wr i '% 4 l' * t! Karel Pibrovec (1834—1909), ravnatelj Zgornje fužine v Kropi in ljubiteljski geolog VIGENJC. Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi Zemeljska bogastva Lipniške doline Izdali in založili Muzeji radovljiške občine Glavna in odgovorna urednica Verena Štekar-Vidic Urednica številke Saša Florjančič Lektorica Alenka Božič Prevajalca Cilka Demšar (Evropa Bled d.o.o.) in dr. Simon Pirc Oblikovalka Barbara Bogataj-Kokalj, Birografika BORI d.o.o. Natisnila tiskarna Birografika Bori d.o.o. Naklada 500 izvodov Kropa 2003 ISSN: 1580-6529 Slika na naslovnici: Rudar, fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi Fotografije: Miran Udovč, Dragomir Skaberne, Špela Goričan, Miha Jeršek, Simon Pirc, Žiga Živulovič, Martin Jeram, fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi, fotodokumentacija Gornjesavskega muzeja Jesenice, Arhiv Republike Slovenije, Geodetska uprava Republike Slovenije Izid glasila sta omogočila Občina Radovljica in Ministrstvo RS za kulturo Glasilo Kovaškega muzeja v Kropi Zemeljska bogastva Upniške doline o/ioVAšKI UZeJ Q%RoPA Leto lil, 2003 . Cß 6l5l2>faoz) ■■i-iii-j-iftM'aaBi ŠTUDIJSKI C Ksdb'S ■ -i jotom UREDNICE Leta 1883 se je zadnji kroparski rudar Valentin Kavčič pisno odpovedal pravicam do rudarjenja. Simbolično je bilo s tem letom konec kroparskega rudarstva, pa tudi načina življenja naselja, ki je več kot 500 let dihalo skupaj z Jelovico, njeno rudo in gozdovi. O življenju in delu nekdanjih rudarjev, ki so na Jelovici in njenem predgorju preiskali vsako kraško razpoko, se mnogokrat prav po pionirsko spuščali v globoka brezna in kopali rudarske rove, vemo prav malo. Ostali so le zapisi rudarskega prava, nekaj rudarskega orodja in le še nekaj ohranjenih rudnih jam in rovov. Janez Šmitek, domačin in ljubiteljski raziskovalec zgodovine kroparskega železarstva, nam v prvem prispevku predstavlja povzetek raziskovanja ostankov rudarstva na Jelovici iz leta 1955, pri katerem je sodeloval tudi sam. Irena Lačen Benedičič, kustodinja, arhivska svetovalka Gornjesavskega muzeja Jesenice, predstavlja razvoj rudarskega prava in ohranjene zapise rudarskih redov. Tokratna prispevka že rednih sodelavcev Vigenjca, mag. Tatjane Dolžan Eržen, višje kustodinje Gorenjskega muzeja iz Kranja, in Joža Eržena, vodiča in oskrbnika Kovaškega muzeja, govorita o rudarjih in pomenu njihove dediščine. O tem, kako so bila Kropa in druga rudarska območja zanimiva za razne naravoslovne obravnave, priča pismo švicarskega geologa Louis-Alberta Necker-Saussurja svojemu stanovskemu kolegu Alexandru Brogniartu o železovih rudnikih na Kranjskem, prvič objavljeno leta 1829. Pismo je pomembno tudi zaradi dveh tiskanih geoloških profilov iz okolice Krope, ki sta bržkone najstarejša tiskana geološka profila na Slovenskem. Prevedel ga je mag. Franc Cimerman, sodelavec Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca ZRC SAZU (v pokoju), ki je prevedel še eno zanimivo poročilo, o obisku frankfurtskega geologa Friedricha Kinkelina v Kropi leta 1888. V njem s spoštovanjem omenja tudi Karla Pibrovca (1834-1909), ravnatelja Zgornje fužine v Kropi in ljubiteljskega geologa, o katerem razen omemb v dveh pomembnih strokovnih publikacijah tedanjega časa, ni veliko znanega. Drugi del Vigenjca je geološki. Peter Urbanija, absolvent geologije, predstavlja dejavnost geološkega krožka Bobovec, ki deluje na OŠ Stane Žagar v Lipnici. Dr. Miha Jeršek, kustos Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, obravnava raznolikost kristalov kalcita z območja Peči pri Kropi. Prispevek o kamninah in fosilih iz kamnoloma Kamna Gorica so napisali trije avtorji, doc. dr. Dragomir Skaberne, znanstveni sodelavec Geološkega zavoda Slovenije, dr. Špela Goričan, predstojnica Paleontološkega inštituta Ivana Rakovca ZRC SAZU, in prof. dr. Jože Čar, predavatelj na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Geološki del zaokrožuje prispevek prof. dr. Simona Pirca, prav tako predavatelja na Oddelku za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, ki govori o mineralnih surovinah za gradbeništvo v Lipniški dolini in njihovemu gospodarskemu pomenu. V zadnjem članku dr. Jožica Škofič, znanstvena sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, predstavlja zemljepisna lastna imena Krope in njene okolice. V letošnjem Vigenjcu smo povezali dediščino rudarstva z naravnimi danostmi Lipniške doline. Izpostavili smo pomen železove rude v preteklosti in pomen mineralnih surovin za gradbeništvo, ki so pridobile na gospodarskem pomenu v današnjem času. Priprava glasila je bila izziv, ki je prinesel številna nova spoznanja o okolju, v katerem živimo. Tako o zgodovini železarstva in rudarstva kot o geologiji Lipniške doline bomo še pisali, naj nam bo letošnja številka Vigenjca vzpodbuda, da k sodelovanju povabimo še druge zgodovinarje, geologe in metalurge, da dorečejo pogoje in postopke pridobivanja železa v preteklosti. K temu nas zavezuje Slovenska peč, tehniški spomenik kroparskega železarstva iz 14. stoletja, in drugi spomeniki naše tehniške dediščine. Saša Florjančič p nn^jKqéqj^ ■ äx O >*>:<'- - ; »O'/UJi* CXStUgl : »qSLSfi f . - - itn :urCö* lfi.<>bc is; ir -iicf .sv.ftwsrxa • VKC'gV: ! buč«- • q' »vu] .ir,- • f:? IOA.OU n miijOJitmi !*>.■■ -n ■■ - iiburty., qo{|«f ju „»ac.«» . ippihuj « ‘iMjofpi '?<.-| M tv..-- - ,j- qt g«n)o--| t.'ics* kv 0 ■ - - . ■ U : K : ■ . • - > ' ' :/o, ’ ' fw.{’ u)eoo iq ■ i 'à|Ei «VJ/T Ä*jji .v '■ . <■ i-£ \ .»fi-'-: ■:■■■.' V : ,t ■ *v : ,r, n- m (mk-iHferA&i • . sì . ■ r èr> Mag. Tatjana Dolžan Eržen ^Dediščina kroparskega RUDARJENJA OD DAVNINE DO PRED STOLETJI Krope ni brez Jelovice. Ta visoka alpska, kraška planota nad Kropo in Kamno Gorico, med Savo Bohinjko in Selško Soro, je kraljestvo gozda in izkrčenih planin, geološka sestava apnencev in porfirjev1 pa je v preteklosti skrivala tudi vabljiva ležišča železove rude v Dražgoški gori, na Lajškem in Jamniškem vrhu, v Jamniški gori, za Varlovno, v Zeleni dolini, na Črnem vrhu nad Kropo, na Vodicah, na Planicah, v Kameni Gorici oz. na Pečeh pri Brezovici, na Vrečah... Prav zaradi njih so se razvila stara gorenjska železarska središča: Železniki, Kropa in Kamna Gorica ter deloma tudi Bohinj. Ruda je bila dostopna v dnevnem kopu — takoj pod rušo in v več deset metrov globokih kraških jamah, v resnici bolj špranjah in razpokah, napolnjenih z ilovico. O imenih in sestavi te rude naj svoje povedo geologi, nas pa bo predvsem zanimalo, kakšno je bilo to rudarjenje, kdo so bili rudarji in kakšno dediščino so nam zapustili. Samo ugibamo lahko, kdaj so na Jelovico prišli prvi rudarji in talivci železa. Kropa ni najstarejši železarski kraj. Za Bohinj arheologi z gotovostjo pravijo, da so tam talili železo že tisoč let pred našim štetjem, v železni dobi.2 Druga železarska središča iz teme davnine izstopijo dva tisoč let pozneje v ohranjenih srednjeveških dokumentih, čeprav tudi tu ljudsko izročilo, imena krajev nad Železniki (Železo, Na železu) in zlasti na dražgoškem delu Jelovice najdbe žlindre, že pokrite s prstjo, torej davnega izvora, pričajo o železarski dejavnosti neznanega davnega ljudstva. Rudnik Železniki je prvič omenjen v dokumentih v letih 1348 in 1354.3 V Kamni Gorici za železarstvo zvemo iz urbarjev radovljiškega gospostva iz 15. stoletja.4 V Kropi so prva zanesljiva sled izkopane ruševine t.i. Slovenske peči iz 14. stoletja. Največ virov in znanja o rudarjenju najelovici imamo od približno 15. stoletja pa do opustitve železarske dejavnosti v teh krajih konec 19- stoletja. Jeloviško in kot njegov sestavni del tudi kro-parsko rudarstvo je torej več kot stoletje oddaljeno od današnjega časa. Spoznavamo ga lahko s pomočjo ljudskega izročila, zapisov v ohranjenih dokumentih in opazovanja na terenu — v gozdovih okrog Krope in najelovici. Največ pa je za ohranitev vednosti o tej dejavnosti storil Kropar Jože Gašperšič, prvi ravnatelj Kovaškega muzeja, ki je rudarjenje raziskoval sredi 20. stoletja in o njem objavil precej člankov. Za bogastvo opisov in podatkov v tem članku se moramo zahvaliti prav njemu. KDO SO BILI KROPARSKI RUDARJI Rudarstvo je dejavnost, v kateri ljudje s pomočjo neke tehnologije in orodja pridobivajo surovine za proizvodnjo. O surovini v našem primeru ni dvoma -ruda, kakršno pač skriva zemlja v okolici Krope, zlasti znameniti bobovec, v katerem se železo nahaja v drobnih, fižolu podobnih, zglajenih, zaobljenih in pogosto črno sijočih koščkih. O tehnologiji bomo kaj več rekli v nadaljevanju. Najprej nas zanimajo ljudje, ki so se s to dejavnostjo ukvarjali in jih v pogovornem jeziku imenujemo knap, knapi iz nemškega der Knabe (fant). V obdobju kroparske fužine, o katerem je govor v tem prispevku, so bili rudarji največkrat delavci, ki so jih najeli in plačevali lastniki fužin ali pa prejemniki rudosledne pravice, ki so rudo prodajali fužini. Do 12. stoletja našega štetja je pač vsakdo lahko svobodno rudaril, potem pa si je pravico do rud prisvojil deželni vladar (pri nas tedaj nemški cesar), in jo prenesel na zemljiške gospode (cerkvene in posvetne). Ti so organizirali železarsko proizvodnjo, tudi s pomočjo rudarjev in fužinarjev iz tujih krajev. V 15. stoletju pa si je vladar pravice do rude in izkoriščanja gozdov vzel nazaj in železarskim krajem podelil t.i. rudarski red, s katerim so dobili samostojnost, zato so bili odgovorni samo vladarju. Pravni red je v njih vzdrževal rudarski sodnik. Njegova naloga je bila tudi podeljevati pravico do izkoriščanja rude, in sicer za vsako rudno jamo, ki so jo fužinarji ali njihove združbe prijavili, posebej. Najprej so si dali pri sodniku izsledeno rudno jamo zaznamovati ali začasno podeliti. V šestih mesecih so morali začeti izkopavati rudo, sicer so jamo šteli za opuščeno in prosto, da si jo je lahko dal zaznamovati kdo drug. V teh podelilnicah je rudarski sodnik zabeležil prejemnike pravice do rude in rudarje, ki jo bodo kopali. V prvih stoletjih so bili namreč prejemniki pravic do rude v glavnem lastniki fužin, ki so jim najeti rudarji dostavljali rudo. Pozneje so rudarji sami iskali rudne jame in so bile zato te podeljene njim, v podelilnici pa je pisalo, komu bodo rudo prodajali. Ne fužinarji in ne rudarji torej niso bili lastniki rudnikov, ampak so med seboj imeli zelo natančno razmejene pravice, kje sme kdo kopati in kdo bo delo plačal. Ni znano, ali je bil položaj rudarjev prejemnikov kaj dosti drugačen od pri fužinarjih zaposlenih rudarjev, razen tega, da so imeli občutek samostojnosti, ki so ga potrjevali s plačevanjem letne pristojbine za podeljeno jim rudno jamo in rednim oddajanjem poročil o kopanju. Vendar je bilo rudarjev prejemnikov veliko; v letih 1668-87 so 42% jam prejeli rudarji in 58% fužinarji. Pri oglarjih je bilo to razmerje precej slabše, saj so v letih 1668-78 prejeli le 30% kopišč, druga so bila fužinarska.5 ZADNJI KROPARSKI KNAPI Joža Bertoncelj je v svoji knjigi Kroparske zgodbe na drugem mestu objavil zgodbo Cesarski rudnik Kropa. V njej pripoveduje o zadnjih rudarjih; dva je še osebno poznal: Murnovega Matevža s Podblice in Kroparja Tinetovega Jurija. Zabeležil je tudi po izročilu ohranjeno pričevanje o rudarju Štajselnu, ki je umrl okrog leta 1870: “Delala sta skupaj z ženo, on v jami, žena pa je vlačila nakopano rudo v dolino. Delo ju je upognilo in postaralo, in zgodilo se je, da je rudarju žena nenadoma zbolela in umrla. Tedaj je tudi Štajsel zapustil jamo in sporočil v fužino, da ne bo več kopal, ker je konja izgubil, poginil, da mu je. Trde in surove besede, toda izpovedane z veliko bolečine, ki ni prenesla več navzočnosti in samote kraja, kjer sta toliko let družno delala in se potila.”6 Sledi še zapis o enem poslednjih kroparskih rudarjev Prijatelju (Prjatlup. “Njegove so bile jame Nad lazi. Pripovedujejo, da je nazadnje kopal v Črnem vrhu nad Zidano skalo. Le prav poredkoma je prihajal v dolino. Ko je zapadel prvi sneg, je kupil poleg koruze in slanine še nekaj jajc, da bi se prebil, če bi ga sneg za dalj časa odrezal od ljudi. Živel in umrl je v gori. V njegovi rudarski bajti so ga dobili mrtvega, obrnjenega z obrazom proti jami.”7 Obe zgodbi je zabeležil tudi Alfons Müllner, arheolog, kustos Deželnega muzeja v Ljubljani, v svoji zgodovini železarstva.8 Jože Gašperšič je leta 1962 zadnjim rudarjem na Jelovici posvetil samostojen članek v škofjeloškem letniku Loški razgledi. V njem razkriva tudi družinsko usodo rudarja Prijatelja - Blaža Dobreta, ki se je 1809 rodil v Dražgošah, se tam pozneje poročil, nato pa se je z družino med leti 1840 in 1843 preselil v Kropo in tu kupil manjšo hišo, zdaj št. 88. V Kropi so mu umrli štirje otroci in za njimi še žena, ostal mu je le sin Jurij. Ta se je poročil in imel štiri otroke. Dva od teh, sin Jurij in druga žena, so umrli nekaj let pred Prijateljem, ki je “šel v svojo zadnjo jamo za sv. Lenartom leta 1875.”9 Oba vnuka sta ga preživela za pet let. Znana je njegova jama pod Markovo potjo, ki ima zasut vodoraven vhod, še vedno pa je dostopna po naravnem navpičnem jašku. Druge Prijateljeve (Prjatlnove) jame nad Lazi pa niso določene. Po njem se imenuje tudi Prijateljev rob v nm. v. 1230 m na robu kroparske Gore pod Črnim vrhom. Po Gašperšičevih raziskavah v matičnih knjigah izvemo za imena še štirih knapov iz 19. stoletja:10 Andrej Potočnik z Jamnika, stanujoč v Kropi v hiši poleg Klinarjeve (zdaj Kovaški muzej), ki so jo podrli ob širitvi ceste, Matevžjelenc zjamnika, podnajemnik v Kropi, zdaj št. 18, Lovro Benedičič iz Krope, zdaj št. 40, in Matija Kuštrin iz Krope, zdaj št. 33. Zadnja rudarja, ki sta se ukvarjala tudi z oglarstvom in služila kot drvarja in težaka pri tesarskih delih, sta bila oče in sin Valentin in Jurij Kavčič.11 Valentin, “ta močan Tine”, se je rodil leta 1815 v Lajšah in se je naučil kopati rudo blizu doma v nekdaj bogatih rudnih jamah, kjer pa so v njegovi mladosti še kopali skupaj, v kompa- nijah, po dva ali trije knapi. Preživljal se je z različnimi težkimi deli: rudarjenjem, podiranjem drevja, pri gradnji in popravilih jezov. Po poroki leta 1845 je kupil v Kropi v Kotlu ob tedanji rudarski in oglarski poti do shramb v Zgornji Fužini majhno hišo, zdaj št. 42. Tu se mu je leta 1850 rodil sin Jurij. Tinetova jama ali jame so bile v Kroparski gori za Babjim zobom ali za Varlovno, ki sta malo narazen, kopal pa je tudi drugje, na primer v Prijateljevih jamah. Rudarila sta oče in sin skupaj, a le priložnostno, ker k rednemu kopanju ni vabil zaslužek in je ruda ponehavala. Tine si je tudi pridobil rudosledna dovoljenja rudarskega glavarstva v Ljubljani in zanja v letih 1860-63 tudi plačeval polletno pristojbino in oddajal poročila. Leta 1883 pa je Jurij na opomin rudarskih oblasti plačal zadnjo letno pristojbino in se pravicam pisno odpovedal. Simbolično je s tem letom konec kroparskega rudarstva. Oče Tine je umrl leta 1888, sin Jurij, zadnji kroparski rudar, ki pa je bil večji del življenja gozdni delavec, je živel do leta 1923. ŠTEVILO IN POREKLO RUDARJEV KROPARSKIH FUŽIN Število rudarjev je bilo v Kropi vedno višje, kot so jih za enak učinek imeli drugod, verjetno zaradi drobitve fužinske posesti in posebnih razmer pri pridobivanju rude. O tem priča tudi veliko število rudarskih podelitev. Jože Gašperšič je v enem od člankov v Kroniki, časopisu za slovensko krajevno zgodovino, poskušal dognati, koliko rudarjev je kopalo za Kropo. S pomočjo bohinjskih podatkov je za čas sredi 15. stoletja izračunal število 50-100 knapov za Kropo, Kamno Gorico in Kolnico skupaj, za več kot sto let pozneje (leto 1581) pa okrog 100 mož samo za Kropo.12 V letu 1769 so Kroparji uradno navedli, da zaposlujejo 108 rudarjev, 130 oglarjev z drvarji in 136 žebljarjev.13 Jeseniški rudniki na Planini pod Golico pa so na primer še leta 1893, nekaj več kot desetletje pred zaprtjem, zaposlovali 210 rudarjev.14 Vendar so tam rudo kopali tako, kot si rudnike navadno predstavljamo - v treh rovih - in jo iz rudnika spravljali z vozički na tirnicah. Izkoriščanje in vzdrževanje takšnega rudnika zahteva čisto drugačno organizacijo dela kot razmere na Jelovici, kjer takšnih rudnikov ni bilo smiselno graditi. Ruda je tu ležala raztresena v kraških jamah in vrtačah v majhnih količinah in njeno kopanje je narekovalo ročno, zamudno in samotno delo. Rudarji so ga v prvih stoletjih opravljali v kompanijah po dva ali trije, redkeje štirje možje, proti koncu pa pogosteje en sam kot samič z gosti. Kompanije ali samiči so rudarili na številnih, med seboj oddaljenih lokacijah v gozdovih in strminah. Gašperšič je izračunal razmerje 78% kompanij proti 22% samičev v letih 1668-87, ko je kroparsko železarstvo še napredovalo. Značilnost rudarskih kompanij je bila zvestoba drug drugemu, saj so kot delovni tovariši ostajali skupaj desetletja.15 V teh terenskih razmerah in zaradi zgodnjega pomanjkanja rude tudi ni prišlo do profesionalizacije rudarskega poklica. Kopanje rude je bilo v glavnem dopolnilna dejavnost okoliškega kmečkega prebivalstva. Rudarji so bili večinoma kajžarji in bajtarji z malo ali nič zemlje, skromno hiško in kozo ali kravo. Znani so bili Kordeži, Žbontarji in drugi z Jamnika, Murnovi, Sturmovi, Kodeletovi, Medvedovi in Jakovi (Primčevi) iz kajžarskega delavasi Podblica, vaščani Lajš in drugih vasi ob Jelovici, veliko manj pa iz nižinskih naselij v Lipniški dolini, na primer le na Pečeh pri Brezovici.16 Nekateri so se izmenično ukvarjali z rudarstvom in oglarstvom. Prednost dela pri fužini, čeprav tako težkega, kot je rudarjenje, je bila prostost od služenja vojske, morda je bila ta za kmečke fante in njihove družine še pomembnejša od zaslužka. Sem in tja se v podelitvah pojavijo tudi ženske - v družbi z možem ali sinom rudarjem ali kot vdove, na primer leta 1678 ali leta 1717.17 Ohranjeni dokumenti pričajo, da so bili od začetka delovanja fužin v Kropi rudarji in oglarji slovensko govoreči. Gašperšič meni: “Za resničnost ustnega sporočila o nemških (saških) rudarjih,18 ki da so neki čas kopali na Pečeh, njihovi tovariši pa so delali na Planicah ali v Jamniški gori, ali o Lahih, ki so prvi prihajali delat železo na Jelovici in ga kot hlebe točili v dolino ter odnašali v Italijo, ni dokazov. Jeloviškim rudarjem je bil nemški jezik rudarskih redov in pisem slabo znan; nižji rudarski sodnik in pisar višjega sodnika sta bila Slovenca, višji sodnik Tollhopf je npr. leta 1575 poskrbel, da se je rudarski red vsem do kraja razložil po slovensko.” Tudi v rudarskih in oglarskih podelilnicah iz 17. in 18. stoletja lahko preberemo slovenska imena zaposlenih rudarjev in slovenske ledinske označbe jam, zasledimo celo prevlado selškega govora nad osrednjim gorenjskim!”19 RUDARSKA OPREMA IN NAČIN DELA Leta 1824 je geolog prof. Louis-Albert Necker-Saussure pisal stanovskemu kolegu Alexandru Brongniartu zelo zanimivo pismo o primerjavi železove rude v francoskem gorovju Juri in v rudnikih na Kranjskem. Objavljeni del je v celoti posvečen razmeram v Kropi in okolici; poroča tudi, da so rudarji okoliški kmetje, ki poleti delajo na poljih, pozimi pa v jamah. Rudo kopljejo v naravnih jaških, tako da vsebino izvlečejo ven brez pomoči smodnika, za sabo pa puščajo prazen prostor, ki so pravzaprav naravne podzemeljske jame. Pri tem se spuščajo v velike globine. Ob takšnem izkopavanju včasih naletijo na kosti, večinoma jamskega medveda; zgodilo se je, da jih je bilo toliko, da so se rudarji prestrašili, v naglici kosti zasuli in jamo zapustili.20 Jeloviški rudarji so rudo po zunanjosti in drugih lastnostih ločevali v drobno in debelo rudo. “Kjer so dobili sled, so iskali; ponekod so naleteli dobro, ponekod slabo je povedal Gašperšiču leta 1955 Alojz Lotrič, 85-letni sodar s Češnjice pri Železnikih, čigar oče je 62 let rudaril v Jelovici.21 V 20, 30 ali celo 40 m globokih ozkih kraških jamah, zglajenih od vode, obloženih tu in tam z apneno sigo, so pridobivali drobno rudo - bobovec.22 Iz sten štrleči skalni pomoli so jim bili v pomoč, ko so plezali v njih z rokami, nogami in hrbtom. V tesni jami na Planicah je rudar delal sede in so raziskovalci v petdesetih letih 20. stoletja našli v ilovici odtis hlač iz domačega platna. Če so rudarji v jami delali dlje časa, so vhod ogradili z lesenim ali suhim zidom, ki je nudil nekaj varnosti v jami in zunaj nje, istočasno pa je tudi podpiral streho, ki je varovala dvigovalno napravo in jamo pred padavinami. Dvigovalna naprava je bila lesen vitel, vreteno z dvema ročicama, torej za dva moža, na sredi je bila pritrjena vrv, s katero so potegnili iz jame posodo z rudo, v navpičnih breznih pa so se s pomočjo vitla morda tudi rudarji spuščali v globine in dvigovali iz jame. Imeli so dogovorjene znake za sporazumevanje med tistimi v jami in onimi zunaj; na primer zelena vejica na vrhu je označevala konec dvigovanja. Takšnih vitlov je bilo precej; imela sta ga npr. Kavčičeva pri jami za Varlovno, enega so našli leta 1955 tudi raziskovalci jame nad Lazom. V razčlenjenih jamah so imeli vitel tudi vrh kolena, kjer se je smer lomila. Lesen vitel s stojalom in streho nad njim so si rudarji znali stesati sami, ležaja vretena, os z gonilno kljuko in nazobljeno kolo z zapiro pa je skoval rudniški kovač. Naravni rudni rovi v Jelovici niso znani. Umetno narejene, sprva ročno izsekane rove, ki so bili dragi, saj so jih delali posebni delavci pri rudniku, t.i. rovni kopači, so poznali v Jelovici že leta 1668; vsaj tako je mogoče sklepati iz mnogih podelitev, ki se glasijo na rov ali jašek (nem. Schacht- und Stollenrecht). Od nekako leta 1720 so uporabljali tudi črni smodnik, sodobnejših eksplozivnih sredstev iz 19. stoletja -dinamita ali celo električnega vžiga — pa v Jelovici nikoli, ker je dejavnost prej prenehala. Izdelava rudnih rovov se tudi ni obnesla, ker je bila njihova izdelava veliko dražja od najdenih količin rude. Najbolj znan takšen rov je pod Vrečami; po izročilu sega od dobravskega mostu do Mišač. Morda je bila prav izdelava tega rova razlog za pritožbo rudarske oblasti, češ da imajo fužinarji iz Krope in Kamne Gorice preveč ljudi zaposlenih kot rudarje, in sicer samo zato, da jim z dobičkom prodajajo živež in so ti možje oproščeni vojaščine.23 T.i. debelo rudo, katere velike rjave coke so morali pred taljenjem razbijati, so včasih dobili v jamah, včasih pa tudi na površju, pravili so ji podrušnica. Kopali so jo kar na travnikih najamniku in drugod. Čeprav je bila slabše kakovosti, so jo mešali med bobovec in skupaj talili. Gašperšič navaja v opombi, da so okrog leta 1875 kopali temelje za Urbanovčev hlev na Jamniku in pri tem izkopano podrušnico prodali v kroparsko fužino za lepo vsoto 80 goldinarjev.24 ORODJE, RAZSVETLJAVA V JAMAH IN TRANSPORT RUDE Po Jožetu Gašperšiču25 lahko naštejemo kakih deset vrst rudarskega ročnega orodja. Strgulja je kratko nasajena motika, široka in močna, da so z njo lahko strgali in kopali rudo na dnevnih kopih, z njo zgrebali rudo v nečke ali odstranjevali jalovino od rude. Rovača z ostjo, ki so jo imenovalipik, pikon,pikelj, pivnica, je podobna kratko nasajenemu cepinu ali krampu, ki ga je le pol -samo špičasti del. Značilno rudarsko orodje je klin, ki so ga vtaknili v razpoko ali špranjo in ga zabijali vanjo, dokler se del skale ni odklal. Klin so za lažje delo nasadili na kratko toporišče. Zabijali so ga z zabijalnim kladivom. Klin in kladivo sta bili prevladujoči rudarski orodji in prekrižani sestavljata mednarodno uveljavljen rudarski znak. Ročno cepljenje skal so si rudarji olajševali z dodajanjem lesenih zagozd h klinu, polivali so jih z vodo, da so se napele in močneje širile razpoko. Pomagali so si tudi s kurjenjem ognja in polivanjem razgrete skale z mrzlo vodo. Z železnimi ali lesenimi, spodaj okovanimi navori ali vrželami so skale odrivali. Rudarsko orodje sta bila tudi manjša ali večja lopata za nakladanje in sekira za vsakršno obdelavo gradbenega lesa v jami. Pri razstreljevanju s smodnikom so potrebovali palico, na enem koncu sploščeno in priostreno kot dleto, ki je služila kot sveder, ko so jo pred vsakim udarcem s kladivom dvignili in zavrteli. Kladivo za strel je bil čokat enoročni železni betič. Dovolj globoko strelno luknjo so očistili kamene moke z dolgo trebilno iglo ramarico, ki je bila na enem koncu razcepljena v spiralasto se prepletajoči konici, na drugem pa splo-ščena in zapognjena v majhno grebljico. Zažigalno vrvico, lahko tudi rženo slamico, napolnjeno s smodnikom, so pritaknili s pomočjo strelne igle, s katero so pomerili globino in nato tudi predrli pot do smodnika. Najpreprostejša razsvetljava v jamah je bil suh les: polena, trske, bakle, smolenice, grmade in kresovi. Svetili so si tudi z živalsko tolščo, ki so jo vžgali z volnenim stenjem, ali z rastlinskim oljem v glinastih oljenkah. Značilne rudarske svetilke tudi v Kropi pa so bile železne, kovane ali pločevinaste, v 19. stoletju kar litoželezne posode — leščerbe. V odprtih so žgali loj, v zaprtih pa olje. Če so bile premajhne, da bi bilo v njih dovolj goriva za ves delovni čas, so tega s seboj nosili v rogovih ali pločevinastih puščicah in kanglicah. V 19- stoletju so imeli za lažje dolivanje pokrovček z luknjico kot lij in klešče za utrinjanje stenja in njegovo odmikanje, ki so jih obesili kar na verižico. Svetilke so imele dolgo kljuko za obešanje, pogoste so bile tudi take z zapiralom na odprtini za dolivanje v obliki petelinčka. Nazadnje so bile najcenejša razsvetljava lojene sveče, ki so si jih rudarji ulivali sami doma, loj pa so kupili skupaj z živili pri fužinarju, ki so mu dostavljali rudo. Sveče so v jamah uporabljali v svečnikih, največ je bilo takšnih, pri katerih je bilo mogoče svečo pomikati gor in dol s pomočjo spiralasto zavite žice. Tudi pri tej razsvetljavi so uporabljali posebne škarjice za prirezovanje stenja. Karbidovke so prišle v rabo, ko na Jelovici že ni bilo več rudarjev. Rudo so iz jam vlačili v težkih lesenih vedrih, ki so bila močno okovana, da se les ni uničeval, ko je vedro zadevalo ob skalnate stene. Takšna vedra so raziskovalci jam v Jelovici večkrat našli, nekaj jih je bilo celo tako dobro ohranjenih, da so razstavljena v Kovaškem muzeju v Kropi. Rudo so zbirali pri jami, kjer so tudi marsikje imeli v bližini perišče, t.i. rudno lužo, kakršnih je bilo na Jelovici nekaj desetin. Bobovec so morali oprati, da so ga ločili od rdeče ilovice, iz katere so ga izkopali. Luže so bile kar velike; merile so več metrov v premeru, pri Ženicah v Jamniški gori na primer 9 metrov, vsaka pa je bila obdana z okopom, v katerem je bila odprtina za izpust vode. Po dnu so imele debelo plast rdečega ilovnatega blata iz jam.Veliko jih je napajala deževnica, ponekod pa tudi studenček, npr. Perjatlovo lužo nad Cutovim lazom. Rudo so nato morali dostaviti k fužini, kar je bilo navadno po strmini navzdol. S Planic je prva vodila z vrha Markove poti k Spodnji fužini, druga čez Ovinek h kamnogoriški fužini in tretja od peči nad Perčevim Lazom čez Vreteno in na Kotel do Zgornje Fužine. Z Jamniške gore je prek Petelinovca vodila bližnjica čez Cigansko ali več variant malce daljše poti prek Gabel ali položna tovorniška pot prek Barigle na Hrib in navzdol mimo Kapelice. Mnogo pa je bilo tudi bližnjic. Po njih so gotovo veliko hodili in rudo nosili tako kot Štajselnova žena. Vsa ta pota so bila primernejša za drsno vleko sani kot za konjski voz, na zložnih in kopnih mestih pa so pod sani pripenjali tudi par koles. V Kovaškem muzeju so ohranjene posebne sani z imenom vlačuge, ki so krajše in ožje, narejene za kamnita, ovinkasta pota. So neokovane, s podvojenimi močnimi saninci, nimajo pa ohranjene posode. Samo trije pari ročic pričajo, da je ta prvotno bila sestavni del sani. Po izročilu so z njimi vozili rudo, morda razsuto v košu, koritu ali pa v vrečah. Sani imajo kratko, močno in dvigljivo oje, ki je imelo na spodnjem koncu pribit železen trn; ta se je zadrl v tla, ko je voznik oje spustil. Oglarske sani so bile lažje in jih je voznik navkreber lahko nesel, vlačuge pa so bile za to pretežke in so jih tudi navkreber vlekli. Gašperšič piše, da so vlačilna vrv vitla in saninci vlačug v nekaterih jamah (jaških in rovih) zažlebili skalo. Morda so rudarji uporabljali še kakšno drugačno orodje in še zlasti posodje ali načine transporta, kot so opisani zgoraj, a to je, kot še marsikaj drugega o njih, ostalo neznano. Sklenemo pa lahko z mislijo, da je bila vsa oprema jeloviških rudarjev primerna za ročno delo in ni opaziti nobenega razvoja, razen uveljavitve razstreljevanja s smodnikom. To pa je raven tehnike rudarjenja izpred 18. stoletja. PREHRANA, OBLEKA, STANOVANJE, ŠEGE IN PRAZNIKI O vsakdanjem življenju rudarjev v Jelovici vemo zelo malo. Rudo naj bi kopali največ v zimskem času, ko ni bilo dela na kmetijah, podobno kot bohinjski rudarji. Verjetno so bila v stoletjih tudi obdobja, ko je bilo kopanje rude v primerjavi z dninarskim delom na kmetih različno donosno. O rudarski hrani ni mogoče napisati veliko. Jedli so preprosto močnato hrano iz živil, ki so jih sami pridelali ali zaslužili z delom pri kmetih, pri fužinarju, s katerim so bili v delovnem odnosu, pa so kupovali zlasti žito. Pri mrtvem rudarju Prijatelju (marca 1875!) so v njegovi bajti ob jami našli samo nekaj moke in slanine, v kruhu pa so se že ugnezdile miši. Žganci so bili najpogostejša jed večini Gorenjcev, tako verjetno tudi jelovškim rudarjem. Še posebej, ker v zimskem času, ko so rudarili, tudi v naravi okrog rudnikov ni bilo dobiti drugega kot morda divjačino; lov pa je bil prepovedan in zato tvegan. Obleka je bila najverjetneje vsakdanja, delovna kot na kmetih - mešanica volne in lanu, t.i. mezlan. Tako si