147 Božidar Debenjak O MARIJI IN EVANGELIJU VELIK KRŠČANSKI ALI VELIK CERKVENI PRAZNIK? 1. Vsako leto ob cerkvenem prazniku 15. avgusta slišimo o »enem naj- večjih krščanskih praznikov« pa še o tem, da so škofje na ta dan »posve- tili slovenski narod Mariji« in da to posvetitev vsako leto obnavljajo. Prva trditev bi bila točna, ko bi med kristjane prištevali samo pripadni- ke rimskokatoliške Cerkve ob delni spremljavi pravoslavnih Cerkva. Z drugo trditvijo pa si cerkveni hierarhi prilaščajo ves slovenski narod, kajti samo svojo lastnino lahko komur koli ali čemur koli »posvečaš«, in bodisi štejejo za prave Slovence samo pripadnike rimskokatoliške ve- roizpovedi bodisi k svoji lastnini prištevajo pripadnike vseh krščanskih in zunajkrščanskih veroizpovedi ter agnostike in ateiste. Ko bi slovenski narod škofje Mariji le »priporočili«, bi lahko to razumeli kot prijaznost, saj bi to bila prošnja Mariji, naj svojo čudežno moč, v katero verujejo, nakloni vsemu narodu; drugoverci, skeptiki in nejeverneži pa bi znali ceniti naklonjenost prosečih. S »posvetitvijo« pa je prekoračena tanka rdeča črta: gre za polaščanje, ta uzurpacija nadoblasti je pač le duhov- no nasilje nad velikim delom slovenskega naroda, tudi nad marsikate- rim rimokatoličanom. A tankočutnost je v onih krogih redka vrlina. A ravno v čaščenju Marije je bistvena in zaenkrat neprevladana raz- lika rimske Cerkve do evangeličanstva. Za evangeličane, kot vemo, pri- pada čaščenje samo Bogu. Prav tako nimaš nebeških priprošnjikov, ne 148 ŠTUDIJSKI VEČERI Marije ne svetnikov, obračaš se samo na Boga, ki vse vidi in vse ve, zato ne potrebuje posrednikov, ki bi se pri Njem zavzemali za grešnika. 2. V teološkem zbliževanju protestantskih Cerkva in rimske Cerkve je prišlo do velikih premikov v razumevanju Kristusovega nauka, odpr- la se je pot dialoga in sodelovanja. Točka, v kateri se evangeličansko in rimsko pojmovanje nista zbližala, pa je tisto, kar v rimski Cerkvi ime- nujejo »ljudska pobožnost«, in centralna podoba te »ljudske pobožnos- ti« je ravno Marija. Čeprav po nauku Drugega Vaticanuma ne bi smelo več biti samostojne »mariologije«, temveč naj bi bila strogo podrejena kristologiji, imamo ob vsakem »Marijinem prazniku« izlive o »kraljici angelov«, celo o njeni »žrtvi, večji celo od Jezusove«, k njej se moli z zdra- vamarijo, o njej prepevajo lavretanske litanije, mesta njenih domnevnih »prikazovanj« so božjepotni kraji – iz 19. in 20. stoletja Lourdes, Fatima, Medjugorje in še kaj –, njene slike so kronali itn. V »ljudski pobožnos- ti« je Marija »čaščena«. Po protestantskem razumevanju pripada čaš- čenje samo Bogu. Poleg tega je načelo protestantizma: sola scriptura – zgolj Sveto pismo. Vzporedni nauki, tudi tisti iz zgodnjega krščanstva, so podvrženi strogi teološki presoji in enako tudi vsi »nauki cerkvene- ga učiteljstva« – merijo se ob nauku Svetega pisma. Rimska Cerkev ima tu drugačno tradicijo: marsikaj je sprejela iz »ljudskega izročila«, »nauk cerkvenega učiteljstva« pa je veljal za obvezno razlago naukov Svetega pisma. 3. Zgodnjekrščanska literatura obsega množico spisov, med njimi več kot petindvajset evangelijev; vsebinsko se en del nanaša na Jezusovo de- lovanje in nauke, drugi pa se osredotočajo na zgodbe o Mariji in nje- ni družini ter o Jezusovem detinstvu in otroštvu. Dva evangelija iz te 149 BOŽIDAR DEBENJAK druge skupine sta z odlomki zastopana v Koranu. Velik del zgodnjekr- ščanske literature je zajet v zborniku Zgodnjekrščanski spisi (Berger in Nord [1999] 2015). Iz te množice evangelijev so v kanon, ki je nastal v drugem stole- tju, sprejeli samo štiri, ki so se pred tem uporabljali v krščanskih ob- činah, vse drugo so zavrgli kot odmik od pravega nauka. Pri tem so iz zavrženih spisov prevzeli več mest, za katera so ocenili, da spadajo v pravi nauk; značilen primer je zgodba o Jezusu in grešnici z naukom »kdor je sam brez greha, naj prvi vrže kamen«. Najkrajši med sprejeti- mi je Evangelij po Marku. Njegovo praobliko vsebujeta tudi druga dva »sinoptična« evangelija, po Mateju in pa po Luki, oba jo tudi razširja- ta s še enim prej obstoječim spisom, ki so ga raziskovalci poimenovali »Q« (po nemški besedi Quelle = »vir«), a ga razvrščata vsak po svoje. Ta spis (glej Berger in Nord [1999] 2015, 214–39) je bil naštevanje perikop o Jezusovem delovanju in naukih, po obliki podoben leta 1950 odkritemu apokrifu Evangelij po Tomažu Dvojčku. Omenjena kanonična evange- lija imata še medsebojno neodvisne razširitve, največji sta vsebinsko in oblikovno različni zgodbi, ki dajeta kanonično verzijo o Marijini dru- žini ter Jezusovem detinstvu in otroštvu. Svoje izhodišče pri redakciji avtor Lukovega evangelija in Apostolskih