v
Časopis s podobami za slovensko'»mladino.
č~> prilogo: „/Vncjoljeek!'
Štev. 10. V Ljubljani, 1.	oktobra 1898. Leto XXVIII.
	
Venec na grob cesarice Elizabete.	
btresnil orel je avstrijski krila	Kodi človek najde naj utehe,
In jih zgrnil v silni boli:	Ktera naj si voli pota,
V hipu smrt oblastno je zasela	Ce pod božjim solncem več ni varna
Prazno mesto na prestoli . . .	Ne ljubezen, ne dobrota . . .
Kjer je cvela kdaj .bavarska roža',	Sam.ši joče mati ob zibeli
Zdaj brezglasna je pustinja;	Po tem materinjem vzoru,
Žalen čez dragulje, krono, žezlo	V duše dnò potrt oko otira
Smrtni angelj prt razgrinja.	Starec siv v možakov zboru,
Kdo naj pač v slavnostnem zlatem letu	Narodov pastirko pomiluje
To vrjame vest zločesto,	Mlad pastir ob svoji čredi,
Ki z bridkostjo, strahom, srdom	Svečenik solzi se ob oltarji
Polni selo, trg in mesto?	In otrok ob abecedi:
Kdo umeje naj, da mati ljudstev	Kaj še On, cesarski naš mučenec .. .
V tujem svetu je umrla?	Mrtev brat in sin in žena —
In še tó: da satanska je roka	Njemu pač prihranjena na svetu
Blago srce ji predrla!	Ran skelečih ni nobena!
Cuj, zvonovi ... O, kako donijo	Večni Bog, vsa Avstrija se klanja
Plakajoče kot k pogrebu,	V prahu Tvoji volji sveti !
Ž njih glasovi tisoče očes se	I)aj tolažbo milemu Vladarju,
Plakajočih dviga k nebu.	Daj miru Elizabeti!
Nas pa varuj, da	nikdar upornost
Src slabotnih se ne loti,	
Da v tej dòbi strašnih zmot svetovnih	
Prave ne zgrešimo poti.	
	Jožef Vole.
10	
Spomini na mojo mater.
(Spisal Josip Maring V, L W>i	,, >-	C
>. ^ v ^ V.
akor bi videl še danes njih dobri, blagodušni obraz, njih mile oči, iz katerih je sijalo toliko ljubezni in dobrosrčnosti ! Kakor bi slišal še vedno njih glas, kako me opominjajo in prosijo z rahlimi, le redkokdaj strogimi in ostrejšimi besedami: „Varuj se, moj sin, da ne zabredeš na stranska pota; pazi se, da ne zaideš v zägate, iz katerih se je le težko še rešiti. Pri vsakem svojem koraku poslušaj svojo vest in ne pozabi na Boga!"
V šumenju dneva in v skrbeh življenja, v trenotkih polnih žalosti in omahovanja, v veselih urah brezskrbnosti in sreče, — vedno jih vidim pred seboj, svojo ljubo, dobro mater, vedno se mi zdi, da plava nad mano njih ljubeča duša in da skrbé zame kakor nekdaj.
Najjasnejše pa se jih spominjam o tihem večernem času. Zunaj je mesto umolknilo in noč je legla črna in hladna na utrujeno zemljo. Pred mano gori luč in obseva z bledo, trepetajočo svetlobo knjige, ležeče po mizi, in posteljo in stene.
In pred moje duševne oči prihajajo nekdanji časi, — lepi in jasni, da se mi toži po njih iz globočine srca, da bi jih poklical nazaj in živel še jedenkrat, če bi bilo to mogoče .. .
A ne vrnejo se več. Ura beži za uro in leto za letom ; pozabljene so kmalu vse skrbi, pozabljeni vsi žalostni in srečni trenotki in samo slabi sledovi ostanejo še v srcu po njih . ..
Spominjam se, kakšna grenka žalost me je ovladala ob materini smrti. Zdel sem se samemu sebi kakor ptica, ki ji odrežejo peroti. „Kam naj se obrnem, kaj naj počnem? Kdo naj mi svetuje, kadar omahujem mej blagim in hudim ? Kdo naj me odslej tolaži, kadar položi nesreča svojo železno roko na mojo ramo? Kdo naj se veseli mojega napredka in moje sreče?"
A hujše kakor vse to je bila teži a, tako neizmerno težka zavest, da sem tolikrat in tako brezčutno žalil svojo mater; da sem jim iz svojeglav-nosti in lahkomiselnosti napravljal toliko grenkih ur. Vsaka solza, ki so jo prelili kdaj moja mati zaradi mene, ležala je sedaj na mojem srcu, vroča in pekoča, kakor kaplja stopljenega svinca . . . Toda kesanje je bilo prepozno, prepozno sem jim poljubljal mrzle, odrevenele roke in jih prosil odpuščanja. Ležali so tam na mrtvaškem odru, bledi in mirni, in ljubeč, prijazen smehljaj je plaval na njih mrtvih ustnih.
Oh, da bi mogel priklicati preteklost nazaj ! Kako bi jih ljubil, svojo dobro mater, kako bi poslušal vsako njih besedo! Niti jedna sama solza ne bi jim smela več skaliti prijaznih očij. Ne bilo bi jim treba zapovedovati, ne opominjati in ne prositi; ubogal bi jih na prvi pogled in služil jim veselo in udano, kakor mora služiti otrok svoji materi ... A z vsem tem ne bi jim mogel poplačati nikdar vseh skrbij in tolike ljubezni.
Toda malo je otrok, ki bi se spominjali svojih dolžnostij o pravem času. Najbolj ljubeče in najbolj skrbne matere imajo za plačilo navadno samo nehvaležnost in neubogljivost . . . Kadar pa mu mati umrje, takrat šele se spomni otrok, kaj je izgubil. A potem joka prepozno in prepozno si želi nazaj minulih dnij, da bi popravil in izbrisal, kar je zagrešil.
