POŠTNINA PLAČANA v GOTOVI NI 29 1931 11 Koledar Apostolstvo molitve za november 1931. Glavni meseini namen, blagoslovljen po sv. očetu: Pravo spoznanje in češčenje Sv. Duha. Misijonski mesečni namen, blagoslovljen po sv. očetu: Misijoni, poverjeni v oskrbo domači duhovščini. raesetnl zavetnik: s v. lozatat š. m. (14.) Dnevi Godovi Posebni dnevni nameni Vedno češčenje sv. R. T. Ljublj. šk. Lavant. šk. 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Vsi sveti Verne duše Hubert š. Karel Bor. š. Zaharija Lenart op. Engelbert š. Apostolstvo mož in fantov Pozabljene duše v vicah Odvrnitev boljšev. nevarnosti Zadeve naših škofov Brezposelni Zadoščevanje Srcu Jez. Verske šole Bela peč Lj. hiralnica Ustje Coi Črni vrh P. Kropa Jesenice Sromlje Markovci Kapele Artiče Koprivnica Zabukovje Zdole 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 24. pob. Bogomir Božidar m. Andrej A vel sp. Martin š. Martin p. Stanislav K. sp. Jozafat š. m. Katoliška akcija pri nas Duhovne vaje v Domu Pomanjkanje irpeči Dobrodelna društva Verska vzgoja Čistost mladine Delo za sv. zedinjenje Novo mesto Loški potok Soslro Dol Šmartin K. Podlipa Šmartno Lit. Slov. Bistrica M.7Ž. Sv. Martin G. Polskava Sp. Polskava Črešnjevec 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pob. Leopold Edmund š. Gregor Čud. š. Roman m. Elizabeta kr. Feliks Val. s. Darovanje M. D. Pogostno sv. obhajilo Gorečnost duhovnikov Svoboda sv. Cerkve Trpeča Rusija Ljubezen do bližnjega Bengalski misijon Marijine družbe Moravče Bled Srednja vas Mengeš Lj. Križanke Šmartin Š. g. Hrenovice Martjanci Majšperg Pečarovci Makole Pertoča Poljčane Tišina 22 23 24 25 26 27 28 Nedelja Poned. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pob. Cecilija Klemen I. p. Janez od Kr. sp. Katarina d. m. Janez Berhm. sp. Virgilij š. Gregor III. p. Nedolžnost deklet Uspeh domačih misijonov Poglobitev verskega življenja Naši izseljenci Redovniški poklici Pokorščina sv. Cerkvi Priporočene zadeve Sp. Tuhinj Bukovščica Žiri Sv. Katarina Rova Zapoge Vače Laporje V. Dolenci Studenice Tinje Sv. Venčesl Dol. Lendava Beltinci 29 30 Nedelja Poned. 1. adv. Saturnin š. Andrej ap. Zakonska čistost Ta mesec umrli Sludeno Litija Bogojina Črenšovci PROŠNJE. Z. V. priporoča družino v molitev, da bi po presv. Srcu Jezusovem zasijala luč sv. vere v nji. — Neka mladenka se priporoča v molitev redovnicam in duhovnikom za milost redovnega poklica. — I. P, v P. priporoča bralcem »Bogoljuba« v molitev sebe in svojo družino, ZAHVALE. K, M. se zahvaljuje presv. Srcu Jezusovemu, Materi božji, sv. Mali Cvetki in sv. Antonu za usli-šanje (za ozdravljenje noge). — B. T. sv. P,, se zahvaljuje Jezusu in Brezmadežni za uslišano prošnjo, za rešitev iz smrtne nevarnosti. ODGOVORI Vsem, ki pošiljajo vprašanja. V listu bomo vbodoče odgovarjali samo o zadevah, ki so poučne za vse ali za večino čitateljev. Pojasnila na vprašanja, ki se tičejo posameznih oseb, bo uredništvo pošiljalo pismenim potom, ako bo priložena znamka za odgovor. Dostikrat pride vprašanje, katere molitve naj se opravijo o priliki raznih devetdnevnic, in kje so natisnjene. Na to odgovarjamo, da je to ve- činoma prepuščeno dobri volji in razsodnosti posameznika. Neimenovani Ne obsodili bi Vas v onih dveh slučajih za smrtni greh, ker ste najbrž izgovorili tjavendan, brez premisleka. Treba je pa vsak slučaj presoditi po tem, v kakšni vesti je takrat človek ravnal. F. O. S.: Zgodilo se mi je tole: Denem v usta grižljaj; v tem se spomnim, da mislim iti k spovedi in sv. obhajilu. Brž izpljunem; ne vem pa, ali ni ušla majhna malenkost v grlo. Kaj storiti? Ni se treba vznemirjati. Prav je, da sv, obhajila niste opustili, Za grgranje pri bolečinah v vratu, za bolečine pomirjujoča masiranja in obkladke, vzemite staro in preizkušeno domače sredstvo in kozmetikum — Fellerjev blago-dišeči Elsafluid. Hvaležni bodete! Poskusna steklenica 6 Din, dvojna 9 Din povsod. Po pošti 9 poskusnih ali 6 dvojnih ali 2 veliki specialni 62 Din brez daljnih stroškov pri lekarnarju Eugen V. Feller, Stubica Donja, Elsatrg 357, Savska banovina. pO MARIJI TAVAVATATATinkr ffi A 2 _ • _ _ _ _ _ v NOVEMBER XXIX. LETNIK Križarska vojna dobrodelnosti Če komu, potem našim Marijinim družbam, ne sme biti neznana Gospodova beseda: »Po tem boste vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj.« (Jan 13, 35.) Znak pravega Kristusovega učenca je torej ljubezen do bližnjega. Ni dosti, da mnogo moliš, hodiš k sv. maši, prejemaš sv. obhajilo: vse to je dobro in koristno, ali dosti ni. »Ako kdo pravi: .Ljubim Boga', pa sovraži svojega brata, je 1 a ž -n i k. Kdor namreč ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, kalko more ljubiti Boga, ki ga ni videl? In to zapoved imamo od njega, da naj, kdor ljubi Boga, ljubi tudi svojega brata.« (1 Jan 4, 21.) In pomislite, koliko ljudi, ki so vaši bratje in sestre, trpi silno pomanjkanje. Nimajo ne obleke, ne poštene postelje, ne koščka kruha, s katerim bi si utešili glad, ki jih dan za dnem mori. Na milijone štejejo brezposelnih in to število še vedno narašča. Iz služb odpuščeni delavci in njih družine, s skrbjo gledajo v bližajočo se zimo. Kdo bo rezal kruh nedolžnim otrokom, ko nimajo drugega, kakor dvoje zdravih rok, s katerimi pa ne morejo služiti, ko nimajo dela. In take razmere niso morda le v eni državi, ampak po vsem svetu. Ni čudno, da je tolika beda našla globok odmev tudi v srcu našega skupnega očeta papeža Pija XI. Napisal je prelepo pismo, naslovljeno na škofe vsega sveta, v katerem kaže pot do rešitve. Najprej — tako pravi sv. oče — treba odstraniti vse, kar uničuje blagostanje. Papež imenuje izrečno kot vzrok sedanjemu težkemu gospodarskemu stanju tudi brezmejno oboroževanje držav, ki žrtvujejo maliku orožja ogromne milijone in milijarde, mesto da bi jih porabili za zboljšanje socialnih razmer. Papež obžaluje, da svet ni poslušal doseda- njih opominov predhodnika Benedikta XV., ne njegovih