Zapiski Bogo Grafenauer Novejša literatura o Samu in njeni problemi Slovanska politična tvorba, ki smo jo od nedkaj navajeni imenovati Samova »država«, je že dolgo predmet precejšnjih sporov med zgodovi­ narji talko glede virov, s katerimi razpolagamo zanljo, kakor tudi glede njenega nastanka, obsega, značaja, etnične pripadnosti Sama samega itd., (poglavitna starejša literatura: Pala c k y ' FT., Ueber den Chronisten Fredegar und seine Nachrichten von Samo, Jahrbücher d. böhm. Museums f. Natur-Länderkunde, Geschichte, Kunst u. Literatur I, 1827, str. 387—413; isti, Geschichte von Böhmen I, 1844, str. 76—81; Goli J., Samo und die Karanitanfèchen Slawen, Mittei'l. d. Instit. f. Osten-. Geschitìhtsforsch. 11, 1890, str. 443—446; Kos F., Prvi nastop Slovencev v zgodovini, Izvestja Muzej. dr. za Kranj. 11, 1901, str. 122—130; isti, Gradivo za zgodovino Slovencev v sred. veku I, 1902, str. XXXVIII—XXXIX, št. 154, 161, 163 do 168; Nemec e k 0., Das Reich des Slawenfürsten Samo, Jahresbericht d. deutseh. Landes-Oberrealschule in Mähr. Ostrau 1906, str. I—XV; Novotny V., Ceské dëjiny I/l, 1912, str. 206— 226; Hauptmain-n L., Politische Umwälzungen unter den Slowenen vom Ende des sechsten Jahr­ hunderts bis zur Mitte des neunten, Mitteil. d. Instit. f. östenr. Geschichts­ forschung 36, 1915, str. 245—259; Mikkola J., Samo und sein Reich, Arch. f. slav. Phil. 42, 1928, str. 77—97; Kos M., K zgodovini kralja Sama in njegove dobe, Časop. za sloven, jezik, knjiž. in zgodov. 7, 1928, str. 194—197; isti, 0 bolgarskem knezu Alcioku in slovenskem knezu Valutai, Šišićev zbornik, 1929, str. 251—258; isti, K poročilom Pavla Diakona o Slovencih, Casop. za agodov. in narodop. 26, 1931, str. 213—215; isti, Zgodovina Slovencev od naselitve do reformacije, 1933, str. 52—53; isti, Conversio Bagoariorum et Caranitanoram, 1936, str. 22—24). Med drago svetovno vojno sta obravnavala ta stara vprašanja znova v krajših raizpravah N. Graicianskij (Slavjanskoe carstvo Samo, Istoričeskij žurnal 1943, št. 5—6, -str. 41—47; na razpolago mi je samo španski .prevod, ki nima opomb: El reino eslavo de Samo, La rivista de estudios eslavos 1/1, 1947, Mexico, str. 22—33) in G. Vernadsky (The Beginnings of the Czech State, Byzantion XVII, 1944 do 1945, str. 315—328; tudi to mi je na 'razpolago le v španskem prevodu: Los comienzos del estado Checo, La rivista de estudios eslavos 1/2, 1947, Mexico, str. 26—36), 1. 1949 pa se jih je lotil v Obsežnem delu Gerard Labuda (Pierwsze pahstwosïowiariskie. Panstvo Samona, 151 Poznan 1949, Ksiegarnia Akademicka. Biblioteka historyczna pod redakcja , Poznanskiego towarzystwa przyjacoï nauk IV. Str. 337 z dvema pril. zem­ ljevidoma). Vse tri publikacije, zlasti zadnja, načenjajo vrsto problemov o Samu nasploh in posebej tudi o razmerju alpskih Slovanov do politične tvorbe, ki ji je stal ma čelu, za katere smo menili, da jih je naše zgodo­ vinopisje (Haupt m an m L. in Kos M.) že uspešno rešilo. Labudovo delo, daleč najobsežnejše od vseh, ki so bila o Samu napisana, bi že ne glede na to okoliščino zaslužilo podrobnejšo oceno; spričo navedenega dejstva je pa rezultate vseh teh publikacij vsekakor treba kritično pre­ tresti. Povsem naravno ee vse tri publikacije med seboj razlikujejo po svo­ jem konceptu in namenu. G rac i an s k i j hoče kritično pretresti vsa Pradegarjeva poročila o Samu in v zvezi z njim. Vernadisky obrav­ nava predvsem razmerje med Slovani in Obri pred uporom ter razmerje med Slovani in Franki v Samovi dobi; obema avtorjema je skupno, da se spričo nemške propagandistične teorije o slovanski nedržavotvornosti (v času hitlerizma in druge svetovne vojne še poudarjene!) močno zavzemata za Samov slovanski izvor, sklicujoč se na poročilo Konverzije, da pa ne poznata novejše kritične 'literature o tem vprašanju (od H a up ttm a n n a dalje). Pač pa je Labuda, kakor priča uvodni pregled problema (str. 23 do 29) in zlasti izčrpen bibliografski pregled virov in literature (str. 1—23), v katerem manjka celo le malo med manj pomembnimi publikacijami o Samu, mnoge pa so celo le zelo od daleč povezane z njim:, pregledal da malega vso literaturo — vendar slovenske in hrvatske ni vedno pravilno razumel — ter načel ves problem prav od zaičetka, od virov. V prvi vrsti ga zanima problem nastanka Samove »države«, ki ga rešuje v vrsti prav po tem vprašanju povezanih, sicer pa v bistvu samostojnih razprav, zbra­ nih v njegovi knjigi. Sledeči kritični pretres je urejen seveda po obrav­ navani problematiki, ne pa po posameznih piscih. 