Tako se je zgodilo z menoj.
Dokler so živeli moja mati, slišal sem samo njih nauke in opomine, videl samo, kako so delali brez prenehanja in se trudili zame, dokler jim ni izkopala prevelika skrb in napornost prezgodnjega groba. A tega nisem takrat videl, kako so prebdeli v skrbeh in molitvi cele noči, videl nisem njih tihe, vroče materinske ljubezni, s katero so spremljali vsak moj korak, kakor zvesti angelj varuh. Vse to čutim šele sedaj, ko jih kličem zaman v trenotkih žalosti in solzä ... Ali vendar: — kadar se jih spominjam, potolaži in umiri se moje srce in jaz čutim, da plava njih duša nad mano, visoko gori nad zvezdami, kjer ni v«č nikakih skrbij in nikake bolesti . ..
„Spominjajte se me, mati, ljuba moja mati; spominjajte se me v svetli nebeški krasoti, da se nc izpodtakne moja noga, da ne omahnejo moje roke!"
I.
Sestra mi je pravila pozneje o nekem dogodku, ki mi prikliče v oči solze hvaležnosti in ljubezni, kadar se ga domislim . . .
Hodil sem v prvo šolo v mestu ; vsak mesec ali še bolj pogosto so prišli mati, da so mi prinesli pošito in oprano perilo in da so oskrbeli še mnogo drugih stvarij. Hrano sem imel skromno in tudi za stanarino in obleko mi je hodila precej trda. Mati so si odtrgali zadnji grižljaj od ust, da so mi mogli dati od časa do časa kakšno desetico; hodili so v mesto peš, v blatu in snegu, — štiri dobre ure. Zjutraj na vse zgodaj so se odpravili in utrujeni in polni skrbij so se vračali zvečer domov.
Bilo je v decembru. Sneg je naletaval neprestano v drobnih, ledenih iglicah, ki so se zasajale v obraz, kakor bi zbadal vanj z ostrimi bucikami. Tako je bilo dan za dnem. Vsa pota so bila pokrita z blatno mešanico, ki je segala tu pa tam čez gležnja.
Zunaj je bilo še temno in leden mraz je pritiskal na zemljo. Moja mati so vstali in prižgali luč. Sestri sta še mirno spali, le mlajši brat se je za trenotek vzbudil, pa je takoj zopet zadremal. Kmalu je bil napravljen v peči ogenj in pristavljen lonček kave. Mej tem, ko se je kuhal zajutrek, pa so sc mati napravljali za dolgo pot. Pregledali so še jedenkrat vse, kar so bili pripravili prejšnji dan, da ponesó meni v mesto. Naposled so povezali vse skupaj v veliko višnjevo ruto, prekrižali se, sklenili roke in sedli k peči. Kaj so tačas mislili? Za koga so molili tako goreče, da so jim padale solze po suhih, od trpljenja nagubanih licih . . .?
Zajutrek je bil kuhan in mati so vzbudili mojo starejšo sestro, da ji naročć, kaj naj počne') ves dan doma in kako naj se vedejo, da bi ne bilo zvečer pritoževanja in prepirov. Uredili so, kar je bilo treba za kosilo in
10»
večerjo in — odšli so na cesto, v mrzlo zimsko noč, še predno se je začelo jasniti nebo na vzhodu.
Kakšna pot je bila to! Noga je zastajala pri vsakem koraku v mastnem, s snegom in ledom namešanem blatu. Na planem je začel briti ostri jutranji veter in na obleki, na laseh, na obrvih in trepalnicah se je prikazala slana v mrzlih belih nitih. Obraz jim je pokrila kmalu tenka ledena mrena in ustna so postala trda in okorna, kakor bi bila zamrznila drugo na drugo.
A dobra mati so šli neutrudno dalje s hitrimi, jednakomernimi koraki. Niso se zmenili ne za mraz ne za burjo, tako polno je bilo njih srce težkih skrbij in vroče ljubezni. Ozrli so se sedaj pa sedaj nazaj, če ne prihaja kakšen voznik, da prisedejo vsaj za nekaj časa in si odpočijejo. Toda bilo ni nikogar.
Na pol pota je stala gostilna, kjer se je mudil navadno vsakdo, ki je prihajal iz mesta v našo vas. Ali moja mati se niso smeli muditi, niso si smeli privoščiti niti kapljice brinjevca, da bi si ogreli premrle ude. Le dalje, dalje, — za sina .. .!
Prišli so v mesto, na moje stanovanje, kjer so čakali, da sem prišel iz šole. Skoro prestrašil sem sc svoje matere, tako izmučen in premrzl je bil njih obraz, ozeble in odrevenele so jim bile roke. Ali nasmehljali so se iskreno in ljubeznivo, ko sem vstopil v sobo, in njih pogled me je objel s tistim gorkim, prisrčnosti in sočutja polnim žarkom, kakor prihaja samo iz materinih očij.
„Kako dolgo te ni bilo! . . . Ali si zdrav?.. . Kako se ti godi?"
In sledila so tista nešteta vprašanja o najneznatnejših malenkostih, ki so pričala vsa o neprestanih skrbeh zame in za mojo srečo. Jaz sem odgovarjal samo površno in — Bog mi odpusti, — velikrat nisem povedal čiste resnice, da bi matere ne žalil in ne vznemirjal.
„Pa kako ste mogli priti peš po taki poti in v takem mrazu? Kaj niste mogli dobiti nobenega voza?"
„„Ni bilo take sile. Cesta je bila še precej zmrzla ; samo bolj proti mestu se je že otajala . ..""
Odšel sem kósit in čez pol ure sem se vrnil na stanovanje.
