95
KOLON IN GOSPODAR - DVA NAČINA
ŽIVLJENJA IN DVE STANOVANJSKI KULTURI
(Primera na mikro ravni)
Irena Keršič
IZVLEČEK
Kolon in gospodar - dva načina življenja in
dve stanovanjski kulturi (Pnmcra na mikro
ravni) Na podlagi ustnih in pisnih spominov,
etnološke pričevalnosti pesmi, ki jih je napisala
ena izmedprotagonistkdveh socialnih razmerij,
ki sta obravnavani, in materialnih ostalin je
rekonstruirana stanovanjska kultura kolona in
njegovega gospodarja ter prikazan način
življenja obeh socialnih slojev tudi po odpravi
kolonata. Izbrana primera sta iz Coränjega
Drnovka v Brdih. Obravnavani čas sega od prve
svetovnevojnedosedemdesetih let tegastoletja.^
ABSTRACT
In the article The colono and his landlord -
two styles of living and tum types of residential
culture (Tzvo cases on the microlevel), the
author reconstructs the residential culture and
the style of living of two social classes, tenants
and their landlord, based on tzvo cases from the
village of Gornji Drnovk in the Goriška Brda
region. Her main sources are oral and written
accounts, the ethnological evidence expressed
in poms, writtenbyafemale protagonist of the
two levels of social conditions described in the
article, and material remnants. The period
treated ranges from World War 1 to the seven-
ties of our century and thus partly covers a time
when the colonia had already been abandoned.
V etnološki literaturi o stanovanjski kulturi kolonov in njihovih gospodarjev
doslej še ni bilo dosti napisanega,' zato sem 1. 1990, ko smo bili na terenu v
Brdih," sklenila raziskati in dopolniti podobo tega segmenta kulture.
Ko sem se spomladi 1. 1990 pripravljala za ta namen in pregledovala
dokumentarno gradivo, ki ga je zbrala ekipa raziskovalcev Etnografskega
muzeja 1.1953,^ me je posebno pritegnila Situacija Gornjega Drnovka*
1 Iz etnološke literature poznamo le nekaj segmentov in raziskav, ki pa praviloma niso
socialno opredeljene, kot so npr. Fanči Šarf, Vrste ognjišč na Slovenskem in njih današnje stanje,
SEXVI., XVII., Ljubljana 1964, str. 359-378, ki med drugim obravnava tudi kolonske hiše; Tatjana
Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16, Ljubljana 1987, str. 289-329, Magda Reja, Briška kuhinja -
arhitekturna predstavitev. Diplomsko delo, Ljubljana 1985 (neobjavljeno). Tabor "Brda 88", Nova
Gorica 1989, Stavbarstvo, str. 63-66.
2 SEM je organiziral skupinsko etnološko raziskavo Brd avgusta 1990.
3 Pri razpravi sem uporabljala predvsem zapiske skupine, kije na terenu proučevala pravno
na rodopisje, to je zapiskedr. Sergija Vilfana (Teren 10, zvezek 32), Marije Jagodic (Teren 10,zvezki
29, 30, 31) in Fanči Sarf (Teren 10, zvezka 15 in 16), ki je proučevala stavbarstvo. Vsi zvezki so v
Arhivu SEM-a.
< V ekipi Etnografskega muzeja v Brdih I. 1953 je sodeloval tudi risar F. Maček, ki je izdelal
tehnično risbo Situacija Gor. Drnovka.
Irena Keršič
96
Tlorisna shema Gornjega Dmovka^ namreč kaže kot labirint izpeljano
zasnovo. Sklopi domačij se navezujejo en na drugega v neprekinjenih nizih. V
njih se neenakomerno prepletajo stavbe z različno namembnostjo, stanovanjska
in gospodarska poslopja, hlevi, gnojišča, prepletajo se stavbe različnih socialnih
slojev, kolonov in gospodarja.
Tesna povezanost stavb kot da simbolizira soodvisnost dveh socialnih
slojev, ki sta bila v obravnavanem obdobju še vedno pomembna v Dmovku, v
Brdih in tudi v vsem jugozahodnem delu Slovenije.
Socialne razlike so se kazale navzven že v stavbah.
Odločila sem se, da se bom pri proučevanju stanovanjske kulture v Brdih
omejila na Gornji Dmovk in na mikro ravni rekonstruirala stanovanjsko kulturo
konkretnega kolona in njegovega gospodarja in zbrala čim več podatkov o
. njunih življenjskih stilih ter o njunih medsebojnih odnosih. Omejila sem se na
posamična primera, ki kažeta ta specifična družbena razmerja v nekoliko
drugačni luči. (Na terenu so se mi namreč, upoštevajoč podatke obeh strani,
začeli podirati stereotipi o kolonatu v Brdih, ki sem jih zasledila v literaturi in v
virih.)
Omejila sem se na obravnavo kolona, čigar hiša še stoji, a je prazna in
sropada. Ta mi je pomagal po spominu rekonstruirati tudi notranjo opremo te
liše.^ Fragmentarno je znal opisati tudi življenje v njej, sicer pa sem podobo
stanovanjske kulture v njej sestavila še iz spominov članov kolonove in
gospodarjeve družine in iz še preostalih materialnih prič.
Na drugi strani sem za obravnavo izbrala posestnika, gospodarja
omenjenega kolona in še enaindvajsetih kolonov, čigar prvotni dom je bil
požgan med drugo svetovno vojno. Podatke o življenju v tem domu sem lahko
izluščila iz Kronike brez naslova,'' ki jo je napisala gospodinja te hiše, iz njenih
pesmi^ ter iz njene pripovedi in pripovedi gospodarjevih otrok, ki so znali
plastično opisati že zdavnaj izginu i dom.
Ker so za etnologijo, zlasti za proučevanje stanovanjske kulture, pomemben
vir popisi inventarja, sem se posebej potrudila, da sem jih rekonstruirala in jih
v obravnavi tudi navajam.
Omejila sem se na čas od prve svetovne vojne do sedemdesetih let tega
stoletja. Da sem zajela tudi čas po priključitvi Brd k Jugoslaviji in skušala ob
primeru dveh družin, ki sta bili v preteklosti na hierarhični lestvici daleč
vsaksebi, dalje slediti njuni stanovanjski kulturi, ne gre pripisovati politični
dražljivosti te teme, pač pa številnim vprašanjem, ki so zelo slabo in
pomanjkljivo proučena. Menim namreč, da je dolžnost etnologov do časa in do
nas samih, da se lotimo tudi proučevanja kulture in življenja po drugi svetovni
vojni.^
5 Glej risbo Gornjega Drnovka (št. 1)
Na tem mestu se zahvaljujem dr. Gorazdu Makaroviču za prijazno pomoč pri meritvi hiše
in rekonstruiranju notranje opreme.
7 Fotokopijo Kronike brez naslova, ki jo je napisala D.O. iz Drnovka, hrani Arhiv SEM-a.
8 Pesmi D.O. I., Samozaložba, 1983; Pesmi D.O. II., Samozaložba, 1985, in njene še
neobjavljene pesmi.
' