni vstavljal na postaji kjer sem hotel izstopiti, že smo drveli skozi omenjeno postajo. ko pomoto opazim. Postalo mi je mrzlo pri srcu. V pol ute bi moral govoriti. Nehote sem zamrmral: „Terezlka, vstavi mi vlak!“ Komaj sem izrekel te besede, so zaškripale vlako ve zavore. Kovčki so leteli vsevprek in popotniki so se prestrašeno spogledovali. Samo jaz sem ostal miren. Naglo sem izstopil in odšel na postajo, ki je ležala nekaj 10ti metrov za vlakom. Medtem me ustavita strojevodja in kurjač, vsa pi epadla in vznemirjena. ..Prevzvišeni, strašna nesreča se je zgodila! Pravkar sva videla med tirnicama mlado redovnico v rjavi obleki (kot jo nosijo karmeličanke). Ustavila sva vlak. a kljub iskanju pouesrečenke ne moreva najti. Izginila je brez sledu!“ ..Hvala Ti, sv. Terezlka Deteta Jezusa“, sem si dejal na tihem in odhitel na kraj, kjer so me že pričakovali. 'I<>'a maša g. Janeza Zdešarja, s katere prinaša-1110 tudi . fotografijo, je obrala okrog sebe lepo število rojakov, G. Zdešar, doma iz šentpeterske fare v. Ljubljani, jo študiral v finskem zavodu „Gernia-ink“. ki je oktobra meseci 1952 praznoval štiristolet nic° svojega obstoja. Tudi njegova maša se je vršila ' okviru tega praznovanja. . oktobra je prejel iz kardinalovih rok mašniško 1'osvečenje, v soboto dne , ■ oktobra, na praznik - ,lri j in ega materinstva, pa Je opravil prvo sv. daritev. 1 del,žil; so se je šth.j„ “kofje, vsi bivši gojenci "•l.erinanika“, med njimi celovški škof dr. Jože Kos' sestra novomašnika gac' Stana Zdešar, učitelji-o* v Selah, v Rimu živeči ■ °venci in ,‘in Slovencev iz oroske. iz Argentine je m mitel vseučiliški profe ovl ?r' Ignacij Lenček. 12. „ obm je g. novomašnik Ponovi] sv. daritev v grob. c’i sv. Kalista v rimskih katakombah, kjer je govo- din s’ d10118, dr. Jože Jago «J, koralo se je okrog 70 Slovencev, ki so zapeli: -Novomašnik hod' pozdrav „f11 ' *n „Kraljevo znam’-,J.' ^' iz stoji“, za slovo pa ®*n° ganljivo .Marija, Zlvl.jenje“. Za zaklju ter *Ja l)oskrbel ravna „ katakomb salezijanec al' Blatnik s tem, da je se navzoče povabil na raz-OK<>n zajtrk, ki se je kon- ; s Pesmijo „Nmav čez lzaro". *z \ Kv\kg.\ mesta SV. „če je 29 n0vemi Mpustil svojo počitniž rezidenco v Castei Gand m se vrnil v Rim, da Toto je malo govoril in se še manje smejal, Imel je resnost,milino in zbranost majhnega puščav-nika. Oče je bil vesel resnosti njegovega mladega značaja in ni bil zmožen slutiti negotovosti in vrzeli njegovih mladih misli, presenečenj in stisk te majhne, dušice tako osamljene v molku domačega ognjišča in ki je mogla dobiti zunaj med tovariši, s katerimi se je igral na Elizejskih poljanah ali na Tuileriejah, z dušami drugih otrok le rahle stike m boječe, po-mešane z otožnimi občutki. Kadar koli je postavljal hiše iz peska, zastavljal z drugimi otroki uganke ali se igral poštne konje, vselej je ujel Tuto pri svojih prijateljih besede, namigavanja in včasih tudi dogod-meč, ki so mu ostala nerazumljiva, vznemirljiva odkritja zagonetnih oseb in stvari in ki so ga potem mučile, čc se je spomnil nanje ter so vzbujala v nje-go\i zavesti presenečenja m žalost. Ko se je vračal pod zaščito gospodične, svoje angleške vzgojiteljice domov, je otrok razmišljal in mnogo sanjal o svoji materi, ki je m niti poznal, o ljubkovanjih, o upanjih in u praznikih svojih malih tovarišev, o tistem svetu verskih radosti, ki so se oblikovale pred njim. Koraka, je zamišljen z globokimi vzdihi in čutil se je popolnoma osamljenega na svetu, kakor v izgnanstvu. Pri mizi je potem včasih tvegal napram očetu, vprašanja, ki so gospoda Beauvallona čisto zbegala. „Učka, ali je od nas v nebesa daleč?" Gospod Beauvallon se je naredil, kakor, bi ne bd slišal. „Očka, če ni predaleč, ali bi šli morda lahko tja. Z avtom?" Gospod Beauvallon je nalahno skomignil z ra-meno in pokazal svojemu sinu s prstom na Tedija, malega psička, ki je z vlažnimi očmi in sopihajočim jezikom nadzoroval usodo neke piškine kosti. „Očka, če bt me peljala gospodična k maši, tedaj ko blagoslavljajo kolače?" „Sladkosnednež!" je odvrnil oče. „To je jako prostaška slaščica. Koliko je sedemkrat osem?" „Devetintrideset,“ je izjecljal Toto užaloščen i.r šlo mu je na jok. Ko se je nekega večera vrnil s sprehoda, je sedel na kolena svojemu očku in mu tiho ter priliznjeno pošepetal na uho: „Torej je res, da sem jaz le ubog majhen pogan?" Gospod Beauvallon se je zdrznil in nagubančil obrvi. Tedaj je naenkrat začutil vso slabost svojega vzgojeslovja, vso lažnivost tiste vzgoje, ki je naredila iz njegovega sina tako čudaško bitje, pravo razvalino, vredno pomilovanja. „To so hudobneži, ki so dejali tako, Toto. Pot,-neje boš razumel, sedaj si pa še premlad, da bi megel razumeti. Hoeli so te le žaliti. Pojdi, idiva k Liletti." Lilctta, mala, mrtva sestrica, je ohranila svojo bele in modro sobo, napolnjeno vso s spomini. V neki stekleni omari je bilo videti otrokove punčke, njene svilene pasove, njen mali čipkasti sončnik in tueat ljubkih svilenih ali žametnih čeveljčkov. N t kaminu, okrašenem vedno s svežimi rožami, je počivala v neki mali kristalni skrinjici Lilettina plava kita. Kadar je bilToto jako priden, je peljal gospod Beauvallon svojega rinčka v to belo kapelico. Dovolil mu je celo verovati, da se Liletta smehlja svojemu bratcu in da ga posluša, ko govori. „Toda kje je ona?'" je spraševal Toto. „Tega ne moremo vedeti," je odgovarjal oče. Na lanski sveti večer je bil videti mali dečko pri večerji ves prevzet in zaskrbljen . Ni zinil nobene besede in trikrat so mu padle vilice na tla. „Ali si bolan?" ga je spraševal gospod- Beauvallon. Tuto je naredil znamenje, da mu je dobro. Potem je pa vendarle zbral svoj pogum: „Povej mi, očka, če bi postavil čez noč svoje čevlje v kamin, ali bi prišel mali Jezušček z mojim kolesom? Daj! Povej!" Gospodu Bcauvallonu je ušla nepotrpežljiva kretnja. Eno njegovih načel je bilo namreč tudi to, da naj se nikoli ne razburja. Zato sc je hitro zopet zavedel in začel čisto mirno: „Tote, bajka o Jezusu . . .“ Toda ni nadaljeval. Naenkrat se je zdel sam sebi neskončno smešen. Potem je začel preprostejše: „Kar poglejva! Pomisli, da mali Jezušček ne more priti istočasno skozi vse pariške dimnike, niti če bi bil dimnikar. Najprej bi postal popolnoma črn od saj in bi bil preumazan. Če hočeš ti nastaviti svoje čevlje . . . Sicer pa, kam jih sploh hočeš nastaviti?" udeleži duhovnih vaj, ki jih opravi vsako leto za prvo adventno nedeljo skupaj s kardinali, škofi in predstojniki redov. Ko je ši- bil v ("iistt‘1 (iamlolfo, je med drugim sprejel 300 udeležencev patoliškega kongresa. (Patologija je znanost, ki se bavi z živčnimi boleznimi.)" Govoril jim je v francoskem jeziku in povdaril, da morajo tudi zdravniki spoštovati božje zapovedi. Tudi zvezdoslovci so obiskali sv. očeta ob priliki svojega medu. kongresa v Rimu Tem jv sv. oče povdaril, da je znanost možna le. ker človek ni samo kup materije, ampak tudi misleče bitje, ki nosi v sebi neumrljivo dušo. Le radi duha more človek odkri vati vedno nova čudesa v naravi. Tega kongresa so se udeležili tudi zastopniki iz držav za železno zaveso. Papeža pa ruski znanstveniki le niso obiskali, dasi so si ogledali vatikansko zvezdarno, Pač pa sta se udeležila sprejema en Jugoslovan in en Poljak. „Rimski zavod „Gerina-nik“ je oktobra meseca praznoval 400 letnico svoje ustanovitve. Po zasluvi rimskih papežev in sv. Ignacija Lojolskega. k; ,i3 spoznal, dn se bo dala strašna poplava protestantizma v Nemčiji zavreti h’ z duhovniki, ki bodo temeljito izobraženi in svetega življenja, je leta 1552 nastal ta zavod, ki je bil namenjen zlasti nemškim bogoslovcem. Ta zavod je doživel v teku svojega obstoja več sprememb. L. 1580 se je združil z ogrskim kolegijem in se preimenoval ».Collegium Germaiiicura Hungaricum“. šestnajst krat je menjal poslopje, 'ečkrat bil v nevarnosti, ed 100 -150. Največ je - eni ve v, sledijo jim Avstrijci, Madžari, Romuni, vdovenci, Hrvatje, Švicarji, Holandci. V Germaniku vi-1 11110 lepoto sožitja narodnostnih skupin, ker jih pač Veze duh Kristusove ljubez-tlL — Zavod Germanik je Pomemben tudi za nas Slo yence- Saj so naši najboljši in najbolj delavni duhovni-j tam dokončali svoje štu-,.Ve» da omenim le brata t seničnika ali pred krat-■nt umrlega dr. Ažmana. Pajnto, da bo slovenski narod tudi v bodoče lahko Pošiljal svoje sinove v sveto mesto, da se v tem važnem zavod,, izoblikujejo in nato temeljito izobraženi v sveti 1(1 i vrnejo na slovensko zemljo. I l,l vh klvin poslovil s' !'. .-d' najvišje papei Sodišče proglasilo 77 konov za neveljavne, osenj za proglasitev veljavnosti zakona pa odbilo, ker ni bilo prep: J.nih dokazov, da zal ni bil pravilno sklenjen „V tvojo sobo, kajti ta n: n»: kurimo." Dobri', če narediš to. bom jako nevoljen in ne dovolim ti nositi tvojih čevljev v mojo sobo. Ne jokaj in pojdi spat!" Gospod Beauvallon si je prižgal cigareto in odšel. Toto je legel ves zasanjan. V njegovih majhnih možganih je vstajala čudna misel. Smejal se je, ko je razmišljal o tem . . . „Ne, mojih čevljev ne, kajti to ni dovoljeno. Toda kaj pa drugih?“ Ko je bil prepričan, da je gospodična že odšla v svojo sobo, je skočil brž iz postelje in stekel v Li lettino sobo. Tipaje je potegnil iz steklene omare dvoje čeveljčkov in eno punčko. V prepovedani kamin je postavil punčko tako, da je klečala, s sklenjenimi ročicami, na desno od nje pa čeveljček iz rožnate svile, a na levo drugega ■; Zelenega žameta, vse je pa zakril z japonskim vetrobranom. Nato se jc veselega srea splazil zopet nazaj pod» svojo odejo. d Beauvallon nekoliko pozneje . mil, je vzbudil vetrobran njegovo pozornost. Umaknil ga jc, a hitr0 stopil zopet dva koraka nazaj. „Ah!" je vzkliknil, mali Jczušček!" Toda takoj nato ga je zgrabil nemir. Zdelo se mu je, da popušča vse njegovo železno okovje in da leze narazen. Sklonil se je proti jiunčki in proti čeveljčkom. Po glavi mu je začelo rojiti tisoč sladkih., nežnih spominov. T;l punčka z razmršenimi zlatimi tski, ki jo je še umirajoči otrok zibal na rokah in katero je majhna dušica še narahlo pobožala, ko je odhajala s sveta, s smehljajočim obrazom in postekk-nelimi očmi. Lilctta je plesala v teh nežnih z zlatom vezenih čeveljčkih. Cul je glas svoje male hčerkice, ki je prihajal od tako daleč, podoben angelski godbi, šepetu ljubezni. Prošnja punčke je bila tako ganljiva! Prosila je tako ljubko milosti za Tota. Gospod Beauvallon je jtozvonil svojemu slugi. „Franc, vzemite tri sto frankov. Uredite, kakor veste in znate, toda še nocojšnjo noč rabim otroško kolo za Totov božič. Ne smejte se, Franc. Požurite sv, kajti pozno je že. In ne pozabite tudi vrečice čokoladnih bonbonov. Počakal bom, da se vrnete." Naslednje jutro okoli šestih je stopil Toto y očetovo go no. Brez besedice je objel gospoda Beau< vallcna, ki je na vide: pazljivo bral svoj časnik. Potem je pa odločno stopil proti spalnici. ..Ej!'" je vzkliknil, „vedel sem! . Pred kanonom je Lilettina punčka jahala bleščeče se kolo. V rokah, prepričanih na prsih, je držal i se kolo. V rokah, prekrižanih na prsih, je držali kake blazine, ga je podpirala, da se ni zvrnilo. In v čaši' rože je bil zataknjen listič, ki ga .je Toto zmagoslavno prebral svojemu očetu: „Gospod Toto hodi lahko v spremstvu gospodiču: k maši k sv. Roku, tudi ob nedeljah, ko ne blagoslavljajo kolačev."' Uredništvo in uprava ,Duhovnega življenja‘ želita vsem naročm\om, sodelavcem in bralcem vesel božič in blagosloslovljeno novo leto ALI BI BRALI EVANGELIJ? Res je, da beremo že evangelij pri maši. Od vsega početka je bilo tako. Najstarejši opis starokrščanske liturgije imamo v prvi apologiji sv. Justina, ki je umrl mučeniške smrti okrog leta 16 5. Njegov opis torej velja za prvo polovico drugega stoletja. V 6 5. poglavju te aP0 logi je nam Justin opisuje obred maše po podeljenem krstu, v 67. poglavju istega dela pa mašni obred navadne n:, del je. Po Justinovem opisu maše v obeh poglavjih so začenjali mašo z branjem sv. pisma, nato pa je škof ali duhovnik. ki je predsedoval liturgiji, imel na zbrane vernike nagovor, v katerem jih je vzpodbujal, naj posnemajo, kar so slišali iz sv. pisma. Vse kakor danes: berilo, evangelij, pridiga. Mašna liturgija se je v prvih stoletjih opravljala v ljudskem grškem jeziku, ki so ga razumeli tedaj vsi verniki. Celo v samem Rimu so v prvem in drugem stoletju uporabljali v liturgiji le grščino. V tretjem in četrtem stoletju |Kt so uporabljali poleg gršči- DR. ALOJZIJ ODAR neže latinščino. V drugi polovici pete-ba stoletja pa je v rimski liturgiji latinščina že popolnoma izpodrinila gršči no. Na zapadu niso več razumeli grščine, zato so uvedli liturgijo v ljudskem latinskem jeziku, ki so ga verniki uporabljali. Ko pa so se začeli spreobračati h krščanstvu v velikem številu ..barbari ‘, kar pomeni po starem grškem in rimskem umevanju ljudi, ki ne znajo latinsko ali grško, so začeli latinska liturgična berila iz sv. pisma vernikom prevajati v njihov jezik in tudi duhovnikov govor pri maši je bil v domačem jeziku. Ta navada se je ohranila do današnjega dne. Ob nedeljah prj maši duhovnik prebere mašno berilo in evangelij najprej v latinskem jeziku, nato pa še v ljudskem jeziku, na kar sle Ji v ljudskem jeziku zopet duhovnikov govor, v katerem razlaga prebrano božjo beseiU). Po nekod so začeli opuščati to branje svetopisemskih beril v ljudskem jeziku. Zakaj: ITavijo, da imajo verniki mi-sal v svojem jeziku in morejo v njem brati berilo in evangelij, če hočejo. Ta odgovor se mi sicer ne zdi zadosten, a ne maram se prerekati o tem, ali j“ nova praksa pametna ali ne. Kotovo je, da zaradi nje verniki niti pri maši ne slišijo pristne božje besede. Nobeno du hovnikovo govorjenje, pa naj bo še tako dobro, ne more nadomestiti Kristusove besede v evangeliju. O tem pač ni dvoma. Toda pustimo to. Nimam namena razpravljati o branju liturgičnih svetopisemskih beril. Kad pa bi sprožil vprašanje o branju evangelijev sploh *n s tem vred vprašanje o branju sv. Pisma na splošno, če tildi nam duhovnik pri maši liirbere nedeljski evangelij in ve tudi vami z. lnisaloin v roki spremljamo duhovnika pri branju svetopisemskih beril nemara vsak dan, tako branje sv. nisina ne zadostuje. r° bi rad dopovedal. 0 protestantih, zlasti angleških in severnoameriških je znano, da pogosto Prebirajo sveto pismo. Je to zelo pa. metna navada, ki ohranjuje pri njih re-ngioznega duha. Seveda pa tako bra■ nje svetega pisma brez avtentične katoliške razlage ni brez nevarnosti. Mnogo krat s j protestantski bralec svetega Pisma ustvari napačno sodbo o prebra-nem besedilu. Toda na sploŠVio jim oranje svetega pisma ohranjuje reli Složnost in jih ohranja v zvezi z Kogom. Katoličani na splošn0 nimajo navade, da bj pogosto in stalno prebirali sveto Pismo, še danes nimamo te navade. Priznati moramo, d. nam to ni v čast ne 'f Prid. Res je, da imamo silno razvito °gočaslje in različne pobožne vaje, če Sai' Protestanti nimajo. Toda kljub temu je veliko pomanjkljivost, ker n-Prebiramo svetega pisma. Vzrok za to •le deloma iskati tudi v zgodovinsk'h ° Kol n osi ih. Naj povem, kako je do tega prišlo. EREGOR VELIKI PRIPOROČA SVETO PISMO (1. 59 5) Papež Gregor Veliki je v juniju leta j Pisal cesarskemu zdravniku Teo-f°iJ>i pismo, v katerem mu silno pri- poroča brati . v. pismo vsak dan. V teni pismu so tiste znane besede, da ,,je sveto pismo vsemogočnega Boga svoji stva ri“. ,,če bi ti prejel pismo zemeljskega vladarja piše papež — bi prav gotovo ne odnehal, si ne bi dal počiteka in bi očem ne dovolil spanca, dokler bi ne spoznal, kij ti je pisal zemeljsk vladar. Nebeški vladar, Gospodar ljudi in angelov li piše pismo, kjer gre za tvoje ž vljenje zakaj torej goreče no bereš tega pisma. Prosim te. daj. premišljuj vsak dan besede svojega Stvar nika." Tako je pisal papež o branju svetega pisma ob koncu šestega stoletji Močno priporoča brati sveto pismo vsak dan. SV. PISMO ZAČNO PREPOVEDOVATI (Leta 1 229) šest tto let pozneje so albigenci in evaldenci, ki so bili silno nevarni krivoverci in socialni prekoculii. zavajali ka toličane v krivo vero in k uporu proti obstoječemu redu s prestavami sv. pisma \ ljudski jezik. Zato je začela sv. Cerkev prepovedovati svetopisemske prevode. Tako so jih prepovedali na pokrajinskim cerkvenima zboroma v Toulousu leta 1 229 in v Tarragoni letu 1234. Isto se je ponovilo v 15. stoletju zaradi Wiklifovega gibanja. Takrat Slo venci še nismo imeli sv. pisma v svojem jeziku. PREPOVED V TRIDENTINSKEM INDEKSU (1564) Tridentinski indeks, ki ga je sestavila komisija, določena na tridentinskem cerkvenem zboru in ga je izdal papež Vij IV. leta 1,564 je med desetimi splošnimi pravili o cenzuri in prepo vedi knjig, imel tudi pravilo o rabi svetega pisma v ljudskem jeziku. To pravilo, ki ie na četrtem mestu med enimi desetimi, ji- imelo tole besedilo: ..Ker je skušnja jasno pokazala, da imajo ljudje zaradi lahkomiselnosti večjo škodo kakor korist, a ko se dovoli sveto pismo v ljudskem jeziku kar tia .splošno, se določa, da naj dovoljujeta škof ali inkvizitor ko se posvetujeta z župnikom ali spovednikom, brati s veto pismo v prevod i. napravljenem od ka. tohcana. le tisi:.m, o katerili vesta, da jim takšno branje ne bo povzročalo škode, marveč ko-ist v veri in pobež-nosti. Takšno dovoljenje je treba imeti pismeno. Kdor pa bi se divnil brati ga brez takega dovoljenja, ne more prejeti odveze od grehov, dokler knjig ne izroči ordinariju Knjigotržci pa, ki bi prodajali ali kakor koli tzročiii sv« to pismo v ljudskem jeziku Moveku, ki rima tega dovoljenj i izgube izkupiček z j 1-njigo. V, ga mira "kot obrr:,i za li-, .e namen. : vrh te a jih čakaj; po trži ki znive «a dejanja fi po u . i ievnosti škofa še druge kazni. Redovniki ne morejo brati ali kupiti svetega pisni t v ljudskem jeziku brez d .voljenja redovnih predstojnikov.“ Ta huda določba se danes kar zanimivo bere. Kdor jc sliši prvič, se prime za glavo, češ ali je kaj ta kr ga sploh bilo mogoče. Da, bilo je, in šlo je ca. krate hudo zares. Določba prepoveduje uporabljati kav na sploh kateoliške svetopisemske prevode. Glede prevodov pa ki so jih napravili obsojeni piša: e'ji - - ne.l take prevode so spadali tildi tisti, iti. so jih naredili slovenski luteranci (T.u bar - evangeliji in dela apostolov 1. 1557, psalmi 15ti ti in Dalmatin celo sv. pismo 1. 15 8 4) - so bilo določb? še strožje. Prevode svetopisemskih knjig stare zaveze so mogli škofje do. voljevati le „učenim in dobrim katoličanom. (hi jih uporabljajo za razumevanje sv. pisma, ne pa kot pristno besedilo.“ Glede prevodov novozavezr.ih knjig pa ja veljalo: „Prevodi, ki so jih napravili hereziarhi, (začetniki krive vere) so vsakomur prepovedani. Prevodi ostalih obsojenih avtorjev se morejo dovoliti, a ko se odstranijo iz opomb sumljiva mesta.“ NKVŠEČNA PROČKOCHA če ste pazljivo prebrali gornje četrto pravilo obranju katoliških svetopisemskih prevodov v ljudskem jeziku, ste se pač uverili, da je moral biti presneto goreč ljubitelj sv. pisma tisti, ki se .m potrudil za dovoljenje, da je sv. pismo zakonito bral. Le pomislite, kakšna pro cedura ga je čakala Svojo željo je mo- ral najprej sporočiti župniku ali spoved, niku ter jo dodobra razložiti in utemeljiti. Nato pa je moral z isto stvarjo, razlago in utemeljitvijo, pred škofa ali inkvizitorja. Temu zadnjemu se je kazalo umalAiti kakor senenemu vozu, ča si ga intei srečati! Kdo bi se mu nastavljal ali celo bodil predenj! Saj ti je mogel pretipati srce in obisti tvoje pravovernosti! Pa stvar še ni bila končana. škof ali inkvizitor sta se morala posvetovati s tvojim župnikom ali spo vednikom. Kako nerodna stvar je bila to in koliko časa se je vlekla! Končno so ti dali pismeno dovoljenje. Brez taks gotovo ni šlo. če pa si bral brez takega dovoljenja, je bilo še hujše. Odveze nisi mogel dobiti niti za veliko noč, če nisi prej izročil knjige škofu! Kaj mislite, kakšne so bile posledic» določb tega „četrtega pravila"? Le verjemite, da se prosilci za dovoljenje niso trli pred škofijskimi vrati. Več je bilo nemara takih, ki so brali brez dovoljenja; a prav veliko tudi teh ni bilo. Praktična posledica je bila samo ta, da ljudje svetega pisma sploh niso brali. SMISEL IX POSLEDICA PREPOVEDI Katoliška Cerkev s tridentinskim indeksom ni prepovedala brati sv. pisma. Nikakor ne! Stališče Gregorja Velika o potrebi brati sv. pismo vsak dan je ostalo nespremenjeno. V latinskem in grškem jeziku ga je mogel brati vsakdo. Le v ljudskem prevodu ga nisi smel brati brez dovoljenja. Do te prepovedi je prišlo iz zgodovinskih okolnosti Protestantsko naziranje, da more vsak po svoje razlagati sv. pismo, je namreč napravilo velik vtis v tedanjem katoliškem svetu. Danes si težko predstavljamo, kako mogočen je bil ta vtis. Cerkvena disciplina se je rušila, cerkvena avtoritet;: je padala. Rušili pa so cerkveno disciplino in podirali avtoriteto sklicevaje se na sveto pismo. Priznati pa je treba, da je prepoved brati sv. pismo v ljudskem Jeziku brez posebnega dovoljenja zavila branje sv. pisma med katoličani. V latinskem in grškem jeziku preprost vernik ni mogel brati, ker pač latinskega ali grškega ni znal. Ni pa bila njegova krivda, če se ni rodil z grškim ali latinskim . klju. ;loni“. da uporabim nekoliko prostaški izraz. ki ga je svoje dni vrgel štajerski i>oslanec dr. Lavosiav Gregorec Nem. |,f 111 v obraz. Ti so se namreč tako vedli, ■'akor da bi moral vsak Slovenec znali nemško. DANAŠNJK DOLOČBE ,Ko so odpadle zgodovinske okolno s,i' ki go narekovale prepoved brati sv. liisnio v ljudskem jeziku, je odpadla uidi prepoved v četrtem pravilu triden. tinskega indeksa, že leta 1757 so jo °miliij. Danes je dovoljeno brati od Cerkve potrjen svetopisemski prevod. Ce Pa prevod ni od Cerkve potrjen, ga ie po kan. 1 399, točka 4 cerkv. zakoniku prepovedano brati. Za svetopisemski prevod, ki je od Cerkve potrjen, iniamo tistega, ki je na zakonit način lzdan. Glede tega določa kan. 1391. Cf‘rkv. zakonika naslednje: ,,Prevodi sv. Pisma v ljudski jezik se ne smejo na. 'krniti, če jih ni odobrila apostolska stolica, ali če se ne izdajo pod nadzor-Mv°m škofov in z opombami, vzetimi zlasti iz cerkvenih očetov ter učenih In katoliških pisateljev.“ C saka herezija je našla zase oporo v sv- pismu. Moderni liberalni protestante delajo s sv. pismom kakor svinja z mehom. Po notranjih kriterijih vsak po s'oje določajo, kaj spada k sv. pismu in kaj ne. kaj je prvotno, kaj pozneje dodano, kaj se mora umeti po črki in kaj le simbolično, kaj je zgodovinsko in kaj legendarno. Zato je razumljivo, da mora Cerkev bdeti nad sv. pismom. more dopustiti da bi se v katoliške Prevode sv. pisma vtihotapilo kaj pio testantske samovoljnosti. Od tod vav-nnst ne mere, ki smo jih videli v kan. -191 cerkv. zakonika. Odpadla pa ni le prepoved brati sv. Pismo v ljudskem jeziku brez posebnega osebnega dovoljenja, marveč Cerkev vsak dan bolj priporoča to branje. Od papeža P i j a VI. iz konca 1 x. stoletja so skoraj vsi papeži močno priporočali k'ati sv. pismo. Pogostno sv. obhajilo — BRANJE SV. PISMA Ivo pišem te vrstice o prepovedi brati sv. pismo v ljudskem jeziku, ki je tra- jala nad petstopetdeset let — od pokrajinskega koncila v Toulousu leta 1229< do odloka Kongregacije za indeks z dne 13. junija 1757 — mi prihaja na misel paralela o pogostnem obhajilu. V napačni gorečnosti za čast. presv. Rešuj ega Telesa so rigoristi odganjali ljudi od pogostnega obhajila. V boječi skrbi, da bi sv. pismo komu škodova lo, so ga prepovedali brati. Danes sta obe i> epovedj padli. Pogostno obhajilo se od dekreta svetniškega Pija X. močno priporoča, branje sv. pisma je isti papež z drugimi pred sabo in za sabo toplo priporočil. Danes moremo reči, da jo praksa pogostnega obhajila med katoličani ž - zmagala. Prinaša čudovita uspehe. Ni pa še zmagala praksa vsakdanjega branja"sv. pisma. Kdaj bo zm igala še ta? Prinašala bo velike koristi, kadar zmaga. VELIKA KORIST BRANJA EVANGELIJEV Ko govorim o svetopisemskih knjigah. katerih pogosto in sistematično branje bi bilo silno koristno za duhovno življenje vsakogar izmed nas, imam v mislih zlasti evangelije. ...Nobena knjiga ne more duši govoriti s tolikšno lučjo resnice, s tolikšno močjo zgledov in tolikšno prisrčnostjo, kote more to evangelij,“ je rekel papež l'ij XI. in s tem dobro označil edinstvenost evangelija. .,želeč vse obnoviti v Jtzusu Kristusu - je govoril blaženi Pij X. — ne želimo nobene stvari bolj kot to. da bi se verniki navadili brati vsak dan sv. pismo. S takim branjem s-3 more najbolje spoznati, kako je treba vse obnoviti v Jezusu Kristusu.“ Mnogo jili med katoliškimi inleli-genti in med članj katoliških apostolskih organizacij pa tudi verskih društev, ki si žele verske poglobitve. Naš čas je namreč čuden. Ni velik le v brez-božnosti, marveč je velik tudi v bogo. ljubnosti. še z lepa ni kdaj živelo v svetu toliko svetniških duš, kot jili živi danes. Mnogi si žele verske poglobitve. Poskušajo s tem in onim. Najboljše sredstvo pa večkrat prezro, namreč poglabljanje v evangelij. Nobena knjiga iako ne razsvetljuje človeka kol evangelij. Nobena ga tudi tako ne more kot evangelij, ugotavlja papež l’ij XI. Stvar je razumljiva. Evangelij je od Boga navdahnjena knjiga. Govori o Jezusu Kristusu. Vsebuje njegov: besede, njegova dela, razodeva nam njegov zgled. Duli božji je po evangelija v živem kontaktu z našo dušo. Od iod tolikšen vpliv evangelija na duše. Kar nam manjka, niso verske vaje. Teh je med katoličani, ki prakticirajo, dosii včasih celo preveč. Tudi delnega spolnjevanja božjih in cerkvenih zapo vedi je razmeroma dosti. Pač pa zelo primanjkuje celotnega Kristusovega duha, njegovega vrednotenja sveta in življenja njegovega ognja In ljubezni. Te ga duha pa črpamo iz evangelijev. Zato je razumljivo, da moramo vzeti evan. geli j vsak dan v roke! PREBIRATI CEL EV ANGELIJ Rekli smo v uvodu, da beremo katoličani evangelij pri maši. Toda to branje ni zadosti. Poleg liturgičnih odstavkov iz evangelijev je namreč še dosti drugih delov evangelija, ki v liturgiji ne pri dejo na vrsto. Poznati pa moramo ves evangelij, prebirati vse njegove dele. Zunaj liturgije evangelij premišljujemo ali pa ga zdržema beremo. Oba načina sta dobra. Oba je treba združevati. da najdemo v evangeliju čim več za lastno dušo. Vendar pa na tem mestu nimam na misli premišljevanja, marveč kurzorično branje evangelijev. želja svetniškega Pija X. je bila. dl bi se ljudje navadili vsak dan brati evangelij. S takim branjem bi po mislih istega papeža ljudje najbolj spoznali, da je treba vse obnoviti v Jezusu Kristusu in kako je treba to storiti. S takim branjem bi torej prišli do tega, čemur pravimo verska poglobitev, Kaj pravite, ali ne bi kazalo, da bi tudi mi poskusili z vsakdanjim branjem evangelijev? Ali se vam zdi to nemogoče? Ali mislite, da bi za vas ne bilo koristno? Da bo tako branje možno in koristno, so potrebni nekateri pogoji. Prvič moramo imeti evangelije; v slo. venskem prevodu ali pa v kakem drugem ali celo v latinskem prevodu, da grškega originala ne omenim. Zakaj takih, ki bi jim grški original ne delal jezikovnih težav, najbrž ni kaj več med nami. Za večino med nami bo najbolj praktičen slovenski prevod, Ta se danes v zamejstvu prav lahko dobi. Za malo denarja s; ga morete oskrbeti pri slo. venskih dušnih pastirjih. Ko tole bereš, je najbolje, da si takoj omisliš evangelij; drugače bi utegnil pozabiti. Evangeliji so zvečine razumljivi vsakomur, ki jih bere. Toda popolnoma pa ne. So v njih mesta, s katerimi sam ne veš, kaj začeti. Taka mesta potrebujejo razlage. A tudi sicer ti je potrebna pri branju evangelijev razlaga. Ta te opozori na marsikaj, česar bi sam ne na šel v evangelijih. Brez razlage bi ostal le pri vrhu, globlje bi sam od sebe le redek segel. Katoliški svetopisemski prevodi so zaradi tega opremljeni s potrebno razlago. Nekateri je imajo več. drugi manj: so tudi taki, ki je imajo zelo malo, da komaj še izpolnijo pred pis kan. 1391 cerkv. zak., ki naroča dodati prevodu opombe, vzete „zlasti iz cerkvenih očetov ter učenih in katoliških pisateljev.“ Opombe, ki pojas njujejo razne mere in razdalje ter razlagajo imena, očevidno ne spadajo med te, ki jih zahteva navedeni kanon, če je v kakem jeziku več prevodov sv. pis ma. kot n. pr. v nemškem ali španskem, se pač more dopustiti tudi tak, ki ima zelo pičle opombe, zakaj tisti, ki bi rad globlje razumel sv. pismo ima na razpolago druge prevode, ki mu nudijo več razlage, če pa kak narod nima več pre vodov, bi moral ta, ki ga ima, ustrezati tudi praktičnim potrebam in zato imeti zadostno razlago. Zato se namreč sv. pismo v prvi vrsti prevaja, da ga ljudje s pridom bero, ne pa zaradi zgolj literarnih al, akademsko znanstvenih razlogov. Slovenci imamo praktično na razpolago le prevod, ki so ga leta 1925 po naročilu škofa Jegliča priredili profesorji dr. Jere, dr. Pečjak in dr. Snoj. Ta ima opombe, a takih v smislu kan. 1391 bolj malo, prepičle so; želeli hi si jih več. zakaj pozabiti ne smemo, da ie ta prevod praktično edini naš prevod. Zato je zelo čudno, da so poznejše bolj ..ljudske“ izdaje tega prevoda opombe se skrčile, namesto da hi jih razširilo. sl° Je za sledenje na nepravem kraju. ^ares, škoda. MRAK V ZASTRTI SOBI Pomen razlage in razlagalca Oranje evangelija je za duhovno življenje silno koristna sl var. še večjo korist od tega imaš, če prebereš opombe, ai ti besedilo razlagajo, čeprav so morda preskope, še vedno je bolje nekaj, kot hifi. Če bi pa hotel še globlje prodreti ^ evangelij in še bolj čutiti njegovo *ePoto, hi moral imeti vodnika, če nisi strokovnjak v umetnostni zgodovini, pa s* greš ogledovat umetniško galerijo, Pač vidiš slike in čutiš njih lepoto, toda sililo ti koristi, če te umetnostno izve-vodnik opozori na to in ono pri slikah ju kipih. Za takega zasilnega in skromnega vodnika v umevanje evan kelijev se ponudijo članki v ,,Duhovnem življenju", katerih vrsta se s tem čuu a°m začenja. Samo po setu se razume, “a ti članki ne bodo moglj nudili p ra Vega komentarja k evangelijem. V ta Tarnen bi bile p irebne debele kn;iige. biašj članki bodo skušali le uvajati v razumevanje evangelijev, izbrali bomo ^'tega izmed evangelijev in s kratkimi opombami opozarjali na vsebino posameznih njegovih odstavkov in njihov bogoslovni, duhovni in življenski ,oo ■Men. Te opombe naj bi bralcu evan g e. 