o dWD ČEDAO, 1.-15. decembra 1978 Autorizz. Tribun, di Trieste n. 450 Izdaja ZTT Tiskarna R. Liberale - Čedad Izhaja vsakih 15 dni Posamezna številka 300 lir NAROČNINA: Letna 5.000 lir Za inozemstvo: 6.000 lir Poštni tekoči račun za Italijo Založništvo tržaškega tiska Trst 11-5374 Odgovorni urednik: Izidor Predan Quindicinale Za SFRJ 40 ND - Ziro račun 50101-603-45361 » ADIT « DZS, 61000 Ljubljana, Gradišče 10/11 - Telefon 22 207 Sped. in abb. post. II gr./70 Poštnina plačana v gotovini OGLASI: mm/st + IVA 14% trgovski 100, legalni 200 finančno-upravni 150, osmrtnice in zahvale 100, mali oglasi 50 beseda Il Presidente della Repubblica Sandro Pertini ha ricevuto una delegazione unitaria degli Sloveni in Italia Nella delegazione tre nostri rappresentanti, prof. Černo, Qualizza e Petricìg. Le nostre delegazioni ricevute ancbe da Zanone Segretario del P.L.I. e dal Presidente del Senato Fanfani. PREDSEDNIK REPUBLIKE SANDRO PERTINI SPREJEL ENOTNO DELEGACIJO SLOVENCEV ITALIJI V delegaciji trije naši zastpniki, prof. Černo, Qualizza in Petričig. Naše delegacije sprejela tudi Zanone, sekretar P.L.I. in Predsednik Senata Fanfani Leto V - Štev. 23 (119) UREDNIŠTVO in UPRAVA Čedad - Via B. De Rubeis 20 Tel. (0432) 71190 Poštni predal Čedad štev. 92 Casella postale Cividale n. 92 »Država je dolžna zaščiti manjšino. Pri tem ne gre za nobeno koncesijo, država je to pač manjšinam dolžna», je dejal na koncu prisrčnega razgovora predsednik republike Sandro Pertini enotni delegaciji Slovencev iz dežele Furlanije-Julijske krajine, ki je je sprejel v torek 21. novembra dopoldne v svojem zasebnem uradu na Kvirinalu. V slovenski delegaciji so bili senatorka Jelka Gerbec (KPI), Andrej Bratuž (SSk), Branko Pahor (PSI), Boris Race (SKGZ), Damjan Paulin (Svet slovenskih organizacij), Viljem Černo, Paolo Petricig in Marino Qualizza za slovenske kulturne organizacije v videmski pokrajini. V prisrčnem razgovoru, ki ga je predsednik Pertini, dolgoletni borec za demokracijo, imel s slovenskimi predstavniki, je Jelka Gerbec v svojem uvodu orisala sedanji položaj Slovencev, ki živijo v Italiji. Poudarila je, da je slovenska narodnostna skupnost z zadovoljstvom sprejela podpis osimskih sporazumov, saj so ti odprli ugodne perspektive glede zaščite narodnostnih manjšin v o-beh državah. Omenila je, da imajo trenutno šole v svojem materinem jeziku samo pripadniki slovenske manjšine, ki živijo v tržaški in goriški pokrajini, popolnoma pa so zapostavljeni beneški Slovenci, saj v videmski pokrajini ni bilo zanje storjenega prav nič. Slovenci so se v vseh povojnih letih borili skupaj z drugimi italijanskimi naprednimi silami za zakon o globalni zaščiti slovenske manjšine. Slovenci zahtevajo, je dejala senatorka Gerbčeva, globalni zakon, ki mora določati zaščito narodnostne skupnosti ter zagotavljati njen nemoten razvoj. Položaj slovenske manjšine je nenormalen še v sami italijanski republiki, ki je nastala kot sad odporniškega gibanja ter na njegovih demokratičnih vrednotah. S tem v zvezi je omenila, da sta tako francoska manjšina v Dolini Aoste, kot nemška v Gornjem Poadižju že pred leti dosegli, kar sta zahtevali: v Aosti je to vprašanje bilo rešeno že leta 1948, v Južnem Tirolu pa s paketom. Predsednik vlade Andreotti je pred časom oblikoval posebno komisijo predsedstva vlade, ki naj izdela predlog za globalno zaščito Slovencev v Italiji, katerega bi vlada potem predložila parlamentu. Komisija se sicer sestaja, je rekla senatorka Gerbec, vendar je bila ustanovljena pozno in deluje zelo počasi. Pred časom je vlada v okviru zakona o izvajanju osimskih sporazumov hotela izdati dekret, ki je zadeval slovensko manjšino. Odlok je bil za Slovence povsem nesprejemljiv, saj je predlagal ohranitev sedanjega stanja v tržaški pokrajini, popolnoma pa je diskriminiral Slovence, ki živijo v goriški in v videmski pokrajini. Tako v poslanski zbornici, kot v senatu že obstajajo zakonski predlogi o globalni zaščiti Slovencev v Italiji. Gre za vprašanje velikega pomena za našo narodnostno skupnost, je rekla Jelka Gerbec, zato mora parlament o teh zakonskih osnutkih čim pre/ začeti razpravo. Predsednik Pertini je v svojem odgovoru dejal predvsem, da popolnoma soglaša z zahtevami slovenske narodnostne skupnosti v I-taliji. Dejal je, da imajo manjšine pravico do zaščite že zaradi samega dejstva, da so pač manjšine. Pri tem gre za spoštovanje duha in črke italijanske ustave. Kultura katerega koli naroda se mora razvijati, kar pa zadeva kulturo manjšin, ta vsekakor koristi tudi kulturi večinskega naroda. Kot so zaščitene manjšine v Dolini Aoste, v Gornjem Poadižju, kot so zaščiteni Ladinci, tako morajo biti zaščitemi tudi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini. Pertini je poudaril, da je italijanska ustava sad odporniškega gibanja in osvobodilne borbe ter borbe proti fašizmu. Omenil je, da je bil ganjen, ko je bil še predsednik poslanske zbornice in je prisostvoval odkritju spomenika padlim partizanom v Čedadu. Na spomeniku so bila vklesana imena tako italijanskih kot slovenskih partizanov, ki so padli v skupnem boju proti nacistom in fašistom. O Slovencih mu je večkrat pripovedovala tudi njegova žena, ki se je borila v odporniškem gibanju v Markah, kjer je imela priložnost spoznati tudi slovenske partizane. Predsednik Pertini je pokazal, da zelo dobro pozna delež ki so ga imeli slovenski ljudje v borbi pro- ti fašizmu, istočasno pa je podčrtal, da se je tudi mnogo Italijanov borilo v vrstah jugoslovanske narodnoosvobodilne vojske. Od koncu je poudaril, da je država dolžna zaščititi manjšino, da tu ne gre za nobeno koncesijo. Država je to pač manjšinam dolžna. Slovenski enotni delegaciji je zagotovil, da si bo osebno prizadeval in da bo posegel pri predsedniku vlade Andreottiju ter pri predsedniku poslanske zbornice In-grau in senata Fanfaniju, da bi se razprava o zakonskih osnutkih o globalni zaščiti Slovencev v I-taliji v parlamentu čim prej začela. Kratek a vendar konstruktiven razgovor s predsednikom republike, ki je senatorka Jelka Gerbec izročila tudi pismo — spomenico, katero bomo objavili od drugi priliki, je naredil na slovensko delegacijo globok vtis, saj je v njenih članih pustil prepričanje, da si bo, kolikor bo v njegovih pristojnostih, prizadeval za njene pravice. Tudi sekretar liberalne stranke Zanone, ki je bil sprejel enotno delegacijo Slovencev v Italiji v četrtek 9. novembra, zagovarja enako zaščito za vse Slovence v deželi. V torek 28 novembra pa je enotno delegacijo Slovencev sprejel v palači Madama predsednik senata Fanfani, ki je obvestil člane delegacije, da se pravkar začenja v senatu razprava o zakonskem osnutku o globalni zaščiti slovenske narodnostne skupnosti, ki ga je junija letos predložila komunistična partija Italije, istočasno pa je proučena tudi peticija Slovenske skupnosti, ki jo je senat svoj čas že osvojil. Predsednik senata Fanfani je poslal omenjeni osnutek in peticijo v obravnavo osmim senatnim komisijam, ki morajo izreči svoje mnenje preden se začne razprava v zbornici. Predsednik senata Fanfani je še dejal, da bi se razprava o predlogu KPI in peticije Slovenske skupnosti ustavila le, če bi vlada napovedala predložitev lastnega predloga. Delegacija Slovencev bo obiskala v kratkem še predsednika poslanske zbornice Ingraa ter tajništva strank ustavnega loka. Il Presidente della Repubblica ha assicurato il proprio appoggio alle richieste della minoranza slovena. Il Presidente della Repubblica, Sandro Pertini, ha accolto, per prima fra le varie personalità dello Stato, la richiesta di un colloquio da parte degli Sloveni in Italia. L’incontro è avvenuto al Quirinale, nello studio del Presidente, il giorno 21 novembre: la delegazione, guidata dalla senatrice slovena Jelka Gerbec, era rappresentata dei partiti politici e delle organizzazioni slovene di tutta la Regione, comprese quelle della Slavia friulana: erano presenti infatti all’incontro il prof. Cerno, il prof. Petricig ed il prof, don Marino Qualizza. Al Presidente Pertini la senatrice Gerbec ha illustrato le ragioni dell’iniziativa degli Sloveni, i quali si sono rivolti alle massime autorità politiche, parlamentari e di governo, per chiedere che finalmente, dopo trent’anni, venga predisposta una legge per la tutela della comunità slovena in Italia. V četrtek 23. novembra je bila v Trstu mogočna protestna manifestacija kmetov iz - vse dežele Furlanije-Julijske krajine. Središče Trsta je bilo za nekaj ur takorekoč v krnečih rokah. Veliko število meščanov, ki so delali špalir na ulicah, so z zanimanjem in simpatijami spremljali sprevod nad 2000 kmetov, ki se je razvil iz železniške postaje po ulici Ghega, ul. Carducci do trga Goldoni, kjer se je z govori zaključila manifestacija. Sprevod so odprli traktorji tržaških kmetov, za njimi so šli župani občin, predstavniki političnih, kulturnih, sindakalnih in drugih organizaciji. Kmetje so nosili desetine slovenskih in italijanskih napisov. Beneški kmetje so bili prisotni s petimi velikimi napisi: «Beneški Slovenci združeni bomo dosegli svoje pravice» «Zahtevamo obnovo Benečije» «Hočemo globalno zaščito tudi mi beneški Slovenci» «Več sredstev za gorske skupnosti Benečije» «Prerod kmetijsktva in delo doma - Benečija». Na trgu Goldoni je osred- «Le minoranze di lingua francese nella Valle d’Aosta e quella di lingua tedesca nell’Alto Adige hanno ottenuto un adeguato strumento legislativo, mentre per gli Sloveni del Friuli-Venezia Giulia la Costituzione rimane inapplicata, come sono inapplicati gli impegni derivanti all’Italia dai trattati di Osimo, per cui la minoranza slovena si trova