tudi lahko razložimo že omenjeni platneni odtis blaga na zadnjici v ilovici jame na Planicah, kjer je rudar delal sede. Gašperšič meni, da bi v Jelovici težko zasledili značilni rudarski usnjeni ščitnik za hrbet in ledja, ki so ga pri prebiranju rude lahko oblekli tudi spredaj. Pač pa je bilo nujni sestavni del rudarske obleke pokrivalo. Nosili naj bi nekakšne štule brez krajcev iz pol močnejše klobučevine, kot so navadni klobuki.26 Tudi rudarji bogatega idrijskega rudnika so še do sredine 20. stoletja nosili lastne obleke, čeprav so jim že leta 1741 ukazali, da morajo delati v rudarskih oblekah (v hlačah z ozkimi hlačnicami in golenicami, široki suknji, kratkem usnjenem predpasniku, nizki čepici stožčaste oblike in visokih trpežnih čevljih - to je bil sočasni modni kroj mestnih in trških obrtnikov).27 V drugi polovici 19- stoletja jim je bilo ukazano, da morajo tudi ob nedeljah in praznikih nositi rudarsko praznično uniformo, da ne bi bila obleka predmet tekmovalnosti in prestiža med njimi.28 Kaj takšnega se med rudarji kroparske fužine zanesljivo ni uveljavilo. V času, ko so rudarili, so med tednom živeli ob jamah. Gašperšič piše o “jamnih bajtah”, ki da so bile podobne preprostim oglarskim bivališčem ob kopah in je na njih ali blizu jame morala biti tabla s številko rudoslednega dovoljenja. Spominja se nizkih zidov jamne bajte na robu Planic nad Prijateljevimi jamami. Med njimi je že sredi 20. stoletja rasla 70-80-letna smreka in nihče ni vedel, čigava je bajta bila. Oglarske bajte so z dovoljenjem lastnika morda uporabljali tudi rudarji,29 saj lahko da so bili eni in drugi sovaščani, morda celo sorodniki. Bajte so imele v preprosto opremljeni notranjščini ognjišče in pograd. Prav nič udobja ni bilo v njih, le nekaj posode za prinašanje vode in za kuhanje. Ob sobotah popoldne so rudarji prihajali v Kropo med ljudi in nabavljat živila za naslednji teden. V nedeljo so bili pri maši, potem so si privoščili nekaj oddiha v ljubi jim družbi sorodnikov ali prijateljev, in v nedeljo zvečer so že bili na svojem mestu ob jami. Tako pravi izročilo, neposredna pričevanja pa se niso ohranila. Nič ne vemo tudi o delovnem času ali načinih izplačevanja zaslužka, in tudi ne o kakšnih posebnih rudarskih šegah, na primer o prazničnem obrednem rudarskem plesu, kot so ga poznali na sosednjem Koroškem,30 ali o praznikih, niti na god sv. Barbare, zavetnice rudarjev. Nekaj pa je gotovo. Način dela v malih, zaključenih družbah, raztresenih daleč vsaksebi, in dopolnilni značaj dejavnosti sta dopuščali, da so bili rudarji življenjsko navezani na kmečki način življenja, z njim vred pa tudi na kmečke šege, praznike in vrednote. Zato se stanovska zavest med kroparskimi rudarji ni razvijala. V naselju Kropa kot da jih ni bilo in verjetno se tudi res niso selili v Kropo, če so se ukvarjali le z rudarstvom in niso bili tako ambiciozni, da bi se v družbi povzpeli v bolje plačano službo. Ko Franc Kanduč v Zadrugarju našteva poklice v kroparski fužini, povzete iz matičnih knjig iz let 1807-12, med njimi poklica rudarja ni, pa je naštet celo godec, berač in potovka.31 Pravega poklica rudarja pač tu ni bilo, rudarstvo je bilo le dopolnilna dejavnost. Zanimivo, da o rudarjih ni sledu niti v literarnih delih, ki oživljajo nekdanji način življenja v železarski Kropi in bližnjih vaseh, na primer Joža Lovrenčiča Pereči ogenj o kmetih z Jamnika in njegova zgodovinska povest iz XVII. stoletja Božja sodba?2 v katerih nastopajo oglarji, fužinarji, žebljarji in tovorniki, Mimi Malenškove Vigenjci in Skobci nad dolino o kroparskih fužinarjih in kovačih, njena Senca na domačiji33 o kmečki družini najamniku. Samo zgodovinski povesti Joža Volka Močilski hrib04 in Ruda33 govorita o rudarjenju, vendar o pohlepu za denarjem, ki kmečkega gospodarja s Češnjice zapelje v dnevni kop rude za fužino in pri tem povsem zanemari svoje vsakdanje poljsko delo, oranje in sejanje. Nikjer ni lika rudarja, ki rudo išče v jamah in jo oddaja fužinarju. DEDIŠČINA KROPARSKEGA RUDARJENJA ZA DANAŠNJO RABO Rudarske dediščine v Kropi ni veliko videti. V Kovaškem muzeju je nekaj kosov rude, vedro, rovača, kladivo za strel in orodje za strelne luknje, sani vlačuge. Samo pozoren opazovalec vidi znake nekdanje rudarske dejavnosti na mestih nekdanjih rudnih jam v Pečeh, na Planicah, na Jelovici. Vemo, da so kopali rudo vse naokrog, ampak ta dediščina je precej skrita in neopazna. Ko pa jo sprejmemo, nas obogati z bogatim domišljijskim podoživljanjem strasti pri iskanju rude, tesnobe in poguma ob plezanju v temne, ozke jaške kraških jam, zaupanja in varnosti dolgolet- nega medsebojnega tovarištva mož v kompaniji, veselja, da lahko živijo v domačem okolju in jim ni treba daleč v tujino k vojakom... In nazadnje tudi neizmernega življenjskega poguma in radosti, ki jo je za vse, ki so se v objemu Jelovice ukvarjali z železom, povzel Joža Bertoncelj v stavku: “Veselo srce ne scaga, če nima, pa strada.”36 Morda bi morali domačini pod okriljem muzeja to dediščino narediti samo malce bolj opazno. Urediti bi morali in s kažipoti opremiti stare rudarske poti, ki jih že sicer uporabljamo, ko se vzpenjamo na planino Vodice ali gremo na Jamnik ali okrog naše Gore. Izdati zemljevid, kjer bi bile te poti označene skupaj z najbolj znanimi rudnimi jamami. Se povezati z jamarji in morda organizirati spuste v katere od najmanj nevarnih. Si prizadevati,, da nam ne bodo vseh Peči podrli buldožerji in minerji gramoznice Brezovica. Prodajati kose bobovca kot dragocen spominek, saj tudi solnograjski muzejski rudniki prodajajo kose soli in celo izdelke iz solnih kamnov. Naj članek sklenem z upanjem, da bo ta številka Vigenjca pripomogla k poživitvi doživljanja tudi rudarske dediščine. X Opombe 1 Enciklopedija Slovenije IV. Ljubljana 1990, geslo Jelovica, str. 283-284. 2 Stane Gabrovec, Prazgodovina Bohinja, v: Bohinjski zbornik, Radovljica 1987. 3 Anton Globočnik, Železniki. Rudarski in fuži-narski kraj. Zgodovinsko-statistični oris v rege-stah, Dražgoše 1999, str. 15-21. 4 Marjan Kunej, Kamna Gorica na nakovalu časa, Kranj 1999, str. 36-38. 5 Natančneje o tem Jože Gašperšič, O jelovškem rudarstvu, Loški razgledi I960, str. 66-67. 6 Joža Bertoncelj, Kroparskezgodbe, Kropa 1973, str. 8. 7 Prav tam, str. 8. 8 Alfons Müllner, Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfänge des XIX. Jahrhunderts, Wien, Leipzig 1909, str. 263. 9 Jože Gašperšič, V spomin zadnjim rudarjem na Jelovici, Loški razgledi 1962, str. 140-141. 10 Prav tam, str. 140, imena so iz oklicne knjige za drugo četrtino 19. stol. 11 Prav tam, str. 145-147. 12 Jože Gašperšič, O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev na Jelovici, Kronika 1962, št. 1, str. 11. 13 Müllner op. 7, podatki za kroparsko fužino. 14 Zdenka Torkar Tahir, Planina pod Golico skozi čas, Jesenice 2003, str. 7. 15 Gašperšič I960, op. 5, str. 67. 16 Gašperšič 1962, op. 9, str. 140. 17 Gašperšič I960, op. 5, str. 67. 18 O tem tudi Müllner op.7, str. 259. 19 Gašperšič 1962, op. 12, str. 11. 2 0 Franc Cimerman: Pismo prof. Necker-Saussura A. Brongniartu, Proteus 64, št. 9-10, 2002, str. 420. 21 Gašperšič 1962, op. 12, str. 9- 22 Natančneje za vse to poglavje velja Gašperšič I960, op. 5, str. 65, in Gašperšič 1962, op. 12, str. 16. 23 Müllner op. 7, str. 261-62 in Gašperšič 1962, op. 12, str. 11. 24 Gašperšič I960, op. 4, str. 74. 25 Gašperšič 1962, op. 12 , str. 12-14. 26 Gašperšič 1962, op. 12, str. 19- 27 Ferdinand Tancik, Idrijska rudarska nošnja v sredini 18. stol., Idrijski razgledi 1973, št. 3-4. 28 Marija Makarovič, Noša, Idrijski razgledi 1975, št. 3-4, str. 19. 29 Gašperšič I960, op. 5, str. 68. 30 O tem piše na primer Günther Jontes, Höhepunkt der bergmänischen Festkultur. Der Hüttenberger Reiftanz, v: Grubenhunt & Ofensau. Vom Reichtum der Erde. Landesausstellung Hüttenberg/ Kärnten, II. Beitrage, Hüttenberg 1995, str. 555-558. 31 F.(ranc) K.(anduč), Mairie de Kropp (Nadaljevanje), Zadrugar I. 23-6.1934, št. 8, str. 82-84. 32 Joža Lavrenčič, Pereči ogenj. Povest izpod famni-ka, Ljubljana 1928; Božja sodba. Zgodovinska povest iz XVII. stoletja, Gruda VII, 1931, št. 1-12. 33 Mimi Malenšek, Senca na domačiji, Celje 1956; Vigenjci, Ljubljana 1978. Skobci nad dolino, Ljubljana 1985. 34 Joža Volk, Močilski hrib (Odlomek iz povesti), Zadrugar L, 1.5.1934, št. 6-7, str. 67-70. 35 Joža Volk, Ruda (Uvodno poglavje k povesti Ranjena zemlja), Zadrugar V, 31.1.1946, št. 1, str. 16-24. 36 Bertoncelj op. 5, str. 9- ‘r, ‘ ■; •' ■ *-} : N:: O É *5$ si • ’ i :„u fl ■ j . , -j -In ,■ ,: -;fJ i-, tl H i it. ‘ ? ■ ■ ■ - . ■■ ,éì; ' ‘lig-', > ’.Ti $1 H tf -- ->r-?.N ■. ‘ ■ . ' ■ . - :■ • ■ ; . ? • tj ' .vk k'1:? -UIM^đr! . ifevN ‘ : ! k. /' • rn*kt kmì fiuéi ■ : : ELOVIŠKA DEDIŠČINA “Ko dospemo pod cerkev, zagledamo tudi že dober del trga Krope, potisnjenega med bregova Kroparice in pobočja Jelovice, ki se tu strinjajo v pravo kotlino, res imenovano kar Kotel. V prepadnih strminah, skoraj navpično raste Jelovica v nebo. Na levi zagledamo najprvo strmo steno, ki se imenuje Babji zob, kakor njegov večji brat nad Kupljenikom, odnosno Bohinjsko Belo, potem sledijo Oriovina, Zidana skala, Špik, Čelo in Vreteno.” Ko sem najprej nameraval opisati rudne jame, sem mislil, da bo današnje stanje hitro opisano. Toda kmalu se je pokazalo, da ne bo tako. Leta 1955 so podrobno pregledali, izrisali in opisali najbolj znane rudne jame. Ko sem si lansko leto ogledal najbližjo jamo, pod Markovo potjo, sem ugotovil, da se v njej ni nič spremenilo. O čem naj bi pa potem sploh pisal? Po premišljevanju sem sklenil, da bi bilo mogoče prav, če bi utrnil pozabi naš način preživljanja mladosti pod Jelovico in v njej, zlasti raziskovanja, ki jih rad podoživljam z družino in prijatelji še danes. Živeli smo v času, ko je bilo rudarstvo še živo v spominih naših očetov. Njihovo pripovedovanje je v nas obujalo razne podobe in sklepe. Tudi od tega je že precej minilo in tudi naši spomini so že začeli bledeti. Če je bila enajsta šola za mestne otroke pod mostom, je bila za nas v Jelovici. V šolske knjige nismo prav zgledno tiščali. Kar se da takoj, ko smo prišli iz šole, smo opravili svoje dolžnosti in že smo se z žvižgi klicali. Naše kraljestvo je bilo v Dnu. Izvir Kroparice smo poznali kot sami sebe. Tako rekoč za vsako skalo smo vedeli. Ko me danes zanese tja, ne morem verjeti, kako se je spremenilo. Kje je tista nekdanja divjina! Danes je vse zrito od močnih strojev, ki so pomagali zgraditi betonski zbiralnik vode za vasi, kjer so se še pred desetletji kroparske vode branili. Bali so se, da bi še oni pogrkovali. Danes pa je tako ali tako vse premešano, da še v Kropi ni več slišati tega znamenitega kroparskega trdega rrrr. Pod zadnjim slapom v Razdrtem oz. Zartnem potoku je bilo kroparsko kopališče V Kad. Voda se je tu že umirila in sonce jo je dodobra ogrelo. Zdaj je sem naneslo kamenja in skal in pravega tolmuna (tonfa') na Kroparici tako rekoč ni več. Zadnji, ki se je v njem kopal, je bil Evgen. Razen tega kopališča jih je bilo v Kroparici kar nekaj. Tudi morje imamo: Kunavsov morje pod Polanko. V njem sva se zadnja kopala z Jožetom. Potem je vse kopalce pritegnil bazen na Stočju. Mogoče je največja ironija to, da so razširjeno pot od Slovenske peči do izvira Kroparice utrdili s peskom iz kamnoloma Brezovica, in s peskom sem zanesli tudi zrna bobovca. Peljal sem razred neke šole po obisku muzeja tja, ker so želeli nabirati bobovec. Vsak, ki se je le hotel skloniti in malo pobrskati, ga je našel. Doživetje se je izkazalo za enkratno. Ko smo se vzpenjali od vigenjca proti izviru, je bilo slišati nerganje, odhajali pa so veselih obrazov. Za našo družino prav zaradi bobovca postaja vse bolj zanimiv kamnolom za Brezovico. Pogosto se nam zgodi, da se sami ali z znanci odpravimo tja nabirat bobovec. Kar ga naberemo, se vedno najde dovolj zanimanja, da ga podarimo. Samo železova ruda je, pa ima tak lesk. Zato je zmeraj posebno doživetje nabirati ga. Kot zlato. Pa saj tudi je - jeloviško zlato. Lep kos je v Tatjaninem prstanu. Resnično izžareva razkošje. Starši in starejši so nam otrokom burili duha s pripovedovanjem o skrivnostih Jelovice. Celo ponoči smo se zbujali in prestrašeno gledali v noč. Žive skale, globoke jame, ribe, ki živijo v jezeru globoko sredi Jelovice in oglodajo vsakogar, ki notri pade, da na izvir priplavajo samo še lasje, so v nas zbujali radovednost in strah obenem. Vsakokrat, ko smo odšli na raziskovanje v Kroparsko goro, so nas doma pošteno prijeli. Toda kazen, prepovedi in zgodbe o izginulih ljudeh, ki so padli v jame, nas niso odvrnili. Vedno znova smo se vračali v Goro. Pri enem takšnih raziskovanj smo naleteli na oglarsko bajto. Pozneje sem jo še velikokrat iskal, a je nikoli več nisem našel. Zelo smo bili ponosni na komaj začeti rudarski rov nad Kadjo. Ker smo bili v takih otroških letih in takih časih, ko smo imeli vsak svojo vojsko, smo jo takoj priredili za bunker. Pred vhod smo položili kamenje za obrambo, v notranjosti pa smo si uredili bivalni prostor. Taka jama je tudi v Petrovcu. Ker je kamenje rdeče barve, smo ga imeli za železovo rudo. Če se prav spomnim, sem v tretjem razredu nesel nekaj takih kamnov v šolo. Vsi smo bili prepričani, da je prava ruda. Šele pozneje, v glavnem pa zdaj, ko nam Peter razlaga, govori in predstavlja geološko podobo Jelovice, spoznavam zmote in razočaranja jelovških rudarjev in tudi nas. Pa kljub natančni razlagi sem velikokrat še vedno na začetku geološke poti. Ko sem ga pred kratkim peljal v jamo pod Markovo potjo, je na vsakem koraku pobiral kamenje. Zame samo kamenje, zanj pa kamnine, ki so mu potrdile znanje ali pa ga presenetile, da tam ležijo. Če bi moral povedati imena, se ne spominjam niti enega, le tega, da je v enem prepoznal fosil srčaste školjke. V zadnjem času kar pogosto obiskujem jamo pod Markovo potjo, to jamo, ki je bila izkopana s precej truda, pa ni dala nič rude. Kar lahko je dostopna, saj je le 10 metrov spusta takoj na vhodu. Ampak brez dobre opreme je tudi to lahko težavno. Imam plezalno lestev, ki jo je Franci sam izdelal, ko je plezal, iz konopljene vrvi in iz jesenovih prečk. Toda prečke so že slabe. Zgodilo se nam je, da je Dane, ko se je spuščal za Erazmom in mano, s sredine jaška padel name. Oba sva se zvalila po tleh; prizor je moral biti smešen, ker se je Erazem še dolgo za tem od srca smejal. Pri zadnjem spustu pa se je meni odlomila še ena prečka, a sem se še pravi čas ujel. Zdaj si z njo ne morem več pomagati, zamenjati jo bom moral, če hočem še kdaj tja noter. Rad bi obiskal še druge jame, še posebej tisto nad Perčevim lazom in ono za Orlovno. Območje od Hriba, Kresa, Kugle in čez Močile je bilo za Kroparje najprej privlačno zaradi obilja borovnic. Pozneje sem tja hodil kot lovski pripravnik. Spominjam se, ko smo lovci imeli delovno akcijo, da sem se čudil, kako smo lahko prišli Za Kamno gorico, če pa smo bili šli s Češnjice v bližino kamnoloma. Takrat sem bil raje tiho, da se ne bi pokazal neukega. Šele pozneje sem ugotovil, da se ta predel tako imenuje. Pa ne samo zaradi skal Na pečeh, ampak tudi zaradi železa; dokaz za to hranimo v Kovaškem muzeju. Našli sta ga sestri Majda in Marija. Bogata najdba kosa stopljene rude verjetno še iz časa gozdnega železarstva. To območje se je precej spremenilo, odkar za vodno gospodarstvo v velikih količinah meljejo skale in vozijo skale in pesek za urejanje vodnih strug. Na majhni površini se nahaja veliko jam, ki so označene s številkami; to so pred desetletji naredili kranjski jamarji, ko so jih raziskovali in popisovali. Zanimivo pa je bilo tudi doživetje jamarjev pred leti. Ko so razstreljevali v kamnolomu, so se pred tem spustili v bližnjo jamo in doživeli miniranje pod zemljo. Pozneje so povedali, da se je le malo treslo in bobnelo. Tako je tudi pri potresu. Kranjski jamarji so sistematično pregledovali jame na Jelovici. Kmalu jim je bila znana razlika med živo ali naravno ter umetno jamo. Že vhod je pri rudnih vklesan, pri naravnih pa piha in je pozimi okoli nje kopno. Sicer pa je najgloblja jama na Jelovici Brezno na Leški planini; več kot 500 metrov, natančno 534 metrov je globoka in pet kilometrov rovov je v njej. Rudna jama nad Perčevim lazom pa je globoka le 60 metrov. Danes imamo sodobno vrvno tehniko in tak spust ne pomeni kakšnih posebnih težav. Bolj zanimivo je, kako so se nekdanji rudarji spuščali brez kakršne koli danes običajne tehnike. Skoraj nerazumljivo je to za današnje razmere. To novodobno tehniško izpopolnjeno spuščanje v jamo je postavilo spuščanje brez pripomočkov v kot, pa saj plezanje v rudne jame tako ni več običajno. Nekako podobno je z lovci, ki so nekdaj spretno nesli ustreljeno divjo kozo na ramah brez vrvi čez Severno triglavsko steno, tudi to je danes preč. Kolikor toliko lahek spust v jamo je v Prijateljevi jami, pod Črnim vrhom. Členaste skale omogočajo normalno oprijemanje in dobrih 20 metrov spusta na dno se zdi prijeten vhod v jamo. Zapuščina rudarja še danes govori in opozarja na njegovo težko življenje pod zemljo. Ohranilo se je še nekaj lesa, ki je služil za oporo. Tudi nekaj bobovca leži v stenah in v tleh. Skale, ki jih je odkopal, so lepo zložene ob steno rova. S tem je pridobil čas, ker mu ni bilo treba iz jame spravljati jalovine. Sence iz pripovedovanj oživijo: sključena postava s preprostim orodjem koplje v skalo. Ilovico na eno in bobovec na drugo stran. Ko ga nabere za eno pleteno košaro (camboh), ga potiska proti začetku rova, kjer jo priveže na konopljeno vrv, pocuka in vrv se napne. Košara se počasi začne dvigati. Rudar se vrne k izkopu, rudo pa njegov tovariš na saneh spravi v dolino. Tako dan za dnem, dokler dopuščajo moči. Pripovedovalci so vedeli povedati za odtise sani v skalah. Tolikokrat so peljali čez skalo, da se je obrabila. Danes je te sledove prekril čas. V pozabo tonejo tudi same rudne jame. Nekoč je v Pečeh slovela jama Nemka, o njej piše tudi Alfons Müllner. Ko pa sem želel še več podatkov, sem jo iskal v zapiskih iz leta 1955. Tam pa je zapisano, da je o njej pisal že Müllner - in to je vse. Še vedno pa ne vemo, kje se nahaja. Veliko jam je pozabljenih, za večino znanih pa vemo samo še zapisano ime. Vhode so prekrila podrta drevesa in grmovje. Le natančno preiskovanje terena in primerjanje z znanimi opisi rudnih jam bi še omogočalo ponovno odkritje. Drugod poznajo Vinske ceste, nastajajo pa tudi že Železne. Zakaj ne bi Kroparji imeli Rudarske poti? Možnosti so velike. Združenje z Železniki bi takšno pot še bolj obogatilo in povezalo rudarske niti. Pa ne samo na Jelovici. Tudi na Ratitovcu in v okolici. Tako bi vsaj malo oživili zdaj pozabljeno rudarsko preteklost. Najbrž pa je od vsega najbolj pretresljiva sled, ki so jo našli raziskovalci jeloviških rudnih jam leta 1955: odtis hlač na mestu, kjer je rudar sede kopal jalovino. Vreteno je bilo za nas privlačno področje. Razčlenjeno pobočje, konglomeratne skale in veliko jam. Posebej pa nas je privlačevalo pripovedovanje Jožetovega očeta, da so tu imeli med drugo svetovno vojno bunker. Z motikami, krampi in lopatami smo ga iskali, pa tudi sledu nismo dobili. Prekopali smo veliko, toda rezultatov ni bilo. Bog ve. Mogoče smo bili pa tako obvarovani nesreče. V bližini Perčevega laza so ostanki komande mesta Kranja in malo vstran še tabora za razruševanje. V mladosti sva z mamo obhodila vse bregove; od Petrovca, Cutovega preko Perčevega laza do Vretena. Nabirala sva gobe in bilo jih je toliko, da sva napolnila koš. Čeprav je šele po vojni prišla v Kropo, mi je marsikaj vedela povedati. Tako tudi za mesto komande. Nekako se vse ponavlja. Tudi Tatjana še ni dolgo v Kropi, a ker jo zanima in veliko zahajamo v gozdove v naši Gori, včasih pozna marsikaj, česar v Kropi rojeni ne vedo. Ne razumem, zakaj kar radi pozabljamo zgodbe iz naše tako bogate preteklosti. Saj smo res evropsko usmerjeni, da celo svoje običaje opuščamo in sprejemamo tuje. Ne morem pozabiti besed inženirja Šmitka, ko je ob vabilu sorodnikov iz Amerike dejal, da kaj bi hodil tja, če še svojega domačega kraja ne pozna. V železarskih časih so pač imeli Kroparji veliko razlogov, da so v okoliške gozdove pogosto zahajali in jih dobro poznali. Čutov laz je bil znan po obilici gob. V ustnem izročilu pa je živo še, da so nad njim topili železovo rudo. Tudi pot Za Marico je nad njim, nam je znana kot pot na Vodice, nekoč pa so jo uporabljali za spravilo rude, oglja in tudi drv. Za kovače je bilo nepisano dovoljenje, da so lahko v Gori pobirali suhljad. Vsaki prosti čas so izrabili, da so pripravljali drva za zimo. Bila je mrzla in tanke stene stanovanj so bolj izsesavale toploto, kot jo pa zadrževale. Drv ni bilo nikoli zadosti. Nič ni bilo nenavadnega srečevati skupine ali posameznike, ki so spravljali drva. Zgodilo se je tudi, da se je po pobočju sprožila skala. Takrat so s klicanjem opozarjali spodaj prihajajoče na nevarnost. O takem primeru je stari Jernač dejal, da če se njegova žena Ivanka tedaj ne bi sklonila, bi bila zdaj že na drugem svetu. Bi že videla hudiča. Tudi borovnice so bile vzrok, da je bilo v začetku poletja v gozdu predvsem veliko otrok. Bogastvo, ki je bilo zastonj. Lakota je bila za nekaj časa pozabljena. Obilica sadežev se ponujala že takoj nad kapelico, na Hribu. Vse do Sv. Sobote je bil otroški živžav. Znana je pesem iz časov nabiranja borovnic. Peti smo jo vsi znali, ampak najbolje jo je seveda zapela Zlata. Nazadnje, ko so snemali radijsko oddajo Vsaka vas ima svoj glas: Cena polena je Cutova žena, Pa v moje in tvojem je vse skopo, Sko-po, skopo, je vse skopo. Z novim načinom življenja se spreminja tudi odnos do Jelovice oziroma do Kroparske Gore. Na poti, ki se zaraščajo, pozabljamo. Nastajajo sicer nove, t.i. vlake, ki pa niso prijazne in privlačne. Tudi lovske poti izginjajo. Ena je vodila na Šimnaško skalo, blizu našega Babjega zoba, na Kapusov štant. Lepa pot, ki se je nadaljevala naprej v Goro. Veliko gamsov in srnjadi tu lahko srečamo. Včasih je bila upleniti tako žival nuja za preživetje, danes je to samo prestiž. Še lovci niso več, kar so nekdaj bili. V trdi temi smo se odpravili. Ko se je začelo daniti, sem pozabil, zakaj sem sploh prišel. Prebujanje novega dne in ptičev me je prevzelo vsakokrat posebej, zlasti ko sva se z Marjanom ali Zdravkom vračala brez plena. Nekoč, ko sem šel na Vodice, sem se znašel v sredini pogona. Zasrbele so me pete in kot da mi Karlove gori, sem pospešil. Tako hitro sem tekel tudi čez planino na Vodicah, ko sem se pozno ponoči vračal od Šmitkove koče proti lovski. Kar naenkrat se nekdo - Mirko -zadere: Stoj! Streslo me je in v rekordnem času sem bil pod kočo. Pozneje mi je Marjan pravil, da nista dobila ključa na dogovorjenem mestu in sta si postlala kar pred vrati. Ko se je Mirko zadrl, ga je iz spanja vrglo v zrak pol metra visoko. Na Črnem vrhu je rastišče velikega petelina. Še sreča, da je zaščiten. Pa vseeno kakega vročekrvneža premami, da ga pospravi. Poje samo nekaj dni v začetku maja. Imel sem srečo, da sem ga videl, sicer v oktobru. In čeprav takrat ne poje, ga je bilo čudovito gledati v njegovem kraljevskem preletu. Je pa naša Gora prepolna še drugih ptic. Za Kroparje, ki so bili veliki ljubitelji ptičev, je bila bogato lovišče. Zgodaj spomladi in vse do sv. Lenarta, ko so že nabrali mah za jaslice, so jih hodili poslušat. Znali so se poveseliti. Živeli so z naravo. “Kropa je trg, kjer se vidi samo v nebesa". Tako je zapisal dr. Ivan Zarnik. Ljudi, ki prihajajo z ravnin obiskat Kropo, navdaja tesnoba, da se bo vse skupaj zrušilo. Mi pa smo naših bregov navajeni in nam je lepo živeti v tej kotlini. Mag. Franc Cimerman ANNALES DES SCIENCES NATURELLES, PA« M». AÜDOUIN, ad. BRONGNIART kt DUMAS, covra »axt tA PHYSIOLOGIE ANIMALE ET VÉCÉTÀLE , I.’ANATOMIE COMPÀ&ÌÈ DES DEUX RÈGSES , LA ZOOLOGIE , LA COTAHIQUE, LA MINéRALOGlE ET LA GEOLOGIE. TOME SEIZIÈME, ACCOMPAGNI OE PLANCHES- PARIS. CROCHARD, LIBRÀIKE - ÉDITEUR CLOITRE SAINT-BENOIT, N* «6, i8ag. I. ISMO PROFESORJA li % ,-S AUSSURJA ECKER LEXANDRU OrONGNIARTU Kranjskem O ŽELEZOVIH RUDNIKIH NA V 16. zvezku ANNALES DES SCIENCES NATURELLES, Paris 1829, je Alexandre Brongniart objavil pod naslovom Extrait de la lettre de M. le professeur Necker-Saussure a M. Alexandre Brongniart, au sujet des breches en mente temps osseuses etferrugineuses des mines defer de la Carniole del pisma, ki mu ga je bil poslal ženevski profesor geologije Necker-Saussure in v njem popisal svoja raziskovanja železovih rudnikov na Kranjskem. Besedilu sta dodana dva geološka profila. Prvi kaže plasti od Krope navzgor do slemena Jelovice, drugi pa kaže terciarne plasti pri Poljšici, prav blizu Krope. To sta bržčas najstarejša tiskana geološka profila, ki kažeta geološko zgradbo kakega dela slovenskega ozemlja. Alexandre Brongniart piše v uvodu, da bi mu bilo žal, če vsebine pisma ne bi posredoval širšemu krogu naravoslovcev. Zato je del pisma objavil. Ko sem sam prebral to pismo, so me obšle podobne misli. Vsebina pisma se mi zdi, še zdaj, po 174 letih, toliko mikavna, da bo gotovo zanimala marsikaterega slovenskega naravoslovca, najsi bo geolog, paleontolog, speleolog, rudar, pa tudi etnologa in zgodovinarja. Naj torej za uvod spregovori gospod Alexandre Brongniart in za njim s svojim pismom gospod Louis-Albert Necker-Saussure! “G. Necker-Saussure, profesor mineralogije v Ženevi, je potem, ko je raziskoval železove rude na Kranjskem, ki so enake narave in imajo enak položaj kakor rude v poklinah v gorovju Jura, predložil neposredne dokaze, ki so mi še manjkali, da bi potrdil analogijo med starostjo železnatih in kostnih breč. Necker-Saussure mi še sporoča, da je našel na Kranjskem v železovi rudi, s katero so zapolnjene špranje in brezna v apnencu, kosti različnih živali, zlasti kosti jamskega medveda (Ursus spelaeus). Dvakrat je obiskal te kraje in potrjuje, da lupin morskih mehkužcev v zapolnitvah ni. Sporoča mi tudi podrobnosti o položaju rud in o razmerah v ležišču, ki pa se mi zdijo Prispevek mag. Franca Cimermana je bil prvič objavljen v reviji Proteus 64, št. 9-10, 2002. Uredništvu se zahvaljujemo za dovoljenje ponovne objave. kar preveč dragocene, da bi bile v prid samo meni. Menim, da moram iz pisma, s katerim me je g. Necker-Saussure počastil, objaviti del, ki se nanaša na to snov.” Odlomek iz pisma gospoda profesorja Necker-Saussurja gospodu Alexandru Brong-niartu o kostnih in obenem železnatih brečah v železovih rudnikih na Kranjskem "... Na Gorenjskem pridobivajo v veliki količini enako železovo rudo (železov hidroksid). V zadovoljstvo mi je, da vam lahko sporočim, da so v različnih rudnikih večkrat našli kosti sesalcev, zlasti zobe jamskega medveda. V gorski skupini, ki se razprostira na desnem bregu Save severozahodno od Ljubljane, h kateri sodi Triglav, ki je najvišji vrh Kranjske, so trije okoliši, kjer kopljejo in talijo železovo hidroksidno rudo: Železniki, Kropa in Bohinj. Ruda je po svoji sestavi in po pojavljanju v ležišču čisto podobna rudam, ki ste jih vi opi- sali. Natančno sem preučeval geološko zgradbo okolice Krope in prav to je okoliš, katerega zelo pregleden opis vam bom tukaj podal. Železarski obrati v Kropi stojijo na dnu lijakaste globeli, ki se odpira proti severu in je od vseh drugih strani obdana z gorami. Gore se dvigajo od 200 do 400 metrov nad krajem, kjer stojijo talilne peči. S svojim barometrom sem izmeril absolutno višino kraja na okoli 600 metrov. (Ta meritev ni zelo natančna, rezultat 304 sežnje, ki sem ga dobil, pa je za čisto geološke potrebe zadosti natančen). Navajam geološko zgradbo terena po plasteh, kakor si sledijo od spodaj navzgor, začenši pri fužinah v Kropi pa prav do gorskega slemena, kjer se nahajajo železovi rudniki. Da se izognem dolgoveznemu opisovanju, dodajam prerez gore južno od Krope (Tab. 4), ki obsega vse geološke plasti, jaz pa se bom zadovoljil s tem, da bom pojasnil posamezne oddelke. Splošna smer vseh plasti je od SZ1 proti JZ pod kotom 30-45o. To je tabla 4 po Necker-Saussurju. Oba profila sta nekoliko idealizirana! Spodnji profil kaže plasti, kakor si sledijo od Krope v dolini do vrha Jelovice. Necker-Saussure je v besedilu zapisal, da je splošna smer vpada plasti od SZ proti JZ, kar je nesmiselno. Najbrž bi moralo biti od SV proti JZ. Na profilu pa je oznaka za smer, v kateri poteka, samo na levi, jeloviški strani (JZ). Za plasti ni navedel nobene starosti. Na Osnovni geološki karti SFRJ, List Kran), v merilu 1:100.000 (1974), pripada območje plasti od št. 1 do št. 6 na profilu, psevdoziljskim plastem, ki so uvrščene v ladinijsko (srednji trias) in karnijsko (zgornji trias) stopnjo. Vmes so tudi magmatske kamnine, keratofir, porfirit in njihovi piroklastiti, ki jih na profilu predstavlja plast št. 5 (po Necker-Saussurju zeleni porfiroidni evrit in spilit). Novejše raziskave Stanka Buserja pa so pokazale, da del plasti, ki so jih pod Jelovico kartirali kot psevdoziljske, ni triasne, temveč spodnjekredne starosti. To so glinovci in laporji, na katerih stoji Kropa in sestavljajo ozemlje južno od nje. Vršni plato Jelovice, na profilu je to plast št. 7, pa je zgrajen iz dachsteinskega apnenca (zgornji trias). V njem so izvotljena kraška brezna in vrtače, ki so bila zapolnjena z železovo rudo. Z rudarjenjem so jih izpraznili. Zdaj so vrtače zaraščene in na dnu nekaterih še zijajo vhodi v globoka brezna. Morda je kje tudi še kakšno brezno, ki ga rudosledci tedaj niso odkrili. Zgornji profil kaže plasti pri Poljšici. Za plast št. 9 (plast rumene in rdečkaste železnate ilovice) nisem mogel ugotoviti, kje in kakšne starosti naj bi bila. S plastjo št. 10 se