poštnina plačana v gotovini NAS LIST DECEMBER 1932 12 ŠTEVILKA TRETJE LETO GLASILO KATOLIŠKE AKCIJE ZA KAMNIŠKO IN MORAVSKO DEKANIJO NAŠ LIST IZDAJA MISIJONIŠČE V GROBLJAH, p. DOMŽALE. — UREJUJE IN ZASTOPA IZDAJATELJA JOŽEF GODINA C. M., DOMŽALE-GROBLJE. — TISK A MISIJONSKA TISKARNA, DOMŽALE - GROBLJE. ZA TISKARNO JANKO STRNAD, DOMŽALE. — IZHAJA MESEČNO. POSAMEZNA ŠTEVILKA STANE .1 DIN, CELOLETNA NAROČNINA 12 DIN. INSERATI PO DOGOVORU. ROKOPISI SE REDNO NE VRAČAJO. Skrb za bodočnost Vsakdo izmed nas dobro čuti, kako kratka je s e d a n j o s t, to je čas, ki se sproti v njem gibljemo, trenutki, ki jih sproti zaporedoma doživljamo ter obenem delamo in trpimo. Kdo še ni slišal iz ust tega ali onega znanca: »Nič prida se nam ne godi, čas pa vseeno naglo beži« ?! — »Sam ne vem, kdaj ,so minuli ti meseci ! Saj smo komaj načeli to leto, pa smo že pri kraju ž njim.« — Zares je leto podobno hlebcu kruha: dokler ni načet, ostane cel; brž pa, ko začne gospodinja rezati posamezne kose od njega, je hlebca kmalu konec. Kosom kruha so podobni posamezni meseci vsakega leta ... V sedanjosti je najhujša skrb in borba za kruh, za prehrano, za vse to, kar človek potrebuje v prvi vrsti 2a telo... In ker so velike ter trde gospodarske neprilike, in nezgode in težkoče družabnega življenja sploh, zato ni čuda, da so tako mučne skrbi, kaj bo v prihodnjem letu, kaj in kako bo v bližnji in daljni bodočnosti... !----- Gotovo: sedanjost in bodočnost sta v medsebojni zvezi. Opravičena je skrb za prihodnje dni, tudi skrb v časnem oziru, — toda ne sme biti Pretirana, v obupnost vodeča. Paketna skrb naj nas spodbuja na delo, v zavesti, da preteklost in sedanjost določata pogoje bodočnosti. — Tako ham pravi že naravna pamet. V luči svete vere pa dobijo te resnice globlji zmisel, vse večji pomen. V bodočnosti pride do vrat skrivnostne večnosti vsak izmed nas. In ta bodočnost, ki je prehod v drugo življenje, je večkrat tako blizu, za Marsikoga že naslednji dan ali na-slednji teden, naslednji mesec, naslednje leto. Koliko jih umrje vsak dan, da, vsako uro po celem svetu! vsak kristjan, vsak katoličan bi mo-^al imeti vsaj toliko skrbi za več-S 0 s t, kakor za vsakdanji kruh in druge potrebe časnega življenja! — pti pa ni srečna smrt in milostna sod-ba in nato blažena večnost — odvisna od izpolnjevanja božjih zapovedi? ^ti ni pameten in previden tisti, ki krbi, da bi bila njegova duša vsak renutek v posvečujoči milosti božji? D kako bridko je opazovati, da pri mnogih ljudeh časne skrbi ubijajo vsak polet duha: misli na Boga in večnost, misli na smrt in sodbo, misli na čednosti in zaslužna dela, vredna nebes, — so potisnjena v ozadje! Sicer bi pa iz goreče skrbi za blaženo večnost časna blaginja prav nič ne trpela. Nasprotno! Saj božje zapovedi terjajo pravičnost in dejansko ne- sebično ljubezen do bližnjega. Pravičnost in ljubezen osrečujeta, brez teh dveh kreposti ni miru in reda v družini, ne v državi, ne med narodi. Nepoštenost, pohlep, brezobzirna sebičnost — te nečednosti, te pregrehe že na zemlji napravljajo — pekel, ki je rahel odmev večnosti, ki ni srečna, ki je nasprotje blaženosti.. . ! P.E.B Dom duhovnih vaj v Mali Loki Matere se zahvaljujejo. V dneh od 28. nov. do 2. dec. t. 1. se je vršil prvi tečaj duhovnih vaj za žene v tukajšnjem zavodu čč. ss. sv. Križa. Prišle so mamice od blizu in daleč, ene bolj obložene z vsakdanjimi križi, druge manj, ene starejše, druge mlajše, večinoma preproste kmetske žene, med njimi 2 inteligentni mestni dami, a vsaka je pri duhovnih vajah dobila to, česar je njena duša najbolj potrebovala: moči, tolažbe za nadaljno življensko pot, ki je največkrat trnjeva pot slovenske matere, svečenice, trpinke. Kaj so ob sklepu občutila ta materina srca, nam najbolje pove govor ene od udeleženk, s katerim se je zahvalila in poslovila v imenu vseh od preč. g. voditelja. Zahvala je to, ki jo je šepetala sleherna duša srečnih: »Danes doživljate, preč. g. duh. voditelj, poseben dan zahvala, ki jo prejemate, ne prihaja iz brezskrbnih, vihravih dekliških src, kot pri dosedanjih tečajih, — danes se Vam tiho in vdano zahvaljuje 20 slovenskih mater in žena. Par drobnih vrstic, komaj 3 ali 4 v »Slovencu«, tako majhnih, da jih marsikatero oko prezre — je potrkalo na naša, z vsakdanjimi skrbmi preobložena srca s tiho prošnjo: pridi, slovenska, težko preizku- šena mati, obnovi zvezo z Bogom! In je odgovorilo v nas: Pojdimo! Pustimo vse skrbi in težave za par dni, naša ramena so prešibka, — ne zmoremo več — pojdimo v samoto, bližje k Bogu pp pomoč! In šle smo. Zapustile smo svoje otroke in može, izročile svoje domove varnim rokam, težko sicer, a šlo je — Gospod je klical. Preč. g. voditelj! Gledali ste v te od skrbi razorane obraze — videli ste sključene ženice, ki so jih leta že pritisnila k tlom — a tudi oči mladih, srečnih mater so Vam žarele nasproti. In vsem ste odprli svoje srce na široko in posredovali očetovsko med Bogom in nami. Padale so Vaše besede, padale kot klena zrna v naše žejne duše. Iz svojih bogatih skušenj ste nam sipali zlatih naukov — opominjali nas na davno pozabljene ali zanemarjene dolžnosti. Kako smo se veselile od govora do govora — pri vsakem je postajal v nas trdnejši sklep: Od sedaj naprej hočemo drugače živeti — poglobiti hočemo skrb za vzgojo naših otrok, da jih prav vse pripeljemo pred Onega, ki nam jih je dal in za katere bomo morali pred Njim odgovarjati. Včasih je že tako, da je srce prepolno in da človek z besedami ne more povedati, kar bi rad. Tudi danes ne najdemo besed, ki naj bi Vam, preč g. voditelj, izrazile vso našo hvaležnost in zahvalo. Bog Vam v tisočeri meri poplačaj ves trud, ki ste ga imeli v tako obilni meri z nami. Zahvaljujemo se Vam tudi za vse molitve, ki ste z njimi spremljali svoje delo. — Sedaj odhajamo na svoje domove, da jih po Vaših besedah prenovimo in posvetimo Bogu. Pozabiti pa ne smemo ob tej priliki tudi častitih sester, ki so nas tako gostoljubno sprejele med te tihe, bele zidove in ki so za nas s prav sestrsko ljubeznijo skrbele — tako č. s. prednica, ki se kljub zlomljeni roki ni strašila truda in nas osebno pričakala na kolodvoru v Domžalah in nas tako prisrčno sprejela — sestra Nikolina, ta neumorna čebelica, ki je vodila naše molitve in z vedno prijaznim smehljajem skrbela za naš telesni blagor. — Malim sestricam v obednici in kuhinji in vsem, ki so se trudile z nami, prisrčen, Bog plačaj.