1035
In na vardo so prikričale šoje
Edelman Jurinčič
1.    Gajardo! Gajardo!
Imel je gladke in rosne roge, imel je gladko in belo kožo, imel je močno in lepo glavo.
Na jesen,
ko je mrzlo rosilo,
se je zvrnil v škarpo,
in poginil.
O, Gajardo! Gajardo!
1036                                                                                                               Edelman Jurinčič
2.    Za kopami so se stegovali modrasi, čisti in mogočni v drsenju. Za kopami so se vdajale ženske, s čistimi in mogočnimi modrasi v sebi.
3.     V oštariji so vrgli bankuc in dobro moro.
Toni je klel, klical boga na pomoč. Roko se je nasmehnil Mariji in potegnil najboljši kosir ...
V jutru so pod kapelico videli Roka, ki je ležal tam. Razparali so mu trebuh.
4.     Boškarin, Gajard! Boškarini, Gajardi! Mladi junci v ritmu jeseni. Mandola, Srnela! Mandole, Srnele!
Mlade krave v ritmu jeseni.
Ko so ga zvili krči,
so prišli duhovniki
iri stare čarovnice.
In ko je videl,
da pada noč samo nanj,
se je nasmehnil Mariji devici,
se skrčil
in rekel: — Pazite na našo dolino!
6.    Na parili so ženske spustile golide in stekle v brinje božat goloto.
Na parili so obadi glodali bradavice
vse do večera,
ko so se zlobno oglasili
.težki kostanji v Dragi.
5.
1037                                                                                        In na vardo so prlkričale šoje
7.    Med krompirjem in junci so bile šoje prav blizu. Kače so lazile v hiše in legale na postelje. Ženske so cof otale na parili, si kazale bedra in rdeče obraze.
Vse se je vdajalo pezi,
brez solz in brez greha.
Marijin mož je prišel krvav v korto. Na šagri v Truškah so ga zrezali s kosirji.
— Dio porko! Dio porko!
Na vardo so prikričale šoje in pobrile še zadnje jagode te čudne jeseni.
Šel je v Baratale.
Z Naničem bo vrgel briškolon.
Vrnil se bo proti jutru
in ko bo prebudil ženo,
ji bo povedal,
da je videl rajnkega Ivana.
Zena ga bo pogledala skozi temo
in zavzdihnila:
— Le kdaj bo tebe pobralo?
10.    Marancin je zakopal svojo mušo. Ljudje so se mu smejali. Marancin se je zaprl v stalo. Ljudje so se mu smejali. Marancin si je nataknil beko ...
In ljudje so pozabili nanj.
8. 9.
Edelman Jurinčič
Na kortini so se pobili voli.
Tonin je klical ljudi,
in so tekli tja.
— O mati božja! so jeknile ženske.
Možje pa so gledali, gledali...
Ni več karabinjerjev na vasi,
ni jih več na štirnah
in ne na konfinih.
Ni več strahu med hrasti,
ni več kaj skrivati in krasti,
ni več.
Vse je v dolini:
viri, topoli in mlini,
šoje, škrle in kače,
vse je v dolini,
vse.
Ni več mladih,
ni jih za kopami in grmi,
ni jih več v nedrih teh hribov,
ni jih več,
Pergole so šle k vragu, vzela jih je burja. Jutri čakamo, da nam še trte pobere!
Ne kliči me, dolina,
ne išči me v jesenskem dnevu.
Šoje so preletele mline, vire in trave, že petič.
Ne kliči me, dolina, ne ubijaj me v žalosti.
1038
11.
12.
13.
14.
1039                                                                                        In na vardo so prlkričale šoje
Prišli so nenadoma, preko noči, ne da bi vedel.
15.    Sedem mladih hrastov, sedem mladih cerov, sedem plitkih virov v dolini tej. Sedem mladih kač, sedem mladih šoj, sedem starih stez v dolini tej. Sedem grobih rok, sedem grobih mož, sedem voljnih žensk v dolini tej. Sedem grobih mož, sedem grobih rok, sedem, sedem v dolini tej.
16. In vem, da je žalostna ta zemlja, in vem, da se je ogrnila v črnino, in vem, da so ji pobegnili sinovi, in vem, da me bo spravila ob srečo.
In vem, da bom stekel po njeni rosi, in vem, da se bom napil v njeni rosi, in vem, da bom vse kose polomil, in vem, da bom vse trte porezal.
In vem, da je žalostna ta zemlja, in vem, da me je začarala, in vem, da me je zasovražila, in vem, da me bo spravila ob srečo.