Dopisi. Iz Vojnika. (Zborovanje celjskega gospodarsko-obrtniškega društva) se je vršilo dne 10. okt. v narodni gostilni g. Vrečarja. Zbralo se nas je precej, pa še ranogo, mnogo več bi nas lahko bilo, ako bi se vsakega coteljna ne bali. Kdor pa je bil pri tem zborovanju, je lahko spoznal, da za svoj kmečki stan potrebujemo skupnega posvetovanja in poduka. Tako se mi zdi, da vsak nespametno ravna, ako ne pride in ne posluša izkušenih, vrlih slovenskih raož. Najprej nam je g. dr. Karlovšek prav poljudno razložil, da kmetu zelo škoduje neka trmoglavost, s katero se v kmetijskih rečeh vedno starega držimo. Moj oče je tako oral, tako kopal, tako sejal, jaz bom tudi. In ravno to je naša zguba. Naše potrebe, naši stroški postajajo vedno večji. Zato nam }e treba, da se izpopolnjujemo. da novejše skušnje porabljamo, da bi iz zemlje več pridobili, več pridelali, kakor so nekdaj. Kakor pri poljedeljstvu, tako je tudi pri živinoreji, pri vinogradlh treba umnega gospodarstva. In ker se zato marsikateri kmet premalo briga, se raora večkrat za glavo prijeti, ker nič nima iz žepa vzeti. Kako bi pač rabili dobrih kmetijskih šol! Poraagajmo si sami in tudi Bog nam bo pomagal. — Prav z veseljem sem ludi poslušal, kako je dr. Pipuš pojasnjeval novi davčni zakon. Toliko sem spoznal, da bo naš kmečki stan nekoliko na boljšem vsled nove naredbe. Pa tudi to je res, da bogataši, ki »merijo« denarje, mesto da bi jiJVi šteli, še tudi za naprej premali davek plačujejo. — Zelo na srce nam je govoril tudi g. umetelni in stavbeni ključar Rebek. Rekel je, da srao si Slovenci sami krivi, ako tožimo, da imamo premalo denarja. Kadar namreč kak kmet gre v prodajalnico, se malokdaj briga, komu nese denar. In ravno to je žalostno, da gre raje k nemškutarju, kakor k svojemu rojaku. K nemčurjem nosimo denar in si tako kupujemo strup, s katerim nas potem morijo. Pri volitvah nas Neraec prezira, zaničuje, zmerja, mi pa smo tako nespametni, da še ž njim potegnemo. — Kmet pošlje svojega sina v mesto šolat. Toliko nima, da bi ga mogel sam zalagati z denarjem. Sin, lačen, da se mu skoraj skoz želodec sveti, pride k nemškutarju, ki ima veliki kup denarja od slovenskih kmetov. Nemškutar ubogemu študentu nič ne da in mu reče: »Le Slovenci ti naj pomagajo!« Slovenski obrtniki in trgovci bi radi pomagali, ako bi le s čim imeli, ker slovenski kmet le nemškutarje preveč zalaga, na svoje prave prijatelje pa pozabi. Kmet, kmet, pazi, da ne zaupaš tujcem, ki Ijubijo le tvoj denar, ne pa tvoje narodnosti, ne tvoje sreče — Naposled je govoril z velikim navdušenjem in z ganljivimi besedami g. D. Hribar o narodnem gospodarstvu. V živih barvah nam je naslikal, zakaj smo Slovenci tako zaničevani in prezirani, dasi je naša domovina lepa, rodovitna in bogata. Mi smo narareč tako nespamelni, da svoje največje nasprotnike zalagamo z denarji bodisi po trgovinah, bodisi po hranilnicah. Ko si pa naši nasprotniki iz našega denarja naberejo veliko premoženje, nas hočejo zatirati na lastnih naših tleh, ali pa pograbijo svoj denar in ga nesejo na tuje, nas pa napravijo ubožce. Tuji lačenbergarji se v naših mestih, naših trgih in vaseh bogatijo, in nas ob vero in premoženje spravljajo. — Podpirajmo rajši slovenske obrtnike, slovenske trgovce, in ne pomagajmo tujcem, da nas žulijo in stiskajo! Razven kmetijstva potrebujemo lastne obrti, lastnih trgovin, da ne bodo tujci in celo judje (kakoršnih se je v Savinjski dolini že pet naselilo) od naših krvavih