začenja oligocenska skladovnica plasti. Plasti so sinklinalno upognjene, a so vmes tudi manjši prelomi, ob katerih so premaknjene. Vrhnji del oligocenskih plasti tvori morska glina z bogato foraminiferno favno, v žargonu ji pravimo sivica. Šele na sivici leži pleistocenski konglomerat, plast št. 14. Najnižje plasti (Tab. 4, št. 1) sestavlja skrilavec črne barve z drobnimi zrnci sljude, ki so vidna le z lupo; navzgor se skrilavec menjava s črnim do zelo temno sivim apnencem z žilicami kalcita (2). Na njem leži svetlosiv, skoraj bel apnenec, ki se luskasto lomi (3), z gomolji rdečega železovega oksida, včasih mešanega s sljudnatim hematitom; najpogosteje spojen s kremenico ustvarja jaspisove gomolje ali žilice presevnega drobno zrnatega karneola lepe rdeče barve. Na tem apnencu leži zelen porfiroidni evrit2, ki je tako težko taljiv, da ga uporabljajo za oblogo plavžev v kroparskih talilnicah. Evrit (5) prehaja navzgor postopoma v navaden spilit3, najprej zelenkast, potem rjavovijoličast, s številnimi votlinicami, včasih zapolnjenenimi s kalcitom, pogosteje pa so praznimi (6). Opazoval sem tudi, da evrit in spilit ležita neposredno na apnencu št. 3; na nekem drugem kraju na gori sem videl, da leži neposredno na skrilavcu št. 1. Apnenec št. 2 in apnenec št. 3 popolnoma manjkata. Ali sta evrit in spilit, ki ga spremlja, pokrita z apnencem (7), iz katerega je zgrajen greben gore, tega ne morem potrditi. Stik obeh enot je povsod zakrit z gruščem in vegetacijo. V zgornjem apnencu (7) so rudniki pisiformnega železovega hidroksida4. Geološkega položaja tega apnenca ni mogoče določiti, ker ga ne pokriva nobena druga sedimentna kamnina in ker ne vsebuje nobenih fosilnih ostankov, najmanj povsod tam ne, kjer sem ga sam raziskoval. Vse, kar vemo, je le to, da pokriva skrilavce in prej omenjene apnence, ki so po mojih opazovanjih in po obvestilih, ki sem jih zbral na kraju samem, tudi brez fosilov. Po mojem so gmote zgornjega apnenca iz neke mnogo mlajše formacije, kakor so skrilavci in spodnji apnenci, saj apnenec ne leži vedno na istih plasteh. Tako na primer vidimo večje krpe, ki prekrivajo naj-spodnejše skrilavce (1) na vsem grebenu gore, ki na vzhodu zapira lijakasto dolino, na dnu katere so kro-parske fužine. Mineraloške značilnosti tega apnenca tudi niso določene. Apnenec je kompakten, drobnozrnat, njegova barva je sivobelkasta, kakor je barva kompaktnih apnencev v Juri, pa bolj presojen, kot so jurski. To in luskasti lom pa številne majhne žilice kalcita, ki ga prepredajo v vseh mogočih smereh in ostanejo kot štrline na površini, ki je izpostavljena atmosferi, mu dajejo videz apnenca, splošno imenovanega prehodni apnenec5. Površina skal iz tega apnenca ni tako močno razbrazdana s številnimi nepravilnimi razpokami kakor površina drugih, podobnih apnenčevih kamnin, iz katerih je večina vrhov na Kranjskem. Toda na apnenčevem površju zijajo velika in globoka navpična brezna in špranje (8) nepravilnih, vijugastih oblik, katerih stene iz žive skale so polne nepravilnih in ostrih štrlin, kakršne opazujemo v skoraj vseh podzemeljskih jamah. Prav te špranje in brezna, ki so dejansko podobna dolgim ozkim navpičnim kavernam, so napolnjena z rumeno okrasto ilovico in z železovim hidroksidom. Ponekod je ta kompakten, porozen, s celično strukturo, v kateri so celice zapolnjene z rumeno ali rumeno rdečkasto ilovico, ponekod je v obliki gomoljev z gladkim površjem, včasih pa je površje naježeno, obdano z vrhovi kristalov v obliki štirioglate piramide, ki se s svojimi koti močno približuje pravilnemu oktaedru. Te kristalne gmote imajo znotraj radialno strukturo in so pravi rjavi hematit. Končno se železova ruda pogosto pojavlja v zaobljenih gmotah rjave barve, večinoma tako zaobljenih kakor krogle za mušketo, z bleščečim se površjem, kot da bi bile zglajene. Velike so kot lešnik ali oreh, včasih pa presegajo velikost pesti. Te gmote, vedno bleščeče se, so pogosto tudi nepravilnih oblik. Med seboj so sprijete z okrastim rumenordečkastim ilovnatim vezivom. V sprimkih so tudi oglati fragmenti belega apnenca, in majhna zrnca belega, motnega, kremena. Takšna je torej ruda, ki so z njo zapolnjena brezna v apnencu. Obžalujem, ker ne morem podati nobenih podrobnosti o medsebojnem položaju različkov rude v njihovem ležišču. Rudo kopljejo samo pozimi. Kmetje, ki opravljajo to delo, poleti kmetujejo na svojih poljih. Do dna zelo globokih jam, kjer bi bil videl nedotaknjeno žilo, se nisem mogel spustiti. Vse, kar sem izvedel, je to, da okrasta ilovica zapolnjuje velike dele brezen, da združuje različne vrste rude, da zapolnjuje vmesne prostore in da je pogosto sama tako bogata z železom, da jo vozijo v plavž. Toda ko sem opazoval dostopne vrhnje dele, kjer so kopali, sem se lahko prepričal, da je ruda popolnoma neodvisna od apnenčeve prikamnine, v kateri so izvotljena brezna in špranje. Stene špranj in brezen so zelo nepravilne in jih prekriva železovo hidroksidna rumena prevleka; videl sem na stene prilepljene ostanke rumene ilovice, ki je vsebovala celični železov hidroksid in bobovec. Videl sem tudi prave apnenčeve stalaktite in veliko kalcitnih konkrecij z radialno strukturo, ki so z njimi obložene stene brezen. V njih so tudi fragmenti železovega hidroksida. Vse skupaj sestavlja brečo, v kateri so drobci železnati, vezivo pa je kalcit. Široke žile zelo lepega belega, skoraj nepresojnega kalcita, ki se kolje po naravi v velikih osnovnih romboidih6, potekajo skozi ilovico in železov hidroksid, ki se še držita stene brezna, toda ne prehajajo v apnenčeve stene brezen. Izkopavanje ležišč poteka v jaških, ne v rovih. Rudarji se zadovoljijo s tem, da izvlečejo rudno vsebino iz jame, dokler je ta še dovolj sipka in krhka in se ne drži premočno sten, da jo lahko izkopljejo, ne da bi si pomagali s smodnikom. Če postaja brezno proti globini širše, se odkopi razširijo, če pa se zožuje, se tudi odkop zoži, Rudarji se z napredujočim odkopavanjem spuščajo v vedno večje globine, puščajoč nad seboj obsežne prazne prostore z razdrapanimi stenami, pokritimi s stalaktiti, v katerih je tudi ruda; ti jaški, kakor sem že rekel, dajejo videz popolnoma naravne podzemeljske jame. Nikjer nisem videl ne med rudo ne v zgornjem delu jame ne na kupih rude, ki je bila namenjena za talitev in od nobenega nisem slišal, da bi kdaj našli kakršne koli lupine mehkužcev, niti morskih niti kopenskih. Nasprotno pa tam včasih najdejo kosti. S tem v zvezi navajam podatke, ki sem jih dobil. Hackett7 se v svojem delu Oryctographia carni-olica (2. del, str. 179) izrazi takole: “V začetku tega leta (1779) so ponovno odprli neki opuščen rudnik (v Kropi), kjer so našli okostje velikega medveda s hematitom v lobanji; kosti tega medveda so bile poapnele in prekrite z nekoliko železove rude. Podočniki so bili popolnoma celi in del, ki je tičal v skrilavcu (ne vem, ali avtor misli tukaj na skrilavec ali na del zgornje čeljustnice)8, je bil tudi pokrit s skorjo iz rude.” G. Nototsnika,9 ki je dober opazovalec in se spozna na rudarstvo ter vodi zdaj eno od fužin v Kropi, sem leta 1824 prosil za nekaj pojasnil o kosteh. Rekel mi je, da včasih v okolici Krope, v navpičnih breznih, kjer kopljejo železovo rudo, res najdejo zobe sesalcev. Sam jih je nekaj imel, toda jih je podaril. Doda še, da so med njegovo nekajletno odsotnostjo, na katero so ga klicali opravki, delavci iz Krope, ki so odkopavali rudo v jami, pri tem odkrili nakopičene kosti. Ob pogledu nanje so se prestrašili, jih spet zasuli in v naglici jamo zapustili. Ko sem videl gospoda Nototsnika to leto (1828) v Kropi, mi je pokazal in blagovolil podariti medvedov podočnik, ki so ga prinesli delavci leta 1827 iz železovega rudnika južno od Krope, ki se imenuje Dražgoše. Našli so ga bili v železnati ilovici v jami. Zob, katerega črtno risbo v naravni velikosti mi je v čast poslati vam, s svojo precej temnorjavo barvo kaže, da je bil dolgo časa zakopan v železovi rudi. Zobje, čisto podobni zobem jamskega medveda ('Ursus spelaeus), ki sem jih dobil iz Postojnske jame, so bele ali zelo svetle rumenordečkaste barve, izvirajoče iz rdeče ilovice, v kateri so bili zakopani. Rudniki železovega hidroksida v Bohinju so po naravi in ležišču rude podobni rudnikom pri Kropi. Nahajajo se v globokih breznih v belem drobnozrnatem apnencu, ki tvori južno podnožje Triglava in je popolnoma podoben apnencu v Juri. Najgloblji jašek tega okoliša meri 124 klafter ali sežnjev po šest dunajskih čevljev od površja do dna. Tudi tukaj so našli kosti sesalcev. V geognostični zbirki Kranjske, ki jo je zbral baron Zois in jo je po njegovi smrti kupilo mesto Ljubljana, sem videl fragmente kosti in zobe mesojedih sesalcev, ki pripadajo neki vrsti, ki je bila mnogo manjša kot tista, kateri so pripadali zobje, ki sem jih prinesel iz Krope. Etiketa, ki jo je napisal Zois in je dodana tem kostem, sporoča: Najdeno v rudniku železa Sa Bresnam na Robo, pri Gorjušah (bohinjski okoliš) 50 sežnjev globoko. Upam, da vam bom, gospod, lahko poslal risbe teh kosti, če bo naročilo v Ljubljani, kjer sem dal kosti narisati, primerno izpolnjeno. Rudniki okoli Železnikov so v istem gorovju kakor rudniki v Kropi in so popolnoma podobni. Apnenec, v katerem se nahajajo, leži na peščenjaku, ki se menjava s konglomeratom, še rajši pa s sivo kremenovo brečo in črnimi skrilavci. Ta formacija se mi zdi blizu staremu rdečemu peščenjaku ali old red sandstone v Angliji. Zdi se, da nobeden od zaposlenih v železnikarskih rudnikih ne ve za kostne ostanke ali zobe, ki bi jih našli v njihovem rudarskem okolišu. Za železovo hidroksidno rudo v Kropi, Železnikih in v Bohinju velja, da je zelo dobre kakovosti. Navadno jo talijo, ne da bi ji dodali talilo (različek celičnega železovega hidroksida z rumeno, zelo kalcitno ilovico). Včasih kljub vsemu dodajo v zelo majhnem razmerju rdeči železov oksid ali sljudnat rdeči železovec, izvirajoč iz ne zelo oddaljenih nahajališč, bodisi na Kranjskem, bodisi na Štajerskem; namen tega pa je prej porabiti rudo kot pa popraviti kakovost železovega hidroksida. Nobena teh rud železovega hidroksida se ne praži, z izjemo majhnega dela bohinjske, ki ima v svoji sestavi nekaj železovega sulfida. Žveplo odstranijo tako, da rudo po praženju izpostavijo za nekaj mesecev. Oolitne rude, ki se pojavlja v vloženih plasteh v jurskem apnencu in vsebuje morske fosile, kolikor vem, na Kranjskem ni. Edine rude, ki iz njih pridobivajo železo, so hidroksidi v Bohinju, Kropi in Železnikih ter železovi karbonati v črnih skrilavih apnencih nad rdečim peščenjakom pri Savi in Javorniku v verigi visokih gora, ki ločijo Kranjsko od Koroške. Na tem mestu bi zdaj nehal, pa moram omeniti še neko stvar, čeravno manj pomembno, bomo pa prav zato popolneje spoznali ležišče železove rude v Kropi. Eno miljo od Krope in na vzhodnem pobočju gore, ki se dviga vzhodno od tega trga, se odpira majhna dolina. Severno pobočje sestavlja zgornji apnenec št. 7. Na vznožju gozdnatega griča, poraščenega z vegetacijo, ki tvori južni strmi breg doline, je debela plast rumene in rdečkaste ilovice (9). Ta vsebuje nekaj skromnih pojavov železovega hidroksida. To in podobnost z ilovico, ki so z njo zapolnjena rudonosna brezna, je spodbudilo nekaj raziskav. Ruda pa se najde zelo redko in ilovica je revna, tako da so delo takoj opustili. Plast vpada, kakor apnenec, proti JV, in zdi se, da ga prekriva. Pod ilovico se ne vidi ničesar, toda če prečimo grič v smeri J-V, najdemo na nasprotni strani plast macigna10 ali zelenkaste krušljive molase11 (10). To je del skladovnice plasti, ki jo sestavljajo zelo mlade usedline, katerih izrazite plasti padajo tukaj proti JV. Zdi se, da prekrivajo plast železnate ilovice (9). Starost molase je lahko določljiva, ker vsebuje veliko množino lupin morskih mehkužcev enakih rodov, kot so jih ugotovili na ozemlju pod Apenini. Pomembno je, da se fosili pojavljajo samo v zgornjih plasteh, in to ločeno. Tako vsebuje plast 11 skoraj same školjke rodu Venus (zelo velika vrsta), Perna maxillata, Ostrea, Pecten, Panopaea itn. Plast 12 vsebuje skoraj izključno rod Ampullaria in nekaj majhnih primerkov rodu Cerithium. Plast 13 je debela več kot dva metra in jo sestavljajo samo korale različnih družin: Madrepore, Meandrine, Monticularie ipd. Kaže, da so živele na kraju, kjer jih je mogoče najti še zdaj. Na plasteh te formacije, ki se razprostira prav do Save in katere vpad se spreminja, leži zelo debela plast aluvija, proda in peska. Uvideli ste, gospod, da molasne plasti ne ležijo neposredno na železnati ilovici in njihova lega ostaja nepojasnjena, toda mislil sem, da vam moram o tem pripovedovati, da ne bi zanemaril česar koli, kar je v zvezi s tem zanimivim nahajališčem in z ležiščem železove rude. Ko ne bi bil pisma razvlekel že čez vsako mero, bi vam, gospod, poročal še o opazovanjih na istrski obali, kjer sem videl žilo svetlečega se železovega hidroksida iz oglatih kosov v rumeni ilovici poleg žile apnenčeve breče z rdečim ilovnatim vezivom. Če bi bile v breči še kosti, bi bila podobna kostni breči pri Nici in Cettu. Pripovedoval bi vam bil tudi o žilah diatomita, ki spremljajo te breče. Mislim, da je nepotrebno opozarjati na popolno in presenetljivo podobnost med ležišči železove rude na Kranjskem in ležišči v okolice Lucela, Delmonta, Araua itd., ki sem jih opisal v svoji Notici. Podobna je celo oblika brezen, njihova smer in povezava s površjem, hrapavost površine sten, neodvisnost rude od apnenčeve prikamnine, to, kako je železnata ilovica prilepljena na stene in okrasta prevleka na teh stenah. Podoben je železov hidroksid v obliki skoraj pravilnih kroglic ali v gomoljastih gmotah; odlomki apnenca, stalaktiti kakor v breči pri Antibesu; ruda je brez fosilnih ostankov, in iz nje dobijo železo zelo dobre kakovosti, itn. Ko bi mi moj spomin bolje služil, bi lahko oprl svoje domneve na članek, ki ga je g. Schubler dodal delu M. d’Albertija z naslovom Die Gebirge der Koenisgreiches Würtenbergin besonderer Beziehung aufHalurgie, Stuttgard12 1826, str. 302-304; kajti bral sem bil to delo, tako kot navaja citat, ki sem ga napisal v svojem članku Morska sol v Slovarju naravoslovnih ved. Toda ta članek, ki ne sodi h glavni snovi, sem prezrl. G. Keferstein me je ravnokar opozoril nanj in si vneto prizadevam, da bi to porabil. Nanaša se na način pojavljanja železove rude v jurskem apnencu v Albu na Wiirtenberškem. G. Schubler je tam spoznal dve krogličasti železovo hidroksidni rudi, različni po svojem položaju. Prva je oolitna, iz apnenčevih plasti vjuri in je potemtakem enake starosti kot apnenec, v katerem je mnogo jurskih okamnin; druga pa je pisolitično železo’ v gomoljih različne velikosti in oblike v rdeči ilovici neposredno pod humusno plastjo, na površju jurskega apnenca ali v votlinah s stalaktiti, ki so globoke od 3 do 7 metrov. Tukaj, nadaljuje g. Schubler, manjkajo vse jurske okamnine; toda v tem pisiformnem železu najdemo zlasti pri Salmandingenu in Sigmaringenu na vzpetinah Alba lepo ohranjene zobe velikih četveronožcev, nosoroga, mastodonta, lopfhiodonta, jelena, konja itn. Končno se je g. Voltz v pismu o tej zanimivi stvari, s katerim me je počastil, spomnil primerov, ki sem jih navedel in o katerih sem pisal v svoji prvi notici o morskih školjkah v ležiščih bobove železove rude. Navedel je še druge primere, ki se mi zdijo, da bi bili lahko predmet razprave, ker menim, da se ne nanašajo natančno na železove rudnike, ki sem jih imel v mislih, in dodal: V Doubsu pogosto najdejo v vrhnjih delih železovih rudnikov v breznih medvedove zobe, pomešane z bobovo rudo. Pravim, da se bobove rude razločujejo od rud, ki so vložene med plasti jurskega apnenca in so potemtakem enako stare kot apnenec, po tehle značilnostih: po načinu pojavljanja na površju, saj so povsem neodvisne od jurskega apnenca, v katerem zapolnjujejo brezna in špranje, ki se odpirajo na površje ali so kvečjemu pokrita z aluvialnimi nanosi; po zdrobljenih organskih ostankih, če jih vsebujejo in kadar jih, kar je redko; ostanki so popolnoma različni od ostankov morskih mehkužcev jurske starosti. Tem bistvenim razlikam se včasih, celo pogosto, pridružujejo razlike, ki so posledica zrnavosti in velikosti rude, ta je pri prvih oolitna, pri drugih pa pisiformna; po sestavi veziva, ki rudo zleplja med seboj, in sicer je to lahko kremenasto, apnenčevo ali glineno. Toda te zadnje značilnosti niso bistvene in jih ne moremo navajati kot izjeme v zakonitosti položaja rud, ki sem ga želel ugotoviti in ga prej navedena opazovanja popolnoma potrjujejo, zato se k njim ne nameravam več vrniti.” Pismo Necker-Saussurja kaže, da je v tistem času glas o deželi Kranjski in njenem rudnem bogastvu daleč segel. O rudarjenju na Kranjskem je pisal že Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske (1689) ter Hacquet v delu Oryctographia carniolica (1/1778,2/ 1781). Širil pa se je glas gotovo tudi s trgovanjem. Železarstvo ima na nekdanjem Kranjskem res dolgo tradicijo. Začetki sežejo v predzgodovinsko obdobje. V srednjem veku so začeli železovo rudo - bobovo rudo ali bobovec - na Gorenjskem intenzivneje pridobivati in predelovati. Kopali in nabirali so jo po Jelovici in Pokljuki, kjer so bile z rudo zapolnjene kraške vrtače in brezna, talili pa so jo v Bohinju, Železnikih, Kamni Gorici in Kropi. Biografski podatki Alexandre Brongniart (rojen v Parizu 5.2.1770, umrl v Parizu 7.10.1847) mineralog in geolog. Od leta 1815 je bil član francoske akademije znanosti. Od 1822 je bil profesor mineralogije v Naravoslovnem muzeju. Veliko je potoval po Evropi (Švedska, Norveška, Apenini). Louis-AlbertNecker-Saussure (rojen 10.4.1786 v Ženevi, umrl 20.11.1861 v kraju Portree na otoku Skye v Hebridih). Bil je iz ugledne ženevske rodbine. Njegov oče, Jacques Necker, je bil profesor botanike na ženevski Akademiji. Mati, Albertine Adrienne de Saussure, je bila pisateljica, njen brat Nicolas Théodor de Saussure pa je bil profesor geologije in mineralogije v Ženevi. Ded po materini strani je bil znameniti Horace Benedict de Saussure, ki je bil pobudnik prvega vzpona na Mont Blanc leta 1786, naslednje leto pa se je na goro povzpel tudi sam. Louis Albert je študiral na ženevski Akademiji, na kateri je bil pozneje profesor naravoslovnih ved. Zanimal se je za geologijo in 6 zoologijo. Mnogo je pisal. Svojo prvo razpravo, o ptičjih 7 selitvah, je napisal, ko mu je bilo devetnajst let. 8 Najpomembnejše njegovo geološko delo pa so Études géologiques dans les Alpes (1841). Izšel je, žal, samo prvi zvezek. Veliko je potoval, leta 1806 in 1807 na 9 Škotsko, prav do Hebridov, kar v tistem času ni bilo pogosto. Prepotoval je Francijo, del Italije, zahodne Alpe in tudi vzhodne Alpe, kjer je obiskal Koroško, Štajersko, Kranjsko in Istro. Na Kranjskem je bil kar dvakrat, in sicer v letih 1824 in 1828. Od leta 1840 je živel na otoku Skye, pred zahodno obalo Škotske, kjer je tudi umrl. X Opombe 1 Najbrž gre za pomoto in bi bilo pravilno od SV proti JZ. 2 To so vulkanih in piroklastične kamnine srednje-triasne starosti. 3 Spilit je spremenjeni bazah in v tem primeru tudi sodi med triasne vulkanite. 4 Po slovensko je to bobova ruda ali bobovec. Bobovec je železova ruda, sestavljena iz okroglih, bobu podobnih oblik. Nastajal je v jezerih ali močvirjih. 5 Kaj naj bi pomenil izraz prehodni apnenec, mi ni uspelo ugotoviti. Pravilneje: v romboedrih. Pravilno je Hacquet. Nemško je skrilavec Schiefer, čeljustnica pa Kiefer. Zato se tudi Necker-Saussure sprašuje, kaj je mislil Hacquet. Müllner v svoji Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien, Wien, Leipzig 1909, str. 295-96, omenja iz tega obdobja v Kropi ime Potočnik (Pototschnik in Pototschnig). Zelo verjetno gre pri imenu Nototsnik za napačen zapis. 10 Macigno imenujejo del oligocenskih plasti v Apeninih. 11 Molasa je terciarna usedlina, ki jo sestavljajo konglomerat, peščenjak, glina in lapor. 12 Naslov je napisan tako kot v pismu, čeprav so v njem pravopisne napake. Literatura in viri — Alexandre Brongniart, Extrait de la lettre de M. le professeur Necker-Saussure a M. Alexandre Brongniart, au sujetdes breches en meme temps osseuses et ferrugineuses des mines de fer de la Carniole, Annales des Sciences Naturelles, Pariz 1829. — Slovenija. Geološka karta 1:500 000, (priredila Stanko Buser in ime Draksler), Geodetski zavod Slovenije, Ljubljana 1993- — Karel Grad, Lado Ferjančič, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000, List Kranj, karta in vodnik. Zvezni geološki zavod, Beograd 1976. Eine geologische Studienreise durch Österreich-Ungarn. Dr. phil. Friedrich Kinkelin. Sonderabdruck aus »Bericht über die Senckeubergische naturforschende Gesellschaft in Frankfurt a. M.‘ Frankfurt a. M. Druck von Gebrüder Kn a Mag. Franc Cimerman (Dbisk frankfurtskega geologa Friedricha ÜXinkelina V !&ROPI IN OKOLICI POLETI 1888 Daljnega leta 1888 je frankfurtski geolog dr. Friedrich Kinkelin med študijskim potovanjem po Avstro-Ogrski pripotoval na Kranjsko, kjer si je ogledoval naravne, predvsem geološke znamenitosti. Obiskal je med drugim tudi Kropo in njeno okolico. Poročilo o svojem dvomesečnem potovanju je objavil leta 1890 v reviji Berichte über die Senckeubergische naturforschende Gesellschaft in Frankfurta. M. pod naslovom Eine geologische Studienreise durch Österreich-Ungarn. Friedrich Kinkelin začenja svoje poročilo takole: “Tildi za leto 1888 je dal grof Bose Senkenberški naravoslovni družbi na razpolago sredstva za študijsko potovanje. Družba je za to izbrala mene. Zaradi preveč dela sem se na pot lahko pripravljal le nekaj tednov. Če kljub temu z zadovoljstvom gledam na skoraj dvomesečno potovanje, je to zato, ker so me povsod prijazno podprli z besedo in dejanji, v Dresdenu in Schellenkenu1, v Brüxu1 in Malnitzu1, v Brnu, Eggen-burgu in na Dunaju, v Ljubljani in Zagrebu, v Slavoniji in v Hermannstadtu2. Svoje pa je dodalo še lepo vreme.” Pot je začel 29. junija 1888 v Frankfurtu. Žal ne pove, kdaj se je v kakem kraju mudil. Čez severno Češko, Moravsko in Dunaj je pripotoval na Kranjsko. Prva postaja je bila Ljubljana. LJUBLJANA “Gospod dr. O. Boettger me je že pred časom priporočil gospodu Stussinerju v Ljubljani, izkušenemu konhiliologu in entomologu. Tudi tukaj, kakor povsod do zdaj, sem bil deležen najbolj prijateljskega sprejema in najbolj izdatne podpore. Z gospodom Stussinerjem sva potem pozno zvečer v muzeju poiskala najboljšega poznavalca Kranjske dežele, kustosa v Deželnem muzeju, gospoda Dežmana, častitljivega starega moža. Do 10. ure zvečer mi je gospod Dežman sestavil precej podroben potovalni načrt za Dolenjsko in Gorenjsko. Takoj smo odposlali v Kropo dopisnico, ki je gospodu Pibrovcu napovedala najin obisk za drugi dan mojega bivanja na Kranjskem.” Potem popisuje prvi dan obiska, ki je bil namenjen ogledu Deželnega muzeja. Svoje vtise hudomušno konča z naslednjim odstavkom: “Svoj ljubljanski študij dolenjskih vin, ki sem ga sinoči opravil pod vodstvom gospoda Stussinerja, hočem preskočiti in kar takoj začnem poročati o ekskurziji, ki naj bi me postavila med posedovalce staroterciarne poljšiške favne. KROPA Zgodaj sva bila - gospod Stussiner in jaz - na vožnji po dolini Save navzgor proti Kranju, ki stoji na debeli konglomeratni terasi (80 čevljev nad Savo). V Podnartu, na desnem bregu Save, sva izstopila in šla po prijazni dolinici Lipnice navgor proti Kropi. Lega Krope je čudovita. Leži na vznožju visoke planote Jelovice v ozkem kotlu, ki je skoraj krog in krog obdan z 200-400 metrov visokimi skalnimi stenami in katerega dno večidel zavzema sam kraj. Samo proti eni nebesni strani je kotel odprt; le dolina bistre Lipnice povezuje Kropo z ostalim svetom. Gospod, pri katerem smo se najavili, je upravnik ene od dveh fužinskih skupnosti v Kropi; ta gospod, popoln samouk, si je že pred leti zastavil nalogo, da bo študiral geologijo svoje domovine in je zmogel že večkrat pojasniti najbolj zapletene geološke razmere. Brez njega bi mi ne uspelo, da bi v enem samem kratkem dnevu tolikanj spoznal geološko zgradbo, kakor sem jo. Gospod Pibrovec si je za naše vodstvo vzel prosto, poleg tega pa nam je priskrbel še nosača. Tako sem tudi tukaj naletel na gostoljuben sprejem in na pripravljenost, da me požrtvovalno podprejo. Po kratkem obisku vigenjcev, v katerih moški in ženske z enako spretnostjo opravljajo svoje delo, smo se dobro opremljeni odpravili po južnovzhodnem pobočju navzgor - najprej čez sive skrilavce, enake pač, ki smo jih videli že na vstopu v ozko savsko dolino med Ljubljano in Zidanim mostom. Na prvi izravnavi, od koder se je odprl lep razgled proti severu in vzhodu, smo prišli do skoraj belega kristalastega apnenca, ki je podoben marmorju in tvori debele sklade. Kakor v gnezdih se v njem pojavlja nakopičeni rdeči železovec, ki so ga nekoč rudarsko izkoriščali in je bil skupaj z neko drugo železovo rudo, s tako imenovanim bobovcem, podlaga za žebljarsko industrijo, ki še zmeraj obstaja. Zdaj je kajpada ruda preveč siromašna, da bi bila predelava konkurenčna. Plavži so ugasnili, kovačije, kjer kujejo žeblje, pa so ostale. Onkraj na strmem pobočju vidimo v masivnem apnencu temnejše dele; to so vrečaste votline v apnencu, nadaljevanja razpok v njem, ki pogosto sežejo v velike globine. Napolnjene so z glinasto maso, s tako imenovanim bolusom3; v njem se nahaja bobovec v majhnih kroglicah in v večjih gomoljih. Tudi ta ruda se skoraj nikjer več ne uporablja za pridobivanje železa. Na nadaljnjem popotovanju proti Poljšiškemu jarku se nam je za predokus odprl pogled na kraško pokrajino. Držeč se vzhodne strani Jelovice, hodimo skozi senčnat bukov gozd mimo divje razdrapanih, razpokanih belih apnenčastih sten, prepredenih s špranjami, čez deloma gole ali deloma z mahom porasle apnenčeve bloke. To bi bil pravi eldorado za zbiralca polžev. Zbirateljska strast pa mi je nekoliko splahnela, ko so mi povedali, da naj bi se v špranjah med bloki pogosto zadrževale strupene kače (Vipera aspts). Tako sem le mimogrede pobral nekaj kampilej4 in klavzilij4. Ko se spuščamo naprej navzdol, zapustimo apnenčasto gričevje in na bregovih potočka naletimo na golice z marsičem zanimivim za geologa in mineraloga. Nižje doli končno pridemo do koral, po katerih smo hrepeneli. Kosi koral so izprepereli iz peščeno apnenčevih plasti in ležijo vsevprek po tleh. Lepo razgaljeni so molasni5 peščenjaki, ki ležijo pod plastmi s koralami. Razgalil jih je potok, ki teče v Savo. Ena od plasti med peščenjaki je pravi konglomerat, sestavljen iz kroglastih nätik6. Zaradi visoke vode v Poljšici7, ki je z opoldansko nevihto še bolj narasla, so plasti težko dostopne. Zavoljo naokrog ležečih naplavljenih drevesnih debel ter gostega grmovja je hoja ob profilu težavna, prav tako je oteženo tudi nabiranje okamnin. Ime soteske je dobro izbrano, zakaj resnično pogosti so tukaj terciarni polži in Poljšica pomeni polžji8 jarek. Veliko preglednejši profil, pravi šolski profil, je bolj spodaj vzdolž steze, ki pelje h kolovozu ob potoku, tja, kjer se je potok že globoko zajedel v nagnjene peščene in glinene plasti. Tukaj me ni ovirala narasla voda, tako sem lahko na večje razdalje preučeval menjavajoče se plasti, ki so različne po favni in nabiral vzorce. Plasti si sledijo kot na sliki 1. Plasti so nagnjene za okoli 40 stopinj po Pibrov-cu, 30 - 43 stopinj po Neckerju. Na podlagi teh zanimivih terciarnih profilov bi rad naredil nekaj bolj splošnih sklepov. Iz premaknjenega položaja plasti predvsem spoznamo, da se je gorovje dvignilo šele potem, ko so se plasti odložile, da so se torej dviganja v Vzhodnih Alpah dogajala pozneje, kot so se usedale molasne plasti, ki so, žal, tako močno sprijete, da iz njih ne moremo izluščiti celih fosilov. Ravnokar opisane tvorbe so se odlagale razmeroma blizu obrežja; prav tako kažejo tudi plasti z ostrigami in koralami na bližino obrežja, ali vsaj na tisti del morja, kjer se čuti plimovanje. V zgornji plasti sem našel tudi nulipore ali litotamnije.9 Kar zadeva starost teh večinoma obrežnih tvorb, ki jih je prijazna usoda ohranila vklenjene med starejše sklade, to lahko pobliže razložim. To je obdobje, ko se je začela ugrezati tudi dolina Rena. Taka ugrezanja lahko spoznamo po nastanku sladkovodnih jezer. Torej helvetsko mediteransko morje tedaj še ni vdrlo v udorine, še manj do pobočij Taunusa ali čez Frankfurt nekako do Vilbela, kakor se je pozneje zgodilo. Geolog imenuje ta čas zgornjeeocensko10 dobo. Čez te stare morske plasti leži rečna terasa, na kateri stoji kraj Poljšica, približno 400 čevljev nad današnjo Savo. Tako veliko višje so bile diluvialne vode. Pri nas, južno od Taunusa, je višinska razlika še večja. Pri hochheimski kapelici, npr., stojimo na stari rečni terasi okoli 600 čevljev nad današnjo gladino Majne. V Poljšici opravljajo neko dejavnost v enaki surovi obliki kakor pri nas na deželi, namreč žganje opeke; bilo je prvič, da sem v tujini videl primitivno žgalnico, čeravno n. pr. na severnem Češkem itn. pogosto iz ilovice žgejo opeko. Težko otovorjeni se zdaj spuščamo po strmi, deloma zelo ozki poti; pot je najkrajša, pozimi jo izberejo poljšiška dekleta, ko gredo v Podnart v cerkev.11 Bilo je že skoraj temno, ko smo prišli doli do gostilne, da bi se malo podprli. Na železniški postaji v Ljubljani nas je čakal naš gospod Dežman; kljub utrujenosti sem moral staremu gospodu izčrpno poročati, kar pa je bila po tako uspeli poti prav prijetna dolžnost. In zdaj črna zemlja pokriva tudi tega zaslužnega, tedaj še čilega, moža. Naslednjega dne sem v hotelu Pri Slonu napolnil že peti zaboj.” S tem stavkom dr. Friedrich Kinkelin sklene svoje poročilo o opravkih na Gorenjskem. Potem se je podal na Notranjsko in Dolenjsko. Biografski podatki: Georg Friedrich Kinkelin, geolog in paleontolog (r. 15 7.1836 v Lindauu ob Bodenskem jezeru, u. I3.8.I913 v Frankfurtu na Majni). Naravoslovje je študiral v Berlinu in Münchnu. Doktoriral je 1874 v Baslu. Od leta 1873 je bil član Senckenberške naravoslovne družbe, od leta 1884 pa do smrti pa v njenem muzeju sekcionar za geologijo in paleontologijo. 