1. Vprašanje virov o Samu m njihove samostojnosti je še posebej temeljnega pomena za razmerje Karantanoev do Sama. Med šestimi viri, v katerih se omenja Samo, štirje odpadejo kot sekundarni: Gesta Dagobert! (iz prve polovice 9. stoletja) in Aimonova Historia Francorum (iz začetka 11. stol.) se opira le na tkzv. Fredegarijevo Kroniko (iz sredine 7. stol.) ; Vita s. Virgilii (iz druge polovice 12. stoletja) in Auctairium Garstense (iz 13. stol.) na Konverzijo (871). Dočim pa sporoča tkzv. Fredegar, da je bil Samo trgovec, natione Francos, de pago Senonago, ga označuje Konverzija kot Slovana (quidam Scia vus). Prav zaradi tega je od P a • lackega dalje imela Konverzija velik pomen v dokazovanju Samovega slovanskega porekla, ne da bi bilo kritično preiskano razmerje sporočila o Samu v Konverziji do onega pri tkzv. Fredegarju. Ta problem je načel prvi Goli (n. n. m.), ki je na podlagi besednih vzporednic, ki slede pri Konverziji v istem zaporedju kakor pri Fredegarju, dokazoval, da je poročilo v Konverziji posneto po Fredegarju in za zgodovinsko prouče­ vanje brez vrednosti. Povsem sta mu pritegnila tudi Nameček (n. n. m.) in Novotny (n.d., str. 207, 215—216, 219), ki sta omejevala Samovo oblast le na del Češke. Sporočilo v Konverziji, da je bil Samo Slovan, je po mnenju te argumentacije tendenčno priferojevanje predloge, ki naj bi 162 krepilo salzburške pravice .do cerkvene vrhovne oblasti nad Karantaiici proti Metodovi slovanski cerkvi. Gol lo v,© argumentacije se je 1915 kritično dotaknil Haupt mann (n. n. m.). Dokazal je, da avtor Konver­ zije ni prav v ničemer zaradi saMnrrške tendence spreminjal Fredegar- jevega poročila o frankovskem razmerju do Sama, pri tem pa je že do^ mneval, da Fredegarjevega poročila samega ni poznal neposredno', marveč preko spisa Gesta Dagoberti ali kakega podobnega od Fredegarja odjvis- nega vira. Tudi originalno' poročilo o Samovem slovanskem izvoru v Konverziji ne more biti plod salzburške tendence: Temeljni težnji salz­ burške spomenice, da dokaže salzburške pravice do Karantanije, bi obratno mnogo bolj ustrezalo Fredegarjevo poročilo o Samovem frank o> v s k e m izvoru, saj bi se s tem povezava Karantancev s Franki pomaknila za preko 100 let nazaj, iz 8. v 7. stoletje. »Namen Konverzije bi torej zahteval vse prej, kakor da se Samo označi za Slovana. Če ga je salzburška spomenica kljub temu imenovala slovanskega plemena, je storila to gotovo v dobri veri, očitno zato, ker je v temnem spominu Karantancev živel kot Slovan« (H a up t mann, str. 249). Na tej podlagi domneva Haupt- m a .n n , da je vpletel avtor spomenice Sama v karantansko zgodovino prav zato, ker je po karantamskeni ljudskem izročilu izvedel o nekdanjem »karantanskem« knezu Samu. Prav to izročilo mu je dalo podlago, da je glede Samovega izvora — celo proti temeljni tendenci svojega dela — popravil Fredegarja: »Kajti da bi si Slovenci postavili za vladarja Franka, se je zdelo Salzburžanu vendarle preveč neverjetno. Raje je zaupal ljud­ skemu izročilu in dodal zato kakor.v popravek Samovemu imenu sicer pač odvečno, ker samo po sebi u m e v n o v (podčrtal B. G.) pripombo: ,Slovan'« (Hauptmann 249). Podrobneiiši pretres Konver­ zije glede načina izražanja v podobnih zvezah docela potrjuje H a up t- m a n n o v o argumentacijo. Na preko 20 mestih, na katerih navaja v podobnih zvezah bavarske, karantanske in frankovske vladarje, z izjemo Sama le še na enem samem mestu označuje njihovo etnično pri­ padnost. Prav v tem primeru gre pa za položaj, ki ni bil isam po sebi umeven, namreč za zamenjavo domačih karantanskih knezov s' frankov- skimi grofi (Post istos vero duces Bagoarii coeperunt praediotam terrain dato regum habere in comitatum, nomine Helmwinus, Aibgarius et Pabo. ' Konverzija 10, ed. Kos, str. 135). Omemba, da je bil Samo Slovan, je torej v izražanju avtorja Konverzije tako nenavadna, da je bila gotovo izzvana z nekim posebnim motivom. Razlaga, ki jo podaja H a u p t m a n n, je v zvezi s tem pač edina mogoča. Hauptmannovemu utemeljevanju je pritegnil tudi M. Kos (Conversio, str. 23), »da govori prav način, kako predstavlja Konverzija »Slovana« Sama kot kneza Karantancev, proti tendencioznosti tega mesta in da imamo v poročilu o karantanskem knezu Samu, po rodu Slovanu, iskati karantansko narodno tradicijo, ki je imela Sama, o katerem vemo, da je vladal tudi nad kar antan sikimi Slovani, v dobrem spominu kot osvo­ boditelja izpod obrskega jarma. Avtor Konverzije kombinira narodno izro­ čilo Karantancev s Fredegarjem«. Poleg tega 'kaže Kos s podrobnejšo analizo (str. 24), da so prav Gesta Dagoberti tesneje povezana s Konverzijo kakor Fredegar sam. 153 L Ne glede na te irezultate smatra Gracianskij poročilo y Kon­ verziji za povsem samostojno (str. 29); Ve rnad.sk y, ki pozna od vseh naštetih razprav le G o 11 o v o. neopravičeno omalovažuje vzporednice v besedišču, ki jih je dokazal Goli (in Kos izpopolnil), ter meni, da je avtor Konverzije mogel uporalbiti Fredegarja le pri ureditvi lastne zgodbe, za katero »je poglavitni vir morala »iti neka lokalna tradicija«. V jedru sta po njegovem obe poročili med seboj neodvisni (str. 31—32). Glede na ti dve razpravi se je Labuda vsekakor moral podrobneje dotakniti vprašanja. Najprej poroča o dosedanji obravnavi piroiblema (str. 30—38), nato obravnava razmerje Gesta Dagoberti do Fredegarja (str. 38—42), končno pa preide na razmerje Konverzije do dbeh virov (str. 43—48). Ob tem s podrobno analizo potrdi Kosov sklep, da' je avtor Konverzije poznal Sama po Gesta Dagoberti, dopolni ga pa še z novim, da Fredegarja ni poznal. Edini izraz, fei veže poročilo Konverzije s Fre- degarjevim poročilom mimo zveze preko Gesta Dagoberti, je namreč vzporednica homo nom en Samo — Samo nomine. Labuda jo zavrača kot presplošno frazo. Analiza Konverzije kaže, da ima pri tem prav: Tako -izražanje je avtorju Konverzije