lastnih opominov in navodil. Stiska se širi, zato sv. oče Pij XI. naroča, naj škofje o vsem tem pišejo v okrožnicah vernikom, naj se postavijo na čelo dobrodelne akcije za pomoč brezposelnim. Vse vernike pa opominja, naj jih vodi pri tem delu usmiljenja krščanska ljubezen. Ob letošnjem septemberskem prezgodnjem sneženem mrazu je bilo na severu zajetih vsled hipnega hladnega vala okrog 30.000 lastovk. Ganljivo je bilo, kako veliko sočutja so imeli prebivalci do teh ljubljenk. Preskrbovali so jim mravljinčjih jajčec in raznih črvov, nato so jih pa dali v posebnih zabojčkih naglo prepeljati preko alp v južne kraje, zlasti v Benetke, kjer so se živalce opomogle in odletele dalje v gorkejše kraje. Te milosrčnosti do ubogih živalic ne bo nihče grajal. Toda pomislite, koliko ljudi strada! »Tako vidimo,« piše sv. oče, »kako se množice poštenih in pridnih delavcev, ki ne želijo nič drugega, kakor da bi častno in v potu svojega obraza zaslužili vsakdanji kruh, za katerega po božjem ukazu vsak dan prosimo Boga, silijo k brezdelju in potem spravijo v strašno bedo s svojimi družinami vred. Njihovi vzdihi trgajo naše očetovsko srce in nas navajajo, da z isto nežnostjo in z istim sočuvstvovanjem ponovimo besedo, ki je šla iz preljubljenega srca božjega Učenika nad lačno množico: Množica se mi smili! (Mk 8, 2). Toda naše sočuvstvovanje velja predvsem n e -izmerili množici otrok, najne-dolžneišim žrtvam teh žalostnih razmer, ki prosijo kruha, ko ni nikogar, ki bi jim ga lomil, in ki v črni bedi vidijo, kako izginja veselje in nasmeh, ki ga njihova priprosta duša podzavestno išče okoli sebe.« Papeževa beseda je izredno topla, sočutna. Katoličani so bili ob vseh izrednih prilikah vsekdar pripravljeni na junaško pomoč, pa bodo storili tudi v teh težkih časih svojo dolžnost iz ljubezni do Boga in do bližnjega. In naše Marijine družbe bodo povsod, kjer gre za krščansko ljubezen do bližnjega, v prvih vrstah, da lajšajo gorje vsem Kvišku Stara legenda pripoveduje, kako je sveti Maklovij iskal izgubljeni zemeljski raj. Slišal je od ljudi, da je nekje na zemlji otok sreče, kjer ni trpljenja ne težav, kjer solnce vedno toplo sije, da ni ne mraza ne vročine, kjer bede in bolezni ne poznajo. V preprostosti mladega srca je sveti Maklovij tem govoricam verjel. Vkrcal se je na ladjo in se vozil preko morja, da bi našel rajski otok. Ladja je pristala na samotnem otolku. Svetnik se je izkrcal, da si ogleda neznano zemljo. A glej, nasproti so mu prišli ljudje bledih in upadlih lic, na prvi pogled se je poznalo, da jih tarejo težke skrbi in bolezni. Sveti Maklovij se je brž vrnil k obali. Mislil si je: »To že ni rajski otok. Zrak na njem je strupen. Pojdimo drugam.« Odpeljal se je z ladjo v druge kraje, srce pa mu je nemirno hrepenelo po čudežni zemlji sreče in miru. Ustavili so se na drugem otoku. Ob obali so stali otoški prebivalci, zdravi, lepi in močni ljudje, a glej, vsi so bili oblečeni v siromašno, raztrgano obleko. »Tu je podnebje zdravo in prijetno,« je modroval Maklovij sam pri sebi, »toda revščina je tu doma. To že ni otok mojega hrepenenja.« Odjadral je naprej. Dospeli so do otoka, kjer so se potnikom bleščale nasproti sijajne palače, kjer je vse pričalo o čudežnem bogastvu in blagostanju. Komaj pa je svetnik stopil na suho, se mu je nudil žalosten prizor. Prebivalci bogatega otoka so se vojskovali med seboj. V krutem boju je tekla kri, mnogo je bilo ranjenih in mrtvih. — »Oh, glej, tu je bogastva v izobilju,« je vzdihnil Maklovij, »ljudje pa se v sovraštvu pobijajo med seboj. Miru in sreče tu ni, to ni otok mojih želja.« Tako je jadral sveti Maklovij po širnih morjih sedem let, iskajoč rajsko zemljo in hrepeneč po njej. Otoka sreče pa le ni našel. Tu je bila prehuda vročina, tam preoster mraz; tu so se ponavljali strašni potresi, tam so divjali viharji; tu so mu prišli nasproti hromi, slepi in kraljevi, povsod je našel stisko in trpljenje, povsod je našel smrt. Po sedmih letih brezuspešnega iskanja je spoznal: Rajskega onim, ki trpe, pa si sami pomagati ne morejo. Pri prvi prihodnji seji se posvetujte, kaj bo vaša družba storila, da pomagate najbednejšim, poslušni zapovedi božjega Zveličarja, njegovega namestnika sv. očeta in škofov, ki nas vabijo na križarsko vojno dobrodelnosti. srca/ otoka pač ni na zemlji. Prazno je moje hrepenenje po popolni sreči na tem svetu. Zastonj se trudi, kdor išče na tem svetu popolnega miru. Zemlja je bila in bo vse dni le solzna dolina, kraj pregnanstva, kjer je trpljenje in žalost človekov delež. Popolna sreča čaka človeka v nebesih. Gori pri Bogu bomo našli svoj mir, tam je naš večni rajski dom. Stara legenda vsebuje globoko resnico. Vsak dan se ponavlja Maklovijeva zgodba v milijonih ljudi, ki iščejo nebes na zemlji, pa razočarani spoznavajo, da je prazno vse njih hrepenenje. Na zemlji m nebes in ni ga človeka, ki bi mogel pričarati na svet rajsko srečo in nebeški mir. Saj ravno v naših dneh tako bridko čutimo vso strašno težo zemeljskega življenja. Svet se stresa v svojih temeljih. Strašna gospodarska stiska je zajela narode in države. Milijonske množice lačnih in bednih ljudi gledajo s strahom in obupom v temno bodočnost. Zopet in zopet se sestajajo voditelji narodov in premišljajo o zboljšanju svetovnih razmer, a uspehov je malo, težave kar naraščajo. Težki so časi, v katerih živimo. In vendar ima stiska naših dni tudi svojo solnčno stran. Iz svetovnega gorja bo vstalo spoznanje, kako ničevo in prazno je veselje in premoženje tega sveta, ako ju ne ožarja luč od zgoraj. Ljudje, ki so odtrgali svoje oči od nebeških zvezd, bodo morda prav vsled strašnih razočaranj zopet dvignili svoje misli k nebeškim željam. Saj je po besedah sv. očeta vir vsega svetovnega gorja prav v tem, da se ljudje izgubljajo v preveliki skrbi za minljive stvari tega sveta, to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, pa zanemarjajo. Treba je, da ljudje odvrnejo svoje omamljene oči o d bežnih stvari tega sveta in jih obrnejo k nebe-s o m — tako opominja sv. oče. Ali ni veličastni praznik vseh svetnikov kakor glasen opomin, da mislimo na nebesa? Kvišku srca! Imejmo jih pri Gospodu! Sladka misel na nebesa in nebeško plačilo naj požene korenine v glo- bino naših duš. Nebesa, naša ljuba domačija, kjer je popolna sreča in večni mir — tja naj se dviga naše hrepenenje dan na dan! Zlata nebeška misel bodi naše upanje, naša tolažba v težkih zemeljskih dneh. Po naravi smo ustvarjeni tako, da hrepenimo po sreči. Če mislimo na nebeško veselje in hrepenimo po njem, ne boj-mo se, da bi nam Bog to zameril. Saj vemo, kako zaupno je govoril Jezusu apostol Peter: »Glej, Gospod, vse smo zapustili in šli za teboj — kaj nam boš za to dal?