« V četrtek 24. novembra so prevzvišeni škof, dr. Gregorij Rožman blagoslovili novo kapelo v Domu duhovnih vaj za žene in dekleta. Pri govoru so posebno želeli, da bi slišale vse matere, žene in dekleta po škofiji njihovo vabilo, naj se udeleže duh. vaj v tem Domu. Udeleženke duhovnij vaj deklet in žena na. Mali Loki v prvem letu Begunje pri Cerknici ...................1 Žiri nad Škofjo Loko ..................21 Radeče pri Zidanem mostu................1 Velike Lašče na Dolenjskem .... 10 Šmihel pri Novem mestu..................1 Dobrepolje.............................10 Srednja vas pri Bohinju.................1 Ljubljana...............................9 Ihan...................................15 Št. Vid pri Stični......................3 št. Vid nad Ljubljano..................14 Tuhinj, Zgornji ........................1 Dovje - Mojstrana ......................5 Sv. Jakob ob Savi.....................12: Sv. Gregor na Dolenjskem................4 Nova Štifta, p. Gornji Grad črni vrh nad Polhovim gradcem . . . N w Polhovgradec ..........................2 Dražgoše .............................11 Preska ................................8 Domžale ...............................1 Medvode ..............................14 Zidanimost ............................1 Breza .................................2 Ježica pri Ljubljani...................8 Lučine - Gorenjavas....................6 Bloke na Notranjskem...................3 Vodice nad Ljubljano...................2 Pilštajn na Štajerskem.................1 Dol pri Ljubljani......................4 Litija ................................7 Železniki nad Škofjo Loko.............12 Kamnik ................................3 Poljane nad Škofjo Loko................9 Lukovica pri Domžalah..................1 Hotič pri Litiji.......................4 št. Rupert na Dolenjskem...............1 Št. Jošt ..............................6 Reteče pri Škofji Loki.................3 Mirnapeč na Dolenjskem.................3 Komenda pri Kamniku Višnjagora . . . . Moravče ............. Velesovo pri Cerkljah..................7 Cerklje pri Kranju.....................4 Mengeš ................................4 Št. Peter pri Novem mestu..............3 Prečna pri Novem mestu............ Žiče. p. Radomlje................. Črnuče pri Ljubljani.............. Sv. Lovrenc na Pohorju............ Goriče na Gorenjskem.............. Št Gotard pri Trojanah............ Križe pri Tržiču.................. Primskovo .......................... Sevnica . '....................... Devica Marija v Polju............. Naklo pri Kranju.................. Borovnica pri Vrhniki............. Mokronog na Dolenjskem . . . . Stražišče pri Kranju.............. Kopanj pri Grosupljem............. 1932 DECEMBER 31 d,,i Hrv. = Prosinac; Srb. = Decembar; češk. = Prosinec; Polj. = Grudzien; Rusk. = Dekabr 1 c. Zedinjenje 2 P. Bibiana. dev. m. 3 S. Frančišek Ksaverij 4 N. 2. adventna Mt 11, 2-10 5 p. Saba, op.: Krispin G T. Miklavž, škof 7 S. Ambrozij, cerkv. uč. 8 e. Brezm. spočetje MD. Lk 1, 26-28 9 p. Peter Fourier, šk. 10 s. Lavretanska M. b. 11 N. 3. adventna Jan 1, 19-28 12 P. Aleksander, muč. 13 T. Lucija, dev. muč. 14 S. Kvatre; Konrad Of. 15 c. Kristina, dekla IG p. Kvatre; Albina 17 s. Kvatre; Lazar, šk. 18 N. 4. adventna Lk 3,1-6 19 p. Urban V., papež 20 T. Evgenij in Makarij 21 s. Tomaž, apostol 22 c. Demetrij, mučenec 23 p. Viktorija, devica 24 s. Sv. večer; Ad. Eva Lk 2, 1-14 Lk 2, 15-20 25 N. Božič. Rojstvo Gosp. Jan 1, 1-14 26 p. Štefan, prvi moč. Mt 23, 34-39 27 T. Janez Evangelist 28 s. Nedolžni otročiči 29 e. Tomaž, šk.; David 30 p. Evgenij, Liberij 31 s. Silvester, papež Duplje pri Tržiču................2 Šmartno pri Litiji.............1 Zalilog pri Železnikih .........1 Motnik ............................1 Vrba - Žirovnica . . .... . . 1 Tržišče na Dolenjskem ...... 1 Dobrova pri Ljubljani............1 Rodine ........... 5 Žužemberk’ ..............' . . . 3 Ajdovec pri Žužemberku...........1 Koroška Bela ......................2 Dobrnič 1 Dragatuš . . . . ............1 Rovte - Logatec..................1 Skupaj.........302 Dekleta pišejo sestram Križarkam na Malo Loko. — A. J.: Dovolite mi, častite sestre, da vam še enkrat izrazim svojo srčno hvaležnost za velike milosti, ki sem jih prejela v Vašem milosti polnem samostanu, pre- Popravila cerkve in Ker Mengšani neradi obešamo vsako reč na veliki zvon, ker so večja ali manjša popravila vsakoletne »prijetnosti« v vsaki župniji, zato smo mislili o tem molčati. Toda urednik »N. 1.