tudi sicer zelo priMijubljeno (c. 1: nomine Theoto, c.4: Samo nomine, Boruth nomine, nomine Caeathis, nomine Макичашшп itd.) in zato (brez pomena. Ne morem pa pritegniti Labudove mu mnenju, da toi avtor Kon- verzije vsekakor predstavil Sama kot Franka, če bi vedel za tako poročilo, in da je podatek o Samovem slovanskem izvoru njegova lastna kombi­ nacija iz dejstva, da je vladal Slovanom, ki jo je dodal povzetku po Gesta Dagoberti (tu se o Samovem poreklu ne pove ničesar). Nenavadnost označbe quidam Scia vus v njegovih ustih me sili k sodbi, da je mi dostavil kar brez vzroka, da je torej vedel, da ga nekateri nima ji o za Slovana. Za odpor proti temu mnenju mu samo Gesta Dagoberti, ki govore le o tem, da 'je Samo vladal Slovanom, kot vir niso zadoščala. Prav tako je neupravičena sodba, da bi mogel avtor Konverzije do­ mnevati, da gre pri Samovih podložnikih prav za Karantance, že po izražanju Gesta Dagoberti »Sciavi cognomento Winidi«, ter le na tej podlagi pritegniti sporočilo o Samu v svoj spis. Ze Kos M. (K zgodovini kralja Sama..., str. 195) je proti podobni argumentaciji Mik kol e (n. n. m., a v drugačni zvezi) "ugotovil, da se v 9. stoletju uporablja ta izraz (Uuinades, a poleg Sclauui v istem tekstu) za Slovence le enkrat (listina iz 832, Kos F.,' Gradivo II, 110), pred item pa tudi le enkrat — pri Fredegarju. Fredegair pa uporablja isto ime tudi za češke in moravske Slovane. Uporaba istega imena v 9. stoletju za Moravče (Annales Berti- niami k 1.861: Carolom annus... cum Rasticio Winidorum reguio foederatur, Kos F., Gradivo II, 177) in v sestavljenkah za Čehe (Beu- Winides, Cichu-Wiindones, Beuwinitha, gl. N lederle L., Slovanske sta- rožitnosti II/2, str. 355, v pomenu Slovani iz dežele Bojev, češki Slovani) dokazuje, da je bilo ime Winidi v tem času enako kakor v Fredegarjevi dobi vsaj v učenih ustih še vedno splošno ime za Slovane, ne pa še posebno za Slovence in del polabskih Slovanov. Še posebej nas v tem potrjuje spet Konverzija, ki za Slovence uporablja (enako tudi drugi viri te dobe, gl. K o s F.., Gradivo H, Tegister pod gesli Slovenci, 154 Karantanija, Kranjsko in Slovani) izključno le nazive Sciavi, Quaran­ tini, Carantani (glede razvoja imena Wiiiidi za Slovence gl. tudi Ra-' movš F., Koroški zbornik, 1946, str. 282—283 in Kratka zgodovina slovenskega jezika I, 1936, str. 4—б). Izražanje Gesta Dagoberti torej piscu 9. stoletja brez vsakega drugega opozorila nikakor še mi moglo zbuditi suma, da gre prav za Kairantamce. Tako vzpodbuda k enačenju Winidi-Quarantani kakor tudi opora za trditev, da je bil Samo Slovan, je po vsem tem morala priti piscu Kon­ verzije od drugod, pač iz karantanske ustne tradicije o Samu kot karan- tanskem knezu — za te pa je avtor Konverzije dobro vedel, da so bili do 820 Slovani. Labudova genealogija virov, ki pri Konverziji izključuje vsak vpliv fcarainitansfke tradicije (str. 50), je torej pogrešna. Sicer v skromni meri, a vendar predstavlja tudi Konverzij>a primarni vir za Saimovo dobo. Spričo dejstva, da smatra tkzv. Fredegarjevo Kroniko za edini pri­ marni vir o Samu, mu je L a madmodum haec factum fuisset aeveotum, amino in quo explleituim est in ordene debelo referam et scrilbere mon selebo, domec de his et alies optata, si permiserit Deus, perficiam, uius libelli cpnta "mihi ex veretate cogneta imseram. ed. Krusoh, str. 162). V tem primeru je sevada skoraj dve desetletji (od okr. 642 dalje) zbiral gradivo za svoje delo. Seveda pa (bo potreben, preden ho ta teorija dokončno in trdno stala, ponoven podroben pretres vse tkzv. Fredegarjeve Kronike, ki bo šele mogel pokazati, ali se dajo vsi odmevi različnih sodb o istih dogodkih in osebah, ki sta jih dokazala Schnürer in Kruse h tudi za razdobje od 613 do 642/3 razložiti z vplivam manjših pisanih virov, omenjenih v uvodu k IV. knjigi (temporamr gesta, que undique scripta potui reperire ... acta regum et bela1 gentium quae gesseirunit, legendo..., ed. Krusch, str. 123) in s časovno razdaljo med zbiranjem gradiva in avtorjevim prvotnim zapisovanjem spominov ter pisan jem kronike, v kateri se je avtorjevo stališče pod vplivom zunanjih_ okoliščin (zveza z avsfamijiskiimi krogi!) že spremenilo. Potrebo takega podrobnega pretresa in njegov pomen za dokončne sodbe o delu in njegovem nastanku je treba podčrtati toliko bolj, ker Labuda njegov pomen načelno omalovažuje in zavrača ter trdi, da se da rešiti problem tkzv. Fredegarjeve Kronike les pravikio intei-pretacijo uvoda v IV. knjigo (str. 62 op. 52, str. 64 op. 61, str. 70 op,. 77a, str. 73—74 op. 85a), glede katere je prispeval v resnici nekaj razjasnitev. 157 L Ker je v bistvu vse, fcair vemo o Samu, povedano res le v tkzv. Fre- degarjevi Kroniki, imajo ti kritični pretresi velik pomen tudi za zgodo­ vino Samove »države«. Odstavki v zvezd s Samom (IV. 48, 58, 68, 72, 74, 75, 77, 87) spadajo vsi v irati del kronike, M jo je verjetno napisal njen pravi avtor okr. 1. 660. Laib uda upravičeno «poudarja (str. 88—91), da z novimi ugotovitvami o nastanku kronike odpadejo vse težave glede napovedi, da je Samo vladal Slovanom 35 let, ob opisu slovanskega upora proti Obrani, ki se navaja k 1. 