Misli o učiteljih. +) Kakor se nahajajo dobre in velike glave za vsako umetnijo in obertnijo, tako najdemo tudi rojene učitelje, t. j. iake, kterim je pravi takt za strahovanje prirojen, kterim nič ali celo malo truda prizadene storiti, da veje v njih šoli pravi duh; taki znajo (udi v tuji šoli v otrocih buditi pravo življenje — ne glede na to, da otroci novega učitelja raji poslušajo, ker novina vabi —tako, da domači učitelj svojo šolo komaj spozna. To niso taki učitelji, ki bi nam niorali odgovorni biti za svoje ravnanje, od kterih bi se mogli učiti, kako se mora prav ravnati; oni ne morejo in ne znajo drugačc, vse to jim je tako rekoč po natornem nagibu Iastno, da znajo z vsakim migljejem, z vsako besedo pri otrocih tako znameniti mir napraviti. Oni se čudijo kedar slišijo simtertje prav poštenega in pridnega učitelja tožiti^ da rau naj več truda prizadene, otroke v pravein strahu in *) \i lctnega sporočila černomeljske šole. Vredn. miru obderžati. Ako narn tudi povejo, kako v tej ali drugi reci ravnajo, jih vender ne moremo posnemati, kedar sami poskušamo; naj boljšega, kar jim je prirojeno, nam ne morejo dati, ne dopovedati. Oni morebiti še ne poznajo, kaj iniajo, misleči, da ima vsak od natore vse to, kar ga dela pravega učitelja. Ako bi bilo mogoče videti njili duševno zlogo, kako dela, po tem bi si labko drug pridni pa slabe glave izpeljal navode, po kterih bi labko kaj enacega dosegel. Nočem pa (ukaj pokazati, da se Iahko to doseže in da se učitelj mnogo dobrega navadi, ako obiskuje veliko sol, česar pa ne more vsak sloriti; kažem samo, na kteri način, po kterih pripomočkih, mislih in mnenjib more učitelj, kteri spozna, da ni na pravi poti, dospeti do edino blagovitega strahovanja iz Ijubezni in resnobo. Tak učitelj se mora prav terdno prppričati, kar ga že skušnja uči, da vedno ropotanje, ojstro svarjenje nič ne pomaga, in da otročje serce tako oterpne, da se že komaj zmeni, ali se razsaja, ali sladko govori. Kar je rečeno o besedi, velja tudi o palici, ko o vsakdanjem pripomočku, strah in spoštovanje naglo obuditi; pa palice se malo bojijo, in kdor jo rabi, ta ima od otrok sovraštvo namesto spoštovanja pričakovati. Otrok se namreč da okregati, ojstro posvarili, posluša dolgo učenje Iepih naukov, še celo tepsti se da, ali pri vsem tena on od svojih misel ne odstopi in oslane terdovratno pri svojem mnenji, ter misli po svojem krivem prepričanji, da se mu ko človeku godi krivica; vzrok tega krivega mnenja pa je, ker njega in učitelja ne veže Ijubezen in spoštovanje. Ker se otrok zaveda ko podložnega, raora voljno prejeti, naj bo že svarjenje ojstro opominovanje, ali tudi tepenje, — pa pri vsem tem svojih misel kar nič ne spremeni, ker vedno napčno misli, da se mu krivica godi, in kmalu mu spet pride na um, svojega grozovitneža, kakor si misli učitelj, razjeziti; neprijetne ure kmalu pozabi. Ko se učitelj terdno prepriča in dobro premisli, da z ravno omenjenim ravnanjem nič ne opravi, naj si prizadeva, svoje delovanje pri učencib prav spoznati in misliti, kako bi mogel dobro stanje pri olrocih doseči in vterdili. Tako znanje, ki si ga sam pridobi, je neprecenljivo. Kdor svoj poklic visoko ceni, kdor je zanj prav vnet, ne bo slabo opravljal svoje službe. Kdor pomisli, da ninia ne deržava, ne eerkev drajše reči, kakor so njemu izročeni mali; kdor prevdari, da očetje in matere nič željniše ne pričakujejo in nimajo slajšega upanja, kakor svoje otroke srečne videti, da so za boljši in srečniši zarod vsi dobri Ijudje vneti, kar je vse v učiteljevi roki, ki ima otroke izrejati in podučevati; kdor tako misli o niladini in irna svoje delovanje vedno pred očmi, temu ne bo nobena reč pretežavna, nobena ovira prevelika, da bi je ne premagal v prid sebi izročene mladosti. Tako niora misliti vsak, kdor hoče zapustiti staro, priIjubljeno pot navade in hoditi po pravi poti, svojemu cilju naproti. Pa mora (udi, kakor je bilo rečeno, prav spoznati, po kterih sredkih mu je mogoče otrokom v prid delati. On več ne sme misliti, da je otrokom že dosti v prid delal, če je z ojstrimi kazni dosegel, da olroci o pravem času pribajajo v šolo, da se vsak useda na svoje mesto in da zopet v redu odhajajo. Vse to je res veliko vredno, in marsikteri učitelj bi si želel, to doseči, pa, ako se otrok tega vnanjega reda ne privadi iz Ijubezni do učitelja, iz Ijubezni do reda in natančnosti, in zato, ker ga dolžnost veže, temuč če otrok to dela le iz straliu, bi vender le rad drugače delal, kakor hitro se mu prilika ponudi. Prizadeva si sicer, dokler v šolo hodi, tega reda, ali za prihodnje življenje si nič ne pridobi, ker pozneje nima ojstrega pravilnika. Ko se tedaj učitelj prepriča, da strah, ki izhaja iz ojstrosti, nima teka, kcdar se prepriča, kako imenitno je njegovo delo, kedar prav živo čuti, da si le z ljubeznijo more pridobiti serca svojih malih, le z Ijubeznijo, ki vedno enaka ostane, more otrokom v časni in večni prid delati, — po tem naj se pa vpraša: ,,Kako s i pridobiš priotrocih ljubezen,zaupanjein spoštovanje?" Palica naj se zlomi, in naj se je nihče več ne spominja v šoli. Le sirovost sme in tudi niora učitelj ojstro kaznovati; pa take sirovosti je ložeje obvarovati, kakor pa dostojno kaznovali; dostikrat se pa tudi ne da obvarovaii, če si ludi učitelj še toliko prizadeva, in take bi bilo naj bolj.še izključiti iz šole, ko bi se dalo to povsod izpeljati, ali naj se pa vsaj pokličejo starši, kterim naj učiteJj previdno vse razloži'. (Konec prih.) 16*