« je kar naročil, naj kaj priobčimo o popravilih župne cerkve. Zdaj ga pa prosimo, naj ,se nikar ne huduje, če bo predolgo poročilo. Načrt za ornamentalno slikanje je napravil iz prijaznosti in z veseljem č. g. msg. Dostal, izpeljal pa ga je slikarski mojster g. Peter Železnik. Reči smemo, da cerkev prav vsem ugaja. Vendar bi rad imel tako, drugi drugače: de gustibus non est dis-putandum, ali vsak ima svoj okus. Zlasti svetišče napravlja z obilnim zelenjem in naravnim kamenjem reber izvrsten utis. Neki izobraženec, ki je bil mnogo po svetu, je rekel: »Vsak dan grem trikrat v cerkev, tako se mi dopade. Prišli so pa tudi že iz Ljubljane pogledat na novo odkrite fresko-slike na evangeljski strani ob velikem oltarju. Ena kaže ob poslednji sodbi vstajenje zveličanih in pogubljenih, druga pa Marijo, sv. Mihaela (patrona cerkve) in trpečega Jezusa, kakršnega so radi slikali v srednjem veku. Sliki sta stari po sodbi strokovnjaka g. konservatorja dr. Fr. Steleta blizu 500 let. Vsekakor častitljiva starost! Če se pri hiši popravlja ena reč, tedaj se rado pokaže še devet drugih potrebnih popravil. Tako je bilo tudi tu. Okna v ladji cerkve so morala biti nova, v spodnjem delu ladje je g. R. Sušnik, steklar v šiški, izdelal prav čedna okna z umetnim barvanim steklom. G. I. Dernovšek, pasar v Ljubljani, je prenovil tri lestence, več reči pa pozlatil, oziroma posrebril. G. Drag. Hrovat iz Domžal je izvrstno prenovil križev pot, misij, križ in drugo. Tudi domači obrtniki, tesarji, jela od Vas in od ljubega Jezusa. O kako sem srečna po tej obnovi moje duše. Prosim Boga za stanovitnost v dobrem! Večkrat se spomnili besed čast. g. voditelja duhovnih vaj-Čeprav nisem telesno tako srečna, ker nimam službe, sem pa na duši tako blaženo srečna. — M. D.: Moram se malo oglasiti. Kar dolg čaS mi je po onem kraju. Me smo sedaj vse tako srečne, vesele in zadovoljne. Ko smo prišle domov, so nas spraševale dekleta, kako je kaj bilo. In smo rekle, da je bilo tako lepo kakor da bi bile v nebesih. Vsako jutro po sv. maši nas vedno kakšna čaka zunaj cerkve, da ji kaj lepega povemo. Vsaki svetujemo naj gre tja, pa pravi nimam časa ali pa kakšen drug izgovor. Nekaj jih je pa že reklo, da bo šlo. zvonika v Mengšu mizarji, kleparji in drugi so imeli dokaj dela. Ko so še cerkev očistili, so postavljali ogromen oder okrog zvonika, ki je širok 9 m in meri do strehe okrog 25 m. Ves zvonik so ostrugali, narahlo ometali in pobelili. Menda to najbolj drži. Bomo videli. Največ dela je dala streha. Vse druge reči razen oken v cerkvi niso bile nujno potrebne popravila, zvonikovo streho bi pa močan vihar lahko odnesel, tako trhel in preperel je bil pod pločevino. Tesarski in kleparski mojster skoraj nista upala začeti s popravilom. Najrajši bi imela vse novo. No, končno smo se zmenili, da sta najslabše nanovo popravila. Črke in kazalci pr1 uri so novi iz bakrene pločevine ifl pozlačeni. Pozlačeno je tudi jabolko in križ vrh zvonika, ki kaže vsem kvišku proti nebesom. V začetku oktobra je bilo delo p1^ cerkvi in zvoniku končano. Ker bi p® zidarji vsaj še en mesec radi imen delo, so šli popravljat gospodarsko poslopje pri župnišču. Zbetonirali so gnojno jamo, tlak v hlevu, napravih napajalnike itd. Zidarska dela pP vseh popravilih je vršil tukajšnji zidarski mojster g. K. Gregorc, ki Je brezplačno ponudil tudi ves les za odranje zvonika. Zavedamo se, da smo s popravili pri cerkvi in zvoniku vršili dvojn° dobro delo: olepšali smo hišo božjo in dali ljudem zaslužka. Nad 100.00 Din se je porabilo samo za izplaeh za delo, material pa še posebej. Ce b bogatini, ki imajo na milijone in mm-jone, vrgli svoj denar za občekoris' ne naprave, mesto da ga drže dom ^ ali pa so ga izvozili iz države, v tre nutku bi bilo konec krize in brezp selnosti. Vsi bi imeli dovolj dela 1 jela. Zavedamo se tudi, da s popravilom cerkve in zvonika še ni vse storjeno. Pred vsem je treba pozlatiti — posvetiti duše. In da bi tudi to tem laže zmogli, smo obnovili fantovsko Marijino družbo in ustanovili Marijino družbo za žene. Dne 6. novembra popoldne je prezvišeni g. knezoškof dr. Gregor Rožman ob navzočnosti č.g. dekana M. Riharja, g. superiorja iz misijonišča v Grobljah, ter domačih gg. duhovnikov v natlačeno polni cerkvi sprejel 30 mladeničev in 142 že-na v Marijino družbo. Fantje in žene Pravijo, da se bodo še priglasili. Cisto prav! Poštenim se ni treba sramovati, če so v pošteni družbi! Iz bogastva maše Prošnja nad darovi To je tista mašna molitev, ki jo molimo potem, ko se po darovanju mašnik obrne k ljudstvu in pravi »orate, fratres« (molite, bratje). Po ena se moli le v večjih praznikih, v navadnih nedeljah so najmanj trt. Te molitve so izmed najstarejših mašnih molitev, nedeljske segajo v prve čase krščanstva. V malo besedah nam veliko povedo, kaj mislimo pri sv. daritvi. Povedo nam, da darujemo sv. mašo zato, da Boga častimo in slavimo, po njej ge Bog potolaži, pomiri, mi se z njim spravimo. Sv. maša ima Pa tudi namen, da posveti darovalca, mašnika in vernike, ki so pri sveti daritvi. Očisti nas grehov, podeli nebeške milosti, da bomo Bogu udaneje služili in nas privede k Njemu. Vse polno teh in podobnih lepih misli bomo dobili med letom v teh daritvenih molitvah. S prvo adventno nedeljo Začenjamo novo cerkveno leto, zato Pričenjamo prinašati te mašne molitve. 1. ADVENTNA NEDELJA: Naj "as te svete skrivnosti, Gospod, očistijo s silno močjo in nas tako čistejše dovedejo k Njemu, ki je njihov Početnik. 2. ADVENTNA NEDELJA: Daj se potolažiti, prosimo te, Gospod, po Oaših ponižnih molitvah in darovih ‘h prihiti nam ti na pomoč s svojim varstvom, ko nas lastne zasluge ne Priporočajo^ Marijino brezmadež. spočetje-. Sprejmi, Gospod, zveličavno daritev, ki ti jo darujemo na praznik brezmadežnega spočetja blažene De-ylce Marije; kakor priznavamo, da ^ bila s tvojo milostjo obvarovana jakega madeža, tako nam ti podeli, da bomo po njeni priprošnji rešeni Vseh grehov. 3. ADVENTNA NEDELJA: Naj b Vedno znova prinašamo naš vdani dhr, prosimo te, Gospod: obnovi naj sveto skrivnost, ki si jo postavil, in čudovito dovrši v nas tvoje zveličanje. 