Knjiga Slovenska V XIX. veku. Jožef Rozman Trebanjski r. v Ljubnem 11. febr. 1801, za mašnika posvečen v Salzburgu 1. 1824, pastiroval duhoven pomočnik v Šent-Jerneju, Semiču, Šmartinu pri Litiji, župnik v Borovnici, v Cirknici dekan in od 1. 1848 v Trebnjem, kjer je u. 10. julija 1871. — Spisal je nekaj molitvenikov na pr.: a) Oče naš, kteri si v nebesih, ali mnoge molitvice v čast našiga nebeškiga Očeta. — b)Posvečeno bodi tvoje ime, ali nauki in molitve za mlade ljudi, zlasti za otroke. Pridjan jim je tudi Katekizem. 12. str. 286. — c) Daj nam danes naš vsakdanji kruh, ali mnoge molitve, v kterih po Jezusovim nauku Očeta, ki je v nebesih, vsiga prosimo, česar vsak dan za dušo in telo potrebujemo. V Ljubljani 1. 1851. 3. nat. str. 357 (Vid. Zg. Danic. 1854). — Bil je izvrsten govornik, in nekaj njegovih pridig se je izročilo d) D uh o v n em u Pas t irj u, ki jib donaša v sedanjih oblikah na pr. 1. 1885. v praznik vseh svetnikov: Tudi nam je mogoče sveto živeti, ker 1. nimamo večih zadržkov na potu kreposti, kakor so jih svetniki imeli in ker imamo 2. ravno tiste pripomočke k svetosti in zveličanju, kakor so jih svetniki imeli. — Spomin vernih duš v vicah. Grobi nas uče: 1) spomin pokojnih z žalostjo obhajati; 2) njih poslednjo voljo natanko spolnovati; 3) veseliti se, da se kmali z rajncimi spet vidimo, in 4) če so v kraji očiščevanja, jim po svoji moči iz njega pomagati . . . Tukaj počivajo moj oče, si misli hvaležni otrok na grobu; tukaj so pokopani moja mati . . .; tukaj leži, si misli zapuščeni zakonski, moja žena . . .; tukaj leži, si misli zapuščena vdova, mož, pač dober mož, gospodar in oče je bil, molitev in delo je bilo njegovo največe veselje, kako skrbno je otroke od hudega na dobro obračal, kako rad je ž njimi molil, kako mi jih je priporočal še v zadnjem trenutku, predno je izdihnil svojo blago dušo, naj jim bom dobra in skrbna mati, naj jih vendar varujem, da nobeden ne bode pogubljen! itd. itd. (Prim. tudi Slov. Prijatelj). — Tu in tam je kaj priobčil po Novicah, pa iz Tržiča o Vodniku (Vid. Spomenik 1859 str. 17). Jožef Rozmaii Konjiški r. 10. jan. 1812 v Šmartinem poleg Kranja, v latinske, modroslovske in dve leti v bogoslovske hodil v Ljubljani, dve pa v Celovcu, posvečen 1835, kaplan pri sv. Martinu nad Celjera, v Šent-Ropertu, v Loki, na Laškem, župnik od 1. 1842 v Šent - Ropertu, 1. 1848 korar v Šent - Andreju, 1. 1850 semeniški ravnatelj in bogoslovcem učitelj katehetike in pedagogike, 1. 1854 vrši ogleda Ijudskih šol, 1858 nadžupnik Konjiški, častni korar, u. 12. avg. 1874. Slovenski pisariti jel je s Slomšekom med bogoslovci, ki se omenjajo v dotiCnih a)knjižicah (Perpovedi, pravlice, sedem novih pripoved itd. vid. I. Knj. Lend. str. 232. J. R. t. j. Jožef Rozman; prim. Jezičoik XXIV str. 2 itd.). — b) V Drobtincah, kjer se nahajajo razni in čvrsti spisi njegovi na pr. 1. 1849: Novi zvonovi na Laškim. — L. 1850: Jožef Zore, kerčtnar; Prava vera čez vse velja. — L. 1851: Kaj stori sv. Duh. Pokušne za šolo. Matija Balon tehant itd. Od rud. Iz deržavoznanstva. Martin Lašič, teržan itd. — L. 1852: Od božjih potov. Blagoslovljenje nove cerkve. Simon Klančnik. Mica Srebot, Mastnakova; Auguštin Šefler. Turki na Koroškem. Gorje lažnjivcu. Najdeno odrajtaj itd. Kratka dogodivščina starega sveta. Od živalstva. Od planetov ali premikavnih zvezd. Od nepremikavnih zvezd. — L. 1853: Blagoslov novega pokopališoa. Kerš. beseda. Pridiga v