1894 je postal profesor na univerzi v Frankfurtu. 5č Opombe 1 Schellenken, Brüx in Malnitz so nemška imena krajev Zelenky, Most in Malniče na severnem Češkem. 2 Hermannstadt je nemško ime za mesto Sibiu v Romuniji. 3 Bolus je rumenorjavo obarvana zmes drob-nokristalastih glinenih mineralov. 4 Campylea in Clausilia sta rodova kopenskih polžev. 5 Molasa je terciarna usedlina, sestavljena iz konglomerata, peščenjaka, gline in laporja. 6 Natica je rod okamnelih polžev. 7 Poljšica je ime naselja, in ne potoka. Potok, ki ga ima v mislih Kinkelin, je Plaznica. 8 Krajevno ime Poljšica zagotovo ne izhaja iz besede polž, saj ni Polžica. Verjetneje izhaja ime od polja ali polha. 9 Litotamnije so rdeče alge, lahko so tudi kamnotvorne. 10 Geologi so ugotovili, da so plasti pri Poljšici oligocenske starosti. 11 V Podnartu ni cerkve. Dekleta so najbrž hodila po tisti poti v cerkev na Ovsiše. Literatura — Friedrich Kinkelin, Eine geologische Studienreise durch Österreich-Ungarn, Berichte über die Senkenbergische naturforschende Gesellschaft in Frankfurt a. M, Frankfurt na Majni 1890. Slikovna priloga RUDARSKI REDI Overjeni prepis ortenburškega rudarskega reda, ki gaje leta 1452 potrdil zadnji celjski grof Ulrik II. Ortenburški rudarski red je leta 1381 izdal ortenburški grof Friderik III. fužinarjem na Planini pod Golico in je najstarejši zapis rudarskega prava na Slovenskem. Leta 1494 je listino prepisal doktor cerkvenega prava Peter Knawer. Zagotovo je bila prepisana še enkrat v letu 1496, ko je bil besedilu dodan odstavek, ki se nanaša na Kropo, Kamno Gorico in Kolnico. Prepis, ki ga hranijo v Državnem arhivu v Münchnu, je nastal verjetno šele v prvi polovici 16. stoletja. Fotodokumentacija Gornjesavskega muzeja Jesenice. M- D> LIH1- wjtmium trn öfiusMabniimiriti— 1 htmi J? C£.»*>»■»••**'*> ***^,^1»IS),<7^,, -A* C.y5.V _ . {pfaCy *^jrrH-r;y . ---X> M y (J tb ÙSò +ùu„„cJl ihJhrd 1 Ö1 "“//ö*”*”" ♦* &£&***“ C « .Q 9- .- ć7_________________ -&/ Leta 1550 je nadvojvoda Ferdinand, pozneje cesar, na prošnjo fužinarjev iz Krope, Kamne Gorice in Kolnice izdal poseben rudarski red za Kropo, Kamno Gorico in Kolnico v treh delih: splošnim z 32 členi, rudarskim s 15 členi in fužinskim s 34. členi. Red je podrobneje je razložil določbe Maksi-miljanovega rudarskegai reda iz leta 1517, s katerim so bili rudniki in gozdovi razglašeni za komorno posest, fužinam pa priznana pravica do gozdov. Fotodokumentacija Kovaškega muzeja v Kropi. lìvfflfcfw ^urrijUftcßt rßÄßogcti (tris u üeficncfdj/ te. Int « (Utjfgericfjfe lietafroercbž * && iumg/fi6« all «ifttt5>«0ffclébH*iffet ©ebdebtnuß / ben britten Sog 3fltiuarfj/bee SM&eljeu trnnbfrtunb Sùnfftjigifcn 3afcr S/ brp be n gifen ©ftgfnxrifjcn Ju Jtropp / ©tainpütfcl unb Colniw taunffrm 0mbf ŠRabtmangborff/ im ffürftentbumb Crain grle mi aiti ©era! toeràé OrDnung auffriefete n unb publici« n I afft n. JOkweilaberm ermeltem unftrtn Stkftentbumb Crain / unb für ft» lirfjen ©rapRetjafft ©3rtf/ anbfre mr&r Cifeit ü>rrgf rnerc^ ftpn / bamit nun bepbenfUbenalkncin flldcftfS«*« OrDnung gefjaltm »trbf/ Ijabtn mtrauffber ©rotrifRit an galten/ain gtmainc Drb-tiung fömemeny unb bcratfcblagm taffen/ reit bann bitfdb &trnad) btgrffftn ift/ unbgfbirtcnbifrauff allen unb jeben unfern naeftgt# feeffnObrigfaittn/ 2anbtleutcn/ ©werđtm nnb fcerfelben XJer. »anbfc n/ auch aa4* - - - • fitti Mffm 4r furammo - f/f- /trfsàJbX Woiät tl« ertigli, ‘O,... RUDOSLEDNE PRAVICE Rudarska knjiga Eisenbergbau 1805-1914 z vpisi rudarskih pravic, med drugim za rudna nahajališča na Jelovici in v okolici Krope in Kamne Gorice, Arhiv Republike Slovenije, fond Rudarsko glavarstvo. Kroparska rudarja Valentin in Jurij Kavčič sta med leti I860 in 1863 plačevala polletne pristojbine za rudosledna dovoljenja in oddajala poročila. Leta 1883 je Valentin Kavčič na opomin rudarskih oblasti plačal zadnjo letno pristojbino in se pravicam do rudarjenja pisno odpovedal. Simbolično je bilo s tem letom konec kroparskega rudarstva. Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. RUDARJI O vsakdanjem življenju rudarjev vemo zelo malo. Rudo naj bi kopali največ v zimskem času, ko ni bilo dela na kmetijah. Rudo so sledili v naravnih kraških jamah ali pa so izkopali vodoravne rudarske rove. Ruda je bila večinoma dostopna v dnevnem kopu - takoj pod rušo ali v več deset metrov globokih kraških jamah in razpokah, napolnjenih z rdečo ilovico. Nahajališče bobovca in perišče rude na Jelovici, fotografirano okoli leta 1950. Kose bobovca, v velikosti boba do pesti, so v periščih (lužah) ločili od ilovice in transportirali v dolino, k fužinam. Orodje in oprema rudarjev: rovača z ostjo, podobna cepinu, klin za zabijanje v špranje, zabijalno kladivo, motika strgulja, obesne jamske svetilke jamšarce, leseno in okovano rudno vedro, rog za smodnik. Zapuščina zadnjih kroparskih rudarjev Valentina in Jurija Kavčiča, Kovaški muzej v Kropi. RUDARJI Vitel 1. možema, ki ga vrtita til nosita naritnik Orodje in oprema rudarjev: orodje za razstreljevanje s smodnikom (vrtalna dleta in šibiki za čiščenje izvrtin), skica uporabe rudarskega vitla za dvigovanje rude iz jame, rudne sani - vlačuge. Risbe Boštjana Gašperšiča, objavljene v Kroniki X, št. 1, Ljubljana 1962, str. 14-16. Značilen primer kajžarske hiše v Kropi - hiša rudarjev Kavčičev (Pri Tinetovem Juriju, zdaj Kropa 42), fotografirano ok. I960. Rudarsko znamenje v portalu hiše v Kropi, zdaj št. 76. H Stranski oltar sv. Barbare, zavetnice rudarjev, v župnijski cerkvi sv. Trojice v Kamni Gorici. RUDNA OBMOČJA Poleg bobovca so iskali tudi druge limonitne rude, preperele bobovce in skorjaste limonite. Čeprav so bile slabše kakovosti, so jih mešali med bobovec in skupaj talili. T.i. debela ruda se je nahajala v jamah ali na površju, pravili so ji tudi podrušnica. Rudarji so ločevali drobno in debelo rudo. V 20, 30, celo 40 m globokih ozkih kraških jamah so iz rdeče ilovice prebirali drobno rudo - bobovec, limonitno železovo rudo, ki je vsebovala od 30 do 50% železa. Ker je bila porozna, se je zlahka talila. Na posameznih nahajališčih so našli od nekaj 100 do nekaj 1000 kg rude. Take zaloge so zadoščale za majhno izkoriščanje. Umetno izdelani rudni rov pod Markovo potjo na Jelovici, na zahodnem robu Kroparske gore (v bližini poti od Farovškega laza proti Vodicam), v nadmorski višini okrog 800 m. Skicajaneza Šmitka, 1955, in današnje stanje rova: vhod in notranjost. Iz opisa rova Janeza Šmitka, 1955: »Jama poteka horizontalno v smeri jugovzhod - severozahod. Vodoravni vhod v jamo je zasut z usadom, možen je dohod skozi vertikalni jašek, globok 12 m. Jama je od usada pri vhodu dolga 64 metrov in je po dosedanjih raziskovanjih najdaljša umetna rudarska jama na tem delu Jelovice. V preseku meri povprečno 1.30 m širine in 1.80 do 2 m višine. V stropu je skozi vso jamo možno slediti žilo ilovice ali mehkejšega apnenca. Na nekaj mestih se odpre v večje razpoke, ki se klinasto izgubljajo proti površini. Jama je zelo suha in lepo oblikovana. Vsa je izdelana z razstreljevanjem, sledovi svedra premera 30 mm so zelo pogosti, na obeh stenah in v stropu. Ker je teren za grebenom zelo razkopan in je imel verjetno precej bogata nahajališča bobovca, si moremo jamo razlagati kot poskus priti do nahajališč rude od spodaj po vodoravnem rovu, da odpade naporno in nevarno dvigovanje rude iz navpičnih jam. Vendar v žilah ilovice nikjer ni opaziti ostankov rude.« RUDNA OBMOČJA Prijatlov rob in Prijatlova jama pod Črnim vrhom na Jelovici, kjer je rudaril kroparski rudar Blaž Dobre - Prijatelj. Živel in umrl je v gori. V njegovi rudarski bajti so ga leta 1875 našli mrtvega, z obrazom obrnjenega proti jami. Skica: Rok Gašperšič, 1962. Notranjost Prijatlove jame z lesenim opornikom in ostanki zasilne strehe, s katero se je rudar zavaroval pred padavinami, ki so pronicale v jamo. Primer rudnega nahajališča v naravni kraški jami. Jelovica, zahodni rob Kroparske gore. Iz opisa jame Janeza Šmitka, 1955: »Jama se nahaja v driči nad Perčevim lazom, kakih 30 m pod grebenom pri t.i Streharjevi skali, v nadmorski višini okrog 900 m. Lega v smeri jugovzhod - severozahod. Jama je dolga 18 m, od vhoda se spušča proti notranjosti najprej polagoma, nato pa strmo do globine 4 m. Jama je slabo obdelana, zelo ilovnata in mokra. Leva stran je apnenčast sklad, delno obdelan z nekaj sledovi svedra. Vsa jama sledi ilovnati žili, ki se nadaljuje še dalje v globino. Greben nad to jamo je zelo razkopan, tudi z globokimi navpičnimi jamami, plitva jama je še kakih 8 m severno na isti višini, 15 m dalje pa velika jama, označena v naslednjem poročilu kot jama št. 4.« Skica rudne jame št. 4, Janez Šmitek, 1955. Iz opisa jame Jožeta Gašperšiča, okoli 1955: »Vhod v jamo predstavlja sedem metrov globok jašek s premerom poldrugega do dveh metrov. Dno jaška je zasuto z listjem in ilovico, proti zahodu je le nizek prehod v glavni kamin, visok 12 metrov in s štiri do pet metrov premera. Kot vsa jama, je tudi ta kamin naraven z redkimi sledovi obdelave, prevlečen z apneno sigo, deloma s strjeno plastjo ilovice, v kateri so zrna bobovca. Tla so pokrita s fino ilovico, ki pada iz razpok v zgornjem delu jame, v ilovici se svetlikajo od kapljic izprana zrna bobovca. Na levi strani pri vhodu je lesen opornik z dvema utoroma za os dvigalnega vitla. Iz glavnega kamina vodijo trije rovi: navzgor je v stropu kamina razpoka, ki ima po poševnem rovu zvezo do zgornjega vhoda in prav do planote na robu Jelovice. Navzdol se spuščata dva navpična jaška, vzhodni in zahodni.« RUDNA OBMOČJA Skica rudnega rova pod Črnim vrhom, Janez Šmitek, 1955. Iz opisa Janeza Šmitka in Filipa Legata, 1955: »Jama se nahaja okoli 150 m severovzhodno od Črnega vrha (1307 m), 100 m pod grebenom v driči proti Razdrtemu potoku. Jama poteka horizontalno v smeri vzhod - zahod, v nadmorski višini okoli 1240 m. Jama je izkopana vzdolž apnenčastega sklada v horizontalni smeri tako, da tvori gladka plast sklada do globine 10 cm desno steno, v drugi polovici pa levo steno jame. Razmak med eno in drugo ravnino sklada je okoli 60 cm. Vhod v jamo predstavlja nekolika razširjena razpoka v apnenčastih skladih, vhodna višina je bila 3 m, je pa zdaj od lista in zemlje, ki pada po driči navzdol, zasuta preko polovice. Takoj za tem nasipom se začne vodoravno dno jame, posuto z drobnim kamenjem. Višina jame je nekaj čez 2 m, spoda je široka 1 m, proti vrhu pa se zožuje na 30 cm. Posebno značilen je gladek del stene pri dnu, kar je očividno nastalo od drgnjenja predmeta ob skladu. Raziskovalca sta mnenja, da je rudar za izvoz izkopane jalovine uporabljal lesene vlačuge, ki so se drgnile ob steno in jo obrabile. Jama spada v čas zadnjih poskusov kroparskih rudarjev v Kroparski Gori najti nahajališče železove rude. Iz čistoče apnenca v vsej jami je razvidno, da je bil tudi ta poskus neuspešen.« Rudna jama št. 5 pod Streharjevo skalo na Jelovici. Skica Janez Šmitek, 1955. Iz opisa Janeza Šmitka in Filipa Legata: »Jama se nahaja na grebenu nad Perčevim lazom, 10 m zahodno vrha od jame št. 4, tik ob stezi, ki vodi z grebena pod Streharjevo skalo proti Perčevemu lazu. Jama je naravna razpoka v apnencu, ozka in le na nekaterih mestih nekoliko razširjena. Na najožjem mestu je široka manj kot 40 cm, da je komaj še možen prehod. Globoka je 12 m. Jama je le na nekaterih mestih nekoliko lomljena, sicer pa je naravna. V žilah ilovice je najti le redka zrna bobovca, zato se nadaljnje širjenje jame rudarjem in izplačalo.« RUDNA OBMOČJA Primera kraške jame in razpoke na Pečeh pri Brezovici, okrog 1955. Zakraseli svet Peči (v starih zapiskih in kartah poimenovanih Kamna gorica) in Hriba, predgorja Jelovice vzhodno od Krope, je bil zaradi ugodne lege v bližini naselij najmanj štiri stoletja vabljivo rudarsko območje. Tu so bile znamenite jame Nemka, Pecerca, Rovterca in Gadovka, omenjene v zgodovinskih virih; zdaj o njih ni sledu. Vhod in notranjost rudnega rova Štolm pod Vrečami, severovzhodno od Kamne Gorice, in primer brezna nad rovom. Vreče so bile najpomembnejše rudno območje fužine v Kamni Gorici. Tu se je deloma ohranil rudarski rov z imenom Štolm. Po ljudskem izročilu je segal rov iz doline Lipnice do Mišač, torej v dolžini okoli 800 m. Zdaj je v globini okoli 100 m od vhoda zasut s skalnim usadom. V rovu je vidno, da ves čas sledi smeri preloma, ob katerem so nastale zgoraj ležeče vrtače in pod njimi brezna. DEJAVNOST V šolskem letu 2002/03 so v krožku sodelovali: Erazem Dolžan, Matej Gašperšič, Aleksander Habjanič, Andraž Habjanič, Erik Jakša, Žiga Krasnič, Miha Potočnik, Damir Stanič, Mojca Škofič, Rok Špendov, Tomaž Špendov, Živa Šušmelj, Jan Uranker, Matjaž Volk in Matic Železnik. Mentor krožka je Peter Urbanija. Vrčica, kamnolom Kamna Gorica Rovte Kisli studenec, kamnolom Kam- Merjenje vpadov, Jelovica na Gorica Kamnolom Brezovica DEJAVNOST Ekskurzija v Rabeljski rudnik. Predstavitev krožka na MINFOS-u, Tržič 2001 Predavanje mentorja krožka na temo železarstva, MINFOS, Tržič 2002 Predstavitev krožka na MINFOS-u, Tržič 2002. Ekskurzija na Strojno. ZBIRKA KAMNIN, RUD IN FOSILOV IZ UPNIŠKE DOLINE JASPIS - Jelovica KALCIT - Jelovica BOBOVEC - Jelovica DVOLOMEC - Jelovica AMONIT - trias KRINOIDA - trias 0EOLOŠKI KROŽEK 23oBOVEC ZBIRKA KAMNIN, RUD IN FOSILOV IZ UPNIŠKE DOLINE POLŽ - oligocen KORALE - oligocen POLŽ - oligocen ŠKOLJKA - oligocen ŠKOLJKA - oligocen ŠKOLJKE - trias ZBIRKA KAMNIN, RUD IN FOSILOV IZ UPNIŠKE DOLINE TRIASNI APNENEC - Jelovica CORDEVOLSKI DOLOMIT - Jelovica BAŠKI DOLOMIT - Kropa, nad cerkvijo sv. Lenarta LUMAKELA - oligocen KREMENOV KERATOFIR - kamnolom Kamna Gorica KONGLOMERAT - Dobrave UČNI PRIPOMOČEK-TABELA GEOLOŠKIH DOB £ O w KAMNINE NA OBMOČJU LIPNIŠKE DOLINE < PERIODA CAS 106 let OROGENEZE ŽIVLJENJE konglomerat, prod Dobrave (savske terase) << Rovte - Poljšica, (Panonsko moije) HOLOCEN PLEISTOCEN PLIOCEN MIOCEN OLIGOCEN EOCEN PALEOCEN fliši — cesta do kamnoloma Kamna Gorica, cesta Kropa - Jamnik kamnine te starosti pri nas niso dokazane nastanek karbonatnih in vulkanskih kamnin Jelovice HH O N O N KREDA JURA Zg. Sp. Malm _DoggeL lias TRIAS Sr. Sp. PERMU KARBON M HH O N O DEVONU SILURU ORDOVICU KAMBRIJ 65 245 570 PROTEROZOIK Algonkij ARHAIK Arheozioik 350 0 c « cr> Q i o, J < < Z ^>o M >-H E,C_) S c» «S < > < .3 " > ^ g o 3 Q § w % O < on J < >—> < m ČLOVEK Huminizacija KRITOSEMENKE VELIKI REPTILI SESALCI GOLOSEMENKE REPTILI DVOŽIVKE MORSKI VRETENČARJI DIFERENCIACIJA ŽIVLJENJA PROJEKTI Primeri bobovca iz zbirke. V kamnolomu Brezovica so do zdaj nabrali več kot 50 kg rude. Najpomembnejši projekt krožka v zadnjih treh letih je povezan z bobovcem, limonitno železovo rudo. Lani so s pomočjo prof. dr. Jakoba Lamuta, dekana Naravoslovnotehniške fakultete v Ljubljani, postavili manjšo redukcijsko peč in izpeljali talilni poskus. Postopek so tudi posneli in ga predstavili v osemnajst minut trajajočem dokumentarnem filmu. PROJEKTI Raziskujejo tudi druge mineralne Kremenov peščenjak, surovine, ki so jih uporabljali nekdanji železarji. Talilni jašek Slovenske peči, postavljen iz kremenovega peščenjaka in drobnega kremenovega konglomerata. Debela plast roženca v bližini Slovenske peči, v kateri je dobro viden odkop. Verjetno so ga dodajali v talilne peči za tvorbo žlindre. leta 1997 je prva generacija krožkarjev izdelala aktualno nalogo Kamnolom Kamna Gorica. Prikazali so geološke osnove, potrebne za razumevanje izkoriščanja kamnoloma in njegove nujnosti, ekološke razmere in predvideno sanacijo po zaprtju. Za nalogo so prejeli srebrno priznanje Zveze prijateljev mladine Slovenije. Letos so se pridružili akciji Geotrip 2003, ki jo je razpisalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo ob mednarodnem letu celinskih voda. Preučili bodo vodne izvire in jih vrisali v karto, in jih skušali razložiti glede na tektoniko. Zanimala jih bodo tudi zemljepisna in hišna imena, povezana z vodo, in načini oskrbe z vodo nekoč in danes. V raziskovalni akciji sodelujeta tudi šolski narečjeslovni krožek in Kovaški muzej v Kropi. *1\ami\jolom Brezovica KRISTALI KALCITA Prvotno vaški kamnolom Peči pri Brezovici so začeli izkoriščati v 70. letih za potrebe urejanja hudournikov. Z odprtjem kamnoloma so bile dane možnosti za najdbo kristalov kalcita v večjem obsegu. Posamezni kristali kalcita so lahko kemično tako čisti, da pri njih opazimo optično lastnost dvoloma. Najdbe kalcita so vezane na razmeroma majhen del kamnoloma, na razpoko, ki se vleče skozi vse etaže kamnoloma, in na nekaj večjih in manjših razpok v nekajdesetmetrskem pasu karbonatnih kamnin vzdolž glavne razpoke. JXAMNOLOM O rezovi ca KRISTALI KALCITA Raziskava in fotografije: Miha Jeršek Značilni romboedrski kristali kalcita iz Peči pri Kropi. Zbirka Davorina Preisin-gerja, velikost primerka 26 x 11 cm. Področje Peči je znano tudi zaradi številnih kraških jam. Kalcit v njih nastopa v značilnih kraških pojavnih oblikah, med katerimi so najpogostejši kapniki. V aktivnem kamnolomu so takšne najdbe zgolj naključne Zbirka Davorina Preisingerja, velikost primerka 10 X 17 cm. Kristale kalcita lahko najdemo neposredno na limonitizirani podlagi, ki je nastala z oksidacijo kristalov pirita. Zbirka Davorina Preisingerja, velikost primerka 5x3 cm. Kristali kalcita iz Peči imajo zelo redko ohranjen skalenoedrski habitus (tip 1), saj jih navadno prerašča mlajša generacija kristalov kalcita. Takšni kristali imajo lahko vključke pirita zlatorumene barve. Zbirka Vilija Rakovca, velikost primerka 5x7 cm. Na preseku romboedrskih kristalov zlahka opazimo, da so kristali kalcita rasli v več generacijah. V osrednjem delu je skalenoedrski kristal, ki vsebuje številne vključke pirita, mlajša generacija kalcita pa je razvita v značilnem romboedrskem habitusu (tip 2). Zbirka Davorina Preisingerja, velikost primerka 8x8 cm. Med najznačilnejšimi kristali kalcita iz Peči so preprosti romboedrski kristali (tip 2), ki so posebno zanimivi, če izraščajo iz podlage, posute z drobnimi kristali kalcita. Zbirka Davorina Preisingerja, velikost kristala 3x2 cm. Romboedrski kristali kalcita imajo lahko tudi čisto drugačen videz, odvisno pač od kristalnega lika, ki na kakem kristalu prevladuje. Na posnetku je izrazito romboedrski kristal (tip 3), ki lahko s svojim videzom spominja na znak Mercedesa. Takšni primerki so pogosto preraščeni s kristali tipa 2, in sicer tako, da so najprej nastali slednji, nato pa kristali tipa 3. Zbirka Davorina Preisingerja, velikost kristala 2x2 cm. Romboedrski kristali (tip 3) iz Peči zelo redko nastopajo kot kristali dvojčki. Zbirka Davorina Preisingerja, velikost primerka 6x5 cm. Romboedrski kristali (tip 2) lahko nastopajo kot kristali dvojčki. Zbirka Vilija Rakovca, velikost detajla 5x3 cm. Le v izjemnih primerih so ohranjeni kristali kalcita z razvitimi liki strmega romboedra (tip 4). Takšni kristali so nastali med zadnjimi. Zbirka Vilija Rakovca, velikost primerka 2,5 x 4,5 cm. Nekateri kristali kalcita predstavljajo prehodne oblike kristalov med posameznimi tipi. Na posnetku prehodni kristal kalcita (tip 5) med romboedrskimi kristali kalcita (tipom 3 in 4). Zbirka Vilija Rakovca, velikost primerka 2,5 x 3,0 cm. Romboedrski kristal kalcita ima pri tem primerku zelo strme like romboedra. Zato takšne kristale uvrščamo v posebno skupino (tip 4). Razmeroma pogosti so v vrhnjih delih aktivnega kamnoloma v Pečeh. Zbirka Davorina Preisingerja, velikost primerka 1,0 x 2,5 cm. KAMNINE Srednjetriasno vulkanogeno-sedimentno zaporedje kamnin, ki se pojavljajo v okolici Krope in v Lipniški dolini, je najlepše razgaljeno v kamnolomu Kamna Gorica. Od daleč je v kamnolomu Kamna Gorica viden le dolomit, ki je narinjen na nižje ležeče »keratofirje«. Flisi so edine kamnine kredne starosti v Lipniški dolini, med drugim jih najdemo ob cesti v kamnogoriški kamnolom. Verjetno predstavljajo primarni del litološkega zaporedja, na katerega so narinjene triasne kamnine. Jaspis s številnimi s hematitom rdeče obarvanimi radiolariji, ki imajo pogosto lepo ohranjene notranje lupine. Vulkanogeno-sedimentne kamnine, ki prihajajo na površje na območju med Kropo in Kamno Gorico, sestavljajo različni okremenjeni tufi in tufiti triasne starosti. Pojasnila k sliki radiolarijev na naslednji strani: 1. Poulpus curvispinus Dumitrica, Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 2. Silicarmiger costatus Dumitrica, Kozur & Mostler, 150-kratna povečava. 3. Foremanellina macrocephala Dumitrica, 200-kratna povečava. 4. Tubotriassocyrtis angustituba Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 5. Planispinocyrtis ? truempyi Kozur & Mostler, 150-kratna povečava. 6. Ladinocampe multiperforata Kozur, 150-kratna povečava. 7. Hozmadia reticulata Dumitrica, Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 8. Hozmadia aff. reticulata Dumitrica, Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 9. Cryptostephanidium cornigerum Dumitrica, 200-kratna povečava. 10. Pylostephanidium clavator Dumitrica, 200-kratna povečava. 11. Spongopallium ? tubulispina Kozur, Krainer & Mostler, 150-kratna povečava. 12. Pseudostylosphaera longispinosa Kozur & Mostler, 100-kratna povečava. 13. Parasepsagon dercourti (Kellici & De Wever), 100-kratna povečava. 14. Sepsagon robustus Lahm, 150-kratna povečava. 15. Plafkerium ? contortum Dumitrica, Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 16. Gomberellus hircicornus Dumitrica, Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 17. Astrocentrus ? sp., 200-kratna povečava. 18. Tiborella florida tortilis Kozur & Mostler, 200-kratna povečava. 19. Staurolonche trispinosum (Kozur & Mostler), 150-kratna povečava. 20. Archaeocenosphaera sp., 150-kratna povečava. 21. Actinomma ? sp., 150-kratna povečava. 22. Helioentactinia oertlii (Kozur & Mostler), 150-kratna povečava. Kamnolom ~Jxamna (Borica FOSILI RADIOLARIJEV Različne vrste radiolarijev iz apnenca nad kamninami Fajfe (vzorec 147,00 m). Posnetki so narejeni z vrstičnim elektronskim mikroskopom. Raziskava in posnetki: Špela Goričan. ìlNERALNE SUROVINE ZA GRADBENIŠTVO V illPNIŠKI DOLINI TRADICIONALNO GRADBENIŠTVO Do začetka uporabe opeke in cementa ob koncu 19. stoletja so zidali samo z domačim kamnom. Lokalne kamnine v zidu hiše v Kamni Gorici: oblikovani kosi in veliki prodniki apnenca in dolomitnega apnenca ter eruptivnih kamnin, kerato-firja ali okremenelega tufa (temni kosi), most in utrjena struga Kroparice v Kropi. Že v 19- stoletju so odprli vrsto manjših kamnolomov materiala, zlasti za gradnjo cest. V prvi polovici 20. stoletja so zastavili Valentinov kamnolom blizu izliva Rečice v Lipnico in Rokov kamnolom pri izlivu Črnega grabna v Kropa-rico, oba v zgornjetriasnem apnencu. Kamen so razen za lokalne potrebe prvič začeli uporabljati tudi drugod. Opuščeni Valentinov kamnolom pri Kamni Gorici. Za malto so potrebovali apno in pesek. Apno so žgali iz apnenca, pesek pa so dobivali s sejanjem proda iz mlajših rečnoledeniških teras, iz ledeniških moren ali iz holocenskih naplavin. Apnenica na Jelovici, začetek 20. stoletja. ITTineralne surovine za gradbeništvo V ClPNIŠKI DOLINI TRADICIONALNO GRADBENIŠTVO Od drugod so dobivali le izjemoma lehnjak, peračiški tuf in strešni skrilavec. Fužinarske hiše v Kropi in Kamni Gorici bogatijo kamnoseški detajli iz zelenega kamna (peračiški tuf), ki ga je v 19. stoletju obdelovala kamnoseška delavnica Kocijančičev iz okolice Radovljice in so tudi sicer značilnost gorenjske kmečke in meščanske arhitekture. Portal hiše v Kropi. Oporni zid iz lokalnih kamnin, kosov apnenca in dolomita, ponekod z rožen-cem, in eruptivne kamnine (temnejši kosi), Kropa. V starejših rečnoledeniških terasah - Dobravah - se je prod sprijel v konglomerat. Tudi tega so lomili za gradnjo, pa tudi za izdelavo mlinskih kamnov. Konglomeratna stena pod Dobravami in stopnice iz konglomerata v Kropi. Dokaze o uporabi lokalnih kamnin najdemo tudi v ostankih železarskih naprav. Podstavek (panj) za žebljarsko nakovalo iz klesanega apnenca in podstavek za težko kladivo iz rdečkastega okremenelega tufa. ìlNERALNE SUROVINE ZA GRADBENIŠTVO V JLlPNIŠKI DOLINI SODOBNO IZKORIŠČANJE V 20. stoletju je območje Lipniške doline postalo pomemben vir za oskrbo širšega prostora z gradbenimi surovinami: kremenovim porfirjem in dolomitom za gradnjo cest iz kamnolomov pri Kamni Gorici in apnencem iz kamnoloma na Brezovici. Edino kremenov keratofir ima precejšnjo vrednost na enoto in je zanimiv za gradnjo cest v vsej Sloveniji. Ostale surovine imajo značilno visoko krajevno vrednost in jih uporabljajo samo bližnji porabniki na Gorenjskem. Kamnolom Kamna Gorica je vsekan v pobočje Jelovice pri izviru Rečice, jugozahodno od Kamne Gorice. Izkorišča ga Cestno podjetje Kranj. V spodnjem delu odkopavajo kamnino, tehnično imenovano keratofir, z zgornjem pa dolomit. Obe sta cenjeni surovin za zmesi za obrabne plasti cestišč, njune zaloge v kamnolomu in bližnji okolici pa zadostujejo za več kot 50 let obratovanja. Keratofir (dejansko okremenjeni tuf) iz kamnoloma Kamna Gorica. Takšnih vulkanskih kamnin, ki so zaradi okremenelosti dovolj trde in odporne, je v kamnogoriškem kamnolomu le del, večina drugih za gradnjo cest ni primerna. Keratofirja trenutno ne odkopavajo, zaradi neugodne lege pod dolomitom. Sledenje teles keratofirja, primernih za odkop, je zahtevno delo. Dolomit je primeren ob ustrezni pripravi drobljenca za predelavo v zmesi za nosilne in vezne plasti cestišč ter za obrabne plasti cestišč z majhno gostoto prometa. Uporaben je tudi za beton, malte in cestni tampon. Kamnini drobijo v drobilnici in sejejo v sedem frakcij zrnavosti v separaciji ob vznožju kamnoloma. Drobljenec odvažajo s kamioni prek Podnarta neposredno k porabnikom. ITÌjneralne surovine za gradbeništvo V l lPNIŠKI DOLINI SODOBNO IZKORIŠČANJE Keratofir ustreza za izdelavo zmesi (agregatov) za obrabne plasti asfaltnih vozišč vseh kategorij, pa tudi strožjim zahtevam za obrabne plasti avtocest. Primeren je tudi za zmesi za beton, malte in tampon (cestna plast proti delovanju zmrzali). Primer svetlosivega apnenca iz kamnoloma Brezovica. Gre za sivi zgornjetriasni neplastoviti apnenec, narinjen čez plasti mlajšega krednega fliša. Apnenec je zelo čist in je zadostno odporen proti zmrzali. Kamnolom Brezovica, imenovan tudi Peči, severovzhodno od Krope, izkorišča Vodnogospodarsko podjetje Kranj. V njem odkopava apnenec za urejanje hudournikov ter regulacije rek in potokov. Z bloki oblagajo bregove za zaščito pred erozijo, drobir pa uporabljajo za zasipavanje. Struga Kroparice, utrjena z bloki apnenca iz kamnoloma Brezovica. Gramoznica Graben, jugovzhodno od Radovljice, leži v dveh mlajših pleistocenskih terasah na levem bregu Save. V Lipniški dolini najdemo velike količine identičnega savskega proda. To pomeni, da je v delu pleistocena Sava tekla po sedanji Lipniški dolini. Gramoznico izkorišča Splošno gradbeno podjetje Gorenje iz Radovljice. S sejanjem v razne zrnavosti in pranjem pripravljajo iz proda zmesi za betone, z dodatnim drobljenjem pa dobivajo pesek za malte. “^Spodnja Lipnica Zgornja Srednja Dóbrava Spodnja- Letalski posnetek območja Krope in Kamne Gorice s shematsko vrisano geologijo in kamnolomoma Kamna Gorica in Brezovica. Letalski posnetek: ciklično aero-snemanje Slovenije, © Geodetska uprava Republike Slovenije, 2000. Vnos podatkov: Simon Pirc. Legenda: tiT2 vulkanogeno-sedimentne kamnine: kremenov keratofir, keratofir, porfirit, bazah in najpogosteje zastopani tufi, apnenci, okremeneli apnenci (srednji trias) TäJ apnenec, ponekod dolomit (zgornji trias, spodnja jura) Kj flišne kamnine: temni skrilavi muljevec, peščenjak in apnenenec (spodnja kreda) 'Ol konglomerat, peščenjak, glina (oligo-cen) fgk konglomerat (pleistocen) s pobočni grušč in bloki (holocen) al prodne naplavine rek in potokov (holocen) ———— geološka meja _____ domnevna geološka meja % ALCIT IZ ROPI UVOD Kalcit je eden najpomembnejših mineralov v Zemljini skorji in nedvomno eden najpogostejših mineralov na Slovenskem. Gradi kamnino apnenec, ki je najbolj razširjena kamnina na Slovenskem. Še posebno zanimiv in privlačen je tedaj, ko nastopa v razmeroma popolnih kristalih. Eno izmed nahajališč tovrstnih kristalov kalcita je nedaleč od Krope v hribu Peči in je vezano na nekoč majhen vaški kamnolom. Sredi sedemdesetih let 20. stoletja ga je pričela izkoriščati Komunala Radovljica, zdaj pa ima to koncesijo Vodnogospodarsko podjetje Kranj d.d. Prav z odprtjem kamnoloma v hribu Peči so bile dane možnosti za najdbo kristalov kalcita v večjem obsegu. KALCIT KOT MINERAL Za začetek je prav, da se seznanimo s kalcitom kot mineralom. Njegovo ime izhaja iz latinske besede calcis in označuje žgano apno oziroma calx, ki pomeni apno. Tega namreč pridobivajo iz karbonatne kamnine apnenca, ki ga sestavlja pretežno mineral kalcit. Kalcit sestavljajo kalcijevi, ogljikovi in kisikovi atomi, njegovo kemično sestavo glede na njihovo razmerje označujemo s CaCO v Nastaja v zelo različnih okoljih, zato ga najdemo v sedimentnih in metamorfnih ter celo v magmatskih kamninah. Pri biogenem nastanku kalcita imajo odločilno vlogo nekateri organizmi; npr. trdne lupine prenekaterih polžev in