nes 95, 1950, 153 ss.); Ricerche di storia sul F riuli prerom ano e rom ano (A tti di Accademia di scienze, lettere ed arti di Udine, III 13, 1934—1937, 385ss.). Člankov in študij, ki se nanašajo specialno na naše starine in ki jih mo­ ramo upoštevati, je že po gornjem predlogu mnogo. Delo spada ne le v vsako biblioteko, ki naj služi raziskovalnim strokam in izobrazbi, spada tudi v roke po­ sameznih zainteresiranih strokovnjakov. J. Šaše! A t i l i u s D e g r a s s i, Inscriptiones L atinae liberae rei publicae, i, ii. Firenze: La Nuova Italia editrice (Biblioteca di Studi superiori, vol. XXXIII, XI: Storia antica ed epigrafia) 1957, 292 p.; 1963.547 p. V dveh zvezkih se je Degrassi namenil dati študentu zgodovine starega veka pa tudi profesorju vse pomembne in ilustrativne epigrafske tekste z jedrnato na­ vedenimi tehničnimi podatki in komentarji za obdobje, ki leži med prvimi latin­ skimi zapisi in Avgustom, natančneje letom 31 pred n. št. Za osnovo mu je služil CIL P (1931), pri čemer je hotel upoštevati čim več pozneje odkritega gradiva in izogibati se pomanjkljivostim analognih zbirk, ki so jih priredili V. Pisani (Testi latini arcaici e volgari con commento glottologico, 1950) ter E. H. War- mington (Remains of old Latin, IV, Archaic Inscriptions, 1940). Te imajo težišče predvsem na jezikovnem komentarju. Izpustil je običajne nagrobne tekste ljud­ stva, tekste, ki jih ima in stru m en tu m ter leges publicae in civita tu m . Med tehnič­ nimi podatki, ki jih navaja, so posebno važna najdišča in nahajališča ter biblio­ grafija, ki pogosto dopolnjujejo ali korigirajo' podatke v Korpusu. Obsežno gradivo (v prvem zvezku 503, v drugem 774 številk) je razčlenil vse­ binsko izredno pregledno ter za študij in pouk praktično na 27 poglavij, ki jih zaradi instruktivnosti navajam v naslednjem: Tituli a saec. septimo ad quartum Fasti consulares Kalendarium Numina et sacerdotes Magistratus Romani eorumque familiae Lapides miliarii Termini Milites Lages sacrae Senatus consulta Edicta Foedus Callatinum Sentetia Minueiorum. Lex Puteolana Magistratus et sacerdotes civitatium Collegia urbana etc. Artifices. Servi publici Privati homines Tesserae nummulariae Tesserae hospitales Sortes Glandes Tituli picti vel graphio scripti Tabellae defixionum Instrumentum Varia Delo zaključujejo indices am plissim i. Trud, ki ga je v to delo vložil Degrassi, učitelj epigrafike. ene od krepkih korenin antične zgodovine, bi bil slabo povrnjen, če ga ne bi tako filologi kot hi- storiki uvrstili med redne učne knjige in pripomočke. Predvsem pa bi bilo to slabo spričevalo zanje, ker boljše knjige, ki bi jo spisal boljši avtor, ne morejo najti. Kdor Degrassijeva dela pozna, ve, v kako elegantni in jasni latinščini, ki je že sama na sebi poučno, so napisana. Posebej zanimivo je za vzhodnoalpskega čitatelja opazovati, koliko tekstov iz tega obdobja so našli na našem področju. Degrassi jih je komentiral in biblio­ grafsko ažurirah To so napisi s Štalenskega vrha nad Gosposvetami (988, 992, 1272, verjetno tudi 268) in Vrhnike (53, 5 4 -). Ce pa bi težil po popolnosti, kar ni v namenu zbirke, bi jih lahko dodal še nekaj. Mnogo je takih spomenikov tudi iz Istre in Dalmacije. Ob koncu si človek nehote želi še izbor slikovnega gradiva teh za politično, kulturno in jezikovno zgodovino tako važnih spomenikov in predvsem, da bi zbirka ne ostala omejena le na obdobje rimske republike. J. Šašel C