žuljev bogateli, nam pa mesto mesa kosti dajali. — Slovenski gospodarji, zadnji čas je, da spoznamo svoje nasprotnike! Nemčurji nam ponujajo nemške šole in nas po svetu gonijo, da bi se sami v slovenskih krajih bogatili. Le počajte, Slovenci si bomo že sami posUali! Vojniški kmet. Iz Celja. (Društvo odvetniških innotarskih uradnikov vGelju) jepo državnem poslancu, čast. gosp. Jožefu Žičkarju predložilo dve prošnji državnemu zboru in sicer eno glede vpeljave nedeljskega počitka v odvetniških in notarskih pisarnah, drugo pa glede zavarovanja za starost in onemoglost zasebnih uradnikov sploh; slednji prošnji so se pridružili tudi zasebni uradniki ptujski in sevniški. — Ti prošnji pa nista edini, ki so se v teh zadevah že predložile državnemu zboru, a visoka vlada vkljub vsem prošniam in resolucijam še do danes v prid zasebnih uradnikov ni druzega storila, kakor da je in to že pred dvema letoma nabirala neko statistiko, katera bi naj bila za podlago zavarovanju za starost in onemoglost zasebnih uradnlkov. Za to statistiko je izdala nekaj tisočakov, in ne moremo umeti, kako je mogoče, da pusti lo stvar tako dolgo počivati, če ji je res bilo mar, da pomaga mnogoštevilnemu in popolnoma brezpravnemu sloju svojih podanikov. Ravno tako se je glede nedeljskega počitka v odvetniških pisarnah vlada povprašala pri nižjeavstrijski odvetniski zborniei za njeno mnenje, in je dobiia za splošno vpeljavo nedeljskega počitka povoljni odgovor; vkljub temu pa še ni sluha, bode li nedeljski počitek v odvetniških in notarskih pisarnah postavno upeljan ali ne. — Ne moremo si misliti, da bi tej nedolžni in opravičeni zahtevi odvetniških in notarskih uradnikov vlada ne mogla ali pa ne hotela ustreči. — Od-vetniškim in notarskim uradnikom pa priporočamo, da se oklenejo tesno svojega društva, ker z združenimi močmi bode uspeh tem gotovejši! Od Sv. Trojice v Halozah. (Dvoboj.) Gospod urednik! Ko ste poročali o krvavem dvoboju plemenitega grofa Badenija, ministerskega predsednika, z neplemenitim Wolfom, vskliknilo je pač sleharno katoliško sroe z Vami: Uboga Avstrija! Kam bodeš prišla, ako taki gospodje tvojim ljudstvom dajejo lak izgled! Glejte, pri nas že posnemajo to visoko gospodo. V noči dne 2. oktobra sta imela dvoboj Janez S. in Fr. P. Naša junaka sta bila srečnejša od Badenija; kajti drugi je prvega do smrti zaklal. Bog bodi usmilien ubogi duši ! Ti pa Franc P., en dan pred tem zločinom si dovršil še-le dvajseto leto, pa že tak junak-mesar! Kaj še iz tega bo? Ponočnjaki-divjaki, fej vas bodi! — »Pa kaj bi vas kregal, predragi moji mladeniči; bojitn se, namesto poboljšati, vas razdražiti; razdraženih ljudij pa popraviti ni. Rajši poprosirn, in pa tako lepo, ko znam, pred vsemi očete in matere vas. Ne pustite svojim odraslim sinovom po noči izpod strehe hoditi, zapirajte svoje hčere, kedar je tetna in noč. Vi svoje premoženje skrbno varujete, da vam ga tatje ne ukradejo; vaši sinovi in hčere so najdražje blago; ohranite jih posebno po noči doma, da vam jih črne teme oblast ne pokvari. »Ako pa kdo za svoje, in zlasti za domače nima skrbi, je vero zatajil in je hujši od nevernika«, pravi sv. Pavel (I. Tim. 5—8). — Tako milo opominjajo mili nepozabni škof Slomšek v svojem pastirskem listu leta 1862. Gujte, kaj skrbni škof Se dalje govore o grdem ponočevanju: »Zarotim vas, prečastiti duSni pastirji in čuvaji Siona, svete cerkve božje, ne molčite in ne utihnite svariti, kedar čujete o ponočevanju. In če poboljšanja