623, zairadi katerih je Krusch mislil, da rje to poglavje v celoti dostavek Avstrazij-ca, S ch n ü r e r pa puščal nerešeno vprašanje, aid je glede let Samovega vladanja pozneij;a- dopolnjemo ali pa da spada začetek slovanskega upora že v prvo deset­ letje- 7. stoletja. Proti S c h n ü r e r j u, ki se ije pri tej drugi domnevi skliceval ma splošno kronološko negotovost avtorja kronike glede ino­ zemskih dogodkov, je pokazal že Haupt mann, da velja to le za kompleks lamgobardske zgodovine, kjer se ta opisuje v sklenjenih odstav­ kih. Upravičeno je dokazoval (Labuda ga v zvezi s tem me upošteva), da (kronološka negotovost langotardske zgodovine ne prizadene odstavkov o Samu, da torej moremo verjeti podatku o 'času slovanskega upora (n. n. m.); poselbej ije treiba podčrtati, da vesti o Samu niso nanizane v sklemjenem odstavku, marveč so vključene v domialčo firainkoveko' zgodovino po posameznih letih, kar je povsem razumljivo, ker je bila Samova »država« neposreden frankovski sosed in že od zialčetka s Franki v stikih, najprej trgovskih, kasneje pa v vojni z njimi. Spričo vsega tega v viru nimamo nobene konkretne podlage za dvom o njegovih kronoloških po­ datkih ali za prestavijami je slovanskega upora v starejšo dobo (Schnü­ ren-), seveda pa tudi ne v mlajšo (S t a no j e vie S., v čas po> 626: Vizamtija i Snbi'II, 1906, str. 185: v sredo 7. stol.: O južnim Slavenima u VI, VII in Vili veku, Glas Srbske kr. akademije 80, 1909, str. 135; enako po 1. 626 B a r a d a M. : Barada - Katic - Šidak, Hrvatska povijest, 19432, str. 17), kar je še mamij verjetno že zato, ker segato maljimlajše vesti tkzv. Fredegarjeve Kronike le do 1. 659. Prav značaj poročil o Samu in njihova razporeditev pa tudi onemogočata Labudove domneve, da ijih 'je avtor 'kronike izvedel delmo prelko Lamgolbardov (torej po ogrommem ovinku od Češke preiko severne Italije v pokraj imo ob zgornji Saoni, n. d., str. 92). Pisec mam je o Samu sporočil pač domače frankovske govorice in vesti. Ne da bi morali dvomiti o kronologiji in glavnih podat­ kih, pa vendar kaže v podrobnostih poročilo na več mestih tako fran- kovsko tendenco (IV 68: opravičevanja poraza avstrazijiske vojisfce', oznaičba Slovanov z 'besedami urti habit gentil etas et superbia pravorum) in poteze ljudskega pripovedovanja (IV 48: razlaga slovanskega upoira, 68: razgovori Sicharija s Samom). 2. Posebej za nas je med zgodovinskimi problemi, ki jih načenja L a b u d a, marj važnejše vprašanj e oibsega Samove države. G T a c i a m s k i j in Vernadsky v tem pogledu ne spreminjata rezultatov, ki so se znova ustalili od H a u p t m a n n o v e g a razpravljanja o razmerju Slo­ vencev do Sama dalje. Pač pa Labuda obnavlja Gollovo skepso glede tega, da bi tudi Karantanija spadala v okvir Samove »države« (str. 49—51, 132—136, 280; o tem je razpravljali tudi posebej v razpravi 158 Paitfili Slovane korutanštd k riši Samovë, CČH 48/49, 1949, str. 1—13, ki mi pa ni dosegi ji va). Lat) uda se pri tem opira le na svojo zgrešeno tekstno 'kritiko o razmerju Konverzije do Fredegarja. Na te njegove argu­ mente sem odgovorili že zgoraj. Podčrtati pa je treba, da 'to ni edini dokaz za povezavo Karantanije s Samom (ik sledeči argumentaoiijd gl. H a up tim an n n. n. m.)! K 1. 629 poroča Predegar o prošnji'ljudstev, ski žive ob meji Obrov in Slovanov« do irankovsfeega kralja Dagoiberta, »naj bi šel srečno za njihov hrbet ter podvrgel svojemu gospostvu Obre in Slovane in ostala poganska ljudstva do bizantinske diržave« (IV 58). Tudi če nočemo povezovati tega dogodka z napadom Karantancev proti Bavarcem med leti öfter. 626—629 (Pauli Diaconi Historia Langobairdoirum IV 39; o kronologiji Kos M., K poročilom Pavla Diakona..., str. 214 do 215), sledeči razvoj jasno kaže na pripadnost Karantanije k Samovi »državi«. V čas okir. 630 namireč spada tudi poskus sv. Amanda, da bi širil krščanstvo med Slovani j n ž n o od Donave, torej med Karantanci (Kos F., Gradivo I, 162). To akcijo je treba zvezaM že z Dagobertovimi pripravami na obsežno vojno proti slovanskim plemenom, združenim pod Samom, iki se j© sprožila 1. 631. V tel j vojni so namreč s Franki sodelovali tudi Langolbardi : Dagobertus superveter iubet de universum regnum Austrasioram cantra Samcnem et Winidiis movere exeroitum; ulbi trebus turmis falange super Wenedus exercitus ingreditur; etiam et Longobardi solucione Dagobert idemque osteleter in Selavos perrixerunt (Fredegar IV 68). Ta način izražanja kaže, da so Langobardi nastopali v tem iboju kot posebna enota, ne pa ile kot pomoč eni med arvstrazijiskimi vojskami, kakor je dopuščal Goli. Udeležba Langobardov v vojski pa dokazuje, da je Saimoiva oblast segala v tem času že do langobardskih meja. Na kako šibkih nogah stoji v tem pogledu Labudova kritika Haupt m an­ no vih dokazov, najlbolje pokaže njegova konstrukcija glede smeri langoibardskega pohoda, čigar 'resničnost priznava (str. 279): udarili naj bi namreč v Moravsko, 'kjer domneva Laibuda središče Samove države (str. 280) ! Toda Ikje so -mogli preiti preko 300 tem v zračni črti dolgo razdaljo od Fuirlanije do Moravske? Od nje jih ije dolila Karantanija, ki so ji v spopadu okr. 625 mogli iztrgati le majhen oibrobni okoliš, ali Obri, ki ijiih Langobardi, kolikor vemo iz