'la pomagale umevati evangelij in ga opozarjale na vprašanja, ki se v evan Sodju rešujejo, kakor tudi na n ji nove rešitve. Predpostavljajo pa te opombe, da bodo njih bralci označene evangeljske odstavke res prebrali. Gre torej za. skupno delo bralcev j n člankov oziroma Pisca teh člankov. Namen bo. dosežen, Ce se bralcem vzbudi želja po globljem umevanju evangelijev in se vsaj neke iko usposobijo za odkrivanje lepot a evangeliju Aktualna duhovna knjiga nam mora postati evangelij. Ne sme ostat.j vec skrit zaklad, zakopan devet sežnjev globoko pod zemljo. TROJNO umevanje sv. pisma 1 mevanje svetopisemskega besedil i razlikuje tri stopnje. Prva stopnja pomeni zgolj literarno umevanje; to se inavi umevanje tega, kar nam besedilo Ti hi mrak, mehki mrak — ji len zastrte sobe, temni zrak, hladni zrak, ves skrivnosten kot oblak davne božje dobe — \o da v njem prebiva Bog, in jaz v njem, ves dober, blag, sem jetnik njegovih rotj. O, ta mir, božji mir in v njem cvet — samota, sta l{ot vir, sveti vir, /{i me vabita na pir! Božjih rok dobrota me zapreda v zlat razcvet in mi \aže svetli tir v svojo skrito, sladko f^let . . . Bogdan Budnik neposredno pove. Drugače govori svetopisemska knjiga pesniške vsebine, drugače svetopisemska knjiga z zgodovinsko ali poučno snovjo in obliko. Literarna razlaga mora te razlike upoštevati. Literarno umevanje je nujna podlaga za pravilno razlaganje sv. pismi. S tem pa ni rečeno, da je edino. Na njem se snuje drugo umevanje, ki mu gre za bogoslovni in moralni nauk v svetopisemskem besedilu. To umevanje je višje kot prvo. Tretje umevanje pa j« duhovno ali mistično. Pod posebnim vodstvom sv. Duha najdejo veliki mistiki in Cerkev sama v svetopisemskem besedilu mistično duhovno vsebino To tretje umevanje je poseben privilegij mističnih duš. Navadna razlaga svetega pisma pa ima namen posredovati prvo j n drugo umevanje, to je literarno in miselno. Evangeliji spadajo med laže umevne svetopisemske knjige. Primerjajte jih n. pr. le s Pavlovimi pismi, pa boste spo. znali, da je to res. Vendar pa imajo tudi evangeliji svoje težave. Zlasti bogoslovni in moralni nauk v njih ni vedno razviden na prvi pogled. Zato je tudi pri njih potrebna literarna in miselna razlaga. Marsikaj nam odkrijeta, kar bi sicer tudi ob ponovnem prebiranju evangeljskega besedila ostalo prikrito. EVANGELIJ in evangeliji Evangelij je grška beseda, ki je neprevedena prišla v vse jezike. Po izvoru pomeno najprej nagrado, ki jo je dobil glasnik za dobro novico. Nato pa pomeni dobro novico samo. Evangelij je torej blagovest. Blagovest o Jezusu Kristusu. Jezusovi učenci so po Odreše-nikovem vnebohodu oznanjali blagovest o Jezusu Kristusu. To je bil nstm evangelij, čez nekaj let pa so nekateri Gospodovi učenci priredili pismeni evangelij. So štirje evangeliji, o katerih je Cerkev izjavila, da spadajo med svetopisemske knjige. Prvega je napisal apostol Matej in sicer v aramejskem je. ziku; nekdo ga je prevedel v grški jezik; v aramejskem jeziku napisani evangelij se ni ohranil; Matej je napisal evangelij pred 1 5 0 po Kr. Drugi evangelij je napisal sv. Marko, ki je poznal Kristusa, čeprav sam ni bil apo stol. Napisal je evangelij v grškem jeziku na prošnjo rimskih vernikov med leti 52 in 62 po Kr. Tretji evangelij je napisal Grk Luka, sin poganskih staršev iz Antijohije sirske, po poklicu zdravnik. Zgodaj je sprejel krščansko vero. V uvodu v svoj evangelij pove, da piše kot zgodovinar. Gotovo je, da je napisal evangelij po 1. 52 in pred 1. 67 po Kr. in sicer v grškem jeziku. Našteti trije evangeliji se imenujejo simiptični evangeliji. V primerjavi s četrtmi evan gelijem. sv, Janeza, so si namreč med sabo podobni, kakor s skupnega zre-lišča napisani, če razdelimo snov vsakega od teh treh evangelijev na sto delov, najdemo glede skupnosti snovi tole podobo: evangelij sv. Mateja ima 42 delov lastnih. 58 pa skupnih z drugima dvema, evangelij sv. Marka ima 7 delov lastnih in 93 skupnih, evangelij sv. Luka pa ima 59 lastnih in 41 skupnih. Siuoptični evangeliji so bili napisani v drugem in tretjem desetletju po Kristusovem vnebohodu. Drugače pa je bilo s četrtim evangelijem. Napisal ga je apostol Janez, malo pred svojo smrtjo. Umrl je med 1. 90 in 100 po Kr. Napisan je bil torej ta evangelij kakih šestdeset let po Kristusovi smrti. Janezov evangelij prve tr; dopolnjuje. štiri evangelije imamo, pa so vendar vsi samo en evangelij. Vsi popisujejo isto blagovest Jezusa Kristusa. Kaj pa so evangeliji po literarni vrsti? Je težko odgovoriti z eno besedo. Govore nam o življenju in nauku Jezusa Kristusa. So zgodovinski spisi, pa vendar nimajo namena biti popolni življenjepisi Jezusa Kristusa. O Kristusu pišejo bolj v obliki anekdot. Pri svojem pisanju so imeli apologetičen, dogmatičen in pastoralen namen. Po teh namenih se med sabo razlikujejo. Vsi pa nam višejo vzvišeno podobo enega ter istega Kristusa in nam podajajo v odlomkih njegov nauk. Odločimo se in začnimo brati evangelije zdržema, pogosto, če se le da, vsak dan. V priročni obliki moreš dobit; evangelije, tako da jih jagodno vzameš s seboj in jih bereš kjer koli. Ni ti treba hoditi pred škofa in inkvizitorja po dovoljenje, tudi ne k spovedniku ali župniku, kot so morali naši predniki pred nekaj stoletji. Danes te nihče ne ovira pri prebiranju evangelijev; nasprotno, z vseh koncev prihajajo pobude za tako branje, še celo protestantje vseh sekt nas z lastnim zgledom spodbujajo. Ne zaostajajmo za njimi v tej stvari! Določi si čas za branje evangelija. Počasi, s premislekom beri odstavek za odstavkom. Evangelij seveda ni branje za razvedrilo, kot so povesti in romani. Tako branje ni. V njem moramo iskati resnico, ne zgovornosti, pravi Tomaž .« Kempčanski. Brati ga moramo v istem duhu, v katerem je bil napisan. Iskati moramo v njem duhovne koristi. Te pa : najde vsakdo obilno, kdor bere evan- ' gelij s pravo voljo. En evangelij bi mogli brati skupno po ..Duhovnem življenju“, če vam je prav. O tem pa prihodnjič. ® TT Ä ® D Ä 1 T O ® Mrak sc je zgostil v noč. V velikih 'hiijali pada sneg. V debele plasti se Knete po .strehah, izpod katerih boječe mežikajo koče kot otroci izpod tople je. Stebri luči, ki lijejo iz malih oken, razkrivajo grešno razposajeni ples snežink. ' skromni sobi diha velika peč. Ogenj Poje svojo vročo pesem in po kadilu diši. Xa mizi leži težak koledar. Z mast-hinii črnimi črkami je vtisnjena na zarjavel.ni listu številka -4, nad njo je v '•zkih črkah upodobijo,, gruden. Siveniu župniku sije luč naravnost v obraz. Vstniee se mu enakomerno gibajo, oči ,se im premikajo od vrste do '1 ste v brevirju. Vas se je starcu z vso neizprosnostjo vpisal v dobrohotni obraz b> leta so mu izpila kri. Saj je tudi hre-V|r že prileten, pa je vendar še tak > b’ 1 i okrogel in rdeč. Župnik vtakne levi kazalec v brevir, * desnico pa naredi velik latinski križ. 1 eintie oči gledajo v razpelo Težke dia-n* hin ob leže na mizi. Kadilo in toplota mu vežeta misli v žive slike. ,«Sveti večer. (X blagoslovljeni večer, b' si prinesel človeštvu večno Luč. V raztrganem hlevu, na okornih jaslih, hted preprostimi živalmi si zagledal luč 1bi sj sama Luč.“ ol>a, jas lice. moji sohi jili letos ni.“ Ltihe v obrazu se poglobe. Potem pa s,‘ bolj pribije: „Vri meni nocoj ni jasli,..“ Zatem je tiho kakor v grobu. Težke misl. se duliovniku spletajo okrog tulili ljudi, neznanih obrazov. Mraz, mraz, 1;i toplote, tiste blažene toplote domačih ljudi. 1 'a monotono tiktaka. Na oknu cveto ledene lože. Misli tavajo, iščejo in se milil :' daleč odtod v beli cerkvici med brlimj griči pri majhnih jaslicah. Žametno zeleni lnibček se kakor topla živa! tišči v kotu. Greje in skriva v •sebi kamnito, razsvetljeno votlinico, ii kateri se z vseh koncev zvijajo bele poti. v daljavi kakor zakleti gledajo betlehemski zidovi s svojimi mrzlimi črnimi okni. Tam v desnem kotu prasketa pastir- ski ogenj. Okrog njega leže ovce in ob desni čepi star pastir s širokrajnim klobukom in belo brado. Mane si roke in oči, pa zda j, zdaj vrže na okno močno poleno, da se Iskre poženejo naokrog. Poklekne na desno koleno in na vso moč pihne v žerjavico, da živeje vzplamti rdeči plamen. Hipoma se vzpne kot tetiva, da zastokajo stare kosti v sklepih. „Kaj je? Ali ne poje pastirski rog?... Ne! Saj ni nič. Le zdelo se mi je.“ „Ne, ni se mi sanjalo.“ Z dlanjo si statve zastre oči, da ga ogenj ne moti. Nebo močno žari in petje p rihaja bliže. Staven trepetajo prsti. I*a menda vendar ne od strahu? Kaj še, od strahu, njemu, ki je doma na teh planjavah. In vendar se mu gorjač« v roki trese m kolena mu klecajo. I sta sc podolgovato ndpro, oči izstopijo, obraz je voščeno bel. Palica se zakotali po tleli. Starec se požene k ostalim pastirjem. „Jakob, Juda, Benjamin! Vstanite, vstanite!“ Na travi kleče starec z vso silo stresa mlade pastirje. Najmlajši se zvije v dve gubi, druga dva globoko zavzdihneta, potem se v spanju obrneta vsak v svojo stran. Starec ne ve, kaj hi. Petje je v talno močnejše, luč vedno bliže. Na čelu začuti debele kaplje, zobje mu šklepečejo, kot bi ne bili njegovi. „No, dajte, vendar! Vstanite, poslušajte, poglejte!" jecljajoči glas reže v srce. Prvi si pomanc z rokavom oči. Ildeči lasje tim v valovil: vise preko čela. Ko se razgleda, obsedi z odprtimi usti: ali je res ali sanja? Naenkrat so vsi na nogah. Vstniee so ra/dete, oči izbuljene, roke se jim trt sejo. Kot ovce pred nevihto se stiskajo v živ kup. Okrog njih se gnetejo prestrašene ovce. Blejanje veča grozo, lu prikazen st- veča, se bliža, se širi: zdaj, zdaj ho padlo. „Ne bojte se!" spregovori velik angel s nomirjajočim glasom. Vsa usta pastirjev nehote ponavljajo: „Ne bojte se!" „Oznanjam vam veliko veselje!“ V sinice se počasi razlezejo v nasmeh, srca zopet bijejo, na obraz leže mir in veselje. Ves diši po smrečju. „Rodil se vam je danes v mestu Davidovem Zveličar, ki je Kristus smehlja, otroče steza točice proti njej. In v vsem tem pesem preprostih pastirjev in luči, VETRINJSKI Kdo se ob besedi Vetrinje ne zdrzne? Tani so se naši begunci prvič odpočili, tam uživali kot begunci prvo versko to lažbo V vetrinjskem svetišču, tam v Marijini cerkvi so bili krščeni prvi begunski otroci, tam so se nekateri poročili in iz vetrinjske cerkve so se razvili prvi žalostni pogrebi, še več, v tej cerkvi so mnogi naši fantje in možje bili zadnji krat pri sv. spovedi in prejeli sveto popotnico, ne da bi za to vedeli. Za „srečno pot“ so molili, in prav so imeli. Odhajali so na dolgo pot v večnost. In ko se je zvedelo za strašno izdajstvo, tedaj je postala vetrinjska cerkev kraj solza, molitve in bolečine. Da bi ti dogodki ne šli v pozabo, so poljan in ognja, vetra pi zvezd in repatice nad votlino. Stari pastir, ki je pravkar prišvedral ves srečen, gleda in zmiguje z glavo: „Kaj takega pa še ne! Pa še ne!“ Brav k jaslim zdrkne na kolena. S silo mora zadrževati levico, da ne bi pobožala nežno dete. O župnik prižge svečo in ugasne luč. Voščene kaplje se kakor jagode na molka naberejo na sveči in zdrknejo na mizo. Bo stenah rastejo in padajo ogromne sence. Duh no kadilu se meša z vo-vjem po sveči. Druge jaslice mu vstanejo pred očmi. Okrogla pšenična hostija v tabernaklju. — Dete v hlevčku. Tisti stari pastir — on. Ovce — njegovi verniki. Vse jih vidi v obraz, prav vse, te svoje otroke. Vdani so mu bili, saj je bil petdeset let med njimi kot pastir med ovcami. Bog ve. če jih bo še kdaj videl. Zunaj pojo svetonočni zvonovi. Nebo je na zemlji. župnikov obraz je nenavadno lep. Srce mu vedno tiše tolče. I sinice se komaj slišno premikajo: „Sedaj odpuščaš svojega hlapca, Gospod! . . . “ Sveča na mizi dogoreva. Blauten postaja moder. Veliki kazalec se bliža dvanajsti, JANKO SPOMENIK severnoameriški Slovenci sklenili, da obnovijo oltar in prostor okrog' glavnega oltarja' ta novi oltar naj bi bil snomenik našim žrtvam, ki so bile iz Vetrinja poslane v smrt. Na steno ve trinjske cerkve blizu glavnega oltarja na h; =e vzidala plošča našim žrtvam v : pomin. Zbirka naj bi se vršila tako, da bi se v spomin vsakega, ki je bil poslan nazaj. darovalo n dolarjev, če bi denar i reostajal, bi se razlika izročila g. škofu Rožmanu za slovensko semenišče v Argentini. Vsi prispevki naj bi bili poslani na Slovensko pisarno. 6116. Glass Ave., Cleveland 3, Ohio. Blaženi Justin de Jakobis *’° najbolj zanesljivih virih svete stolice, to je na podlagi uradnih odlokov svete stolice pri postopku za proglasitev blaženim in svetnikom, bomo 01'isali življenje in zgl-d tistih oseh. ki jili je n oglasil za blažene in svetnike sedanji sv. oče Pij XII. Upamo, tla bomo ob pogledu na to sodobno ga ler‘jo zares velikih osebnosti dosegli tlvojni namen: večjo ljubezen do ina-,V|-■ Cerkve, ki vzgaja tudi v moderni dobi take značaje, in večjo pobudo za ila'o osvbiio r .st v duhovnem življenju. vzgledi morda še bolj vlečejo koi 1!ač lna navodila za krščansko popolno zitljenje. Dalles lioino govorili o Maže. Ileil1 Justi»!! <|(. .lacobis. KRATEK ORIS ŽIVLJENJA Oče mu je bil Janez Krstnik de Jaco 's. mati pa Jožefina Muecia. Zgledni krščanski starši so dali življenje štirinajstim otrokom. Justin se je rodil dne p °ktbora 180o «isto leto kot pesnik iance Prešeren in božji služabnik škof -viiion Martin Slomšek I v kraju San ♦'le (Sv. Feliks). Starši so v pozneje 7‘ tlru/mo preselili v mesto Neapelj, kjer ■h" nadarjeni in zgledni Justin obiskoval Rrednjo šolo. Osemnajst k i star je sto. p v misijonsko družbo sv. Vincencija avelskege. Po opravljenem noviciatu 111 zaobljubah ter po dovršenih bogo ■■ ovnih naukih je prejel v mestu Brin-' lzkiu mašniško posvečenje 12 junija 24, Več let 1 • kot goreč misijonar ' ,s‘l d e nonaslir. ko delo v domovini, v , ru>bi pa j(, opravljal odgovorno slu/ °' Domovina mu je z.; apostolsko 1 ,° zdela premajhna; vleklo ga je v 'Misijone. Papeška kongregacija za raz-Sl 1 jen je svete vere ga je leta 1839 ime "ovala za apostolskega prefekti in mu im i oči la, da usianovi abesinski misijon, ^red odhodom mu jv papež Gregorij I. Dodelil svoj blagoslov. V Abesinijo 0(lšel skupaj z nekaterimi tovariši -a maja leta 1839. Tam je ostal več !°i dvajset let. Razkolniški Abuna Sa-anm je dvignil zoper njega hudo pre- DR. FILIP ŽAKELJ ganjanje. Iz te dobe je več mučencev. Justinov zvesti učenec Mihael Ghebre je tedaj umrl nasilne smrti in je že proglašen blaženim. Sveta stolica je postala po orna na njegovo delo in Justina ime novala za naslovnega škofa nilopolj-skega in apostolskega vikarja Abesinijo. Slavni Viljem .Masaja, takrat apostolski vikar, pozneje pa kardinal, ga je 8. januarja 1894 posvetil za škofa v mestu Massaui v skrajno težkih okoliščinah. Preganjan in strt so je .Justin zgrudil 31. julija 186P. Pokopali so ga v kraju Ebc. Za njim so žalovali celo moliame-danci. Na njegov grob so prihajali ka toličani in razkolni kristjani, ker so bili prepričani, da je Justin umrl kot svetnik. Pij XII, ga je 25. junija 1939 proglasil za blaženega, že eno leto po proglasitvi blaženim so poročali o novih čudežih na Justinovo priprošnjo. Zato je sv. oče pij XII. takoj naslednje letu 26. junija 1940 dovolil postopek za proglasitev blaženega Justina, škofa in . poznavalca, svetnikom. .USTINOVA ZGLEDNA ML A DOST Skoraj pri vseh svetnikih vidimo, da so navadno imeli prav dobre in verne matere. Tako je tudi mati Jožefina Justina skrbno vzgajala, Mali Justin jo je poslušal in že kot otrok rad razmišljal resnice sv. vere. Posebno veliko pobožnost je že tedaj gojil do Jezusa v presv. Rešujem Telesu, do Gospodovega trpljenja in do blažene Device Marije. Rad je po svojih močeh pomagal revežem. Dva papeška odloka trdita, da se je že kot otrok vpisal v družbo za raz širjenje sv. vere in goreče molil za spreobrnjenje nevernikov. PRAVI DUHOVNIK MISIJONSKE DRUŽBE Kot duhovnik misijonske družbe je čutil, da ga Bog posebej kliče, naj vernikom oznanja božjo besedo. Sledil je božjemu klicu ter z vso gorečnostjo in plodonosno sejal seme božje besede. Sa dove je žel posebno v spovednici, že tedaj so ga imenovali za angela lju zni. za Krotko jagnje in za zgled pi nizu. sii. MilTlilllUlVI APOSTOL A BESI.M,IE -;v oj abesinski misijon je našel v najtežjem položaju. Toda pogumno se je lotil dela in premagoval neizmerne težave: trdovratnost razkolnikov, po. manjkanje najbolj potrebnih reči. težko podnebje. Ne deževje ne neznosna vročina ga nista'mogla zadržati od dolgih in napornih poti po obširnih abesinskih pokrajnah. Takoj je vselej odšel, kadar ga je klicala na pot krščanska ljubezen do bližnjega in misijonska dolžnost. Popolnoma se je v vsem prilagodil abesinskim običajem S svojo dobroto, nezlomljivo potrpežljivostjo, skrbno in nad vse nežno ljubeznijo je navezal nase srca ubogih in zablodelih Abesincev in uglajal pot za vrnitev iz razkola v ka. toliško edinost. Posrečilo se mu je spreobrniti vsaj dvanajst tisoč Abesincev. Ustanovil je več misijonskih postaj in se trudil, da h' vzgojil domačo duhov, ščino. Podnevi je garal za duše. v dolgih nočeh ra se je v molitvi razgovarjal z Bogom. Ko je razkolni Abuna Salama zvedel za Justinovo škofovsko posvečenje. sta v njem šebolj vzplamteli je-a in nevoščljivost. Prav vse je storil, da bi škofa Justina ubili ali vsni izgnali iz Abesiniie,/čeprav se je kralj Ubie temu upiral, ker je bil Justinu in katoličanom naklonjen. Justin pa je moral oku. šali’ izgnanstvo, ječo, verige, lakoto, žejo izdajstvo, vsakovrstne preizkušnje. Njegovi redovni tovariši blaženi Pe ter ltenat Rogue, blaženi Janez Gabriel Perboyve in blaženi Frančišek Reški Clet so v drugih misijonskih deželah nevernikom nrinesli Kristusa, pa dali tudi svojo kri. Tudi Justin je bil kar najbolj pripravljen nreliti svojo kri za resnico svete. Morilčeva roka ga ni zadela nač pa bi kljub temu njegovo smrt mogli imenovati mučeniško smrt. SMRT VEMKECJA APOSTOL V Svetniški misijonski junak nikjer ni imel miru. Povsod so ga zasledovali, da bi ga umorili. Pred zasledovalci je blodil no težkih in neprehodnih krajih. 