ni, za trdovratneže take tudi odveze ni, in častitega pogreba ne bo za take, kateri na ponočnih pregrešnih potih in bojih naglo smrt storijo«. Cujte in globoko si zapišite v srce besede, ki vam jih, mladeniči slovenski, največji vaš prijatelj iz groba govore: »Prosim vas posebno, vi mladeniči, ljubljenci moji, opustite divjo navado, se po noči okrog potikati, vriskati in ljudem nagajati, se prepirati in poskušati, kateri vas bi hujši bil. Strah in groza naj vsakega mladeniča obleti, ki se prvikrat v družbo ponočnjakov poda, in pomisli, da ga peklenski duhovi spremljajo in štejejo njegove stopinje. Verjemite mi, prijatelji mladi, škof sem, in ne lažera: pregrešno ponočevanje je iz pekla doma, vas in vaše tovariše pohujša, v nesrečo in pekel pelja!« — In slednjič vas, mladeniči, milo očetovsko pozdravljajo škof, rekoč: »Bodite zdravi in-veseli, pa tudi pridni in pošteni, ljubi Bogu in vsem pravičnim ljudem!« ()j, posluhnite, mladeniči slovenski, očetov mili glas! Nikdar vam ne bode žal! Od Sv. Planine nad Trbovljami. (Mnogokaj.) Vsak dan ima svojo težavo. Vso iesen sem spravljal živila. Odslej bova zopet s kravičko tovorila oglje križem sveta. A prej vam poročam nekaj dogodkov. — Dne 17. sept. je sklenil trboveljski obč. zbor prošnjo do državnega zbora, naj občina Trbovlje voli z mesti in trgi. Plačuje namreč okoli 75.000 gld. davka. A Laško, ki vlada v vsem okraju, plačuje okoli 6000 gld. Skoraj toliko plačuje bojda sam župan trboveljski, ki imenuje 36 streh svojih. — Vkljub bogastvu je trboveljska dolina — do.lina smrti. Vsak dan skoraj bučijo k meni mrtvaški zvonovi. Zdi se mi, da poje najdebelejši: »Umrl boš!« Srednji pravi: »Priden bodi!« Najmanjši pa žvenklja vmes: »V nebesa prršel, v nebesa prišel!« Smrt jih tam doli veliko pobere nepričakovano. Nedavno je vsuli premog ubil rudniškega akademika, sina bivšega ravnatelja. Potem je povozil vlak nekega zidarja. Tema moškiraa je podala roko v večnost deklica, katero je utrgana zemlja polomila. Hojda je prejšnjo noč bila ta nesrečnica na socijalistični veselici. Ono nedeljo so namreč vabili naši demokrati na delavsko veselico«. Napovadali so tombolo, igrokaz in ples. Kako se je vse to izpeljalo, ne vem. Le to se sliši, da so udrihali čez »kat. del. društvo«. Morebiti je to bila jedina zabava. Najlepše pa je pri tej veselici žalosten konec. Cez dva dni je namreč prišla prepoved od okrajnega glavarstva. Ge bi smel človek glasno misliti, rekel bi nekaj hudega. Žalostno je pač, da jahajo po pisarnah še vedno tako počasnega »šimelna«. Ge tudi uprizoritelje kaznujejo, ali bodo s tem pobrali razliti strup ? — A tudi »kat. del. društvo« v Trbovljah ne spi. Imelo je pretekli mepee svoje mesečno zborovanje. G. g. predsednik so razlagali nekaj o štolnini. Zakon o štolnini je izdal cesar Jožefll. Ta zakon se nikdar ni izvrši!. Ta zakon ne velja tudi sedaj ne. Ze pamet pravi, da ne morejo duhovniki opravljati svojih opravil za tiste male zneske, katere je hotel cesar Jožef II. določiti že pred sto leti. Tudi delavec ne bi delal sedaj za tisto plačo pred sto leti. Denar je imel takrat vse drugačno vrednost. Zatorej po krivici hujskajo socijalisti verne zoper duhovnike, ki se ne držijo zastarele, nikdar veljavne štolnine. Nato je g. podpredsednik razlagal nekaj o socijalnera vprašanju. »To je vprašanje, kako bj se dalo opomoči siromaštvu in revi v človeški družbi. Socijalno vprašanje ima tri veje: kmetijsko, obrtmjsko in delavsko. Tudi kmetu se hudo godi, da marsikateri zapusti domačo grudo. Tudi mali obrlniški stan izginja v žrelu velikih fabrikantov. A najvažnejše je delavsko vprašanje, ker največ trpi delavcev t. j. takih, ki nimajo nič svojega in žive od dela svojih rok. Pa delo jih več ne redi. Božja postava: »V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh« se je sedaj izpremenila. Sedaj velja: »V polu svojega obraza boš stradal svoj kruh!