4. ADVENTNA NEDELJA: Ozri se, prosimo te, Gospod, potolažen na te darove, da bodo koristili naši pobožnosti in našemu zveličanju. V adventu se te nedeljske molitve molijo tudi vsak dan med tednom, razen kvatrnih dni, ki imajo svojo prošnjo. Vsak dan celega leta, razen ob večjih praznikih in pri črnih mašah, se privzame ta-le molitev »proti prega-njavcem Cerkve: Varuj nas, Gospod, saj služimo tvojim skrivnostim: navezani na božje stvari naj ti služimo s telesom in dušo. (J. Kepec.) Iz Bosne ponosne (Fr. Kokalj, Bos. šamac.) Gotovo ni nikogar izmed premnogih bralcev »Našega lista«, ki bi mu bila Bosna ponosna neznana. Res je precej daleč od nas, vendar ne toliko, da bi mogli biti brezbrižni zanjo, saj je tudi ona v celoti precej velik in bogat del naše širše domovine. Zanimiva in privlačna je po svojih naravnih bogastvih in lepotah, po svoji kulturi, saj se stekata tu orientalska in zapadna, po zgodovini in razliki v verstvu in še mnogo je činiteljev, ki ji dajejo čisto svojevrstno lice. V zadnjih letih pa postaja zanimiva tudi po tem, ker se v njej naseljuje vedno več Slovencev, ki jim je doma kruh premajhen in tenko rezan ali pa ga sploh dobiti ne morejo. In še razne druge potrebe raznašajo naše ljudi po svetu. Kot listje z dreves jeseni odpada, tako odhaja zdaj ta, zdaj oni in v nekaj letih se lahko zgodi, da jih ne bo mnogo ostalo doma, ki bi ne imeli tu kakega znanca ali ožjega prijatelja. Kakor vam je mnogim znano, sem se tudi jaz pridružil tem izseljencem in v sredi oktobra odšel sem doli. In ko se ta teden spominjate svojih v tujini, se mi zdi primerno, da tudi jaz izseljenec mislim na vas (kdo bi vas pozabil!) in vam povem o tem in onem iz »Bosne ponosne.« Bosanski šamac, sedanje moje službeno mesto, leži v ravni Bosavini ob izlivu reke Bosne v Savo. Kamor seže pogled, sama ravnina; vrste se polja in travniki in gozdovi. Torej v tem oziru tu Bosna zelo sliči Hrvatski. Hribov ni nikakih. Kaj šele prelepih planin, ki jih je vajeno gledati doma vsak dan oko. Sama prihuljena ravnina, ki ne išče vrhov, nego se sama v sebi izgublja. Po njej pa teče Bosna in mogočna Sava, ki pa ni tako lepa in čista kot tam gor pri vas. Ne žubori preko skal med gorami, nego se plazi po blatu in ga požira, da je vsa umazana. Kadar v pomladanskem in jesenskem deževju naraste, tedaj zdivja preko svojih bregov, uničuje polja in domovja in obrambni nasipi ji težko uravnavajo pot. Posebno letošnjo pomlad je prizadejala ljudem mnogo škode in strahu. To se ponavlja tu skoro vsako leto. Odtod siromaštvo v teh krajih. Zemlja je plodna in bogato rodi, toda kaj pomaga: kar voda da, voda vzame. Pšenice razmeroma zelo malo sejejo; največ koruzo, ki je vsaj pred jesenskimi poplavami varna. Kot pri nas, tako je tudi tu za kmeta vse poceni, kar prodaja. Kar pa kupuje, je vse silno drago in je tako njegova revščina še večja. Potreb je veliko, denarja pa malo in marsikdo še postelje nima, otroci pa samo po eno raztrgano obleko. V šolo jih pride v mrazu mnogo bosih in zelo slabo oblečenih. Ce bi še iskal vzroke vsemu temu, bi jih lahko še našel, saj so, lahko bi rekel, skoro otipljivi, toda te stvari same za novo pismo. Umevno je, da v tej borbi za vsakdanji kruh nimajo ljudje časa in ne čutijo toliko potrebe po višjem kulturnem in duhovnem življenju. Številnih in ponosnih prosvetnih domov, ki so po naših župnijah in večjih vaseh, tu ni. V mestu samem je več društev, ki jim je namen, širiti prosveto med narodom, toda večinoma spe ter kvečjemu članarino pobirajo. Po selih pa še tega ni in boljše je tako, kajti so taka društva pač zato, ker so in ne za kar bi morala biti ter dobri stvari več škodujejo, kot pa če bi jih ne bilo. Tudi je iz drugih ozirov ta stvar težka. Ljudje niso tako enotni kot pri nas, ker jih že vera razdvaja, svoja udruženja pa imajo večinoma po verski pripadnosti. Katoličani, ki so ponosni Hrvati imajo svoja društva, pravoslavni, ti so Srbi, imajo svoja in muslimani so zopet zase. Muslimanov je največ v mestu, nekoliko manj je pravoslavnih in najmanj katoličanov. Ti slednji žive na selih, kjer muslimanov ni. Hrvati so zgradili svojo cerkev šele 1. 1926, preje pa so zahajali k službi božji v zasilno leseno barako. Cerkev ni velika, a prazna ni in prav nič tako prisrčna ali veličastna kot so naše. Tudi v zvoniku klenka še samo en železen zvon in torej o lepem in ubranem zvenenju ni govora. Vendar je precej že to, saj so sezidali cerkev maloštevilni in siromašni farani in tako tudi v dejanju pokazali svojo globoko vero. Da so verni ne dvomim in vprav katoličani še najbolj. Imajo pa svoje navade, ki se mi zde nekam čudne. Ker ni v cerkvi klopi, prinese vsaka ženska s seboj majhno preprogo, jo razprostre po tleh in sede na njo, da si obleke ne umaže. Nosijo namreč še vedno narodno nošo in sicer belo. Duhovniku vsi odgovarjajo, ne samo ministrant. Mnogo se tudi klanjajo in to vsi hkrati, da kar valovi po cerkvi. Bolj klepetave se tudi tu ne pogovarjajo samo z Bogom in imajo žive medsebojne pogovore. V »puščico« mežnar kar trikrat pobira; prvič za cerkev, drugič za žive in tretjič za mrtve. Če kdo nima drobiža, si kar tam »kovača« izmenja. (Dalje prihodnjič) G. kapalan PLATIŠA se je v torek (29.XI.) zvečer vrnil iz beograjskih zaporov, žup-Ijani v Suhadolah, Mostah, Kaplji vasi in ostali so ga z radostjo sprejeli in veselo pozdravili. Vrnil se je tudi g. Vombergar Jernej, soboslikar iz Cerkelj. liimiiiiiuiiiniiiuiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii m sime m\\ lastnega izdelka ima na zalogi Mengeš 41 Gojzerce št. 40—46 Din 245.— 37—39 Din 215.— 34—36 Din 160,— 30—33 Din 145.— Smučarski čevlji 10 Din ceneje. iiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiim Z našega razgledišča KAMNIK. Delo Katoliške Akcije se polagoma razvija. Na praznik Kristusa Kralja je bil njen sestanek, udeležilo se je okrog 90 oseb. Poročilo je bilo sledeče: V tekočem poslovnem letu se je obrnila pozornost in delo na dobrodelnost. Sedaj se je spojil dobrodelni odsek Kat. akcije z Vincencijevo konferenco, ki bo razpredla svoj delokrog na celo župnijo. Sej je bilo 5, obravnavale so se tudi zadeve zadevajoče družinsko življenje. Za bodočnost si bo Kat. akcija zavzela za večje osredotočenje farnega življenja in za reden obisk nedeljske službe božje od strani šolske mladine. Upamo na pomoč vseh dobromislečih pri tem delu, da se dvigne versko, cerkveno in nravno življenje. Za predsednika je bil izvoljen g. Škerjanc Jernej, posestnik v Volčjem potoku. Za razmah Kat. akcije bo kakor upamo uspešno delalo onih 108 fantov In 64 mož iz naših župnij, ki so v zadnjih sedmih letih napravili duhovne vaje v Domu v Ljubljani. Naj bi se število teh še pomnožilo, da bo uspeh tem večji. Tudi »Naš list« bo kakor dosedaj bodril k delu v smislu Kat. akcije, zato naj število naročnikov še naraste. Ob prazniku Brezmadežne bomo imeli tudi letos tridnevnico. Vodil jo bo č. g. misijonar Ludovik Savelj, ki je znan po svojih temeljitih govorih. Uvodni govor bo v torek 6. decembra ob 7 zvečer, v sredo 7. decembra bo govor zjutraj ob 6 in zvečer ob 7, na praznik Brezmadežne ob pol 6, ob 9 in ob 3, v četrtek na dan celodnevnega češčenja ob 6 zjutraj, ob 9 in zvečer ob 7. — Dekanija šteje 20 župnij, od teh ima 15 župnij Katoliško akcijo po pravilih upeljano. Seveda je Katoliška akcija vsaj po obliki bila nekaj novega, zato so mnogi nezaupno gledali nanjo. Sedaj pa je hvala Bogu led prebit — po mnogih župnijah se že kaže bistveni znak Katoliške Akcije, namreč sodelovanje vernikov pri apostolskem delu za širjenje in utrjevanje ver-skegp, cerkvenega in nravnega življenja. Zanimanje za seje odbora Kat. akcije, organizirano misijonsko in treznostno delo, organizirano delo za obisk domačih misijonov in duhovnih vaj, organizirano delo za dobrodelnost, za ljudsko petje, za oskrbo cerkvenih potrebščin — vse to se lepše razvija pod vplivom Kat. akcije. Sicer smo imeli že prej mnogo takega in sličnega dela, mnogo so se trudili duhovniki in tudi dobri verniki, a bilo je to delo nekako preveč razmetano — s Kat. akcijo pa je prišla v to neenotno delo združujoča in oživljajoča vez. Katoliška akcija naj postane za duhovno življenje to, kar je srce za telesno življenje. * Na praznik 8. decembra popoldne bo sprejem novih kongreganistov in kongrega-nistinj v fantovsko in dekliško Marijino kongregacijo. K temu lepemu marijanskemu obredu vsi vabljeni! — Društvo »Kamnik« je zvečer na vernih duš dan ponovilo ljudsko žaloigro »Mlinar in njegova hči«. V tem mesecu je priredilo dva prosvetna večera. Prvič je govoril č. g. Jože Košiček iz Ljubljane o temi: Jugoslovanski bojevniki na francoskih bojiščih. Predavanje je silno ugajalo, tako, da je šolsko vodstvo prosilo za nonovitev. Tako se je vršilo predavanje še enkrat za šolsko mladino. Drugič je govoril č. g. Viktor Čadež Iz Mekini o Sv. Antonu in njegovih krajih. — Kniižnica društva »Kamnik« ima nad 700 kniig in se je te dni temeljito preuredila. Nabavilo se je mnogo najnovejših del, tako, da bo vsak nekaj dobil najnovejšega. Knjižnica je odprta vsako nedeljo in praznik od 10.—12. ure. Pridite po lepe knjige. MENGEŠ. Že dolgo se v »Našem listu« nismo oglasili iz Mengša, čeprav imamo precej novic. Kat. prosvetno društvo si je popolnoma preuredilo oder z novo, moderno električno razsvetljavo in otvorilo letošnjo sezono s pretresljivo dramo »Za čast in kri«, ki je mnogim izvabila solze iz oči. Za advent (11. decembra) pa pripravi]* misterij »Slehernik«, za katerega vlada že sedaj veliko zanimanja, znamenje, da si naše ljudstvo želi tudi resnejših stvari. Je pa ta igra res nekaj posebnega in zasluži, da si jo vsakdo ogleda, kar je pri nizki vstopnini Din 6.- 4.- in 3.- tudi mogoče.— Tudi Miklavž je obljubil, da obišče naS Dom 5. XII. zvečer in obdaruje velike in male, — seveda samo pridne, — čeprav je kriza. Društvena knjižnica se je pomnožil* za precej novih, lepih knjig, ki bodo krajšale dolge zimske večere. Naš marljivi knjižničar bo vsakemu rad postregel vsako nedeljo po litanijah v društveni sobi, kamor se je knjižnica preselila iz mežnarije-Dobra knjiga je in ostane najboljša in najcenejša zabava, zato pa le z veseljem V knjižnico. HOMEC. V nedeljo 6. nov. se je vršila V društvenem domu na Homcu pod okriljem Katoliške in dobrodelne akcije velika trez-nostna prireditev, člani in prijatelji protialkoholne zveze »Sveta vojska« iz Ljubljane so ponovili treznostno akademijo, ki se je vršila prejšnji večer v Ljubljani. Vrstili so se govori, deklamacije, petje, nazadnje je bila poučna igra »V prebujenje«, slika iz pijančeve družine. — Prav' primerno je bilo, da si je Sveta vojska izbrala za ponovitev treznostne akademije ravno prijazni Homec; saj je tu že od nekdaj središče protialkoholnega gibanja v kamniškem okraju, že pred 20 leti je bilo ustanovljeno tukaj protialkoholno društvo Sveta vojska, ki je bilo potrjeno tudi od svetne oblasti in je storilo veliko dobrega zoper pijančevanje in s tem združene nerednosti, zlasti proti plesu po gostilnah, proti prevelikemu številu gostiln, ponočnemu razgrajanju, proti pitju pri čuvanju mrličev in proti takozvani preži itd. Takrat je n* Janez Langerholz: Iz njegovih zapiskov POVEST. — Nadaljevanje. IX. Ponudba mojega prijatelja mi je bila všeč, pa sem imel tudi pomisleke zoper njo. Seveda. Ko bi bil človek vedno zdrav in trden in krepak, bi bilo še kar dobro. Ali pride lahko tudi bolezen. Nenadoma, naenkrat, nenapovedana. Bolnika se pa tudi najboljši prijatelj kaj hitro naveliča. Oglasilo se je tudi vprašanje denarja. Delati za samo hrano in za kako ponošeno obleko, hm, no, je že, ali kaj okroglega v žepu je pa včasih le tudi dobro. Denar dela človeka. Vsaj pred svetom. Pravijo tudi, da je dobrota sirota. Tudi tega sem se bal. Prijatelj mi bo svojo dobroto nekaterikrat očital. Zlasti kadar ne bo zadovoljen z menoj. »Kadar boš videl, da nisi več za rabo, se boš pa sam odtegnil«, mi je nekaj reklo. Tega že moj gorenjski ponos ni pripustil, da bi mi kdo hotel ali mogel očitati, da skrbi zame samo iz usmiljenja in iz dobrotnosti. Saj veste; tudi siromaki imamo svoj ponos. Celo to me je skrbelo, kaj bodo ljudje rekli, če bom kar hitro izginil iz njih okoliša. Jokali ne bodo, to sem dobro vedel. Ali naprtili mi bodo kako hudobijo, ki bi se ravno tiste dni kje pripetila in tako bi prišel celo ob svoje dobro ime. Ljudje so takoj radi pripravljeni človeku škodovati na njegovem dobrem imenu. Naposled sem se le odločil za prijateljevo ponudbo. Saj ne bom privezan. Kadar bom videl, da je bolj prav, če grem, bom pa šel. Tole bom pa še rekel in zapisal: »Če bi bil vsak korak svojega življenja vsaj za polovico toliko premislil in pretehtal kakor sem tega, pa bi bil danes tudi jaz drugačen mož, kakor pa sem. Tako pa delamo brez glave, brez premisleka, potem pa tožimo.