školjk so v veliki meri sestavljene prav iz kalcita. Po količini nastalega kalcita v geološki zgodovini je najpomembnejše njegovo nastajanje z obarjanjem iz vodnih raztopin. Ta pojav lahko v njegovi intenzivni obliki neposredno občudujemo ob izvirih nekaterih potokov. Kalcit lahko nastane tudi kot eden izmed produktov prepere-vanja silikatnih kamnin. Magmatska kamnina, ki jo pretežno sestavlja kalcit, je karbonatit, metamorfna pa je marmor. Kalcit kot mineral je v vrhnjem delu zemeljske skorje med najpomembnejšimi minerali. Njegova raznolikost pri nastajanju se zrcali v izjemni raznovrstnosti pojavnih oblik. Kraške jame na Slovenskem so se v glavnem razvile v karbonatnih kamninah. Kapniki, sige in jamski biseri so le nekatere pojavne oblike v podzemnem svetu velikega dela Slovenije, ki so tesno povezane s kalcitom (Foto 2, str. 65). Še posebno zanimiv pa je kalcit v kristalih, ki jih lahko občudujemo s prostim očesom. KALCIT KOT KRISTAL Ena izmed značilnosti mineralov je, da lahko nastopajo v razmeroma popolnih kristalih. Zanje so značilne ravne gladke ploskve oziroma kristalni liki, ki jih lahko občudujemo s prostim očesom. Ti niso naključni, ampak ravno nasprotno. Na vsakem kristalu posameznega minerala so lahko samo točno določeni kristalni liki. In še več: kristalni liki so odraz rasti posameznih kristalov, odraz razmer, v katerih so kristali nastali. In vsak kristalni lik ima tudi svoje ime. Kristali kalcita lahko razvijejo naslednje kristalne like: osnovni pinakoid, heksagonalna prizma I. reda, heksagonalna prizma II. reda, romboeder (pozitivni, negativni, položni, strmi), skalenoeder (pozitivni, negativni, položni, strmi), diheksagonalna prizma in heksagonalna bipiramida. Simetrija kristalov kalcita je takšna, da so posamezni kristali lahko posuti z velikim številom kristalnih ploskev; to uvršča kristale kalcita med najbolj pestro oblikovane kristale na našem planetu. O LOKACIJI PEČI PRI KROPI Peči so hrib, visok 602 m, ki se vzpenja vzhodno od Krope, in predstavljajo osameli kras s površino 0,8 km2. Na omenjenem območju so doslej našli in evidentirali 49 kraških jam, najglobja meri 93 m. Gostota vhodov v podzemne jame je torej kar 64 vhodov na kvadratni kilometer. Poleg geomorfoloških in kraških zanimivosti je območje Peči znano tudi po tem, da so v jamah našli kar šest vrst endemičnih jamskih hroščev. V osrednjem delu Peči je kamnolom, iz katerega pridobivajo material za urejanje hudournikov in verjetno še za kakšne druge potrebe. V nekaj desetletjih je kamnolom razkril razmeroma obsežen del pobočja, na katerem se nahaja. Prav s tem pa so bile dane možnosti na najdbe kristalov kalcita v večjem obsegu. Risbe 1 - 4. Kristali kalcita tipa 1 s prevladujočim likom skalenoedra {211} so redko ohranjeni, saj jih prerašča mlajša generacija kalcitov. O KRISTALIH KALCITA IZ PEČI PRI KROPI Kristali kalcita na območju kamnoloma so vezani predvsem na razpoko, ki se razteza skozi vse etaže. Posamezne najdbe v manjših razpokah ali v geodah so vezane še na približno 60 m širok pas kamnin okoli osrednje razpoke. Že bežen pregled vzorcev nam razkriva, da so v razpokah in geodah nastajali kristali kalcita v vsaj dveh generacijah. Poleg kalcita najdemo v kamnolomu tudi kose železove rude - bobovca. Še posebno zanimivi so primerki, pri katerih je železova ruda prekrita s kristali kalcita, ki vsebujejo vključke pirita (Foto 3, str. 65). Značilni kristali kalcita iz kamnoloma v Pečeh imajo romboedrski ali skalenoedrski habitus. Glede na prevladujoč kristalni lik na kristalih kalcita iz Peči lahko ločimo pet tipov kristalov kalcita: — 1. tip: skalenoedrski kristali s prevladujočim likom skalenoedra v {211}, — 2. tip: romboedrski kristali s prevladujočim likom romboedra r {101}, — 3. tip: romboedrski kristali kalcita s prevladujočim likom romboedra e {012}, — 4. tip: romboedrski kristali kalcita s prevladujočim likom strmega romboedra m {041}, — 5. tip: prehodni tip, pri katerem ne prevladuje nobeden izmed kristalnih likov. Risbe 5 - 10. Kristali kalcita tipa 2 s prevladujočimi kristalnimi ploskvami lika {101} so med najznačilnejši kristali iz najdišča Peči pri Kropi na Gorenjskem. Lahko nastopajo v kristalih dvojčkih. Tabela 1. Določeni kristalni liki na kristalih kalcita iz Peči pri Kropi (a : c = 1 : 0,855) Zap. št. Lik Indeks Oznaka 1 pinakoid (001) c 2 romboeder (101) r 3 romboeder (012) e 4 romboeder (021) f 5 romboeder (041) m 6 romboeder '(30.0.1.) s 7 bipiramida (111) P 8 skalenoeder (211) v 9 Skalenoeder (221) u 10 skalenoeder (121) t 11 skalenoeder (131) z Skalenoedrski kristali kalcita Za skalenoedrske kristale kalcita tipa 1 je značilno, da njihovo morfologijo določa lik skalenoedra (211} (Risba 1). Takšni kristali so v Pečeh zelo redki, saj jih navadno prerašča mlajša generacija kalcita. Poleg lika skalenoedra se jim pridružujejo še ploskve likov romboedra (012), romboedra (021 ] in strmega romboedra (30.0.1.) (Risba 2). Ti liki so lahko enakomerno razviti in tedaj kristale kalcita uvrščamo med prehodne kristale tipa 5 (Risba 3). V redkih primerih so na kristalih tipa 1 razvite ploskve romboedra {101 ) (Risba 4, Foto 4, str. 65). Romboedrski kristali kalcita Romboedrski kristali kalcita iz Peči so razmeroma pogosti kristali iz tega najdišča. Glede na prevladujoč lik ločimo tri tipe romboedrskih kristalov. Tako Risbe 11 - 16. Kristali kalcita tipa 3 s prevladujočimi kristalnimi ploskvami lika (012) pogosto preraščajo kristale tipa 2 in lahko oblikujejo videz Mercedesove zvezde. Redko nastopajo kot kristali dvojčki. Risba 17. Prehodni tip kristala kalcita, katerega posebnost so ploskve bipiramide (111). je za kristale tipa 2 značilno, da prevladujejo ploskve lika romboedra ( 101 ) (Risba 5, Foto 5, str. 65). Takšnim kristalom pa se lahko pridružujejo kristalne ploskve lika skalenoedra (211} (Risba 6). V redkih primerih se omenjenima likoma pridružuje romboeder (021) (Risba 7), še redkeje pa osnovni pinakoid (001 }(Risba 8). Na mestu, kjer so razvite kristalne ploskve lika (021 ), lahko ugotovimo, da je razvitih več kristalnih ploskev, med katerimi pa so najpogostejše ploskve lika skalenoedra (221 ) (Risba 9). Kristali tipa 2 imajo lahko zelo izrazite kristalne ploskve lika (012) in jih je mogoče uvrstiti med prehodne tipe kristalov, tj. med kristale tipa 2 in 3 (Risba 10). Kristali tipa 2 so nastali za kristali tipa 1, kar zlahka opazimo na posameznih presekih kristalov (Foto 6, str. 65). Druga skupina romboedrskih kristalov kalcita so kristali s prevladujočim likom (012), uvrščeni med kristale tipa 3 (Risba 11). Popularno jih imenujejo Mercedesova značka, saj njihova morfologija spominja na prepoznavni znak avtomobilske znamke. Navadno se jim pridružujejo kristalne ploskve likov strmega romboedra (30.0.1.) (Risba 12) in skalenoedra (211) (Risbi 13 in 14). Na takšnih kristalih so lahko tudi nekatere druge kristalne ploskve (Risbi 15 in 16), najredkejše med njimi so kristalne ploskve lika bipiramide {111 ) (Risba 17). Kristali tipa 3 so nastali za kristali tipa 2, in tedaj je znak Mercedesa še bolj izrazit (Foto 8, str. 65). Risbe 18 - 20. Kristali kalcita s prevladujočimi kristalnimi ploskvami lika (041 )pripadajo kristalom tipa 4 in so nastali med zadnjimi. Pogosto jih najdemo v višjih delih kamnoloma. Kristale kalcita s prevladujočimi kristalnimi ploskvami lika {041} uvrščamo med kristale tipa 4 (Foto 12, str. 65). Pogosto so na kristalih razvite še kristalne ploskve lika romboedra {012} (Risba 19, Foto 11, str. 65), skupaj s kristalnimi ploskvami skalenoedra (Risba 20). V nekaterih delih kamnoloma in še posebno v vrhnjih etažah so takšni kristali zelo pogosti. Kristali kalcita tipa 4 so nastali za kristali tipa 1. Kristali dvojčki Poleg samskih kristalov lahko med kristali kalcita iz Peči najdemo tudi kristale dvojčke. Najpogostejši so dvojčki kristalov tipa 2 in 3 (Foto 7, 9, str. 65); ti v tem prispevku niso opisani podrobneje. Zaporedje kristalizacije Na podlagi morfoloških značilnosti kristalov kalcita lahko nedvomno ugotovimo, da so kalciti iz Peči nastali v različnih razmerah. Najprej so nastali skalenoedrski kristali tipa 1, nato romboedrski kristali tipa 2. Neposredno za kristali kalcita tipa 2 so nastali kristali tipa 3, nazadnje kristali tipa 4. ZAKLJUČEK Kristali kalcita iz Peči pri Kropi sodijo med najbolj raznolike kristale kalcita na Slovenskem. Njihova morfološka pestrost je izjemna, če upoštevamo, da so najdbe vezane na razmeroma majhen del kamnoloma oziroma na nekaj večjih in več manjših razpok v nekajdesetmetrskem pasu karbonatnih kamnin. Kristali kalcita so verjetno nastali v času, ko je bilo celotno ozemlje pogreznjeno v večje globine. Tedaj so nastali kristali tipa 1. Ko se je ozemlje začelo dvigovati, so nastali kristali tipa 2, nato pa ob vse večjem vplivu s površja kristali tipa 3 in nazadnje kristali tipa 4. Takšen model nastanka kristalov kalcita je znan že iz nekaterih drugih najdišč v Sloveniji. Kristali kalcita iz Peči sodijo v bogato zakladnico geološke dediščine in jih moramo kot takšne ceniti in predvsem ohraniti. Njihova raznolikost je izjemna in nedvomno bodo nadaljnje najdbe in raziskave takšnih pojavov v prihodnosti prispevale k boljšemu razumevanju burne geološke zgodovine slovenskega ozemlja. Kristali kalcita iz Peči so v tem pogledu pomemben del mozaika najdb in raziskav mineralov na Slovenskem, saj se le redka najdišča v Sloveniji lahko ponašajo s tako raznovrstnimi. Zahvala Zahvaljujem se zbirateljema Davorinu Preisinger-ju in Viliju Rakovcu, ki sta nesebično posodila kristale kalcita iz njunih zbirk za raziskave, zajete v tem delu. Ob tem jima čestitam za vse najdbe in jima želim še veliko uspeha pri iskanju kristalov, ki bi jih ob aktivnih delih v kamnolomu sicer uničili. Literatura — D.P. Grigorjev, A.G. Žabin, Ontogenija mineralov, Moskva 1975, str. 133-135; Morfogeneza kristalov kalcita iz mežiških rudišč, v: 1. slovenski geološki kongres, Črna na Koroškem, 9.-11. oktober 2002. Knjiga povzetkov. Ljubljana 2002, str. 34. — C. Klein, C.S. Hurlbut, Manual of mineralogy, New York, Chechster; Weinheim, Brisbane; Singapur; Toronto 1999. — I. Rostov, I.R. Rostov, Crystal habits of minerals, Sofija 1999- — Renato Vidrih, Vasja Mikuž, Kalcit v Sloveniji, katalog 4. razstave mineralov, Galerija Avsenik, Begunje 1996, str. 9-19. — Renato Vidrih, Vasja Mikuž, Minerali na Slovenskem, Ljubljana 1995. Peter Urbanija (Geologija Hipniške doline Z GEOLOŠKIM KROŽKOM 2$OBOVEC Bobovec - limonitna železova ruda, prebivalci naših krajev so jo v preteklosti s pridom izkoriščali za železarske potrebe. Že sedmo leto deluje na OŠ Staneta Žagarja Lipnica geološki krožek. Pred dvema letoma smo se poimenovali po verjetno najpomembnejši geološki najdbi v naših krajih — bobovcu. Skupaj z imenom smo izdelali tudi logotip v obliki ščita, katerega notranjost sestavlja obstoječi logotip šole. V ozadju sta prekrižani geološki kladivi, na vrhu ščita je trak z napisom GEOLOŠKI KROŽEK, na dnu ščita pa trak z napisom BOBOVEC. Krožek deluje v okviru šolskih interesnih dejavnosti, ki jih organizira šola za razvijanje različnih znanj in spretnosti učencev, njihovo delovanje pa je določeno s letnim delovnim načrtom šole. Vključevanje v interesne šolske dejavnosti je za učence prostovoljno. Izvajajo jih delavci šole ali zunanji sodelavci. V šolskem letu 2002/03 je bilo za učence OŠ Stane Žagar organiziranih 21 interesnih dejavnosti. Financirane so bile iz rednega programa in s prispevki staršev. Šola učence spodbuja k ustvarjalni rabi znanja tudi z raziskovalnimi dejavnostmi ob razpisih in natečajih in s šolskimi projekti. Poleg našega geološkega krožka je v Sloveniji še veliko krožkov s podobno vsebino. Večinoma so to naravoslovni krožki, s poudarkom na geologiji. Vseh žal ne poznam. Redno pa se srečujemo in sodelujemo gorenjski krožki. Še ne dolgo nazaj je bilo takih krožkov šest. Poleg našega velja posebej omeniti najstarejši krožek, geološki krožek Žabca iz Stražišča, katerega je uspešno vodil Frenk Stare. Letos je bil žal po petnajstih letih ukinjen, zaradi pomanjkanja denarja. Ta krožek je bil vsa leta vzor vsem drugim, saj je deloval zelo profesionalno, pohvali pa se lahko tudi z razstavami v tujini in zanimivimi ekskurzijami. Z letošnjim šolskim letom je prenehal delovati tudi prijeten krožek mentorice Irene Vuga v Begunjah. Nekako pa se iz leta v leto prebijata krožka na Bledu in v Komendi. Najbolje kaže krožku v Škofji Loki, saj vsako leto pripravijo odmevno razstavo. V UČILNICI IN NA TERENU Krožek lahko obiskujejo vsi učenci naše osnovne šole. Delo krožka je namenjeno predvsem spoznavanju geologije Lipniške doline, saj je to domače območje naših učencev. Ker pa je geologija planetarna veda in razlaga nastanek planeta ter pojave, povezane z zemeljsko skorjo in njeno notranjostjo, se občasno odpravimo tudi na ogled terenov v bližnji in daljni okolici. Zimski čas pa porabimo predvsem za utrjevanje teoretičnega znanja in urejanje zbirke. Zbirka vsebuje več sto primerkov kamnin, mineralov, fosilov in rud iz Lipniške doline in drugih slovenskih pokrajin, pa tudi iz tujine, predvsem iz rudnikov nekdanje Jugoslavije. Zbirko hranimo v prostoru, ki nam ga je namenila šola, tu pa potekajo tudi naša redna petkova srečanja. Starši krožkarjev našo dejavnost redno spremljajo, nekateri pa se nam tudi pridružijo pri terenskem delu, na ekskurzijah in obiskih sejmov kamnin in mineralov. Ker teorija učencem ni najbolj pri srcu, se je skušam čimbolj izogibati. Žal popolnoma brez teorije delo ni mogoče. Zato učenci dobijo fotokopirano gradivo, s katerim si lahko pomagajo. Gradivo vsebuje poleg besedila tudi tabele, npr. o geoloških dobah, klasifikaciji magmatskih kamnin, klasifikaciji sedimentnih in metamorfnih kamnin. V kolikor vreme dopušča, se ne zadržujemo v šoli. Raznolika geološka podoba Lipniške doline učence vzpodbuja k terenskemu delu in opazovanju narave. Najstarejše kamnine so na površju na severnem, vzhodnem in južnem robu Jelovice ter na posameznih delih površja Jelovice. Sestavljajo jih srednjetriasni vulkaniti, njihovi tufi in s tufi mešani laporji ter glinovci. Po starosti jim sledijo zgornjetriasni dolomiti in apnenci, iz katerih je zgrajena planota Jelovice in ožji pas od Kamne Gorice do Brezovice. V okolici naše šole najdemo veliko različnih sedimentnih kamnin, med Kropo in Kamno Gorico pa v pobočju Jelovice prihajajo na površje tudi vulkanske predornine in njihovi tufi. Predvsem govorimo o kamnini, imenovani kremenov keratofir, kar nam jasno pove, da gre za predornino kisle sestave iz granitske skupine. Starost teh vulkanitov po Osnovni geološki karti, list Kranj uvrščajo v srednji trias. Kamnina je gospodarsko zelo pomembna kot surovina pri gradnji cest. RAZISKOVALNA NALOGA O KAMNOLOMU V KAMNI GORICI Pred sedmimi leti je prva generacija krožkarjev izdelala zanimivo raziskovalno nalogo z naslovom Kamnolom Kamna Gorica. Nalogo smo poslali na državno tekmovanje raziskovalnih nalog za osnovne šole s področja geologije. Osvojili smo srebrno priznanje Zveze prijateljev mladine Slovenije. Pri tej nalogi so učenci uporabili več virov. Del podatkov so pridobili s terenskim delom, veliko pa tudi iz rudarskega elaborata, katerega je posodilo Cestno podjetje Kranj, ki je upravljavec kamnoloma. Splošne podatke o geologiji Lipniške doline pa so povzeli iz članka Geološka podoba Lipniške doline avtorice Nadje Zupan-Hajna v Kroparskem zborniku (1995). Ta članek služi kot osnova našemu delu že vsa leta. V tej raziskovalni nalogi so prikazane geološke osnove, potrebne za razumevanje izkoriščanja kamnoloma in njegove nujnosti. Na začetku je preprosto razloženo, kaj je kamnina, kakšne kamnine gradijo zemeljsko skorjo, njihov nastanek in prepere-vanje. Opisani sta tudi tektonika in zgradba Zemljine skorje za lažje razumevanje naslednjega poglavja, ki govori o geologiji Slovenije in Lipniške doline. V nadaljevanju sledi podroben opis kamnoloma in njegova razčlenitev. Sledijo načini pridobivanja dolomita in keratofirja ter njuna uporaba. V zaključku so opisane ekološke razmere in predvidena končna sanacija po zaprtju. UČENJE OPAZOVANJA NARAVE Ker je geologija verjetno najbolj ekološka veda, namenjamo veliko časa tudi tej problematiki. Predmet geologije nikoli ni samo neživa narava. Ker je to veda o planetu, naš planet pa je živ, je za dobro poznavanje njegovega površja nujno poznavanje življenja na njem. Vsako leto na uvodnem srečanju na novo vpisani krožkarji spoznajo soodvisnost tal in rastlinstva. Ker nekatere rastline potrebujejo kisla tla, bogata s kreme-nico, druge pa bazična tla, bogata s karbonati, lahko v gozdu že po rastlinstvu sklepamo o vrsti tal. Tako bomo na primer borovnice in kostanj lahko našli na tleh, ki vsebujejo kremen. Najpogostejša v naši okolici so to tla z vulkanskimi kamninami in različnimi fliši. Če pa kostanj in borovnice bujno rastejo na apnencih in dolomitih, to pomeni, da so v teh kamninah roženci, to je amorfna oblika kremena, ki je nastal z morsko sedimentacijo v obdobjih, ko je bilo v vodi več kre-menice kot karbonata. RAZISKOVANJE FOSILOV Okamnina ali fosil je tisti zapis v kamnini, ki nam priča o nekdanjem obstoju nekega bitja. Lahko gre za žival ali rastlino, prav tako pa tudi različne enocelične organizme. Fosil lahko nastane s tem, da mrtva žival ali rastlina pade na usedlino. Mehkejši deli po navadi odmrejo, trdni delci pa se ohranijo. Večina fosilov je sestavljena iz listov, kosti ali lupine živali, ali pa iz lesenih delov rastlin. V nekaterih primerih pa se od prvotnega bitja ohranijo tudi sekundarni dokazi o njegovem obstoju. To so različni odtisi nog, ostanki lazenja v blatu, včasih tudi okameneli iztrebki živali. V Lipniški dolini je precej fosilnih ostankov rastlin in živali. Po pobočjih Jelovice z učenci najdemo predvsem živalske fosile triasne starosti. To so po večini školjke, glavonožci in morske lilije. Zelo redki so ramenonožci, v dachsteinskih apnencih nad Kropo pa je poleg megalodontidnih školjk mogoče najti tudi stromatolite. To so ostanki obstoja modrozelenih cepljivk. Najlepši in nadvse pestri pa so fosili oligocen-ske starosti na Poljšici in Rovtah. Marsikatero soboto smo v zadnjih letih z učenci preživeli med Poljšico in Rovtami. V šolski zbirki imamo veliko lepih primerkov oligocenskih polžev, školjk in koral. Življenje na koralnih grebenih in v lagunah Panonskega morja je bilo nadvse pestro. Območje teh plasti obsega dokaj veliko površino od reke Save do Rovt. Enake plasti so tudi v okolici Gornjega Grada, zato se imenujejo gornjegrajske plasti. Dejansko se nad Podnartom te plasti nadaljujejo, saj je ob savskem prelomu, ki gre pod vznožjem Karavank, prišlo do okoli 70 km premikov. V naslednjih letih nas tako čaka v okolici Podnarta še veliko dela. EKSKURZIJE Seveda pa vsak dober geolog pozna tudi širšo okolico. Zato nekajkrat na leto odidemo tudi na oddaljenejše terene. Do zdaj smo obiskali Koroško v okolici Mežice in Strojne, kjer smo v pegmatitih nabirali turmaline in muskovit. Na tunjiškem gričevju smo našli obilico miocenskih polžkov, zobe morskih psov in raznobarvne drobne kremenove prodnike. Na povabilo krožka iz Stražišča smo obiskali njihovo nahajališče kremenovih kristalov v Crngrobu, skupaj pa smo se že večkrat odpravili na plaz v Log pod Mangartom, kjer je veliko triasnih fosilov. Lani smo se med vračanjem ustavili tudi v okolici Škofjega in nabrali nekaj bakrove rude. Tudi v tujino smo se že podali, resda le na Hrvaško, v okolico Roča, kjer smo našli fosile rakovic in morskih ježkov miocenske starosti. Naša redna dejavnost pa so tudi vsakoletni obiski sejmov. Redno obiskujemo sejma v Bologni (Italija) in Miinchnu (Nemčija), kjer nakupimo potrebno opremo, vzorce za zbirke in nakit. Že več let pa tudi sami razstavljamo na mednarodni razstavi MINFOS v Tržiču. Zdaj pa nekaj utrinkov o naših dejavnostih, kot jih vidijo krožkarji. Kaj delamo pri geološkem krožku? Prepariramo fosile; z iglami odstranimo odvečno kamnino in se učimo o kamninah. Učimo se tudi o zgradbi Zemlje in nastanku gora. Tim, 2.r. Pogovarjamo se o nastanku in sestavi Zemlje, o tektoniki plošč ter o ognjenikih in njihovem nastanku. Obiskujemo bližnje kamnolome, hodimo pa tudi na ekskurzije po Sloveniji in tujini. Razstavljamo na mednarodni razstavi v Tržiču, obiskali pa smo že nekaj sejmov v Miinchnu in Bologni. Erazem, 6. a. Ekskurzija na Koroško Po dolgi vožnji preko Avstrije in dela Koroške smo zavili na gozdno cesto pod obronki Strojne. Kmalu smo na cestišču opazili drobno bleščanje. Ugotovili smo, da je na poti, kjer smo se peljali, ležala sljuda. Po tej poti smo prišli do gradbenega useka, kjer smo našli pegmatit z vključkom ŠORLITA in MUSKOVITA. Šorlit je črni različek turmalina, muskovit pa sljuda. Pegmatit je bela metamorfna kamnina. Sestavljajo ga: beli glinenci, kremen, turmalin in sljuda. Ko smo nabrali dovolj vzorcev, smo odšli proti Mežici. V reki Meži smo videli še granitne prodnike z lepimi vtrošniki glinen-cev, ki so prav tako poromali v naše zbirke. Na tretji postaji smo hodili po gozdni poti in iskali leče marmorja. Namesto tega pa smo našli tonalit, značilno globočnino Karavank. Četrti postanek pa smo opravili ob glavni cesti, ki vodi s Koroške proti Štajerski. Ogledali smo si predornino diabaz, z lepimi žilami kalcita in rodohrozita. Všeč mi je bilo to, ker sem se celo pot smejal. Spoznal sem nekaj novih kamnin in njihovo sestavo. Na to ekskurzijo smo šli s kolegi Blejci, s katerimi imamo dobre prijateljske stike. Iz našega krožka smo šli kolega Andraž, kolega Peter, naš mentor in jaz. Matej, 6.b. Kamnolom Brezovica S krožkom pogosto hodimo v kamnolom na Brezovico pri Kropi. V tem kamnolomu Vodno gospodarstvo Kranj pridobiva skale za nove struge. Tukaj nabiramo bobovec in fosilne ostanke morskih lilij. Bobovec je železova ruda. Našli smo tudi bobovce z ostanki pirita. Na nekaterih bobovcih se lepo vidi prvotna struktura pirita. Po tem se vidi, da je bobovec nastal z oksidacijo pirita. V kamnolomu nabiramo tudi kalcit. Med kalcitom najdemo tudi dvolomec in lepe kristalne kopuče. Dvolomec je zelo čist kalcit, skozi katerega se vidi dvojna slika. Nabrali smo že 30 kg bobovca. Postavili bomo plavž in stalili bobovec. Dobili bomo železo. Matjaž, 4.r Prirodoslovni muzej v Ljubljani V muzeju smo videli mamuta, trilobite, polže, školjke, amonite, ostanke rastlin, odtis dinozavrove stopinje, luknjičarke, jamskega medveda... Videli smo tudi še veliko drugih fosilov. Razkazovalka nam je potem pokazala še komoro, v kateri voskajo mamutove kosti. Ogledali smo si tudi minerale. Minerali so bili last Žige Zoisa. Njegova zbirka je obsegala okoli 5000 mineralov. Videli pa smo tudi parlament. Zgrajen je iz najlepših slovenskih kamnin. Na koncu smo obiskali Naravoslovnotehniško fakulteto. Prijazno nas je sprejel profesor Uroš Herlec. Razkazal nam je zelo obširno šolsko zbirko ter modela zlata in platine. Ogledali smo si tudi mikroskopirnico in računalniško učilnico. Andraž, 6.a. Na sejem v München leta 2000 Za ekskurzijo v München smo se pridružili krožkoma iz Stražišča in Bleda. Skupaj nas je bilo ravno za poln avtobus. V Miinchnu smo videli mamuta in drage kamne. Videli smo tudi fosile. Videli smo dinozavra. Sejemski prostor je bil večji od naše šole. Na sejmu je bilo veliko trgovcev. Prodajali so zelo veliko nakita. Sejem je bil posvečen diamantom. V osrednjem razstavnem prostoru so bili prikazani najbolj znani diamanti na svetu. Nakupili smo kamne za naše zbirke in geološka orodja. Za mamice pa nismo pozabili na nakit. Zato smo kupovali lepe biserne ogrlice, prstane z dragimi kamni in uhane. Nabrali smo tudi veliko prospektov. Zahvaljujemo se Frenku za organizacijo prevoza. Andraž, 3r. Ekskurzija v Tunjice Frenk nas je povabil na paleontološko ekskurzijo. Šli smo v Tunjice pri Kamniku skupaj z njegovim krožkom iz Stražišča. Kmalu smo v potoku naleteli na ostrige, zakopane v ilovici. Nižje ob potoku smo iz mivke s cedili spirali zobe morskih psov. Od kombija smo se odpravili do majhne njive, na kateri je bilo vse polno fosilnih polžkov. Nazaj grede smo z geološkimi kladivi stolkli star hladilnik. Erazem, 6. a. Razstava v Tržiču V Tržiču je vsako leto tri dni sejem mineralov in fosilov, imenovan MINFOS. Tam smo razstavljali bobovec, kalcit ter fosile iz bližjega nahajališča pri Poljšici. Razstavljeni fosili na MINFOS-u so bili naravno preparirani (prepariranje: odstranjevanje odvečne kamnine od fosila). Zadnji dan smo bobovec in fosile prodajali po 50 ali 100 SIT. Dobili smo 4900 SIT. Z denarjem smo nakupili nekaj mineralov za šolsko zbirko. Sestavili smo tudi precej papirnatih modelov kristalov, ki smo jih dobili na razstavnem prostoru Prirodoslovnega muzeja. Pridobili smo veliko mineralov za lastne zbirke. Navezali smo stike s priznanimi geologi in spoznali delo drugih geoloških krožkov. Z dekanom NTF smo se dogovorili, da bomo talili železovo rudo bobovec. Erazem, 5. a. Potočka zijalka Odpeljali smo se od doma. Vozili smo se kaki dve do tri ure. Ko smo prišli v Logarsko dolino, smo vedeli, da smo že zelo blizu. Ustavili smo se pri neki kmetiji pod Olševo, kjer smo pustili avtomobile. Zbrali smo se pod vodstvom Mitje Križnarja, ki je vodil strokovni del ekskurzije. Ravno ta dan je Potočko zijalko zapustila slovensko- avstrijska raziskovalna skupina pod vodstvom prof. Poharjeve, ki je končala še zadnja izkopavanja. Po krajšem pogovoru z njimi smo se odpravili na pot. Po kaki uri smo prispeli na cilj. Najprej smo pomalicali, nato pa odšli v jamo. V njej je bilo veliko blata. S Petrom smo celo našli veliko kost jamskega medveda. Ker je bilo v jami temno, smo potrebovali svetilke. Ko smo prišli iz jame, smo prijeli v roke kladiva in začeli kopati v nasip pred jamo. Našli smo veliko drobcev reber, čeljusti in zobe jamskih medvedov. Ob odhodu smo si ogledali tudi muzej v dolini, kjer smo se seznanili z življenjem paleolitskih lovcev v Potočki zijalki. Imeli smo se zelo lepo. Mojca, 3- r. TALILNI POSKUS Ker je krožek namenjen učencem, se mi je zdelo prav, da sem v ta članek vnesel tudi njihova razmišljanja in poglede. V enem od prispevkov ste lahko zasledili tudi omembo bobovca in pridobivanja kovine. Ta projekt vodimo že tretje leto, dobili pa smo tudi že prve zanimive rezultate. Predstavili smo jih v osemnajst minut trajajočem dokumentarnem filmu, posnetem v okviru krožka. Bobovec je limonitna ruda, nastala z oksidacijo pirita. Sestavljajo ga mnogi železovi oksidi in hidroksidi. Najpogostejši mineral je goethit. Pirit je najverjetneje zaradi redukcijskih razmer nastajal v manjših jezercih in močvirjih, ki so včasih pokrivala to ozemlje. Zaradi premikanja tektonskih plošč se je afriška plošča vrinila v evrazijsko. Te sile so povzročile dvigovanje Alp. Tako so ravnice postale hribi in vzpetine, razpokani apnenci so začeli zakrasevati, vode iz močvirij in jezerc pa so odtekle v podzemlje. S sabo so odnesle tudi dobršni del pirita. Zaradi navzočnosti kisika v jamah in breznih je pirit oksidiral. Pri počasni oksidaciji so nastali lepo zaobljeni kosi rude, po barvi in obliki podobni bobu; od tod ime bobovec. Če pa je oksidacija potekla zelo hitro, so se v rudi ohranile prvotne oblike piritovih kristalov. Ta pojav imenujemo psevdomorfoza. Kot sem že omenil, je bobovec močno povezan z zakrasevanjem, zato ga najdemo le tam, kjer so apnenci. Prvotno so rudosledi nabirali rudo z dna kraških vrtač in dobro dostopnih kraških jam. Pozneje so se bili primorani spuščati vse globlje, marsikdaj pa je bilo potrebno tudi ročno razširiti kakšen rov ali brezno. Zanimivost je rudarski rov na Dobravi z imenom Štolm. Nad tem rovom so velike vrtače, v katerih so včasih nabirali rudo. Področje vrtač se imenuje Rudnice. Ker je vsaka vrtača imela na dnu tudi brezno, so v vznožju planote začeli kopati rov. Ko je rov prišel do brezna, so pobrali rudo, nato pa kopali dalje, dokler niso prišli na drugi strani ven. V rovu je lepo vidno, da ves čas sledi smeri preloma, ob katerem so nastale zgoraj ležeče vrtače in pod njimi brezna. Zdaj se ležišča bobovca najlepše vidijo v kamnolomu Brezovica. Apnenci tega kamnoloma so zelo zakraseli in v preteklosti so na tem območju našli veliko rude. Skoraj navpično potekajo skozi etaže številni prelomi, v njih pa mnoga brezna. Vsake toliko je katero zelo bogato orudeno. Poleg rude je v teh breznih tudi veliko rdeče jamske ilovice, v kateri je bobovec. Brezna so po večini dokaj zasigana, v marsikaterem pa so tudi čudoviti kristali kalcita, med najlepšimi v Sloveniji. Kalcit v tem kamnolomu je lahko tako kemično čist, da je pri njem opaziti optični pojav dvoloma. Tak kalcit imenujemo dvolomec. V tem kamnolomu smo do zdaj nabrali več kot 50 kg rude. Ob pomoči prof. dr. Jakoba Lamuta smo postavili manjšo redukcijsko peč. Iz desetih kilogramov rude in dvanajstih kilogramov oglja smo dobili okrog štiri kilograme kovine in žlindre. Ob tem poskusu pa se nam je odprlo novo, nadvse pomembno vprašanje. Ker je ruda tako čista in praktično brez kremena, ne more nastajati dovolj žlindre za nemoten redukcijski proces. Zato je nujno potrebno dodajanje kremena. V vsej objavljeni literaturi o kroparskem železarstvu žal nismo nikjer moč zasledili omembe kremena. Očitno zaradi majhnih količin ni nikdar pomenil posebnega stroška tako kot ruda in oglje, zato ga nihče ni omenjal. Po podrobnem pregledovanju pobočij okoli Krope smo z učenci našli zanimiv odkop. V triasnih fliših nad cerkvijo v Kropi je meter do dva debela plast rdečega roženca. Ta plast se na nekem mestu naenkrat konča in vešče oko takoj opazi, da