in una situazione anomala, tanto più ove si pensi ai gruppi residenti nella Provincia di Udine, per i quali — nonostante i recenti riconoscimenti di fatto — non esiste alcuna forma di tutela pubblica». La senatrice Gerbec ha informato il Presidente sull’attività dela Commissione ministeriale, la quale — ha detto — va operando con estrema lentezza. Facendo quindi riferimento anche alle proposte di legge presentate in Parlamento, la Gerbec ha fatto appello al Presidente Pertini, sommo tutore della Costituzione, perché la Comunità slovena trovi una giusta sistemazione legislativa nell’ambito costituzionale. Il Presidente della Repub- nji del manifestacije odprl deželni svetovalec Eligio Sim-sig, ki je po kratkem pozdravu dal takoj besedo predsed- blica si è soffermato brevemente sulle ragioni di fondo «evidenti e naturali» che rendono doverosa la tutela delle minoranze, in quanto la loro crescita culturale rappresenta una crescita anche per lo Stato. Vi è poi l’esigenza di applicare la Costituzione che è nata dalla resistenza e dalla lotta antifascista. A questo proposito il Presidente Pertini ha ricordato che «quando ero ancora un cittadino libero nel 1975 avevo inaugurato a Cividale allora presidente della Camera, il monumento alla Resistenza che ricorda la comune battaglia dei friulani e degli sloveni per la libertà. «Lo Stato non deve concedere nulla — ha esclamato Pertini — ma deve riconoscere le minoranze, ed io sono al vostro fianco. Interverrò presso il Presidente del consiglio ed i presidenti delle due Camere perché bisogna che le leggi vadano avanti». Alla conclusione del cordiale colloquio la senatrice Gerbec ha consegnato a Pertini un pro-memoria scritto, in cui (Continua In 2* pagina) niku Kmečke Zveze v Trstu Alfonzu Guštinu. Ta je najprej v italijanščini, nato v (Nadaljevanje na 2. strani) AVVISO AGLI ABBONATI Avvertiamo i nostri cari abbonati che con il 1 gennaio 1979 l’abbonamento verrà aumentato come segue: Per l’Italia lire 5.000; Per l’estero lire 6.000; Una copia lire 300. Tutti coloro che saranno in regola con l’abbonamento entro il 28 febbraio 1979, potranno partecipare alla lotteria a premi, che si svolgerà nella prossima primavera. Si raccomanda agli abbonati di inviare l’abbonamento tramite posta in quanto la ricevuta servirà per par-tecpiare alla lotteria. L’Amministrazione OBVESTILO NAROČNIKOM Obveščamo drage naročnike, da se bo s 1. januarjem 1979 cena naročnine povišala takole: Za Italijo 5.000 lit. Za inozemstvo 6.000 lit. Posamezna številka 300 lit. Vsi tisti, ki bodo poravnali naročnino do 28. februarja 1979, se bodo lahko udeležili nagradnega žrebanja prihodnje pomladi. Priporočamo naročnikom, da pošljejo naročnino po pošti, ker bo poštno potrdilo služilo za udeležbo pri žrebanju. Uprava PROTESTNA MANIFESTACIJA KMETOV V TRSTU NA TRANSPARENTIH BENEŠKIH KMETOV ZAHTEVE PO NAŠIH PRAVICAH i» Marko Predan : ARTISTA AFFERMATO! LETTERA DELL’EMIGRANTE Sul problema sloveno a Stregna «Mi sento disonorato per le risposte che hanno dato al mio comune al questionario sul problema sloveno», scrive l’emigrante Adriano Martinig dal Belgio, in una lettera personale al nostro direttore che poi continua con la lettera indirizzata al P etar Matajurac che qui sotto riportiamo integralmente MIMMI ■ ^ I ^ I/ WWftsm mmssmk fS6 « Črni vrh CRNI VRH - MONTEFOSCA Valorizzare l’agricoltura Caro Petar Matajurac, non solo non sono d’accordo con te quando ci descrivi gli amministratori del Comune di Stregna solo dei «nacionalistični pianci» che agiscono secondo i loro capricci senza tener conto alcuno dei loro amministrati, ma ho anche la netta impressione che li conosci molto poco. Sono di Stregna, e malgrado mi trovi da diversi anni all’estero, trascorro regolarmente le ferie nel mio paese natale. Questo, per dirti che conosco bene la nostra gente, amministratori comunali compresi. Ora, se nel questionario loro inviato dal Presidente del Consiglio dei Ministri hanno descritto i loro amministrati come una entità plurinazionale, un coktail di Italo -Franco - Tedesco - Friulano -Slavi (che insalata Russa!), è mia convinzione che l’hanno fatto unicamente per delle ragioni più che logiche: 1) Si sentono dei precursori, dei rispettabili avanguardisti nella costruzione dei pseudo-futuri STATI U-NITI D’EUROPA. 2) Non sono ancora riusciti a liberarsi di quella paura, anacronistica, ma pur sempre persistente, di definirsi quello che realmente sono, e cioè dei SLOVENI VENETI, e per non spiacere a certi «nazionalistici» si riconoscono e si dichiarano appartenenti a non importa quale entità eccetto a quella propria a loro. 3) E credo sia la ragione principale, sono così SLOVENI e praticano così assiduamente il nostro dialetto che per finire trascurano anche un po’ troppo la lingua ufficiale col deplorevole risultato che in Italiano, come già tu hai sottolineato, sanno praticamente solo bestemmiare. Non c’è da stupirsi, dunque, che al Comune di Stregna, non abbiano capito un cavolo del detto questionario e che abbiano risposto nel modo che sappiamo. Grazie comunque all’in- (Nadal)evanje s 1. strani) slovenščini obravnaval vse ne rešene probleme, ki težijo slovenskega kmeta. Zahteval je družbeno in narodnostno enakopravnost za naše kmete. Za njim je imel daljši govor znani voditelj furlanskih kmetov Olivo Burini iz Vidma, ki je prav tako obravnaval vso kmečko problematiko in ostro napadel tiste, ki so odgovorni za sedanje neznosno stanje v kmetijstvu. Glavni govor je imel vsedržavni predsednik Kmečke konfederacije poslanec Giuseppe Avolio. Njegov govor je bil večkrat prekinjen s ploskanjem od prisotne množice kmetov. Predsednik Avolio se je najprej zahvalil tržaški javnosti za zanimanje, ki ga je poka- competenza in materia di lingua italiana dei nostri amministratori, sono certo che a Roma avranno capito più che mai fino a che punto «Po vaseh sredenjskega komuna se govori po slovensko!». Come vedi, dragi Matajurac, non si tratta tanto di uno spropositato zelo nazionalistico, ma soltanto di un piccolo peccato di incompetenza e di codardia. Per questo, e spero non arrivare troppo tardi, vorrei chiedere ai Don Mucig e Don Cencig di essere comprensivi e indulgenti per una volta e di ridurre i 5 kg di biada previsti a solo metà razione. D’altro canto però, vorrei fare osservare ai nostri amministratori comunali, che quando ci si mette in testa di fare della politica, è necessario avere una dose sufficiente di coraggio, di orgoglio e di amore per la propria terra e per la propria gente per potersi definire nella più ampia chiarezza e lealtà ed è indispensabile conoscere correttamente la lingua ufficiale se si vuole evitare certe papere veramente colossali. Altrimenti è meglio trascorrere il tempo all’osteria o andare a fare i mandriani! Caspita, si tratta degli interessi della comunità tutta intera. Purtroppo esistono un po’ dappertutto dei politicanti che confondono fin troppo spesso e troppo facilmente gli interessi degli amministrati coi loro proprii interessi, ma questo è un altro argomento. Che nei paesi del Comune di Stregna non si parla «Po Slovensko»? E’ sufficiente recarsi a Stregna e chiunque può constatare, come l’ha constatato il sottoscritto, che non solo si parla il dialetto sloveno proprio alle Valli del Natiso-ne, ma che questo dialetto è parlato, almeno altrettanto spesso che l’Italiano anche negli uffici comunali stessi. Cordialmente Adriano Martinig Fleurs - Belgio zala za manifestacijo in vsem kmetom, ki so prispevali k njenemu uspehu. Dejal je, da ta in podobne manifestacije, ki so bile v preteklih tednih v drugih deželah Italije, dokazujejo nujnost preroda kmetijstva za izhod in krize. Govoril je o zgrešeni gospodarski politiki, ki je težilo samo k ojačenju industrije na škodo kmetijstva in zdaj plačujemo posledice, ker mora Italija uvažati kmetijske pridelke za več tisoč milijard letno. Tudi on je zahteval enakopravnost kmetov z drugimi kategorijami do minimalnih pokojnin. Ko je govoril o pra vicah Slovencev, je dejal, da je Republika dolžna zaščititi Slovensko manjšino v Italiji, ker to so interesi ne samo A Montefosca è stato molto apprezato il servizio di «Sred Vasi» dello scorso giugno. Sembra che quelle critiche abbiano servito un po’ a mettere a posto alcuni disservizi. Uno è quello dell’autocorriera, che ora compie il suo percorso giornalmente, almeno fino alle nevicate. L’altro è quello dell’ ambulatorio medico, che ora viene effettuato due volte per settimana. La nuova strada asfaltata raggiunge il paese dopo una lunga serie di curve, in un paesaggio vario e pittoresco, nello sfondo del Matajur e dei boschi di latifoglie e conifere. Montefosca: si tratta di un paese che dimostra di voler vivere. I giovani cercano lavoro nel fondovalle, mentre l’allevamento bovino è manjšine ampak cele države. Bodisi Guštin v imenu Kmečke zveze, Burini v imenu furlanskih kemetovalcev, kakor poslanec Avolio so povedali še več zanimivih stvari, ki zadevajo današnji kmeč ki svet, a žal, zaradi pomanjkanja prostora, ne moremo tu vsega objaviti in se zato oproščamo. Po zaključku manifestacije sta bili dve delegaciji kme- straordinariamente attivo: in media dieci capi per azienda. Si pone il problema di dar vigore a questa attività economica soprattutto con concreti aiuti ai coltivatori e con le infrastrutture produttive. Prima fra queste la strada delle Farkadizze, che dovrebbe collegare meglio il paese con i ricchi prati della montagna e incentivando il flusso turistico fra i comuni confinanti. L’accesso ai prati ed ai boschi di moderni mezzi meccanizzati è condizione essenziale