31. julija 1860 je začutil, da se mu bliža »mrt, Bolezen ga je popolnoma zlomila; vročina ga je tako zdelala, da Fo moči pojemale. Svoje tovariše, ki so ga v preganjanju spremljali, je opomnil, da bo samo tri ure živel. Lepo je opva-; \il sv. poved in prejel sveto maziljen nje. Svoje duhovne otroke, ki jih je v Kristusu rodil. j. onominjal, naj ohranjajo medsebojno ljubezen ter izkazujejo spoštovanje in pokorščino rimsltej mu papežu, zase pa je prosil odpuščej nja, v čemer se je pregrešil. Ležal je na tleh; za zglavje so mu dali skaloa roke je držal na prsih v obliki križa in molil. Ko so se »ribližali zadnji trei nutki, je vzkliknil: ,,Bog prihaja.“ Zdelo se je, da že predokuša v tistih trenutkih nebeško veselje; obraz je kar] zablestel v nebeškem sijaju; kot žrtev' ljubezni se jemirno noslovil s tega sveta: postal je v zgledovanje svetu, angelom in ljudem (1 Kor 4, 0). SVETNIKI NAS UČIJO ŽIVETI Justin de Jacobis priča, kolik pomen ima za otrokovo versko življenje dobra mateiinn vzgoja; priča, da j' za zdrav" razvoj duhovnega življenja potrebna r-ioiUev: zato ra-misija verske resnice že od mladosti, ljubi Jezusa v presv. Rešujem Telesu, se rad poglablja v skrivnost Gospodovega trpljenja, pa prečuje tudi kot misijonski škof cele noči v molitvi: priča, da je za svetost in popolnost potrebna krepčat vere: saj bi bilo vse njegovo tako naporno delo brez smisla, če ne bi imel vere v Boga in vrednost človeške,duše; priča, da je potrebna krepost upanja: tolikih žrtev brez posebnega zaunanja v bo/jo pomoč ni mogoče prenesti; priča, da je višek popolnosti v ljubezni bližnjega, ljubezni do duš, da je pri t m deli* potrebna velika žvt v: priča, da je ki S. srčnost ves velika in veliko zmore, če ima svoj vir v ljubezni do Boga in bližnjega; priča, da sta za pravo popolnost potrebni kreposti potrpežljivosti in krotkosti, predvsem pa ponižnost., k' naj svoj ljubi jaz pozablja in išč? le Boga in neumrljive duše. Pojdimo v duhu na njegov grob in ga prosimo teh velikih kreposti, ker je vse drugo praz no, pravo bogastvo je 1 • v krščanskih krepostih, ki imajo večno vrednost. Zgoraj: ljudstvo pri umeščanju stolnega prošta dr. Fr. Kimovca v ljubljanski stolnici. sl)odaj: S'kof \ ovk umešča novega stolnega prošta. * 11 naslednji strani zgoraj: lastiti g. Janeb Zdešar da-l'uje sv. mašo v katakombah sv. Kalista. Spodaj: (j. novomašnik v h rogu svojih znancev in duhovnih sobratov 'IBmL Mam ^3E j j m tB MOČ TVOJE VOLJE važne ugotovitve Gibanje, ki ga je začel ameriški misijonar James Keller, iz družbe mary-knollcev, izdaja razne knjige apostolske vsebine, že naslovi so privlačni in zanimivi: ,,Ti lahko spremeniš svet“, „Poklici, ki spreminjajo tvoj svet“, To gibanje „The Christopher approaeh“ ima 7 letih obstoja v Združenih državah ze 700.000 aktivno sodelujočih borcev, ideja, ki v njem najbolj vleče je ugotovitev, da lahko vsak posameznik na svetu, mlad ali star reven ali bogat, moški ali ženska, na manj pomembnih zelo važnih položajih, doprinese po božjem načrtu znatni delež k izboljšanju sveta, k spreobrnitvi človeških src. Dovolj je, aa postanemo vsi Kristo uosei, prinašajoč vsak v svoje delovno okolje vsak trenutek bakljo božje ljubezni. Po načrtnem proučevanju sodobnega *>kolja je ugotovljeno, da je na svetu Približno 1 % organiziranih hudobn--z-ev, ki pehajo v strahovito uničenje z izvajanjem svojih zločinskih načrtov ves človeški rod. Gibanje Kiistonoscev na yaja vsakega pristaša: „Stori nekaj za izboljšanje! Boljše je prižgati eno sve-č°, kot preklinjati temo.“ Vsakdo, ki v še tako indiferentni službi kot Kristo-nosec izvršuje vojo dolžnost, množi šts vilo novih luči. čim več bo luči, tembolj se bo umikala na svetu brezbožna tema. č'im hitereje se bo ta preprost, upanja Poln in konstruktiven proces vršil, tem Preje bo na svetu zavladal pravi in trai-ui mir, po katerem utrujena in opusto-sei>a človeška srca tako zastonj danes hrepene. TVOJE POSLANSTVO Slovenski fant in d °kle imata v t?j Uri v svetovnem dogajanju važno vlo-8° in mesto. Božja Previdnost nas Je 1 azposlala in razselila po vsem svetu. Po slovenskem katoliškem časopisju beremo često, kako ta ali oni naš rojak išče „prijateljev“, ko ga osamljenost KAREL WOL11ANG CM utruja. In vendar imamo vsak in vsi prav svojsko ž.ivljensko nalogo, ki nam je ud vekomaj odločena vprav za te čase in prilike in v razmerah, kakršne nas obdajajo. Tvoje delo, naj si bo še tako preprosto tovarniško garanje, delo pri bolnikih, v uradih, vzgojno, služba v nepoznanih družinah, je po božjih načrtih važen in nenadomestljiv* doprinos k ozdravljenju sveta in izboljšanju položaja. Zakaj vsak posameznik, ki stopi v sedanjih svetovnih razmerah na mesto hudobnega poedinca, odločilno vpliva na sanacijo prilik. In kQ bi se vsak izmed nas tega dejstva jasno zavedal in bi se dobri povezali, bi na svetu hudobija, kjub silni moči in propagandi za čela zgubljati za množice svoj čar. Znano je namreč, da na maso vedno vpliva malo organiziranih poedincev, ki jasno vedo, kaj hočejo. Tako je komunizmu «spelo v dobrih tridesetih letih prenesti organizirano boljševiško tiranijo v velik del sveta in izvajati temu dejstvu odgovarjajoče posledice. OltčUTEK OSAMLJENOSTI IN ZAPUŠČENOSTI Res je naša slovenska mladina silno razmetana po vsem svetu. Eden tu. drugi nekaj sto kilometrov vstran. Zavedati pa se moramo, da razdalje igrajo vsak dan manjšo vlogo v tehnično na predujočem človeštvu in da se razdalja ožijo, meje zabrisujejo, duše zbližujejo in izkušnje zamenjujejo vsak dan lažje-časopis, radijo. televizija, avto, aero-plan postajajo vedno bolj zbližujoča sredstva človeštva. Danes n. pr. pri televizijskem aparatu v Ameriki enkrat, tedensko gleda in posluša prepričljive govore newyorškega škofa Fultona Sheena o temi „življenje je vredno življenja“ okrog 8 milijonov družin. Ugotovili so, da ta mož tako v pol ure preko televizije razlaga katoliški nauk večin dušam in vpliva na več ljudi, kot je mogel največj misijonar vseh časov sv. Pavel ob silnih naporih in preizkušnjah v vaem svojem živijeusjcem ueiu. Vem, kaj porečeš. Pa jaz nisem Sheen in rudi televizije nimam. Moje delo v sedanjem poklicu ni ono. po čemer sem tako hrepenel, se dolgo pripravljal. Mo.da tvoja tožba v celoti drži. In vendar ni tvoje delo v tem trenutku in takih okoliščinah za rešenje človeštva prav nič manj važno, kot bi bilo kjer koli drugje in v drugačnih prilikah. S v e l vodi in vse na njem ureja previd nosi božja. Sedanji križ v tem položaju li je on njega odkazan. Da ga čim bolje izrauiš in izkoristiš za izboljšanje prilik v tvojem življenskem okolju. Ker pa si član skrivnostnega Kristusovega telesa pa predvsem, da s svojo žrtvijo pomnožiš v njem in v ostalih njego/ih udih, tvojih soljudeh mero in višino božjega življenja milosti. Tvoje življenje je lorej pomembno, ne glede na poklic. ki ga vršiš, kraj, kjer samevaš, križ, ki ga oocuns. tv izvršuješ božjo voljo, spreminjaš pravkar obličje sveta in si v svojem okolju misijonar. Kajti danes je ves svet kot misijonsko pod ročje in poganstva ne manjka nikjer. !'a rudi sam nisi. ker je ilog s teboj in mnogi, ki odmirajo sebi v mnogo težjih okoliščinah, da tudi oni doprinesejo svoj delež, k reševanju človeštva. Kav ne moreš doprinesti z dejavno aktivnostjo, bo nadomestila v še obilnejši meri tvoja molitev in vdano trpljenje. VEČ 11)KA I.IZ.M.X IX VOl.J K IH) il\ I.JKNJA Stvarnik nam je dal razum in svobodno voljo. Pamet, da jo prav rabimo in voljo, da po spoznanem težimo. V današnjem človeštvu sv razum in napredek zelo poudarjata. Volja človeštva pa doživlja krizo, kj je bolestna. Srečujemo ogromno ljudi brez prave volje do življenja Mogli bi reči, da živijo tjaven-dan. Nimajo idealov, za katere naj bi se ogrevali. Brez idealov pa življenje razumnega bitja ni vredno življenja, saj se ne loči od one brezumne živa li, ki le svojim potrebam v fizičnem -e du zadoščuje. šibkost volje je opazili tudi pri marsikom, ki je bil še nedavno idealen. Kot da bi se mu ideali podrli. Manjka zaupanja v vodstvo božje roke, ki ne dopusti, da nam las pade z glave brez razloga. Manjka nadnaravnega pre. sojanja vsega dogajanja v svi-iu, m hoj • v lestvici vrednot trpljenju eno izmed najvišjih mest. Manjka idealizma, ki sladi grenkobo preizkušenj jn daje pogona in hraniva v razdajanju lastnega jaza za blagor in osrečevanje bližnjega. Manjka pa tudi zasidranosti v Boga. ki je naš početnik i„ cilj v tej solzni dolini in izven katerega nobene prave sreče biti ne more v še tako opevanem ..raju na zemlji", ki je utopija. žl tTVOVA N A LJUBEZEN živeti moramo najlepšemu življenske-mu programu: osrečevati, biti žrtvovani v ljubezni za druge. Prav nič ne bom > ob odhodu s sveta nesli več s seboj pred Sodnika, če delamo v tem ali onem poklicu, če zaslužimo toliko ali več. če smo češčeni ali prezirani, obrekovani ali slavljeni, l.e dela bodo šla z nami in njih zasluženje bo trajalo vekomaj. Edina naša sreča bo, če smo živeli za druge, se zanje razdajali, njih osrecevanja iskali in pustili svet vsaj malo boljši, kot smo ga sami našli. Bodisi v krogu naših lastnih rojakov ali kje v najbolj zapuščenih naseljih žrtvovani za rešitev človeštva. Kar najbolj naš polet hromi, je pomanjkanje močne volje do ustvarjanja v okolju, kjer trenutno smo. Raje upamo na ..boljše čase" in hrepenimo po njih, da izgubljamo dragocene trenutke v večnost izginjajočega sedanjega trenutka, ki je edini naš. ker niti preteklosti več ne posedujemo, niti o bo dočnosti nič gotovega ne vemo. Sanjarimo. samim seb' se smilimo in leta minevajo kot tedni, ne da bi nam bilo jasno, kaj hočemo MOČNIH JE SVET Zanimivo je, da v življenju niso največkrat najuspešnejai izobraženci, mat več prizadevni samouki, ki se žrtev niso ustrašili. V Ameriki ljudje menjavajo poklice precej lahko. Neka prožnost je v ameriškem človeku, da se hitro znajde in prilagodi, kamor ga postaviš. Praktična vzgoja in velika inicijativ-nost. Vsak želi delali, izvzemši lenuhov, ki jih je na svetu povsod nekaj. In če ne more drugega, prodaja časopis, da n. pr. zasluži malo več za drugega leta načrte. Mnogi po delu študirajo v ve četnih tečajih. Znameniti ing. Grego- r,ch > H ara go v zgodovinar, je vse st n-v večernih tečajih končal. Zato so Wo svoj ■ v tej rlesteti cenjeni mnogo ^°*j ,,uspešni“ kot ..študirani" ljudje. tudi drugod po svetu drži, da se krepak slovenski fant, dekle, s skrom oini načinom življenja in varčnostjo po ^asi lahko dokoplje do položaja, ko bo koristen in srečen. Močna volja vse do-sože. Saj imamo v življenju človeštva neštete primere. I>EMostHRNES IN PASTEUR Sedemletni Demosthenes je izgubil očeta. Varuh je z njim mačehovsko rav hal Fant. je nekoč na sodišču prisostvo-Va' sijajni obrambi zagovornika v neki tožbi ip Se navdušil za govorništvo. Za cel se je vaditi, doživljal neuspehe, a ni odjenjal. Ob slabotnih pljučih je žrtvoval dneve v prosti naravi za recitiranje raznih pesniških del, dokler jiit ni okrepil. Jecljanje je odpravil, da j c pod jezik kamenček in ob morski obali na ve; gla. skušal ivevdti šume nje valov, često se je umaknil od ljudi v samoto in tehtal razloge za in proti, ko se je p Spravljal na javne nastop--. Končno je uspel. Nad 2000 let že živi njegov spomin in velja še danes za pnega največjih govornikov, ki so kdaj živeli. Vedel je, kaj hoče in storil je z niočno voljo vse da je cilj svoj dosegel. O slavnem kemiku Louis Pasteurj i ■le znano, da si je že v mladosti koi jfeslo .zastavil besede: ..Per vias rectasl Naravnost do cilja!“ Z železno vztrajnostjo se je tega gesla držal v svojem zasebnem življenju in pri znanstvenem faziskavanju. Starši so ga ponovno sv -^|li, naj se pazi. da ga velikomestno življenje ne pohujša. Takole jim je Pisal: ,,č'e vemo, kaj hočemo, tedaj ni Pariz prav nič bolj nevaren kot kait tlrug kraj. Zapeljan hi mogel hiti v "lem samo oni ki ne bi imel močne v°lje.“ živel je preprosto in trezno. Š--starše je podpiral s prihranjenim denarjem. Tako, da mu je oče v pismu omenil: ..Bolj sem s teboj, sin moj. za dovoljen, kot ti morem povedat." Po-®tal je izumitelj ;n član akademije zna nosti in bil prištet med odlikovance .,nesmrtnike“ francoskih znanstvenikov NAŠI ROJAKI V EMIGRACIJI Skoraj v vsakem narodu in večjem kraju, kjer naletiš na naše ljudi, je opaziti sadove njih ustvarjalne sile močne volje. Začenjali so običajno iz nič ali iz malega. Vodilni katoliški rojak v Ameriki se rad spominja, kako je vsa družina delala. Mati drva nabirala, otroci vsak po svoje iskal; pritož.nosti za delo. da je iz preprostega moža družina postavila temelje vsej podjetnosti mr. Antona Grdine. Ni odločala tu samo inicijativnost. Pr; vseh oz. večini zavednih i ojakov opažamo, da so jasno imeli svoji- cilje pred očmi delali žilavo z vso pridnostjo garanju predani, iskali novih inicijativ in se vadili ter urili v vsem, kar bi jim moglo olajševati živ-ljenski uspeh. Brez znoja in naporov ni šlo najbrž.e v nobenem primeru. Bilo je i reba dolgoletne vztrajnosti. Opaziti je isto pri Poljakih in drugin narodnostih. Pravkar izvoljeni novi predsednik Amerike je potomec nemškega emigranta. Njegov oče je bil preprost farmar. Da je mož zasedel v kritičnih urah svetovne borbe proti svetovnemu komunizmu to tako važno mesto, se nima zahvaliti, kot časopisi enodušno poudarjajo, nobenemu plemenitemu ro du v davnini, niti protekciji političnih strank, marveč sijajni osebni kvalifika-cji nesebičnega javnega delavca in predanega vojaka, do česar se je dokopal s svojo močno voljo. MOČNA VOLJA PREMAGUJE VSE TEŽAVE Kdor ve, kaj hoče in vse stori, da zastavljeni cilj doseže in ga uresniči, pravimo. da ima močno voljo. I.ahko je seveda ta močna volja v službi zla ali pa resnice. Občudovati moramo silno močno voljo komunistov S kako zavednostjo rušijo svetovno ravnvesje v svobodnem svetu. Koliko tisočev mučencev nam je dala domovina v zadnjih desetih letih! Močna volja jim je bila opora v preiizkušnjl, da so jo prestali s prejemom večne krone blaženatva. Ko je učiteljiščniku Pavčiču malo pred nasilnim mučenjem leta 1H42 ma-i na Bizoviku pri Ljubljani rekla, naj se varuje, da ga ne bodo ubili, je v svoj dnevnik napisal tele besede: ,.Dobre volje sem bil sredi naših fantov na sestanku. Doma so se bali, kaj bo prvega maja, ker so komunistični izdajalci napovedali boj. Jaz pa sem zrl mirno v bodočnost. In če me bodo ubili, ne bom prvi ki bo padel za Kristusa, Slovenijo in Jugoslavijo, če bo imela od tega korist Cerkev, moji domači ali mili moj slovenski narod, naj me kar, saj se zavedam, zakaj me bodo. če bom tako srečen, prosim vse, ki bodo to brali, naj gredo neustrašeno naprej, naj nadalju jejo moje delo, naj zatirajo zlasti komunizem, k; ga že od nekdaj sovražim.“ (Iz dnevnika, Pavč. življenjepis) MOČNA VOLJA OHRANJA OPTI. MIZEM v BOLEZNI Zdravniška veda polaga veliko važnost na zdravnikovo psihološko vplivanje na pacijenta, ko se trudi za njegovo telesno ozdravljenje. Daši je prj živčnih boleznih to nujno, je zelo koristno tudi pri večini drugih bolezni. Težko je zdraviti bolnika, ki nima nobene volje, da bi še kdaj ozdravel. Ali histeričnega, ki nima v oblasti svoje volje in skuša zdravnika prepričati, da ima bolezen, ki je nima. Iz izkušnje vemo, kako z zaupanjem smo zrli ob težki bolezni v Prihajajočega zdravnika in kako nam je „odleglo“, če je našo voljo okrepil, upanje na ozdravljenje utrdil. Ko so nekoč velikega svetnika in zna. nega pisatelja teoloških knjig vprašali na starost, zakaj ne odloži pisanja s volj jih knjig, dokler ga ne neha boleti gla-t va jim je odvrnil: „Ko bi čakal na to, bj ne bil še ničesar napisal, ker me glava boli brez večjih presledkov -— vse življenje.