je bilo nekaj ton tega roženca odkopanega. Nadaljnji poskusi taljenja nam bodo v pomoč kot primerjava produktov z ohranjenimi starimi prudukti, predvsem kovine in žlindre. Če bodo kemične raziskave pokazale ujemanje vzorcev, bo s tem potrjen vir kremena. V nasprotnem primeru se bomo ponovno našli na začetku. Do zdaj nam je pri kemični analizi pomagal Martin Jeram, univ. dipl. inž metalurgije in materialov, zaposlen v Acroniju - Raziskavah in razvoju na Jesenicah. Ugotovil je takole kemično sestavo bobovca: Si - 0.88%, Al - 0.23%, Fe - 61.94%, Mn - 0.11%, C - 0.20%, P- 0.145%, Fe203 - 88.57%. Ta analiza nam pove, da je ruda zelo bogata z železom, ki je vezano v različne spojine, predvsem s kisikom, v razmerju do železa pa je zelo malo jalovinskih mineralov. Izkušen metalurg bo iz teh podatkov razbral še mnogo zanimivih informacij. RAZISKOVANJE VODA Letos je mednarodno leto celinskih voda, zato bomo sodelovali v akciji Geotrip 2003, ki jo izvaja Agencija Republike Slovenije za okolje pri Ministrstvu za okolje, prostor in energijo. Akcije Geotrip so se začele leta 1995 na pobudo Evropske zveze za ohranitev geološke dediščine ProGEO (European Association for the Conservation of the Geological Heritage), namen letošnje, 5. akcije Geotrip, pa je ozaveščanje javnosti o geologiji in geološki dediščini, povezani z vodami. Preučili bomo vodne vire v pobočju Jelovice od izvira Kroparice do Vodic. To je tudi glavni vir za napajanje izvira, ki oskrbuje s pitno vodo pretežni del Lipniške doline. Ker je izvir Kroparice kraški izvir, bomo natančno popisali tudi kraške pojave v bližnji okolici. S pomočjo statistike bomo poskušali ugotoviti, koliko so vode pri nas ogrožene zaradi onesnaževanja. Do zdaj smo med našimi terenskimi pohajkovanji opazili zelo veliko kraških pojavov. Vsem dobro znane so na primer vrtače po Dobravah, Češnjici, Rovtah in na Poljšici. Predvsem v kamnolomu Brezovica so vidna mnoga brezna in jame. Nekatere od njih so celo registrirane, zato upamo tudi na pomoč jamarskih društev. Poleg izvira Kroparice je zanimiv tudi izvir Lipnice, ki je ravno tako kraški. To pa sta le glavna vodotoka v naši dolini. Kdor hodi po pobočjih Jelovice, vsake toliko naleti na manjši izvir ali potoček. Naš namen je vrisati na karto čim več teh izvirov, opisati njihovo vodnatost in temperaturo. Če bo možno, bomo izmerili tudi njihovo onesnaženost, saj bomo tako dobili zelo natančne podatke o prizadetosti našega okolja. Pozorni bomo tudi na kamninsko sestavo tal in tektoniko. S tem bomo dobili delno geološko karto. Delno zato, ker je resno geološko kartiranje za osnovnošolce žal prezahtevno. Vseeno pa bo naša karta skupaj z Osnovno geološko karto, list Kranj, morda zanimivo izhodišče za nadaljnja resna kartiranja. Verjetno bi se našel interes celo med študenti geologije, saj je teren zanimiv za seminarske in diplomske naloge. Letošnja akcija Geotrip ne želi predstaviti pomena vode samo kot našo naravno dediščino, ampak tudi povezanost človeka z njegovim življenjskim prostorom. Preučili bomo načine oskrbe z vodo nekoč in danes in njihovo tesno povezanost z geološkimi danostmi, k sodelovanju pa smo povabili še šolski narečjeslovni krožek in Kovaški muzej v Kropi. Največji interes pa bi pri takšnih raziskavah morala pokazali lokalna skupnost. Ker te raziskave prinesejo največ koristi občini, bi bilo modro razmisliti o njihovem financiranju. Žal mi je, da se na koncu tega članka dotikam finančnih težav, ki spremljajo naš krožek. Osnovna šola vsekakor ne more sama poravnati vseh stroškov, ustvarjenih z našim delom. Zato bi bilo morda smotrno, da bi tudi radovljiška občina po vzoru kranjske namenila nekaj sredstev za delovanje tako pomembnega krožka. Ne le, da se učenci naučijo ceniti naravo, ampak jih geologija kot multidisciplinarna veda navaja k povezovanju različnega znanja. Tako ugotovijo, da predmeti v šoli niso tako različni in da si lahko z veščino sklepanja in povezovanja prihranijo marsikatero naporno uro pri učenju in dojemanju snovi. Nenazadnje pa geološki krožek daje veliko tudi širši skupnosti. Takšno je npr. sodelovanje s Kovaškim muzejem, v članku pa ste prebrali tudi povzetek naše raziskovalne naloge o kamnolomu Kamna Gorica. Ta kamnolom že dolga leta buri duhove med domačini, žal pa nihče ne pripravi akcije, s katero bi informirali ljudi o potrebnosti kamnoloma. Predvsem je treba ljudem predstaviti načrte zapiranja in sanacije po končanem obratovanju. S krožkom smo to naredili v obliki raziskovalne naloge. Ko smo Cestno podjetje Kranj zaprosili za finančna sredstva, nismo dobili nič. Ne vem, kdo bi prebivalcem Lipniške doline lepše predstavil pomen tega kamnoloma kot osnovnošolci, vendar nihče ne more zahtevati od njih in njihovih staršev, da vse nosijo na svojih plečih. Tega nisem pripravljen storiti niti sam. Literatura in viri — Karel Grad, Lado Ferjančič, Osnovna geološka karta SFRJ 1:10 000, List Kranj, Zvezni geološki zavod, Beograd 1974. — Karel Grad, Lado Ferjančič, Tolmač za osnovno geološko karto, List Kranj, Zvezni geološki zavod, Beograd 1976. — Nadja Zupan-Hajna, Geološka podoba Lipniške doline, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici ustanovitve Plamena, Kropa, Radovljica 1995, str. 30-36. — Peter Urbanija, zapiski predavanj na Naravo-slovnotehniški fakulteti, smer Geologija. X Dr. Dragomir Skoberne Dr. Špela Goričan Dr. Jože Čar Kamnine in fosili (radiolariji) IZ KAMNOLOMA !&AMNA © ORICA UVOD Namen prispevka je prikazati srednjetriasno vulkanogeno-sedimentno zaporedje kamnin, ki se pojavljajo v okolici Krope in v Upniški dolini. Te kamnine so najlepše razgaljene v kamnolomu Kamna Gorica. Za njegovo izkoriščanje in raziskovanje ima koncesijo Cestno podjetje Kranj. Kamnolom Kamna Gorica je vsekan v severovzhodno pobočje Jelovice in se nahaja približno 1.5 km jugozahodno od kraja Kamna Gorica, po katerem je dobil tudi ime. Vulkanogene (piroklasti-čne in efuzivne) kamnine so v nedavni preteklosti uporabljali kot tehnični gradbeni kamen za pripravo drobljenca (kamenih agregatov) za izdelavo obrabnih plasti cestišč. Sčasoma je postalo njihovo odkopavanje zaradi velike debeline zgoraj ležečih karbonatnih kamnin - dolomitov in strmega pobočja zelo oteženo. Tako zdaj v Sloveniji ni kamnoloma s kamninami ustrezne kakovosti za pripravo zmesi za izdelavo obrabnih plasti cestišč. Zaradi obstoječega nekdanjega kamnoloma »keratofirja«, predelovalnih možnosti drobilnice in separacije ter potreb po surovini so začeli v zgornjem delu kamnoloma izkoriščati dolomit. Kot tehnični gradbeni kamen za izdelavo drobljenca se uporablja v gradbeništvu, predvsem za gradnjo in vzdrževanje cest. Podrobneje o mineralnih surovinah za gradbeništvo iz kamnoloma Kamna Gorica in širše iz Lipniške doline govori prispevek Simona Pirca v tej številki Vigenjca. Čeprav piroklastičnih in vulkanskih kamnin v kamnolomu zdaj ne izkoriščajo več, pa so zaporedja vulkanogeno-sedimentnih kamnin, njihov makroskopski in mikroskopski videz ter fosili - okameneli organski ostanki, s katerimi določamo starost kamnin, strokovno zelo pomembni in zanimivi. Zato jih bomo v manj podrobni in strokovni obliki s številnimi slikami predstavili v pričujočem prispevku. GLAVNE GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI OKOLICE KAMNOLOMA KAMNA GORICA Geološko zgradbo okolice kamnoloma Kamna Gorica prikazuje Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000, List Kranj.1 Podrobneje o geološki sestavi in zgradbi Lipniške doline je pisala Nadja Zupan-Hajna,2 ki je upoštevala podatke Osnovne geološke karte SFRJ 1:100 000, List Kranj,1 in novejše podatke Buserja s sodelavci.3 Pri tem moramo poudariti, da so novejše raziskave dale nova dognanja, ki so predstavo o geološki zgradbi tega predela nekoliko spremenile. V prispevku ne nameravamo podajati pregleda ugotovitev starejših raziskovalcev ter komentirati njihovih ugotovitev in interpretacij. Omejili se bomo na najpomembnejše podatke, s katerimi bomo lahko umestili obravnavani profil v kamnolomu Kamna Gorica v geološki prostor. Severovzhodno pobočje Jelovice, na katerem je kamnolom Kamna Gorica, sestavljajo trije litološko zelo različni kamninski masivi. Najnižje ležeči kamninski masiv sestavlja menjavanje debelejših in tanjših plasti skrilavih muljevcev, laporovcev, peščenjakov in apnencev. Kamnine so nagubane, pretrte in ponekod zgnetene. Prištevali so jih med psevdoziljske plasti. Starostno so jih uvrščali v ladinijsko stopnjo srednjega triasa (234 do 227 milijonov let pred sedanjostjo). Z novejšimi raziskavami so ugotovili, da je del teh kamnin precej mlajši, in sicer kredne starosti4 (približno 110 milijonov let pred sedanjostjo). Te kamnine lahko opazujemo v usekih dovozne ceste v kamnolom, ki se odcepi od lokalne ceste Podnart-Kamna Gorica. Drugi litološki masiv sestavlja zaporedje vulkanogeno-sedimentnih kamnin. Tem bomo v nadaljevanju posvetili največ pozornosti. Tektonsko zgnetena cona, ki je nastala ob narivanju, deli kamnine v dve narivni enoti. Prva zajema spodaj ležeče piroklastične kamnine kisle sestave, ki vsebujejo več silicija in aluminija. Tem sledijo nekoliko spremenjene predornine (vulkanske kamnine) - bazalti, nastali iz lave bazične sestave, in njihovi tufi. Bazične magmatske kamnine vsebujejo manj silicija in aluminija ter več železa, magnezija in kalcija. Prva narivna enota se nato konča s sedimentnimi karbonatnimi kamninami - apnenci. Druga narivna enota obsega le kisle piroklastične kamnine, ki se v zgornjem delu menjajo z apnenci in postopno prehajajo v tretji litološki masiv. Sestavljajo ga karbonatne kamnine, predvsem dolomiti in apnenci, ki so večinoma zgornjetriasne in deloma spodnjejurske starosti ter na Jelovici prevladujejo. Najpomebnejša litološka razmerja in strukturno-tektonske odnose med njimi prikazuje rokopisna skica (sl. 1), ki jo je Ivan Mlakar leta 1990 izrisal za območje kamnoloma Kamna Gorica. Iz nje je razvidno, da so srednjetriasne piroklastične kamnine drugega in karbonatne kamnine tretjega litološkega masiva narinjene na prevladujoče klastične kamnine prvega litološkega masiva, ki so, kot smo že omenili, večinoma spodnjekredne starosti. Tako kamnine drugega in tretjega litološkega masiva ustvarjajo veliko narivno enoto, ki jo imenujemo pokrov Jelovice. Morda so v sklopu tega pokrova pod ladinijskimi kislimi piroklastičnimi kamninami tudi deli anizijskih dolomitov, ki jih narivnica poševno odreže in jih na opisovanem ozemlju na površini nismo našli. Manjša vmesna narivna ploskev deli nariv Jelovice v območju kamnoloma v dve narivni enoti, od katerih je spodnja tanjša od zgornje. Tako zajema obravnavani profil v kamnolomu Kamna Gorica drugi litološki masiv iz piroklastičnih ter podrejeno efuzivnih in sedimentnih kamnin prve (spodnje) in druge (zgornje) narivne enote s prehodom v dolomit tretjega litološkega masiva. OPIS PROFILA KAMNA GORICA Profil Kamna Gorica (KG 1) smo posneli v kamnolomu Kamna Gorica v sklopu sedimentoloških in geokemičnih raziskav psevdoziljskih in ekvivalentnih formacij leta 1988. Profil poteka deloma ob strugi potoka Rečica nad mostom gozdne ceste, ki pelje od separacije proti jugovzhodu po pobočju Jelovice do višine 615 m. Deloma pa je bil posnet na etažah ter transportnih poteh kamnoloma do višine 715 m. Posneti profil zajema 175,5 m prave debeline ladinijskih piroklastičnih in podrejeno efuzivnih (vulkanskih) ter karbonatnih sedimentnih kamnin in sega do stika z dolomitom, ki vsebuje alge iz rodu Diplopora. Plasti vpadajo v pobočje v generalni smeri proti jugozahodu pod kotom 30°-40°. V spodnjem delu profila so kamnine precej skrilave. Skrilavost je vzporedna s plastnatostjo. V zgornjem delu profila so kamnine tektonsko manj prizadete. V profilu smo na 18,75,99 in 103 m opazili pretrte cone, ki so približno horizontalne in so torej vezane narivne deformacije. Najmočnejša pretrta cona je debelejša (3-4.5 m) in se nahaja na 75 m debeline v profilu zajetih kamnin. Vzhodno od posnetega profila poteka približno v smeri sever-jug “močnejši” prelom, ob katerem je bil vzhodni blok relativno dvignjen. Profil je poenostavljeno grafično prikazan na sliki 2. Začenja se s 23 m debelo sivozeleno masivno, deloma okremenelo tufsko brečo. V srednje- do drobnozrnati osnovi, ki sestavlja od 80 do 90 % kamnine, so nepravilno razporejeni rjavordeči drobci in bloki, veliki od 1 cm do 2 m, povprečno približno od 5 do 10 cm, ki sestavljajo od 10 do 20 % kamnine (sl. 3). Rdeči drobci in bloki pripadajo devitrifici-ranim (prekristaliziranim) plovčevim steklastim tufom, litično kristalnim plovčevim steklastim tufom (sl. 4, 5), ki so na robu, v širini od 5 do 15 mm, sivkasto obarvani in zvezno prehajajo v zelenkasto osnovo. Poleg omenjenih drobcev in blokov so v zelenkasti devitrificirani steklasti osnovi tudi do 2 mm velika zrna nedvojčičnih in dvojčičnih glinencev - kislih plagioklazov in drobcev devitrificiranega plovca z reliktno mehurčasto strukturo - in drobci vulkanskega stekla z reliktno perlitsko strukturo (sl. 6). Sledi 10 m svetlozelenkastega, deloma okre-menelega od srednje- do drobnozrnatega tufa, ki je močno skrilav. Okremeneli deli tufa so kompaktnejši. V skrilavem tufu izstopajo v obliki leč, ki so velike od 10 do 50 cm in debele od 2 do 15 cm (sl. 6). V devitrificirani osnovi, ki je ponekod porušena in deloma nadomeščena z glinastimi minerali (illitom), so drobci devitrificiranega steklastega in kristalno-steklastega tufa. Steklo ponekod nadomešča kalcedon (vlaknati kremen) (sl. 8,9). Poleg drobcev spremenjenega stekla so do 2 mm velika zrna glinencev - kislih plagioklazov, nekatera so deloma razpokana (sl. 10). V naslednjih 6 m opazujemo menjavanje spremenjenega mandljastega bazalta in zelenkastega okremenelega pelitnega tufita. Spremenjeni mandlja-sti bazalt nastopa v plasteh, debelih od 10 do 30 cm. V njih je opaziti razpršen pirit. Plasti imajo ponekod na zgornjih ploskvah vidne blazinaste teksture, velike do 15 cm. Spremenjeni bazalt sestavlja približno 85 % intervala. Ostanek sestavljajo od 2 do 5 cm debele plasti pelitnega, deloma okremenelega tufita. Pelitni tufit sestavlja mikrokristalna, rekristalizirana glinasto-steklasta osnova, v kateri so številni radiolariji, spikule spongij, zrna kremena, glinencev in pirita (sl. 11). V zgornji 1,5-metrski plasti tufita izginejo, pojavijo pa se leče jaspisa s številnimi lepimi, s hematitom rdeče obarvanimi radiolariji (sl. 12) in redkejšimi spikulami spongij. Opisanemu intervalu sledi 15,5 m spremenjenega bazalta z mandlji velikimi od 0,5 do 10 mm. Zapolnjeni so s kalcitom in kloritom (sl. 13, 14). V spodnji polovici intervala prevladujejo kalcitni, v zgornji polovici pa kloritni mandeljni. V zgornjem delu je v spremenjeni mandljasti bazalt vključena plast drobnozrnatega bazaltnega tufa. Spremenjenemu mandljastemu bazaltu sledi v debelini 11 m menjavanje zelenega in temnosivega makroskopsko pelitnega in drobnozrnatega tufa. Oznaka makroskopsko pelitni tuf se nanaša na njihov makroskopski, terenski videz, podrobnejše mikroskopske preiskave pa lahko razkrijejo drugačno strukturo in/ali sestavo. Temnosiv makroskopsko pelitni tuf nastopa v plasteh, debelih od 2 do 35 cm, povprečno 20 cm, v katerih se pojavljajo kompaktnejše okremenele leče (sl. 15) in leče jaspisa. Pod mikroskopom smo ugotovili drobnozrnato strukturo. Sestavljajo jo drobci bazalta in dvojčičnih plagioklazov, ki jih veže mikrokistalna, rekristalizirana in z glinenimi minerali nadomeščena osnova. Deloma jo lahko nadomešča mlajši kalcit (sl. 16, 17). Makroskopsko pelitnemu tufu pripada 90% opisanega intervala, 10% pa je drobno- do srednjezrnatega kristalnega tufa s kalcitnim vezivom (sl. 18). Nastopa v plasteh debelih od 0,5 do 40 cm. Debelejše plasti so normalno gradirane in deloma vzporedno laminirane. Nad opisanimi vulkanogenimi kamninami so v debelini približno 9 m pretežno karbonatne sedimen-tne kamnine (sl. 19). Večji del intervala obsega menjavanje temnosivega, zelo drobnozrnatega apnenca s kalcitnimi žilami, ki tvori plasti, debele od 2 do 25 cm, povprečno 15 cm, in predstavlja 95% intervala. Apnenec je deloma rekristaliziran biomikrit s številnimi kalcitiziranimi (s kalcitom nadomeščenimi) radiolariji, spikulami spongij in drobci tenkolupinskih školjk (sl. 20). Med plastmi apnenca se pojavljajo tanjši, približno 2 cm debeli vložki temno sivega pelitnega tufa, ki so zastopani s 5%. V zgornjem delu pelitni tuf izgine, pojavlja pa se le deloma okremenel temnosiv apnenec. Sledi od 3,0 do 4,5 m debela deloma zgubana in zdrobljena cona (sl. 21), ki predstavlja obnarivne deformacije. Nad narivnico ležijo okremeneli makroskopsko pelitni tufi. Njihova debelina je približno 22 m. Nastopajo v plasteh, debelih od 1 do 30 cm. Plasti so masivne, tu in tam opazujemo v njih vzporedno in navzkrižno laminacijo. V tufih se menjavajo od 0,3 do 3,0 m debeli pasovi zelenkaste ali rdečkaste barve (sl. 22). Pasovi niso barvno homogeni, v večini zelenih se pojavlja tudi do 30 % rdeče obarvanih kamnin, in obratno. Barva se spreminja tudi znotraj plasti, predvsem ob zgornjem in spodnjem stiku. Barve kamnine nam kažejo oksidacijsko stanje v zadnjem obdobju razvoja kamnine. Dvovalentno železo, vgrajeno v številne minerale kot so klorit, pirit itd., obarva kamnine zeleno, kar kaže na redukcijske pogoje. Rdečo barvo daje kamninam trivalentno železo. Vgrajeno je v številne minerale, predvsem v železove hidrokside limonita (goethit, peidokrokit) in hematit ter kaže na oksidacijske pogoje, ki so vplivali na nastanek kamnine ali njeno oksidacijsko spremembo (oksidacija sulfidov - pirita /sl. 23, 24/ itd.). Podobne spremembe kot pri barvah smo zasledili tudi pri stopnji okremenelosti. Ta je večinoma najizrazitejša v sredini plasti, ob lezikah pa je manjša. Meje med stopnjami okremenelosti so nepravilne. Mikroskopske raziskave so razkrile v okremenelih makroskopsko pelitnih tufih zelo drobno in drobnozrnato strukturo. V mirkokristalni osnovi nastopajo devitrificirani drobci plovca in stekla (sl. 23,24), zrna glinencev - plagioklazov ter redki drobci predornin z vtrošniki pagioklazov in rekrista-lizirano osnovo. Drobci plovca in stekla so pogosto delno nadomeščeni s kloritom in illitom. Nad okremenelim makroskopsko pelitnim tufom je razvit 45,5 m debel kompleks masivnih, ponekod debeloplastnatih zelenih debelozrnatih in lapilnih tufov s prehodi v tufske breče. Ta kompleks kamnin je znan pod imenom Fajfa (sl. 25); včasih so ga uporabljali za izdelavo obrabne plasti cestišč. Debelo-zrnata tu in tam brečasta struktura kamnine je vidna le na prepereli površini, sveža kamnina pa ima videz spremenjene kisle predornine - keratofirja. V spodnjem in zgornjem delu se pojavljajo rdečkasto-rjavkaste pege, velike od 1 cm do 1 m. Makroskopsko so drobci veliki od 2 do 30 mm, povprečno 15 mm, in zastopani s 25 do 30%, zrn glinencev je od 10 do 15%, velika so od 0,5 do 5 mm; preostalih 55 do 75% sestavlja drobnozrnata osnova (sl. 26). V nekaterih delih lahko opazimo tudi intraklaste tufa, velike do 10 cm, ponekod celo do 1,5 m. Orientirani so vzporedno s plastnatostjo. Mikroskopsko je bilo ugotovljeno, da pripada večina drobcev devitrificiranemu steklu in plovcem z reliktno mehurčasto strukturo. Ponekod drobce stekla in plovca nadomešča klorit, mikro-kristalni zoizit-klinozoizit (sl. 27, 28) in deloma illit. Zrna plagioklazov so večinoma posamezna, deloma pa so zraščena in ustvarjajo večje glomerokristale (sl. 27,28). Redkejši so drobci predornin - keratofirjev z vtrošniki plagioklazov in rekristaljeno osnovo (sl. 29, 30). Osnova tufa je mikrokristalna - devitrificirano steklasta. Ponekod je nadomeščena z glinenimi minerali in podrejeno z mikrokristalnim zoizitom - klino-zoizitom. Nad kamninami Fajfe sledi 19 m debel interval menjavanja apnencev, tufov in tufitov (sl. 31). V spodnjem delu prevladujejo zeleni in podrejeno rdečkasti debelozrnati tufi, prehajajoči v makroskopsko pelitne tufe in tufite. Makroskopsko pelitni tuf in tufit sta deloma okremenela in ponekod vsebujeta leče jaspisa ter gomoljastega apnenca (sl. 32). Nastopata v plasteh, debelih od 1 do 20 cm, ki so deloma masivne, deloma pa vzporedno laminirane. V makroskopsko pelitnih tufih se je mikroskopsko razkrila drobnozrnata struktura. Sestavljajo jo predvsem drobci stekla in plovca ter redkejša zrna plagioklazov. V plovcih je vidna relik-tna mehurčasta struktura (sl. 33, 34). Osnova tufa je mikrokristalna, prvotno pa je bila steklasta. Vse komponente tufa so ponekod v veliki meri nadomeščene s kalcitom (sl. 34). V spodnji polovici intervala smo med makroskopsko pelitnim tufom zasledili tudi nekaj tanjših plasti normalno gradiranega in vzporedno laminiranega od srednje- do drobnozrnatega tufa, ki so lečaste in se izklinjajo v smeri proti jugovzhodu. Količina tufov se navzgor zmanjšuje, povečuje pa se količina apnencev. Apnenci so sive barve in deloma okremeneli. Nastopajo v neenakomernih od 1 do 30 cm debelih, pogosto gomoljastih plasteh. Pod mikroskopom smo med fosili zasledili številne s kalcitom nadomeščene radiolarije, spikule spongij in drobce tenkolupinskih školjk (sl. 35), ki lebdijo ali se deloma dotikajo v nekoliko rekristalizi-ranem mikritu. Posamezni deli biomikrita so lahko popolnoma nadomeščeni s kremenom in kalcedo-nom ter tvorijo nepravilna polja (sl. 36). V zgornjem delu intervala se med apnencem in pelitnimi tufi ponekod pojavljajo debelejše, od 20 do 50 cm debele plasti normalno ali inverzno gradiranega od srednje-do drobnozrnatega litično glinenčevega (tufskega) peščenjaka s kalcitnim vezivom (sl. 37, 38). Plasti so ponekod lečaste in imajo kanalne oblike. Lečaste oblike se izklinjajo v smeri proti severozahodu ali jugovzhodu, osi kanalnih oblik pa potekajo generalno v smeri severovzhod-jugozahod. Opisani interval je zgoraj omejen z erozijsko površino. Nad njo leži apnenčeva breča, debela 2,5 m (sl. 39). Sestavljena je iz 80% drobcev in blokov temnosivih biomikritnih in deloma rekristaliziranih biomikritnih apnencev (sl. 40) in tufitov. Delci so veliki od 0,5 do 50 cm, zelo slabo sortirani in ostro-robi. Osnova breče je pretežno mikritna, ponekod sparitna, s primesjo drobnozrnatih nekarbonatnih komponent kremena, glinencev in biotita. Breča se v smeri proti severozahodu hitro izklinja. Apnenčevo brečo prekriva 7,5 m debel interval menjavanja apnenca in drobnozrnatega tufa. Zelenkastosiv drobnozrnat tuf nastopa v plasteh, debelih od 1 do 10 cm. Njegova količina se navzgor manjša od 20% na 1%. V spodnjem delu je temnosiv apnenec z roženci (sl. 41), ki tvori plasti, debele od 5 do 30 cm. Temnosivi apnenci so biomikritni in intrabiosparitni (sl. 42) ter pogosto vsebujejo od 2 do 5 cm velike intraklaste in plastiklaste. Med fosili so ostanki plitvovodnih organizmov: drobci školjčnih lupinic, skeletne alge, ploščice ehinodermov (iglokožcev), ostrakodov, foraminifer in mahovnjakov. V zgornjih od 0 do 5 cm so apnenci dolomitizirani (sl. 43). Zadnji interval, debel 1,5 m predstavlja menjavanje kristalnega dolomita - dolosparita - in zelo drobnozrnatega tufita. V intervalu je dolomit zastopan z 99%, ostanek pa pripada tufitu. Dolosparit vsebuje gomolje roženca in nastopa v plasteh, debelih od 5 do 10 cm. V zgornjem delu so drsne teksture in prepe-rinske skorje. Nad njimi nastopa debelokristalni biodolosparit (sl. 44) z algami iz rodu Diplopora. Opisani dolomit zdaj izkoriščajo v zgornjem delu kamnoloma. STAROST KAMNIN V KAMNOLOMU KAMNA GORICA Starost plasti v kamnolomu Kamna Gorica smo določili z radiolariji. Radiolariji so drobni planktonski enoceličarji, ki živijo samo v morski vodi. Veliki so v povprečju od 50 do 300 tisočink milimetra, le redki dosežejo velikost enega milimetra. Imajo anorganski skelet, zgrajen iz opalne kremenice, zato se razmeroma pogosto ohranijo kot fosili. Fosilni radiolariji so še posebej številni v sedimentnih kamninah, ki so nastale v globljih morjih. Te kamnine so sestavljene skoraj izključno iz skeletov in lupinic različnih planktonskih organizmov, ki so po smrti potonili na morsko dno. Radiolarijski skeleti kažejo pravo bogastvo različnih oblik. Večinoma so kroglasti ali stožčasti in imajo številne bodičaste izrastke. Zgradba skeleča je največkrat mrežasta, tenke lupine skeleta so sestavljene iz spleta drobnih prečk in vmesnih praznih prostorov. Po slovensko imenujemo radiolarije mreževci, vendar se izraz le redko uporablja, ker teh organizmov zaradi njihove mikroskopske majhnosti ne videvamo v vsakdanjem življenju. Biologi in paleontologi so začeli preučevati radiolarije v sredini 19- stoletja, estetsko privlačna in zapletena zgradba radiolarijskih skeletov pa že od nekdaj navdihuje tudi umetnike in arhitekte. Iz vseh današnjih morij je do zdaj znanih in opisanih skoraj 500 različnih vrst radiolarijev. Upoštevati moramo, da vse vrste še niso opisane, tako da je število vseh živečih vrst še večje. Fosilni radio-lariji, še posebej paleozojski in mezozojski, so slabše znani. Vsako leto paleontologi opišejo nove vrste, rodove in družine. Trenutno poznamo 8000 vrst, ki pripadajo 2500 rodovom, kar pa še zdaleč niso vsi radiolariji, ki so se v kamninah ohranili od začetka paleozoika do zdaj. Najstarejši fosilni radiolariji so znani iz kambrij-skih (spodnji paleozoik), to je približno 550 milijonov let starih plasti. Za radiolarije je v geološki zgodovini značilna relativno hitra evolucija. V kratkih časovnih obdobjih, dolgih le nekaj milijonov let, so se združbe zelo spreminjale. Pojavljale so se nove vrste, stare pa so izumirale. Zato so radiolariji med najuporabnejšimi fosili za določanje starosti kamnin. Radiolarijske združbe iz kamnoloma Kamna Gorica so značilne za spodnji ladinij, to je za srednjetriasno obdobje, ki je trajalo okrog tri milijone let, približno med 234 in 231 milijoni let pred sedanjostjo. Našli smo jih v rožencih in apnencih z roženčevimi gomolji. Pretežni del roženca v teh kamninah izvira prav iz ostankov organizmov s kremeničnimi skeleti. Poleg radiolarijev vsebujejo kamnine še redke spikule spongij (iglice morskih gob), ki pa za določanje starosti kamnin niso pomembne. Radiolariji so tako poleg redkih školjk daonel in konodontov glavni vir informacij o starosti sedimentov in hkrati o starosti vulkanskih kamnin, s katerimi so v neposrednem stiku. Na enem samem geografsko omejenem območju lahko zdaj najdemo okrog 200 različnih vrst radiolarijev, podobna raznolikost je bila ugotovljena tudi v nekaterih fosilnih vzorcih. V vzorcu gomoljastega apnenca z rožencem 1 m nad kamninami Fajfe smo do zdaj določili 50 rodov, število vrst je vsaj dvakrat tolikšno. Ker so naše raziskave šele na začetku, lahko z gotovostjo napovemo, da bo končno število ugotovljenih vrst še precej večje. Radiolarijska združba iz tega vzorca sodi med najlepše ohranjene in najbogatejše srednjetriasne radiolarijske združbe na svetu. Radiolarijske skelete smo iz kamnine izolirali tako, da smo vzorec nekaj dni raztapljali v razredčeni ocetni kislini. Na ta način se karbonatna osnova kamnine raztopi, kremenični skeleti radiolarijev pa ostanejo v usedlini. Iz usedline zbiramo radiolarije pod optičnim stereomikroskopom, za podrobnejše preučevanje strukture skeletov pa uporabljamo vrstični elektronski mikroskop. Različne vrste radiolarijev iz apnenca nad kamninami Fajfe (vzorec 147,00 m) so prikazane v slikovni prilogi. INTERPRETACIJA Obdobje Zemljine zgodovine, o katerem pričajo kamnine iz kamnoloma Kamna Gorica, in ki smo ga starostno opredelili z radiolariji, je trajalo okrog 3 milijone let, in sicer približno med 234 do 231 milijoni let pred sedanjostjo. To obdobje je bilo na območju današnje Slovenije precej burno. Oživele so notranje Zemljine sile in povzročile nastanek razpok - prelomov v Zemljini skorji, ki so razkosali prej oblikovano plitvo karbonatno platformo na posamezne bloke. Bloki so se različno medsebojno premikali. Eni so se nekoliko dvignili ali ohranili svoj položaj, drugi so se zaradi delovanja predvsem nateznih napetosti pogreznili. Tako so med relativno plitvimi deli nastali globlji morski bazeni in manjši tektonski jarki. Najobsežnejši bazen, nastal v srednjem triasu, kamnine katerega se nahajajo zdaj večinoma v pasu osrednje Slovenije in se vlečejo od Gorjancev na vzhodu preko Celja, Tuhinjske in Selške doline do Tolmina in Kobarida na zahodu, imenujemo Slovenski bazen. Ob prelomnih conah, ki so lahko segle tudi do Zemljinega plašča, torej kakih 30-40 km globoko, so prihajale proti površini silikatne taline - magme, segrete vodne raztopine -hidroterme in plini. Pri prodiranju magme in hidro-term proti površini so se okoliške kamnine lahko spremenile - metamorfozirale ali pa so se iz njih izločili posamezni minerali. Tako je na primer v tem obdobju nastalo rudišče živega srebra v Idriji, ki je drugo največje rudišče te edine tekoče kovine na svetu (glede na njeno pridobljeno količino). Ko pride magma na površino, je »preimenovana« v lavo. Mesta, kjer se lava izliva na površino, imenujemo vulkani. So različnih oblik, pojavljajo se na kopnem ter pod morjem. Podmorski vulkani so našim očem skriti, vendar se iz njih izlivajo največje količine lave. Podobne srednjetriasne vulkanske in piroklas-tične kamnine kot v Sloveniji so pogoste na širšem območju, ki se v dolgem pasu razteza od Južnih Alp v Italiji prek Dinaridov in Karpatov do Turčije in naprej proti vzhodu. Nastale so v sklopu obsežnega vulkanskega loka, ki je v srednjem triasu obstajal na robu nekdanjega oceana Tetide. V kamnolomu Kamna Gorica smo zajeli dve vulkanogeno-sedimentni zaporedji, ki sta ločeni z