298
Kratkočasno berilo.
Hramba ženskih obročev ali krinolin.
Nismo mislili, ko smo zadnjič nedolžni pretres ^ženskih obročev" v „Novicea djali, da se bomo našim dragim rojakinjam tako zlo zamerili. Marsiktero grenjko smo mogli za tega del že požreti. Pa tolažimo se z domačim pregovorom, da „resnica oči koljeu.
Ker pa vendar nismo radi  v zameri  z našimi Sloven-
299
karai, in ker se tudi o tej pravdi  deržimo   svojega starega vodila „audiatur et altcra pars", ali po naše:
Da se resnica prav spozna,
Je čuti treba dva zvona, —
postavimo   odkritoserčno  v  „Novicea,   kar  se  nam je   za
brambo ^obročnega stoletja" pisalo ali z besedo povedalo.
Evo zagovore!
Neka gospa nam je pisala brez imena pa z ljubljansko poštno marko sledeče slovensko pisemce:
MHudi vrednik! Vaš zadnji list je nam ženskam prav do kože segel. Ne vem, ali se spodobi ženske krila pretresati. Pa ker se s takimi zabavljicami po svojih mislih poganjate za dober cilj in konec, Vam ne morem tega ravno očitati. AL čudno se mi zdi, da Vi, ki se poganjate vseskozi tako iskreno za prid kmetijstva, ste to tabart v nemar pustili in jo ravno v napčno pot zavozili! „Novice" bi iz kmetijskega obzira ne smele biti zoper „obroče", ampak zagovarjati bi jih še mogle in za-nje se potegovati. Al ste pozabili, da ste enkrat grajali nam, da toliko štirke potratimo za svoje kiklje, in da ste nam celo na drobno našteli, koliko krompirja, ki nam ga je Bog le za živež ustvaril, gre po ženskih k i k l j a h v škodo? Krompir je nek zdaj že po poldrugi goldinar mernik, — ali niso tedaj krinoline ali „obročia kakor jih Vi imenujete, človeštvu velika dobrota, ker nam sedaj več štirke treba ni za-nje, tedaj se veliko drazega krompirja prihrani ljudem! Vidite tedaj, da ^Novice", ako ne prezrejo kmetijskega namena, morajo še le zagovarjati „obroče". Pa še več — 5,Novice" tudi rade grajajo nepotrebno potrato v obleki. Ce pomislite, da je ženska, če je hotla dosti široka biti, mogla popred flanelovko, čez to pa še tri kiklje imeti, bote vendar spoznali, da se z edino krinolino veliko manj dnarja v štacuno znosi. Po tem takem je tedaj dobra gospodinja, ktera namesto deset kikelj le eno krinolino ima. Ce ste, dragi vrednik, mož, ki da pravico, komur pravica gre,
bote tudi te moje besede djali v ^Novice".   Z Bogom.
Krinolinka.
Da smo mož, ki da pravico, komur pravica gre, vidite, ljubeznjiva Krinolinka! iz tega, da je pisemce Vaše natisnjeno od konca do kraja, kakor ste nam ga poslali. Skor da ste nas iz kmetijskega obzira v kozji rog vgnali; al reči moramo, da oni sostavek „iz Krope" niste, draga moja, prav razumela, — ne, da bi branil Vam Evinim hčerkam spodobno širokim biti, je očital „obroče", ampak grajal je le, kar je od sile. Ce se nam ženska v obročih naproti privali kakor lajta, — če meri okoli krila 7 — 8 vatlov, je vendar to presilno, ker svet nam bi bil kmali premajhen, ako bi vse ženstvo se tako raztegnilo! —
Neka druga gospa nam je rekla, da ne ženstvu naj se očituje ta obročarska šega, ampak le mož ki m, to je, očetom, ki imajo take hčere, in pa možem, ki imajo take žene. Nje zadene sramota, ako kraljuje taka moda, ker oni bi jo mogli z ostro prepovedjo berž odpraviti.
Tako nam gospa pšice, ki smo jih nad ženske spustili, pošilja m ozki m nazaj. Al —če bomo v tej pomoči zdravila iskali zoper krinolinino kugo, težko da ga bomo našli. Zenstvo se je v modah svojih tako izvilo, ali kakor se sicer pravi, tako emancipiralo iz gospodstva možkega, da v tem pač možki nimajo nič govoriti. Ženske so v tem popolnoma samovladarice, če mož tudi misli, da je on. In če bi mož tudi hotel braniti to in uno, saj pridejo berž vse tiste ženske umetnosti na dan, s kterimi zmagajo vse overe, in ki so: ali kisli obraz (?,kaj ti je mar za to?a) — ali dobre besede in prilizovanje („kaj ne, ljubček, da nisi hud?") ali jok in stok (wne najmanjega veselja mi ne privošišl") — ali pa kujanje brez konca in kraja in Topotanje po hiši od zora do mraka. In kaj ne stori mož le zavoljo ljubega mini v hiši! —
Zdaj pa še nekaj od   krinolin za naš si ovni k.    Neki gospod nam je rekel, ko je pervikrat vidil krinoline pri šta-
cunah viseti, se je berž spomnil enakosti, ki jo imajo s ravšeljni, v ktereh ribči ribe imajo. Ravšelj, nam je rekel, je pravo ime za krinolino. Ergo ad notam gospodje slovnikarji! —
Ravno ko smo hotli te verstice poslati v natis, nam prinese pismouos pismo iz K., v kterem gosp. pisatelj J. L. zagovarja čedno nošo Kropenčank, ter pravi, da ni res, da bi v Kropi se zvirale ženske tako, razun ene.
Na to memogrede odgovorimo: Pismo zastran krinolin je res iz Krope; al zatega voljo ne zadeva le Kropenčank. Ako bi se to tako zatolmačilo, bi človek, ki kaj graja, se mogel vselej preseliti na Grintovec, da bi mu ne očitali osebnosti. Krinoline tu, krinoline tam; povsod, kjer so prenapete, naj jih kerči oster nož očitne zabavljice — pa brez zamere! Saj pomagalo tako — ne bo dosti!