“ MOČNA VOLJA OBVLADUJE STRASTI Sv. Avguštin, ki je vso mladost blodil v najraznovrstnejših grehih, se je ob spoznanju tolažil, da se bo „jutri“ poboljšal Silno lepo in pretresljivo popisuje v svojih „Izpovedih“, kako so mu plesale strasti pred domišljijo, da se ni mogel odločiti. Ko pa je dozorel njegov sklep in je rekel svoj „sedaj", je začutil, kot da bi se v njem pretrgale verige grešnih strasti. Postal je eden največjih spreobrnjencev, kar jih sveta CečkeV ima. Magdalena, ki je bila javna grešnica, je kljub svoji ohranjeni lepoti z močno voljo ljubila samo Jezusa, da je imela svoje duhovne oči uprte neprestano v njegov božanski lik. Sv. Pavel je svojo silno voljo ponad-naravil brž., ko je po padcu s konja na potu v Damask srečal Boga, in postal iz največjega preganjalca največji misijonar. Vsa njegova pisma so le medel odsev ustvarjalne sile njegove močne volje. MOČNA VOLJA NE Z A VISI OD TELESNE JAKOSTI IN MOČI življenjepise! apostola Pavla soglašajo, da je bil mož majhne postave. V življensjkih naporih so pogosto ljudje šibke konstitucije zelo odporni. Volja jih take dela in ohranja. Zdravnik, ki je bil sam vojak, trdi, da je opazil, kako telesno manj krepki inteligentja niso prav nič zaostajali v naporih za najbolj krepkimi, močno raščenimi vojaki. In pristavlja: „Vsi človeški napori naletijo vedno znova na ponavljajoče se težave, ki jih mora premagati volja. Volja pa izhaja vedno iz duha. Duh krepi tudi telo. In mišice ne smemo krepitj na škodo možganov.“ Tako pretirana telesna nega in pomanjkanje utrjevanja volje gradi tudi v naših časih mehkužne značaje. MOČ VOBJE MORAMO UTRJEVATI Med tem ko je razum človeku po naravi dan, čeprav njegove sile lahko človek sam močno razvije, je volja običajno v otroku šibka in mora vsak izmed nas svojo voljo utrjevati in šolati. Kako? S ponavljanimi odpovedmi a žrtvam1 v vsakdanjem življenju. Vsakokrat, ko smo se odrekli prostovoljno kaki do. voljeni stvari, smo lastno voljo ojažils. Z radvoljnirn sprejemanjem težav in preizkušenj v življenju se i -ša volja zelo krepi. Z vztrajnostjo, potrpežljivostjo zasledujmo zastavljene si živ-ljenske cilje v okolju, kjer živim: pri delu, ki ga opravljamo. Najbolj nesrečni so danes med nami oni, ki sami ue vedo, čemu naj bi živeli, ki nimajo nonetih idealov, ki jih nič ne zanima, ki jim je žal, da so se za ideale sploh kiaj /a 'zemali. . olezen naših modernih dni, kr. Kljub opevanemu napredku zadc- Vo’jstvo tone v preteklost, ke ne zna. mo • cč biti ::3dovoljni s tem kar ima t o, s priLka.t.i, v katerih živimo s križi, ki nam jih božja Ljubezen pošilja, da našo voljo za vse dobro okrepi. Pozabljamo na božje vabilo: ,,če hoče kdo priti za menoj, na se odpove samemu sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj“ (Mt 16, 24). TABERNAKELJ, OROŽARNA MOČNE Volje Ni slučaj, da so se svetniki povzpeli do izredno močne volje, ker so se krepili ob presveti Evharistiji, škof dr. Gregorij Rožman je o slovenskih mučencih v postni pridigi 16. aprila 1943 v ljubljanski stolnici lepo dejal: „Koliko čistih mučencev in mučenic šteje Cerkev v vseh stoletjih! Tudi danes, tudi med nami! Naj govore in pripovedujejo, kar hočejo, resnica je, da so vztra jali do zadnjega zvesti: imena Janez Pavčič, Vinko in France Mravlje, Lojze Grozde in še druga, bodo večno blestela, so imena junakov, tisočkrat močnejših in pogumnejših kot njihovi morilci“ (Pavčičev življenjepis) Da med nami tudi morda v krajih, kjer v večjih skupinah živimo, ni več no tranjega veselja, je vzrok v Opuščanju pogostnega obhajila. Dušne sile slabijo, volja hromi. Saj pravi upravičeno škof Sheen, da je prvi zanesljivi znak našega duhovnega nazadovanja, da ne najdemo zaradi dela več časa za Boga. Pa je važno, da ne pozabimo sv. To-maža navodilo: „Prejmi Jezusa, On je življenje! To je pot,- po tej stopaj! V sveti Evharistiji so vse milosti, vse dobrote za naše duhovno in časno življenje. Iz nje nam lijo v duše dobre misli, trdni sklepi, moč im volja, mir srca.“ MO/ PR I / A T E L / 19 5 3 Tako se imenuje žepni koledarček, ki ga že drugič izdajajo slovenski dušni pastirji v Argentini. Namenjen ie vsem Slovencem, ki živijo izven /.asu/, njene domovine. Letošnji koledarček pomeni z ozirom na lanskega velik napredek. Je praktičen. pa istočasno poln globoke vse bine. že to zelo ugaja, da je na prvih straneh izražena v petih jezikih želja, naj se pokliče v slučaju nesreče katoliške ga duhovnika. Koledarček nudi izčrpen pregled slovenskih dušnopustirskih in civilnih sre dišč po svetu. Slovenci v Argentini imajo svojo posebno rubriko Pod naslovom „Koristni nasveti“ najdeš mnogo potrebnih smernic, tako glede čtiva, prijateljstva, družinskega življenja in zdravniške pomoči. Tudi najpotrebnejše molitve so vključene. Pazljivo bi bilo treba prebrati zadnje poglavje „Beri, premisli, stori“, saj zajame življenje tako kot ga živimo. Po sebno sv. spoved in zakon sta natačno obdelana. Na koncu ima koledarček kar dve kazali: zapovrstno in stvarno. Strani obsega 128. Za inozemstvo stane: USA in Kanada 0.80 dolarja, Italija 300 lir, drugod v odnosu do dolarja. Naroča se pri upravi „Duhovnega življenja“, Vic tor Martinez 50, Buenos Aires.. Knji žico, ki je lično vezana, vsem lepo priporočamo, Na razpolago je tudi še nekaj izvodov „Moj prijatelj 1952“_ ki ima tudi važno in globoko vsebino. Cena je polovična. Pregon Janje kut< liske Cerkve se nadaljuje. Mogli hi trditi, da narašča. Izmed mnogih dokazov bomo omenili le tri. ki sami dovolj govorijo brez ko mentarja. Koncem septembra so „prejeli pravično kazen za zločine nekdanji oblastniki in izdajalci iz Suhe Krajine1', kot piše zmagoslavno „Slovenski poročev i-lee" Prizorišče je bilo okrožno sodišče v Novem mestu. 17 ljudi je bilo obso jenih, le eden oproščen. Kot glavni .zločinci'' so nastopali kot vedno trije du hovniki: d kan Karel Gnidovec, njegov kaplan Vinko Sega iz. Žužemberka in žiijmik .lože Podlipnik iz Sel pri šimi-herku. štiri dni je trajala razprava, ki je bila usmerjena zlasti proti dekanu Gnidovcu. Ta gospod ni hotel vstopiti v „Cirilmetodijsko društvo“, ki ga tvo rjo rdečemu režimu prijazni duhovniki, bil je član Slov. ljudske stranke, ljudi je gospodarsko politično in du ševno izrabljal, poneverjal d^nar, zgradil na račun ..ljudskih žuHev“ novo župnišče, botroval vaškim stražam in domobrancem, strupeno pridigoval. molil za vojnega zločinca Gregorija Ro/, mana primerjal stisko slov. naroda z judovskim ljudstvom in podil od ob-hail'ne mize žensko, ki ni bila cerkve, no poročena. Zaradi vseli teli „hudobij" je bil obsojen na smrt. ko: tudi kmet Gnidovec Franc in čevljar Stupica Mirko, župnik Podlipnik bo delal pokoro 12 let. kaplan šega pa pet let. Tako se postoooma uničuje duhovništvo. Okrog Novega mesta je vedno manj fara zasedenih. V težkem precepu 10 duhovniki: ali se podvržejo zahtevam komunizma in še nekaj časa osta- nejo na farah, ali pe se tem zahtevam uprejo in romajo v zapor. Tudi proslava lOt) letnice Varne eer. kve sv. Pavla na Vrhniki je bila komunistom trn v peti. Treba je bilo dokazali. da je ta proslava le nadaljevanje domobranskega gibanja. Zato je bilo treba še enkrat udariti po vseh, ki so količkaj delali v preteklih letili proti komunznni. In so prišli na vrsto g dekan Milavec, g. /upnik Kette in kaplan Kraljič, ki so vsi „strašno odgovorni pred narodom za to, kar se je na Vrhniki zgodilo". Kljub vsemu rohnenju pa se je proslava v redu izvršila, kar poročamo na drugem mestu. še ena stvar je domače oblastnike razburila. Nota maša g. Janeza Zde. šarja v Rimu. Za „Slovenskega poročevalca" je nezaslišano, da se je katoliška Cerkev upala posvetiti za duhovnika fanta, ki je bil domobranec. Poleg tega so bili pa še domači v Ljubljani tako nesramni, da so se udeležil maše v znak duhovne povezanosti z. novomašnikom. Tako služi sedaj vsak verski dogodek slovenskemu komunizmu za or? tv, zo. da vseka po veri, cerkvi in Vatikanu. 1'nirl je septembra meseca v starosti 70 let dr. Ciril Ažman, profesor verouka v pokoju. Pokojni jebil dolgo let profesor na gimnaziji v Novem mestu. Vžival je velik ugled zaradi svoje razgledanosti in temeljitosti. Bil je tudi velik prijatelj narave Poznal je najbolj skrite kotičke na Gorjancih. Tudi z. zvezdoznanstvom se je mnogo bavil. Leta 1939 ga je zavratna bolezen vrgla na bolniško posteljo, iz katere se ni več dvignil. Leta 1943 se je preselil k svoji sestri v Ljubljano, kjer ga je tudi našla smrt. Naj počiva v miru! 11 Iti jv dnu, ki ga jv naredil tiospod“ L' bil soglasni odmev po končanih slo 'esaostih ob stoletnici posvečenja tarne cerkve sv. 1‘avla na Vrhniki dne 12. oktobra. Dekleta so napletla vencev in °krasila cerkev s šopki iz nageljnov, 'ožniarina in roženkravta, kakor doslej s<‘ -ta nobeno versko slavnost, fantje pa so poskrbeli, da je bila razsvetljena kot še nikoli. Izpod slavoloka je visel venec iz električnih žarnic, ki je tvo-ril jubilejno številko lOtl, Stene prež biterija so bile okrašene z rdečimi ta. betami. I'ri jutranji maši so peli prisodilo pesem, ki jo je zložila uršulinka Llizabeta Kremžar, uglasbili pa so jo dr. K. Kimovec, S. Premrl in M. lome, vsak po en del. Ob desetih pa •“n prvič izvajali novo Kimovčevo latin sku mašo. K darovanju, ki ga je oblar ol) tej priliki izjemno dovolila, so šli Vsi> navzočni, ki so docela napolnili prostorni božji hram. Iz Rima so dospele brzojevne čestitke. Amerikanski Vrhni-(,tn: so poslali dva krasna prta, od ka ,f,uh je eden z zlatom vezen na nylon-ski tkanini, |n ti ministrantskih oblek z'lene barve. Streglo je 22 mašnih strežnikov. že priprave so vzbujale toliko pozornost, da je ljubljanski tisk napadel prireditelje s posebnim člankom ..Za oživitev belogardizmu jim Sfe‘.‘ pri čemer posebno napada zlasti nekatere idealne dijake, ki so organi ziralj versko slavje. letošnje ii(,i v maše V ljubljanski škofiji o bile to po *ntje le štiri nove maše: Križe pri Trži-n. Ke!ea na(| Škofjo Loko, Mirna n t Dolenjskem in Šmarje pri Ljubljani. !x.ie so tisti časi, ko je bilo vsako leto bo dvajset novih maš? Molimo, da bi do tega čim prej prišlo. Risoma maša tli. A. Devičnika Dne 2n. julija je opravil dr. Alfonz Devičnik, profesor verouka v pokoju v Kranju svoio biserno mašo. Oltar je bil Poln belih lilij, nad tabernakljem pa je žarela številka šestdeset, sestavljena iz električnih žarnic. Pridigal je'pisatelj k rane. Sal. Finžgar, že tudi sam zlato •Pašnik. Na to slovesnost je btl povab- Novi kardinal nadškof Stepinuc junija meseca I. IfKtti v vtisi Krasičtt, kjer je konfiniran 1 jeli tudi ljubljanski škof mons. Vovk, ki pa ni mogel priti, ker je isti dan v Ljubljani umeščal dr. Kimovca za stolnega prošta župnik Valentin Sitar — zlatmnašnik 12. julija so imeli v Pfedvoru zlato mašo tamošnjega župnika Valentina Sitarja. Pri tej slovesnosti je bil navzoč ljubljanski škof, ki je tildi pridigal. Med drugim je povedal, da ga je zlato mašnik pripravil na prvo sv. spoved in mu podelil prvo sv. obhajilo, ko je hodil kot otrok v šolo v Kranj in je bil g. Sitar tam za kaplana. Smrt x duhovniških vrstah. Vntrl je v visoki starosti 8t> let Markičev gospod Peter š vrgel j. Drugo leto bi obhajal biserno mašo. Maševal na že ni od leta 1 948, ko ga je zadela možganska kap. pogreb je imel zelo ep. Duhovnikov jo prišlo 12 s šenčur- skim dekanom ua čelu. Ta je imel tudi nagrobni govor, v katerem je povdaril, da je bilo pokojnikovo življenje prepleteno s trpljenjem in preizkušnjami. Ko. krška soseska je kupila lep venec in zbrala z;i dvanajst svetili maš za dušni pokoj pokojnika. -Naj počiva v miru! S SLOVENSKE KOROŠKE Katoliškega shoda na Dunaju, ki se je vršil letos v prvi polovici meseca septembra, se je udeležilo 550 koroških Slovencev. Imeli so poseben vlak tja in nazaj in so na ostale avstrijske katoličane naredili najlepši vtis s svojo po božnostjo, discipliniranostjo in s svojo versko ter narodno pesmijo. Mohorjeva družba v Celovcu se je osamosvojila. Kupila si je velik rotacijski stroj, ki ga je hudo potrebovala. ..Naš tednik“, ki so ga dosedaj v Mo horjevi tiskarni le slavili, tiskali pa v nemški ..Carinthia“, bodo mogli odslej tudi tiskati v slovenski tiskarni, kar go. tovo veliko pomeni. rinila je gdč. Tekla Bruckner, učiteljica za slovenski jezik in risanje. Pod 1’ečnico je poučevala H let. Zadnja leta jo je mučilo strašno domotožje po prelepem Blejskem jezeru. Pokopali so jo 3 duhovniki. v sprevodu pa so šli šolski otroci, njih starši in veliko hvn ležnega ljudstva. V i url je 8. oktobra prošt Andrej Truppe iz Dobrle vasi v starosti 71 let. 45 let je bil duhovnik in 25 let je preživel v Dobrli vasi. Na progi Beljak—Vodkiošter so 5. oktobra začeli voziti električni vlaki, če bodo elektrifikacijo podaljšali do Trbiža, bo Beljak preko Trbiža in Vid ma postal zvezan potom električne železnic ■ z Gorico in Trstom. Mohorjeva družba v Celovcu je za leto 1953 izdala štiri knjige, ki jih je začela razpošiljati 10. novembra prp t.eklega leta. Za cilj si je postavila 1500 naročnikov, ki jih pa žal še ni dosegla. Prav je. da vsi Slovenci izven Titove Jugoslavije prizadevanje Mohor, jeve družbe v Celovcu kar najbolj podpremo. Dobrega branja ne bo nikoli preveč, pa tudi naše družinske knjiž niče naravnost prosijo, da jim napolni- mo z dobrimi slovenskimi knjigami. V USA se dobijo pri Ligi v New Yorku (p. Bernard Ambrožič OFM, 238 E. 19 Street), v Argentini pa v Dušnopastir-skj pisarni. Victor Martinez 50, Bs. As. In ko že govorimo o Mohorjevi družili, se moramo spomniti tudi celjske Mohorjeve družbe, ki so jo nekateri neznačajni Slovenci vpregli v voz komunistične propagande. Tako je ,.Pokrajinski odbor Ciril Metdijskega društva za Dolenjsko" na pobudo črnomaljskega župnika Žabkarja proslavil stoletnico Mohorjeve družbe v kartuzijanskem samostanu v Pleterjah. Govorili so prijatelji in občudovalci rdeče diktature pisatelj Finžgar, profesor Canjkar in Etbin Bojc. Ni manjkal seveda zastopnik ..ljudske oblasti“ in žalostno slavni prior kartuzijanskega samostana dr. E Leopold, želmo, da bi kmalu prišel čas, ko bo mogla celjska Mohorjeva družba, prosta rdečih vezi snet svobodno delovati za versko In prosvetno oblikovanje našega narora. PRIMORSKE VESTI Dobrdob. Dne 12. oktobra so v Do-brdobu zelo lepo praznovali Materin dan. Za to priliko je prvič nastopil „Dekliški krožek“ s posrečeno igro ..Sirota Jerica“. Dekleta, kt se zbirajo in vzgajajo v ..Dekliških krožkih“ so naša največja nada. Iz njih bodo izšle dobre krščanske matere in zavedne Slo. venke. Kontovelj. V nedeljo 5. oktobra smo imeli škofijsko vizitacijo. Sprejem g. škofa je bil zelo prisrčen, petje zbrano. G. škof jebll tega zelo vesel in je to večkrat omenil ljudem v pridigi. Kon. toveljska cerkev je najstarejša na tem delu Svobodnega tržaškega ozemlja. Zidana je bila pred 500 leti in hrani v svoji absidi zelo lepe freske. Sprememb’1 med duhovniki v Trstu. S Prvim oktobrom ,ie bilo na Tržaškem več premestitev med duhovniki. Gospod Zupančič Lojze je nastavljen za kaplana v Bazovici, g. Dušan Jakomin je nrestavljen z Opči^ v Dolino, g. Angel Kosmač gre iz Rojana na Opčine in g. Stanko Zorko je premeščen iz Bazovice za kaplana v Rojan. Goriški nadškof blagoslovil a „Ka. •oliški üoin“. Veliki zamisli goriških tovencev za graditev skupnega ..Katoliškega doma" se je pridružil sam nadškof Ambrosi, ki nam je poslal svoj •agoslov s sledečimi besedami: „Prav (n*1 blasoslavljamo „Katoliški dom ' tilom us catholicaj, ki naj se zgradi v norici, in želimo, da bi božje delo, na •uenjeno edinole razširjanju božje Luci 111 Ljubezni, rastlo in se krepilo. Zau-kamo, da bodo dobri Slovenci s širokogrudno ljubeznijo pomagali pri njegovi udejstvitvi. V Gorici, dne 22. oktobra 1»52. Hijacint Ambrosi, nadškof." Prenos zemeljskih ostankov nions. ■ lavgotija. 