narivno ploskvijo in nista popolni. V spodnjem manjkajo kamnine najnižjega in najvišjega dela, v zgornjem pa kamnine najnižjega dela. Sedimentne kamnine, med katerimi prevladujejo apnenci, ki nastopajo nad vulkanogenimi kamninami, so nastale v morskem okolju. Zato in zaradi nekaterih drugih značilnosti sklepamo, da so bili vulkanski izbruhi, ki so ustvarili vulkanogeni zaporedji, podvodni. Glede na sestavo kamnin menimo, da so bile silikatne taline, ki so dale večino materiala vulkanogenih kamnin, prevladujoče kisle sestave (veliko kremenice, to je Si02) in so vsebovale veliko plinov. Zato so vulkanski drobci pogosto plovci - vulkansko steklo z mehurčasto strukturo, vulkanski izbruhi pa so bili eksplozivni. Pri eksplozivnih izbruhih se zdrobi velika količina starejših vulkanogenih kamnin vulkana. Pri tem nastane veliko piroklastičnega materiala različnih velikosti, iz katerega so se tvorile tufske breče, lapilni, makroskopsko pelimi tufi z različno debelino zrn. O mehanizmih transporta vulkaniklastičnega materiala na tem mestu ne bomo govorili. Večino vulkanogenih kamnin v kamnolomi Kamna Gorica lahko glede na sestavo opredelimo za tufe. Za prave predornine - vulkanske (efuzivne) kamnine, to je skrepenelo lavo, lahko opredelimo le spremenjene bazične predornine - bazalte z mandlji in neizrazitimi blazinastimi teksturami, ki nastopajo v prvem vulkanogeno-sedimentnem zaporedju. V splošnem so blazinaste teksture predornin, ki nastanejo zaradi hitre ohladitve površinske plasti lave v stiku z vodo, značilne za podvodne (pomorske) izlive lave. Za drugo vulkanogeno-sedimentno zaporedje so značilni le kisli tufi, ki so v zgornjem delu debelozrnati (kamnine Fajfe) in so se sedimentirali v podvodnem okolju. Njihov sestavni material pa bi lahko dali tudi vulkani na kopnem. Po njihovi odložitvi se je intenzivnost vulkanskega delovanja zmanjšala, povečevati pa se je začel vpliv biokemične sedimentacije apnencev. Sedimentacijski prostor se je postopoma zapolnjeval in postajal plitvejši ter se na koncu popolnoma zapolnil, tako da so posamezni deli vsaj občasno pogledali na kopno, kar je omogočilo nastanek preperinske skorje. Sočasno je prišlo tudi do delne dolomitizacije zgoraj ležečih apnencev. Z opisanimi dogodki se je sedimentacija drugega vulkanogeno-sedimentnega zaporedja končala. Po kratkotrajni prekinitvi sedimentacije je prišlo do ponovne transgresije, preplavitve z morjem, in odlaganja dolomita z algami. Sedimentacija se je s krajšimi ali daljšimi premori nadaljevala do konca oligocena, to je do pred 23 milijoni let. V srednjem miocenu,5 približno 16 milijonov let pred sedanjostjo, je zaradi kolizije Afriške in Evrazijske plošče prišlo do velikih napetosti, ki so povzročile dviganje, gubanje in narivanje posameznih kamninskih masivov v splošnem s severa proti jugu oziroma od severovzhoda proti jugozahodu. V tem obdobju je nastal velik nariv Južnih Alp, katerega del je tudi pokrov Jelovice. Narinjen je na prevladujoče klastične kamnine kredne starosti.6 Spodnji del pokrova Jelovice sestavljata opisani vulkanogeno-sedimentni zapo- redji (sl. 1). Kamnine obeh zaporedij so v mejah ločljivosti biostratigrafske metode datacije z radiolariji enako stare. Uvrščene so v spodnji ladinij, to je v fassan. Glede na razvoj prvega vulkanogeno- sedimentnega zaporedja (narivne enote I), ki vsebuje spremenjene bazalte in glede na njegovo strukturno lego menimo, da je to nastalo v nekoliko globljem, bolj oddaljenem delu sedimentacijskega bazena. Drugo vulkanogeno-sedimentno zaporedje (narivna enota II), ki ga sestavljajo kisle piroklastične kamnine in zaporedje sedimentnih, pretežno karbonatnih kamnin, se konča s kratkotrajnim prenehanjem sedimentacije. Zaporedje je bilo odloženo v nekoliko plitvejšem delu bazena. Razmere kažejo, da je bilo to verjetno severneje od sedimentacijskega prostora, kjer je nastalo prvo zaporedje, torej bližje karbonatni platformi. Njeni sedimenti so postopno prekrili drugo vulkanogeno-sedimentno zaporedje. Meja med tem zaporedjem in dolomiti z algami iz rodi Diplopora ni tektonska, kot je prikazano na Osnovni geološki karti SFRJ 1:100 000, List Kranj1, ampak je normalna sedimentacijska. Označujejo jo kratkotrajna prenehanja sedimentacije. V mlajših obdobjih so narivno zgradbo presekali prelomi, potekajoči v različnih smereh. Ob njih so se posamezni bloki zamaknili. X Opombe 1 Karel Grad, Lado Ferjančič, Osnovna geološka karta SFRJ 1 : 100 000, List Kranj, Zvezni geološki zavod, Beograd 1976, vodnik in karta. 2 Nadja Zupan-Hajna, Geološka podoba Lipniške doline, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici ustanovitve Plamena, Kropa, Radovljica 1993, str. 30-38. 3 Enciklopedija Slovenije ILL, Ljubljana 1989, Geološka karta Slovenije, str. 200-201; novejše ugotovitve Stanka Buserja in sodelavcev. 4 Prav tam. 5 Enciklopedija Slovenije ILL, Ljubljana 1989, geslo Geološki razvoj Slovenije, str. 195-203. 6 Enciklopedija Slovenije lil, op. 3. Slika 1. Profil v smeri severovzhod—jugozahod prikazuje geološke razmere na območju kamnogoriškega kamnoloma. Rokopisna skica Ivana Mlakarja, 1990. Slika 2. Shematska litološka stolpca prvega in drugega vulkanogeno-sedimentnega zaporedja profila v kamnolomu Kamna Gorica. Raziskava Dragomir Skaberne, računalniška obdelava Andrej Šmuc. Litologija velikost zrn , n ii ii ti n v n \/ II o II O II '✓ll Oil V II'-'IIS'II masivni dolomit M mulj Cl glina plastnati dolomit Si melj S pesek plastnati apnenec P grušč- prod gomoljasti apnenec teksture AJ deformacijske teksture peščenjak = vzporedna laminacija breča 160), v stanju nasičenosti z vodo 217-433 MPa in po 25-kratnem zmrzovanju 279 MPa, obstojnost proti zmrzovanju 0,1 %m/m (dopustnih <5,0). Kamnina vsebuje le 0,02 % S03. Zlasti pomembne lastnosti drobljenca so udarna trdnost, ki je povprečno 16,6 %m/m (dopustnih <19), žilavost - vrednost Los Angeles B (metodo za določanje izgube teže drobljenca so razvili v ZDA) je 13,3 (dopustnih <18), polirnost med 51 in 52 (dopustnih >48), oblika zrn v raznih frakcijah je povsod manjša od 20, kot dopušča standard. Ustrezna je tudi sprijemljivost z bitumnom (88/100). Zadovoljive so porazdelitve zrnavosti ter delež drobnejših in debelejših zrn v posameznih frakcijah drobljenca. Rezultati preiskav mehanskih lastnosti kamnin in drobljenca pričajo, da je surovina ustrezna za najvišje zahteve gradnji cest. Dolomit leži nad vulkanogeno-sedimentnimi kamninami v debeli skladovnici plasti, ki segajo do vrha Jelovice. Kamnina je bel, zrnat kristalast dolomit. Kemične analize so pokazale, da je kamnina zelo čist dolomit, samo delno tudi kalcitni dolomit, z zelo malo primesmi kremenice (0,03%) ter glinice in železovega oksida (skupaj 0,55%). Kamnina vsebuje le 0,05% SOä (dopustnih <1,0 in 0,0% kloridov (dopustnih <0,10). Ugotovljene tehnične lastnosti so naslednje:22 prostorninska masa brez por in votlin znaša 2837 kg/ m3 in z njimi 2737 kg/m3, poroznost 3,5 %, vpojnost vode 0,6 %m/m (dopustno največ 0,75 ali 1), obraba pri brušenju 13,0 cm3/50 cm2 (dopustno <10, ali <18, ali <35), tlačna trdnost v suhem stanju 244 MPa (dopustno >80), v stanju nasičenosti z vodo 257 MPa in po 25-kratnem zmrzovanju 246 MPa, obstojnost proti zmrzovanju 0,0 %m/m (dopustno <5,0). Kamnina vsebuje le 0,02 % SO_v Lastnosti drobljenca so: žilavost - vrednost Los Angeles je 27,8% (dopustno <18), polirnost 48 (dopustno >48), drobljivost 24,7 %m/m, oblika zrn v raznih frakcijah je manjša od 20. Lastnosti ustrezajo namenu uporabe. Izjema so zrnavosti nekaterih frakcij, ki niso ustrezale predpisom, ker vsebujejo preveč drobnih delcev. Zato je treba postopek predelave ustrezno prilagajati. Zagotavljanje surovine, zlasti keratofirja, zahtevane kakovosti v nahajališču zapletene zgradbe ni preprosto. Za bralca bodo zanimivi postopki, s katerimi izsledijo dovolj kamnine, primerne za odkop, ali strokovno povedano, postopki zagotavljanja zadostnih zalog, ki jih je moč z dobičkom izkoristiti. Kako se je kopičilo poznavanje surovin in nahajališča s čedalje zanesljivejšimi raziskavami, bomo pokazali z zgledi iz zgodovine kamnogoriškega nahajališča keratorfirja in dolomita. Pred drugo svetovno vojno so začeli v Sloveniji graditi za tisti čas sodobne ceste. Ker je primanjkovalo primerno trdih kamnin (npr. v kamnolomu Kokra) za kameno zmes v asfaltnih in betonskih obrabnih plasteh cestišč, so postali pozorni na srednjetriasni kremenov keratofir pri Kamni Gorici. Surovina se je izkazala za primerno in nekaj pred drugo svetovno vojno so odprli tako imenovani stari kamnolom kilometer zahodno od Kamne Gorice. Kamen so uporabljali pri asfaltiranju ceste Naklo-Bled in gradnji betonske ceste Ljubljana-Bled. Med drugo svetovno vojno so bile separacijske naprave uničene in kamnolom so opustili. Po osvoboditvi je Jože Tiringer23 s podrobnim geološkim kartiranjem površine kamnoloma in okolice ter izkopanih raziskovalnih jarkov izdelal podrobno geološko karto. Samo podatki s karte so mu omogočili oceniti zaloge. Kako? Na geološki karti je omejil izdanke trdega keratofirja od mehkejšega preperelega in zdrobljenega keratofirja ter od malo odpornih, za gradnjo cest neprimernih tufov in tufskih peščenjakov. Čez geološko karto je potegnil vzdolžne in prečne geološke prereze. V teh prerezih je iz podatkov na površju narisal, kako se najverjetneje širijo keratofir in druge kamnine ter prelomnice v globini. Tako je dobil prostorsko predstavo o geološki zgradbi nahajališča. Iz površin keratofirja v posameznih presekih in razdalj med preseki je izračunal prostornino ugotovljenih teles keratofirja. Ocenil je, da bi zaloge v tako približno ocenjenih telesih keratofirja v starem kamnolomu pri načrtovanem odkopu 25.000 m3 letno zadostovale le za dve leti obratovanja. Ob upoštevanju večjih količin kamnine, ugotovljenih južneje od kamnoloma, bi bilo skupnih zalog za 34 let. Glede na njihovo lego je Tiringer24 prvi predlagal, naj bi jih odkopavali v vrhnjem delu potoka Rečice (»Vrčice«), kjer so novi kamnolom pozneje res uredili. Za odpiranje novega kamnoloma taka približna ocena zalog ni zadoščala. Potrebni so bili mnogo zanesljivejši podatki o zalogah kamnine in njenih lastnostih. Geološki zavod Ljubljana se je v šestdesetih letih lotil natančnejših raziskav.25 Izdelali so podrobnejšo geološko karto, katere indikacije o geološki zgradbi in razširjenosti keratofirja v globini so dopolnili z rezultati iz 13 geoloških vrtin (iz vrtin se dobijo podatki o legi in sestavi kamnin v globini). Na območju Fajfe pri izviru Rečice so v tufskih in drugih kamninah natančneje določili nekaj teles keratofirja, ki so vpadala v pobočje Jelovice. S petrografskimi raziskavami vzorcev so kamnine natančneje opredelili. Preiskali so mehanske lastnosti različkov trdih kamnin in ugotovili, da material ustreza za betonsko zmes za obrabne plasti avtomobilskih cest.26 Rajko Osolnik27 je leta 1969 izračunal zaloge keratofirja po opisani metodi vzporednih geoloških presekov. Glede na to, kako zanesljivo so bili posamezni deli teles raziskani s kartiranjem in podatki iz vrtin, je lahko razdelil celotne zaloge na zanesljive ali zaloge vrste A, verjetne ali zaloge B in možne ali zaloge C,. Dokazane zaloge bi zadostovale za 15 let proizvodnje. Razen teh je ocenil še tako imenovane perspektivne zaloge ali vire zunaj ožjega območja nahajališča. Keratofirja je bilo zadosti in kakovost primerna, da je lahko predlagal izdelavo projekta za odpiranje novega kamnoloma. V sedemdesetih letih so zgradili makadamsko cesto do izvira Rečice in odprli sedanji kamnolom Kamna Gorica. Letno so odkopavali povprečno 20.000 m3 keratofirja. V zgrajeni drobilnici so pridobljeno kamnino drobili in jo v separaciji presejavali na pet frakcij. Drobljenec so uporabljali kot zmes za zgornji ustroj cest. Leta 1976 so začeli odkopavati tudi dolomit, ki prekriva kamnine s keratofirjem. Nuša Krošl - Kuščer28 je 1978 nahajališče z geološkim kartiranjem in vrtanjem natančneje geološko raziskala. Presenetljiva je bila zelo enakomerna zgradba nahajališča in sestava kamnine. Fizikalno-mehanske preiskave so pokazale, da je dolomitni drobljenec ustrezen za zmes za nosilne in vezne sloje cest ter za obrabne sloje z majhno gostoto prometa, v glavnem pa tudi za cementne betone in malte ter kot polnilo v asfaltu. Raziskovalka je izračunala po metodi vzporednih presekov zaloge vrst A, B in Ct ter ocenila, da bi zadostovale ob letni proizvodnji 80.000 m3 za 27 let obratovanja. Pripomnila je, da so na širšem pobočju Jelovice viri dolomita skorajda neomejeni.29 V osemdesetih letih so v Sloveniji pospešili gradnjo avtocest. Zaradi premajhne domače proizvodnje so morali velik del eruptivnega kamna uvažati iz Hrvaške. V Sloveniji so zato proučili možnosti domačih virov eruptivnih kamnin, primernih za gradnjo avtocest. Med 65 različnimi nahajališči se je izkazalo za najbolj perspektivno nahajališče keratofirja pri Kamni Gorici.30 Začele so se intenzivne geološke raziskave. Na območju Kamne Gorice so ocenili za najbolj obetavno območje grebena Beblarca severno od sedanjega kamnoloma.31 Zmago Jerše32 je leta 1988 izračunal po metodi vzporednih presekov toliko odkopnih zalog dolomita, da bi zadostovale za 100 let obratovanja kamnoloma ob tedanji (dokaj majhni) letni proizvodnji. Ocenjeni viri v okolici so bili še precej večji. Zaloge keratofirja na območju kamnoloma so bile pa majhne. Pri tedanjih potrebah 40.000 m3 eruptivnih drobljencev letno bi zadostovale za nekaj manj kot dve leti obratovanja. Toda že leto pozneje je Jerše33 na podlagi dodatnih raziskav, s podrobnim geološkim kartiranjem, opisom skladovnice eruptivnih kamnin, geoelektričnim površinskim in globinskim sledenjem, štirimi vrtinami in dodatnimi laboratorijskimi preiskavami kamnin, izračunal veliko količino virov keratofirja na območju Beblarce. Zaradi določitve odkopnih zalog, je na tem območju predlagal dodatne vrtine. Franc Čadež34 je konec devetdesetih izvedel dodatne raziskave: podrobno kartiranje površine širšega območja kamnoloma, štiri v dolomitu, dve v keratofirju in eno na lokaciji Beblarca, in laboratorijske preiskave kakovosti surovin. Po enakem postopku izračuna je ocenil, da zadostujejo zaloge dolomita na območju odprtega kamnoloma pri načrtovani letni proizvodnji za 58 let obratovanja. Ocenjeni viri v okolici kamnoloma občutno presegajo izračunane zaloge. Skupne izračunane zaloge keratofirja A+B+ Cj v kamnolomu in bližnji Beblarci, ki še ni pripravljena za pridobivanje, pa zadostujejo ob načrtovani letni proizvodnji za 55 let. Ocenjeni viri v okolici so skoraj dvakrat večji. Dolomit ima značilno veliko krajevno vrednost, keratofir pa znatno ceno na enoto. Življenjska doba kamnoloma Kamna Gorica bo torej še dolga. Po eni strani zaradi povpraševanja po cenjenih surovinah, po drugi tudi spričo zadostnih zagotovljenih zalog in virov obeh kamnin. Kamnolom Brezovica Kamnolom Brezovica,35 imenovan tudi Peči, je 6OO metrov južno od vasi Brezovice in severovzhodno od Krope. Vodnogospodarsko podjetje Kranj odkopava v njem apnenec za lastne potrebe. Uporabljajo ga za urejanje hudournikov ter regulacije rek in potokov. Z bloki oblagajo bregove za zaščito pred erozijo, drobir je pa za zasipe. Surovina je sivi zgornjetriasni neplastoviti apnenec, narinjen čez plasti mlajšega krednega fliša. Nad apnencem je odložen vzhodno od tod oligocenski konglomerat s polami peščenjaka in peščenega laporja. V čelu kamnoloma so manjši prelomi in razpoke vzporedno in pravokotno na nariv. V razpokah je rdeča ilovica z bobovcem. Ponekod luknjičavo kamnino preprezajo motno bele, rumeno do rdečerjave kalcitne žile. V votlinah so zelo lepo razviti kalcitni kristali, ki vsebujejo vključke pirita. V tej številki Vigenjca jih opisuje Miha Jeršek. Apnenec je močno zakrasel, veliko je kraških jam in vrtač. Apnenec je zelo čist, vsebuje 99,07% karbonata, netopni ostanek pa zelo malo gline in organske snovi. Kamen je dokaj odporen proti zmrzali in ima razmeroma majhen obrus. Osnovni fizikalno-mehan-ski podatki o apnencu so: specifična masa 2730 kg/ m3, prostorninska masa 2740 kg/ m3, poroznost 0,4%, obraba pri brušenju 12,7 cm3/50 cm2, vpojnost vode 0,152 %m/m, tlačna trdnost v suhem stanju I69 MPa, v stanju nasičenosti z vodo 165 MPa in po 25-kratnem zmrzovanju 165 MPa, žilavost Los Angeles A pa 26,8%. Prvi je opravil raziskave in izračunal zaloge kamnine Karel Ciglar leta 1978. Deset let pozneje je isti raziskovalec izračunal po metodi vzporednih presekov odkopne zaloge, ki bi zadoščale za 20-letno obratovanje kamnoloma.36 Ocenil je, da je v okolici še dvajsetkrat večja količina virov. Gramoznica Graben Gramoznica Graben37 leži 1,5 km jugovzhodno od Radovljice v dveh pleistocenskih savskih prodnih terasah. Najdišče bomo na kratko opisali, ker je blizu ožjega območja Lipniške doline, v kateri so prav tako velike količine enakega savskega proda. To pomeni, da je v delu pleistocena Sava tekla po sedanji Lipniški dolini. Nahajališče Graben je bilo prvič raziskano leta 1974 s podrobnim geološkim kartiranjem in vrtanjem. Tedaj so opravili laboratorijske preiskave surovine in tehnološke preiskave o njeni primernosti za beton, malto in tampon. Gramoznico izkorišča Splošno gradbeno podjetje Gorenje iz Radovljice. S sejanjem v razne zrnavosti in pranjem pripravljajo iz proda zmesi za betone, z dodatnim drobljenjem pa dobivajo pesek za malto. Prod je srednje do debelozrnat z okoli 10% glinene frakcije. Prodniki so pretežno apneni (70-80%), potem dolomitni (15-25%), drugi pa iz vulkanskih kamnin porfirja, keratofirja in njihovih tufov. V nahajališču so med prodnimi pastmi leče in plasti konglomerata. Duška Rokavec je leta 2002 v nahajališču izračunala po metodi vzporednih geoloških prerezov toliko odkopnih zalog kategorij A, B in Cj, da zadostujejo za obratovalno dobo 29 let. Razen tega je ocenila v neposredni okolici gramoznice še toliko virov, da bi zadoščali skupno za 44 let obratovanja.38 Gramoznica leži zunaj vodovarstvenih pasov na območju, ki je v prostorskem načrtu občine Radovljica opredeljeno za pridobivanje rudnin. Gramoznica Rovtarica Leži na visoki planoti Jelovice okoli 1080 metrov nad morjem ob gozdni cesti Radovljica-Bohinjska Bistrica. Odkopi so v morenskem materialu in ledeniškorečnih prodih mlajšega pleistocena. Gramoznico je izkoriščalo Gozdno gospodarstvo Bled predvsem za vzdrževanje omrežja gozdnih cest. Material je pretežno apnenec. Za morene so značilni slabo zaobljeni fragmenti najrazličnejših velikosti, toda večinoma pod 50 cm premera. Prod vsebuje bolje zaobljene prodnike enakomernejših velikosti pod 30 cm premera. Miran Iskra je leta 1978 izračunal po metodi vzporednih presekov zadostno količino zalog za osem let obratovanja ob načrtovanem letnem odkopu 3000 m3. Ocenjenih virov v bližnji okolici je navedel desetkrat več.39 SKLEPI V geološki zgradbi Lipniške doline so udeležene kamnine iz 235 milijonov let dolge geološke zgodovine (srednji trias, jura, kreda, oligocen, pleistocen, holocen). Nekatere kamnine imajo precejšni pomen kot mineralne surovine za gradbeništvo. V starih časih so jih uporabljali samo lokalno, in sicer triasne apnence in dolomite, eruptivne kamnine in njihove tufe, pleistocenski konglomerat, prod in morene ter holocenski prod. V sedanjosti je dobilo izkoriščanje gradbenih surovin gospodarski pomen za širše območje: apnenec, dolomit in gramoz za Gorenjsko, keratofir (tehnična oznaka) pa za vso Slovenijo. Srednjetriasni keratofir in zgornjetriasni-spo-dnjejurski dolomit v kamnolomu Kamna Gorica sta cenjeni surovini zmesi za obrabne plasti cestišč. Proizvodnje keratofirja trenutno ni, proizvodnja dolomita je pa okoli 2,5% slovenske. Zaloge keratofirja v kamnolomu so majhne, skupaj s še neodprtimi zalogami v bližnji okolici pa zadoščajo za 55 let obratovanja. Zalog dolomita je za 58 let obratovanja. Viri obeh surovin v okolici so veliki. Zgornjetriasni apnenec iz kamnoloma Brezovica uporabljajo za urejanje vodotokov. Povprečna letna proizvodnja presega en odstotek slovenske. Zaloge so leta 1988 izračunali za 20 let obratovanja, ob mnogo večjih ocenjenih virih v okolici. Pleistocenski prod in pesek iz gramoznice Graben pri Radovljici uporabljajo gradnji cest in v gradbeništvu. Letna zmogljivost je 3% slovenske proizvodnje. Ocenjene zaloge zadoščajo za 29 let obratovanja. Pleistocenski gramoz na Jelovici uporabljajo za vzdrževanje gozdnih cest. Ocenjeni viri surovine so veliki. Izkoriščanje mineralnih surovin za gradbeništvo na območju Lipniške doline in njene bližnje okolice je torej zelo pomembno za gospodarstvo. Nadaljnje možnosti pridobivanja so velike spričo izračunanih zalog, ki zadoščajo za desetletja obratovanja nahajališč, in velikih ocenjenih virov surovin v njihovi okolici. Opombe 1 Nadja Zupan-Hajna, Geološka podoba Lipniške doline, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici ustanovitve Plamena, Kropa, Radovljica 1995. 2 Zupan-Hajna 1995, op. 1. 3 Robert L. Bates, Geology of the Industrial Rocks and Minerals, New York 1969. 4 Bates 1969, op. 3. 5 Bates 1969, op. 3. 6 Podatki Republiške komisije za ugotavljanje rezerv rudnin in talnih voda, Ljubljana 2003. 7 Podatki Republiške komisije 2003, op. 6. 8 Podatki Republiške komisije 2003, op. 6. 9 Bates 1969, op. 3- 10 Podatki Republiške komisije 2003, op. 6. 11 Podatki Republiške komisije 2003, op. 6; Duška Rokavec, Elaborato klasifikaciji in kategorizaciji izračunanih zalog in virov proda in peska na območju gramoznice Graben pri Radovljici -renovelacija, Republiška komisija za ugotavljanje rezerv rudnin in talnih voda, Ljubljana 2002. 12 Miran Iskra, Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu rezerv gramoza na lokalnosti Rovtarica, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1978, 11 str. in priloge. 13 John E. Prentice, Geology of Construction Materials, London 1990. 14 Zupan-Hajna 1995, op. 1; Enciklopedija Slovenije III, Ljubljana 1989, geslo Geološki razvoj Slovenije, str. 195-203; Enciklopedija Slovenije XI, Ljubljana 1997, geslo Kamnine, str. 314-319. 15 Franc Čadež, Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu zalog in virov tehničnega gradbenega kamna - dolomita in keratofirja v kamnolomu Kamna Gorica s stanjem31-12.1998, Republiška komisija za ugotavljanje rezerv rudnin in talnih voda, Ljubljana 2000. 16 Karel Grad, Lado Ferjančič, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000, List Kranj, Zvezni geološki zavod, Beograd 1976. 17 Čadež 1998, op. 15; Arhiv Geološkega zavoda Slovenije: Rajko Osolnik, Rezerve keratofirja v dolini Vrčice pri Kamni Gorici, Ljubljana 1969; Nuša Krošl-Kuščer, Elaborat o izračunu rezerv dolomita v nahajališču Kamna Gorica, Ljubljana 1978; Zmago Jerše, Poročilo o geoloških raziskavah dolomita na območju Kamne Gorice, Ljubljana 1988; Isti, Poročilo o geoloških raziskavah eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje (raziskave kremenovega keratofirja pri Kamni Gorici), Ljubljana 1989,9. str. in priloge; Isti, Poročilo o geoloških raziskavah eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje, Ljubljana 1989; 12. str. in priloge. 18 Glej vire v op. 17 in Dragomir Skaberne, Špela Goričan, Jože Čar, Kamnine in fosili - radiolariji iz kamnoloma Kamna Gorica, v tej številki Vigenjca. 19 Skaberne, Goričan, Čar 2003, op. 18. 20 Zmago Jerše, Poročilo o geoloških raziskavah eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje (Raziskave kremenovega keratofirja pri Kamni Gorici), Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1989. 21 Zmago Jerše, Poročilo o geoloških raziskavah dolomita na območju Kamne Gorice, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1988; Geološki, prostorski, ekonomski in tehnični pogoji pri izbiri optimalne lokacije obratov za pridobivanje kamenih agregatov v Sloveniji, II. del. Problematika eruptivnih agregatov za gradnjo avtocest, Arhiv Zavoda za raziskavo materiala in konstrukcij, Ljubljana 1987. Jerše 1988, op. 21 in Čadež 1998, op. 15. Jože Tiringer, Poročilo o geološkem sestavu terena in zalogah keratofirja v kamnolomu v Kamni Gorici, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1955. Tiringer 1955, op. 23. Avgust Čebulj, Poročilo o raziskovalnem vrtanju v kamnolomu Kamna Gorica, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1963-Osolnik 1969, op. 17. Osolnik 1969, op. 17. Krošl-Kuščer 1978, op. 17. Krošl-Kuščer 1978, op. 17. Geološki, prostorski... 1987, op. 20. Jerše 1989, op. 20. Zmago Jerše, Poročilo o geoloških raziskavah dolomita na območju Kamne Gorice, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1988. Jerše 1989, op. 20 in Isti, Poročilo o geoloških raziskavah eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje 1989, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1989, 12. str. in priloge. Čadež 1998, op. 15. Karel Ciglar, Elaborat o klasifikaciji, kategorizaciji in izračunu zalog apnenca na območju kamnoloma Brezovica pri Kropi, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1988, 9. str. in priloge. Ciglar 1988, op. 35. Rokavec 2002, op. 11. Rokavec 2002, op. 11. Iskra 1978, op. 12. Literatura in viri za shematski geološki prikaz na letalskem posnetku območja Krope in Kamne Gorice, str. 72, 73 Karel Grad, Lado Ferjančič, Osnovna geološka karta SFRJ 1:100 000, List Kranj, Zvezni geološki zavod, Beograd 1976. Nadja Zupan-Hajna, Geološka podoba Lipniške doline, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici ustanovitve Plamena, Kropa, Radovljica 1995. Zmago Jerše, Poročilo o geoloških raziskavah eruptivnih kamnin za potrebe cestogradnje (Raziskave kremenovega keratofirja pri Kamni Gorici), Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 1989- Miha Brenčič, Hidrogeološke razmere na izviru Kroparica in v njenem napajalnem zaledju, Arhiv Geološkega zavoda Slovenije, Ljubljana 2000. 22. 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 Dr. Jožica Škofič -vc: Žvanov dove (SS-KG) (< Žvanov *Doleč)f prednaglasni -i- sredi besede, npr.: na zjavk (JŠ-K) (< na Zijavki)] prednaglasni -o- sredi besede, npr.: Par sv. zbot (JŠ-K) ( polglasnik -a, npr.: V črnmo grabn (JŠ-K) (zapis s polglasnikom bi bil: v Čaranmo grabna < v Črnem grabnu), Par Nacetovmo znamn (JŠ-K) (par Nacetovmo znamna < pri Nacetovem znamenju), na stočj (JŠ-K) (na Stočja < na Stočju)-, izglasni -i > polglasnik -a, npr.: Na Račjpeč (JŠ- K) (na Račja peč < na Račji peči) ] prednaglasni -u- sredi besede, npr.: Za b ’čem (VŽ- L) (za Bačem < za Bučem) - polglasnik je tu označen s črtico, Na ta sitmo stdenc (JŠ-K) (na Ta sitmo stadenc < na Ta sitem studencu)] prednaglasni -i- sredi besede, npr.: Mklavžov rob (JŠ-K) (Maklavžov rob < Miklavžev rob)] ponaglasni -a- v končnici -ah (M mn. sam. ž. sp.), npr.: V močilh (JŠ-K) (< v Močilah), VRiglh (JŠ-K) (< v Rigla h)] ponaglasni -i- v končnici -ih (M mn. prid.): Na Mklavžovh dričah (JŠ-K) (na Maklavžovah dričah < na Miklavževih dričah)] ponaglasni -e- iz jata v končnici -em (M ed. prid. m. sp.), npr.: Na eganskm (JŠ-K) (na Cganskam < na Ciganskem)] tudi polglasnik v priponi -ek ni zapisan: Šomoštrov lazk (JŠ-K) (<Šomoštrov lazak). Ponaglasni samoglasnik -i- v priponi -ik oslabi v -e-, npr.: Kajžnekove peči (SS-KG), Šarnekova frata (SS-KG), za Ribnekam (LP-KG). Prednaglasni -o- se lahko izgovarja w-jevsko (t. i. prednaglasno ukanje), npr.: Vsnužetih (SS-KG) (< v Senožetih). Tudi kratki naglašeni samoglasniki lahko (predvsem i in u) oslabijo v polglasnik, ki ga zapisovalci, razen redkih izjem, niso zapisali, npr.: B-č(NN) (bač < Buč), par B’č (MK-K) (par Bača < pri Buču), Udn (MK-K)/Vdn (JŠ-K) (u Dna < v Dnu). V gorenjskem narečju in torej tudi v zapisanih imenih ni preglasa -o- v -e- za soglasniki c, č, ž, š, j, npr.: Na Lukčovmo kres, Paplarjova plana (JŠ-K), Šimnačova skala (JŠ-K), u Princov bajt (JŠ-K), Na dunejovmo stdenc (JŠ-K), Bohinčov laz (AP-K). Polglasnik pred zvočnikom -r- (tudi tisti, ki se vrine v neizgovorljivi soglasniški sklop po onemitvi nenaglašenih samoglasnikov) se vkroparskem govoru «-jevsko obarva (jezičkovega izgovora tega soglasnika v kroparskem govoru zapisovalci seveda niso posebej zapisovali), npr.: Par ta dovjemu možov (JŠ-K) ( pč- > -fč-, npr.: Klofčarjov rob (JŠ-K) (< Klobučarjev rob); asimilacij a -čk- v -šk-, npr. : Na jernaškem (SS-KG) (< *na Jernačkem, tj. na Jernačevem); asimilacija -tc- (ki je lahko tudi iz -dc-) v -sc-, npr.: Korisce (SS-KG) (< Koritce); asimilacija -pk- (lahko tudi iz -bk-) v-Jk-, npr.: Pod tefko (JR-KG) (< pod tepko); nezvočniki se glede zvenečnosti v izgovoru prilagajajo nezvočnikom za seboj (tako seveda tudi v knjižnem jeziku, zanimivo pa je, da je v teh zapisih asimilacija (prilikovanje) po zvenečnosti pogosto tudi zapisana, posebno če je posledica onemitve vmesnega samoglasnika), npr.: Par sv. zbot (JŠ-K) ( *na štenžicah (narečno mehčanje) > *na štenžcah (izpad ponaglasnega -i-) > *na štenšcah (prilikovanje po zvenečnosti). 16 Tak pojav je znan tudi iz narečnega izgovora imena mesta Radovljica > Radolca (z ozkim dolgim naglašenim o). 17 Dialektolog Tine Logar je to gorenjsko značilnost pojasnil takole: v končnici -emu je izglasni samoglasnik -u oslabel v polglasnik, ki se je nato pod vplivom predhodnega soglasnika -m-zaokrožil v -o, onemel pa je tudi ponaglasni samoglasnik -e-, tako da se je prvotna končnica -emu preoblikovala v -mo in se iz dajalnika posplošila tudi na mestnik ednine. 18 Tvorjenost zemljepisnih lastnih imen iz Krope in bližnje okolice je avtorica natančneje predstavila v svojem članku Mikrotoponimi v Kropi in bližnji okolici, v: Jezikoslovni zapiski 4. Zbornik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana 1998. 