per lo sviluppo della montagna: perciò a Montefosca si insiste particolarmente su questa richiesta, invitando il comune e la Comunità Montana ad una maggiore operatività. tov sprejeti od kompetentnih deželnih organov, katerim so bili obrazloženi smotri, želje in nameni te protestne manifestacije. Prepričani smo, da bo ta manifestacija prebudila dolgoletno spanje odgovornih na deželi in v državi in da se bodo resno lotili reševanja kmetjistva in kmečkih problemov v interesu celotne nacionalne skupnosti. Mi si chiede di scrivere di Marko Predan, scultore, che personalmente non conosco e delle cui opere ho visto solo il teschio bovino di Cra-vero/Kravar, omaggio dell’artista al paese natale. Questo, proprio da Kravar - pastore di mucche, prende il nome. Penso che Marko stesso comprenderà perchè non ne possa scrivere che in modo superficiale ed inadeguato, soprattutto perchè dell’artista conosco solo i pochi fogli manoscritti e stampati, più qualche fotografia che il giornale ha messo a mia disposizione. C’è anche la foto dell’artista nel suo «studio», con il casco protettivo d saldatore sul capo, intento ad osservare l’opera delle proprie mani. Predan, nato a Zabrida presso Cravero nel 1921, ha alle sue spalle una vita movimentata, come lo era stata quella della sua famiglia, fatta soprattutto di emigrazione e lavoro: minatore, saldatore, taxista, frequentò in Belgio le scuole serali che lo condussero alla difficile arte della scultura in acciaio. «Marko Predan — scrive il «■Sole d’Italia» — è di origi-gine italojslava ed abita in Belgio dal 1948, dove arrivò per lavorare come minatore. La sua arte quindi se le conquistata pian piano, con anni di sacrificio, un passo dopo l’altro nelle scuole serali, per soddisfare attraverso u-na ricerca anche culturale, l’estro che aveva in sè, e così completarlo. La scultura di Predan ha come primo carattere quello della monumentalità: opere quindi non solo di grande mole, ma anche di un linguaggio severo: personaggi che paiono poderose figure corazzate nelle superbe piastre del metallo. Nell’arte figurativa e visiva altro elemento di attenzione per l’osservatore è la forma: esaltata dalla monumentalità essa è espressa con un disegno che impone alla decorazione, al particolare, al dettaglio, alla stessa eleganza e perfino raffinatezza compositiva, il vigore della mas- Continuazione dalla 1a pag. sono esposti i problemi, gli atti e le richieste della comunità slovena, con il necessario rilievo alla parte residente nella provinica di Udine. Dopo l’incontro con il Presidente Pertini, anche l’on. Fanfani, Presidente del Senato, ha ricevuto a Roma il 28 novembre scorso la delegazione unitaria slovena. L’on. Fanfani ha informato la delegazione di aver posto in discussione, nelle varie commissioni del Senato il disegno di legge per la tutela globale degli sloveni in Italia firmato dalla senatrice Gerbec. Appunto per l’indomani (come poi è stato) era prevista una seduta della Commissione Agricoltura per il parere in merito alla proposta di legge del PCI, la quale contiene anche importanti norme di carattere economico. Contestualmente viene presa in consideratone anche la proposta della Slovenska skupnost. Fanfani ha detto che l’atti- sa. Predan compone figure guerresche, la cui ispirazione si perde nei meandri della immaginazione medioeva-lesca, elementi simbolici e naturalistici resi per sintesi oggettuale nell’aspra materia ferrigna, forme che paiono acquisire vita e linguaggio a se stanti. Rimane il desiderio di mettere su una mostra di Predan anche nelle valli natali, ma lo stesso carattere della materia usata dallo scultore — la mole ed il peso — rendono difficile il discorso. Spero peraltro che l’associazione artisti, con il concorso degli enti amministrativi possa prima o poi realizzare a San Leonardo o S. Pietro al Na-tisone una vera e propria rassegna delle opere di Marko Predan. Paolo Petricig vita del Senato sul disegno di legge Gerbec si fermerà — come vuole la tradizione — se il governo comunicherà la presentazione di un proprio disegno di legge. Ha esortato poi la delegazione ad adoperarsi in sede politica perché i gruppi parlamentari siano solleciti nel chiedere un «iter» rapido della legge. In precedenza la delegazione slovena era stata ricevuta dall’on. Zanone, segretario del partito liberale, il quale ha assicurato l’interessamento del partito in sede nazionale ed in sede regionale. Infine, c’è da segnalare un incontro del vicesegretario del PSI, Signorile, con i socialisti sloveni del Friuli-Venezia Giulia, incontro al quale ha partecipato il prof. Černo, segretario del PSI di Luse-vera. Anche il PSI riprensenterà in Senato il proprio disegno di legge, firmato dal senatore Lepre, perché possa maturare una legge unitaria per la tutela degli sloveni. Beneški Slovenci na kmečki manifestaciji v Trstu, na trgu Goldoni so bili is svojimi napisi v prvih vrstah PROTESTNA MA IL PRESIDENTE DELLA ISA ST Na zidu gostilne v Bilčovsu, kjer so kosili bralci Novega Matajurja, je napis v treh jezikih Il Distretto di Cividale e la sua programmazione sul territorio Bralci Novega Matajuria na Koroškem, pevska zbora Rečan iz Lez in Planinka iz Ukev na Cecilijanki v Gorici Velik uspeh izleta bralcev Novega Matajurja med koroške brate. Tako je splošno mnenje vseh udeležencev. Izlet je bil planiran že pred mesecem dni, a z ozirom na dejstvo, da je jesensko vreme negotovo, je uredništvo Novega Matajurja mislilo, da bo dovolj, če se zbere skupaj en avtobus bralcev. Toda, ne glede nato, kakšno bo vreme, so se bralci odzvali vabilu svojega časopisa in začeli vpisovat. Napolnjena sta bila dva velika avtobusa, ki sta odpeljala v nedeljo ob 6. zjutraj iz Čedada po Kanalski dolini, preko Trbiža in Beljaka ob jezerih do Celovca. Pred sedežem slovenskih organizacij na Koroškem je izletnike pričakal voditelj Bralci Novega Matajurja na Koroškem koroških Slovencev, pesnik Andrej Kokot. Od tam so se odpeljali naravno na go-spodsvetsko polje, kjer jim je Kokot na kratko obrazložil pomen in zgodovino tega kraja, na katerem so ustoličevali tamkajšnje vojvode s slovenskim obredom. Nato so avtobusi spet krenili proti Celovcu, kjer so si izletniki od zunaj ogledali lepo in moderno slovensko gimnazijo, v kateri študira približno 500 dijakov iz vse Koroške. Čas je šel hitro mimo. Na izletnike je prijetno uplivala krasna pokrajina in čudovito lep jesenski dan. Na avtobusih so začele odmevati naše pesmi ob spremljavi muzike Narodne klape. Zares dobro kosilo smo pojedli v Bilčovsu, kjer smo videli tudi dvojezične krajevne napise, saj tu imajo občino v rokah Slovenci. Med kosilom nas je pozdravil župan Ogris. Izrekel nam je dobrodošlico, obrazložil delo in življenje koroških Slovencev, naštel število raznih organizacij, skratka povedal nam je, kar imajo in kar nimajo in ki bi morah imeti, kar jim je Avstrija obljubila pa jim ni dala. Za topel sprejem se je županu in vsem koroškim Slovencem zahvalil naš odgovorni urednik Izidor Predan, ki je na kratko obrazložil sedanje stanje v Beneški Sloveniji. Izrazil je upanje, da bomo prej ali slej Slovenci v Italiji in Slovenci v Avstriji dosegli svoje pravice. Na koncu svojega pozdrava je zaželel, da bi se medsebojni stiki razširili, da bi se sodelovanje poglobilo za obojestranski interes. Ko smo se poslovili od Koroških bratov, smo jim vsiskupaj zapeli v slovo našo «Oj božime». Potem smo šli po drugi poti do Beljaka, nato pa spet po Kanalski dolini do Čedada. Nobenega incidenta. Vsa družba je bila prijetna in naša pesem je odmevala na vsem potovanju. Udeleženci so ob slovesu izrekli željo, da bi Novi Matajur priredil čimveč podobnih izletov in mi bomo napravili vse, kar bo v naših močeh, da jih bomo zadovoljili. In prav v nedeljo 19. novembra, ko so bili baici Novega Matajurja med koroškimi brati, sta popoldne nastopila na Cecilijanki v Gorici pevska zbora Rečan iz Les in Planinka iz Ukev, kjer so jih prav lepo sprejeli, saj so od tam odnesli mnogo aplavzov. Nastop naših pevskih zborov v Gorici in izlet bralcev Novega Matajurja na Koroško pomenita uveljavitev beneških Slovencev v enotnem slovenskem kulturnem prostoru. To je posebno pomembno v tem trenutku, ko so dali v Rim nekateri naši župani izkrivljeno podobo o beneških Slovencih. Ij 15 di Novembre si è riunito il distretto scolastico di Cividale, per discutere le varie proposte operative formulate dalle cinque commissioni che hanno operato sul nostro territorio per ben tre mesi, onde poter programmare in maniera organica e omogenea. Tutti i consiglieri sono stati d'accordo nel presentare un programma variamente articolato e completo che rispecchia la realtà del nostro territorio e sia in grado di dare una risposta alle varie richieste che vengono dalla base, E' necessario, oltre che utile, che le varie dinamiche del nostro territorio siano sintetizzate da un programma unitario e globale e che tale venga recepito e applicato dai vari organi amministrativi che operano, comuni, comunità montana, provincia, regione, onde pervenire ad una razionalizzazione ed evitare molti doppioni in ogni settore. Solamente in una visione nuova, che tenga assolutamente conto di questo nuovo organo programmato-re che opera sul territorio, sarà possibile evitare moltissimi errori accaduti in passato, frutto generalmente di improvvisazione e di uno sbagliato senso civico che vedeva solamente il proprio piccolo feudo, al centro di ogni attività. I consiglieri presenti hanno, in questa nuova prospettiva di programmazione, ritenuto indispensabile, il ruolo che i componenti del distretto dovono avere nei