del podaja takole: Potem ko so pač že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih izročili tisti, ki so bili od začet- ka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začet- ka natančno poizvedel, tebi, nadvse odlični Teofil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. (Apd 1,1–4) Podobno je očitno delal tudi redaktor Evangelija po Mateju. Ima pa Luka še druge vire, ne le Marka in Q; iz enega povzema zgodbo o Marijini in Elizabetini hkratni nosečnosti, katere vzporednico bomo srečali v Koranu. Evangelij po Janezu je tekst s teologijo, ki ni usmerjena na krono- loško pripoved o delu in naukih; kar je opisov dogodkov, so podrejeni stavkom vere. To se najznačilneje vidi v tem, kako je razkosan Jezusov 150 ŠTUDIJSKI VEČERI govor o luči: nikjer ni naveden kot govor, v argumentaciji pa si sledijo posamezni stavki in prispodobe. Značaj evangelijev, ki niso bili sprejeti v kanon, je različen: nekaj je vzporednic s kanonično pripovedjo o Jezusovem delovanju, smrti in vstajenju, velik del se jih ukvarja z Marijinim poreklom in druži- no, z Jezusovim otroštvom in mladostjo, pa s stranskimi osebami, od Nikodema do Pilata, tudi s samoizpovedjo Jude Iškariota. V Evangeliju po Tomažu Dvojčku pa imamo zapis, ki je po obliki soroden prej ome- njenemu skupnemu viru evangelijev po Mateju in po Luki: ohlapno po vsebini razporejene perikope, enake, podobne ali drugačne kot tiste, ki jih je vseboval spis, v literaturi znan kot Q. Odločevalci o kanonu so se morali torej predvsem spoprijeti z nava- do antičnega pripovedništva, da se osnovne zgodbe brezkončno »boga- tijo« s podzgodbami o vseh v osnovni zgodbi nastopajočih osebah. Ta navada je zajela tudi zgodnje krščanstvo; pripovedništvo je že oviralo pogled na resnični nauk krščanstva. Tako je nastal kanon, ki je določil tista dela, ki naj veljajo za pristna. Evangeliji o mladosti in o čudežih malega Jezusa so bili kmalu izlo- čeni, razen enega, imenovanega Jakobov protoevangelij (glej Berger in Nord [1999] 2015, 1147–61), ki je imel nekaj časa velik ugled; bil naj bi na- mreč družinska kronika iz pripovedi Jezusovega brata Jakoba – o materi Mariji in njenem poreklu, o malem Jezuščku in podobno. Nekaj kasne- je je bil izločen tudi ta, a so njegove zgodbe še naprej vplivale na ljud- sko izročilo. Dva od te vrste evangelijev pa sta se v odlomkih ohranila v Koranu (sura 3 in sura 19). 4. Poglejmo torej, kaj o Mariji poročajo kanonični evangeliji. Nastali so po letu 70 (Markov) oz. 80 (Matejev in Lukov) in 85 (Janezov), če sledi- mo dataciji v Jeruzalemski Bibliji. Poročila o Mariji bomo našli v sinop- tičnih evangelijih v tistih delih, ki so skupni vsem trem. V delih, ki sta v Mateju in Luki po izvoru iz Q, se Marija ne omenja. 151 BOŽIDAR DEBENJAK Pri Janezu nastopa v dveh navedbah: v Kani Galilejski in pa pod kri- žem. Mnogo več pa je navedb o Mariji v predzgodbah po Mateju in po Luki. Ti predzgodbi sta tu z namenom, da se onemogoči vnašanje zgod- bic iz nekanoničnih evangelijev otroštva. Bežna omemba Marije skupaj z Jezusovimi brati je še v Apostolskih delih (Apd 1,14). Uvodni del evangelija po Mateju ima štiri točke: 1. Jezusov rodov- nik, 2. Jezusovo rojstvo, 3. Obisk modrih, 4. Beg in vrnitev. V rodovni- ku piše: »Jakobu se je rodil Jožef, mož Marije, iz katere je bil rojen Jezus, ki se imenuje Kristus« (Mt 1,16). Jožefovo rodovniško mesto je porok, da Jezus šteje med Davidove potomce. V zapisu o rojstvu pa je zanikano njegovo biološko očetovstvo, saj se je poročil z Marijo, ki je bila že »no- seča od Svetega Duha«, Jožef pa jo je sprejel za ženo in sprejel očetovsko skrb za njenega sina (Mt 1,18–25). Poklonitev modrih je potrditev kra- ljevskega statusa, zgodba o begu v Egipt in vrnitvi po Herodovi smrti – umrl je leta 4 pred našim štetjem – pa omogoča datiranje Jezusovega rojstva na dve do tri leta pred tem, torej v leto 6 ali 7 »pred Kristusom«. Mnogo obsežnejši je uvodni del evangelija po Luki. Ima sedem točk: 1. Napoved rojstva Janeza Krstnika, 2. Napoved Jezusovega rojstva, 3. Marija obišče Elizabeto, 4. Rojstvo Janeza Krstnika, 5. Jezusovo rojstvo, 6. Jezusovo obrezanje in predstavitev v templju, 7. Dvanajstletni Jezus v templju. Malo zatem je tu še osmi element, Jezusov rodovnik, druga- čen od Matejevega. V oči bije velik poudarek na vzporednici porekla in detinstva Janeza Krstnika ter Jezusa kot napovedi točke, s katero se v vseh štirih evan- gelijih začenja Jezusovo javno delovanje. Kot je znano, so obstajali dvo- mi, ali sta nauka obeh učiteljev identična, do naših časov se je ohrani- la verska skupnost mandejcev, ki se deklarirajo za nadaljevalce nauka Janeza Krstnika. V paru Zaharija in Elizabeta sta oba že