19 Spoznavanje krajevne zgodovine tudi s pomočjo slovstvene folklore pa je za marsikoga (predvsem za mlade) lahko bolj zanimivo kot zgolj proučevanje zgodovinskih virov. Iddi zato je v Osnovni šoli Staneta Žagarja v Lipnici v šolskem letu 2002/03 deloval narečjeslovni krožek, namenjen učencem od 5. do 8. razreda. V njem so se učenci (sodelovalo jih je pet: Erazem Dolžan, Katarina Šlibar, Kvina Grgič, Matjaž Finžgar in Mojca Škofič) s poslušanjem vodenega pripovedovanja domačinov seznanjali z značilnostmi krajevnih govorov v svojem šolskem okolišu in spoznavali zgodovinske in etnološke zanimivosti svojih domačih krajev - s tem pa krepili tudi pozitiven odnos do jezika in lastne kulturne dediščine. 20 Narečni zapis imen je v nadaljevanju poenostavljen tako, da ga lahko berejo tudi nejezikoslovci, vendar pa še vedno prinaša osnovne informacije o narečni slušni podobi imena. Kjer se glasovno poknjižena in narečna podoba imena močneje razlikujeta med seboj, je poknjižena oblika zapisana v oklepaju zraven. Imena so zaradi lažje berljivosti onaglašena le z znaki za jakostni naglas, čeprav je za gorenjsko narečje značilen tudi tonemski/melodični naglas. Ostrivec pomeni dolgi samoglasnik (nad e in o tudi njuno ozkost), krativec pomeni kratki samoglasnik, strešica nad e in o pomeni, da sta to dolga, široka glasova. 21 Morda pa je to ime povezano s pečmi za taljenje železa, katerega sledi so geologi našli tod. 22 Ime je nastalo iz predložne zveze pred log (podobno kot npr. krajevno ime Podnart) po naslednji poti: *pred log > *pred vóh (švapanje in izgovor izglasnega -g kot -h) >prèdoh (predlog je potegnil naglas nase, skupina -vo- pa se je asimilirala v -o- (kot npr. v gorenjski besedi kobdsa < * klobasa ali kobak < * klobuk). 23 V Lipniški dolini je seveda tudi kraj Lipnica brez kakega pridevniškega določila. Domačini vse tri kraje ločijo tako, da povedo, da gredo “u Lipanco” ali “na Lipanco” - Zgornjo ali Spodnjo, starejše domačine pa je še mogoče slišati, da za koga povedo, da je doma “z na Lipance". 24 Izvor imena Vose iz fitonima jelša je pojasnil Dušan Čop v svojem delu Imenoslovje zgornje-savskih dolin (op. 3), str. 62, kjer je pojasnil, da je poknjiženje v Ovsiše in naslonitev na fitonim oves napaka. 25 France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I. A-J. Ljubljana 1977, str. 115. 26 Skala ima na nekaterih zemljevidih ime Skok, ki pa ga Kroparji ne poznajo. Razlaga Dušana Čopa, da ime Varlovna izhaja iz Oriovina je pravilna: kroparščina pozna protetični v pred zadnjimi samoglasniki, prednaglasni polglasnik iz oslabljenega prednaglasnega o v položaju pred r ima po navadi a-jevsko barvo. Janez Šmitek meni, da poimenovanje lahko izhaja tudi iz priimka Varl, kar pa je manj verjetno. 27 Čop 2002 (op. 3), str. 99, pojasnjuje to ime kot pašnik za mlade vole in ga izvaja iz nemške besede Farre “mlad bik”. 28 Ime je verjetno nastalo iz medvedka po asimilaciji dk > hk. Enako tudi Medvéhkna (Medvedkina) hiša. 29 Skala je okrogle oblike, je kot nekakšna igrača vrtalka na mizi - beseda frtalàt se pomeni v kamnogoriškem govoru vrteti se, sukati se. 30 Čop 2002 (op. 3), str. 96 taka gorska imena uvršča med imena mitološkega izvora. 31 Dušan Čop, Jezikovne in imenske značilnosti okrog Krope in v dolini Lipnice, v: Kroparski zbornik. Ob 100-letnici Plamena, Kropa, Radovljica 1993, str. 196. 3 2 Rokopisno gradivo iz leta 1941 - zbirke ledinskih imen iz okolice Krope in Kamne Gorice, arhiv Kovaškega muzeja v Kropi. Summaries Janez Šmitek Jelovica ore caves and adits Several ore caves and mining adits are preserved in Gorenjska (Upper Carniola), particularly on Jelovica and Pokljuka, from the times of iron foundries. Ore caves are natural karst phenomena, whereas adits are horizontal galleries - dug by people. The most important sources for studying the history of iron making and mining in the Lipnica Valley (iron foundries in Kropa, Kamna Gorica and Kolnica) are mining orders, land registers, entry of rights to explore and exploit ores in mining books, and the documents kept in the Iron Forging Museum in Kropa. Important is also the work by Alfons Müllner (1840-1918), archeologist and curator of Kranjski deželni muzej (Carniola regional museum) in Ljubljana, who started an extensive study of the history of iron making at the end of the 19th century. He wrote about his findings in his book Geschichte des Eisens in Krain, Görz und Istrien von der Urzeit bis zum Anfänge des XIX. Jahrhunderts, published in 1909. Karel Pibrovec (1834-1909), the last head of the Upper iron foundry in Kropa and an amateur collector of rocks, provided a lot of information on the area of Kropa and Kamna Gorica. Ore caves in Jelovica are natural karst caves in limestone and dolomite, filled with deposited clay and iron ore, mainly vertical and inclined, up to 40 metres deep. Wider caves are not filled with clay and they are called karst potholes. According to geologists’ data there are about 60 bigger caves and potholes registered in Jelovica. Undoubtedly, a comprehensive exploration of the former mining areas would reveal several more. The first exploration of ore caves and adits in Jelovica was done already in 1940 by a group of locals in cooperation with the Ljubljana Society for the Exploration of Caves, led by Dr Alfred Šerko (Tavčari-ca Cave). In 1955 a special exploration team of the Iron Forging Museum in Kropa was set up, and with the expert support of the Technical Museum of Slovenia they were searching for the traces of iron mining on Jelovica. Filip Legat and Janez Šmitek from Kropa were exploring the caves in the western edge of the Kropa amphitheatre. They found some mining equipment, measured the caves and drafted descriptions to the pictures, drawn by Šmitek. They measured and sketched three mining galleries (below Črni vrh, Streharjeva skala and Markova pot), as well as some ore caves. Ore deposits of the eastern Jelovica were located behind the ridges of Dražgoška, Lajška, Jamniška and Kroparska Gora. That was the border between Loka and Radovljica seigniories. There were several disputes about the rights to explore and exploit the ore between iron foundries from Kropa, Kamna Gorica and Železniki, and they were dealt with at the Higher mining court. Mining areas were also in the valley, close to the following localities: Peči and Hrib to the east of Kropa, and Vreče to the northeast above Kamna Gorica. According to the oral tradi- tion, the adit gallery below Vreče ran from the Lipnica Valley to Mišače, and it was 800 metres long; now the adit is filled with rocks in the depth of about 100 metres from the entrance. The geology of the Jelovica foothills runs from Vreče to the right side of Lipnica, to the hill, called Drnovc, where the traces of traction and sledges can still be seen on the rocks on steep slopes, proving there was a lot of traffic from Drnovc to the Kamna Gorica iron foundry. Irena Lačen Benedičič The owner of the land is the owner of the ore or who the treasure of Hades belonged to People from Kropa were engaged in mining already six hundred years ago. At the beginning the ore was owned by the owner of the land, however, in the middle of the 12th century this started to change. People, and above all, the rulers, recognized the importance of ore, required for the production of iron products, which were in great demand. And this skill was known in Kropa as well as in other places in Gorenjska (Upper Carniola). In this paper I would like to present where and in what type of smelting furnaces iron was produced. Actually it should be called steel as was processed iron. Only a part of rules, acts and orders, issued by different rulers and with different scopes, are presented. Some of them applied only to certain places, whereas others were general, for the whole country or imperial property. The development of administration, particularly mining administration, and the origin and keeping of more important mining orders are presented. Mining orders from the 16th century, kept in known public institutions, can be listed in the following time line: — The oldest copy of the mining order for our area dates back to the first half of the 16th century, and it is kept in the State Archives in Munich; it includes Ortenburg Mining Order records for Planina pod Golico from 1381. — The original of the oldest Emperor Maximillian I Mining Order from 1517 is kept in the Archives of the Republic of Slovenia in the collection of manuscripts. — They are followed by Archduke Ferdinand’s Mining Order for Kropa, Kamna Gorica and Kolnica from 1550, the certified copy from the Archives of the Court Chamber in Vienna is kept in bound typescript from 1933 in the Museums of the Municipality of Radovljica. — Original Mining Order from 1553 is kept in the Historical Archives in Ptuj. It is Ferdinand’s Mining Order for the countries in Lower Austria. — The museum in Jesenice (Gornjesavski muzej Jesenice) keeps the transcripts of ten out of two hundred articles of the Order. — The copy from 1803 is kept also in the Historical Archives in Ptuj, whereas copies from the 17th and the 18th century are in the Archives of the Republic of Slovenia. — There is also Empörer Karl’s Mining Order for Carniola and Goriška, which was printed by Mandelc, a printer from Ljubljana, in 1577, two years after it was written. In 1575 Empörer Karl’s Mining Order was printed in Ljubljana, and it is kept in Gorenjesavski muzej Jesenice (31 numbered pages). The third one is kept in the collection of manuscripts in the National and University Library in Ljubljana (98 pages). — Empörer Karl’s Mining Order for Idrija dates back to 1580 and it is kept in the Historical Archives in Ljubljana in Idrija department. Tatjana Dolžan Eržen, MA Heritage of Kropa mining In the past the high plateau of Jelovica was rich in iron ore, which contributed to the foundation of iron working places in the valleys along it, including Kropa. Most sources and knowledge about mining on Jelovica are from the period from the 15th century to the end of the 19th century, when iron working activity was abandoned, as the ore deposits had been exploited completely. About 100 miners were digging for Kropa iron foundry. However, in the 19th century this number fell to only 30 - 40, who were mainly poorer people from the Jelovica villages. The documents show that they were Slovenes. They worked seasonally in groups of two to four men, or even one man with his guests at different locations, far one from another. Already in the 17th century they were digging cave pits. However, this technique was not suitable for the given geological conditions and did not produce the desired quantities of ore. Miners were separating bigger pieces of ore from smaller ones. In surface mining the so-called podrušnica (bog iron ore) was obtained, which was of lower quality, and small bobovec (pea iron ore) was dug from the red clay, filling channels and shafts of narrow karst caves, and they had to climb even 40 meters deep. Only hand mining tools and containers were available, and from the beginning of the 18th century also gunpowder. Ore was transported to the iron foundry mainly on special sledges. Jelovica mining technique and tools stayed behind in the development at the level prior to the 18th century. Pride of rank did not develop and there are no forms of expressing mining identity recorded, as mining was a supplementary activity only, and miners were attached to rural environment and its way of life, customs and values. When they were digging, they lived next to the cave in cave huts, similar to charcoal makers, they cooked simple farinaceous food, and at the end of the week they were returning home to get more provisions and some entertainment. We would be poorer without our domestic mining heritage. Walking in their old forests and mountain paths can be very pleasant, we can climb into a cave, look for the dark brown glittering bobovec and we can think about their bravery and internal strength. Joža Eržeti Jelovica heritage Stories were passing from older generations to younger ones. Experiences in Jelovica enriched later research and conclusions. In Kropa region the knowledge about mining and ore pits was increasing. Iron ore deposits, wood for charcoal and firewood were the source of the Jelovica wealth, which was essential for the work in iron foundries and forges. Nowadays this plateau is mainly the place for forestry and recreation. However, there is a wish to preserve at least some of the ore pits and knowledge about the hundreds of years of work and life of people from Kropa in Kroparska Gora. Franc Cimerman, M.Sc. Professor Louis-Albert IMecker-Saussure's letter to Alexander Brogniart on iron mines in Carniola In 1824 and 1828 Professor of geology Necker-Saussure from Geneva, Switzerland, visited Carniola. He visited the iron mines on Jelovica above Kropa, in the surroundings of Železniki and in Bohinj. There the iron hydroxide ore, named also bobovec (pea iron ore), fills deep karst sinks in limestone. He was especially interested in the forms of ore deposits, in possible associated fossil remains and the relationship with the rocks in which the karst channels occur. He also drew a section across the geologic structure from Kropa to the top of Jelovica. Not far from Kropa, at Poljšica, he investigated the Tertiary beds that contain an abundance of petrified corals, snails and mussels. He also illustrated the position of Tertiary beds on a geologic section. The two sections are most probably the first printed geologic profiles representing the geologic structure of any part of Slovenia. On his observations and conclusions he reported in a letter to a member of the French Academy of Science Alexandre Brongniart. The latter decided to publish a part of the letter in the journal Annales des sciences naturelles. Franc Cimerman, M. Sc. Geologist Friedrich Kinkelin's visit to Kropa and the surroundings in summer 1888 Each year Count Bose funded the Senckenberg Natural Science Society to send a scientist on a study journey In 1888 such a journey was financed to a geologist Dr. Friedrich Kinkelin. The scientist prepared the itinerary for a journey in Austro-Hungary. He was above all interested in Tertiary beds, but on the trip he inspected also other interesting and remarkable naturalistic phenomena. Across Czechia and Austria he arrived in Carniola to Ljubljana. Into his itinerary he included also a visit to Kropa, the inspection of Tertiary beds at neighboring Poljšica, as well as visits in the Inner and Lower Carniola. The beds at Poljšica with petrified corals, snails and bivalves had been known for long among the geologists in Europe. Kinkelin described them and draw their stratigraphic column. Thereupon he went to Croatia and proceeded to Transylvania. His impressions that do not concern geology only but also other local points of interest he summarized in the Reports of the Senckenberg Natural Science Society for 1890. Peter Urbanija Geology of the Lipnica Valley with the Geological Club Bobovec Geological Club at the Primary School Stane Žagar Lipnica was founded seven years ago. Two years ago we named if after probably the most important geological finding in our area - pea iron ore. Also a logo was designed in the shape of a shield, with the existing logo of our school. Two geological hammers are crossed in the background, and at the top there is a ribbon with the inscription GEOLOŠKI KROŽEK (Geological Club), and at the bottom another ribbon with the inscription BOBOVEC (pea ore). The Club is a part of school interest activities, organized by the school to develop pupils’ skills and knowledge, and its activities are based on the school annual plan. Pupils join the interest activities on voluntary basis. They are led by school employees or external personnel. In addition to our geological club there are several other clubs with similar contents in Slovenia. These are mainly natural science clubs with the emphasis placed on geology. All pupils from our school may join Geological Club Bobovec. They are mainly engaged in studying the geology of the Lipnica Valley as this is the area our pupils come from. In summer we do a lot of fieldwork, and in winter we try to obtain more knowledge and arrange the collection, which includes more than a hundred samples of rocks, minerals, fossils and ores from the Lipnica Valley and other parts of Slovenia, as well as from abroad, mainly from the mines of the former Yugoslavia. The collection is exhibited in a room, the school provided us, and we also meet there every Friday. Also pupils’ parents are engaged in the Club work. Some of them participate in our fieldwork, join the excursions and visit fairs of rocks and minerals. The geology of the Lipnica Valley is very heterogeneous, encouraging pupils to do fieldwork and observe the nature. In the surrounding of our school there are a lot of different sedimentary rocks. Between Kropa and Kamna Gorica in the slopes of Jelovica there are also volcanic rocks and their tuffs. Quartz keratophyre is a very important material in road construction. Already seven years ago, in 1997, the first generation of the Club members made a very interesting project Kamna Gorica Quarry. Geological basis, required for the understanding of the Quarry exploitation, were presented, along with the ecological conditions and the envisaged reorganization after the closure. In the Lipnica Valley there are a lot of fossil remains of plants and animals. On the slopes of Jelovica mainly Triassic fossils are found. These are mainly mussels, cephalopods, sea lilies and brachiopods. In Dachstein limestones above Kropa in addition to megalodont bivalves also stomatolites can be found. The most beautiful and variegated are Oligocene fossils in Poljšica and in Rovte. The most important Club project in the last three years is connected with the pea iron ore, limonitic iron ore that was used for iron making needs in the past. In the Brezovica Quarry we have collected more than 30 kg of ore. Last year Prof. Dr. Jakob Lamut, Dean of the Faculty of Natural Sciences and Engineering in Ljubljana, helped us to construct a reduction furnace and we conducted a smelting experiment. The procedure was recorded and we made an 18-minute documentary. This year we joined Geotrip 2003, called by the Ministry of the Environment, Spatial Planning and Energy of the RS at the occasion of the International Year of Inland Waters. We are going to examine water sources, map them and try to explain them in relation to the rock structure and tectonics. We will pay attention to the ways of water supply in the past, and we will also invite the members of the School Dialect Club to join in. Dr Miha Jeršek Calcite from the Peči quarry near Kropa (Gorenjska, NW Slovenia) Calcite is one of the most important minerals in the Earth’s crust and no doubt one of the most abundant minerals in Slovenia. Not far from Kropa, in the Peči hill, that is an example of isolated karst having an area of 0.8 km2, in the active quarry calcite crystals can be found that are distinguished by a diversity of morphologic shapes. As many as five types of crystals were established. The types are characterized by the prevailing crystalline form: — 1st type: scalenohedral calcite crystals with predominating scalenohedral form v (211), — 2nd type: rhombohedral calcite crystals with predominating rhombohedral form r {101}, — 3rd type: rhombohedral calcite crystals with predominating rhombohedral form e {012}, — 4th type: rhombohedral calcite crystals with predominating steep rhombohedral form m {041}, and — 5th type: transition type without a predominating crystal shape. The morphologic characteristics of crystals permitted to establish several generations of calcite crystallization. First the type 1 crystals formed, and then those of type 2. Followed crystallization of type 3 crystals and among the last, of type 4 crystals. These observations indicate appreciable changes of conditions in the area during the geologic history. Along with calcite in the quarry also pieces of pea iron ore can be found. Especially interesting are the specimens of iron ore encrusted by calcite crystals that contain small inclusions of pyrite. Calcite crystals from Peči near Kropa are a precious part of the geologic heritage that was saved from certain destruction in the active quarry mainly thanks to private mineral collectors. Dr Dragomir Skaberne, Dr Špela Goričan, Dr Jože Čar Rocks and fossils (radiolarians) in the Kamna Gorica Quarry In the examined traverse at the Kamna Gorica quarry 173.5 m of the true thickness of pyroclastic, subordinately volcanic (effusive) and carbonate sedimentary rocks were mapped. Their macroscopic and microscopic characteristics were described and their age determined by radiolarians as the Lower Ladinian (Fassanian), the lowermost part of Middle Triassic. They are overlain by dolomite containing algae of genus Diplopora. In the stratigraphic column of the volcanogenic-sedimentary rocks two sequences were established, separated by a thrust plane. Towards the top in each of the two diminishing of volcanic activity and increasing of carbonate deposition can be observed. In the first volcanogenic-sedimentary sequence occur next to the rocks of acid (felsic) volcanism also basic (mafic) rocks, whereas in the second sequence only rocks of the acid volcanism. The second volcanogenic-sedimentary sequence, the upper part of which is entirely preserved, allows the conclusion that the depositional environment was being gradually filled up and becoming gradually shallower. Finally the deposition was partially interrupted, and parts of the sequence became periodically dry land. Followed a new trans- gression - advance of the sea - and deposition of dolomite with numerous remains of algae. Flence the contact of the second volcanogenic-sedimentary sequence with the dolomite containing algae of Diplopora genus is not tectonic, as it is shown on Sheet Kranj of the Basic Geologic Map of SFRY (Yugoslavia) at 1:100 000, but normal, depositional. At the contact only thin weathering crusts can be observed, the consequence of a short-lived interruption of sedimentation. Dr Simon Pirc Construction materials in the Lipnica Valley The geology of the Lipnica Valley, NW Slovenia, comprises rocks of 235 million years of Earth’s history, from Middle and Upper Triassic across Jurassic, Cretaceous, Oligocene and Pleistocene to Holocene. Of metallic ores the Pleistocene sediments contain limonitic iron ores on which the traditional iron industry was based. Of the non-metallic commodities in the past the construction materials were of local importance only: the Triassic volcanic rocks and their tuffs, limestones and dolomites, Pleistocene conglomerates, gravels and sand, and Holocene gravels and sands. At present, however, exploitation of construction materials became much more economically important for a wider region: limestone and dolomite is used across Gorenjska, and the quartz keratophyric tuff in entire Slovenia. The Middle Triassic quartz keratophyric tuff, technically called keratophyre, and the Upper Triassic-possibly lower Jurassic dolomite are exploited in the Kamna Gorica quarry by Cestno podjetje Kranj. The crushed keratophyre meets the requirements as aggregate for asphalt of surface layers of motorways. It is suitable also for aggregates in concrete, mortars and road subbase for prevention of frost action. At the moment the production is stopped. The crushed dolomite is suitable, with certain precautions during preparation, for lower road layers and for surface layers of roads with lower traffic density. It is appropriate also for concrete, mortars and road layers for prevention of frost. The average dolomite aggregate production amounted to 2.5% of Slovenia’s production in 2001. Reserves in 2000 for keratophyre in the quarry and in its immediate vicinity were sufficient for 55 years, and of dolomite for 58 years of production. The estimated resources of the two commodities in the surroundings are considerably higher. The Upper Triassic limestone from the Brezovica quarry exploited by the Vodnogospodarsko podjetje Kranj is used as unshaped blocks for water stream regulation. The average production exceeded one percent of production of Slovenia in 2001. Reserves estimated in 1988 were sufficient for 20 years of production, with the resources in surroundings several times higher. The Pleistocene and Holocene gravel and sand in the Graben gravel pit near Radovljica is exploited by the Splošno gradbeno podjetje Gorenje from Radovljica. The yearly capacity is about 3 percent of Slovenia’s production of 2001. The materials are used in road construction and building. The reserves as estimated in 2002 suffice for 29 years of production. Potential resources in the vicinity are of the same magnitude. The Pleistocene glacial drift and glacio-fluvial gravel and sand on the Jelovica plateau were exploited by Gozdno gospodarstvo Bled for forest roads construction and maintenance. Reserves estimated for the Rovtarica gravel pit in 1978 were sufficient for 8 years of production, with tenfold higher potential resources in the surroundings. Production of building materials in the Lipnišči-ca valley has, in addition to considerable economic importance today, also high prospects for the future considering sufficient reserves of the deposits in exploitation and great perspective resources in their surroundings. Dr Jožica Škofič About the geographical proper names of Kropa, Lipnica, Kamna Gorica and Dobrave This paper presents a part of the material about geographical proper names, collected in Lipniška dolina, Kropa and Dobravas in the period from 1998 to 2003. Some names are already written on different maps and cadastral maps at various scales; unfortunately not all of them are correct or complete, some even appear at the wrong places. Consequently, it is essential to collect and record these names again by speaking to the locals, who speak Gorenjska (Upper Carniola) dialect. Analysed are also the geographical names from the collection of manuscripts in the Iron Forging Museum in Kropa, which resulted from the Zadrugar invitation in 1941. It does not include only the toponymy from Kropa, but also from Kamna Gorica and its surroundings. These names reflect most of the typical characteristics of Gorenjska dialect, they belong to, e.g. vocal reduction at the phonetic level, different consonant assimilations and dissimilations, prothetic and inserted sounds, and similar; and at the morphological level masculinization neuter and dialect endings in the flexion of substantives and adjectives. The syntax of these names is very interesting as well, as these can consist of one or more words, derivatives, compounds, portmanteau words and non-formed words. The collected geographical names are grouped according to the underlying common words, or to the motivation that prevailed in the appearance of the name. Usually common words describing geographical notions and the position or the natural shape of the surface, words for typical animals or plants became proper nouns. Places were also named after typical architectural structures, often the similarity to an object was decisive, or the colour of the structure. Also personal names could become geographical proper names or part thereof. Particularly interesting are the names, originating from the activity, typical of a place, or an event that happened there. Such names are often connected to the oral tradition about events in the past - consequently, this article includes some stories from the literary tradition. The paper includes also an idea about a publication which would include an analysis of all geographical proper names from the right bank of the Sava in the Municipality of Radovljica. Gazalo Beseda urednice, Saša Florjančič.......................................5 Rudne jame in rudarski rovi Jelovice, Janez Šmitek.....................7 Čigar je zemlja, tega je ruda ali komu je pripadalo bogastvo Hada, Irena Lačen Benedičič...................................................13 Dediščina kroparskega rudarjenja, mag. Tatjana Dolžan Eržen............23 Jeloviška dediščina, Joža Eržen.........................................31 Pismo profesorja Necker-Saussurja Alexandru Brongniartu o železovih rudnikih na Kranjskem, mag. Franc Cimerman..................35 Obisk frankfurtskega geologa Friedricha Kinkelina v Kropi in okolici poleti 1888, mag. Franc Cimerman........................................41 Slikovna priloga........................................................45 Kalcit iz Peči pri Kropi na Gorenjskem, dr.Miha Jeršek.................75 Geologija Upniške doline z geološkim krožkom Bobovec, Peter Urbanija...79 Kamnine in fosili (radiolariji) iz kamnoloma Kamna Gorica, dr. Dragomir Skaberne, dr. Špela Goričan in dr. Jože Čar...............85 Mineralne surovine za gradbeništvo v Upniški dolini, dr.Simon Pirc.....101 O zemljepisnih lastnih imenih Krope, Lipnice,Kamne Gorice in Dobrav, dr. Jožica Škofič..................................................... 109 Povzetki / Summaries.................................................. 123 ©Muzeji Radovljiške Občine