loro comuni di appartenenza, specialmente coloro che sono anche amministratori pubblici e come tali devono far sentire la loro voce e quella degli organi scolastici, nei vari enti pubblici. Ogni scuola, ogni plesso scolastico, ogni iniziativa ricreativa, sportiva, culturale in genere, deve trovare il suo fulcro operativo, nel distretto scolastico, per non sprecare ancora ulteriori energie e non ricreare quelle ingiustizie territoriali che in genere hanno sempre favorito i comuni e |e amministrazioni più ricche, a scapito di quelle più povere. La Commissione, che ha lavorato con compiti medico pedagogici ha formulato un vasto programma di interventi, fattibile in quasi tutte le sue varie articolazioni, soprattutto come medicina preventiva, da diffondersi su tutto il territorio, programmando in modo unitario e globale le varie strutture già esistenti e in parte funzionanti: vedi centri sociali comunali, strutture ospedaliere e mediche ecc. Importante è risultato il dibattito Buona parte della seduta del 30 novembre della Assemblea della Comunità Montana delle Valli del Natisone è stata impiegata nella lettura del verbale della precedente riunione che risale a sette mesi fa ed al patteggiamento sulle indennità al presidente, ai membri del direttivo ed ai consiglieri: il comitato di controllo aveva infatti respinto la precedente delibera dell'assemblea. Nulla di grave la ricerca dì un equo compenso, per gli eletti, se non si assistesse ad una continua politica del rinvio delle decisioni più impegnative ed importanti. Prima di tutto infatti il direttivo e la maggioranza d’occasione ha rinviato a data da destinarsi buona parte del programma straordinario di opere ed interventi eludendo le proposte della prima commissione presieduta da Marinig. In quella proposta si poteva ravvisare un primo accenno di interventi programmati nelle varie attività produttive, agricoltura, artigianato, cooperazione, casa, ambiente, che avrebbero dovuto assumere un carattere contestuale. Si è invece stralciato il piano delle piste interpoderali, relegando ad altra data settori perlomeno altrettanto importanti e soprattutto urgenti. Il sindaco di Grimacco, Bonini, e sui dati portati in assemblea dalla commissione che ha elaborato le tesi e |e ipotesi di lavoro sulle scete scolastiche che i ragazzi sono costretti a fare dopo la scuola del-l’obbligo e sull’eventuale orientamento che ie strutture attuali sono in grado di offrire. Si tratta di operazioni sia psicologiche che professionali, molto importanti e impegnative per tutta la società, dal momento che da una giusta e qualificata scelta, si pongono ie basi di una comunità seria e operativa che è in grado di svolgere il suo ruolo programmatore e produttivo, nel miglior modo possibile. Si è ritenuto opportuno, per un orientamento serio e produttivo, impegnare tutte le strutture amministrative valide, organizzate da qualche psicologo e sociologo, in grado di individuare tutte quelle potenzialità che hanno bisogno di essere comprese e valorizzate, per esprimersi e potenziarsi. Si tratta di operazioni alquanto serie e articolate, che vanno tuttavia inraprese e portate a buon termine, se vogliamo indirizzare tutte le nostre forze, onde evitare inutili dispersioni e dannose rotture. Infine si è discusso il problema culturale e quello sportivo, riguardante il mondo giovanile e la loro problematica. E’ apparso subito chiaro a tutti che il nostro territorio sta attraversando un degrado culturale estremamente accentuato che va immediatamente affrontato, nelle sue molteplici fasi e articolazioni. E' stato ritenuto doveroso che la scuola intervenga di prima persona per la tutela e la salvaguardia di un patrimonio culturale che si và depauperando e scomparendo: la parlata friulana e quella slovena. Non è pensabile che tale ricchezza lessicale, frutto di millenni di storia e di cultura di un popolo, venga abbandonato a se stesso e sia lasciato lentamente morire. Saremmo i responsabili di una vera rovina, che forse perchè viene attuata a livello spirituale non sembra essere molto seria e importante e degna di essere presa in considerazione. Enti vari, associazioni culturali, comuni, comunità montane, fra breve tempo saranno chiamate a dare tutto il loro aiuto per salvaguardare in modo concreto tale patrimonio culturale. In tutto il nostro territorio si è stabilito infine di intervenire per potenziare tutte le strutture sportive esistenti, con l’impiego di persone qualificate in grado di seguire la nostra gioventù. P. D. quindi l'assessore Rudi, hanno mostrato come la Comunità Montana non abbia voluto capire l’importanza della cooperazione che trova un suo esempio significativo a Topolò, con l'allevamento ovino. Bonini ha criticato molto duramente la mancanza di chiarezza del direttivo, il quale non ha neppure risposto alle richieste dei cooperatori di Topolò, Il cui sforzo per indirizzare l'economia del proprio comune e quella delle Valli ed i| cui esempio andrebbe riconosciuto concretamente Ad una prossima assemblea è stata rinviata anche questa rispo-stra, così come la discussione dell’interpellanza presentata da Batto-cletti suH'atteggiamento della Comunità Montana delle Valli del Natiso-ne circa l’indagine ministeriale sulla minoranza slovena. L'ora tarda (l’Interpellanza era stata collocata all’ultimo punto dell’ordine del giorno contrariamente alla prassi normale) e l’evidente affaticamento dei consiglieri hanno consigliato il presidente Macorig di rinviare la discussione. In apertura l’assemblea aveva invece accolto unanimamente un ordine del giorno sulla esigenza di tener conto di priorità dei problemi delle Valli del Natisone sulla ricostruzione ed un ordine del giorno sulla riapertura degli uffici Enel a Cividale. S. LEONARDO I problemi di una frazione: Altana Mentre a S. Leonardo permane problematica la fornitura delTacqua in varie frazioni del comune, tanto è vero che non funziona nemmeno il riscaldamento della scuola appena inaugurata del capoluogo, si fa avanti la convinzione che entro il 1979 si possa realmente condurre a termine la rete viaria. Clastra-Hlasta, Altana-Utana e čišnje. In particolare siamo stati a visitare la strada di jai-nich (Jagnjed), che è fortemente dissestata ed abbiamo preso atto della volontà della popolazione di Altana di avere un più efficiente collegamento con la turistica di Castelmonte, la quale dovrebbe portare la frazione ad entrare in un miglior giro turistico e produttivo. Il piano stralcio per il 1979, presentato dal Comune, pare tener conto di questa situazione, tanto è vero che il sindaco Osgnach, per le elezioni del 1975, ha avuto modo di dire: «Se entro il 1978 non asfalterò la strada di Jainich, mi dimetterò». Le prospettive, però, sono tuttora incerte. La frazione di Altana, a mezza costa sul versante di Castelmonte, è composta di tre villaggi: Altana (Utana), Jainich (Jagnjed) e Seuza (Sevca). In tutto vi sono circa tren-tacinque famiglie: nel dopoguerra se ne sono perse più di venti e gli abitanti sono scesi da più di trecento ad Poezijo, ki jo je napisu Gui-dac iz Dolenjanega, je namenjena usem tistim našim Čečam, ki so muorle ankrat hodit služit kot dikle dol po Italiji. Pri sestavljanju te poezije je pokazal Guido puno Una ottantina. Destino comune a tutti i villaggi sloveni delle Valli del Natisone. Fortemente ridotto il patrimonio bovino, un tempo fonte di buon guadagno: dei quasi centocinquanta capi di bestiame, ne sono rimasti una sessantina. Nonostante tutto, però, la popolazione non vuole darsi per vinta e cerca collaborazione: a Jainich vogliono il telefono pubblico e c’è chi può gestirlo; vogliono la tutela della proprietà (non sono stati rari i casi di proprietari di castagne malmenati da «turisti» domenicali); i cittadini, insomma, vogliono che l’amministrazione sia più partecipe ai loro problemi. Già in passato ad Altana c’è stata la partecipazione della popolazione, la quale ha costruito la strada e la cabina per la luce con le «rabuote», prestazioni volontarie. Oggi, cambiati i tempi, ci vuole ima impostazione programmata, posti di lavoro e servizi. E’ il caso di aggiungere che ad Altana c’è gente molto critica per le dichiarazioni del consiglio comunale sulla cultura slovena. Lo ha registrato in varie frazioni il prof. Crisetig, consigliere di minoranza eletto nella «lista civica», che in consiglio ha votato contro il documento della Democrazia Cristiana: non bisogna aver paura di essere sloveni, ma cogliere l’occasione per fare un passo avanti, in campo economico, sociale e culturale. A. fantazije, pa tudi puno resnice. Dost jih bo naših žensk, ki so ankrat služile po italijanskih mjestih in tiste, ki še služijo, da porčejo: «Glih takuo je bluo an takuo je!». S. PIETRO AL NATISONE Politica del rinvio alla Comunità Montana Marjanca je za diklo šla, po usi Italiji je sluzila, za št j er Ijeta je damu paršla an pravla u kakih je bila: «U Milanu guoril so mi "Bauša" mož, otroc an gospodinja, mene dajali mortadelo od muša, zanje je bla pa mlada svinja U Torinu oku hiše je bila host, je gor po vjejah skaku an puh, oni so jedli do sitost, zame pa samo ser in kruh. U Firenzah smo hodili na «hašine», ma nje so tjel mi krešit plačje, ne žena ne obedan od družine, čeglih sem jih popjeglala use gačje. U Ankon biu je zmjeraj pun korac, kjer pili vince smo «Verdicchio», ma otroc so bli takuo norac, da so oscali tni uso kikjo. Sem u Rimu pri grofici stala, še an dan počitka mi ni dala, ona hodila gledat papeža pa ist sem srajce prala. U Napoli sem bla «guagliona», vozil so me gor do Vežuvja, u hiš so imjel