virov, nikdar niso izzivali v boj. Konstrukcija je torej nemogoča zaradi svojega nasprotja s poMtičnogeo- grafisteim položajem one dobe. Vsekakor stoji,'da je bua langoibarskemu udarcu izpostavi j ena edimole Karantanija; 'če pa so iz Udarcem proti Karantaniji vstopili Langobardi obenem že v Iboj proti Samu, potem ni mogoče več dvomiti o mijeni pripadnosti v široko islovanisko .plemensko zvezo pod Samovim vodstvom. Prav to pripadnost Karantanije pa dokazuje še tudi Plredegarjevo poročilo o Bolgarih, ki so jdh Obri okr. 630 izgnali iz Panonije in so se zatekli na Bavarsko, ko pa so jih tam razen 700 vse poklali, pa v »slovansko marko« (in unarcam Winedorum), ki ji je vladal knez Valuk (IV 72; Krnsch in Schnür er sta vezala to sporočilo z bolgarsko tradicijo o razselitvi z ozemlja nad ornim morjem v drugi polovici 7. stoletja — gl. Nioephori Opuisoula historica, ed. de Boor, 1880, str. 33—34 — in ga zato pogrešno datirala v čas po 641 ; gre pa očitno za notranje reperkusije pri Obrih, povzročene po neuspelem obleganju40ari- m grada in sledečem krušen ju njihove sile, čemur bolje ustreza tudi pripove­ dovanje 'kronike vseh teh dogodkov k »devetemu letu Dagobertovega kra- ijevanja«, t. j. k 1. 631). Po »zelo -mnogih letih« prebivanja v tej .pokrajini so Bolgari ofcr. 663 odšli v Italijo (Pauli Diaconi Historia Langöbardorurn V 29). Slovanska pokrajina na poti od Bavarcev v Italijo more taiti le Karantanija. Okoliščine in opis potovanja dokazujejo, da je bila ta pokra­ jina meodvisina od Obrov, Bavarcev in Langotoardov. Fevdalni izrazi »marcaz in »dux« pa kažejo v primeri š Samovim naslovom pni Eredegarju — »тех« — da to v Fredegarjevih očeh vendarle ni Ma samostojna politična enota Edina rešitev te uganke je le še Samova »država«, ki ji je torej pripadala tudi Karantanija v tem času. Ze Kos M. (K zgodovini kralja Sama str. 194—197) pa je zavrnil Mdkikolo in drage avtorje, ki bi radi prenašali v Karantanije središče Samove »države«. K telj argu­ mentaciji La-buda ni dodali ničesar novega. • Okrog i. 630 je bila torej Karantanija že gotovo v sklopu slovanske plemenske zveze pod Samovim vodstvom. Na vprašanje, kdaj pride v njen sklop, se ne da odgovoriti s popolno gotovostjo. Problem je zvezan z dvema poročiloma Pavla Diakona iz zgodovine fcaramtanskih Slovencev, ki ju je •datiral; M. Kos. Po 1. 623 in pred okoli 626 so napadli Fuirlani Karan- tanee, zavzeli »okraj Slovencev, ki se Žulja imenuje, do kraja, ki se mu pravi Metanje« (Pauli Diaconi Historia Langobardwum IV 38; Kos M., K poTOoilom..., str. 213-214), med leti ofcr. 626 - ofcr. 629 pa so Karan- -tanci sami napadli Bavarce v okolici starega Agunta (pri Lienzu) in jih premagali (IV 39, Kos M., n. m. m., isti. 214-215). Drugi dogodek spada" pač nedvomno že v čas, ko je bila Karantanija že del Samove slovanske plemenske izveze - na to ne kaže le slovanska napadalnost, marveč tudi prošnja slovanskih sosedov do Dagoberta za pomoč proti slovanskim napadalcem iz 1. 629. V zvezo s Samom pa postavljam že tudi langobardski vpad v Karantanije. Neverjetno se mi namreč zdi, da bi Fuirlani, ki so šele v najibffiji preteklosti (okr. 1. 611) doživeli uničujoč obrski napad, napadali obrsko področje v času, ko so bili Obri med 623 m 626 se na vrhuncu svoje moči in prav v tem času na vzhodu zaradi mira z Bizantinci miso imeli opravka, pač pa so se njihove sile zaradi slovanskega upora mudile na zahodu. Verjetneje je, da so poskusili izrabiti. tola položaj Slovanov ko so se ti uprli Obrom in imeli na svojih vzhodnih mejah dovolj opravka z njimi. To ibi torej kazalo, da so se Karantanci že v prvem času slovanskega upora pridružili češkim in moravskim Slovanom v njihovem ' boiu proti Obrom. Za to govori tudi Fredegarjeva Kronika: Pozna namreč le en sam slovanski upor proti Obrom in ne glede na to da je bilo središče nove slovanske plemenske zveze na severa, mu WinAne pome­ nijo morda le severnih Slovanov, marveč vse Slovane do polabsfcih Srbov, ki jih navaja s posebnim imenom. ___ Glede ostalega obsega Samove »države« Labudove obsežno 'raz­ pravljanje (str 124—147) o tem vprašanju ne prihaja do nobenih novih rezultatov ali gledišč in dokazov. Zabeležiti pa je treba, da G racian- skii in Vernadsky razlagata RadiuMoivo prijateljsko zvezo s hlovam, sklenjeno v času Radulfovega upora, kot vkljiučenlje Turingije v slovansko plemensko zvezo. Po mojem razumevanju nudi Fr°arjwo besedilo 160 - I (IV 87: amici'cias cum WinLdis firmans, ceterasque gentes, quas vicdnas habebat, cultum amiciciae öblegabat) preslabo podlago za tako daljno­ sežne sklepe. Pač pa poskuša Labuda v zvezi s temi vprašanji dokazati, da je bilo središče slovanske plemenske zveze na Moravskom, ne pa na Češkem, kakor se običajno misli. Dokazi, iki jih navaja v korist svoje moravske teorije, me ne morejo zadovoljiti: Podpira jo namreč z arheološkimi sle­ dovi na eni strani Langoibaidov, na drugi kesathelyske kulture (str. 139 do 147), opirajoč te paralele na sporočilo Pavla Diakona, da so Lango- bardi 1. 