Mati so sedeli še vedno tam; razgovarjali so se z gospodinjo o mnogih potrebnih stvareh, za katere se pa jaz takrat nisem veliko brigal. Potem so se šli zahvalit različnim mojim dobrotnikom, ki so mi skrbeli za hrano in pomagali plačevati stanarino. Naposled, bilo je že precej pozno popoludne in jaz sem bil ravno šole prost, odpravili so se zopet proti domu. Peš, kakor so bili prišli. Spremljal sem jih nekoliko poti in izpraševali so me o šoli in drugem ter mi dajali nauke, katerih pa v svoji tedanji lahkomiselnosti in brezskrbnosti nisem posebno pazno poslušal. Ali kljub temu vem, da sem prav tisti dan še bolj kakor kdaj prej čutil veliko ljubezen in hvaležnost do svoje matere. Hotel sem jih vprašati, kje so kosili, ali so utrujeni, ali se nič ne bojé te dolge, dolge poti in kako bodo hodili, ko se že bliža noč. Toda iz neznanega vzroka so mi zastala vsa ta vprašanja v grlu. Naposled sva se poslovila. Predno pa sva se ločila, stisnili so mi v roko desetico.
„Da ne boš lačen", so pripomnili z nekako čudno žalostnim smehljajem. Gledal sem še dolgo časa za njimi, kako so stopali po razmočeni cesti s trudom in muko, dokler niso izginili za ovinkom.
Noč je prihajala hitro in dohitela je mojo mater sredi pota. Kako so jim začele omagovati moči, — kako so se ozirali in poslušali, če ne prihaja morda kak voz, — kako so potem hiteli dalje, premraženi in do smrti utrujeni, — vsega tega si ne smem predstavljati in srce se mi stiska od žalosti, če se spomnim tistega dnč ... In vse to samo zame, iz same čiste, neizmerne ljubezni!
Prišli so naposled domov že pozno v noč in se zgrudili na stol. Zapustile so jih zadnje moči in izgubili so zavest. Moje sestre so begale prestrašene krog njih in jim močile čelo in senca z vodo in kisom. Čez dobre pol ure so se osvestili, toda vsi udje so jim bili težki, kakor bi se jim po žilah pretakal raztopljen svinec namesto krvi.
Zavžili niso ves dan ničesar. Zadnjo desetico so bili dali meni, — ko sem prišel od kosila. Sami pa so hodili ves dan v mrazu in burji; v svoji materinski ljubezni so pozabili nase. Ako bi bilo meni v blagor in srečo, dali bi si iztrgati iz prsij svoje gorko srce, — to srce polno vzvišene, nerazumljive ljubezni .. .
Tudi ko bi še živeli moja mati, ne mogel bi jim nikdar poplačati niti jednega trenotka njihovih skrbij.
A sedaj počivajo . . .
(Dalje prihodnjič.)
Svetniki-ljubitelji in ljubljenci živalij.
(Po Fr. Lindenu priobčuje Jos. Vole.)
XLIX.
v. Anton Padovanski (f 1232), iz reda sv. Frančiška, jeden najbolj priljubljenih in najslavnejših svetnikov, je bil velik čudodelnik.
Ko je nekoč v mestu Bourges (beri: Burž) pridigoval, se je hotel neki krivoverec ž njim prepirati o pričujočnosti Jezusa Kristusa v najsvetejšem Zakramentu. Svetnik je bil zadovoljen. Guidald (tako je bilo ime krivo-vercu) pride o odločenem času, in prepir se prične. Kaj hitro užene svetnik krivoverca s tako tehtnimi in neovrgljivimi dokazi, da ne ve ničesar več ugovarjati. Pa prevzetni krivoverec se še noče udati zaradi velike množice zbranega ljudstva in, da bi se rešil iz zadrege, reče svetniku: „Ako mi moreš s čudežem dokazati pričujočnost Jezusa Kristusa v zakramentu presvetega Rešnjega Telesa, pa sem pripravljen sprejeti katoliško vero. Svetnik mu odgovori: „Zaupam svojemu Zveličarju Jezusu Kristusu, kateri mi bo milostno dodelil, kar zahtevaš." — „Poslušaj", reče sedaj krivoverec, „tri dni ne bom dal ničesar jesti svojemu mezgu ; potlej pa mu bom vpričo zbranega ljudstva
ponudil najboljše klaje. Takrat pridi tudi ti sem s telesom Gospodovim, kakor to imenuješ, in če bo živinče pustilo ponujano klajo, pa molilo zakrament, tedaj se udam in sprejmem katoliško vero." Sv. Anton je zadovoljen tako.
Tretji dan se zbere na mestnem trgu velika množica; sv. Anton pride z nekaterimi gorečimi katoličani, Guidalda pa spremljajo krivoverci, ki vedejo s seboj lačnega mezga. Nato gre svetnik v bližnjo cerkev, da opravi sveto mašo ; po maši se vrne s presv. Rešnjim Telesom, ki ga spremlja in moli obilica pobožnih katolikov. Sedaj privedejo mezga in mu dajo klaje; svetnik pa se približa, vzdigne kvišku presv. Zakrament in nagovori lačno živinče tako-le: „Po vsemogočnosti in v imenu našega Stvarnika, ki ga tukaj-le držim v rokah, ti zapovem, da takoj pridi in skaži njemu, ki te je vstvaril, čast, katera se mu spodobi, da bodo ti-le krivoverni ljudje jasno izprevideli, da so vse stvari poslušne Stvarniku, kateri na mašnikovo povelje pride na oltar." In glej ! mezeg takoj popusti ponujeno klajo, poklekne in prikloni glavo pred najsvetejšim Zakramentom. Katoliki glasno razodevajo svoje veselje ; krivoverci pa se osramočeni pozgubijo. Guidald je izpolnil svojo obljubo ; povrnil se je z vso družino v sveto katoliško cerkev. Pozneje je pozidal cerkvico v čast sv. Petru, in njegovi vnuki so postavili še jedno in nad vrati v kamen uklesan spomin te čudežne dogodbe.