nega kaštrona, potle zašla sem dol do Pulja. U Bari so me klicali Merjenca hišo so imjel umazano an gardo zanje je puna pulja bla steklenca, ist pila sem samuo vodo. V Sardenji hodili smo na muorje, gospodarji so imjel an «Jot», oni so djelali «baldorje», pa ist sem frigala «šalot». U Siciliji bla tratana ku na krota od očeta, mater in sinu, kar ku uzela sem «ferobota» an sem paršla damu. Sele sedaj sem zastopila, da bom rajš travo trosila, beneškega puoba bom dobila, an ga bom zmjeraj ljubila. GUIDAC MAR1ANCA IE Pohvala pevskemu zboru « Rečan » Bil sem tudi letos na IX pevskem taboru v Šentvidu pri Stični, ki je postal - že tradicionalen. Pred glavnim nastopom, okrog 4.000 pevcev sem se srečal s pevci mešanega zbora z LJES, s katerimi sem prebil pred 5 leti lep večer v Šentvidu, oz. pri prenočevanju, v hotelu POLŽEVO nad Višnjo goro. Seznanil sem se z njihovim nekdanjim dirigentom župnikom Rinom Markičem. Letos, po 5 letih je bilo to srečanje na pevskem taboru, še prisrčneje. Župnik Rino Markič mi je dejal, da se me dobro spominja, a o sebi pa je izjavil, «v šali», da je bolj debel, kot takrat. Tudi nekateri pevci so me spoznali. Uvidel sem, s kakim veseljem ta mladi pevski zbor nastopa v matični domovini, ter kako se vsako leto zveseli tega slavja. Ta zbor, ki je eden izmed prvih v Slovenski Benečiji je moral premagati mnogo težav in požrtvovalnosti - peti slovenske pesmi v Ben. Sloveni ji, ki še ni dosegla svojih narodnostnih pravie! Je pa to le začetek do te pridobitve, ki jih zahtevajo tudi človečanske pravice. Sem naročen že Več kot 20 let na Matajur, ker sem služboval kot učitelj za časa fašizma na Robediščih in sem večkrat zahajal v beneške vasi: Prosnid, Čenebola. Platišče in druge, ter mi je poznano beneško narečje., ki se pa sedaj, že - izpopolnjuje! Želim pevskemu zboru še ponovno čimveč uspeha pri petju, oz pri širjenju slovenske pesmi po Beneški Sloveniji in moram tako javno pohavaliti vse člane njihovega zbora s sedanjim pevovodjem (ne vem za ime) ter tudi s prvim župnikom Markičem, ki še vedno pomaga zboru. Imam željo, da bi pripravilo turistično društvo Ljubljana - Šiška prihodnje leto izlet v slovensko Benečijo, kjer so lepi, tudi za turizem naravni kraji. Prav iskrene pozdrave vsem zavednim Slovencem, tako ob Nadiži, Tarčentu, Rezijanom, kakor tudi v Kanalski dolini! Stanko Skočir Assistenza psichiatrica, inquinamenti e problemi culturali al Consiglio Provinciale Le polemiche sull’allontanamento dell’equipe del TG 1 dall’ospedale psichiatrico dove svolgeva un proprio servizio, hanno avuto eco nel recente consiglio provinciale. Il problema dell’assistenza psichiatrica è stato ampliamento discusso, con la ricerca di forme di attuazione dell'assistenza sul territorio presso i centri di salute mentale in attuazione di una legge specifica che prevede l’abolizione degli ospedali psichiatrici. Altro problema è quello sorto dalle ripetute proteste per gli inquinamenti della Valle del Torre di cui è stata considerata responsabile la fabbrica ICFI di Nimis, ora chiusa come misura cautelativa della pubblica salute. Il consiglio provinciale, che ha competenza diretta per la tutela delle acque, si è chiesto il da farsi, ma da più parti si insiste sulla definitiva chiusura della fabbrica inquinante. Naši novici v Belgiji Alcuni interventi sono stati dedicati anche ai problemi etnico-linguistici con la costituzione di una nuova commissione permanente di cui è stato eletto presidente Commi del Movimento Friuli. In un intervento, il consigliere Petricig ha espressamente invitato la maggioranza ad occuparsi e documentarsi sui problemi della cultura friulana e slovena. Rifacendosi ai più recenti avvenimenti che riguardano quei problemi, ha chiesto la pubblicazione degli atti della Conferenza, quella delle risultanze della Commissione regionale nominata dall’assessore Mizzau e dallTstitu-to di Sociologia Internazionale di Gorizia. In conclusione: i problemi etnico-linguistici non vanno visti come problemi a sè stanti, ma collocati nella concretezza dei problemi delle due comunità: ricostruzione e rinascita economico-sociale. Ko smo bili pred kratkem v Belgiji na praznovanju 10. obletnice Zveze slovenskih emigrantov iz Benečije, smo obiskali v Seraingu tudi prijetno družino Lina Tru-šnjaka - Toncinovega iz Tru-šnjega in njega simpatično ženo Ginetto Birtig iz Pode-rja. Imajo lepo hišo in ko smo prestopili njih prag, so nas pogostili in dali vse, kar jim je prišlo na hitro pod roke. Dali so nam preveč. «Kje je pa vaš sin Claudio?» smo vprašali Lina in Gino. «Oženu se je, a živi z nami. Kmalu bosta prišla z nevesto.» sta nam odgovorila. Kmalu potem sta vstopila v hišo Claudio in njegova žena Janine Fraipont, ki jih vidimo na sliki na dan njih poroke. Bali smo se, da jih ne bomo razumeli, pa nas je Claudio razveselil z lepo slovenščino in nam obljubil, da bo naučil po slovensko tudi lepo ženo Janine. Na levi vidimo očeta Lina, ki je ves ponosen in je «ži-har», saj je reku, da je biu na dan sinove poroke pravi president. Claudiu in ženi Janine želimo vso srečo v življenju. NOTARELLA : UNA DOMANDA Già lo scorso gennaio è stata redatta una relazione preliminare sulla «Condizione linguistica nel Friuli-Venezia Giulia» da parte dello Istituto di Sociologia Internazionale di Gorizia. Non sappiamo se in questo momento l'indagine che si rife- zona linguisticamente slovena della Provincia di Udine. Se da un lato il documento rileva una rapida caduta dell’uso familiare dello sloveno nelle ultime tre generazioni (pag. 4), esso rileva anche le consistenti adesioni morali della popolazione alla propria lingua (pag. 5), fino a considerarne con favore (ed è la maggioranza) l’inserimento nella scuola (pag. 8): risponde infatti molto d’accordo il 27,2 per cento, abbastanza d’accordo il 27 per cento degli intervistati, scelti secondo un campione matematico. Disponibili a far frequentare corsi ai figli sono: per la storia e la lìngua il 52,9 per cento degli intervistati, mentre si dicono molto d’accordo per l'inserimento della storia e delle tradizioni locali nella scuola dell'obbligo il 38,6 per cento e abbastanza d’accordo un altro 27,5 per cento. Complessivamente il 66,1 per cento. Siccome l’interesse della pubblicazione è evidente, non si spiega perchè essa non abbia avuto la giusta diffusione. Se invece pensiamo che l’indagine è stata commissionata dalla Regione (commissione regionale per lo studio della condizione linguistica nel Friuli-Venezia Giulia), allora ci domandiamo anche il perchè da parte di quella commissione non viene avanti alcun risultato. Ora non sappiamo se dobbiamo rivolgerci a Mizzau o ad altri per domandare: non è il momento di tirar fuori le carte dal cassetto e spedire a Roma, dove saranno certamente più utili delle puerili risposte di certi sindaci? V. Riportare gli uffici dell’ENEL a Cividale La recente soppressione degli uffici dell’ENEL di Cividale, ha creato nelle Valli del Natisone una situazione di grave disagio e malcontento. Il malumore è quanto mai giustificabile se si considera la difficoltà per molti abitanti di raggiungere Udine per le varie questioni relative alla fornitura della luce. Oltrettutto, il centro naturale per le Valli è stato sempre Cividale, per cui si pensa — e sono molti i lettori a chiedercelo — che le autorità dovrebbero chiedere con forza il ritorno degli Uffici ENEL nella città ducale. Il nostro giornale, ovviamente, si associa alla richiesta, poiché siamo a conoscenza che in altri centri il servizio è stato ripristinato, dopo una prima soppressione. Impegno del presidente della Provincia Nel momento in cui andiamo in stampa apprendiamo che il presidente della Provincia, Englaro, si è impegnato a fare i necessari passi perchè gli uffici del-TENEL possano essere riaperti a Cividale. I consiglieri delle Valli del Natisone, Chiabudini, Napoli e Petricig, si sono rivolti a Englaro perchè venga ripristinato un servizio che gli abitanti delle Valli del Natisone considerano molto importante sia per le difficoltà logistiche che per l’esigenza del massimo snellimento delle innumerevoli pratiche di ordinaria amministrazione. risce a tutto il territorio regionale sia conclusa, ma ci pare interessante comunque notare già il documento in 'questione offra l’occasione di fare alcune positive considerazioni sulla necessità di un passaggio dal privato al pubblico dello sloveno nella Tudi na traktor kraškega kmeta so «usadili» beneški napis IZIDOR PREDAN: Mali Tončič je branil svoj jezik XI. S tem je bil konec današnjega pogovora. Bruno se Tončiču približa in mu prijateljsko položi roko na rame. Povabil ga je v svojo sobo, kar se je prvič zgodilo po toliko letih bivanja v zavodu. Tu mu je ponudil neko sladko pijačo in čokolado. Tončič je bil začuden nad tem nenadnim prijateljstvom. Kljub temu, da je bil že dobro izobražen, je bil premlad, da bi bil popolnoma razumel vzgojiteljevo spremembo in kam vse to meri. Bil je celo ganjen nad izkazano prijaznostjo. Ali je mogoče prišlo do te spremembe zato, ker mu je priznal, da se toliko čuti Italijana kot Slovenca? Sklenil je, da ne bo preveč popuščal kljub nenadni naklonjenosti vzgojitelja in da se bo še upiral, čeprav na bolj prijazen način. Ob neki drugi priliki je vzgojitelj Bruno vnovič povabil Tončiča v svojo sobo. Spet sta začela razpravo. Tokrat je začel Tončič. «Veste, gospod Bruno, da sem mnogo premišljeval o vaših zadnjih razlagah? «A ja? To me veseli!» mu je odgovoril vzgojitelj. «Priznati moram, da sem tudi jaz premišljeval o nekaterih tvojih odgovorih. No, da čuje-mo, do kakšnih zaključkov si