priletna, tako da je nosečnost poseben dar in angel oznani Zahariji, da bo njun sin »že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom«. V paru Jožef in Marija pa je Marija nevesta in angel ji oznani Božjo milost: Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega oče- 152 ŠTUDIJSKI VEČERI ta Davida in kraljeval bo v Jakobovi hiši vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca. Na Marijino vprašanje, »kako se bo to zgodilo, ko ne poznam moža« (torej preden sta se »spoznala«, kar je biblični izraz za koitus), je ange- lov odgovor: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsen- čila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin«. In nada- ljuje: »Glej, tudi Elizabeta je spočela sina v starosti, in to je šesti mesec njej, ki so jo imenovali nerodovitno. Bogu namreč ni nič nemogoče.« Formulacija iz tega evangelija je v obeh primerih sorodna: plod v materi- nem telesu bo »napolnjen s Svetim Duhom«, le da je stopnja te »napolnje- nosti« pri Mariji višja. Zaharija je naravni, torej biološki oče. Poročanje tega evangelija za Jožefa ne trdi izrecno nasprotnega, tako kot bi sledilo iz poročanja Matejevega evangelija. Tudi govor o »noseči zaročenki« (Lk 2,5) pomeni samo, da še ni bila opravljena ritualna poroka; par je namreč prišel v Davidovo mesto, ker je Jožef iz Davidovega rodu. Zgodba o spo- četju je povedana na način antike, moderni človek pa ve, da je za spo- četje moškega potomca potrebna združitev semenčice s hromosomom Y z jajčecem. Za to, da je Bog za svojega sina izbral »popolnega člove- ka«, ni potreben nastop kakšne Božje semenčice. Za nauk, da je Bog še pred spočetjem izbral Marijinega prvorojenca za svojega Sina, ni prav nič potrebno, da bi Jezus ne bil biološki sin Jožefa in Marije, kot sledi iz malo prej navedenih stavkov v tem evangeliju. Ob rojstvu Jezusa pride iz nebes oznanilo, da se je v Betlehemu rodil Mesija, in ko pastirji pridejo s tem oznanilom, je »Marija vse te besede shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19). Ko pa Evangelij po Luki poroča o »darovanju v templju«, sta Jožef in Marija titulirana s »starši« (Lk 2,27), sta »oče in mati« (Lk 2,33), ena- ko v perikopi o dvanajstletnem Jezusu v templju (Lk 2,41.43 »starši«, z Marijinimi besedami Lk 2,48: »Tvoj oče in jaz sva te s tesnobo iskala«). Perikopa o dvanajstletnem Jezusu v templju vsebuje takoj za ome- njenim Marijinim karanjem skrivnostne besede: »Dejal jima je: ‚Kako da sta me iskala? Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je moje- ga Očeta?‘ Vendar nista razumela besed, ki jima jih je rekel.« (Lk 2,49– 50) Čeprav sta bila Marija (tako poroča Lk 1,35) in Jožef (tako poroča Mt 153 BOŽIDAR DEBENJAK 1,20–21) vnaprej seznanjena z Jezusovim poslanstvom, Jezusovih besed v templju ne razumeta. Njun sin je človek kot onadva, in da bo nastopil kot Sin Božji, za kar je bil vnaprej izbran, naj bi po evangelijskem po- ročilu vedela; a onadva sta in ostajata človeka, skrbna človeška starša, omejena na človeški duhovni svet, zato pač skrivnosti vnaprej izbrane- ga Božjega Sinu ne moreta razumeti. To mesto ne priča o kakem poseb- nem statusu Marije, takem, kot ga vsebujejo apokrifni evangeliji, tudi tista dva v Koranu (sura 3 in sura 19). Je Jezusova mati, a njegova zveza z Bogom ji je neznana in nerazumljiva. 5. Štirje kanonični evangeliji so osredotočeni na Jezusovo delovanje, z začetkom s krstom v Jordanu, z vrhuncem v njegovi smrti in vstajenju. V vsem opisovanju Jezusovega delovanja imamo v treh sinoptičnih evangelijih samo dve mesti, kjer se omenja Marija. Eno je v zvezi z Nazaretom, kjer se mu posmehujejo: ‘Odkod temu ta modrost in ta mogočna dela? Ali ni to tesarjev sin? Ali ni njegovi materi ime Marija, njegovim bratom pa Jakob, Jožef, Simon in Juda? In njegove sestre, ali niso vse pri nas? Odkod njemu vse to?‘ In spo- tikali so se nad njim«, tako da »zavoljo njihove nevere tam ni storil veli- ko mogočnih del (Mt 13,54–58, podobno paralela Mk 6,2–3, malo druga- če Lk 4,16–30). Stavek, da nihče nima v svojem domačem kraju veljave kot prerok, je v koptskem Evangeliju po Tomažu dopolnjen z besedami »in zdravnik ne zdravi svojih domačih« in tudi Evangelij po Marku pravi (6,5): »In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil.« Jezusov nauk ima med drugim prioriteto slediti Božji besedi, tudi če je za to treba pretrgati družinske vezi. To je izrecno povedano (npr. Mt 10,37). Izraženo pa je tudi na znanem mestu o pravi materi, pravih bra- tih in sestrah: 154 ŠTUDIJSKI VEČERI Medtem ko je še govoril množicam, so stali zunaj njegova mati in nje- govi bratje; želeli so govoriti z njim. In nekdo mu je rekel: ‚Glej, tvoja mati in tvoji bratje stojijo zunaj in bi radi govorili s teboj.