Oh barčica.
Oh barčica, oh barčica
Sred morja, sred valov, Kot lahna plava ptičica Od zemlje, od bregov.
Saj morda lahna barčica
Razbije se ob čer, In če iskali, našli ga Nc bodejo nikjer.
Na njej pa mlad mornar sloni
In nemo gleda val, Ta val, ki lahno nese ga Od dragih rodnih tal.
Pa bodejo jokali se In bodo plakali, A sina iz morja globin Nikdar pričakali . . .
Od rodne zemlje v tujo, kam ?
Oh, kam ponese ga? Ne ve, ne zna, li spet kedaj Do njih prinese ga.
Pa morda ne razbije se In se povrne spet . . A to bo že, a to bo že Čez dolgo vrsto let.
A, ko bo gledal cvetno plan,
Pač točil bo solze, Saj sred valov, saj sred voda Zamrje mu srce!
Boleslav
Sreča mladinskih let.
(Piše Fr. Kralj.)
X. Glasba.
SMSsdor skusi, ta pa vé. Vidite, vse to, kar sem vam že povedal o mla-dinski sreči, sem z večine sam skusil, ali pa moji tovariši-vrstniki. ^ vj ne veste^ koliko veselih uric smo užili. Mnogokaj sem vam že razkazal; zdi se mi pa, da je ta-le predalček, ki ga vam sedaj-le odprem, še nekako najbolj napolnjen in natlačen s samimi radostmi. Napis mu je „glasba",-kar pomeni petje in godbo z raznovrstnimi pritiklinami. Saj iz tega predalčka je vzetih največ tistih vedril in tolažil, s katerimi nas skušajo tolažiti in razveseljevati drugi in s katerimi se tolažimo in radujemo sami. Le pomislite nekoliko, kmalu mi boste pritrdili.
Koliko velja tista prva pesmica, ki jo zna bolj ali manj dovršeno vsako detece, tega si ne upam sam razsoditi, marveč to drage volje prepuščam vaši razsodbi, saj ste tudi vi — le nikar mi ne tajite — že mnogokrat nategovali to ne sicer prelepo in preprijetno, vendar svetovno „narodno" pesmico, ko ste najprej ustni pripravili v pravi položaj, potlej pa začeli se „kisati" in „kremžiti", cviliti in tuliti, jokati in plakati, pa „dreti se" na ves glas, da se je daleč razlegalo.
Ker pa pregovor pravi, da je vsaka pesem lc nekaj časa lepa, treba je prej ko prej tako „godbo" preprečiti in nadomestiti s pošteno glasbo. In to se res kmalu posreči popolnoma, ker jih navadno več sodeluje pri tem poslu.
Najprej preljuba mama plakajoče detece rahlo položi v zibelko in poleg njega zapoje tisto staro in vendar vedno novo detinsko pesmico : „Ajaj, ajaj . .." in solzice se urno pozgubé, spanček hitro vse poravna. Pa mama ne morejo vsemu kaj; ob drugi priliki izročč detece njegovi nekoliko večji sestrici v varstvo. In glejte, kako spretno je zna razvedrovati. Najprej gledata podobice, a oči se kmalu naveličajo, ne pa tako hitro ušesa, ki strmeč poslušajo raznovrstno „godbo" : nekaj časa mu bobna s prsti po okencu, potlej začne rahlo razbijati ob steklenico, da se sliši, kakor bi zvonilo, nato začne z dlanmi in komolci tleči ob mizo, da odmeva, kakor da bi konj tekel po cesti ali kakor da bi mlatiči mlatili na podu ; takih in jednakih glasov zna še veliko izvabiti, da bi še bolj razveselila že itak veselo dete.
Konečno, ko se naveličata že vsega drugega, seže dobra sestrica še po „trikotnik", ki je iz trdega jekla nalašč za to narejen, da nanj „pritrkavajo" mali razposajenčki. In kaj si še izmisli prebrisana sestrica? Na dve nitki obesi to priprosto „godalo", in na vsako uho mora pritisniti jeden konec in sestra začne s paličko nabijati: oj, kako sedaj močno in glasno doni in zvoni, prav kakor veliki zvon v zvoniku!
Pa sestrica ni sama; pridruži sc ji polagoma še več drugih, ki hočejo z godbo razveseliti malega ljubljenčka: od strica je dobil lončeno piščalko, od tete konjička, ki pišče; boter mu je kupil kositarjevo trobentico, botrica pa pisan boben; dedek pa mu je iz sejma prinesel celo — glejte no — orgljice.
To vam je bil praznik, ko jih je dobil v last. Kot bi nebeški krilatci peli, tako se mu je zdelo. Kako mu je ugajalo mogočno brnenje, a hkrati milo in jasno zvenčanje!
Ko se pa naš milček postavi na lastne noge, mu nič več ne ugaja le kupljena roba,] marveč rabi najrajše lastne izdelke. V pomladi dela izf vrbovine
raznovrstne piščalke ter pišče, da odmeva hrib in log. Ko pa vrbovje ni več muž no, napravi si iz bezgove cevi celo „klarinet"; ob koncu prireže cev na pošev, priravna na to odprtino tenko trščico in jo pritrdi z nitjo tako, da je le na vrhu nekoliko prostora mej trščico in cevnim robom; ob strani pa ji izluknjä prebiralnice in izgotovljeno je dokaj umetno godalo domačega
pridelka. S takim pa že ne sme več ostati vedno na tleh; na visok porobek se spravi, da vesela godba odmeva dalje „v širno plan."
Naš mladi umetnik zna pa tudi na travco piskati in na hruškovo pero žvižgati in še marsikaj drugega, da lahko sam sebi in drugim dela kratek čas.
Tako ljubko godbo iz mladih dnij si lahko v poznejših letih mnogovrstno izpopolni vsakdo, komur je^ sreča tako mila, da se more po višjih šolah izobraževati. Na vrsto pridejo gosli, citre, glasovir, orgije ... oj, koliko radosti tiči v le-teh besedah!
Najlepšc in najplemenitejše godalo nam je pa podaril Bog sam, namreč sposobnost za petje. Ako premišljam, koliko najlepšega in najnedolžnejšega veselja mi je že petje provzročilo v življenju, si kar ne morem misliti, kako bi bilo možno še veseliti se v naši solzni dolini, ko bi prenehalo vse petje na svetu. Lepo petje tako slovesno poveličuje službo božjo, priprosta pesmica kratkočasi pastirčka na samotnem pašniku, pošteno petje ohranja sleherno družbo pri dobri volji, in kaj bi bile javne veselice in svečanostne slovesnosti brez lepo ubranega petja!
Bodite, mladi moji prijatelji, Bogu hvaležni za ta neprecenljivi dar. Pridno ga izobražujte ter radi prepevajte naše mile pesmi; toda vselej le samo poštene, nikdar ne umazanih in nečednih! Za vsako veselje, še prav posebno pa za petje vam veljaj svetega apostola opomin: „Veselite se, a veselite se v Gospodu!"
Tri pravljice.
(Svojim prijateljem spisal A. D.)
3. Pravljica o starem Kozmi.
|^É|tari Kozma je bil slep starček, ki je posedal dan za dnem na širokem pragu štacunarjeve hiše ter prosil miloščine. Bele mrene so prepregale njegove oči in globoko na prsi se mu je vila siva brada. V roki je držal klobuk in vanj so metali usmiljeni ljudje svoje darove.
Vrvarjev Ivan je šel nekoč iz šole in ugledal je starčka, ki je sedel na pragu kakor po navadi. Ivan je pobral na cesti velik kamen in se je približal Kozmi.
„Nate, Kozma, — kos kruha!"
In položil je kamen v Kozmov klobuk.
Kozma se je hotel zahvaliti, a ko je vzel kamen v roko, spoznal je, da se je Ivan norčeval iz njega.
„Oj, ti hudobni otrok ti !" zaklical je za njim. „Ali se ne bojiš Boga, da bi za kazen tudi tebi ne dal kamena namesto kruha?"
Ivan je hitel domov in žal mu je bilo svojega zlobnega dejanja. Zvečer ni mogel zaspati in mučile so ga hude sanje.
Sanjalo se mu je, da tava in tava po zapuščenih potih, po sami neskončni pustinji. Vse naokrog samo kamenje in ničesar drugega. Utrujen je bil, da je komaj še pomikal noge, a gnalo ga je vedno dalje in dalje. Lačen jc bil, da se mu je delalo temnó pred očmi ; kakor v megli je videl pred sabo najslastnejše jedi, toda kadar je iztegnil roko za njimi, prijel je za mrzlo kamenje. Oh, samo skalovje in kamenje, kolikor daleč je segal njegov pogled! Niti jedna sama jagoda ni rastla ob poti, nobenega drevesa ni bilo, da bi videl sad na njem. In Ivan je hitel naprej in glad ga je mučil vedno
huje. Oziral se je na vse strani, će ni morda kje kakšna osamljena koča. Mrak je prihajal, in on je taval še vedno po pusti, skaloviti krajini. Velike črne sence so se začele plaziti po poti, nebo je postajalo sivo in temno in nobena zvezda še ni zasvetila. Utrujen in obupan se je hotel Ivan zgruditi na tla, — kar ugleda od daleč trepetajočo luč. Zbral je svoje zadnje moči in pohitel v ono stran. Svetloba je prihajala vedno bliže in bliže, — in glej! — tam stoji prijazna koča in okno je razsvetljeno. Ivan odpre hišna vrata in naproti mu pride — Kozma.
„Ah, Kozma!" vzdihne Ivan, „dajte mi malo kruha!"
„„Takoj, dragi Ivan!"" odgovori mu Kozma, vzame z mize težak kamen in ga ponudi Ivanu.
„Glej, to je tisti, ki si daroval meni oni dan . . ."
Ivan zajoka na glas in — se prebudi.
Dolgo časa se je premetaval po postelji, predno je mogel zopet zaspati. In ko je zatisnil oči, pričele so ga mučiti še hujše sanje kakor prej.
Zdelo se mu je, da je umrl. Vsi so jokali krog njegove postelje, — oče, mati, bratje in sestre. Dva dni je ležal na mrtvaškem odru, potem pa so ga položili v krsto in odnesli na pokopališče. Zvonovi so zvonili vso pot in vse polno ljudij je šlo za krsto.
Tisti čas pa je njegova duša splavala proti nebu, pred božjo sodbo. Ivan je čutil, kako hiti višje in višje, kako ostajajo svetle zvezde daleč za njim, a on hiti dalje proti jasnemu nebu. Globoko pod njim leži zemlja, pusta in črna in zavita v oblake. Krog njega pa je zrak vedno bolj čist in svetal in vse se leskeče in blešči kakor v samih dragih kamenih. In pred sabo ugleda prelepe bele postave v dolgih haljah in zlatih perotih. To so bili angelji. Čudovito petje je slišal od daleč in glasovi srebrnih strun so mu prihajali na uho.
Od same neizmerne krasote je zatiskal Ivan oči in dvoje angeljev ga je spremilo do zlatega prestola, pred katerim je stal velik kerub, belo oblečen in z zlato tehtnico v roki. In v jedno skledico te tehtnice je polagal Ivanova dobra dela, a v drugo njegove grehe. Vesel in srečen je bil Ivan, zakaj skledica njegovih dobrih del je bila težja, kakor skledica njegovih grehov... Ali oh! kaj se je zgodilo? Prišel je angelj s težkim kamenom v roki in položil ga je v skledico grehov ; in veliki kamen je odtehtal hipoma vsa dobra dela, da je skočila njihova skledica visoko kvišku, kakor bi bila napolnjena s samim lahkim papirjem. In angelj je izpregovoril z žalostnim glasom:
„Obsojen je . .."
In zopet je Ivan bridko zajokal, — in vzbudil se je . . .
Mati so stali ob njegovi postelji in povpraševali so ga skrbno:
„Kaj ti je Ivan, da se tako premetavaš? Ali se ti je kaj hudega sanjalo?"
Ivan je povedal svoji materi natanko in odkrito, kaj je bil storil prejšnji dan in kakšne težke sanje je imel po noči.
Ko se je oblekel, opravil jutranjo molitev in vzel knjige, da bi odšel v šolo, dejali so mati:
„Tu imaš kos kruha in dva krajcarja. Kadar vidiš Kozmo na pragu, podari mu to in prosi ga odpuščanja. V nedeljo pa moraš k spovedniku, da se spoveš svojega greha!"
In Ivan je storil, kakor so mu naročili mati.
Najžalostnejši dogodek mojega življenja.
(Slika. — Spisal Veselko K.) ilo je o velikih počitnicah.
! Nekega vročega popoludne sem prišel k svojemu součencu Ivanu, do kojega rodne vasi sem imel dobre pol ure hoda. Pozdravivši ga po stari domači šegi mu rečem : „Janko, lej drevi, ko se hlad naredi, bi bilo prav prijetno malo voziti se po Savi. Coin imam s seboj, kajti ravnokar sem se pripeljal gori po Savi. Nikoli se mi ni zdelo tako prijetno, ko ravno danes. Valovi so mirni, voda ne ravno prevelika, tistih dveh vrtincev pa, ki sta tam doli pod cesto, se že lahko ogneva. — Lej, danes bi tudi prav lahko obiskala Milana. Včeraj sem zvedel, da bode danes in jutri doma. Prihodnji teden hoče nekoliko potovati po Gorenjskem. Ne bi li bilo torej dobro, če bi ga danes poiskala ?"
Ivan ni črhnil ne črne, ne bele. Vendar pa je bilo videti, da bi rad ustregel moji želji. To je videla tudi njegova vrla mati, ki je iz košare metala svinjam zel na prostoren dvor ter vmes zvesto poslušala moje besede.
Odgovorila je torej mesto Ivana:
„Kaj se bo hodil vozit? Bi se menda rad utopil? Le nikarte se tako radi z vodo ne igrajte, ko ni nič strašnejšega kakor globoka voda. Sedita rajše tja v utico ; jaz vama pa prinesem vrč vina in kruha. Pa se bodeta boljše zabavala nego na vodi."
„Je že prav, mati; pa midva bi rada obiskala svojega prijatelja Milana. Saj vozila se tako ne bodeva mnogo po Savi. Tja pa nazaj, pa bo. Pustite ga torej, pustite", pregovarjal sem jaz Ivanovo mater.
„Naj bode! S teboj le naj gre. Saj z drugim bi ga itak ne pustila. Pa če se vama pripeti kaj hudega, boš ti Karol vsega kriv", odgovorila mi je mati ter pristavila: „Noči pa nc čakajta. Lahko zajdeta v kak vrtinec in se oba utopita v Savi."
„Mati, ne bojte se za naju. Bodeva že dobro veslala in se vrtincev varno ogibala."
Rekši, mignem Ivanu, ki je vesel, da mu je mati dovolila, korakal za menoj navzdol proti Savi.
Stopila sva v čoln, ki je bil priklenjen za debelo jelševo vejo. Ivan se vsede na sredi. Jaz pa sem zasčl mesto krmarja. Odklenivši čoln, porinem ga krepko z veslom od brega in — bila sva na Savini gladini. Vozila sva naravnost prek reke. Na tem kraju teče Sava precej mirno, tako da se brez
velikega napora lahko vesla tudi proti vodi. Srečala sva starega ribiča, ki je sedel v ne premajhnem čolnu ter zamišljeno zrl v vodo za trnkom.
„Oče", zakričim mu, „ali je Mavričev študent doma?"
„Ka-a-aj?" zatulil je starček, ki je stoprv sedaj zapazil naju: tako je bil zamišljen v svoj posel.
Ponovim torej svoje vprašanje še jedenkrat.
„O, ne; ni ga ne! Zjutraj se je odpeljal z očetom v goro. Težko, če je že doma. Jaz bi že trdil, da ga še ni", odgovoril je ribič ter se zopet zagledal v svoj trnek.
„Kaj se hočeva sedaj tja voziti, saj ga res bržkone ni doma", rekel sem torej Ivanu, „pa se raji voziva nekoliko časa. Saj vidiš, kako je prijetno."
Ivan je bil z mojim predlogom zadovoljen. Vendar pa je bil vedno nekako zamišljen.
Vozila sva se dobro uro po Savi pogovarjaje se o raznih rečeh.
„Daj, bodem še jaz nekoliko časa krmaril", poprosil me je moj tovariš.
Jaz pa sem njegovi želji rad ustregel in pristavil: „Pa dobro vodi!"
Pa zdajci se začuje iz daljave močen žvižg. Izza hriba se približa želez-nični vlak. Oba sva obrnila na železnega konja večjo pozornost nego na čoln. Skoro sva pozabila, da sva na vodi.
Kar se meni zazdi, da se čoln mnogo hitreje pomika nego preje. Ozrem se torej okoli sebe in zapazim sebi in svojemu tovarišu v velik strah, da je mej tem, ko sva se midva zagledala v lokomotivo, zašel najin čoln v močan vrtinec.
„Kreni z veslom!" zavpil sem Ivanu na vso moč. A bilo je že prepozno. Komaj sem besedi izgovoril, izginil je zadnji konec čolna v vodo in z njim tudi — Ivan.