prišel?» «Spet sem spoznal, da nimate prav!» «Ah, ta je lepa! Kako to, da nimam prav?» je napravil začuden obraz. «Še enkrat vam moram potrditi, da ne bi predstavljalo nobene nevarnosti za državo, če bi nam priznali naše narodnostne pravice. Nasprotno. Mislim, da bi bila to poštena in pravilna poteza, ki bi še bolj poglobila vdanost, zvestobo in lojalnost naših ljudi do Italije». «Oh, ne, ne! Na ta način se ne bova več pogovarjala. Mislil sem, da boš izpodbil moje razlaganje z boljšimi, z bolj tehtnimi argumenti. Vaši ljudje so pokazali lojalnost in zvestobo naši državi v stoterih primerih. S krvjo so to dokazali v raznih vojnah. Saj ni bilo med njimi nobenega de- zerterja! » «No, česa se potem bojite?» «Zakaj bi kaj tvegali, kaj dajali, če imamo brez tega njihovo zvestobo? Zakaj ustvarjati problem, če ga ni? Če ga ljudje ne čutijo?» «Mogoče je res, da ga ne čutijo vsi, a čigava krivda je? Med nami se umetno in namenoma mešajo pojmi o narodnosti in o pripadnosti državi, o državljanstvu. Po mojem sta tu dva različna pojma. Če italijanski državljan slovenskega porekla prizna, da je zvest svojemu rodu, se smatra za izdajalca domovine, za prevratnika in ne vem še kaj. Mene nič ne moti človek, ki je zvest državljan države, ki ji pripada, hkrati pa zvest sin svojega naroda, h kateremu pripada po rojstvu». «Mene pa prav nič ne briga, čigava je krivda in kje so vzroki, da se vaši ljudje čutijo bolj Italijani kot Slovenci. Meni zadostuje ta ugotovitev in ne grem dalje. Dejstva so, kakršna so!» «Na naše ljudi je bil izvršen določen pritisk», je spet povzel Tončič. «Nato pomanjkanje šole v materinem jeziku, ločenost, odtrganost od ostalega, bolj osveščenega naroda, sta o-pravila svoje». «Kakšen pritisk, neki! Izvrševali smo svojo oblast in vaši ljudje so bili poslušni. Nikoli nam niso delali sitnosti. To je vse!» «Izvrševali svojo oblast! V večini ljudstva ste zadušili narodno zavest, še preden se je porodila. Ker se je porodila, pa ste ostro in učinkovito ukrepali, da ste jo zadušili. Sedaj se naši ljudje ne čutijo svobodni, da bi izrazili svojo pripadnost. Bojijo se posledic. Kadar slišim našega človeka, da vam pove v našem jeziku, da ni Slovenec, se mi smili. To ni več «on»! «On» je že izginil, umrl. Njega ni več Je kakor, da bi govorili vi in takšni kot vi iz njegovih ust. Razlika je samo v tem, da on govori še po slovensko. «Spačen prevod vaših misli, teženj in želja. To je spaček, vaš «podprodukt». Kako ste prišli do tega? Enostavno: Niste izbirali sredstev! Z duševnim, političnim, vojaškim in civilnim trinoštvom ste največ dosegli. Duševno trinoštvo pa je mnogo bolj nevarno od političnega in vojaškega trino-štva. Prvo služi za stopnice drugim in to nam je že marsikje dokazala zgodovina. O-svobodite naš narod strahu pred preganjanjem! Dajte našemu človeku slovenskega uradnika, slovenskega trgovca in obrtnika, zdravnika in odvetnika, duhovnika in sodnika, pa boste videli, kako se mu hitro vrne narodnostna zavest»! (Nadaljevanje prihodnjič) Keko in Anna Se iz Sejma Beneške piesmi na Lesah Pesem «Korito» je prišla na 2° «Sestrica» pa na 3° mesto PISE P ET AR MATA JURAC Bodite ponosni, da ste Slovenci ! Vi ne ubivate, ne delate atentatu in ste najboljši plačevalci davkov Zakaj bi vas moralo biti špot, biti, kar ste? besiede: Aldo Clodig muzika: Antonio Qualizza KO Ri TO V koritu na sred vasi, voda teče brez skarbi. Mojo pamet nazaj vlieče v spomin na stare dni. Čujem lonce, ki se kregajo za te parvi se napit. In arjuhe, ki se šujajo za njih dušo oplaknit. Videm sonce, ki tu piču se mi smieje in se hladi. No però kumi se gib j e, z eno muho se toli. Eno dekle v vodo gleda in jo praša ka se t' zdi. Voda mierno teče in teče — vidla bom an tojo hci — Izdajanje ciklostiliranih listov med narodnoosvobodilno vojno je predstavljalo pomemben del boja za svobodo. Prav tisk je dajal partizanskim borcem novega zagona v bojih proti okupatorjem slovenske zemlje, jih navduševal, spodbujal, pa tudi obveščal o dogajanjih na domačih bojiščih, na domači zemlji in po širnem svetu, kjer so zavezniške vojske složno uničevale Hitlerjev vojaški stroj in njegove zaveznike. Ljudem na terenu je prav tako pomenil spodbudo v njihovem vztrajanju sredi neštetih težav in nevarnosti, vsem — borcem in aktivistom — to pa pomeni zlasti na Primorskem dejansko vsem, pa po dolgolketni fašistični prepovedi prvi stik s slovensko tiskano besedo. Večina tega, po obliki kar najbolj preprostega, toda po vsebini tako pomembnega in bogatega ci-klostilnega tiska, se je ohranila, mnogo pa se ga je tudi porazgubilo bodisi v premikih partizanskih enot, bodisi v plamenih domačih ognjišč spričo nevarnosti, da pride tisk v roke okupatorju, kar je največkrat pomenilo tudi požiganje domačij in ubijanje. Ciklostilni tisk v času NOB je nastajal, v gosti mreži bolj ali manj stalnih «tehni», tiskale pa so ga tudi vojaške premične «tehnike» pri propagandnih oddelkih brigad, divizij, korpusov. V teh pokretnih tehnikah so bili pogoji tiskanja seveda izredno težki. Ciklostil, pisalni stroj, papir in druge potrebščine so prenašale mule ali konji, pogosto borci sami na svojih ramah in ko se je enota kje ustavila, so propagandni oddelki v kakšni kmečki hribovski besiede: Silvana Dugaro muzika: Valentina Petricig SESTRICA Nu, sestrica, nu, daj mi roko, na stuoj se bat, deleč na gremo. Vieš, da pomlad je že paršla, pogled oku, vse je lepuo. Zelena je trava, se bomo tačal? An lepe rože za mamo bral. Al čujes tičace, za nas piejejo, al videš vodico, kuo čisto teče. Matajur in gore so biele šele. Poviej mi, sestrica, vse tuole ti je všeč. O mama! Sa viem, de na znaš govorit, pa toje oči svetijo ku zvezde. Pravjo, da vieš, da vse tuole je Buoh dau za te an za me. izbi ali pa kar na prostem pristopili k pisanju in tiskanju posameznih listov, brošur ali tudi glasil. Zakaj pišemo o tem prav danes? Prav te dni nam je namreč po naključju prišel v arhivu Odseka za zgodovino Narodne in študijske knjižnice v roke fotokopiran sveženj štirih prvih (verjetno tudi edinih) številk lista «Matajur». Iz njihovih naslovnih strani je razvidno, da sta prvi dve številki izšli kot glasilo XXVII. divizije «Goriške», tretja kot glasilo XXXII. divizije NOV in POJ, četrta pa kot glasilo XXX. divizije NOV in POJ. V resnici gre vedno za isto divizijo, ki je v kratkem času večkrat menjala številko, kakor je pač prihajalo do reorganizacij e-not v okviru IX. korpusa. Prva od teh štirih številk je izšla 7. novembra 1943 torej natanko pred 35 leti. Zaradi konspiracije ni označeno, kje so te številke izšle, vsekakor pa so izšle nekje na področju Trnovskega gozda, Tolminske, Cerkljanskega in na desnem bregu Soče kjer se je divizija pač zadrževala. Le za četrto številko, ki nosi datum 3. marec (morda tudi 5. marec) 1944, se Jože Koren, ki je bil takrat vojni dopisnik XXX. divizije, spominja, da so jo pripravljali že med znanim februarskim pohodom divizije v Beneško Slovenijo, končali pa po povratku verjetno, (toda tega se točno ne spominja več), v vasi Krn ali pa morda v Tolminskih Ravnah. V tej številki je namreč Jože Koren s polnim podpisom in seveda z opuščanjem podrobnosti zaradi konspiracije, opisal ves pohod. Prva številka ima na naslovni strani risbo vrha Matajurja s slovensko zastavo pod njim in seveda napis ter datum 7. nov. 1943, št. 1, leto 1. Naslovna stran druge številke predstavlja solkanski most, nosi pa datum 8. decembra 1943, št. 2, leto 1. naslovni strani tretje številke je narisan partizan z dvignjeno puško proti vzhajajočemu soncu, datum 1. januar 1944, št. 3, leto 1. Četrta številka ima na prvi naslovni strani narisano roko s kladivom, ki razbija Nemčijo sredi Evrope, na drugi notranji naslovni strani pa partizana, ki bere glasilo «Matajur», datum 3. (morda tudi 5.) marec, št. 4 in leto 1. J.K. se spominja, da je risbe izdeloval Rado iz Gorenjske, da je bil tehnik glasila Mirko Boštjančič (brat Karla Boštjančiča, ki je bil v prvih povojnih letih pevovodja v Trstu), da je bila za tipkarico Bruna - Katjuša Komic iz Števerjana, ciklostil je vrtel Tone iz N. Mesta, vodja prop. oddelka divizije pa je bil Viktor Vidmar. 4. številko so verjetno začeli pripravljati v beneški vasici Duge med Gorenjim Trbiljem in Oblico. Zanimivo bo navesti nekaj naslovov: Iz prve številke: «Dnevno povelje» ob 20-letnici Oktobrske revolucije — podpisana politkomisar Rudi Mahnič - Brkine in komandant Kajti-mir, «Matajur» — avtor Kajtimir, «Dve obletnici» — avtor Rudi Mahnič, Dve vojni poročili (pregleda) brez podpisa. Iz druge številke: «Nekrolog za Vlastimirom Miljkovičem» — avtor R. Perovič, «Matajur» — avtor Vojko, «Partizansko sodstvo» — avtor Nino, «Komunistična partija in osvobodilna borba slovenskega naroda» — avtor Vir. «Naši kulturni mitingi in njih pomen» — avtor Saša (verjetno Saša Štempihar), «Ob 25-letnici smrti Ivana Cankarja» — avtor Vir. Iz tretje številke: «Rudi» (spominski članek) — avtor Vasja, politkomisar divizije, «Socialna vsebina naše narodnoosvobodilne vojske se izraža tudi v odnosu do civilnega prebivalstva» — avtor Vasja, politkomisar divizije, «Minerji» — avtor Anton, divizijska četa, «Zakaj se borimo» — Vir, «Iz mojega dnevnika» — avtor Jože (Koren), štab. odsek divizije, «Naša pot», avtor Mirko — divizijska tehnika, «V partizane» — avtor Vasja, politkom. divizije, «Kaj in kako govori svet o nas» Saša, kulturnik XVIII, brigade (verjetno Saša Štempihar). Iz četrte številke: «Slovenska Benečija» >— avtor Viktor Vidmar, «Napad na tolovaje» — avtor kom. čete Vojko, «Partija in vojska» — avtor Mirko Zlatnar, namestnik politkom. divizije, «Slovenska družu-na» (skeč) — avtor