‘ On pa je tistemu, ki mu je to povedal, odgovoril in dejal: ‚Kdo so moja mati in kdo so moji brat- je?‘ In pokazal je na svoje učence ter rekel: ‚Glejte, to so moja mati in moji bratje. Kdorkoli namreč uresničuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih, ta je moj brat, sestra in mati.‘ (Mt 12,46–50) Oziroma (Mk 3,31–35): Tedaj so prišli njegova mati in njegovi bratje. Stali so zunaj in ga pokli- cali. Okrog njega je sedela množica in so mu rekli: ‚Glej, tvoja mati in tvo- ji bratje in sestre so zunaj in te želijo.‘ Nekoliko krajše in brez omembe sester ima Lk 8,19–21. Poleg teh dveh mest se na Jezusovo mater (brez omembe imena) na- naša tale perikopa: Ko je to govoril, je neka žena iz množice povzdignila glas in mu rek- la: ‚Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!‘ On pa je rekel: ‚Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo.‘ (Lk 11,27–28). Nobeden od treh sinoptičnih evangelijev pa Marije ne omenja ob ključnem dogodku smrti in vstajenja. Drugače je pri Janezu, a o tem malo pozneje. Vzporednico k perikopi o tem, kdo so Jezusovi resnični sorodniki, namreč ti, ki verujejo in »uresničujejo voljo mojega Očeta«, najdemo tudi v Janezovem evangeliju: Njegovi bratje so mu tedaj rekli: ‚Odidi od tod in pojdi v Judejo, da bodo tudi tvoji učenci videli tvoja dela, ki jih opravljaš. Nihče ne dela česa na skrivnem, če hoče sam biti javno znan. Če delaš take reči, se pokaži sve- tu.‘ Niti njegovi bratje namreč niso verovali vanj. Jezus pa jim je tedaj de- jal: ‚Moj čas še ni prišel. Vaš čas pa je vedno pripravljen. […] Moj čas še ni dopolnjen.‘ (Jn 7,3–6.8) 155 BOŽIDAR DEBENJAK O Mariji pa je beseda v perikopi o Kani Galilejski: Jezus in njegovi učenci so povabljeni na svatbo; skrivnostni »tretji dan« je torek, tradici- onalni judovski dan za svatbe. Na svatbi so tudi Marija in Jezusovi brat- je. »Ko je vino pošlo, je rekla Jezusu njegova mati: ‚Vina nimajo.‘ In Jezus ji je dejal: ‚Kaj imava ti in pa jaz, ženska (gynai)? Moja ura še ni prišla.‘« Marija pa izsili čudež spremembe vode v vino. »Tako je Jezus v galilej- ski Kani naredil prvo od znamenj in razodel svoje veličastvo, in njego- vi učenci so verovali vanj. Potem je šel dol v Kafarnaum in z njim nje- gova mati, njegovi bratje in njegovi učenci; in tam so ostali nekaj dni.« (Jn 2,3–4.11–12) Nagovor z »ženska (gynai)« je grob, saj ga Marija prisi- ljuje v čudež, za katerega je prezgodaj, saj »moja ura še ni prišla«. Jezus tu mater ostro opozori: Ženska, ti od mene predčasno izsiljuješ čudež! Se pa ta evangelij razlikuje od sinoptičnih tudi po tem, da govori o ma- teri in bratih, kot da ga vsaj včasih spremljajo. Evangelij po Janezu pa je tudi edini, ki govori o Jezusovi materi pod križem. 6. V treh sinoptičnih evangelijih (Mt, Mk, Lk) se ob križanju omenjajo razne žene, »med njimi Marija Magdalena in Marija, mati Jakobova in Jožefova, ter mati Zebedejevih sinov« (Mt 27,56) oz. »Marija Magdalena, Marija, mati Jakoba mlajšega in Joseja, ter Salome« (Mk 15,40). Tu sta dve učenki, Marija Magdalena in Salome, zraven pa ni Jezusove mate- re Marije! Podobno je ob pogrebu: navzoči sta Marija Magdalena »in ona druga Marija« (Mt 27,51) oz. »in Marija Josetova« (Mk 15,47). Tudi h grobu pri- dejo Marija Magdalena »in ona druga Marija« oz. »in Marija Jakobova ter Salome«. O vstajenju pa poročajo »Marija Magdalena, Ivana, Marija, mati Jakobova in še druge« (Lk 23,10). Drugačno pa je poročilo četrtega evangelija: 156 ŠTUDIJSKI VEČERI Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl svojo mater in zraven stoječega učen- ca, je rekel materi: ‚Ženska (gynai), glej, tvoj sin!‘ Potem je rekel učencu: ‚Glej, tvoja mati!‘ In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi. (Jn 19,25–27) Mati je sicer navzoča, toda predvsem zato, da bi bilo zanjo poskrblje- no, s tem ko učenec prevzame človeške dolžnosti sina. Morda ta evange- lij pripada tisti tradiciji, ki ima Jezusa, Marijinega »prvorojenca«, za nje- nega edinega otroka, saj bi se sicer pričakovalo, da zanjo poskrbi kdo od njegovih bratov. V tradiciji so namreč mnenja o sorodstvenem razmerju do omenjanih bratov in sester deljena: bodisi so to bratje in sestre v na- šem smislu, bodisi polbratje in polsestre iz Jožefovega prejšnjega zako- na, bodisi bratranci in sestrične v smislu srbskega »brat od strica«. Naj bo kakor koli, Jezus tu prenaša svojo človeško odgovornost za mater na učenca. Vse, kar se temu dodaja več, je stvar teoloških spekulacij, iz sa- mih besed pa tega ni razbrati. 7. Zadnja omemba Marije, tu skupaj z Jezusovimi brati, je v Apostolskih delih: enajst apostolov se je skupaj z omenjenimi v Jeruzalemu »zadr- ževalo v gornjih prostorih hiše«. Tam so apostoli »enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo in z njegovimi brati.