17. oktobra zvečer so dvig niti krsto nadškofa Margottija iz začas. grobnice v goriški stolnici in jo po-°li na visok oder sredi cerkve. Velika množica vernikov se je od njega še zadnjikrat poslovila. V soboto zjutraj, na slednjega dne, se je razvil veličasten surevod z zemeljskimi ostanki pokojnega nadškofa iz stolnice preko glav nih goriških ulic v cerkev Srca Jezusovega. Kakor pri pogrebu lansko leto, tako so bili tudi pri tem prenosu zastopani vsi goriški in okoliški katoli °ani. v cerkvi Srca Jezusovega je opravil Pogrebno mašo goriški nadškof Am-nrosi. Po žalnem govoru in blagoslovu 80 krsto spustili v krasno izdelano grobnico iz temnega marmorja, ki nosi na pokrovu sarkofaga kip pokojnega nadškofa Margottija, ki je- tudi izdelan 'z lepega belega mormorja. Tu bo se flaj počival goriški nadškof. , Misijonska prireditev v Goviel. Obl cajna vsakoletna misijonska prireditev v Gorici je tudi letos privabila veliko tevil° občinstva v Marijin dom na lacuti. Družbenice se so velikodušno °dzvale delu, žrtvi in molitvi za misi-)one- Da bo misijonska misel še bolj Prodrla v srca vernikov in vžgala njih 8°čutno ljubezen do najbednejših, ki be tavaj» v smrtni senci in zmotali po kanstva, zato so Marijine družbenice vprizorile na misijonsko nedeljo tej kisli zelo posrečeno izbrano igro „Afin-1 fa ■ Obilno občinstvo je z velikim za-kttnanjem sledilo burni igri afriške de zele. Med odmori je bil srečelov in ves ouiček je šel v prid katoliškim miši J°nom. Za ta dan je izšla tudi ,,Misi-onska nedelja" ki je katoličane še bolj Vas Soča oh Sori seznanila z velikimi potrebami miši jonskih dežel. Vendar naše slovensko ljudstvo razume te potrebe in se vsako leto velikodušno odzove tel dolžnosti. Misijonska nedelja v Trstu. „Nazaj k Bogu", to je bilo geslo naše misijonska nedelje, ki smo jo proslavili s skupnim shodom katoliških organizacij. Dopoldne so bile pobožnosti v posameznih cerkvah, popoldne pa so se vsa društva zbrala v kapucinski cerkvi k skupni pobožnosti Slavnoshtni govor je imel č. g. Marjan živec, župnik iz Bazovice. Zopet je prišlo tu do velikega povdarka naše lepo skupno cerkveno petje, ki se na veliko veselje po vseh župnijah vedno bolj goji. Po blagoslovu je bila misijonska prireditev v tržaškem Avditoriju. Glavna točka prireditve je bila igra o izgubljenem sinu, ki so jo lepo izvajali mačkovljani. Tako je v glavnih obrisih potekel naš letošnji shod, ki se uvršča med naše velike praznike. Nepozabno romanje v Pado--vo, Marijina proslava na Opčinah in ta skupni shod. so trije naši veliki letošnji prazniki, ki po vrsli dokazujejo, da hočemo tržaški Slovenci ostati dobri katoličani. Italija je z materinsko skrbjo vrnila Trstu zvonove. (..Italiae cultu diver. sa"). Primorski katoličani z vso odkritostjo sporočamo novo žalitev, s katero nas je v obraz udarila demokrščan-ska Italija. Na misijonsko nedeljo je prevzv. tržaški škof posvetil 92 novih zvonov. . namenjenih Slovenskim župnijam na Tržaškem. Na zvonovih,je bilo veliko italijanskih narodnih znakov in na vsakem zvonu ime župnije, kateri IVO], pripada, seveda vse v italijanščini. Na vsakem zvonu je še v latinščini do dan stavek ..Ituliae finim reversa“. To pomeni, da je Italija p posebno mate rin:- ko skrbjo vrnila zvonove Trstu, ki naj kličejo vernike k molitvi in prosijo mir zemlji. Italija je te zvonove, kakor za časa prve svetovne vojne Avstrija, ukradla z naših slovenskih župnij Te zvonove je sedaj vrnila in radi tega ni potrebno nobeno ovekovečenje italijan skt vlade, saj je storila samo svojo dolžnost. Slovenski verniki bi želeli, d n bi na njihovih zvonovih bili samo slo venski napisi in ti v skladu s cerkveno liturgijo. .laiiilje. Na praznik Kristusa Kralju je bila v Jamljah lepa slovesnost celodnevnega češčenja. Oh zaključku tv slovesnosti popoldan je jameljski cerkveni zbor predvajal pesmi evharistične vsebine, ki jilt je pred kratkim izdal komponist prof. Mirko Filej. G. prtif. I-'ilej se je s to zbirko predstavil kot skladatelj, ki se zna približati ljudski duši in izraziti v lepi harmoniji to, kar čuti pobožen kristjan do evharističnega Jezusa. S to zbirko so naši zbori dobili evharistične pesmi. katerih potrebo so tako zelo čutili. Za slovenske žrtve v Gonarsu. V go -riški provinci v Gonarsu pri Palmanovi, je bilo za časa fašistične oblasti veliko koncentracijsko taborišče. Tukaj je bilo do septembra 19411 interniranih več tisoč Slovencev iz ljubljanske province. Med tem časom jih je tam tudi precejšnje število umrlo. Celih H let so ležali kar na polju izven taborišča, sedaj se je vojno ministrstvo usmililo teh ubogih kosti in ji preneslo na goli a rš k o pokopališče, kjer jim je postavilo dostojne grobove, število vseh v Gonarsu pokopanih slovenskih interni rančev je 410. Sedaj so jih pokopali v grobove po štiri in štiri. Vsak grob je ločen od ostalih in ima križ iz cementa s kovinsko tablico, na katerem so imena pokopanih. Imena so napisana v slovenščini. Na dan vernih duš je bila na pokopališču maša zadušnica za vse omenjene žrtve. Udeležba domačinov je bila zelo velika in tudi vse grobove so lepo okrasili s ovetjem. Prekop in ureditev grobov slovenskili interniran. • ev v Gonarsu je gotovo plemenito dejanje, ki dela čast vsem. ki so pri tem sodelovali, želeti bi bilo le, da bi se bratstvo med narodi ne kazalo šele po smrti, temveč da bi se začelo rajši * življenju. To je krščansko. Vsi sveti na Goriškem. Le redko ka tero leto imamo na Goriškem tako mik’ in sončno vreme, kakor je bilo letos za praznike vseh svetnikov in vernih duš-Zlasti v soboto je bil skor0 pomladni dan. Reke ljudi so se zbirale na vsa po kopališča. posebno še na goriško mestno pokopališče. Dan vseh mrtvih je dan sprave. Tega mnenja pa niso bile jugoslovanske oblasti na pokopališču v Mirnu. Kot znano preseka začasna meja mirensko vaško pokopališče nekako po diagonali iz enega kota v drugega. Prejšnja leta in tudi leto3 za praznik vseh svetnikov so smeli ljudje obiskati grobove na pokopališču vsak na svoji strani. V nedeljo pa je ne nadoma prišel nasproten ukaz Ko se je iz Mirna približala procesija verni kov, da bi kot običajno šli na jugoslovanski del pokopališča j n tam po molili za rajne, so miličniki vstop prepovedali. Nič niso pomagali protesti ljudi. V ..ljudski republiki“ ljudstvo nima pravice, ne besede. Zato so se žalostni morali vrniti domov. Hit lot niča Katoliškega lista. V zvezi s prvim katoliškim shodom je bil usta novljen leta 1892, torej pred 60 leti ,,Primorski list“. Izhajal je dvomesečno. urejeval ga je duhovnik J. Slavec, bavil pa se je s političnimi problemi-gledanimi s katoliškega stališča. Pravilno je urednik ugotovil, da vsi tržaški slovenski listi služijo samo narodnosti. kakor da vera ni v nevarnosti-Zato je list sklenil pisati v smislu reso luči j prvega katoliškega shoda v Ljubljani. Vendar tržaška tla za prospeh lista niso bila ugodna. S tretjini letnikom se je list preselil v Gorico. Tam s° ga urejevali dr. Josip Pavlica, dr. Anton Mahnič in dr. Andrej Pavlica. List je branil zlasti kat. načela proti li beralizmu. List je prišel končno r last Slovenske ljudske stranke, kjer je za stopal staro strujo. Leta 1913 ga ja nadškof Sedej obsodil, kar je listu zadalo smrtni udarec. TRINAJSTA, ŠTIRINAJSTA IN NADAUNE PLACE MILAN MAJNIK 1‘OMtiN DODATNIH PLAČ Okrog božiča in novega leta se naše 'nisli in pogovori zelo radi sučejo okrog trinajste plače, ki se v Argentini na-vadno imenuje „aguinaldo". Delavske družine napravijo ob tej priliki prora l’une vseh izrednih potreb, katerih je navadno toliko, da bi bili res potrebni ysaj še dve dodatni mesečni plači, da bi Jih bilo moč kriti. Velike tovarniške Pisarne in manjši podjetniki izračuna-vajo letno povprečje, p o katerem so glasom zakonskih določb dolžil j plačati trj-IlaisU> plačo. Mali obrtniki in trgovci ()b tej priliki kaj radi vsaj nekoliko dvignejo cene, češ, meni aguinaldo nih-;$. Uredili uredniki Svobodne Slovenije. Izdala in založila Svobodna Slovenija. Buenos Aires. Str. 256. To je že pet; koledar „Svobodne Slovenije“. Že prejšnji štirje so se izpopolnjevali leto za letom, ta pa presega vse prejšnje. Bolje kot ostali je zadel smisel in ton letnega koledarja, kot smo ga vajeni iz naše tradicije. Takšen koledar mora biti nekakšen magazin, ki informira o svetovnem in domačem položaju. o važnih dogodkih preteklega leta, o zadnjih iznajdbah in drugih zanimivih rečeh. Ozreti pa se mora tudi na bodoče leto in nam mora dati nekaj smernic za življenje v njem. l‘o naši tradiciji pa mora prinesti tudi nekaj krajših povesti in pesmic. Namenjen je pouku in zabavi. Končno ne sme pozabiti na otroke; tud; naj mlajši morajo najti v njem svoj kotiček. Takšen torej mora biti naš koledar. Dobrega ni tako lahko sestaviti in urediti. Koledarj; Svobodne Slovenije imajo pa šp neko posebno nalogo. Prinašati morajo dokumentarična poročila o slovenski protikomunistični borbi v letih revolucije ;n o razgibandm življenju naših begunskih taborišč. Po letih je kratka ta doba, po vsebini pa silno bogata. Nihče o njej ne piše, doma pa se zgodovina potvarja. Koledarji Svobodne Slovenjje so opravili veliko zgodovinsko nalogo z odkrivanjem resnice o dogodkih v teh letih. Ti koledarji nas bodo morali vsako leto sproti opominjati na našo preteklost, da ne bomo pozabili svoje domovine in svojega poslanstva v tujini. Toda čim bolj se bodo množila leta našega izseljenstva, tem bolj se bo moral koledar pečati z vprašanji naše sedanjosti. Letošnji je obdelal zadnja velika vprašanja iz dobe našega begunstva; odslej se bodo mogli koledarji bolj posvečati našemu izseljenstvu. Koledar Svobodne Slovenije za leto 1 9 53 je zelo dober. Njegova vsebina je pestra, globoka in aktualna. Težko je o njem poročati na kratko, še težje oceniti ga pravično v nekaj besedah. Prispevke v njem sem porazdelil takole: S poslanicama škofa Rožmana in predsednika dr. Miha Kreka imamo sedem načelnih in vzgojnih člankov, škofova beseda nam odkriva tolažljiv „razgled iz razodetja“ na. dogajanje v naših težkih dneh, predsednik Krek pa nas bodri „v znamenju zmage naprej“. Jeremija Kalin nam vzbuja „ljubezen in ponos do slovenske emigracijske knjige“. Odar piše. v kakšnih odnosih morajo biti „izseljenci in domovina“. Ahčin odgovarja na vprašanje „kje smo v socialnem gibanju danes“. Brumen raz laga silnice našega življenja v izseljenstvu: „v krepkih dušah je usoda“, nam kliče. Zadnji članek te vrste ima naslov „Mož je glava družine ali Alenčica premišljuje o kraljih Matjažih“, Napisala ga je ženska, podpisana s črkama A. K. članek dobro izprašuje moškim vest glede obnašanja do žensk. Ob njem se bo vnela debata in se naredil marsikak dober sklep. V drugo skupino štejem zgodovinske članke. Tudi teh je sedem. Najdalje v našo zgodovino seže Gerziničev članek „Naša kulturna preteklost v luči oblet-nie“. že peto leto nam na originalen način ob obletnicah, ki jih praznujemo dotično leto, odkriva zaklade duhovnega I življenja v slovenski preteklosti in riše njih predstavnike. Gerziničevo prikazu f vanje slovenske kulturne zgodovine ne ostaja na površini, sega do zadnjih razlogov in ocenjuje pravično. Res je vredno preučiti ta članek. S prvim, slovenskim katoliškim shodom, ki se je vršil pred Sestdesetiny leti, se je razgibalo tudi politično življenje slovenskih katoličanov Dober poznavalec našega poli ličnega življenja J. K.k nam zanimivo jn pravično opisuje to življenje v članku „HO let dela za slovenski narod“. Mlajšim bo ta članek marsikaj odkril. Manj bodo godrnjali in obsojali, če ga bodo prebrali ker bodo več vedeli. Gen eral -štubni polkovnik kraljeve jugoslovanske vojske in bivši vojaški ataše Vladimir Vauhnik je napisal izredno zanimiv čla nek „grožnje in spletke proti obstoju Slovenije“. Odkriva nam zakulisne borbe proti obstoju naše narodne svobode ob začetku druge svetovne vojne in r naslednjih letih. Priložnostnega značaja ob desetletnici junaške borbe v Turjaku je spominski članek „Pod čisto slo- vensko zastavo so korakali hrabri vojščaki . . . “ O onih težkih dneh piše tudi članek Janeza Martinca „Pot v komunistično revolucijo v Sloveniji spomladi 11)42“, ki je povzetek poglavja iz rokopisne knjige ..Slovenija v komunistični revoluciji“; napisal jo je isti pod psevdonimom skriti pisatelj. O bolj svetlih straneh pišeta Pernišek in Marolt, prvi „o prosvetnem delu v taboriščih v Avstriji“ in drugi „o kulturnem delu v italijanskih taboriščih“. Preberite oba članka, pa boste čutili, koliko kulturnega dela sta opravili obe naši begunski skupini v Avstriji in Italiji. To delo nam bo vedno v ponos. Lansko leto smo strmeli nad šolstvom, letos nad prosvetnim delom. O obojem bo treba napisati knjigo. nam v spomin in bodočim v opomin. V tretjo skupino koledarjevih člankov spadajo življenjepisi. Zopet jih je sedem o pomebnih Slovencih in prijateljih slovenskih izseljencev, ki so umrli to leto. Dele pa se v skupini oo dva in dva V Ljubljani sta umrla Aleš in Franc ljšeničnik, v Severni Ameriki monsenjor Ponikvar in Jaka Debevec. Slovenca nista bila, pač pa naša dobrotnika, Roman Figallo, župnik pri sv. Juliji v Buenos Airesu, in holandski frančiškan p. Teotini van Velzen. Od sedmih omenjenih jih je pet duhovnikov, dva p svetna človeka, naveden je namreč Jaka Debevec iz Clevelanda in slikar Jakopič iz Ljubljane. Ta je sicer umrl že pred desetimi leti, a je prav', da se je koledar za desetletnico spomnil tega velikega slikarja in dobrega človeka. Ti življenjepisni članki so kratki, razen oni o Alešu Ušeničniku, ki nam je skušal prikazati edinstvenega slovenskega duševnega velikana. Zaradi življenskih jubilejev je opisanih v koledarju pet Slovencev in en slovenski prijatelj, to so: dr. Miha Krek, j). Kazimir Zakrajšek, prelat Vitus Hribar iz Clevelanda, mons. Zupančič ji Francije in nemški duhovnik Božidar Tensuntlern. dobrotnik slovenskih rudarjev v Westfaliji, in pisatelj Ivan Pregelj. V četrto skupino štejem članke, ki poročajo o dogodkih in kulturnem življenju med Slovenci zunaj domovine r preteklem letu. V to skupino spada drset člankov Poročila zajemajo koroške 111 Soriške Slovence kakor tudi slovensk" 'zseljence, zlasti oue iz Argentine. Beta skupina ima samo tri, splošno informativne članke, a so /.ato zani-mlvi: so to članki dr. V. Arko, Tri leta 4 gorah in snegu Patagonskih And, ing. •Mozetič, Doba petroleja in Hafner, Teli-n'ka atomskega veka. Literarni del v koledarju pa ni harmoničen. Pesem je dobro zastopana, po-lpg Balantičevih pesmi so v njem pesmi še sedemnajstih pesnikov, vseh pes-ni* ie nad šestdeset. Prozo pa je napisu it. šest pisateljev. Med pesmimi se odraža Kunčičev ciklus otroških pesmi, od prispevkov v prozi pa Kociprova že-larija na Prenaščaku. Podrobnejša ana-*'za literarnih prispevkov pa ne spada v Poročilo. Končno ima koledar tudi prisrčno otroški kotiček; pet najmlajših „pisa-lpljic“ i„ ,.pisateljev“ popisuje svoje vti> „od doma imenu številnih organizacij, kjer je deloval. Vsa življenjska pot pokojnega iz domače hiše v Dobrepoljah, preko gimnazije in začetka univerze v javno delo ga nam kaže kot človeka ver& in zaupanja. Hotel se je vedno boriti za Boga, v vdanosti do Cerkve in skrbi za svoje ljudstvo je vztrajal neomajno Zares koliko je prehodil in kolikokrat govoril, junaško in nikdar prazno te” brez sovraštva, dasi zelo duhovito do zadnjih mesecev, prav tako tudi v pi sanju. Največji je pa gotovo bil kot družinski oče, ki ni samo svojim otrokom posredoval življenja, temveč jih je po svojih močeh lepo pripravil na življenje, zlasti v duhovnem pogledu, kajti v materialnem dovolj možnosti za to ni imel. V prihodnji številki bomo priobčili njegov članek: ,.Zakaj rad dam Bogu svoje otroke“, iz katerega veje veliki duh vere pokojnika. Vsi rojaki naj bi si ob njegovem vzgledu pogosto izpra ševali svojo vest in vztrajali v načelih, katerim je pokojni Francč žužek neo-manjo sledil. Gotovo mu bo Bog vse njegove napore in žrtve znal obilno po Kjet Sonca Koncem meseca junija sta odšla gospoda Vencelj Rijavec in Julij čuk v državo Ecuador, da tam pomnožita redke vrste katoliških duhovnikov in ljudem pomoreta do urejenega krščanskega življenja. Pred njima so že pred leti prišli v isto deželo gg. Križman, Skobe, Bukovac in Palčič. Tako se je skupina slovenskih duhovnikov znatno povečala, kar napolnjuje z veseljem ta. ko tamošnje škofe kot domače ljudstvo. Gospod Vencelj Rijavec je svoje začetne doživljaje opisal svojemu prija teliu v Buenos Aires na zelo zanimiv način. Ker vemo, da se bralci zanimajo, kako živi In dela katoliška Cerkev po drugih deželah, te doživljaje v nekoliko skrajšani obliki objavljamo. vrniti v večni domovini, rajni pa bo skrbel, da bo njegova številna družina tudi v bodoče deležna božjega blagoslova in tolažbe od zgoraj, Mendoška kronika Misijonsko nedeljo smo obhajali z molitveno uI-o za misijone v cerkvi Srca Marijinega. V dvorani jebila mi sijonska proslava z lepim programom. Na praznik Kristusa Kralja so bile popoldne pri maristih pete litanije Srca Jezusovega in potem kratka, a lepa proslava, pri kateri sia govorila g. Silvester Štern in gospa Grebenčeva; mladina pa je nastopila z zborno recitacijo. Ljudska pesem je napolnila dvo rano. Vsi sveti so bili letos podobni onim v domovini, kajti sneg je dobro pobelil bližnje hribe in v mestu je mraz zajel prebivalstvo. Slovenci smo imeli popoldne pri frančiškankah litanije vseli svetnikov, pridigo o smrti in o dušah v vicah ter mrtvaško opravilo. Otroci so peli slovenske psalme iz tretje noč niče. Nato pa je bila oblegana spovednica in v nedeljo obhajilna miza po stari slovenski navadi za vse svete pol na. navpik ..24. junija sva prišla z g. Juletom rukom h g. Palčiču na njegovo faro. Ravno je imel noveno (devetdnevnico) na čast sv. Pavlu. Novena se tu praznuje. kot pri vas žegnanje in sicer skozi devet dni Vsak dan peta maša s pri digo, zvečer rožni venec, pete litanije, pridiga, slovesni blagoslov in nato še nabožne pesmi. Po maši in po večernicah pa krščevanje, da kar omaguješ. Ljudstva je bilo ogromno vse dni novene. Krščevala sva z g. Juletom po več ur n» dan, seveda tud; pridigala, kar naju je močno zaposlilo. 