god sv. Jurja, sv. Joana Kerstnika, sv. Helene. Franc Hladnik. Marko Hanžic. Joan Vašal. Križarske ali svete vojske. Hudič si sedeža iše in kje ga najde. Kratka dogodivščina slavianskega sveta. Amerika najdena itd. — L. 1854: Zveličana Hema. Nekaj homiletiških pridig (str. 3 — 38). Leonard Hodiščan viši škof. Jakob Rorraeister. Martin Pegeus. Mica Bezgovšek Lokošica. Kristina. G. Bonard. Turki na Krajnskem. Osmero prilik o pokori. Basni. Sadike in rastline. Križ našega odrešenika. — L. 1855: Magnus Klein opat. Ana Ribežl Brežnica. Sveta Melania. Kako so Koroški Slovenci se pokristianili. Nekaj za može — za žene itd. Prilike, basni. Kateketika (str. 211 —385). — L. 1856: Keršanska beseda — 4 pridige: od pregrešnega železja; od gizdaste, pregrešne obleke; od škodlive rabe tobaka, od pijanosti (str. 3 — 35). c) Drobtince za leto 1851. VI. V Celovcu. 8. XVI. 264. Leon. — L. 1852. VII. 8. XV. 272. — L. 1 8 5 3. VIII. 8. XX. 282. — L. 1 8 54. IX. 8. XVI. 268. — L. 18 5 5. X. 8. XV. 385. Te letnikeje vredoval Jožef Rozman. Ker se v njih mnogotero pojasnjuje napredek našega slovstva, naj se kaže tu iz raznih predgovorov nekoliko na pr.: Predgovor 1851. Drobtince VI. tečaja so svojim peteritn tovaršicam, ktere so se po svetu že razšle, od glave do nog kakor sestra svojej sestri podobne. Jednako so opravljene, jednaki jezik govore, le tu in tam nekoliko po novih oblikah zavijajo . . . Dosihmal so jim Celjski opat, čast gosp. Matija Vodušek potni list podpisovali, ali zavolj mnogih skerbi in raznih opravil se niso mogli više s tetn delom pečati. Da bi tedaj Drobtince doma ne zaostale, sira ga letos jaz jim podpisal, in prosim ob jednitn vse ljube čitatelje ali bravce, da bi jih blagovoljno sprejeli in tud svojim znancom in prijatlom priporočili . . . 1852. VII. . . . Nadjam se, da Vam dopadle bodo letošne Drobtince, in reči si upamo, da kar njih notranjo ceno zadene, se ne vstrašijo nobene svojih prejnih šesterih tovaršic; kajti bogato smo jih obdarovali, okinčili in ozalšali, smeli bi reči, kakor nevesto na dan njene poroke ... 1853. VIII. . . . Dasiravno so Drobtince toliko hčer že preskerbele, in jira toliko dragega blaga podarovale, jim dosihmal primerne dote še ni zmanjkalo. Sopet vam pošljejo zalo in ljubeznjivo hčerko; osma je že, po navadi okinčena in obdarovana z raznoteroj roboj, tako da se nadjati smemo, da se Vam gotovo kmalo bo prikupila . . . 1854. IX. ... Naš cilj in namen je, pomnožiti po Drobtincah čast božjo, in pozdigovati više in više pravo djansko (moralno) omiko slovenskega ljuda, povedati pa tudi vmes za smeh in kratek čas kaj; kajti človek od težkega dela vtruden potrebova počitka, da se okreva; duša pa tu in tam kakega razveselovanja, da se preveč ne opeha in ne omaga. Zategadel, ker vidimo in slišimo, da večina slovenskega roda rada prebera naše Drobtince, hočemo, dasiravno narejajo mnogo dela in tnida, vendar le še nabirovati in sostavljati jih, ako ne za več, saj za eno lčto še; in prosimo ponižno zdajle vse slovenske rodoljube, podpirati nas in pošiljati nam prikladnih sostavkov itd. 1855. X. ... Da so Drobtince letos obširniše od poprejnih, pride od tod, ker pridjana jitn je nkateketika" ali poduk pervencov u sveti veri Jezusovi, kakor se uči in razlaga u šentandrežkem semenišču. Z letom 1855 bodo Drobtince berž ko ne končale svoj tek, in posihmal inenda ne bodo več hodile po svetu . . . Kar so naukov, svarov in oporainov prinesle, naj jih Oče nebeški svojim svetim blagoslovom urodoviti, da bodo še u poznih poznih letih razšhjale čast božjo, io podpirale časno in večno srečo sloveuskega ljudstva! . . . d) Kateketika ali Poduk pervencov u sveti Jezusovi veri. Spisal Jožef R o z m a n, učitelj kateketike in detovodstva u šentandrežkem semenišču. U Celovcu 1855. 