« (Apd 1,13– 14). V nadaljevanju Apd je še več omemb Jezusovega brata Jakoba, ki je vodil jeruzalemsko občino; omenja se tudi v Pavlovih pismih 1 Kor in Gal. O Mariji pa niti besede več. 8. To je torej vse, kar o Mariji piše v kanoničnih tekstih. Vse drugo je izročilo zunaj Biblije, torej zunaj protestantskega načela sola Scriptura – zgolj Sveto pismo. 157 BOŽIDAR DEBENJAK Za antiko je bilo značilno, da so k vzvišenim zgodbam dodajali nove in nove pripovedi ter detajle. Grški svet se je, denimo, močno ukvarjal s Homerjem, saj sta Iliada in Odiseja veljali za zgodovinski knjigi. Nastalo je ne samo mnogo »dopolnitev« zgodb iz teh epov in druge literature, ampak tudi množica domnev o Homerjevi osebi in poreklu; kar 11 mest se je potegovalo za naslov njegovega rojstnega mesta, bolj znanih je se- dem, ki jih našteva heksameter: »Smyrna, Rhodos, Kolophon, Salamine, Ios, Argos, Athenai«. Vsi grški heroji so dobili opise svojih družin, so- rodstva in potomstva. Ko se je krščanstvo razširilo po tedanjem rimskem imperiju, se je tudi med kristjani razširila ta navada dopolnjevanja in razširjanja zgod- be. V t. i. »ljudski pobožnosti« so nastale mnoge »dopolnitve« k sli- ki, ki jo dajejo evangeliji in drugi spisi Novega testamenta: zgodbe o Jezusovem otroštvu in o čudežih, ki da jih je delal v otroških letih, zgod- be o Marijinem poreklu in otroštvu, zgodbe o Pilatu, o Nikodemu in še in še. Konec drugega stoletja je nastal Jakobov protoevangelij, ki je bil dolgo vpliven; ohranjen je en latinski tekst, množica grških in sirskih, pa tudi mnogo cerkvenoslovanskih prevodov. V evropskem srednjem veku je bila zelo vplivna Legenda aurea, »Zlata legenda«, ki je povzemala ve- like dele pripovedi iz omenjenega Protoevangelija in drugih apokrifov. Tu imamo v rimski Cerkvi izrazito dvojnost: po eni strani je zavrnila vse apokrife, med njimi izrecno tiste, ki govorijo o babici, ki je asistirala pri porodu (že v dekretu rimskega škofa [ali papeža] Gelazija), po dru- gi strani pa na njih sloni vsa cerkvena »mariologija«. Avtor tega »predevangelija«, Jakob, naj bi bil Jezusov polbrat iz Jožefovega prvega zakona; gre za nekakšno družinsko kroniko. Domnevni polbrat, torej brat samo po očetovi strani, najprej poveličuje starša svoje mačehe Marije: Njeno rojstvo naj bi bilo enak čudež, kot ga kanonični evangelij opisuje za starša Janeza Krstnika: Bog poseže v ne- plodni zakon judovskega veljaka Joahima in Ane; medtem ko on moli v puščavi in Ana v mestu, Ana zanosi in po sedmih ali devetih mese- cih rodi Marijo. Marija je čudežni otrok; triletna je v templju »na paši kot golobica in je prejemala hrano iz roke angela«. Ko je bila stara 12 let, ji je bilo treba poiskati moža z žrebom. Iskali so med vdovci in čudež- no znamenje je pokazalo na Jožefa. Ta jo odpelje v svojo hišo, v njegovi 158 ŠTUDIJSKI VEČERI odsotnosti pa imamo sceno angelskega oznanjenja skoraj tako kot v ka- noničnem evangeliju. Jožef jo najde nosečo šele v šestem mesecu, nato sledi ugotavljanje, da ni bilo greha. Kljub temu Jožef sumniči naprej, in ko gredo na popis, je Marija na oslici, ki jo vodi Jožefov sin Samuel. Da skrijejo sramoto mlade nosečnice, si za prenočišče izberejo votlino. Za porodnico se najde babica in nato še njena znanka Saloma. (Njuno pri- čevanje o čudežu rojstva je znak za heretičnost teh poročil, ki ga nava- ja Decretum Gelasianum.) Zgodba se zaključi z varianto k poročilu o Herodu in obisku modrih. Iz tega nekanoničnega vira ima »mariologi- ja« imeni Marijinih staršev. sv. Joahima in sv. Ane; zlasti znana iz upo- dobitev pod imenom »Sveta Ana samotretja«, torej Jezus ob Mariji in Ani. O kaki taki sceni kanonični evangeliji molčijo. Iz istega vira iz- haja, da je bil Jezus rojen v votlini, medtem ko kanonični evangelij go- vori samo, da »v prenočišču ni bilo prostora« in je Marija novorojenca »položila v jasli«. Iz drugega apokrifa, iz Psevdo-Mateja (14,1) (Moraldi 1971, 195–98; 1989, 217), pa sta prevzeta še osliček in voliček. Te elemen- te je v srednjem veku povezal v »zlato legendo« (Legenda aurea) Jacobus a Voragine. Od dvanajstega stoletja sem je iz tega zrasla prej omenjena »mariologija«. Mariji so dodelili nebeško vlogo »kraljice angelov« in ne- kake vrhovne svetnice in priprošnjice. Pod vplivom z Vzhoda se od 6. stoletja na Zahodu uveljavljajo Marijini prazniki; z začetkom 12. stoletja se širi vera v učinkovitost mo- litev in v 12. stoletju postane avemarija skoraj enako razširjena kot oče- naš, obe molitvi pa sta združeni v rožnem vencu, ki naj bi ga po legendi sestavil sveti Dominik. Molitve niso več