« Nič ne rečem, da bi mi na Dolenjskem ne bilo všeč. Prav dobro smo se razumeli in hitro smo se drug drugega navadili. Rad sem jih poslušal, kako so vlekli in zategovali svojo govorico in mislim, da sem jim bil tudi jaz všeč, če sem jo rezal po domače. Izmed vseh ljudi, ki so hodili v hišo mojega prijatelja, mi je bil najmanj po volji France, brat njegove žene. Prišteval se je med tiste, ki so stopili že par korakov dalje po svetu kakor samo do praga domače vasi. Zato je mislil, da mora imeti v hiši prvo besedo in da mora ves svet občudovati njegovo modrost. Ali njegova beseda je bila kosmata, umazana, da je smrdelo okrog in okrog. Vpričo otrok je razdiral take, da je bilo mene, starega moža, kar naravnost groza. Joža sem poskusil opozoriti, naj nikar ne pusti vpričo otrok takega govorjenja. Vem, da sam tudi nisem svetnik, pa sem vendar mislil, da smem tako govorjenje preprečiti. Videl sem namreč, kako zlasti starejša dva otroka kar požirata vsako Francetovo besedo. Pa sem uvidel ^ spoznal, kako težko se je vmešavati v tuje zadeve in kako neradi tudi pj1' metni ljudje slišijo kakšno besed0 zoper svoje domače. Skoro mi je bn° žal, da nisem molčal. »Ni tako hudo, kakor ti mislis«* mi je ugovarjal Joža. »Zdaj še ne, pa bo lahko pozneje-* »Beži, beži! Otroka res da PoS!^ šata, pa še ničesar ne razumeta. J popolnoma vseeno, naj to pripoveduj njima ali pa našemu teličku v hlevu- »Ne bo tako, Joža, ne bo. Teliček ^ take stvari ne bo zapomnil, otrokom ^ bo pa beseda ostala v spominu. sar danes ne razumeta, bosta pa ra Homcu posebno cvetelo abstinentsko gibanje, saj je bilo takrat v župniji 275 abstinentov. Tudi sedaj, ko se je Družba treznosti preuredila in prenovila po novih škofijskih navodilih, se je na Homcu oglasilo nad 300 članov za Treznost in nad 200 abstinentov. Letošnja treznostna prireditev pa nam je dala novega ognja in navdušenja za prepotrebno treznostno delo. V nedeljo 20. nov. so člani fantovskega odseka prosvetnega društva na Homcu Prav dobro uprizorili veseloigro »Utopljenca« v 3 dej. Za dekleta se bo tudi letos vršil gospodinjski tečaj v Društvenem domu. Na Praznik Brezmadežnega spočetja bo sprejetih nekaj deklet v Mar. družbo. št. GOTARD. Kat. prosvetno društvo je na Martinovo nedeljo dne 13. novembra Popoldne po litanijah priredilo prvikrat prosvetni večer. Ker ni bilo nič vstopnine, so prišli ljudje v prav obilnem številu. Najprvo je nastopil moški zbor in zapel 2 Pesmi. Nato je župnik Prane Pfajfar predaval o francoski okupaciji v 1. 1809 v Črnem grabnu, kot ima vse to zabeleženo tukajšnja farna kronika, ki jo je sestavil bivši tukajšnji župnik g. Ivan Vrhovnik. Za sklep se je uprizorila enodejanka »Da-hioklejev meč«. — V župni cerkvi je v Preteklem mesecu g. Friderik Jerina lepo Preslikal leseni veliki oltar. Kipi, ki so bili Prej v broncu pozlačeni, so dobili novo obleko v živih barvah. Ostale dele oltarja je marmdriral in prepleskal, tako da je celotna slika oltarja dobro zadeta. Vse Postaje križevega pota in oltarno sliko sv. Gotarda je osnažil in barve poživil. Ker g. Jerina vsa taka dela izvršuje za primeroma zelo nizko ceno, zato ga cerkv. Predstojništvom priporočamo za taka dela. Dne 9. oktobra 1932 se je vršil občni 2bor Kat. prosvetnega društva po običaj-hem dnevnem redu. Ozrli smo se v preteklo leto. Toda naše zadovoljstvo nad minulim delom ni bilo popolno. — Je mar letošnja suša delovala tudi na »polje« štgotardske prosvete? No, pa kljub temu ni ostala lanska Martinova nedelja brez zabave. Naši igralci so nam jo pripravili v obilni meri z igro J. Stoke: »Moč uniforme«. Imelo bi slediti običajno »miklavževo«. Toda sveti Miklavž je bil pač prepričan, da ga nismo vredni. Najbrž se je tudi bal bojevitega naraščaja lanskih parkeljnov, ki so pokazali, da so vredni potomci svojih prednikov. Zato so pa naši igralci pohiteli z igro »Crnošolec« (A. Medved). Zadovoljstvo gledalcev jim je poplačalo trud. Pa niti predpust ni minil brez smeha in poštenega razvedrila. V obilni meri nam je to nudila igra »Utopljenca«. No seveda nekoliko smole je moralo priti zraven. Prireditev je namreč minila brez običajnega srečelova, kar je posebno občutil naš žep. Prišel je Marijin mesec. Društvo je priredilo igro »Pri kapelici«. Isto je tudi ponavljalo v korist domačega gasilnega društva. Svoje delovanje v 1. 1931/32 pa so igralci zaključili z igro »Pernando, strah Asturije« ter burko »Poštna skrivnost«. Pridnim igralcem iskren Bog plačaj! Prosimo, da nam pripravite še veliko lepega, poučnega, pa tudi veselega, saj veste, da se kljub vsem težavam radi malo smejemo. MEKINJE. 32 ran je zadobil od znanih krivcev 35 letni Pr. Zlatnar, p. d. Španov, ko se je zvečer iz gostilne vračal domov. Vzrok to pot baje ni bil alkohol, ampak staro sovraštvo. Kljub krepki telesni postavi je napadeni v enem tednu 15. nov. podlegel poškodbam v bolnici, kamor so ga takoj prvo noč odpeljali. Kajni je od 1. 