8. str. 181. — Iz Kateketike, ktero je posebej za bogoslovce dal na svetlo, in kteri geslo je sv. Krizostoma slovo: Ni višje umetnosti od reje otrok — bodi n. pr. §. 72. Važnost jezika sploh: „Jezik je nad vse važen — po njem namreč izobražujemo ne le samih sebe, in napredujemo u vednostih in znanostih; temuč naznanjamo tudi drugim svoje misli in želje, in izbujamo predstave, razumke, občute in naklepe u njih — na njem torej sloni naša izobražba in izobražba našega bližnjega. Je jezik zmeden, so zmedeni tudi razuraki; je jezik nedoločen, volja ne ve, kam bi se obernila, in omahuje zdaj na eno stran, zdaj na drugo; je jezik merzel in na pol mertev, se čuti ne vnemajo in ne plamene, ravno ker jim manjka pravega netila. Je pa jezik lepo vravnan, je določen in iskren, so lepo oskerbljeni tudi razuoi, volja in serce. Jezik naj več pomaga poduk oživljati, razjasnovati in mil obraz mu davati. Postavim kolikokrat se primeri, da kake reči ne razumevamo zavoljo neprikladnosti besedi in izrazov, in clo studiti se nam jame; ako pa se ravno tista reč razlaga nam z drugimi besedami, se zdeva nam labka in razgovetna, in poslušamo jo radi in z veseljem. Iz tega se ne težko vidi, da na jeziku, to je na besedah in izrazih je močno veliko ležeče u kateketičkem poduku, in da vsakega kateketa je sveta dolžnost, prizadevati se z vso skerbjo in močjo, tako govoriti in upotrebovati take besede in izraze, da namen kateketičkega poduka doseže se naj gotoviše. Ni zadosti, da le kateket razumeva samega sebe in rabi u pristnem pomenu vsako besedo, teniuč tudi učenci morajo jemati vsako besedo u tistem pomenu, u kakoršnem je njih učitelj jo rabil. Ni zadosti, da ogiba se samo mračnih in napčnih izrazov; marveč tako jasno in določno naj govori. da ni mogoče, u krivem pomenu jemati njegovih besed. — U resnici! pač ni treba posebne bistrosti, spoznavati da jezik je neprecenjen dar božji, po kterem dohaja nam nepopisljivo veselje, po kterem razločujemo se od neumne živine, in se vzdigujemo in pogovarjamo z Bogom, kteri izvir je vsega dobrega in bitje naj bolj popolnoma. — Smertin živlenje sta u oblasti jezika, pravi sv. pistno (Preg. 18, 21); oj da bi pač tudi spoznavali veliko vrednost jezika! da bi vselej in vsikdar umno govorili, govorili u večjo čast božjo in govorili u svojo in svojega bližnega srečo časno in večno! (str. 321. 322. Drobt. 1855). e) Abecednik za slovensko-nemške šole...f)MaloBeriloza pervošolce . . . g) Kerščanski katoliški nauk okrajšan . . . h) Kratka dogodivščina svete vere Jezusove . . . L. 1850. 1852 (Vid. Kateket. str. 385). — L. 1874. 8. 170 (I. Knj. Lend. str. 248 — 9. Jezič. XXIV. str. 15). f) Cvetje keršansko-slovenske zemlje. Pridnim mladenčem in dekličem v darilo nabral in v venec povil Jožef Rozman. V Celovcu 1857. 