« In Gospod apostola ni pokaral, in mu očital sebičnosti, ljubeznivo ga je zagotovil: »Vi, ki ste šli za menoj, boste prejeli stoterno plačilo in večno življenje.« Bili so ljudje, ki so rekli, da je hrepenenje po nebesih neplemenito, sebično, človeka nevredno. Gospod sam zavrača njihovo zmoto. Človek pač ne more misliti na Boga, na njegovo dobroto in lepoto, ne da bi pri tem zahrepenel po božji blaženosti. Vsak človek hrepeni po ljubljeni domači zemlji, po rodnem domu. Kako ne bi tedaj hrepeneli po nebeški domovini? Saj so nebesa tisti kraj, kamor spadamo; nebesa so naš dom, kamor romamo. Le hrepenimo po nebesih in z radostjo mislimo na nebeško srečo. K nebeškim dvorom dvigajmo svoje oči in svoje srce in zopet in zopet hrepeneče molimo: »Oče naš, kateri si v nebesih. . . pridi k nam tvoje kraljestvo!« Sveta Cerkev nas vsak dan vzpodbuja k nebeškim mislim, ko pri sveti maši vsa prevzeta kliče: »Kvišku srca!« Sveti apostol Pavel nam tako milo govori: »Iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus, ki sedi na desnici božji. Kar je zgoraj, na to mislite, ne na to, kar je na zemlji!« Hrepenimo po nebesih! Ali nas ne čaka tam neskončno, nepopisno veselje? ^»Čudovite stvari pripovedujejo o tebi, mesto božje« — vzklika psalmist. Nebeški grad Jeruzalem v čarni, rajski krasoti — tam bo naše večno prebivališče. Gledamo v zvezdnato nočno nebo — kako čudovito lep je ta pogled. In vendar so to šele preddvori nebeškega mesta; kakšen sijaj, kakšna prelestna lepota bo šele v božji prestolnici sami. .. Vse, kar na zemlji upamo in želimo, vse kar tu imamo in uživamo, vse je minljivo in kratkotrajno. V nebesih nas čaka neizmerno morje radosti in časti, ki bodo trajale vekomaj; »upijanjeni bomo od krasote in obilnosti božje hiše«. Tam ne bo več trudov ne težav ne žrtev ne trpljenja ne lakote ne žeje; tam ne bo mraza ne vročine ne solza ne bolečin; tam ne bo sovraštva ne žalosti ne jeze; tudi bolezni in smrti tam ne bo več, ker vse to bo minilo. Bog sam bo obrisal vse solze z naših oči. Potopljeni v neskončno srečo, v ljubezni združeni z Bogom in med seboj bomo uživali vse, kar bo poželelo srce, uživali brez konca in kraja ... Tam bomo spoznali, koliko so nebesa vredna . .. Tedaj šele bomo doumeli vso resnico Gospodove besede, ki pravi: »Kaj pomaga človeku, če ves svet pridobi, pa svojo dušo pogubi.« Ko je sv. Ignacij premišljeval o nebeškem veselju, je ves iz sebe klical: »Kako se mi studi zemlja, če mislim na nebesa!« Sveti Avguštin je hrepeneče vzdihoval: »0 nebeška domovina naša, o domovina nam zagotovljena! Oddaleč dvigamo k tebi svoje oči in vzdihujemo po tebi v tej solzni dolini; s solzami se trudimo, da bi te enkrat dosegli. O prekrasni dan, dan veselja, ki večera ne poznaš in zahoda ne vidiš, o presrečni dan, ko bom slišal Gospodovo povabilo: Vstopi v veselje svojega Gospoda!« Hrepenimo po nebesih tudi mi! Naj bodo naša srca polna nebeških želja! Saj če bi pozabljali na nebeško domačijo, bi ožalostili božje srce. V svetem pismu beremo, kako so Izraelci dobrega Boga najbolj užalostili s tem, da so pozabljali na obljubljeno deželo in hrepeneli po egiptovskih dobrotah. Užaljen je Gospod Bog tožil nad njimi: »Deželo hrepenenja prezirajo.« Užaljen je prepustil tisoče bedi in smrti. Le hrepenimo po nebesih, da bo obstalo naše večno upanje. Hrepenimo po nebesih zlasti v težkih, žalostnih dneh. Zlata misel na nebesa je najboljše zdravilo za vse bridkosti in tuge zemeljskega življenja. Misel na nebesa olajša sleherni križ in ublaži vsako skrb in bolečino. Z mislijo na nebesa so umirali in se umirajo mučenci svete vere. Brez strahu, s pesmijo v srcu gredo v mučeniško smrt — nebesa jim žare nasproti. Z mislijo na nebesa trpijo milijoni bolnikov in umirajočih. Tam gori jih čaka zdravje in življenje, ki ne mine. Z mislijo na nebesa se tolažijo stiskani in bedni, ki jim vera v duši ni ugasnila. Kakor stari Tobija se bodrijo v svojih bridkostih, ki je težko preizkušen tolažil svojega sina: »Potolaži se in ne boj se, moj sin! Sicer živimo revno življenje, toda prejeli bomo veliko dobrega, če se bojimo Boga, se varujemo greha in delamo dobra dela.« Z mislijo na nebesa se trudijo nešteti, ki se žrtvujejo v službi Boga in revnega človeštva — v nebesih jih čaka neizmerno plačilo. »Oko ni videlo, uho ni slišalo, nobeno človeško srce ni občutilo tega, kar je Bog tistim pripravil, ki njega ljubijo.« »Veselite se in radujte se, zakaj veliko je vaše plačilo v nebesih.« Bratje in sestre! Da bodo naše duše močne in stanovitne, da bomo pogumno doprinašali žrtve življenja — zato le kvišku srca! Glejmo v nebo! Hrepenimo po nebesih! Nič žalosti naj ne bo v naših dušah, nič obupa! Tako lepo je učil svoje učence sveti Apolonij: »Dragi bratje, kaj žalujete? Naj žalujejo oni, ki nimajo upanja na nebesa. Nam pa je obljubljeno večno veselje od Jezusa Kristusa; naše upanje nas ne bo varalo. V večna nebesa potujemo, kaj bi tedaj žalovali?