V trenotju skočim za njim.--—
Držeč Ivana za lase in premočen po vsem životu priplaval sem na Savino obrežje. Kmalu je priletelo mnogo ljudij iz vasi. Mej njimi tudi mati nesrečnega Ivana. Hitro poklekne na tla k Ivanu, da bi se prepričala, ali še živi. A nesrečnež ni dal od sebe nikakega glasu. Obličje njegovo je bilo bledo ko zid.
Ljudje so drgnili Ivana in se prizadevali na vse načine, da bi ga pripravili k zavesti.
In res se je slednjič malo zavedel.
Žalosten sem stal poleg na pol mrtvega tovariša in nisem mogel spregovoriti niti besedice. Pa kako bi tudi? Saj nisem bil jaz v nič manjši nevarnosti nego Ivan.
Nesrečna Ivanova mati je močno ihtela in na obrazu ji je bilo brati neizmerno bolest.
„Ti si kriv!" rekla je jezno-žalostno meni, ki seji nisem upal ugovarjati.
Ivana so nesli domov. — — —
Začetek šolskega leta je bil vedno bliže. Slednjič je prišel čas, da sem se zopet popeljal v mesto.
Druga leta sva se z Ivanom vedno skupaj vozila v šolo, a letos sem se peljal sam. Nemogoče je popisati čustva, ki so mučila mojo dušo in srce na tej poti. Preje je imela ta vožnja za naju vedno nekako prijetnost, — saj se človek tudi počitnic slednjič naveliča —, a sedaj sem sedel na vozu brez najljubšega mi tovariša. Ubožec je zdihoval doma na postelji.
Skoro nisem opazil, da drdra voz že po mestnem tlaku : tako sem bil utopljen v žalostne, tužne misli.
Bilo je zopet o velikih počitnicah.
Zahajajoče solnce je stalo komaj tri pedi visoko na nebu, ko sem stopal nekega popoludne proti rojstveni vasici svojega prijatelja.
Kakor vsal< dan, hotel sem ga tudi danes obiskati in tolažiti v njegovi bolezni. A ko se približam njegovemu stanovanju, zapazim, da prihajajo posamezni ljudje iz Ivanovega doma.
Takoj me prešine neprijetna misel : ,Kaj, če je Ivan že mej mrtvimi ? To so gotovo kropilci!'
In res.
Ko vstopim y sobo, odkrije se mojim očem nenavadno žalosten prizor: Ivan na mrtvaškem odru! Kakor strela z jasnega neba iznenadil meje ta prizor.
Zadnje dni se je Ivan namreč nenavadno dobro počutil ter že gojil veselo nado, da bode mogel zopet iti začetkom šolskega leta v mesto. A preteceno noe ga je mrziica z vso silo zgrabila. Bilo je po njem.
Imel je se pred smrtjo veliko srečo, da je prejel v zadnji uri sveto popotnico.
Nem sem stal pred mrtvaškim odrom, ter nepremično kakor marmornat kip zrl v bledo obličje preminolega mi prijatelja. Zdelo se mi je, da se drži nekoliko na smeh. Fa kako bi se tudi ne, saj je zaslužil s svojim potrpežljivim trpljenjem in udanostjo v voljo božjo rajsko veselje.
Pokleknil Scm ter dolgo molil za dušo rajnega. A mislil sem tudi na pretekle dneve, ]{j sva jjj, j{ot dijaka skupaj preživela. Tako sem se bil zamislil, da sem se zavedel stoprv, ko je stopilo v sobo zopet nekaj kropilcev.
Se jeden — zadnji pogled na bledo obličje milega mi tovariša, potem pa sem v bridko žalost utopljen stopal proti domu.
Drugi dan je bil pogreb. Pri lepem sprevodu je bilo navzočih tudi nekaj dijakov, Ivanovih prijateljev, katere sem bil v naglici osvedočil o njegovi smrti.
Zagrebli so mj sicer truplo milega tovariša, a spomina nanj mi niso pokopali.
Nezadovoljna
Riba mala je želela, I)a bi k pticam v zrak zletela, Da bi gledala z višave Mesta, gore in dobrave; Da bi plavala po zraki V druge kraje, kot oblaki. Kdo bi bival vedno neki, Pravi riba, v temni reki: Zunaj zlato solnce sije, Zunaj cvetje bujno klije, Zunaj žvrgolijo ptice, In so druge veselice. Ribe druge jo učijo, Pogovarjajo, svarijo: Ribica, previdna bodi In iz reke ven ne hodi. Naj je svet vabljiv, mikaven, Pa je i nevaren zraven. Kjer do zdaj si dom imela, Najbolj varno boš živela. Ne poskušaj ven iz struge In nc želi v kraje druge. Naj so ščuke tu in somi, Druzih stisk ni v našem domi;
IJesem pastirjev
Ze tone solnce na zapadu, Poljublja zadnjikrat gore; In sapica v večernem hladu Mehko okroža nam glave. Sè stolpa lin sem čez planjave Glasi se zvon Marija-ave.
Dovolj smo danes se igrali: Kovaški delali smo meh, Z gorečim ogljem smo streljali; Razlegal vmes se naš je smeh. Zdaj pa že ognja žar pojemlje In krije mrak površje zemlje.
ribica.
A tja ven se ne prikaži, Zunaj, tam te vse sovraži. To ji družba je velela, Riba slušati ni htela, Več doma ostati neče, Iz vode se kvišku meče, Dokler ribič je ne vjame In s seboj domov ne vzame. Nese jo po jasnem zraki, Pa ni lepo kakor v mlaki; Žarko solnce nanjo sveti, Ribici pa je umreti; Sladko ptice peti čuje, Ona joče, izdihuje; Nese jo čez polje, gore, Riba sopsti več ne more; Nese jo po beli cesti, In proda siroto v mesti. In ko solnce se nagiba, Tožno umre na ognju riba . . .
