120
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
ŠOLSTVO NA SLOVENSKEM SKOZI STOLETJA
Stalna razstava Slovenskega šolskega muzeja v Ljubljani, odprta 18. aprila 1988
Slovenski šolski muzej v Ljubljani je ena tistih red-
kih starejših kulturnih ustanov, ki je bila ustanovlje-
na že v prejšnjem stoletju. Kljub spoznanju u nujno-
sti njenega obstajanja in poslanstva, se je morala sko-
raj sto let boriti za primerno mesto. Za svojo 90-
letnico je postavil Slovenski šolski muzej prvo stalno
razstavo v lepo preurejenih prostorih dela nekdanje-
ga uršulinskega samostana. Študijsko in muzeološko j
odlično pripravljena razstava Šolstvo na Slovenskem \
skozi stoletja 1. del (do 1848. leta) opravičuje in ute- !
meljuje smiselnost pridobitve za ta muzej na tako
ugodnem mestu, v centru Ljubljane. Z novimi pro-
storskimi pridobitvami je dobil tudi veliko večje
možnosti razstavljanja, kot jih je imel v utesnjenih
prostorih na Poljanski cesti.
Stalno razstavo Šolstvo na Slovenskem je napove-
dovala že knjiga z istim naslovom, z letom izida 1987.
Njena avtorja sta večletna višja kustosa muzeja Jože
Ciperle in mag. Andrej Vovko. Skupaj s prevodi v
angleščino, nemščino, italijanščino in madžarščino '
v vaški šoli (z razstave Šolstvo na
Slovenskem skozi stoletja I.)
KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO 36 1988
121
obsega 190 strani. Nekoliko spremenjen in drugače
konceptiran je katalog razstave. Odlikuje ga pregled-
nost in ilustracije, ki so lepa dopolnitev teksta. Teksti
na razstavi se zopet delno ločijo od tekstov v katalo-
gu, zlasti podnapisi.
Otvoritev je bila ob številnem obisku pospremljena
s kulturnim programom in dvema govoroma. Najprej
je ravnateljica muzeja Slavica Pavlic na kratko pred-
stavila zgodovinski razvoj izobraževanja na Slovens-
kem in prizadevanja šolnikov, da Slovenci dobe svoj
šolski muzej. Prva stalna šolska razstava je bila po-
stavljena po prizadevanju Ivana Lapajneta, učite-
lja v Krškem pred sto leti. Nastanek Slovenskega šol-
skega muzeja pred 90 leti pomeni tudi prvi tovrstni
muzej slovanskih narodov v okviru Avstro-Ogrske.
Šolniki so bili seveda navdušeni ob tem uspehu.
Težav pa tudi ni manjkalo. Samo podatek, da se je v
dobrih 50-tih letih moral seliti kar 12 (beri:
dvanajst!!!)-krat, preden je dobil leta 1953 prostore
na Poljanski cesti, že veliko pove. V imenu pokrovi-
telja je govoril predsednik Republiškega komiteja za
vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo Franci Pi-
vec. V svojem govoru je bil kritičen, a tudi vzpodbu-
den. Obrnjen je bil v preteklost, da bi bolje videl v
prihodnost. Slovenski šolski muzej naj pokaže, kaj je
bilo pri pedagoškem delu v zgodovini dobrega in kaj
se ni obneslo. Za delo Slovenskega šolskega muzeja
se ni treba bati, ker ima dobre strokovnjake, ki so že
veliko tehtnega napisali. Slišali pa smo tudi govorče-
vo besedo proti državnemu uravnavanju možgan.
Študenta AGRFT v Ljubljani sta brala pasuse iz raz-
nih zapisov iz dobe Primoža Trubarja, Jožefa II. in
Bleiweisovih Novic.
Za bolj temeljito predstavitev sedanje stalne razsta-
ve bi potrebovali več časa. Prvo, kar je treba reči, je
pohvala, da je zgodovina slovenskega šolstva po za-
slugi več strokovnjakov (vsa imena s funkcijo pri raz-
stavi so navedena v naslovnici kataloga), zlasti avtor-
jev razstave J. Ciperla in A. Vovka postavljena v ev-
ropski čas, kuUuro in vzgojo. Tako na razstavi spo-
znavamo stanje našega izobraževanja in šolstva v sto-
letjih s primerjavami in vzporejanjem s kulturo v Ev-
ropi pa tudi ilustrativno z gospodarskimi razmerami
na Slovenskem. Tako na panojih vzporedno tečejo tri
med seboj bolj ali manj prepletajoča se dogajanja.a
pri katerem imata zgornja in spodnja nalogo bolje
predstaviti osrednjo — šolstvo na Slovenskem. Av-
torja razstave sta za obiskovalce tako rešila veliko
vprašanj, zlasti zato, ker sta dala razstavi širino. Se-
veda se obiskovalci razstave velikokrat ne bodo zave-
dali, koliko truda je bilo vloženega npr. samo v izde-
lavo karte glavnih smeri pedagoških vplivov v 16. sto-
letju ali študij in primerjava duhovne usmeritve pro-
testantske in jezuitske šole, ki sta si bolj blizu v več
zadevah, kot se to običajno misli.
Ker je dosedanja praksa pokazala, da originali ne
morejo biti razstavljali na stalnih razstavah, so si pri
postavitvi te razstave pomagali na razne načine v ok-
viru finančnih možnosti. Precej je kopij knjig, neka-
tere le s par listi. Obilica dokumentov in navedbe, kje
so vse iskali razstavno gradivo kaže, da so obrnili ve-
liko porumenelih listov v raznih arhivih, knjižnicah in
muzejih doma in na tujem. Razveseljivo je, da so tuje
kulturne ustanove toliko pomagale, da je bilo moč
nekatere reči urediti kar pismeno. Razstavo lepo do-
polnjujejo tudi lutke in dve maketi: jezuitskega kole-
gija in liceja v Ljubljani, dveh pomembnih kulturnih
ustanov oz. stavb, ki ju danes ni več. Prvo je uničil
požar, drugo pa potres (?).
Vinko Demšar