o rn e liu s C. V erm eille, Roman Medallions. Museum of Fine Arts, Boston, b. 1 (1963). Uvod, katalog in 10 tabel. V katalogu je opisanih 106 novcev, od tega preko 65 multipel in medaljonov iz vseli treh kovin, nekaj kontorniatov in drugih nominalov. Objavo je pripravil Cornelius C. Vermeide s sodelovanjem Mary B. Comstock in drugih. V kratkem uvodu nas avtor seznani z zgodovino zbirke, katere začetki segajo tja v konec prejšnjega stoletja. Sledi kratek sestavek o uporabi rimskih medaljo­ nov in kataloški del, ki obsega deset strani teksta z ustreznimi tabelami. Pred nedavnim je Museum of Fine Arts v Bostonu dobil v poklon štiri mul­ tiple (dva quaternia Maximiana Hercula in dva binia Maxencija, katalog št. 84 do 87) iz velike depojske najdbe. O njej je poročal kmalu po odkritju vodja rim­ skega oddelka v Dep. of Coins & Med. of British Museum, R. A. G. Carson v članku: »The greatest Discovery of Roman Gold Pieces Since The Great Find at Arras, Including Unique Medallions of the Emperor Maxentius«, The Illustrated London News, 14 November 1959 in je imel tudi referat na Mednarodnem Kongresu v Rimu leta 1961 (v tisku). Te akvizicije Bostonskega muzeja so prav gotovo tudi dale povod za objavo celotnega tovrstnega gradiva v posebni publikaciji. Naslov edicije vsekakor mnogo obeta. Toda žal nas delo v marsikaterem pogledu razočara. Pričakovali bi. da bo katalog vseboval novo nepoznano gradivo, in to izključno multiple, vendar pa najdemo tudi »cistofore« (kar 18 primerkov), dalje sesterce Septimija Severa in pa Plautille, kot tako imenovane cesarske se­ sterce in ase. Med bogatim gradivom sta tudi dva »clipeatusa«, prvi ima za jedro Avgustov as. drugi pa je iz časa Hadrijana. Tako je publikacija le bolj objava mešanega izbora reprezentativnejšega numizmatičnega gradiva, zaradi skromnega koncepta in bežnega opisa pa znanstveno drugorazrednega pomena. Pričakovali pa bi tudi. da bo avtor pripomogel k razjasnitvi še vedno neraz­ čiščenega vprašanja uporabe in namena rimskih »medaljonov« ali pa. če že dru­ gega ne, da bo vsaj pokazal svoje stališče do nekaterih bistvenih dosedanjih teorij, to pa predvsem zato, ker je vprašanje ostalo vse do najnovejšega časa aktualno (študija M. Granta, The Border-Line between Roman Coins and Medallions, Con­ gress International de Numismatique, Paris 6-11 July, Actes, Paris 1957, p. 167-174, v tem pogledu še zdaleka ni prinesla zadovoljivih rezultatov). Tako nam sestavek z naslovom »The purpose of Roman Medallions« ne prinese nič novega, niti nam ne posreduje tistega, kar je že znano. Poglavje torej z znanstvenega vidika nima nobene vrednosti. Gradivo je bogato, vendar se vidi, da je fond mlad in da rast zbirke ni bila, kot tudi nadalje ne bo, preskrbljena s kontinuiranim naravnim dotokom gradiva iz arheoloških virov, ampak posredno z donativi in pa s trgovino iz oddaljene Ev­ rope. Večidel novcev je iz zbirke Mazzini (Torino), mnogo kosov dobro poznamo iz prodajnih katalogov zadnjega desetletja pa tudi izpred vojne. V Boston je zašel tudi velik »clipeatus« Hadrijana (št. 19), na katerem je nekoč Lederer tako uspelo opozoril na povezavo žiga tega primerka z medaljonom Aeliusa. Oba naj bi bila kovana ob adopciji Aeliusa v letu 1 5 6 c Zanimiv je denio Aleksandra Severa (št. 49), ki je tudi pozlačen (primerjaj pripombo k podobnemu primerku v Britanskem muzeju v oceni Carson, B. M. Cat., Rom. Emp., ARGO II/3). Seveda tudi lu avtor