Taka je z ljudmi na sveti, Ki ne htć doma živeti. Kdor svoj mili dom prezira, V tujcih zapuščen umira.
Anton Hribar.
pri ognju.
Še prej, kot se od ognja loči, Vsak križ lesen naj naredi ; In mesto angelju izroči, Na kterem i sedaj sedi: Da angelji pri njem se greli In sladke pesmi bodo peli.
Tovariši ! Brezskrbno dnevi In leta v jednomer tekó; Zvené iz grl naj torej spevi, Ki prosto iz srca nam vró: Saj nikdar več tako veseli, Kot zdaj, ne bomo pesmij peli.
Angelar ZJenčan.
särnfssäf?'
sagam»
WS»? " shMR&S

Up

T-ctfyy

Homogram.
(Priobčil Cid Em Nafr.)
4	12	7	1	7 1 5	6	•I
12	10	4	11	4 1 8	9	
7	4	3		2 1 1		
1	11	5	7			
7	4	2	1			
5	8	1				
6 J	4					
Ako številke v predalčkih tega trikotnika primerno zamenjate s črkami, dobote v vodoravnih in navpičnih vrstah iste besede, katere imajo po vrsti tak-le pomen:
1. žensko ime, 2. del kolovrata, 3. del telesa, 4. kralj Hunov, 5. se nahaja v cerkvi, 6. dotok Donave, 7. zaimek, 8. samoglasnik.
(Rešitev homogrania in imena rešiIcev v prih. listu.)
Pregovori, izreki iri pametnice.
(Zapisal A. K Sežun-nv.)
73.	Kdor živi po božjih postavah, lzprehaja se v rožnih dobravah.
74.	Velik siromak je ta, ki moliti, ubogati in delati ne zna.
75.	Na kratko zapoveduj, Premišljeno svetuj.
76.	Dokler se belič ti v roki .smili, Potreba in reva ti v hišo ne sili.
77.	Potrpežljivost je strma steza do zlatih gradov.
78.	Imej srce le za Boga,
Ne pusti vanj nikdar sveta!
79.	Od tega, kar dobrega znaš, Še drugim lahko kaj daš !
8i). Ta lažje nosi, lažje žije,
Kdor breme s potrpnostjo ovije.
81.	Kaj so druzega dolgovi Kot nadležni nam okovi.
82.	Komur preveč posvetnost ugaja, Svojo dušo hudobcu prodaja.
83.	Kdor nam dobre misli in sklepe podira, Samega sebe tudi na slabo stran tira.
84.	Brez skrbij nikar ne bodi, Dobro je to, če skrb s teboj hodi!
85.	Ljudje so dostikrat brez modrosti, a redkokdaj brez zvijačnosti.
86.	Ne tekó solzć,
Če zanje ne vé srcé.
87.	Kjer te najbolj tišči, tam si najpreje pomagaj.
88.	Zdravje zlate gore, Bolezen stotero gorjé.
(Dalje prih.)
Nove knjige in listi.
f Cesarica Elizabeta. V spomin na preblago vladarico avstrijsko povodom Nje žalostne smrti slovenski mladini sostavil Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani. Založil j. Oiontini. Tisk Katol. Tiskarne. Cena 15 kr., sto izvodov 11 gld. 25 kr. — Ne le mladino, marveč tudi odrasle bo zanimala ta nova knjižica, ki omenja mladih let in slavnega sorodstva naše nepozabne cesarice, opisuje njeno zaroko in slavnosti njene poroke, slavi jo kot ljubečo in skrbno mater, kot dobrodelno in pobožno ženo ter slednjič obširneje sporoča podrobnosti nagle prestrašne smrti, vseobčnega žalovanja in sožalja. Res, da so vse te reči obširno poročali že časniki, vendar je prav, da se takemu grozovitemu dogodku ohrani tudi stalen spomenik v posebni knjigi, in zlasti, da se svet opozarja na vrline in čednosti tako priljubljene vladarice.
Odgonetka zastavice v 9. številki : I — Ig — aga — igla — glava — Iglava.
Prav so il fan ili: Ličan Zorka, učenka IV. razr. v Ilirski Bistrici: Petek Milan, drugošolec. Petek Alfred, učen. III. inešč. šole v Gradcu; Juvančič Fanica, Benedek Marica v Planini ; Fatur Janko in Slav., učen. na Kakeku ; Ogrin Rafael,_ drugošolec na Vrhniki; Furlani Josipjna, Riinljanka in ätefanka v Ilir. Bistrici ; Sodja Jos., tretje-šolec v Ljubljani ; Adamič Marička v Ljubljani ; Kukovec Janko, učent-c v Ljutomeru : Stare Bruno, dij. v Ljubljani ; Zencovich Ema, gojenka v Mariboru; Mišja Ant., gimnazijec v Mariboru ; Pire Mimika, nadučit. hčerka v Dobovi pri Brežicah ; Bezeljak Ivan v Zavracu ; Osana Tinica in Bogomila v Svibnei.i pri Radečah ; Kalin Minka, učenka V. razr. v Kostanjevici; Kraps Jo^ipina v Idriji ; Kazafura Ljudmila v Št. Martinu na Gor. ; Vakaj M. pri Sv. Ani na Krenibergu ; Schubert M irosi., pravnik v Kranju; Les-ničar Iv., drugošolec v Mariboru; Zorjan lv., Hrga Matevž, I\anuša Anton, Keček Jožef, učenci na llumu pri Ormožu.
,,Vrteo" izhaja 1. dné vsacega meseca in stoji s prilogo vred zrt vse leto 2 gld. 60 kr., za [iol leta 1 gld. SO kr. — Uredništvo in upravništvo sv. Petra cesta št. 76, v Ljubljani.
Izdaje društvo „Pripravniški dom". — Urejuje Ant. Krili. — Tiska Katoliška Tiskarn» v Ljubljani