« Naj tudi pridejo te- žave in bridkosti še težje od sedanjih, naj pride trnje in križ, naj pride tudi preganjanje in smrt — nič strahu, nič maloduš-nosti! Mislimo na nebesa! Hitro mine življenje in njega križ — v nebesih se bomo odpočili, nad zvezdami nas čaka večni mir. Bog sam — večna Resnica, Dobrota in Lepota — Bog sam bo naše neskončno plačilo. Nebeška misel naj hodi z nami vse dni, od jutra do večera, pri delu in počitku. Naše življenje bodi kakor v nebesih. S telesom na zemlji, s srcem v nebeških radostih — tako r o m a j m o skozi zemeljsko puščav o. Naprej, naprej — do nebes! Bratje in sestre! Kvišku srca! Alojzij Košmerlj. Naša tolažba (Za dan vseh mrtvih.) Poslednje rože! Z drhtečo roko položene in z grenko solzo poškropljene! To naj bo mrtvim dar?! Uteha naj bo naša, da svečice ugaša pojemajoči žar?! Da vse znesemo cvetje, ki topla ga vzbudi pomlad in ga vzgoji poletje, ■ kar ga pusti jesenski hlad, da vse zažgemo luči, mar lažje breme bilo bi, ki noč in dan nas muči?! Kar eno se vrnilo bi iz groba bitje, ki odšlo pred nami je v prsti temo?! Ne lučka, ne cvetica ne razvedri nam lica. In luči najbolj jasni svit steze nikomur ne odgrne, da se po njej na zemljo vrne, kdor z grobno je prstjo pokrit. V višave odplove pogled, srce pa zasliši šepet: »Kar v krilu zdaj zemlje je črne, vstajenje za vedno povrne. Na lice več solza potekla nobena ne bo, srca ne bo žalost zapekla z nobeno boljo.« Ti, vera nebeška, nam to šepetaš, in tvoja beseda nobena ni laž! Ti blažiš srca bolečine in kažeš nam v srečne višine! Fr. Neubauer. Namen in pomen duhovnih vaj Veličastno izpregovori prerok Izaija v 9, poglavju o Mesiji: »Ljudstvo, ki je hodilo po temi, je videlo veliko svetlobo; njim, kateri so bivali v deželi smrtne sence, je zasijala luč.« Prerokba se je dopolnila, kot je ni moglo zamisliti ni slutiti človeško srce: iz nepoznane, zaničevane Galileje in Judeje je včlovečeni Bog poslal svetu luč in milost, odrešenje in srečo. Kako bi tudi v našo dobo bilo treba luči, rešitve in sreče! Izgubljeni sinovi in hčere in celi bogoodtujeni narodi tavajo za blodnimi lučmi in iščejo sreče, najdejo pa razočaranje, stud in obup nad vsem. O da bi se zopet odpočili in poživili v hiši Očetovi, ko bi se vrnili k Bogu in božjemu razodetju! Ali ne pridejo tudi nad vsakega od nas hipi, ko nam srce zakoprni po lepšem, pravilnejšem življenju? Radi bi bili boljši; radi bi, da bi nastopil velik hip, ko bi se od nas poslovila mlačna, morda tudi greš- na preteklost in bi se v nas naselilo božje kraljestvo. Tak velik hip so eksercicije ali duhovne vaje. Začel jih je v sedanji obliki Španec sv. Ignacij Lojolski, slavni ustanovitelj jezuitskega reda. Kot častnik je bil krenil s pota nravnosti in čednosti; čtivo o svetnikih božjih ga je pa zresnilo. Odpravil se je v Manreso in tam v popolni osame-losti razglabljal o Bogu, o večnosti, o duši, o Jezusu. Ves prerojen in prenovljen je zapustil sveto samoto in šel na nadaljnje delo. Zamislil je tudi način, kako bi se mogli vsi drugi v nekaj dneh ločiti od greha in živo ter uspešno zahrepeneti po kreposti; in ta Ignacijev načrt duhovnih vaj se je v stoletjih izkazal za najboljšega. Neštetim so talke duhovne vaje vrnile dušni mir ter jih napotile proti svetosti. Za nekaj dni so ločeni od svojih opravil in skrbi in domačih; pogreznjeni so v molk in resnobo; in takrat gledajo v polni božji luči svojo preteklost in prihodnost. »V tej viharni dobi so duhovne vaje ena prvih potreb,« — je zaklical veliki papež Leon XIII. Da, sredi zbeganosti, brez-načelnosti in obupnosti sedanjih dni je treba obnoviti in dopovedovati Kristusova več-nostna, božja načela; duhovne vaje to nalogo tako sijajno izvršujejo, da so veliki svetniki polni hvale o njih. In lahko se reče, da kdor je enkrat dobro opravil duhovne vaje, bo težko za vedno izgrešil pravo smer; blagoslovljeni dnevi duhovnih vaj mu svetijo noter do groba in ga opozarjajo k vrnitvi, če je morda izgrešil pravo pot. Kaj so prav za prav duhovne vaje ali eksercicije? Njih namen je, iz človeka odstraniti neurejena nagnjenja in ga potem naravnati po božjih zahtevah in željah. Človek naj se živo zave, kaj je bilo dotlej napačnega; pretresen od strabu božjega opravi dolgo spoved; potem pa napravi dobre sklepe, skrbno preudarjene in podrobno določene. Bog in stvarstvo, angeli in zavrženi duhovi, Kristus in svet in greh, milost in svobodna volja, čas in večnost, nebesa in pekel: vse to stopi med duhovnimi vajami človeku živo pred oči, kot mu ni nikoli poprej, in deluje nanj skupno z milostjo, katero Bog tiste svete dneve v obilici siplje v dušo. Duhovne vaje torej nikakor niso preračunane na umetno razburjanje živčevja ali na sanjavo zamišljenost, katera se izgublja v neplodnem čuvstvovanju. Tudi niso strašila za boječe in plahe duše. V duhovnih vajah marveč posveti božja luč kot iz ostrega žarišča na vso našo minulost in prihodnost; božje resnice stojijo pred nami v vsej svoji preprosti in mirni, pa pretresljivi veličini. V duhovnih vajah se zresnimo, da ne gremo več brezmiselno skozi življenje; naše življenje dobi iz njih zopet pravo, polno vsebino. Duhovne vaje torej urejajo naše mišljenje in življenje. Vsi napačni in nevzdržni življenjski nazori se pokažejo v vsej svoji zmotnosti in napačnosti. Sveti dnevi ekser-cicij izvršijo pravo čudo: na najbolj prepričevalen način dopovedo človeku vse to, kar mu je zares in neizogibno potrebno, in odločno odtrgajo in odstranijo zaveso lahkomiselnosti in neresnosti izpred njegovih duhovnih oči. Papeži in škofje in duhovniki, učenjaki in politiki, redovniki in vojskovodje, dijaki in akademiki, očetje in sinovi, matere in hčere, predstojniki in podložniki, stari in mladi: vsi se prenavljajo v duhovnih vajah in se še posebej usposabljajo za svojo službo. Eksercicije so zmožne, odstraniti najbolj strašno brezbrižnost in bogopozabljenost, mlačnost in celo brezbo-štvo, saj postavijo človeka pred Boga, pred sebe in pred vse stvarstvo. Kako primerne so duhovne vaje ravno za našo dobo! Odpad od Boga in od nadnaravnega razodetja se širi; novodobni človek je nagnjen k dvomu o vsem in je v svoji oholosti voljan sprejeti le to, kar se njemu zdi. Ko pa