1926 nadalje živel v civilnem zakonu. — Prosvetno društvo pripravlja igro: »Narodni poslanec«. Zanimanje je vzbudilo zadnje predavanje o sv. Antonu Padovan-skem, spremljano z lepimi barvastimi ski-optičnimi slikami. ČEŠNJICE. Odločili smo se, da bomo pomladi povečali šolsko sobo, da bo za 12 otrok več prostora. Dosedanji prostori zasilne šole so bili res premajhni. Nove šole pa naša mala in revna občina ne more zidati. Hočemo pa, da naši otroci hodijo doma v šolo, četudi v zasilno, ker bi do sosednjih šol imeli po celo uro daleč in bi pozimi sploh ne mogli hoditi. Upamo, da bo šolska oblast odobrila našo prezidavo in se zadovoljila za dolgo vrsto let s povečanimi prostori. — Druga novica je ta, da imamo na Rakitovcu dve novi mali brizgalni, ki smo si jih nabavili z zbirko darov po fari in okolici. Zadnje čase je v fari na mnogo krajih gorelo, zato smo se preskrbeli za take slučaje, ki pa, Bog daj, da bi jih ne bilo več, da bi namreč še kje gorelo, ker strašen je klic ponoči »Gori««! Bog nas varuj in sv. Florijan. BLAGOVICA. Gotovo zanima naše sosede, kaj počnejo Blagovčani tam v tistem dolgem črnem grabnu. Poslušajte! živimo v znamenju svetovne krize in čakamo na boljše čase, ko nas obljubljena železnica zveže s Celjem in Domžalami, potem upamo, da bo konec kri^e vsaj za črni graben. Saj naši gozdovi hranijo še mnogo lepega lesa, ki bi se potem spravil z lahkoto v denar. Pa vprašanje je, odkod naj pride denar, ko ga že danes vsakemu manjka. Pa pustimo to vzdihovanje! Vso stvar raje izročimo v molitvi našemu najvišjemu Vladarju, Kristusu Kralju. On naj zavlada v vseh državah, župnijah, šolah in hišah, in šele potem smemo upati, da se bo naselil povsod zopet mir in blagostanje, ki je tako potrebno. — Naša Katoliška Akcija lepo, mirno in vztrajno nadaljuje svoje započeto apostolsko delovanje. To se je videlo na praznik Vseh svetnikov in na Vernih duš dan, ko so bili vsi stanovi v obilnem številu zastopani pri svetih zakramentih. Vsa čast lepemu številu mož in fantov! Bog daj, da bi se to večkrat ponovilo. — Tudi naše pokopališče je te praznike izgledalo, kot vrt samega lepega cvetja. Upamo, da zumela čez pet, čez deset let. In kadar bo, bo prezgodaj.« »Sicer je pa France dober delavec in dober človek. Ali ga hočem radi te malenkosti odgnati od hiše?« »Tega nisem rekel. Samo opozoril ti ga, naj bo bolj previden v besedi.« »Pa bo zamera in prepir. In še njen brat je. In klel bo, če mu kaj rečem. V hiši imam pa raje mir nego Prepir.« »Kakor sam veš.« Nekaj mu je vendar moral reči. Ona me namreč od tistega dne ni več fepo pogledala in Franceta sem slišal Pri neki priliki groziti, da bo že pokazal temu prekletemu Gorenjcu, kaj ga njegove besede brigajo. Joža je bil še Joža proti meni; pri-jntelj, ki mi ni zameril odkrite be-Sede, od drugod je pa pihal drugačen Veter. v Ob priliki nekega pomladnega de-2evja sem se močno prehladil. Pričel Sein kašljati, da se je kar vse treslo Pomeni. Predme je stopila misel na smrt. t'Ota imam, prestal sem že dosti IfU-noga, kar lahko umrjem. Tej misli Be je pridružila še druga želja in mi-?ol: rad bi bil pokopan tam, kjer po-^lva moja mati. Zahrepenel sem po iePi Gorenjski. Rad bi še enkrat vi- del naše visoke gore, preden umrjem. In v njih podnožju bi rad počival. Jožu sem povedal svoj sklep. Sel bom odtod, na Gorenjsko, umirat. Naj me pusti k materi ... Solze so mu stopile v oči. Imel me je zares rad, mehka duša dolenjska. Prigovarjal, mi je, naj ostanem pri njem. Skrbel bo zame, če sem živ ali če bom mrtev. Po smrti je tako vseeno, kje kdo počiva. Glavno je, da je duša na varnem, pri Bogu. Nazadnje je bilo le prav, da sem v mladosti nekaj v šolo hodil. Na sedem let res vse prav pride. Porabil sem svoje šolsko znanje in sem mu povedal, da je očak Jakob umiral v Egiptu, pa je le hotel biti pokopan med svojimi v kanaanski deželi in da je znani egiptovski Jožef naročal ob svoji smrti, naj Izraelci ne pozabijo na njegove posmrtne ostanke takrat, ko jih bo Bog izpeljal iz Egipta. Ni mi ugovarjal. Zapregel je konjička, potegnil me je na kolodvor, plačal mi je vozovnico do Kranja in še nekaj okroglega mi je stisnil v roko za popotnico. To lahko rečem in zapišem, da je takih prijateljev malo, kakor je bil Joža. Ob njem se ni izpolnila tičta zabavljica na prijatelje: »Dokler boš srečen, boš štel mnogo prijateljev. Ko bodo pa prišli nad te težki časi, boš pa sam. Joža! Bog te živi! Na tem svetu se ne bova več srečala. Počasi je pihal vlak preko Trebnjega, Stične, Višnje gore in Šmarja proti Ljubljani. Šele, ko sem v Ljubljani sedel na Gorenjca in je ta premaknil dolgo vrsto svojih vozov, jo je zadrvel preko polja, kakor bi bil vedel, da imam vožnje že dosti in preveč, in da že težko čakam svoje zadnje postaje. Zadnja postaja! Oh, oh! Težka misel ... Izstopil sem. Težko sem stopal proti izhodu, težka je bila pot v Jelenov klanec, dostikrat sem počival, počasi sem korakal proti železnemu mostu. Do noči ne bom doma. Že vidim, da ne. Noga je počasna, kašelj me duši, pot se mi kar nič ne odseda. Prelesnikova hiša mi je dobro znana. Tam bom potrkal. Malo se bom odpočil, ponoči se bom dobro naspal, drugi dan pa naprej. Naprej... Zapisnik molči. Pri Podlesniku je prenehala pot dolgotrajnega potnika. Po noči ga je bolezen huje poprijela. Oglasila se je pljučnica. Naslednji dan go bolnika so tudi obilne molitve gorečih vernikov šle pred prestol Najvišjega, da se usmili vernih duš v vicah in jih sprejme k sebi v svoje kraljestvo. — Moški zbor je po molitvah zapel par žalostink, ki so izzvenele v srcu vsakega: »Kmalu tam se vidimo, se na desni združimo.« — Pretekli mesec smo pokopali ženo Jožefo Kosec iz Malega Jelnika, ki je dosegla starost 92 let, in Mico Osolnikovo, priletno in pošteno dekle iz Jelše. Bog jima daj večni mir in pokoj! Trgov, obrtni tečaj v Domžalah Učni program za 1. 