8. str. 101. Nat. in prod. J. Leon. Z 9 podobšinami — po Drobtinicah: Sv. Mahor in sv. Fortunat; sv. Maksimilian; sv. Viktorin; sv. Miklavž; sv. Rupert; sv. Modest; sv. Ciril in sv. Metodi; sv. Lihard; sv. Hema. — V predgovoru kaže se lepi namen tej knjižici, namreč: MNaša ljuba slovenska zemlja, ki nas rodila je, se mi zdeva velik in veličasten božji vert, v kterem raste mnogo zalih dreves in lepih cvetlic prave izveličanske vere. Ali pa veste, kdo je pervi v potu svojega obraza sadil ta božji vert raed nami ? kdo polival ga s svojo kervijo? kdo postavil toliko belih cerkva in zalih samostanov, ki so duhovski tabri naše svete cerkve? ... — Ali ni raar žalostno, da mnogo mnogo je Slovencev, ki še po imenu nc pozna pravib oznanovavcev naše svete všre? ali ni gerdo, da tako malo obrajtamo, tt tako slabo cenimo ravno tiste svetnike in svetnice, ki so živeli tu v naši domovini, so ninogo se potili in tudi svojo kri prelili, da so zapustili nam naj večje bogastvo, naj lepši zaklad, sveto všro nainreč? — Najdejo se nehvaležniki, kterim podobe naših domačih svetnikov in svetnic niso po volji, in clo iz cerkve bi jih djali, naj bi le sineli. . . Hvaležnost in spodobno čast do pervih apostolov naše ljube domovine med nami obuditi, posnemo njih svetih čednost oživiti, in obilniši blagodar njih mogočne prošnje pri Bogu za naše kraje dospeti, sem to nebeško ,,Cvetje keršansko - slo venske zemlje nabral, in ga sosebno vam, mladenči in dekliči, v darilo podam . . . Ker je pa za človeka tudi dobro, da ve kaj ne samo od vasi ali dežele, v kteri živi in v kteri je bil rojen, timveč tudi od drugih krajev in dežel, sem na koncu vsakega življenjopisa dostavil nekoliko čertic iz zemljopisa, in se nadjam, da bom tudi s tira vam ustregel. Z Bogom! g) Družbine bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali križovski družbi v Konjicah. Spisal J. Rozman. I. Natis menda 1. 1860. V Ljubljani V. natis 1. 1868. 8. 482. — VIII. 1. 1874. h) Družbene bukvice za žene in hišne gospodinje, ki so pri križovski družbi v Konjicah. Spisal J. Rozrnan. V Ljubljani 1864. 8. str. 48. — Družbine bukvice za dekleta, ki so pri dekliški ali križevski družbi v Konjicah in tudi za druge pobožne ženske. Spisal Jožef Rozman, pokojni Konjiški nadžupnik. V Ljubljani 1886. 8. 538. Natis XI. Zal. Gerber. — Vodil in vladal je bratovščine vse; posebno skrb je gojil za Križevsko. V njej je imel stanovske nauke dekletom vsaki mesec, možem, mladenčem in ženam vsaki drugi mesec. Potem je za vsak stan spisal postave ali vodila, za dekleta pa celo molitveno knjigo. Po Rozmanovem prizadevanju moramo v resnici o tej družbi reči, kar pravi družbina pesem: Prelep vrtec vidim stati,In cvetlic prelepo cvetje S cvetjem čednosti nas'jau,Je pobožnih duš zavetje; Lesketa se v zarji zlati,Vrt je križu posvečen S svetim naukom okopan;In Mariji izročen. Bil je J. Rozman izgleden duhovnik in vnet dušni pastir, pa tudi navdušen Slovenec in iskren narodnjak. Sleherno slovenskemu Ijudstvu koristno podvzetje je po moči podpiral in pospeševal na pr. Družbo sv. Mohora, Slovensko Matico s 1000 gld., čitalnico v Celju, Slovenijo, Političen list Slovencern silno potreben itd. nRavno oni pa so tudi z svojim umotn prvi opazili, da od društva ustanovljeni list nSlovenski Narod" zahaja na kriva pota, ter so takoj iz društva izstopili, ker jihovo svarjenje in opominjevanje ni nič pomagalo (str. 34)". Krivemu liberalizmu nasprot je vstanovil brž v Konjicah katoliško politiško društvo, ktero je pod njegovim predsedništvom jako vspešno delovalo. Koliko je daroval v dobrotne namene, kaže njegova oporoka in nekoliko »Spominska knjiga Konjiške nadfare in dekanije", ktero je jel spisovati. V njej je nam posebno znamenito, kar pripoveduje o