KDAJ BOLJŠI ČASI ZA NOVOROJENE LJUBLJANČANE
Poslopje s črno piko
»Ta hiša je kot zakleta. Kar naprej je nekaj narobe. Pravkar nam je zače-la puščati streha in spet bodo delavci v stavbi, da je vedno polna prahu,« je z nemalo jeze rekla ena od babic, ko smo vstopili v ljubljansko porodniš-nico v Šlajmerjevi ulici.
Če je v Ljubljani kaj zares pereče-ga, potem je na prvem mestu prav gotovo porodnišnica, ki je že zdavnaj odslužila svojemu namenu. Sedanje razmere so skoraj nemogoče za nor-malno delo in mirno lahko zapišemo, da to ogroža naše porodnice in s tem otroke, ki bi v skladu z našo siceršnjo skrbjo za mladi rod morali pogledati v svet ob najboljših pogojih. A za novo porodnišnico se načrti komajda šele kujejo. Da ne omenjamo denar-ja, ki ga tudi ni.
Poslopje so zgradili leta 1895 in ga namenili za hiralnico. Leta 1932 so ga spremenili v bolnico za ženske bolez-ni, po vojni pa v porodnišnicp. Zgradba je zastarela. Ceprav se kar naprej trudijo z obnavljanjem, ostaja jama brez dna: zakrpajo prvo, odpo-ve druga. Najslabše je z napeljavami in dogaja se celo, da jim zmanjka vode, osnovnega pogoja za delo v bolnišnici. Ni čudno, da je že nekaj-krat prišlo do okužb in zastrupitev.
Ni dovolj umivalnikov, kopalnic,
' stranišč. Eno samo stranišče mora
zadoščati za trideset žensk. V poro-
dnem bloku je na primer ena sama
straniščna školjka... Prav ta oddelek pa je tudi na najslabšem. V eni sami sobi je kar šest porodnih postelj. Vse-ga skupaj jih je dvanajst.
Ker otroci ne vedo za prostorsko stisko in se rojevajo, kadar pride nji-hev čas, se dogaja, da se rodijo tudi na zasilnih vozičkih. Zenske s poro-dnimi krči še sesti nimajo kam; v strahu čakajo, ali bo srečnica, ki roje-va na postelji, dovolj hitro rodila, da bo prostor tudi zanje. Na dan se tu rodi okrog 20 otrok, letno pa kar 4720. Tudi sestre in strežnice ne mo-rejo delati kot bi morale in hotele. Nimajo pisarne za administrativno delo, kaj šele prostor, kamor bi se po napornem delu malce usedle in v mi-ru popile kavico. Tudi babic je pre-malo, prav tako strežnic. Kdor more, zbeži iz te neprijazne hiše. Vodstvo porodnišnice kar odkrito priznava, da so spričo takšnih razmer porodni-ce vse prevečkrat osamljene in pre-puščene same sebi. Tri babice, koli-kor jih pride na 12 porodnic, prav gotovo ne zmorejo vsega dela, četudi tekajo naokoli kot za stavo.         ~~ v
Sodobna medicina veliko da na nadzor poroda, saj se le-ta lahko za-plete v otrokovo škodo. V ljubljanski porodnišnici bi radi elektronsko nad-zorovali porod, vendar za to ni mož-nosti. Radi bi razvili še druge dejav-nosti, ki bi pripomogle k čim večje-mu številu zdravih dojenčkov, a spet
ni možnosti v takšni hiši. Tudi bese-de o tako imenovani humanizaciji poroda so še vedno govorice v veter. Naši porodničarji sicer sledijo vsem novim izsledkom medicinske vede, a kaj, ko jih v prakso skorajda ne mo-rejo prenesti.
Skratka, v Ljubljani imamo tako slabo porodrlišnico, da zaradi nje lah-ko zardevamo, pa naj se še tako ču-dno sliši. Radi bi imeli same zdrave dojenčke, ne nudimo pa jim vsega, da bi takšni tudi prijokali na svet. S sodobnimi napravami lahko šibkega dojenčka tudi spravijo k sebi, a kaj, ko nam včasih takih naprav primanj-kuje. Znano je, da nam manjka inku-
batorjev, a to je že druga zgodba.
Ljubljana nujno potrebuje novo porodnišnico. Ginekološka klinika se skupaj z Medico-engineeringom ukvarja s strokovno-medicinskimi izhodišči, a to je za zdaj skoraj vse. No, tudi prostor za novo stavbo je predviden na drugi strani ceste, pro-blem je le denar. Kaj naj zapišemo drugega, kot da opozorimo na pripra-vo referenduma za tretji samoprispe-vek v Ljubljani, kajti tu je tudi izhod iz zagat porodnišnice. Najbrž ni Ljubljančana, ki ne bi bil pripravljen prispevati za tako potreben objekt v Ljubljani.
Albina Adamič