samo obračanje k Bogu, tem- več prosijo za pomoč Marijo ali pa katerega od svetnikov. Marijinih praznikov ima sicer rimska Cerkev več, Marijino obi- skanje (2. julij), Marijino vnebovzetje (15. avgust), Marijino rojstvo (8. september), brezmadežno spočetje (po dogmi iz 19. stoletja, 8. decem- bra, 9 mesecev pred Marijinim rojstvom), ter dva praznika v zvezi z Jezusom, Marijino oznanjenje (25. marca, devet mesecev pred Božičem) in Svečnica (2. februarja). Dan Marijinega oznanjenja pri nas vsiljujejo kot »materinski dan« (mednarodno se tak dan praznuje na drugo ne- deljo v maju!). Od teh praznikov imajo samo trije oporo v evangeliju: 159 BOŽIDAR DEBENJAK obiskanje, oznanjenje, Svečnica. Njihovi datumi pa slonijo na tradici- ji. Za evangeličansko Cerkev so to trije spominski dnevi, a ne prazniki. Da Luther takih zgodb ni mogel sprejeti, je jasno. Že ko govori o evan- geliju, opozarja, da zgolj »poznati Kristusova dela in življenjsko zgodbo še ne pomeni poznati pravi evangelij« (Predgovor k Novemu testamentu) (Luther 2002, 12). Še bolj zaostrena je Luthrova kritika legend: zanje upo- rablja posmehljivko Lügende, kar bi lahko prevedli z »laganda«, moder- no bi lahko rekli »zgodba o alternativnih dejstvih«. Ker se v velikem delu Nemčije d in t izgovarjata skoraj enako, je zelo verjetno, da je iz Luthrove posmehljivke Lügende nastala Lüg-Ente, »lažniva raca«, z imenom raca pa smo bili navajeni označevati tisto, čemur danes pravijo fake news in »alternativna dejstva«. Da bi se tej nevarnosti izognil, se je Luther oprl zgolj na Biblijo – njegovo načelo je sola Scriptura. V veri je bistveno, da se osredotočimo na Kristusa trpina, na njegovo žrtvovanje. Solus Christus. Rimska Cerkev je šla v protireformaciji v nasprotno smer: vse bolj in bolj je dopolnjevala »mariologijo«. Že v srednjem veku je razglasila, da je bila Marija »v nebo vzeta«, da ima torej v nebesih poseben status. Temu je v 19. in 20. stoletju dodala še dve dogmi, ki nista bili sprejeti na koncilih, temveč je vsako od njiju razglasil papež: da je bila tudi sama Marija »brez- madežno spočeta«, je kot dogmo razglasil Pij IX. leta 1854 na predlog jezu- itov, katerih geslo je »Omnia ad maiorem Dei gloriam et beatae Virginis Mariae« – »Vse za večjo čast in slavo Boga in blažene Device Marije«. Dogma sloni na zgodbi iz »protoevangelija«; zavrglo jo je tudi pravoslav- je; dogmo o »telesnem vnebovzetju Device Marije« pa je 1950 razglasil Pij XII. Marija ni samo privilegirana v nebesih, temveč je takoj dosegla »vsta- jenje mesa«, ki ga verniki pričakujejo na dan sodbe. 15. avgust je tisti pra- znik, ko se ta Cerkev spominja »telesnega vnebovzetja Device Marije«. To je specialni praznik te Cerkve in ne splošni krščanski praznik. Zbližanje rimske Cerkve z evangeličansko Cerkvijo se torej nanaša na druga teološka vprašanja in na praktična zavzemanja za mir, social- no pravičnost in svetovni etos. To so pomembna vprašanja, ki povezu- jejo. Zastran Marije pa protestantske Cerkve ostajajo pri spoštovanju, čaščenje pa pritiče le Bogu. 160 ŠTUDIJSKI VEČERI 9. Nekoliko drugače je v pravoslavnih Cerkvah. Te namreč z rim- sko Cerkvijo druži priznavanje obveznosti ekumenskih koncilov pred shizmo leta 1054. Ko so v prvih stoletjih krščanstva začeli razmišlja- ti o Jezusovi »naravi« ter je v sporih o »eni naravi« in »dveh naravah« prevladal nauk o dveh naravah, božji in človeški, so odprli še razglab- ljanje o tem, kaj je pravzaprav Marija rodila: človeka ali Boga in člove- ka. Leta 431 je cerkveni zbor v Efezu določil, da je Marija theotokos, to- rej Bogorodica (v rimski terminologiji Mati Božja). Rodila se je stroka »mariologija«. Vzhodne Cerkve so se zadovoljile z dogmo o Bogorodici. Marija kot Bogorodica je postala predmet čaščenja; upodobljena je na množici ikon. Nasprotniki so bili kaznovani ali pa so zbežali. Nauk pa- triarha Nestorija, da je Marija rodila človeka, je bil leta 431 obsojen, a zu- naj bizantinskega imperija so ga širili pregnanci in njihovi učenci, dose- gel je tudi Turkestan in njegov danes kitajski del Xinjiang, v času Marca Pola je konkuriral za kitajsko državno religijo. 10. Soglasje k »posvečevanju Mariji« bi za tisti del naroda, ki se prišteva h krščanstvu, najbrž dali muslimani. Koran govori o »preroku Jezusu« kot najvišjem preroku pred Mohamedom in, denimo, v suri 2.87 pravi: »Jezusu, Marijinemu sinu, smo podelili jasna znamenja in ga okrepili s Svetim duhom.« V suri 5 in še večkrat zanika, da bi bil Kristus (= Mesija) Bog. Je »Božji služabnik« in prerok. Navajam 5,72: »Neverniki so tisti, ki govore: ‚Bog je Mesija, Marijin sin!