Mirko Boštjančič, div. tehnik, «Pohod v Benečijo» — avtor Koren Jože, vojni dopisnik XXX. divizije, «Domobranci, narodni izdajalci» — avtor Vidmar V., prop. odsek div. Sredi poletja 1944 je začel «Matajur» izhajati s stalnim uredništvom in v stalni tiskarski tehniki in je potem izhajal z redkimi presledki, ki so jih pač narekovale vojne okoliščine. Štiri številke, ki smo jih predstavili ob 35-letnici izida prve od njih, in potem naslednje, do konca vojne , so tako bile predhodnik «Matajurja», ki je začel izhajati po osvoboditvi v Čedadu kot glasilo beneških Slovencev, in njegovega nadaljevalca — «Novega Matajurja», ki je danes borbeni glasnik slovenskih ljudi pod očakom Matajurjem. Katjuša Tretjak VEČERNI SPOMIN Ena, dve, tri... vse lučice so se prižgale. Mnogo jih je bilo! V vsaki hiši je luč gorela, od vsake hiše dobro je dišalo po vasi. Veselo otroci so vpili in se zbirali, lovili in skrivali. Mirno nebo, počasi je hise in družine povilo v nedolžne sanje. Kako mirno, kako lepo je bilo na oknu stati, v srce naliti vse harmonije večernih ur! A zdaj... V tvoji hiši več ne svetli se lučica. Tema je v moji, v vaši hiši... Same ste ostale hišice male! Dan za dne kamenje od vas na tla grejo... Kako težavno je videti to! M. B. Odgovori, ki ho jih dali nekateri naši Komuni o tem al smo Slovenci, al ne, o tem al govorimo po slovensko al ne, me šele pečejo in ne za-mjerite mi, če vam o tem argomenta pišem že trčji krat. Kadar govorim o naših kamunah, ne govorim o večini naših ljudi, ki jih imam rad, ker so pridni in pošteni, pač pa o tistih komunskih mo žeh, ki so pod fašizmom in po fašizmu djelali slabo in dobro uro, sonce in daž po naših dolinah. Pišem in govorim o tistih možeh, ki so tudi sada — pred kratkim tjel zbrisat — jest ne vjem, oni vedo za kajšne interese — sveto resnico iz naših dolin. Komišjonu u Rimu, ki je bla imenovana od predsednika Andreottija, da preštudira stanje Slovencev u deželi Fur-laniji-Julijski krajini so odgovorili, da pri nas ni Slovencev, da govorimo neki slovenski dialekt, ki je mješan s furlanskim, nemškim, italijanskim in francoskim jezikom. Pisali so, da u nekaterih vaseh se govori ta dialekt, v drugih pa ne, da ga govorijo te stari in ne te mladi in tisti, ki so napisali tele debele lage, se imajo za velike kristjane. Tem lažnikom muoram nekaj donas povjedat in nekaj muoram povjedat tudi vam, dragi brauci, pošteni sinovi našega slovenskega rodu. Jau sem že, nesramni odpadniki, da ne vem, kajšni so interesi, ki vas silijo do tako odkrite in brutalne laži. Zato bi ble potrebne analize (analisi) psihologov in patologov. Vi čjete biti buj papeži, ku papež sam. Vi nečjete biti, kar ste in se na uso muoč trudite, da bi dokazali, da ste, kar niste in kar nikdar ne boste mogli bit, ker se vam pozna slovenstvo v gar-lu, hitro potle, ko odprete usta. Pred kratkem smo usi gledali po italijanski televiziji oddajo (trasmišjon) «Radici» žalostno zgodbo o te čer-nih u Ameriki. U tem filmu, ki je biu na puntate, smo poslušali čeme ljudi, ki so tardili, da njeso Afrikani, pač pa Amerikani. Nje sem zastopa in jim odpustim, ker so se rodili od starih afrikanskih sužnjev (schiava) na Ameri-kanskih tleh. Vas pa ne morem zastopiti in vam ne morem odpustiti, kadar pravite in pišete, da niste Slovenci, zak živite na slovenskih tleh, kjer živi naša slovenska skupnost že nad taužent tristo let. Mi niesmo paršli tle na našo zemljo parsiljeni, importirani, u kjetne ukle-njeni. To našo zemjo so prostovoljno zbrali naši predniki, naši (antenati) za našo frajnostno domovino. In vi donas takuo nesramno pljuvate na grobove naših svobodoljubnih očetov, ričete tajs-no usmrajeno gnilobo na sveti utar naše stare frajno-sti, naše zgodovine, naše Štorje. Od jeze se premetavajo u grobu trupla vaših te ra-njkih, ki so vas učili Ijube-zan do vjere, do naše zemje in do našega jezika. Stari grobovi vam bojo tulili: «Ne lagajte, ne skrunite naših svetih utar ju!» In vi, skrunitelji naših svetih utarju, boste šli po poti sramote, v imenu nam znanih in neznanih interesov. Judež škarjoteš, ki je prodal Kristusa za trideset srebarniku, je imeu manjku kuražo, da se je objesu. Če se bo kajšan objesu izmed vas, se bo rješu pred očmi naših ljudi, zak bojo pomislili: «On je vjedeu, da je Judež škarjoteš, drugi še tistega ne vedo!» Ma al niste še zastopili, vi, ki vas je špot biti Slovenci, tisti, ki ste zatajili svojo mater, svojo kri, tisti, ki govorite slabo pred Furlani in Ita-liajani o nas, ki smo ostali zvesti svoji mami, svojemu jeziku, da vas na dnu( in fondo) dušice zaničujejo (di-sprezavajo) tudi oni? Vsak pametan človek pomisli: «Če si izdau (tradiu) svojo kri, boš še buj lahko drugo, ti gledaš med nami samuo interes!» Ah, ja, vas nucajo, kadar ste jim potrebni, a vam dajo marvice, oni imajo pa torto. Oh, torta, kakuo je sladka rječ! Kadar uprašajo torto, nas imajo la Lahe, da bi bla torta buj velika. Kadar pa je treba torto arzpartit, smo samuo buogi «sclav». Par tem smo naciganjeni mi in pravi Furlani, tisti, ki se tučejo za jezik in za pravo kulturo. Torto partijo tisti, ki jim je ušeč samuo folklora. Tudi na vas, ki ste zatajili naš jezik, se ne zaupajo ti lisjaki, u katerih rokah ste postali samuo štrument za buojšo torto. Ste buj papeži kot papež, ste buj Furlani, kot Furlani, ste buj Italijani kot Italijani, ma oni vam ne vje-rjejo. Se storite samuo smejat, kadar uečete pred Furlani in Italijani, kot uečejo za reklam po televižijonu: «La mia camicia è più bianca della tua!». Ne Omo ne Dash vam ne bo oprau slovenstva in slovenščine iz vaših srajc, iz vaše kože. Furlan bo zmjeraj, saldu pošteno povjedu: «Domenie o soi stat su pa Sclavanie», in med to «Sclavanijo» spadate tudi vi, pa naj vam je ušeč ali ne! Sada, ko sem povjedu našim renegatom, kar sem jim želeu povjedat, želim povjedat še nekaj našim dragim braucem, zavednim Slovencem in tistim, ki so na pu poti. Nas nas ne srnje biti špot govoriti po slovensko, nas nas ne srnje biti špot biti Slovenci, ne samuo zatuo, ker nas brani koštitucion naše italijanske republike, pač pa tudi zatuo, ker človek muora biti to, kar je. Mi imamo veliko kulturo, ki smo jo ušafal od naše vjere, od naših te starih. U tem, takuo hudem momentu za Italijo, ko drugi, kradejo, ubivajo, gajufajo, ne plačjavajo dajatev, in se pu-tanirajo, mi dokazujemo Italiji in ejelemu svetu veliko kulturno raven, veliko civilizacijo: ne ubivamo, ne kradimo, ne gajufamo in smo zvesti plačevalci davkov, ki nam jih «pošteno» basajo. Če imamo kaj gnilega med nami, če imamo kajšno ple-veu med zdravimi rastlinami na njivi, če imamo junko med žitomp ni snjenjt naše zemje, paršlo je od zunaj, kakor kletvina, ki ni naša. Njeso vič časi, ko so ljudi zape-riali u «geto» in po svjetu njeso nič vjedeli o njih življenju. Donas funkcionira štampa, radio in televizija. Hvala tem komunikacijskim sredstvom vedo o našem življenju po c jeli Italiji, po Evropi in ejelim svetu. Usi nas imajo radi, vsi nas spoštujejo (amirajo), ker smo eksemplarni državljani (cittadini esemplari). Smo taki, zatuo, ker smo imjeli tako učilo od naših slovenskih mater, zatuo, smo lahko ponosni (orgogliosi), da smo Slovenci in tistega, ki zakriva tele naše velike do-bruote, tistega, ki ga je špot biti sin tele naše zdrave in poštene družine, ki djela čast Italiji in ejelemu svetu, naj mu odnese ta špot valovita Nediža, kakor odnaša druge smraje. Ne zamjerte odkritosarčno-sti vašemu. Petni Matajurcu Pred 35. leti je začel izhajat Matajur kot partizansko glasilo ■' " ■ % a KAJ SE JE ZGODILO PO NAŠIH DOLINAH U Grmeku pobjerajo podpise pruoti slovenskemu juziku Njeka peščica ljudi, ki jih je rodila slovenska mati — kot nas use — in ki so na tašč, kar se tiče poznanja italijanskega jezika, pobjerajo podpise pruoti slovenskemu jeziku. To djelo opravjajo na nje-ko čudno vižo. Pruzaprù se ne vje, kakuo uprašajo tele podpise, kakuo šfrutavajo nadužnost in dobro vjero ljudi. Kajšne maniere, kaj-šno tatiko, kajšne psihološke pritiske nucajo po družinah, da jim podpisujejo, tisti, ki jim podpisujejo? Al pravijo ljudem resnico, al pa jo obračajo takuo ku oni čjejo? Al so povjedal ljudem, kaj bojo nucali te podpise in kam jih pošjajo? So uprašanja, ki bo muo-ru kajšan nanje odgovorit. U Italiji, u deželi trajnosti, človek lahko djela, kar čje, sevjeda ob Spoštovanju leču, ki jih ima naša republika. Lahko se zbjerajo podpisi pruoti razporoki in za raz-poroko, pruoti splavu in za splav, pruoti «inquinamen-tu» in takuo naprej. Za tajšne reči so že zbje-rali podpise in jih bojo še za druge reči. Samuo, da tisti, ki poznajo leče, se dru-gač organizirajo. Ce začnemo jutre pobje-rat podpise, da bi začela sodna oblast, financa, karabi-nierji in policija preganjat tiste, ki utajijo njih zaslu-žak, da bi ne plačevali taks, dajateu, bomo napisali u časopise, bomo napravili ci-klostilat, bomo šli z mikrofonom po vaseh in bomo naznanjali: «Od telega dne do telega dne, od te ure do te ure, na tem sedežu, u teli an teli hiši se pobjerajo podpisi pruoti tistim, ki so lagali fisku (fisco)». Al so napravli takuo tisti u Grmeku, ki pobierajo podpise pruoti slovenskemu jeziku? Ne! Oni se požvižgajo na etiko in tudi na leče italijanske republike! Hodijo po hišah «prepričevat» ljudi, da jim podpišejo. Kajšne maniere nucajo za tuo prepričevanje, si lahko mislimo. Ne samuo lahko mislimo, tudi ljudje so nam povjedali, kakuo jih «prepričujejo», saj so že vi- čkrat nabiratelji podpisov naleteli na odpor, na kreganje. Najman, kar lahko napišemo, je tuo, da u «prepričevanju» nucajo psihološki pritisk. Tuole pa gre že pruoti leču italijanske