568 Panionijo izročili Obrem (gl. tudi str. 174), in na Fredegairjevo, da je Saimova »država« zrasla iz upoira proti Obrani. Edina pokrajina, ki so jo severno od Donave izročili Langobamdi Obrom, je (пшпгес po njegovem porečje Morave. Teorija pa boleha na več mestih. Videli smo že, da slovanska plemenska zveza pod Samovim vodstvom ni omejena na ozemlje severno od Donave. Dalje, severno od Donave niso Langoibairdi izročali Obrom ničesar, kajti po Beningerjevih ugotovitvah so vsi njihovi tamošnji arheološki sledovi starejši od 1. 546, mlajši so le južno od te reke. Od langobardske preselitve v Panonijo 1. 546 ozemlje severno^ od Donave povsem zajamejo Slovani, od Langcbairdov neodvisni. Obrska oblast se ni omejila le na ozemlje, ki so jim ga izročili Langoibairdi, marveč se je vzporedno z 'razširjanjem Slovanov širila v Vzhodne Alpe in na zahodni Balkan, ki nista lbiia nikdar langobardsika, vsaj okr. 1. 600, glavno poizornost problemu nastanka Sam ove »države«. Temu vprašanju je posvečen osrednji del njegove publikacije (str. 148—295). Tudi G r a c i ans k i j (str. 24—27) in Vermadsky (str. 26—31) sta posvetila posebno pažnjo temu vpra­ šanju. Ugotoviti pa je treba, da nihče od vseh teh avtorjev ni poskusil najti rešitve tam, kjer so najtehtnejši odgovori: v razvoju notranjega razmerja med Obri in Slovani na podlagi slovanskega gospodarskega in družbenega napredovanja v dobi po naselitvi. Gr a ci an ski j in V e r n a d s k y se zadovoljujeta s tem, da z uspehom 'kritično pretresata zlasti Fredegarjevo poročilo o obrsko-slovanskem razmerju in poskušata izločiti njegove posamezne bajeslovne momente. Pri tem sta se, žal, pre­ malo oprla na (bizantinske vire, preveč pa zaupala poročilu Notkerja Bal- bula o obrskem ringu in zato njuna, kritika ni povsod uspela. Vsekakor pa je taka analiza preveč statična^ da ibi nam pojasnila slovanski upor in nastanek islovamislke plemenske zveze pod Samom. Lia brida pa je obratno v poglavje o razmerju med Obri in Slovani (str. 148—193), s ka­ terim uvaja razpravljanje o nastanku Samove »države«, pritegnil marsikaj, kar is Samom nima sploh nobene zveze (obrski prihod v Srednje Podo- цалгје in balkanske vojne, < str. 148—174, 176—179) ali le zelo slalbo (raz­ merje med Obri in Bizaincam za Herakleja, str. 187—193), pri čemer poleg tega ni dosegel nohenih bistvenih novih rezultatov v primeri s starejšo literaturo. Nekaterih vprašan1} v zvezi s tem njegovim razpravljanjem (zlasti v zvezi z Mauirifcijevo vojno proti Slovanom im Obrom konec 6. stol.) se dotikam v svoji (razpravi o Nekaj vprašanjih iz dobe naseljevanja južnih Slovanov v item letniku Zgodovinskega časopisa, kjer poskušam • poiskati tudi široki obrsfco-slovamskl družbeno-gospodareki okvir, v katerem je nastala slovanska plemenska zveza pod Samoviim vodstvom, ter se s tega stališča dotikam tudi zadevnih pripomib Građanske g a in V e r n a d s k e g a. Prav to marjvaižnejšo stran problema je Labuda v svojem razpravljanju vse preveč zanemaril (str. 175—176, 179—187). Fre- degarju poklanja v mnogem preveč vere, delno ga tudi pogrešno razlaga (str. 321—332), Duljebe, o katerih poroča ruski letopisec, neupravičeno lokalizira v pagus Dudleipa pri Lipmici, zlasti pa je do kraja pogrešna uporaba rižanskega placita iz 1. 804, ki nam kaže konflikt frankov- skegai fevdalnega prava z ibi z antin ski m v Istri, za osvetljevanje obrsko-slovanskegamaizmerja. Že v tem poglavjuprihaja do(izraza Labu­ dova temeljna teorija o nastanku Samove »države«, da imamo pi njej opravka v prvi vrsti z vplivi zunanje politike, pri čemer se tu dotika po­ sebej Biaamtincev, ki da so hoteli z zfbuditvijo slovanskega upora v obrskem zaledju olajšati svoj položaj na Balkanskem polotoku v času Heraklejeve vojne s Perzijci. To prolblemaitiko obdeluje še podrobneje v poglavju o naselitvi Hrvatov in Srbov na Balkan (str. 194—262). Podmeno o povezavi tkzv. druge »hrvatske« selitve na Balkan s slovanskim uporom pod Samom sem nakazal pred leti tudi sam (gl. B. Graf enauer, Država karantamskih Slovencev, 162 Koroški abonnit, str. 92-93). Vendar pa menim, da je •vprašanje se močno odprto in da zahteva zelo kritične preiskave. Labuda v bistvu vprašanja ni premaknil naprej. V glavnem obnavlja le z nekaterimi modifikacijami gledanje Grota in Florimskega na poročilo Konstantina Porfiro- geneta o naselitvi Hrvatov in Srbov, jugoslovansko literatom, proti kateri mnogo polemizira, pa je na imnogih mestih slalbo razumel. Le tako sa morem razlagati, da n. pr. Haupt m annovo argumentacijo o Beli Hrvatski odpravi s sodbo, da je identična z N iederlej evo, m nato polemizira le s to zastarelo, ne pa s Haupfanainnoivo, ki jé bistveno dopol­ njena (str 208). Takih primerov v tem oddelku ni malo. V glavnem morem ugotoviti, da je njegovo statiate do poročila Konstantina Porfirogenete popolnoma nekritično, da s Komstantiuovo »verodostojnostjo« (str. 239, 241 252) odklanja rezultate, ki jih je tekstna kritika doslej že dosegla tako glede druge iselitve Slovanov na Balkan, kakor tudi glede Bele Hrvatske. Spričo te v nmogočem izgrešene ocene virov je skoraj v celoti zgrešeno nje­ govo podrobno razpravljanje o teh problemih, ki se suče v glavnem, kakor lem že omenil, na starih podlagah in v črti starih tez. Labudove argumentacije se (bom imel v marsičem še priliko dotakniti podrobneje v posebni razpravi, ki je posvečena kritičnemu pretresu poročila