1. julija smo vsi trije odšli h gospodu Skobetu, ki je pred kratkim prevzel faro sv. Ane, kjer je treba še veliko popraviti. Cerkev je zelo lepa, seveda it bambusa, kol so tu vse, toda vsaj nekoliko bolj čista je kot druge. Tudi pet 'ester je, ki imajo zavod za otroke, po Dokolenju so iz Kolumbije. Njihova hiša Je naravnost palača proti drugim, četudi je iz bambusa. Ko so jo pred enim •etom prevzele, je bila kot hlev, zdaj ua je za te razmere prav čedna in se v Qjej prijetno prebiva. "V Montecristi, kjer je tara g. Palčiča, Se zida mogočna cerkev na čast ,,Virgen de Montserrat" Stala bo okoli 2 milijona sukrov G. Palčiči je začel z zida-njem in po enem letu dela že stojijo betonski stebri in loki na prostoru za Prezbiterij. V enem letu bo šele ta del končan, tako da bo vsej nekaj primernega za Najsvetejše in za Montserratsko -Marijo. To je romarska cerkev cels pro vince Manabi. Ljudje prihajajo od vse Povsod k Mariji in veliko darujejo za gradnjo tega svetišča. Denar obešajo na ™arUo in ko na njej ni več prostora, Potem jo kar zasipljejo z denarjem. Sa-1,10 za ta praznik se nabere do 90.000 sukrov. •sto se je te dni dogajalo s sv. Pav °tn. Imajo ga tu v veliki časti. K nje-utu se zatekajo proti kačjemu piku. Te dni so nosili kip sv, Pavia po Monte. 'risti z. dvema zastavama, na katerih so narisane velike kače. Pred tem kipom te dnj zgorelo na stotine sveč. Tisti, ki so prišli od daleč, so prinesli toliko ®več, kolikor je članov v družini in so "h prižgali ter držali, dokler se niso ončale. Seveda, stali so po več ur pred kinom sv. Pavla, ki je tako eksotično Pobarvan, da je za naše pojme joj in joj ln zopet joj. . . Ko že govorim o fiesti (svečanosti) v- Pavia, moram še nekaj opisati, pa ne vem, če se mi bo posrečilo, ker sem sa,n rabil dva dni, predno sem stvar VSaj malo doumel. Tukaj je stara na-vada (vsaj 300 let), da se za ta dan zvoli posebna vlada z ministri ln vojsko ter policijo, člani vlade morajo biti z fare. Ta vlada ima absolutno oblast, ako da državna oblast ta dan nima no-ene besede. Nosijo pa sledeča poimenovanja: predsednik iz Giiineje, gospa Predsednica iz Giiineje, minister za dr-I*VnP obrambo, zunanji minister, no. auji minister itd. Imajo posebno oble-°- breko prs pa rdeč trak. kjer je oz načen njihov resor. Vojaki nosijo dolge bajonete in se prav ponosno držijo. Pred predsednikovo bambusovo kočo stoji ves dan častna straža. Vršijo se parade, katere se vedno udeleži predsednik s svojo gospo in z vsemi ministri, dasi še pisati ne znajo V čem je zanimivost? Ta vlada mora pripraviti svečanost sv. Pavla. Vse stroške nosi sama, ki se dvigajo na tisoče sukrov (en sukr približno en arg. peso). Vsak dan devetdnevnice mora plačati za mašo 600 sukrov, in sicer 500 gre cerkvi, 100 pa župniku. Kje so pa še drugi stroški za pripravo in pospra-vo praznika! Ta vlada tudi imenuje novo viado za prihodnje leto. Vsa imena predsednikov in predsednic se slovesno prebere v cerkvi vsaj petkrat, če ne še večkrat, če kdo ne sprejme imenovanja, plača kazen. Z g. Juietom sva gledala te parade in se prisrčno nasmejala, seveda na skrivaj. Dekrete za imenovanje nove vlade sem jim kar sam sestavljal, toda rabil sem precej časa, prodno sem stvar doumel. Kakšno je tukajšnje ljudstvo? Majhno, suho, umazano, nevedno, z malim zadovoljno, boso, a drugače zdravo in živi po sto let in še ne more umret. Verno je pa kot včasih v Sloveniji, če tudi na svoj način Duhovnika pozdrav, lja s „Hvaljen Jezus", kar me je zelo presenetilo. Je banane, da mu silijo iz vseh krajev ven kot Srbu fižol ali Albancu paprika. Glavna hrana je tukaj namreč banana, ki ji rečejo guineos, riž, zelišča in se mi zdi, da sem vse naštel. Meso se dobi in ga vsak dan jem, toda preprosto ljudstvo se ga privošči le ob izrednih prilikah. Kruha je tudi dovolj. Krompirja je zadosti, a je zelo drag — 3 sukre kg. Meso. bodisi svinjsko ali goveje stane 8 sukrov. Kave je veliko — 7 sukrov. Boljši kmetje je pridelajo do 100 kvintalov. To je glavni dohodek &e nekaj besed o hišah. Vse so na kolih in iz bambusa. Vleče vedno skozi zidove, pod in strop, tako da imaš stalno svež zrak v sobi. Hiše so na kolih, da ne bi kače prišle v stanovanja, pa do sedaj jih še nisem videl. Medtem mi je škof ponudil faro v Ja mi. šel sem '--j jo ogledat. Mudil sem se v nje) od 1". do 20. julija. V tem času Bern imel petdnevnico na čast Mariji Karmelski, ki je farna patrona. 20. ju. lija sem se oglasil na škofiji in povedal škofu, da faro sprejmem. Takoj sem dobil imenovanje. še istega dne sem šel h g. Palčiču v Montecristi. Tu sem bil le dva dni. Od tu sem pa šel k sv. Ani na pomoč g. Skobetu in g. Juletu, ker so imeli 26. julija tam žegnanje. Napovedana je bila za ta dan tudi velika birma. Treba je bilo organizirati škofov sprejem, ceremonije v cerkvi. In smo uspeli! Vse je lepo minilo. Bilo nas je na dan praznika s škofom vred kar sedem duhovnikov: Ljudstvo je začudeno gledalo, kje smo se vzeli. G, Palčič je imel peto mašo z dijakonom in subdijakonom, g. škof so pridigali med mašo, ostali smo bili pri asistenci, čč. sestre so lepo okrasile cerkev, tako, da je bilo res vse v redu. G. Skobe je bil zelo zadovoljen. On je te dni bolj poveljeval in mi mlajši smo pa izvrševali povelja. Ko smo bili samo Slovenci pri mizi, smo mu v šali rekli kar g. dekan. Tako je minilo žegnanje pri sv| Ani. 28. julija zjutraj sem odšel v Montecristi, a le za dva dni. Od tu pa za stalno na svojo faro v Jamo. Zdaj sem tu, a v sami Jami zelo malo, ker je fara zelo velika. Hodim na podrejene fare in podružnice, ki jim še ime iia ne vem Od 6. do 18. avgusta sem bil v San Isidru, fari, ki je radi pomanjkanja duhovnikov podrejena Jami. Tam sem imel eno devetdnevnico v čast sv. Pavlu. Vsaka fara ima par devetdnevnic na leto in tedaj greš tja, pridigaš vsak dan dvakrat, imaš katekizem za otroke, krščuješ tako, da si ves zmučer. in poročaš, če kdo pride. Ko to opraviš, se vrneš nazaj na faro in tam te že čakajo s povabilom za nov kraj. Kako je bilo v San Isidru? Zanimivo! Po mene in po mojega cerkovnika so prišli iz San Isidra s konji. Hodili smo tja polnih 7 ur. Pot nas je peljala čez hribe in doline, okrašene s kavovcem, bananami, pomarančami in vsem mogočim sadjem, ki ga niti poznam ne. Drevje je čudovito visoko, tudi nad 20 metrov. V teh hribih je veliko opic, pa ta dan jih nismo videli. Tudi kač je veliko, pa nismo nanje naleteli, hvala Bogu, ker so zelo velike, tudi do 7 metrov, debele pa približno kot nog» nad kolenom, če te taka napade, jo premagaš le z orožjem. So tudi take, ki skačejo z veje na vejo in jim rečejo „zvon“, ker zvonijo. Te so najhujše. če te ta zvon zagleda, te takoj napade in v desetih minutah si že mrtev od njenega strupa. Najboljše se je skriti ali pa če imaš brzostrelko, spustiti ji cel rafal v glavo. Bog ne daj, da bi jo čez pol presekal, ker ji potem gotovo ne ubežiš. Ravno ta dan, ko smo šli tja v San Isidro, sta dva brata delala na polju in obsekavala vejevje z dolgimi bajoneti. Naenkrat eden od njiju zagleda kačo, zvito okoli drevesa. Komaj se je pripravil, da jo napade, ga je že ona prehitela, toda mož je bil priseben, da ji je v trenutku, ko se je pognala nanj, nastavil bajonet in jo presekal čez polovico. Zdaj se je šele začelo najhujše. Kača je napadala z vsem besom. Mož je že omahoval, ker je boj s tako kačo nekaj groznega. Njegov brat je slišal vpitje in pritekel na pomoč, ter kači razklal glavo. Oba sta pustila delo in vsa onemogla odšla domov. Mi smo pa le srečno prišli v San Isidro, ki leži med majhnimi, a zelo lepimi hribi. Ko so nas zagledali, so začeli zvoniti na vse pretege in takoj so bile vse ceste polne otrok. Ob vstopu v župnišče so me pozdravili zastopniki raznih komaj še živečih organizacij. K blagoslovu so prvi dan skoro vsi prišli, a ne iz pobožnosti, temveč iz radovednosti, kaj jim bom povedal. Naslednje dni jih ni bilo toliko. 14 dni sem bil med njimi. Duhovna slika fare je taka: Cerkveno poročeno je morda le pet procentov. K obhajilu in spovedi hodi le pet na tisoč, h krstu prinesejo vsi svoje otroke, k birmi ravno tako, za poslednje maziljenje nihče ne prosi, pa tudi ne ve, da obstoja. Duhovniški poklici od stvarjenja sveta do danes: kompletna ničla. In to je ena-mojih najboljših tara, vsaj tako mi vsi zaterjujejo, da so tu v San Isidru ,,muy religiosos“ (zelo verni). Začel sem z „noveno“. ,,Kaj vam 1 bom jaz sv. Pavla razlagal, ko še navad, ne krščanske dolžnosti ne poznate," sem sj mislil, in sem vso noveno govoril o zakramentih in zapovedih. Trdo sem jih Prijel. Pa ni bilo zaman. Nekaj se jih 19 te dni cerkveno poročilo, drugi so spraševali, kaj naj naredijo, ker imajo P° dve ženi ali več. Hitro se je zvedelo Po vasi. da novi župnik cerkveno poroko zahteva. Tudi oblasti so zato zvedele. Tako sem imel zanimiv slučaj. Prinesli so neko mlado ženo iz hri ,ov v vas. Bila je hudo bolna. Grem in Jo obiščem. Ležala je na podu, kot vsi tukaj ležijo. Vprašam jo, ali je cerkve-Ui Poročena. Odgovorila je, da še civilno Ue- Smrt je bila pred vrati. Mlad mož je stal poleg nje. Njega primem in ga poš-'leni k uradniku, naj vse uredi in naj uradnik pride sem ter ju civilno poroči, bi jih mogel še cerkveno poročiti. Sel je. Uradnik je zahteval 150 sukrov poroko na domu. Mož je rekel, da Uitoa. „Ti bom pa jaz plačal tretjino,“ sem dejal. Mož ni imel volje nič žrtvo Vati. Počakal sem še en dan. Prišli so uti Povedat, da bo žena danes ali jutri Uhiria. Spet sem šel tja: „Poročite se," sem rekel, „žena si je lo zelo želela, tu0' pa ni nič dejal, ker je bil skopuh. Končno je dejal: „Jaz bi se poročil, pa državni uradnik noče sem priti in Preveč zahteva.“ To me je razjezilo. N®k fant je tam stal jn sem mu dejal: '•Pojdi na urad in reči uradniku, naj takoj pride poročit ta par, v petih mi-Uutah mora biti tukaj, sicer ga bom ožil.“ Fant je šel na urad, jaz pa v •Upnišče. Ni minilo pet minut, sta že bila dva uradnika pri meni. Poročila sta ju zastonj. Poročil sem ju še cerkveno ‘h žena je naslednjega dne previdena in z Pogoni spravljena srečno umrla. Oblasti izkoriščajo uboge kmete, ko-,**°r morejo. Toliko zaračunajo, kolikor rabijo če jih pa primeš, so ponižni °t psički. Duhovnika se vse boji, ker mislijo, ta je učen in pozna para Srafe zato vse, kar duhovnik reče, nemudoma tzvrše. še vojaki te ubogajo. v vasi je bilo pet policistov. Nalog imajo držati red med noveno.ker pride ve-’ko ljudi iz vseh krajev, razbojnikov, Potepuhov, tatov In druge svojati. Vsako leto je bilo več mrtvih. Letos je ml-uilo vse v redu. Bilo je nekaj tepeža, a ne preveč. Policijo so napadli in so jih nekaj ranili končno so jih policaji le Premagali in pozaprli. Ravno dan prej Verniki g. Rijavca r in policajem rekel, da te dni ne želim videt; nobenega brez orožja. Po tem dogodku so mi dali prav in so naslednje dni hodili v popolni opremi. Med noveno sem imel katekizem za otroke vsak dan. Veliko so se naučili, posebno deklice. 15., na praznik Marijinega Vnebovzetja, sem naredil takoj po maši tekmovanje v katekizmu. Imeli smo ga kar v cerkvi, ker ni drugih primernih prostorov. 0 deklic je tekmovalo. Za najmanjšo napako, ki jo je katera naredila, je izgubila pravico na-daljnega tekmovanja, šest se jih je hitro zmotilo. Imele so tremo, ker je veliko ljudstva poslušalo. Dve zadnji pa sta se zelo dolgo borili za prvo mesto. Ljudstvo je napelo poslušalo in čakalo, katera bo zmagala. Končno se je ena zmotila na vprašanju, ki ga je najbolje vedela. Zmagovalki sem dal ime ,,Reina del catecismo hasta el mes de noviem-bre“ I Kraljica katekizma do novem- li? JAN VALTIN IZ NOČI (V ANGLEŠKEM IZVIRNIKE: OUT OF THE NIGHT. - V Sl-ANščINl JE IZŠLA ŽE 13. IZDAJA, ZALOŽBA CLARIDAD) To je obširen popis lastnega življenja človeka, ki ga je 1. 1904 mati rodila na popotovanju oh Renu, ki se je šolal v Buenos Airesu, Singapurju, na Kitajskem, v Genovi in v Nemčiji, v zadnjih letih prve svet. vojne; pripoved, kako so ga izkoreninjenost, družbeno okolje bednih in preziranih ter povojni kaos pahnili v komunistično stranko; kako je partiji dal na razpolago vse nadpovprečna velike zmožnosti in ji zvesto služil, kamor ga je poslala; zato se je kmalu, pot zpel do vrhov organizacije; kako so ga po Hitlerjevem prevzemu oblasti poslali v Nemčijo, da tam napravi čudež: da skrpa raztrgano mrežo podzemske delavnosti; kako je dolgih šest tednov delal ta čudež, potem pa bil po iz daji ujet; kako je prestal prvo noč trpinčenja v palači Gestapa, zatem pa mesece in mesece umiral v peklu ,,noči bral. ko bomo imeli novo tekmovanje. V Jami in San Isidru navdušujem ljudi, da bi zbrali denar za nov betonski pod v obeli cerkvah. Zdi se mi. da bom uspel. Ravno tako delam za obe cerkvi nove spovednice. Dela je res veliko, po. sebno z novenami. Ko bom te končal, bom začel priganjati, da se vsi cerkveno poroče, a to lio šlo zelo težko. Sem pa "opo'noma zadovoljen, ker vidim, da se bo dalo veliko narediti. Potov je mnogo, pa nič ne de, saj sem mlad in zdrav." Tako opisuje g. Vencelj Rijavec svoje novo življenje. Iz povedanega vidimo, kako ubogi so ljudje, ki nimajo duhovnikov jn koliko dobrega lahko storimo, če molimo za duhovniške poklice in žrtvujemo za svoje semenišče. Zato ostanimo tudi v letu 1953 zvesti podporniki slovenskega semenišča v Adro-gu6. odkoder je izšel tudi g. Vencelj Rijavec. dolgih bodal' ; kako je po povelju stran, i ke znašla se je tudi v nacističnih ječah in taboriščih — odigral „spreobrnjenje" da ga je Gestapo sprejel za svojega vohuna in ga poslal, da mu s j tedanjega evropskega središča partije na Danskem pošilja gradivo; kako so se dolgo v njem nabirani dvomi zgostili v upor proti partiji in so ga dotedanji tovariši zaprli v samotni koči, pripravljenega na prevoz v Rusijo; kako je ušel iz te ječe in se eden redkih iztrgal krempljem maščujoče rdeče pravice. Zadnje poročilo v knjigi je vest, ki jo je leta 1938 prejel v svoje zatočišče: da mu je Gestapo umoril ženo, ki jo je imel v rokah kot talko; njun sin pa da je oostal član Hitlerjeve mladine. čudovito življenje, pa vendar tako tipično sodobno, da ga ima vsakdo is nas vsaj del v sebi. Knjiga je prebogata zaloga natančnih podatkov. Razsulo povojne Nemčije. Ustanova in rast komunistične organizacije po^vsem svetu. Meje, zakoni, oblasti — povprečnim državljanom ne-prodirne stene — niso partiji delali nobenih težav; njeni funkcionarji in pionirji so se sprehajali po svetu, kot se mi po stanovanju. Valtin ni pozabil ničesar; ne imena ulice, ne hišne številke, ne pravih ne lažnih imen ljudi, ki so sestavljali organe in lovke strašnega polipa. In žive, govore, delajo javno in skrito v zasebnosti velikani raz-krajalnega besa: Ernest Woliwitzer, najsilnejši nemški komunist (avtor ga imenuje v seznamu: „eden najbolj znamenitih zarotnikov naših časov); Albert Walter, vodja pomorskega odseka kominterne (ironija: naposled je stopil v službo Gestapa, da ,-ešl svojo mater!); Avatin-Lambert, Letonec — strahotno mrzli ubijalec in — dober drug; Dimitrov, šef kominterne, prebrisan in ele- KuiitHn pokvarjenec; mogočni danski Kuusinen; pristno ukrajinsko široki anarhist Bandura, nazadnje plen strupenega mraza socialističnega raja, in lr>liki drugi, Knjiga živo prikazuje šibkost povoj-socialistične stranke v Nemčiji in ,lvjo odločnost nacistov. Premalo je v Sve7!