človek razmišlja, kdo je Bog in kdo je on, božja stvar; ko se zave, koliko spoštovanja in pokorščine je Bogu dolžan — postane mahoma majhen in neznaten in se pogrezne v svojo ničnost in popolno odvisnost od Stvarnika in Sodnika. Kdor je v duhovnih vajah dobro preudaril, kaj se to pravi, biti božja »stvar«, ta bo za vse življenje ozdravljen od oholega mišljenja o Bogu in božjem razodetju. Božje oko poslej resno gleda nanj. Moderni človek tudi hoče življenja, polnega, kipečega in ustvarjajočega. V eksercicijah je ta težnja veličastno izpolnjena, saj duša stopi v najožji stik z Bogom, ki je Življenje in ki duši bogato življenje deli. Sedanji človek bi tudi rad vse v lastnem izkustvu doživel; vse, tudi samega Boga. V vse bi se rad potopil, vsakemu vplivanju se izpostavil. Koliko pa doživi v duhovnih vajah! Kot nas pelje veliki pesnik Dante v svoji pesnitvi skozi pekel, vice in nebesa pred samega Boga, neskončno pra- vičnega in strašnega, a hkrati neskončno usmiljenega in dobrega — tako nas pelje božja luč in milost v duhovnih vajah skozi pekel in vice v nebesa, skozi greh in krepost, skozi kraljestvo božje in kraljestvo satana. Takrat smo kot pred donečo, milo in grozečo simfonijo večnih resnic. Kje je film ali koncert ali opera, kjer bi človek toliko dajal? Gledamo ljuto borbo med dobrim in zlim; med Bogom, milostjo, svobodno voljo, grehom in satanom; gledamo jo in se vsega predamo vplivu teh resnic. Kdo bi pa mogel dopovedati tudi socialni pomen eksercicij? Glavni zahtevi, ki naj uravnavata naše razmerje do Boga in do bližnjega — pravičnost in ljubezen — nam stopita živo in brez samoprevare pred oči. Pravičnost in ljubezen pa edini pripravljata pot za pravo svobodo, enakost in bratstvo med ljudmi; na njima se mora graditi vsaka pravilna socialna ureditev človeške družbe. »M o j Bog in moje vse!« je klical sv. Frančišek v zanosu ljubezni do Boga. Ali ni med duhovnimi vajami tudi naše srce toplo in gorko, da bi ponavljalo ta klic ljubezni in si ga postavilo kot glavno in edino smernico za življenje? Misli na Na goste, ki obiščejo samostan očetov trapistov v Rajhenburgu, napravi mogočen vtis podoba na samostanskem hodniku, kjer je naslikana mrtvaška glava; zraven pa stoje besede, ki bodo tudi marsikateremu Bogoljubovemu čitatelju mnogo dobrega storile, če jih bo premišljeval. O večnost, kako si zaž elena, kako si strašna!!! Umrljivi človek, ki imaš neumrljivo dušo, preučuj, premišljuj, poglobi se v veliko besedo Večnost ! Večnost, kaj more povedati o tebi človek, čigar življenje je kakor kratek dan, in kako naj pove? In kdo bo razumel, kar bi povedal o tebi? Večnost! Kako je dolga! Kako je globoka! Kako neizmerna, neskončna je tvoja sreča in tvoja nesreča, ti, kraljica vseh vekov, ti brezkrajna in vedno živa Kje pa naj opravimo duhovne vaje? Duhovne vaje v pravem pomenu besede so le one, ki jih opravimo ločeni od svojega stanovanja in svojcev, v molku, v poslušanju večnih resnic in vztrajnem razmišljanju o njih, potem pa ob zapisovanju dobrih sklepov, katerim z molitvijo kličemo blagoslova iz nebes. Dom duhovnih vaj ali kakšen samostan ali vzgojni zavod so za to najbolj pripravni. Ponekod pa to store tudi kar v domači župniji, n. pr. v Društvenem domu ali v kakšni večji hiši; noter postavijo zasilen oltar, pa toliko klopi ali miz, da vsak lahko zase nemoteno razmišlja in moli; udeleženci oziroma udeleženke gredo le spat domov in tudi tam jih njih domači ne motijo v molku in zbranosti. Na ta preprosti način se lahko tisočim omogoči milost duhovnih vaj in jim prinese trajno dušno pomirjenje, večjo svetost in srečo, ki jim bo ostala tudi sredi udarcev usode. Sklepe duhovnih vaj bi naj udeleženec potem v »mesečni obnovi« vsak mesec pazljivo pregledal in si o njih izpolnjevanju ali neizpolnjevanju izprašal vest. Ali bo taka kontrola nad samim seboj mogla ostati brez trajnega uspeha? Dr. Fr. Jaklič. večnost! Večnost ! Štejem tisoč let, stotisoč let, sto mi-lijonkrat tisoč let, toliko milijonov tisočletij, kolikor je drevesnih listov po hostah, bilk trave po senožetih, zrn peska po obrežjih, kapljic vode v morju, atomov v stvarstvu, zvezd na nebu — pa vendar, kaj je to v primeri s teboj Večnost! Prišel bo dan ko bo solnce ugasnilo, ko bo uničeno vse, kar je na svetu. Sodba nad človeštvom bo končana; in potem nas bodo ločile milijarde in milijarde vekov od kratke dobe sedanjega življenja. To življenje se nam bo pojavljalo samo še v neizmerni daljavi, kakor tiste zvezdice, ki jih oko šele po daljšem gledanju komaj zapazi, kakor sen, ki je že davno izginil.. . in še bo, in vedno bo še Večnost! Trajala bo vedno, končala se ne bo nikdar. Če bo zame večnost v nebesih: — nepojmljiva sreča! Sama krepost, življenje in radost, angeli in svetniki. Vedno Bog! ki ga bom ljubil, gledal, imel, hvalil, vedno. In nikdar več ne bo solza, ne smrti, ne bridkosti. Nikdar! Večnost! Če bi pa bila zame večnost v peklu: — strašna nesreča! Vedno ostudni greh, vedno moreča tema, vedno glodajoči črv, vedno pekoči ogenj, vedno stiskajoče verige, neprestan jok, vedno škripanje z zobmi, vedno kletje pogubljencev, vedno trpinčenje po hudobnih duhovih, vedno prekletstvo božje, ki tare: Vedno! Vedno! In nikdar žarka svetlobe, ki bi razveselil, nikdar trenutka za spanje, ki bi polajšalo, nikjer kapljice vode, ki bi osvežila, nikdar prijateljske besede, ki bi potolažila! Nikdar Boga! Vedno! Nikdar! O Večnost! O človek, večnost je, in ti ne misliš nanjo. Ti ne misliš nanjo, pa ta večnost je zate! In ti si ob robu te večnosti! In kmalu od vseh teh zabav, v katerih iščeš svoje veselje, od vseh teh opravkov, ki jim posvečuješ ves svoj čas, od vsega tega življenja, ki ga zlorabiš, ne bo ostalo drugega kakor Večnost! Tedaj bo grešnikovo uživanje minilo, ostala pa bo kazen. In trpljenje pravičnikovo bo minilo, ostalo pa bo veselje. Torej, ali uživanje sedaj in trpljenje v večnosti, ali trpljenje sedaj, v večnosti pa veselje. Izvoli ! O