‘ Toda Mesija je govoril: ‚O, sinovi Izraelovi, častite Boga, mojega in vašega Gospodarja! Človeku, ki ima koga za Bogu enakega, bo On prepovedal vstop v raj; prebival bo v peklu. Nihče ne bo poma- gal nevernikom!‘« Na številnih mestih se omenja »Mesija [= Kristus], Marijin sin«, ozi- roma »Mesija Jezus [= Jezus Kristus], Marijin sin«. Že iz tega razvidimo, 161 BOŽIDAR DEBENJAK kako pomembno vlogo ima v Koranu Marija. V dveh obsežnih surah sta vsebovana velika odlomka iz dveh apokrifnih evangelijev: eden v suri 3, drugi v suri 19; oba se osredotočata na tematiko predevangelijev in poročata o čudežih v zvezi z Marijo. V suri 3,33–60 imamo parale- lo k protoevangeliju; Marijin oče je Imran ali Amram (prvo po prevo- du zakoncev Alhady, drugo po Majaronovem prevodu), mati (njeno ime ni navedeno) pa hčer imenuje Marjam ter njo in njeno potomstvo izro- či Alahu v varstvo. Varuh postane Zaharija, ta pa brž opazi, da ji hrano nosijo angeli (enako beremo v protoevangeliju). Nato si Zaharija v svo- jem neplodnem zakonu zaželi sina in ta del zgodbe približno sledi zgod- bi o Zahariji in Elizabeti, kot jo poznamo iz Lk. Tu se križata zgodbi o Zahariji in njegovi neplodni ženi (kanonično Elizabeti, tu brez imena), ki nenadoma zanosi in potem rodi sina (kanoničnega Janeza Krstnika) – vrstice 38–41.44 –, ter o Marijinem oznanjenju – vrstice 42–43.45–49 – brez zgodbe o obisku pri Elizabeti. Naj navedem: 42In angeli so rekli: O Marija, Gospod te je izbral in te ustvaril čisto, nad vse žene sveta te je povzdignil. 43O Marija, bodi poslušna svojemu Gospodarju. Z obrazom se klanjaj do tal in moli skupaj s tistimi, ki molijo! [...] 45Tedaj so angeli rekli: O, Marija, Gospod ti pošilja radostno vest, svo- jo Besedo. Ime mu bo Mesija – Jezus, Marijin sin. Spoštovan bo na tem in onem svetu. Eden od tistih bo, ki so Bogu blizu. 46Že iz zibke bo govoril ljudem in tudi kot odrasel bo živel krepostno. 47Gospod, je rekla Marija, kako bom rodila otroka, ko pa se me noben moški ni dotaknil? Glej, tako, reče Bog, Gospod ustvari, kar hoče. Ko se za nekaj odloči, samo reče ‚Bodi!‘ in zgodi se. 48In Bog ga bo poučil o Knjigi in modrosti, o Postavi in Evangeliju 49ter ga namenil za poslanca sinovom Izraelovim. Marija je v tem poročilu mnogo bolje poučena o bodočih nalogah svojega sina, kot se to zgodi v kanoničnem Evangeliju po Luki. Tam se dvanajstletni Jezus zadrži v templju, Marijine besede, ko ga najde, 162 ŠTUDIJSKI VEČERI pa pričajo o njenem popolnem nerazumevanju njegovega poslanstva. Zlasti jasno jo poučuje nadaljevanje v vrstici 49 in naslednjih vrsticah, ki vsebuje tudi nekaj nekanoničnih navedb, s katerimi sega v evangeli- je delovanja: [D]ejal bo: Prinašam vam znamenje vašega Gospoda. Iz ilovice bom naredil nekaj ptici podobnega, dahnil vanjo in po Božji volji bo oživela. Ozdravil bom od rojstva slepega in gobavca in mrtve bom oživljal z Gos- podovim privoljenjem. Povedal vam bom, kaj jeste in kaj hranite v svojih domovih. Če ste verniki, bo to zadosten dokaz. O čudežih otroka Jezusa, ki iz ilovice dela ptice, te pa potem oživijo, beremo v apokrifnem Evangeliju po Tomažu Izmaelitu. Tam piše, da je na sabat naredil dvanajst vrabčkov iz gline, ki so potem poleteli. Že kot otrok je bil po tem apokrifu gospodar nad sabatom. Poročilo v Koranu pa se nadaljuje v Jezusovo javno delovanje: 50Potrjujem verodostojnost Postave, razodete pred menoj. Dovolil vam bom nekaj, kar vam je bilo prepovedano. In prinašam vam dokaz od vaše- ga Gospoda, zato se ga bojte in mene poslušajte. 51Bog je resnični moj in vaš Gospodar. Njemu se pokoravajte, to je pra- va pot! 52Ko je Jezus videl, da nočejo verovati, je vzkliknil: Kdo mi bo pomagal na Gospodovi poti? Mi, so rekli učenci. Mi bomo širili Gospodovo vero! Verujemo vanj, ti pa pričaj, da smo mu pokorni. 53O Gospod, verujemo v tvoje razodetje in sledimo poslancu, zato nas uvrsti med vernike. Sura 19 ima naslov Mariam. Začenja se z navajanjem nekoliko dru- gačnega apokrifnega evangelija. Vrstice 2–15 govorijo o Zahariji in nje- govem sinu – brez navedbe imen žene in sina, torej kanoničnih Elizabete in Janeza Krstnika. Vrstice 16–34 so posvečene Mariji in Jezusu, a zgodba je povzetek ali celo citat nekega apokrifnega evangelija in je zelo drugačna od ka- noničnih. Božji sel Gabrijel tu nastopi v podobi čednega moškega, zato 163 BOŽIDAR DEBENJAK ga Marija roti v imenu Boga, a on jo potolaži, da je samo »sel tvojega Gospoda«. Marija zanosi in potem rodi na samem. Jožefa v tej zgodbi ni. Marijo po vrnitvi med domače obtožijo nemorale, a reši jo govoreči dojenček Jezus. Naj navedem: 16V Knjigi omeni tudi Marijo! Ko se je umaknila pred domačimi na vzhodno stran 17in je tam stopila za zastor, smo k njej poslali angela Gabriela; pokazal se ji je v podobi čudovitega moškega. 