republike, ki je dežela frajnosti. Čene drugega, gre pruoti leču policije, človek muora biti fraj, da podpiše ali ne podpiše, če želijo podpisat, naj gredo podpisat u hišo pobudnika te inicijative. Ne, oni se ne darže teh principov. Oni mislijo, da kadar nasade njeki klobuk na glavo, djelajo, kar čjejo in se lahko požvižgajo na leče naše republike. Slovenski jezik ni napra-vu obedne škode Italiji. Na-spruotno: je bogatija cjele Italije. Sam predsednik republike Sandro Pertini je predkratkem jau naši delegaciji, da muora Republika braniti Slovence v Italiji in jim rešiti use probleme. A tudi, če bi naš jezik dje-lu škodo Italiji, vam ne vje-rjemo, da ste začeli pobirat podpise, zatuo, ker ljubite Italijo, zavojo vašega patriotizma, ne, muora biti nekaj drugega. Pod vašo iniciativo se muora skrivat nekaj drugega. Ma kaj? Misliš in grun-taš, gruntaš in misliš, potlè lahko tudi zadeneš resnico. Vašemu patriotizmu ne vje-rjemo. Za bit dobar patriot muoraš zvestuo služit suda-ščino, ne ciganit Italije in pošteno plačevat davke. če kajšan ima licenco ( licenze ) za uozit z adnim konj am in z adnim uozam, u-preže po dva konja u dva voza, če prekupava stare cunje brez licence, če kupava in prodaja svečenike in hudiče brez ličence, če dobro zasluž in ne plač j a davkov, tajšnemu lahko rečejo «gospodarji», ki so nasprotniki našega jezika: «Mi vemo, ki djelaš. Mi vemo, da djelaš, kar bi ne smeu djelat, ma mi lahko zapremo no uoč, če nam ti njeki daš za Ion, če nardiš, kar ti ukuažemo. Sa vješ kuo je? Roka roko umije!». Če mu potlè dajo na varh še njeki za «benzi-no», pa muora buoh človek letat okuole, da jim pokaže svoje djelo. Ko mislimo tele reči, mislimo, da njesmo deleč od resnice. GRMEK Dežela je dala za ejeste 555 milijonov lir Posebni generalni sekretar dežele Furlanije-Julijske Krajine je pisu našemu ko-munu, da je dala region 555 milijonov lir za postrojitev komunskih ejest, takole razdeljenih: 1 ) Za ejesto iz Hlocja u Hostne in Pndlak 200 milijonov; 2) Za ejesto Hlocje-Pla-tac-Kanalac 225 milijnov; 3) Za ejesto iz Les do Gorenjega Grmeka 130 milijonov lir. Djelo bo šlo kmalu na ašto. Ljudje iz zainteresiranih vasi so sparjeli novico z velikim veseljem. SEUCE Predsednik Zveze slovenskih emigrantov Luciano Feletig je ratu tata U soboto 25. novembra je Mariucci Zabrieszach - žena predsednika Zveze slovenskih emigrantov, Luciana Feletiča, porodila u čedaj-skem špitalu pru lepo čiči-co, kateri so ji dali ime Fanika. Mami in očetu čestitajo pevski zbor Rečan, Zveza slo venskih emigrantov, Zveza beneških žen in Novi Matajur. Usi želimo mali Faniki pu-no zdravja in sreče u življenju, ki ga ima pred sabo. SREDNJE V Srednjem, v oštarij «Al Fogolar», gre pruot koncu tečaj C.I.A.S.E., organizan od Coldiretti. Na tečaj je paršlo puno mladih (an tuole je zlo važno) an druzih ljudi, ki že puno ljet redijo žvino an obdelujejo njive. Tečaj je biu zlo interesant tudi zavojo ljepega znanja in poznanja problematike tistih, ki so učil, na posebno vižo pa zavoj perita Dri, ki nje učiu samuo teorije, pač pa tudi dajau praktične uzgle-de u njekih štalah po naši dolini. Mislimo, da je ta tečaj pomagu poglobiti spoznanja naših kmetov, za kar se tiče kmetijstva an zoo-teknije, kar bo pomagalo nadaljevat tole aktivnost, na posebno vižo po naših dolinah, ki so zapuščene, ker ljudje, posebno te mladi, hodijo djelat po fabrikah, po aziendah dol po Laškem, kjer imajo šigurno plačjo, čeglih se muorajo puno trudit an pretarpjet puno težav, za jo zaslužit. Resnica je, da če se obdeluje zemjo, se ne šteje ur, se ne pozna sobote in nedjeje, pru takuo se njema ferji. Punokrat je zadost na majhana tuča za vederbat djelo od ejelega ljeta. Takuo buogi kumet njema obedne-ga zaslužka. Za zaključek, mi se tro-štamo da bojo še runali takale tečaje po naših dolinah, zak tisti, ki bojo hodili nanje, se navadijo te nove tehnike an Buah vje, da an dan se bo ovrednotilo naše kmetijstvo, naša zooteknija, s kajšno prednostjo lahko pomisli usak človek. DREKA Don Mario Laurenčič ima 70 let Njegovo življenje je posvetil Bogu in ljudstvu če bi uprašal dreške ljudi, kjer opravja božjo službo že od kar je biu posvečen za mašnika, kaj mislijo o gospodu Laurenčiču, bi vsi odgovorili: «Bog nam ga ohrani zdravega še puno in puno ljet!» čeprav jih ne kaže, ima gospod Mario Laurenčič 70 ljet. Rodiu se je na Vrhu (Spignon) u landarski fari 21. novembra 1908. Njega tata je biu Avguštin, mama pa Rosa Makorič. Dost sta se trudila, dost sta pregarala, da sta izšolala sina za duhovnika. Pre Mario je biu posvečen za mašnika 8. julija 1934. leta in avgusta istega ljeta je paršu za kaplana v Sv. štoblank, kjer je ostu tudi kot famoštar, punih 44 ljet u službi vjere in ljudstva. Dost ljudi se muora njemu zahvalit, če imajo penzion? Usakikrat, ko so u težavah, se obarnejo do njega in on jim je na razpolago ob usaki uri. Rešavu je njih težave, pomagu jim je u useh rečeh, če bi biu mogu, bi biu ustavu tudi smart. Vodiu je kantjerje za ejesta in se mu ni tragalo parjeti za lopato in «malan-drin». Tuku se je, da so ljudje dobili luč in vodovode. Branu je svojo skupnost pred propadam. Poskušal je oživeti našo kulturo in ko je imeu :še mlade ljudi do ma, je delal z njimi tudi teater, zatuo ni nič čudnega, da so ga imenovali beneški Slovenci za parvega predsednika Beneškega Gledališča. Ljubi svoj materni jezik, kakor ljubi poštenost, Boga in resnico. Brani naš jezik in našo kulturo danes tako uneto, kot pod fašizmom. Biu je zmjeraj veseu, kadar je mogeu ljudem pomagat in je tarpeu, kadar so tar-peli njegovi farani. Tarpeu je, kadar je začela karvaveti njegova fara zavojo emigracije. Ustanovil je list «Dom», z drugimi zavednimi duhovniki, da bi povezoval tiste, ki so po svetu z rojstno zemjo. Za njegov sedemdeseti rojstni dan so mu šli voščit komunski možje in dreška mladina. Zaželeli so mu dosti zdravja in dolgo življenje, da bi ostal med njimi še dolgo in dolgo let in tem voščilam se s celim srcem pridružuje tudi uredništvo Novega Matajurja. PETERNEL Smart mlade žene U sredo 22. novembra je umarla u čedajskem špitalu Maria Fon, udova Bucovaz. Imjela je samuo 39 ljet. Tudi nje mož je šu mlad s telega sveta, zavojo boljezni, ki jo je ušafu u belgijanskil. minierah. v-"\V Pogreb rajnke Marije je biu na Lesah u četartak 23. novembra. Sinu Ugu in usi žlahti naj gre naša tolažba. Podbonesec RUONAC Umaru je Valentin Blasutig U pande jak 27. novembra je umaru u čedajskem špitalu Valentin Blasutig. Star je biu 69 ljet. Njega pogreb je biu u Ruoncu u torak 28. novembra. Puno ljudi ga je spremljalo k zadnjem počitku. Ohranili ga bomo u ljepem spominu, družini in žlahti pa naj gre naša tolažba. PROSSENICCO PROSNID Un paese al limite della sopravvivenza Diviso in due parti da un paio di chilometri di strada, Prossenicco vede crescere le sue difficoltà a sopravvivere: da una parte il vecchio paese, dall’altra il villaggio delle baracche, che altro non può essere che una specie di dormitorio. I servizi essenziali, invece, si fermano là: l’autocorriera, l’ambulatorio, la scuola. La vitalità dell’antico ed interessante paese dell’alta Valle del Natisone, è compromessa da una situazione economica insostenibile, mentre dopo il terremoto si è aggravata la situazione dei servizi dentro il paese. Mentre è in via di riparazione la scuola (quest’anno ci sono solo sei bambini nelle cinque classi), si attende che la corriera raggiunga l’abitato e si chiede (la richiesta è sostenuta anche dal medico ) un ambulatorio con una sala d’attesa invece della «Roulotte». Sotto il profilo economico, solo un piano di grande portata per la rinascita della montagna potrà dare speranza ad un paese che nel dopoguerra ha perso il 75% della popolazione e che ha visto scendere a zero il proprio patrimonio zootecnico e dove un posto di lavoro pendolare è visto come un privilegio. SREDNJE Velik pogreb za Romildo Floreancig u Srednjem U nedeljo 26. novembra je biu par Sv. Pavle pogreb Romilde Floreancig poročene Qualizza, ki je po dugem tarplenju umarla en dan prej u čedajskem špitalu. Imjela je 66 ljet. Takuo velikega pogreba se je rjedko kada videlo u Srednjem. Veliko, rjes veliko število parjatelju, znancev in žlahte jo je spremljalo k zadnjemu počitku. Z možen Bepam sta puno garala po svjetu, posebno u Belgiji. Pred kratkem sta obnovila hišo, pru lepo hišo, da jih je malo takih par nas, pa zaharbtna smart jim ni pustila, da bi jo kupe uživala. Rajnko Romildo bomo ohranili u najlepšem spominu, možu in žlahti naj pomaga naša tolažljiva beseda. SOVODNJE Ljudje ne puomnijo, de u tarčmunski fari sta bla dva pogreba v enem dnevu. Tuo se je zgodilo 23. novembra lietos. Dne 21. novembra zjutraj je umarla na nagiin v videmskem špitalu Stefania Mar-tinig, (Klančarjova) iz če-plešišč, zelo nasrečna čičica, ki nie dokončala še 13 liet. Tisti dan zvečer je umaru na nagiin, zadet od sarčne kapi, Jellina Eugenio (Suolar ju) iz Jelin, star komaj 59 liet. 25. novembra pa je zmanjkala v čedajskem špitalu Golop Pierina (Polavkna) iz čeplešišč, stara 80 liet. Pogreb je bil 27. v čeplešiščah. Vsiem takuo težkuo prizadetim družinam naj gredo naše iskrene sožalje. OSGNETTO/OŠNJE Definitiva la chiusura del ponte sul Cosizza? Tempo fa, il Comune di San Leonardo ha provveduto a rendere definitiva, con una tabella, la chiusura al transito del ponticello sul Cosizza. Ora, gli abitanti di Osgnet-to si domandano se questa tabella non stia a significare che l’amministrazione comunale abbia deciso di lasciare da parte il problema del ponte in via definitiva. Indichiamo perciò all’amministrazione l’urgenza di prendere provvedimenti.