Večnost! Večnost! Hočem, da boš zame v nebesih, pri Bogu! Večni Bog, ves skesan kleče pred teboj te prosim, prizanesi mi v večnosti! Verujem v tebe in v večnost! Upam v tebe in po tebi upam srečne večnosti. Ljubim te in ljubiti te hočem vso večnost. Tepi, reži, žgi, ne prizanašaj v tem življenju, toda daj mi srečno večnost! Mati božja (Nadaljevanje.) Zadnja leta Marijinega življenja. Najbolj gotovo je, da je Marija preživela čas od Jezusove do svoje smrti v Jeruzalemu. Sv. Janez je imel najbrže lastno stanovanje v mestu in ni verjetno, da ga je pred Marijino smrtjo zapustil, vsaj za dolgo časa gotovo ne. V Efez, kjer je kasneje živel in umrl, je prišel šele potem, ko je bil že tam oznanjal evangelij sv. Pavel. Ni dvoma sicer, da je tudi sv, Janez hodil na razna misijonska potovanja po Judeji, Samariji, Galileji in drugod, a se je vedno zopet vračal v Jeruzalem. So sicer razna izročila in mnenja, ki trde, da je Marija živela drugod, tako n. pr. v razodetjih Ane Katarine Emme-rich, da je bivala v Efezu in tam tudi umrla, celo hiša je natančno opisana. R. M. de la Broise, La sainte Vierge, str. 207 do 208, to mnenje previdno pa odločno odklanja ter navaja za svojo trditev tehtne razloge. Bodi kakorkoli; tudi skrivnostna megla, ki je v njo zavito Marijino življenje zlasti v onih dobah, ko se niso odigravali veliki in znameniti dogodki našega odrešenja, čudovito pristoja Mariji, saj kaže skromnost Marijino. Življenje Marijino je imelo po Jezusovi smrti ta smisel, da je vršilo svojo materinsko nalogo napram skrivnostnemu Jezusovemu telesu — sveti Cerkvi — kakor jo je vršilo prej napram resničnemu, dokler je Jezus živel na zemlji. Tu je imela pravo materinsko nalogo, stala je ob rojstvu Cerkve, kot nekdaj ob novorojenem Jezusu v Betlehemu; bodrila je s svojo navzočnostjo apostole in učence ter netila v njih iskro vere in zvestobe, da ni ugasnila, kakor je v jaslicah ogrevala s svojo telesno toploto malo dete Jezusa, da ga ni zamoril nočni mraz v borni staji. Ko se je po prihodu Sv. Duha postavila Cerkev na lastne noge in so pričeli apostoli množiti število udov skrivnostnega Kristusovega telesa, je bila Marijina naloga podobna, kot je bila za časa Jezusovega doraščanja, in tudi bridka pot v Egi-pet se je ponovila. Kakor je takrat z zvestim možem Jožefom rešila Jezusa pred Herodom, tako je morala tudi sedaj stati ob strani mladi Cerkvi, ki je kmalu zadela na prve nasprotnike in prva preganjanja. Svojo materinsko nalogo je vršila najprej z zgledom. Mati moli, prejema zakramente; bolj kot moški občuti žena potrebo božje pomoči, njena vera stopa bolj živo na dan, njeno zaupanje v Boga se jasneje izraža, ker je sama šibka, in ker je neprestano v najbližjem stiku z otroki in družino. Otroci mislijo in delajo tako kakor mati. — Marija je vplivala enako. Apostoli in učenci in na novo pridobljeni vertniiki so imeli najboljšo voljo, ker so bili vsaj deloma sami priče Jezusovega nauka in njegovih čudežev; vendar je bilo treba še mnogokaj v Cerkvi izoblikovati, to in ono v dejansko življenje prenesti, kar je bilo v njih samo še v zametku. Apostoli so hranili Jezusovo izročilo in ga pod vodstvom Sv. Duha nezmotno oznanjali; toda treba je bilo v množici vernikov, ki so bili še včeraj Judje in živeli »kot ovce brez pastirja«, ki so pod vplivom farizejev pogosto le na zunaj vršili postavo, ali pa so bili pogani, prepuščeni popolnoma zmotam in zablodam, treba je bilo — pravim — z živim, dejanskim zgledom oživo-tvoriti pravo krščansko življenje po veri, molitev »v duhu in resnici«, naučiti jih Boga ljubiti in ne zgolj bati se ga, upati vanj, ljubiti bližnjega v dejanju po zgledu usmiljenega Samarijana. Prvi verniki so se zbirali k molitvam deloma po zasebnih hišah, deloma v templju v Salamonovem stebrišču, kjer so apostoli tudi večkrat učili. V templju se njihovo bogočastje vsaj na zunaj ni bistveno razlikovalo od judovskega. Nekaj popolnoma drugega pa se je godilo na sestankih po hišah posameznih vernikov. Tu so v svetem spoštovanju v spomin Jezusove zadnje večerje in v smislu njegovega naročila poleg običajnih molitev in svetih pesmi obhajali nekrvavo daritev sv. maše. Niso to bili kaki slovesni sestanki, obred ni bil podrobno določen, za oltar je služila navadna miza. Vse se je vršilo v domačem jezilku. Ko je apostol izpremenil kruh in vino v Jezusovo Telo in Kri, je povabil vernike, naj pridejo in zaužijejo nebeško jed. Mariji je sv. maša pomenjala Jezusov obisk. Lahko si predstavljamo, kako goreče je prejemala Telo in Kri svojega božjega Sina. Ostalim vernikom ni manjkalo ne vere ne vneme, vendar nihče ni mogel prejemati sv. obhajila tako prisrčno kot Marija. V katoliški Cerkvi se silno ceni izročilo. To se smatra za pristno, pravo in pravilno, kar je od pamtiveka v Cerkvi živelo; in taka stara izročila Cerkev čuva, da se ne izgube ali potvorijo. Zato lahko rečemo, da je Marija prava početnica in prva izoblikovalka današnjega češčenja in pobožnosti do presv. Rešnjega Telesa. Ker je Marija čutila najbolj živo ljubezen do evharističnega Jezusa, je znala tej ljubezni kot mati dafi tudi najbolj iskren, resničen in primeren izraz. Ostali verniki, ki so videli, kako Marija pojmuje presveto Evharistijo in kako daje izraza svoji veri vanjo in svojemu spoštovanju do nje, so jo posnemali, zavedajoč se, da ona najbolje ve, kako je prav in Jezusu ljubo. Češčenje presvetega Rešnjega Telesa, kakor se je izoblikovalo ob Mariji v prvi krščanski občini, je prehajalo potem potom učencev iz kraja v kraj in od rodu do rodu; res da se je izpopolnjevalo v zunanjih oblikah, evharistični duh, bistvo evharistične vere pa je ostalo v Cerkvi, kakor ga je vanjo vsadila Marija sama. Marija je tudi mnogo vplivala na vernike prve Cerkve potom razgovorov s posamezniki. Občevala je ne le z ženami, ki jih omenja že evangelij, ampak tudi z novimi verniki, ki so želeli videti mater Jezusovo, ki so vero vanj sprejeli, in je tako v