« To je žalostna uganka. Vedno boljše obdelujemo zetnljo, letine niso slabe in res se bojimo žita iz Rusije in Amerike, a zakaj pri vsej obilici strada toliko ljudij? Vedno bolj popolno izčrpamo zemeljske zaklade, rude, premog, ki se zove »črni demant«, a zakaj vštric bogastva toliko reve? Nasprotno bi moralo biti. Ker vedno več pridelujemo, moralo bi rasti blagostanje. Površne glave rešijo to vprašanje z navadnim: »Preveč ljudij je že na svetu!« A čim več je ljudij, tem več je potrebščin ; čim več je potrebščin, tem več je dela; čim več je dela, tem več bi moralo biti zaslužka. Da pa ni tem več zaslužka, uzroki so kje drugje. O teh bomo slišali prihodnjič. Sicer ne bomo rešili v Trbovljah socijalnega vprašanja. A skušajmo razumeti, za kaj se gre. Preteči nevarnosti se lažje izognemo, če jo pazno gledamo, kakor če se v stran obrnemo. Dve strašni prekuciji smo že itneli v zgodovini: versko ob času Luther-ja; politično koncu prejšnjega stoletja; čaka še nas morebiti tretja, najstrašnejša — družabna prekucija . . .« Potem se je dovolila prva podpora neki udovi, katere mož je bil že šest mesecev pri društvu. Pozabiti ne smera vrlih pevcev, ki so nas razveseljevali, posebno ko smo častitali in napivali vsem Matevžem in Mihaelom našega društva. Res smo kakor ena družina. Bog daj, da bi rastla ! JavorniSki oglar. Iz Slov. Gradca. (Nemška surovost) Dne 2. oktobra so iraeli naši nemškutarski »pevci« pod vodstvom »slovenskega lvana« ali »neinškega Mukija« Trobeja svoj liedertafel pri Gollu »na pošti«. Odlikovali so se, to je gotovo, pa ne morebiti z lepim petjem, arapak s svojo nemško surovostjo. Prideta namreč v gostilno dva gospoda iz mesta, se vsedeta mirno k mizi in mirno sedita pri čaši piva. Komaj jih zagleda naš največji Nemec, prihodnji župan, raladi Potočnik, reče, da sta tu dva Slovenea, ven ž njima! Gela tolpa netnškutarjev plane z divjim tuljenjem nad mirna gosta in jih sune ven. Okrajni zdravnik g. Harpf je pridno pomagal. Ko je ta pred par leti »privandral« v našo lepo dolino, se je dolgo še mirno zadržal, se je za silo slovenski naučil, recepte, obiske in pote preeej drago računil, zdaj pa, ko si je žepe napolnil s slovenskim denarjem in obogatel, zdaj je pokazal rogove in svoje sovraštvo do našega milega naroda. In ta človek dobi od slovenskega okraja 1400 gld. na leto! Ko se je mesto okrajnega zdravnika razpisalo, se ni oglasil nobeden Slovenec. Kam pa zginejo naši slovenski medicinci z visokih šol? Gospoda Harpfa si zapomnimo, pa tudi gostilno g. Golla; je dobro vedel, kaj se godi, pa ni imel besede v obrambo rairnih gostov. V svoji nernški, celo slepi zagrizenosti in strastnem sovraštvu še nemčurji videli niso, da je eden od tistih dveh gospodov bil Nemec. — Rojaki, rajši stradati, rajši zakrpano obleko imeti, kakor takim ljudem krvavo zasluženi denar nositi za slabe »cote« in neslano čmigo. Slovenjegraški nemčurji bi še otrobov ne imeli jesti, ko bi jih mi Slovenei ne pitali. A za to nas le zaničujejo. Božja pravica bo že tako obrnila, da se bodo nam dnevi zjasnili.