>). Torej: 1. neutrudna delavnost, preziranje, da iskanje nevarnosti zato, da človek ne utegne pogledati strašne resnice, ki io duša hoče pokazati. 2. Kdo najde v sebi moč, da se upre ideji, ki ji je dal vse bogastvo mladosti? O verskih vprašanjih v ožjem pomenu pisatelj ne govori. Zanimiv pa je tale odstavek o katoliških duhovnikih. (Znnrt v grozotnih ječali v Ploetzensee se je pisatelj po nasvetu sojetnikov javil kot katoličan. Cerkev je bila tedaj neusmiljeno preganjana. Ploetzensee ]e bil poln duhovnikov in redovnikov le lužne Nemčije in Porenja. Kot „katoličana" so ga smeli pogosto obiskovati.) ..Silno me ie presenetilo, ko sem se prepričal, kako globoke so duše in srca teh božjih vojščakov povezana z duša. ■ >>i in srci nemških množic. Niti eden teh duhovnikov mi ni kdaj napravil vtisa, da imam opravka s koristolovcem ali hinavcem. Med njimi sem našel razumevajoči- križarje predirnega očesa ln srca, gorečega za pravice človeštva. Le previdnost zaradj čuječnosti Gestapa mi brani nadrobneje poročati o svojih od-nošajih s temi pogumnimi predstavniki verskega internacionalizma, kajti mnogi iz njih še vrše težko nalogo neustraše. nih borcev v rajhu“ (Str. 533). Pisatelj skoro gotovo oh izdelovanju romana ni mislil na božjo previdnost in vendar je bralec ne more ne čutiti. Neurejena mladost, potepanje, udeležba v revolucionarnih spopadih, služba partiji, šolanje na visoki komunistični šoli v Leningradu, ječa v San Quentinu, predmestne in pristaniške beznice, pritegnitev meščanskega dekleta v divji zakon in komunizem, organiziranje stavk, nadzorovanje podzemskega dela na Angleškem in v Skandinaviji, ječa, trpljenje, obupavanje, zrušen je vsega, v kar je veroval — kdo je tega človeka ob vseh blodnjah držal, da ni šel do dna, kdo ga je rešil slepote? Kdo je vz- drževal in obnavljal notranje zdravje? I Opisuje umazanost in trpljenje, a m-uživa v njih. Kot je po okolju in ljudeh in motivih večkrat blizu Dostojev- j skega, nikoli ni v njem bolezenske . orjaškega Rusa. Valtin še daleč ni tako globok mislec ne tako obseden ans- j litik. Vendar se položaji večkrat na po i (loben način zgoste; kritična zunanjost ljudi postane prozorna, v medsebojen I odnos stopijo živčne niti in duše. Ali ni tako n. pr. v pošastnih poglavjih 32 in 33 (Ujet. Gestapo me sprašuje)? Sličnost in razlika z Dostojevskega za- ; sliševanjem Razkoljnikova se vsiljujeta sami po sebi. Valtin je silen umetnik | in v strženu zdrav človek. Roman ,,IZ noči“ je eno velikih del o sodobnosti, I spada v vrsto Kravčenkovega „Izbral j sem svobodo“, Gheorghiua „Petindvaj-seta ura" in Valtinova novela „Zimski j čas“. Lojze Gerzinič ITALIJA Od 11. do 14. vcptemlira so v Rimu zborovale prednice vseh ženskih redov katoliške Cerkve. Sv. oče jih je sprejel v posebni avdijenci. Povdaril je pomen devištva in obsodil one, ki povdarjajo le še zakon kol sredstvo posvečenja. Posledica tega je upadanje redovniškili poklicev. Mnoge bolnišnice in šole osta. jajo brez redovnic, ker ni več naraščaja. Izrazil pa je sv. oče tudi željo, da bi redovniška obleka povdarjala po eni strani posvetitev Kristusu, po drugi pa naj hi bila praktična in higijenična. Končno se je zahvalil sestram vsega sveta za njih dobri zgled, za njihove molitve in žrtve, ki jih doprinašajo, zlasti pri delu za šolske in revne otroke, pa pri delu v bolnišnicah in misijonih. Brez dvoma sestre najbolje vršijo mo derni apostolat, h kateremu so pokli eani vsi verniki berz razlike. Za nadškofa v .Neaplju je sv. oče | imenoval dosedanjega nadškofa v Ba I riju mons. Mimi. Po rodu je iz Bologne in star 70 let. Katoliško mirovno gibanje „Pax Cr>' sli“ je priredilo v sredini septembra 1!)r>2 svoje zborovanje. Udeleženci so nato obiskali tudi sv. očeta, ki jim Je ä povedal sledeče misli: „Misel po ZdrU- i ženi Evropi ni slaba in bo veliko pri' j pomogla k miru, toda ramo tedaj, &e bodo vsi narodi brez izjeme stremel' I po resnici, pravici in ljubezni. Teh kre posti pa dosedaj še zelo manjka. Zato se ..mrzla vojna“ lahko vsak hip spre I meni v resnično. Seveda ima v slučaj" I krivičnega napada vsak narod ne 1" I pravico, ampak dolžnost, da se bran' Narodi naj delajo na tem, da pride do medsebojnega razumevanju. Domovin ska ljubezen se ne sme spremeniti f sovraštvo do drugih narodov. Kar 'e POST PRED OBHAJILOM Papež Pij XII. je 6. januarja 1953 olajšal postavo o postu pred obhajilom. Veljavna postava o postu pred obhajilom določa naslednje: Splošno pravilo Kdor hoče k obhajilu, mora biti tešč od polnoči naprej. Po določbi cerkvenega zakonika se moreš pri določanju, ali je že polnoč, ravnati ali po štetju, ki je v kraju navadno, sli po pravem (astronomskem) času ali po katerem drugem casu (n. pr. legalnem, srednjem). V Argentini n. pr. se začne Post pred obhajilom ob 1,20. To je skrajna meja, ki jo je treba jemati natančno. To splošno pravilo je nova ureditev papeža Pija XII. obdržala. Dovolila pa je naslednje olajšave. Uživanje naravne vode kakršne koli vrste (tudi mineralne) ne prekrši posta, če se vodi nič ne dodene. Vodo torej more piti vsakdo tudi neposredno pred obhajilom. Alkoholne pijače Olajšave glede posta pred obhajilom ne veljajo za uži-vanje alkoholnih pijač. Kako je z uživanjem alkoholnih pijač Pred obhajilom pri večernih mašah, glej v odstavku obhajilo Pri večernih mašah. Bolniki Bolniki morejo pred obhajilom po posvetu s spovednikom: a) zaužiti, tudi večkrat, kakršno koli pijačo, razen alkoholnih. čas ni omejen. b) zaužiti tekoča zdravila, čas ni omejen. c) zaužiti zdravilo v trdnem stanju, če jim ga predpiše zdravnik ali če za tako na splošno velja, čas ni omejen. , Ne smejo pa zaužiti trdne hrane, če tudi bi jo imeli za zdravilo. Bolnik se more poslužiti teh olajšav, če tudi ni v postelji. Spovednik mu more dati svoj nasvet, ki se zahteva, ali za vsak primer posebej ali tudi za stalno, dokler bolezen traja. Ta nasvet more spovednik dati pri spovedi ali zunaj nje. Zdravi verniki Zdravi verniki morejo po spovednikovem nasvetu zaužiti kako pijačo razen alkohola, do ene ure pred obhajilom, če jim je težko ostati tešč v katerem izmed treh naslednjih primerov: a) zaradi utrudljivega dela pred obhajilom, b) zaradi pozne ure obhajila (po deveti uri) ali c) zaradi dolgega pota do cerkve. Za utrudljivo delo se šteje nočno delo po tovarnah, pri prometu, službo nočnih čuvajev, bolniškega strežniškega osebja, in podobno. Pozna ura: po deveti, n. pr. 9,15. Za dolgo pot se šteje pot vsaj dveh kilometrov, Če naj se opravi peš, če pa z vozilom, mora biti razmeroma daljša. Za visi pa seveda od tega, kakšna je pot oziroma vožnja, in za kakšno osebo gre. Na drobno se ne da vse našteti. Biti mora pot vsekakor utrudljiva. Sodba v posameznem primeru se pre- : pušča spovedniku. Zdrav človek sme v gornjih treh primerih zaužiti kakšno pijačo, če mu je težko ostati tešč do obhajila. Gornji trije primeri so našteti izčrpno. Zato olajšav ni dovoljena raztegniti na druge primere. Spovednik more dati nasvet pri spovedi ali zunaj nje, za vsak primer posebej ali za stalno, dokler traja razlog. Šolski otroci Šolski otroci, ki jim je težko po obhajilu iti na dom zajutrkovat pred šolo, smejo po spovednikovem nasvetu za v- , žiti kako pijačo, razen alkoholne, eno uro pred obhajilom. Glede dajanja spovednikovega nasveta velja isto kot zgoraj. Ena ura pred obhajilom Ura se šteje od obhajila nazaj, ne od začetka maše, če se med njo deli. Obhajilo pri večernih mašah če se večerna maša dovoli, se ne sme opraviti pred četrto uro popoldne. Pri večerni maši se sme deliti obhajilo in sicer pred njo, uied njo in po njej. Kdor je bil tisti dan že pri obhajilu, ne sme k obhajilu Pri večerni maši; sicer pa sme vsakdo, če tudi ne spada med tiste, za katere se je dovolila večerna maša. Pred obhajilom pri večerni maši se zahteva post od jedi tri ure, od pijače pa eno uro. Alkoholne pijače se pri jedi smejo uživati, a le zmerno. Prepovedani pa so likerji. Zadnje tri ure Pred obhajilom ni dovoljeno uživati alkoholnih pijač. Večerne maše Škofje smejo dovoljevati večerne maše, če jih okoliščine uujno terjajo (n. pr. za delavce, ki na praznične dni delajo Po izmeni, ali za delavce, ki so zaposleni v jutranjih urah, ali za ljudi, ki se zbero v kakem kraju). Večerne maše se smejo dovoliti na naslednje dni: a) na nedelje in zapovedane praznike; b) na odpravljene praznike; c) na prve petke; č) na druge praznike, ki jih ljudje praznujejo z obiskom cerkve; d) še en dan v tednu, če za to prosi določena skupina Vernikov. Bolni duhovniki Za bolne duhovnike, pa naj sami mašujejo ali gredo k obhajilu, velja, kar je bilo povedano o bolnikih na sploh. Ne Potrebujejo pa spovednikovega nasveta, ko se poslužujejo olajšav. Zdravi duhovniki Zdravi duhovniki smejo pred mašo zaužiti pijačo, razen alkoholne, in sicer eno uro pred mašo v naslednjih treh primerih: a) če mašujejo po deveti uri; b) če opravljajo pred mašo že zgodaj zjutraj ali dalj časa duhovniška opravila (n. pr. naporno previdevanje ponoči, dolgo spovedovanje); c) če morajo opraviti dolgo pot. Glede poti velja isto kot pri zdravih vernikih. Gornji primeri so našteti izčrpno. Zato olajšav ni dovoljeno raztegovati na druge. Splakovanje keliha Če duhovnik opravi dve ali tri maše zdržema, veljajo glede splakovanja keliha dosedanje rubrike. Ča duhovnik opravi dve ali tri maše, a ne zdržema, oplakne kelih pri prvi oziroma tudi pri drugi dvakrat z vodo in zaužije, če pa se po pomoti vlije tudi vino, sme navzlic temu opraviti naslednjo mašo. pa tiče komunistične mirovne propagande, moramo pa biti do nje močno nezaupljivi, kajti beseda ,,mir“ pri komunistih pomeni zapeljati svet y brezskrbnost. Kutenci pri papežu. Sv. oče je sprejel mons. J. Bučko, apostolskega vizita-torja za rutence bizantinskega obreda, zastopnike reda bazilijancev ter gojence sv. Jozafata, ki so 14. novembra praznovali 2 5 letnico ustanovitve zavoda. Pri tej priliki je v svojem govo, ru izrazil veliko bolest, ki jo povzročajo neprilike, katerim so podvrženi ver niki vzhodne Cerkve. NEMČIJA Med vojno je šlo v zgubo 42.583 zvonov, od katerih je pripadalo 24.030 katoliškim in 18.553 protestantskim cerkvenim občinam. Nad 80.000 zvonov je bilo odstranjenih iz cerkvenih stolpov, Vendarle vseh niso mogli preliti, ker ie prišel preje konec vojne. Leta 1945 je ostalo 16.000 zvonov, od teh 12.000 v velikem taborišču pri Hamburgu. Za veliko večino teh zvonov so mogli ugotoviti, odkod so in so jih vrnili lastnikom. 1300 zvonov je iz vzhodne nemške, cone. Razumljivo je. da teh zvonov niso vrnili in jih uno rahljajo na posodo v zapadni Nemčiji. Apostol Berlina je bil jezuit Sonnenschein, ki je umrl leta 1929. Doma je Ml zlasti na socialnem področju. Sedaj .ie vlada izdala znamke z njegovo podobo. Zelo pametno je sodil v mestu Darmstadt (Hessen) sodnik za mladoletne nekega petnajstletnega fanta, ki je stalno kradel svojim tovarišem. Sodnik je pokvarjenega mladostnika obsodil na posebno kazen. Skozi pol leta naj bi mesečno prebral vsaj eno dobro knjigo in vsebino sodniku povedal. ZhRVŽENE DRŽAVE V katoliško Cerkev je prestopil severnoameriški kontraadmiral A. B. Miller, zdaj predsednik odbora za svobodno Evropo, Sv. krst je prejel v Rimu, takoj nato sv. obhajilo in bil še isti dan v posebni avdijenci sprejet od papeža. ZA ŽELEZNO zaveso MADŽARSKA Odslej so dovoljena na Madžarskem le še tri škofijska semenišča in bogoslovna fakulteta v Budimpešti. Pred kratkim so oblasti zatrle semenišča v Estergonu, Kaloči, v Pečuhu, Vespi'e-mu, Vaču in Szekesfehervaru, Ko je holadski poslanik v Budimpešti izrazil zunanjemu ministru pripravljenost, sprejeti vse tiste nesrečneže, ki jih rdeča vlada misli poslati v pregnanstvo, pa imajo kakega sorodnika na Holandskem, so vsi uradniki za trenutek umolknili. Vsi so se ozrli na načelnika ministrstva, kaj bo storil on. Nekaj časa se je zdelo, da je v zadregi. Nato pa se je začel krohotati na veg glas. In drugi uradniki seveda za njim. Začudeno je opazoval holandski poslanik to početje. In ni vedel dobro, ali se nahaja med norci ali med hudiči. POLJSKA Oblast je ukinila zadnje sirotišnice, ki so bile še v katoliških rokah. Vzrok: mladina se ni vzgajala v duhu časa, V zadnjem času je vlada razpustila 59 malih semenišč, v katerih se je vzgajalo okrog 10.000 moške mladine. Poslopij se je polastila država. ROMUNIJA Tisoči mladine med 40 in 16 leti so bili iztrgani staršem in odpeljani ne-znanokam. Obstoja resen strah, da so jih odvlekli v prevzgojo v notranjost Rusije. KITAJSKA Pet duhovnikov je spet pribežalo v Hongkong, potem ko so jih izgnali iz rdeče Kitajske. Eden izmed njih, p. Le. brun iz Belgije, je povedal, da so ga obesili s stropa z zglavo navzdol, mu pritrdili palice med kolena in komolce, ga na vrveh suvali sem in tja in ga butali ob celično zidovje. Po pol ure se je njegova glava spremenila v eno samo krvavo rano. Ko je pričel od bolečin kričati, so mu s cunjami zamašili usta. Prav tako so postopali tudi z ostalimi štrimi sobrati. IZ VSEBINE: ; HueiTanos! .......... Svoboda, o svoboda (B. Budu ik) ............. Božična skrivnost v našem življenju (A. Ivošmvijj) ......... Pratika J »33 .......... „Na svetu boste imeli stisko“ (škof dr. Bregovi j ltožman) ........ Prešeren-Vovk (SI. Srebrnič) ................. če bi umiral hudič...... Krščanski idealizem proti življenjskemu materializmu (dr. Al. Odar) Vračal se je s plesa (B. Budnik) ............. Ljuba mama! ............ Naučil se je moliti .... Primer patra Pij a (J. Juck) ............... Na Sveti večer v tujini (Gr Mali) ........... Adam (B. Koman) .... Trava izpod kamna .... O da mi je priti do svoje 3 G 7 8 9 10 13 1« 17 18 1!) 20 22 podobe (P. Slapar) . . 24 Motiv s Stola ............. 28 Totov božiček (K. Geb- liart) . ................ 29 „Terezija, vstavi vlak“ . . 30 Novice jz Vat'kana 23, 31 Ali bi brali evangelij? (dr. A. Odar) .......... 34 Mrak v zastrti sobi (A. Budnik) ................. 39 Stari pastir (Janko) ... 41 Vetrinjski spomenik . . . 42 Blaženi Justin de Jako- bis (dr. F. Žakelj) . . . 43 Moč tvoje volje (K. Wölbung CM) ................ 47 Od doma ................... 52 Trinajsta, štirinajsta in nadaljne plače (M. Majnik) ...................... 57 Nove knjige ........ 51, 59 Mir sveta (B. Budnik) Gl Med izseljenci ............ 62 Kjer sonce žge navpik . . G4 Iz noči ( L. Gerzinič) . . . 68 Po svetu .................. 70 Drobne od vsepovsod 19, 23, G1 „Duhovno življenje“ je slovenski duhovni mesečnik, ki ga izdaja konzorcij (0i'e har Anton), urejuje pa uredniški odbor (dr. Alojzij Odar). — Naslov: Victo^ Martine-/ 50, Buenos Aires, Argentina. — Celoletna naročnina za Argentino zna; 50 pesov, za USA in Kanado pet dolarjev, za Italijo 2000 lir. — Tiska Imprenti „Poliglota“, Corricntes 3114, Buenos Aires, T. E. 86-5120 TARIFA REDTTOTOA > 2 ° ig is % o o Oonceeičn No. 2660