mnogočem dopolnjevala pridige apostolov. V mladi Cerkvi so se takoj pokazali prvi začetki devištva. Posamezni moški in ženske so hrepeneli po višji popolnosti in prostovoljno vršili poleg božjih in apostoskih zapovedi tudi evangelijske svete. Res niso še živeli organizirani v družbah in samostanih, ali duh redovništva je živel v Cerkvi in ta je osnova samostanov, ki so le ena izmed oblik življenja v prizadevanju za popolnost. Onim, ki so se odločali za življenje po evangelijskih svetih, je bila Marija naravnost vzor. Apostoli so sicer kot pastirji vodili tudi te duše, vendar najpopolnejši vzor so imeli v Mariji, ki je bila sama devica, živela pri sv. Janezu v skromnih razmerah, pokorna v vsem apostolom, obenem pa v neprestanem stiku z Bogom, pogreznjena v njegove skrivnosti. Še in še je področij krščanskega življenja, kjer je Marija v teh letih ustvarila tradicijo ali izročilo, in kjer še danes živi njeno delo. Vendar tu omenim le še eno, namreč njen vpliv na evangeliste. Neposredno po Jezusovi smrti še ni bilo potrebe, da se njegovo življenje opiše v knjigi, ker je bilo vernikom še sveže v spominu. Ta potreba se je pokazala šele, ko je Cerkev že precej narastla. In zanimivo je, da imamo zelo zanesljive dokaze, da so bili vsi štirje evangelisti v ožjem stiku z Marijo. Najprej sv. Matej. Kot apostol je hodil z Jezusom dolgo časa, po Jezusovi smrti je itak bil v neposredni bližini Marije. Sv. Marko je bil iz Jeruzalema in sin odlične družine, kjer so se prvi kristjani zelo radi zbirali. Za sv. Luka imamo silno staro izročilo, da je mnogo osebno občeval z Marijo in od nje same izvedel podrobnosti ob Jezusovem rojstvu, ki jih izmed vseh evangelistov najnatanč-neje opisuje. Tudi sam trdi, da je o Jezusovem življenju vestno iskal virov in snovi (Lk 1, 1—4). Sv. Janez je pa itak Mariji nadomeščal sina. Gotovo se imamo za marsikatero izročilo evangelijev zahvaliti Mariji, ki bi ga sicer nikdar ne izvedeli. Čeprav torej tako malo vemo o dogodkih iz Marijinega življenja po Jezusovi smrti, da jih je mogoče povedati v par stavkih, kar jih je zanesljivih, je vendar gotovo, da so tudi ta leta zapustila globoko sled v življenju krščanstva. z. ž. Pismo bratu Janezu Že ves čas, kar sem z doma, me skrbi zate. Nič Ti nisem povedal, preden sem šel, kako je današnje čase težko vzdržati užgano luč v srcu; saj vendar na vsakem koraku srečaš agenta, ki luča v obraz Cerkvi težka polena. In vsako poleno nosi krvave madeže. Večkrat sem jih zasledil na potu, pa tudi v domačem kraju, Janez. Ti ne veš, kako jim gre! Odpre usta, oči se mu užgejo, z rokami in obrazom trga besede: »Vera je kriva, da so zažgali Husa«, (kakor da je vera zažgala krivoverca Husa in ne ljudje) ... »Katekizem je skleda starokopitnih načel. Cerkev je nazadnjaška, ker katekizma ne spremeni.« (Ta človek Ti ne ve, da bi iz tega nastala nova vera, če bi se katekizem spreminjal.) »Sploh je Cerkev razpočena ladja; krivice je delala in zdaj se potaplja« .. . »Duhovniki si z lažjo kruh služijo ...« Tako in še naprej lažno in bogokletno be-sedičijo zlobni, neuki, zapeljani in pokvarjeni krivi preroki. poštena knjiga) še ni naučil laži. Razume Te, ker je od Boga razsvetljen. Čist pogled ima še. In prav tako lahko se je pomeniti z učenim človekom, ki je mnogo študiral verske stvari. Zakaj? Zato, ker se resno trudi, da bi se poglobil v veličino svete vere in potem veroval. Nemogoče pa je govoriti s takim človekom, ki je samo ponjuhal v iknjige (pa ne v verske) in že misli, da vse zna. Cital je dnevnike, kjer se v drobnih vrsticah smešijo resnice, za katere so veliki ljudje umirali. . . Govori Vem, Janez, da Te srce boli, ko to slišiš. Tebi je to novo. Pa morda bi kje drugje slišal podobne besede in bi Ti pustile nemir v srcu. Glej, govori in govori, dokaza pa nobenega ne postavi. Prav kakor plevice na njivi, iki obirajo sosedo, ki je ni zraven in se ne more braniti. V človeku pa le nekaj ostane, nekaj, kar kljuje ... Rečem Ti, Janez, vročp mi je bilo, ko sem branil božjo Cerjtev; vse bližnje in daljne protidokaze sem mu navel. Pa veš, niti poslušal jih ni. In zakaj ? Zato ker 1 a g 1 j e dopoveš trdemu kamnu na cesti kot človeku, ki ima zakrknjeno srce. VraJta vase je zapah-nil in reci mu lepo, reci mu grdo, kakor da mu nisi rekel. Imam namreč skušnje v tem, zato Ti lahko pišem; neskončno lahko se je pomeniti o verskih stvareh s preprostim, poltenim človekom, ki ga svet (ali ne- Fr. Gorše St. Peter pri Gorici Moj Jezus, usmiljenje! takemu tisoče dni, on svoje ve. Naprej z razumom ne more, vrniti pa se tudi ne. V glavi se mu je že skalilo. Za pravo resnico mu ni, preplitek je, nima potrebe po njej. Njemu je vse ono, kar je skrivnostnolepo, kar je božje, neumno. Kar božje zapovedi pišejo, mu je krivičen jarem. Njegov razum ne sprejema več kot preprost mož, pa tudi ne kot učen mož; on živi v svojem krogu, v katerega nihče ne more, iz katerega pa tudi sam ne more ... Za zmirom je izgubil ono naravno merilo sodbe, katero Bog položi v vsakega človeka: vest. Ijj zdaj naj tak človek pride k Tebi, Jane|! Vem, kako je s Tvojo vero: Moliš kot najin oče. Veruješ kot najin oče. In živiš po božji postavi kot najin oče. In še vem, da si srečen v sredi svoje družinice. In vendar, Janez, koliko vprašanj je v veri, ki nanjnisi mislil in ki nanja ni odgovora! Samo Bog in srce Ti pravita: veruj! Ta človek bi Te mogel zmotiti, da bi trpel v srcU. Ne zameri mi, da sem to rekel. Poznam dva moža, ki sta v najini domovinici: eden na potu v grob; hodil je v cerkev z vero očetov, danes kolne vse to. Naučil ga je tiskani agent — zli časopis. Kapljo za kapljo je pil, dokler ni obležal v nezavesti. In mož gre proti grobu! Glej, vse življenje je nosil mirno vest, ob koncu jo je izgubil. In še poznam drugega, ki me je nekoč poslušal in mi veroval. Za menoj je prišel človek, ki ni ničesar bral o veri, a mu je vedel toliko klevet o njej povedati, da je moj varovanec zdrsnil. Saj