svojem slovenskern napredovanju na pr.: nSčasoma sem se začel vaditi, v slovenskera pisanji, sem tu in tam škofu kaj poraagal . . . Vredništvo Drobtinic sem popustil zavoljo sitnosti, ki so me zadevale ... L. 1851 sem postal višji ogleda ljudskih šol cele lavantinske škofije, kar mi ni bilo po volji, a bil sem nekako primoran . . . Višji šolski ogleda biti in voditi šolstvo cele škofije — je v resnici velika in blaga naloga; kaj bi človek lehko storil, ko bi smel delati po moralnih in pedagogičnih načelih. Ali kajl ko so mi bile roke na vse strani zavezane in nisem druzega bil, kakor stroj v vladinih rokab, sem naznanjal in izpeljeval le, kar so mi v Gradcu in Celovcu velcvali. V Celovcu je bil šolski svetovalec Simon Rudmaš, ki je bil bistra in umna glava in torej maternega jezika in narodnega razvijanja v šolah ni zatiral: ali v Gradcu sta bila dva zagrizena Nemca, Hermann in Jarisch, ki sta hotela slovenščino v slovenskih šolah popolnoma zatreti in sta me dolžila, da sem sovražnik nemške kulture. Prosil sem za tega del rajnega škofa pismeno, da bi me odstavili od te službe, pa niso hoteli. Tudi v Ljubljani je bila neka stranka, ki se je kranjščine pretrdo držala in napredovanje šolstva zavirala. Takrat ste izišle na Dunaju v zalogi šolskih knjig dve: »Abecednik za slovensko-nemške šole" in nMalo berilo za prvošolce" z nekterimi novimi oblikami in besedami, pa proti vpeljavi teh knjig v ljudske šole na Kranjskem se je protestiralo iz Ljubljane pri ministerstvu (str. 17)". — Temu nasprot pošlje 14. jan. 1853 J. Rozraan ministerstvu obširno pismo, v kterem pobija ugovore ljubljanskega protesta, zagovarja nove šolske bukve, oblike in besede ter izpoveda odkritosrčno svoje misli o slovenskem jeziku in slovstvu. Celo pismo je v omenjeni »Spominski knjigi" prepisano in ima za naše šolstvo zgodovinski pomen (str. 17, 22, 23). — Dopisoval je prva leta časih tudi v slovenske in nemške liste. Nektcri njegovih spisov se nahajajo po slovenskih Berilih za latinske šole. Govoril je najrajši slovenski, počasno in premišljeno, zmirotn pravilno, kakor pravite po pismu. Slaven spominek dan mu je v knjižici: Jožef Rozman, kn. šk. konzistorialni svetovalec, častni korar Lavantinske stolne cerkve, dekan in nadžupnik Konjiški. Izgled pravega dušnega pastirja in krščanskega rodoljuba. Spisal Ivan Skuhala, kaplan Konjiški. 1874. 8. 61. Zal. pisatelj. Natis. Narodna tiskarna v Mariboru. Pridejana je nPogrebna beseda", ktero mu je govoril kanonik Fr. Kosar, in aPesem1' žalostinka, v spomin zložil J. Virk, kjer milo poje na pr.: 1. Ko kaplja kane, alj se zvezda utrne, 4. Počivaj sladko, biser vekoviti, Grom hraste in pečine v brezno zvrne:Nadžupnik, častni korar! v slavni kiti Tak hitro ugasne nam življenja dan.Slovenskih zvezd se vtrinjaj Slave sin! Tako glej, Jožef Rozman zdrav se peljePočivaj sladko, srce ljubeznjivo, H prijatelju, ko grenka smrt posteljeKi si za rod gorelo nevsahljivo, Mu postlico krvavih smrtnih ran. Oddehni si od truda, tug in bolečin! Dvanajsti dan avgusta zdrav odide,Raduj se, dobra duša, limbar čiati, 0 strašni dan! — pa več nazaj ne prlde.Duhovstva cvet in jagnje brez zavisti! 5. Ovčic ljubezen, revežev solzice, Oltar kamniti. cerkve krasno lice, In zvoni vbrani, — bodo Tvoj spomin; Katoljške družbe in zavodi mnogi, Dobrote Tvoje v vsakoršni nadlogi, Pleto Ti venec, dični Slavjanin: Dokler v Koujicah bivajo Slovenci, Ti bodo kinčali gomilo z venci.