Konstantina Porfiroganeta o naselitvi Hrvatov in problematiki te naselitve, tu,naj le na nekaj primerih pokažem problematičnost njegovih izvajanj. Po njegovem mnenju malj ibi bil Balkanski polotok poseljen od dveh slovanskih valov: iz vlaške baze z vzhodnozalkarpatskim zaledjem ozemlje vzhodno od srbske Morave. Makedonija in Grčija, za zahodnejsa področja (Istro Karantanijo, Dalmacijo in Srbijo po njegovem naštevasiju) pa naj bi predstavljala bazo slovanske naselitve severna Morava z zaledjem Labe, Odre in Visto, torej področje zahodnih Slovanov (str. 218—223). Za izobli­ kovanje poznejše mote južnih Slovanov, tako meni, pa ne pomena nitkake razlike ali so prišli ti Slovani s severa okr. 600 ali šele nefcaij desetletuj poaneje. Res domneva, da je (bil prvi padec Dalmacije le - ali vsaj pre­ težno - posledica pritiska pravih Obrov. Proti Hauptni annu, ki razume (v skladu s poročilom o padcu Salone v De admin, imp. c. 29) pod >0bri« Obre in Slovane, namreč trdi, da so prišli Slovani v to poročalo pomotoma, na podlagi dubravniške tradicije, da so Slovaini pred 500 leti (t. j. 948/9—500—448/9) razbili Salono (Labuda str. 23o, 23b). Da Di rešil verodostojnost v šlkriatu rojenega pisca, ki v 30. pogl. De adm. imp. govori le o obrskem zavzetju Salone, Slovane pa glede šele v Hrvatih m Srbih, poskuša Labuda rehabilitirati celo — to dubrovniško tradicijo, ki po'vsej priliki postavlja obrski napad v čas hunskih napadov, ker obo­ jega ne loči (Bury J. B., The Treatis De administrando imperio, Byzant. Zeitschr 15, 1906, Str. 556) ! Razlaga jo s tem, da so v Dalmaciji v tem ča^u računali po Dioklecianovi eri, 'ki se začne 1. 284. Konstantin naj bi dobil v poročilu pravilno letnico po tej eri (349), ker pa ni vedel, da gre za Dioklecianovo ero, je kratko malo zapisal »pred 600 leti« (oOO naj bi bila namreč pisarska napaka q>' namesto'pravilnega y). Tako pride Labuda do nove letnice o padcu Salone: 349 + 284 = 632 - 3. Mesto naj bi torej padlo dvakrat, prvič so ga zavzeli Obri okr. 614, drugič Hrvati 632/3 (La­ buda, str. 256—259). Poleg neverjetnosti, da bi Konstantin mirno verjel, 168 da so že sredi 4. stoletja padale rimske pokrajine olb Sredozemlju v obrske in celo slovanske roke, tudi sicer stoji teorija na pesku: Dioiklecianova era je specifična egipčanska era in je 'bila le tam v uporabi (drugje že zaradi svojega začetka na 29. avg. 284 = 1. That 285 ,ni prišla v poštev; glej G T otežen d H., Zeitrechnung des deutschen Mittelaüters I, 1891, sub voce Anni Diocletiani), ma diailmiaitinisikih datiranih spomenikih je ne zasle­ dimo nikdar; Salona je po soglasnem pričevanju arheologije in pisanih virov propadla okr. 614 dokončno>, ne le začasno; Mor pozna razdejanje njenih sarkofagov, o item ne more niti malo dvomiti (gl. N o d i 1 o N., Historija srednjeg vijeka 3, 1905, str. 309—314; Bulic F., Sull' anno della distruzione di Salona, BuTletino di archeologia e storia Dialmaita 29, 1906, str. 268—304; T om aš i ć V., Ancora una volta sull'anno della distruzione di Salona, prav tam 33, 1910, str. 136—140). Domneva, da so Slovani iz 'romunske baze pritiskali na Dalmacijo- le v velikih napadih 548 in 551 ter da so 1. 614 zavzeli Dalmacijo predvsem Obri, je mogoča le, če si zatisnemo oči pred (tako neposrednimi viri, kakor je pismo Gregorja Velikega iz 1. 600 salonskemu nadškofu Maxinru (Et quidem de Scia- v o r u m genite, quae vobis valde imminet, et aifligor vehementer et con­ turbar, Si sic F., Priručnik izvora hrvatske istorijie I/l, 1914, str. 174). Dalmacija torej ni bila do okr. 626/27 v razliko od ozemlja med Savo in Dravo (kamor prestavlja Labuda iz Karantanije Valuikovo kneževino!) obraka (str. 260—261), marveč vsekakor že slovanska z redkimi obrskimi postojankami in še dovolj močnimi ostanki staroselcev v mestih Ob morju, pa tudi po goratem isvetu v notranjosti. Izključeno je dalj© prav za 1. 622 do 627, da ibi Bizantinci izzvali pohod Hrvatov proti jugu, kakor domneva L a'buda zgolj na podlagi itendenčnega in zato neuporaibnega poročila v De aidm. limp. c. 31 (Labud>a str. 258—259), ker so se Bizantinci prav v tem času močno trudili za mir z Obri in niso imeli zaradi naporov na svojem vzhodnem bojišču proti Perzijcem interesa, da vzbude burjo še na obrski stranic Končno .je tudi celotna Labudova konstrukcija o poselitvi Bal­ kana iz dveh središč zgrešena. Njen temelj je namreč podmena o povsem enotnem praslovanskem jeziku, ki da se je .razdelil v dialekte šele po razselitvi (str. 200—203). Proti takemu gledanju je nastopal že Jagić V. (Ein Kapitel aus der Geschichte der südslavischen Sprachen, Arch. f. slav. Phil. 17, 1895, str. 47—87, sedaj tudi v prevodu Jedno poglavlje iz povi­ jesti južnoslavenskih jezika v Jagić V., Izalbrani kraći spisi, 1948, str. 286—317), fei je trdil, da spadajo začetki slovanskih dialektov že v slovansko pradomovino, a isto stališče zavzema slovanska filologija tudi še danes (Ramovš F., Kratka zgodovina slovenskega jezika I, 1936, str. 69—70, gl. tudi 68—73: »PTaslovanski jezik, kakršen se je govoril v praslovanski domovini že pred irazseljevanjem Slovanov, je že imel nekaj takšnih različnih govornih osnov v sebi; to so bili praslovanski dialekti«). Prav