1932-33: Tedenske ure 1. Narodno gospodarstvo 2 uri. 2. Knjigovodstvo 2 uri. 3. Trgovska matematika s praktičnimi primeri in kpntokor. po franc, in angl. načinu 3 ure. 4. Slovenska korespondenca 2 uri. 5. Kontoma dela 1 ura. 6. Stenografija, slovenska, 2 uri. 7. Stenografija, nemška, 2 uri. 8. Nemška korespondenca 2 uri. 9. nemščina 2 uri. Združenje trgovcev za srez Kamnik bo prirejalo pod vodstvom g. Lu-keža Rudolfa, računskega uradnika in večletnega predavatelja, od 1. dec. do predvidoma 31. maja 1933 trgov-sko-obrtna predavanja, ki se bodo vršila v večernih urah v narodni osnovni šoli v Domžalah. Prijave sprejema iz prijaznosti gospod Senica Josip, trgovec v Domžalah. prevideli in pripravili na njegov zadnji »naprej«. Kakor je Mozes iz gore Nebo pogledal v obljubljeno deželo, vanjo pa ni mogel in ni več smel stopiti, tako je popotnik Miha iz Podlesnikovega dvorišča še videl zvonik domače župne cerkve. In sama v njegovi senci spava njegova mati. Tam bi rad počival tudi on. Te poslednje želje ni več mogel povedati. Po duhovnikovem odhodu mu je besedo kar zaprlo. Pa je tudi vprašanje, če bi mu bili domači to željo uslišali. Bil jim je domač, a vendar le preveč tuj. Pri Podlesniku so ga položili na mrliški oder in od tu so ga zanesli na pokopališče. Če tudi ne počiva ob materi, je pa vsaj blizu svoje matere. Njegov grob je pozabljen. Prerašča ga trava, če ni morda že prekopan. Skoraj gotovo se ga nihče več ne spominja. Saj še domačina ljudje hitro požabijo, kako bi se potem tujca spominjali! Njegovi zapiski naj vsaj za hip požive njegov spomin in naj svetu vsaj v medli luči oznanijo kaj je mislilo, čutilo to srce, trohneče zdaj! Konec. Leon XIII. in posest 38. »Zato naj premožnim velja opomin, da bogastvo ne oprošča od vsega trpljenja in da nič ne koristi za srečo večnega življenja, ampak rajši nasprotuje. (Mt 19, 23 —24), v strah morajo biti bogatim nenavadne grožnje Jezusa Kristusa (L,k 6, 24— 25), najstrožje bo treba nekoč Bogu sodniku dajati odgovor o uporabi premoženja. Kako treba uporabljati premoženje samo na sebi je vzvišen in nauk največjega pomena, povsem dovršeno pa ga je učila Cerkev, ki je tudi dosegla, da se ne samo spoznava, ampak tudi spolnuje. Tega nauka temelj je zgrajen na tem, da je treba ločiti pravično posest premoženja od pravične rabe premoženja. Kakor smo malo prej videli, je naravna pravica človekova, da poseduje zasebno lastnino. »Dovoljeno je, da ima človek zasebno lastnino. In tudi potrebno je za človeško življenje.« (Sv. Tomaž Akv. S. th. 2, 2. . 66 a 2). Toda če se vpraša po tem, kakšna mora biti raba premoženja, odgovarja Cerkev brez pomišljanja: »Kar se tega tiče, človek ne sme zunanjega premoženja smatrati za zasebno, ampak za skupno last, da ga namreč rad kdo deli drugim, ki so v potrebi. Zato pravi apostol: »Bogatim tega sveta povej ..., da radi dajo in z drugimi dele.« (I Tim 6, 17—18) (Sv. Tomaž Akv. S. th. 2. 2. q. 66 a 2). Gotovo nikomur ni zapovedano pomagati drugim s tem, kar nujno rabi sam in njegovi, tudi ni dolžan dajati drugim, kar sam potrebuje, da ohrani to, kar je primerno in se spodobi za njegovo osebo: »Nihče namreč ni dolžan neprimerno živeti.« (Sv. Tomaž Akv. S. th. 2. 2. q. 32 a 6). Toda ko je zadoščeno potrebi in dostojnosti, je dolžnost od tega, kar preostane, darovati potrebnim. »Dajte to, kar je znotraj (kar preostane), v miloščino.« (Lk 11, 14). Niso to dolžnosti pravičnosti, izvzemši skrajne slučaje, ampak krščanske ljubezni, katero zakonitim potom (sodnij-sko) zahtevati gotovo ne bi bilo prav. Toda postave in sodbe ljudi prekaša postava in sodba Kristusa Boga, ki na mnoge načine priporoča navado darežljivosti. »Boljše je dajati, kakor jemati.« (Dj.ap. 20, 35), in ki bo dobrotljivost, izkazano ali odklonjeno revežem, sodil, kakor da bi bila ista njemu izkazana ali odklonjena. »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« (Mt 25, 40). 39. Teh dejstev glavna vsebina je ta: Kdorkoli je po božji dobroti prejel večjo množino dobrin, naj so to telesne in zunanje, bodisi dušne, jih je prejel iz tega vzroka, da jih uporabi v lastno spopolnje-nje in obenem tudi kot služabnik božje previdnosti v koristi drugih. »Kdor ima torej razum, naj vsekakor skrbi, da ne molči; kdor ima obilno premoženje, naj pazi, da ne otrpne v darežljivem usmiljenju; kdor sc; razume na umetnost vladanja (upravljanja), naj se zelo prizadeva, da bo njene rabi in koristi deležen bližnji.« (Sv. Gregor Vel. In evang. akn. 9. u. 7.) Leon XIII. loči v okrožnici pravično posest premoženja od pravične rabe premoženja. Zakaj ? Zato, ker je lahko kdo v pravični posesti premoženja, pa istega ne rabi prav, in lahko je kdo po krivici lastnik premoženja in ga vseeno pravično rabi. Ta ločitev ima svoj temelj v pojmu miloščina. Miloščina namreč ni zakon pravice, ampak ljubezni. Kdor ima pravično posest, tega veže zakon ljubezni, ima dolžnost dajati miloščino od tega, kar ne potrebuje za se in za svojce. Kdor pa nepravično poseduje premoženje n. pr. z odiranjem, tatvino, goljufijo, odtrgovanjem pravične plače itd., njega veže v prvi vrsti zakon pravičnosti, da povrne nepošteno pridobljeno blago. V prvi dobi krščanstva, ko je vladala med kristjani živa vera in krščanska ljubezen, je zadostovalo načelo: Premožni naj iz usmiljenja pomagajo potrebnim. V srednjem veku ni bilo velikega prepada med bogatini in siromaki, ker ni bil kapitalizem tako razširjen in brezsrčen kot je danes in vrhtega je bilo tudi število ubogih v primeri s premožnimi le majhno, je krščanska ljubezen z miloščino vzdrževala potrebne. Drugačna je pa stvar danes. Na eni strani maloštevilni bogatini, na drugi pa nepregledna množica bednih, namesto žive vere in ljubezni nastopa v življenju nevera in sebičnost. Največja sprememba pa je nastala v novem času glede pojma »potrebnih ubogih«. V srednjem veku so pod to besedo umevali ljudi, ki so bodisi po lastni krivdi ali tuji prišli v nesrečo in bedo. Izvrstno urejeni cehi in močan vpliv vere, je na eni strani dal vsakemu priliko, da pride z delom do poštenega kruha, na drugi strani je pa vera zabranjevala brezmejni pohlep in dobičkaželjnost. Danes tega ni. Zato pravilno Leon XIII. zahteva ločitev pravične posesti od pravične rabe posesti. Pravičnost zahteva, da današnji kapitalizem vse krivično pridobljeno premoženje vrne v dobro brezštevilnih množic revežev, katere je izmozgal po krivici, miloščina pa nalaga dolžnost, da od pravične posesti utira solze iz bednega lica svojega sobrata. In s tem bi bil velik del socijalnega vprašanja rešen. Premožnim bi odpadlo sicer nepotrebno razkošje, revni bi pa dobili potrebnega kruha. Beležke JAVNO VPRAŠANJE. Čujemo, da j