18Pred teboj se zatekam k Usmiljenemu, če se ga bojiš!, je vzkliknila. 19Prav jaz sem poslanec tvojega Gospoda, je dejal angel, z vestjo, da boš rodila krepostnega sina. 20Kako bom rodila sina, je odvrnila ona, ko pa se me noben moški ni dotaknil in nikoli nisem nečistovala. 21Angel pa je odgovoril: Tako bo! Tvoj Gospodar je dejal: ‚To zlahka storim!‘ On bo znamenje za ljudi in znak naše milosti. Tako je vnaprej določeno! 22Zanosila je in se umaknila na oddaljen kraj. 23Ob porodnih bolečinah je legla pod neko palmo. Ko bi le pred tem umrla in bila popolnoma pozabljena, je vzkliknila. 24Toda angel v bližini jo je poklical: Ne bodi žalostna! Tvoj Gospodar je ustvaril potok, ki teče ob tvojih nogah. 25Potresi palmovo deblo in v naročje ti bodo padli sveži datlji! 26Jej in pij in veseli se! Če vidiš kakšnega človeka, mu reci: ‚Zavezala sem se Usmiljenemu, da bom danes molčala, da ne bom z nikomer govorila.‘ 27Z otrokom v naročju je prišla k svoji družini. O, Marija, so rekli soro- dniki, storila si nekaj nezaslišanega – 28ti sestra Aronova!1 Tvoj oče ni bil slab človek in tudi tvoja mati ni bila blodnica! 1 V vrstici 28 je Marija »sestra Aronova«, v kanoničnem evangeliju je Elizabeta ena »izmed Aronovih hčera« (Lk 1,5). 164 ŠTUDIJSKI VEČERI 29Marija pa je pokazala na otroka. Kako naj govorimo z otrokom v zib- ki, so rekli. 30Otrok pa je spregovoril: Gospodov služabnik sem, dal mi bo Knjigo in me postavil za glasnika vere. 31Kjerkoli bom, me bo blagoslavljal. Ukazal mi bo, naj molim in delim miloščino, dokler bom živel, 32in naj bom dober z materjo. Ne bo me naredil nepravičnega in neposlušnega. 33Mir z menoj – na dan mojega rojstva, na dan smrti in na dan, ko bom vstal od mrtvih! 34Glejte, to je Jezus, Marijin sin! To je prava resnica o njem, o kateri dvomijo. 35Nepredstavljivo je, da bi imel Bog otroka! Slava mu! Ko se odloči ne- kaj storiti, samo reče: Bodi! in zgodi se. 36Edini Bog je resnično moj in vaš Gospodar, zato se klanjajte samo njemu! To je prava pot. 37Mnenja o Jezusu so se razšla. Gorje nevernikom na veliki dan! Evangelija, ki ju navaja Koran, spadata med evangelije o Mariji in Jezusovem otroštvu. Zato je v njih več govora o Mariji kot pa v kano- ničnih evangelijih. Marija je v njih »brezmadežno spočela« s pomočjo nadangela v človeški podobi. Jezus govori že kot dojenček, kot otrok pa dela čudeže. Izhodišče tega slavljenja Marije pa je v podobnih apokrifih kot tisto iz »mariologije«. 11. Naj zaključim. Marijini prazniki so značilni za rimskokatoliško Cerkev, niso torej (vse)krščanski prazniki. Čaščenje pripada Bogu. Veje krščanstva, ki hočejo častiti Marijo, imajo za to pač pravico, se pa s tem odmikajo od vej krščanstva, ki vere ne utemeljujejo na »ljudski pobož- nosti«. Če v skladu s svojo posebno vero rimska Cerkev koga priporoča 165 BOŽIDAR DEBENJAK Mariji, lahko to razumemo kot prijazno dejanje, pa naj je naše prepriča- nje o Mariji še tako drugačno. Celo če bi nam bila tako tuja kot hindui- stična božanstva, bi dejstvo, da nekdo veruje v njeno pomoč in ji pripo- roča še nas, tolerantno sprejemali kot dobro željo. Če pa te »posvečujejo« Mariji, je to mogoče le, če so se te polastili, to pa je nedopustno. glavni viri Berger, Klaus, in Christiane Nord, ur. (1999) 2015. Zgodnjekrščanski spisi: Nova zaveza, Apostolski očetje, Apokrifni evangeliji in apostolski spisi, Papirusni fragmenti, Zgo- dnjekrščanska poezija, Jezusova ágrapha (nezapisani izreki). Ur. slovenskega prev. Gorazd Kocijančič in Vid Snoj. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Ljubljana: Dru- štvo Mohorjeva družba. Koran. 2004. Iz angleščine prevedel Erik Majaron. Tržič: Učila. Korán: prevod iz arabskega izvirnika. 2014. Prevedla Mohsen Alhady in Margit Pod- vornik-Alhady. Ljubljana: Beletrina.2 Luther, Martin. 2002. Tukaj stojim: teološko-politični spisi. Prevod, izbor in spremna beseda Božidar Debenjak. Ljubljana: Krtina. Moraldi, Luigi, ur. 1971. Apocrifi del Nuovo Testamento 1. Torino: UTET. –––. 1989. Nascita e infanzia di Gesù nei più antichi codici cristiani. Milano: A. Mondadori. Neue Jerusalemer Bibel: Einheitsübersetzung; Mit dem Kommentar der Jerusalemer Bi- bel. 1992. Freiburg, Basel, Wien: Herder. Nestle, Eberhard, Kurt Alan et al., ur. 1993. Novum testamentum graece (Nestle-A- land). Stuttgart: Deutsche Bibelgesellschaft. Sveto pismo: Slovenski standardni prevod (SSP). 1996. Ljubljana: Društvo Svetopisem- ska družba Slovenije. https://doi.org/10.26493/2590-9754.14(28)147-165 2 Čeprav bi bilo treba dati prednost prevodu iz arabščine, to žal ni mogoče zaradi zelo problematične slovenščine. Alah zagotovo ni ničesar »objavil« (publiciral!), kot beremo v prevodu, temveč je nekaj razodel ali oznanil.