zato more Ramovš (n. d., str. 83—95) v slovenskih jezikovnih posebnostih glede na ostale jezike južnih Slovanov domnevati sled kolo- nizacijskega vala od severa v Alpe iz 6. stol., ki ga je pa pozneje prekorili val od vzhoda. Če računamo s šibkim hrvatskim dotokom izza Karpatov med balkanske Slovane, je J a g i ć e v a argumentacija proti drugi, 164 »hrvatski« selitvi na Balkan res 'brez moči, iker tak dotok ne bi motil jezikovnega razvoja (gl. Ramovš F., Razprave Znanstv. društ. za human, vede v Ljubljani 2, 1925, str. 316), toda naselitev iz zahodnoslovanskega prostora v celoti (ki je tudi v nasprotju z zgodovinskimi viri) bi morala hrvatskemu' jeziku vtisniti drugačen jezikovni 'značaj, kakor ga stvarno ima. Labudova teorija je torej zgrešena tako historično kakor filološko. Napačna je z vsem tem bistveno povezana njegova teorija o nastanku Samove »države« na sploh, v (kateri gleda ie rezulitat zunanjepolitične igre : frankovske pomoči preko Sama Moravcem na eni strani, po Bizantindh sproženega hrvaitsko-srbskega vaila, ki da je šele privedel Štovane v Dal­ macijo, po drragi strani (261). Nastanek slovanske plemenske zveze bi taki momenti, kakor je selitev Hrvatov skozi obrsko ozemlje, sicer mogli pospešiti, a njegova podlaga je bilo brez dvoma zaostrovanje razmerja med Slovani in Obri, utemeljeno v notranjem razvoju teh oibrskih Slo­ vanov samih. V poglavju o .razmerju medSlovani in Franki (str. 262—274), s katerim zaključuje svoje razpravljanje' o nastanku Samove »dirža.ve«, razpravlja Labuda poleg tega, da se dotakne razseljevamjia Slovanov proti Labi in preko nje (str. 267—274) ter (brez kakih novih ugotovitev obravnava boje med Slovani in Franki od 631 dalje (str. 277—284), predvsem o tem, kakšno pomoč je nudil Samo Slovanom v njihovem uporu. Na podlagi interpreta­ cije ene same besede (utiletais, ki jo prevaja kot »uporabnost« : uzyteoznosc) v zvezi s tendenčnimi mesti sporočila v pogl. IV 68, ki so imela namen, predstaviti Sama kot upornika proti. Dagobertu (gl. spodaj), dokazuje, da je bila Saimova uporabnost v pomoči, ki so jo preko njega Slovani dobivali od Frankov (str. 262—269, 276—277), v čemer domneva sodelovanje fran­ kovske in bizantinske politike proti Obrom (gl. tudi povzetek tez, stran 285—295). V ernadsky se zadovoljuje glede frankovsko-silovainsfcega razmerja v Samovi dobi s povzetkom ugotovitev dosedanje histoViografije (str. 33 do 35), G r a c i a n s k i j pa poskuša s trezno kritiko izločiti iz Fredegar- jeviih poročil frankovsko tendenco, ugotoviti pomen Samove »države« za razvoj zahodnih in južnih Slovanov ter njeno pravo sociološko klasifika­ cijo, ki jo upravičeno najde ne v pravi državi, marveč v plemenski zvezi (str.' 27—32). Ta opredelitev je brez dvoma resnična, prav tako brez- dvoma pa je napačen poskus Vemadsfcega, razložiti Samovo »državo kot trgovsko državo, podobno tisti, ki so jo pozneje ustanovili v Kijevu ruski Varjagi« (str. 35, k temu gl. kritiko Labuđe, str. 275, ki pa spet sam domneva od konca 6. stoletja potok važne trgovske ceste odLFrankov preko Bavarske, Karantanije in Ilirika v Bizanc, o kateri pa nimamo niti najmanj arheoloških sledov ali pisanih virov). 4. Ostalo nam je še eno vprašanje, v katerem — po moji sodbi ne­ utemeljeno — vsi trije avtorji gledajo poglavitni problem slovanske ple­ menske zveae pod SamovLm vodstvom (Gracianskij, str. 28—29; Vermadsky, str. 31—33; Labuda, str. 93—124), vprašanje, ki bo pa preji ko ne ostalo m vselej nerešljivo, to je problem Samovega porekla. Že dolga pravda, ki se bij e od P a 1 a c k e g a dalje okrog tega vprašanja (gl. obsežen referat v Labuda, str. 23—29, 93—124), kaže njegove 165 težave: O Samovem poreklu govorita dva vira. Brvi, tkzv. Fredegar, da je iz frankovske pokraljine »Senonago« (Samo natione Firancos de pago Seno­ nago, IV 48), dočim ga Konverzija predstavlja kot Slovana (Samo nomine quidam Sclavuis, c. 4, ed. Kos M., str. 129). Seveda pa se na poročilo Konverzije pinav nič me moremo opirati, saj gre tu za sporočilo ofer. dve stoletji mlajše ljudske tradicije, pri Fredegaiiju pa za poročilo sodobnika frainkovskih bojev z njim. Tudi sicer razlogi za Samov istovanski izvor, kolikor jih moremo ddbiti iz skopega Fredegamjevega poročila o njegovi vladi, nikakor niso taki', da Ibi se mogli nanje krepko opreti. Pisci, ki zagovarjajo slovanski izvor Sama (Palacfcy, Kos F., Graci an- sk'i'j, Deržavin N., Vebi bil še pravi, ne roma­ nizirani Kelt, ki pa se mu ne zdi verjetna). — 2. S am ovo pogan­ stvo, izraženo v minogoženstvu, pa tudi v Sicharij.evem poudarku, da ni mogoče, da (bi kristjani in božji služabniki bili prijatelji s psi (Fredegar IV 68), ko je od Sama zahteval zadoščeni j a za pobite firanlkovske trgovce. Ne glede na to, da Samo med Slovani ni mogel drugače kakor živeti na njihov način, namreč stoji tudi, da v .prvi polovici 7. stoletja poganstvo v Galiji ni bilo še iztrebi j eno (Mikkola, n. n. m.; po n'jem Labuda str. 110—111; oba na podlagi Bay et M., v Lavi ss e Histoire de la France II/l, str. 237—238) in da bi mogel biti Samo piavi pogan tudi v primeru galskoga izvora. — 3. Slovanski način življenja, iz­ pričan po Sichairiju, ki ise je Oblekel po slovansko, da