vež, ljudje verujejo rajši zli kot dobri stvari... Koliko je ljudi, ki so- nekoč trdno stali, pa so omahnili. Preveč so poslušali besede, ki so obetale svobodo. In nihče ni znal ločiti besede od resnice. In nesrečno so živeli. In nesrečno so umrli. Pa ker sem zdaj daleč od Tebe in vidim krive preroke, ki vrvijo med ljudmi, Ti pišem. Veš, kakšni so in kaj hočejo. (Ljudi odtrgali od vere očetov, vreči jih v vrvež pozemeljske družbe, ki ne pozna resnice, pravice in ljubezni. Taki ljudje SO' namreč sposobni rušiti ves obstoječi red božjih in človeških post d v.) Ogni se jih! To sem Ti hotel reči v pismu! In to vzemi za glavno! Rečem Ti pa še: Drži se doma, trtja in njiv, ki Ti jih je oče dal. Tam je vse lepo, vse čisto kot luč. Drži se običajev očetovih: saj veš, kako smo sleherni večer molili. Janez, mnogo knjig je šlo skozi mojo glavo, a na te večere mi je ostal spomin svet. Vem namreč, da dobiš le v tem vso moč tudi takrat, ko je vse drugo od Tebe šlo. Če ves dan v potu obraza le na zemljo misliš, je prav, da vsaj večere posvetiš Tistemu, ki Ti je dal blagoslovljene kašče in sode; in ki Ti je dal otroke, da mu jih vzgojiš in zdrave vrneš. Janez, imej v spominu ljubezen vseh nas do očeta. Vsi smo bili večji od njega, kakor otrok je bil med nami. In srečno nas je gledal: življenje smo mu izsrkali iz krvi, vse nam je dal: žilavost telesa, misli in sanje duše in glej, vsi smo zrasli po njegovi podobi. Tudi Tvoji naj iz Tebe podedujejo vero v božje besede. Tlim, grobnica pti oo kapucinih Smrtna žetev ... In veš, kako je bil najin oče vdan v voljo božjo? Toča je lomila mladike, otepla sadje, naš oče pa je pokleknil in na glas molil. Tisto uro so po drugih domovih kleli. Janez, za očetom! < In kako je Boga doživljal sredi zlatih žit? Božal je klasje in govoril: Bog Te je dal meni za kruh. In grozdje za pijačo ... Nedeljske popoldneve je obiskal vse njive, vsa trtja, pogovarjal se ž njimi in Bogom. In srce se mu je topilo od nvale in sreče. Janez, tudi sredi Tvojega zemljišča naj vedno Bog živi! Za križ, ki si ga sredi vasi popravil, pa Ti rečem: Janez, očetov si, zato se za Tebe nič ne bojim . . . Lojze Golobic, Naše delo XI. Ko je tepkam odpadalo listje, takrat je prvič posegla smrt na vrt Mar. družbe, odkar je v moji oskrbi. In menda, kolikor morem zaslediti, tudi prvič, odkar ta vrt obstoja. V zapisniku, kamor je že moj prednik kaj vestno zapisoval, kaj je bilo na vrsti pri shodih, je bilo zabeleženo, da je večkrat obravnaval tudi dogodke ob človekovi smrti. Gotovo so bili takrat na vrsti tudi mnogi neljubi, naravnost odurni dogodki, ki se odigravajo v tako zvanem »vahtanju« mrličev, dogodki, ki nikakor več ne spadajo v območje dvajsetega stoletja. To vsi vemo, da je smrt izreden dogodek, ki kruto poseže v nežne vezi družinskega življenja. Tudi to vemo vsi, da je smrt strašna in da je bivanje živih in mrtvih skupaj pod eno streho precej neprijetno, zlasti še ob času nočne tišine. Smrt je pač smrt, strašna že sama na sebi, zoprna tudi v svojih nasledkih in zato nas kar nekam odbija od sebe. In kdo bi tajil, da so domačini ob takem dogodku potrebni miru in pokoja in da jim dobro dene prijaznost in sočutnost sosedov in drugih prijateljev. Ali da se to sočutje ogreje v družbi nikotina in alkohola do neizrekljivih neotesanosti, to je pa na vsak način tako grd izrodek, da ga je treba z vso silo iztrebljevati, dokler ne bo iztrebljen. Ko sem videl, kako se razvija bolezen pri Končinovi Anici, sem tudi jaz s svojim štabom stopil na bojno plan. Najhujši naskok je veljal Končinu samemu. Mož je grča in korenina, ki se sveto drži starih navad in razvad, če so še tako nespametne. Fr. Gorše Sv, Ivan v Devinu Angel miru Ad. Liiben So. popotnica Miinchen »Tako so me učili moji starši,« je odbil moj prvi napad, »da ob smrti ne smeš biti trd in skop do drugih. Veliko daj vbo-gajme, da se duša ne bo predolgo časa vi-cala in mrtvičila na onem svetu in da bo preje prišla v večno božje naročje.« Ko sem mu oponesel, da taka miloščina, kakor jo dajejo ljudje ob smrtnih slučajih v obliki pijače in tobaka, ne bo prinesla pokojnemu nebes in mu ne bo olajšala vic, me je kratko zavrnil: »Mhm! To bo pa že spet kakšna nova vera!« Na! Pa jo imaš, trmo nepremagljivo! Zagrabil sem za drugo orožje. Poznal sem moža, kako ljubi denar, pa sem mu začel dokazovati, koliko bo prihranil, če bo poslušal moj nasvet. Poslušal me je, premišljal dolgo časa, kaj bi odgovoril; videlo se mu je, da so ga moje besede precej ogrele. Nazadnje pa je premagalo tisto staro, že zarjavelo vprašanje: »Kaj bodo pa ljudje rekli?« Pripomnil sem, da ga bodo pametni ljudje hvalili, nespametni bodo pa seveda zabavljali, kakor je že njihova navada, od- kar svet stoji. Pa sem iz moževega oklevanja spoznal, da mu je več za grajo nespametnih kakor za hvalo pametnih. O, ti moj Bog! Ali morajo res norci vladati svet? Še sem mu svetoval, naj se Kon-činova hiša spomni ob taki priliki si-romašnejših družin v bližini in naj jim z majhnimi milodari polajša njihovo bedno stanje. Taka miloščina pokojnim več odleže, kakor pa .. . Mož je malo zagodel. Ali mu je bilo zaprno moje govorjenje, ali mu je bila težka misel na dekletovo smrt? Uvidel sem pa, da od te strani trdnjava ne bo padla. Poskusil sem od druge strani. Pri materi sem zastavil. Če se je hudoba v raju obrnil na žensko, da mu je pomagala premagati Adamovo odločnost, naj pa še jaz tu zastavim svojo besedo, da bo moževo trmo omajala za nekaj dobrega. Nisem napačno sklepal. Žena je možu toliko časa prigovarjala in mu pihala na srce, da je nazadnje storil kakor tisti evangelijski prijatelj: če bi je ne bil poslušal zato, ker je bila njegova žena, bi vendar radi njene nadležnosti storil, kar je prosila. Spravil sem se tudi na obe družbi, na dekliško in na materinsko, in sem jima obrazložil svoje in vseh pametnih ljudi misli o raznih navadah in razvadah n0 s Pe"a * , TERPENTINOVO MILO GAZELA pere zares čisto GT.31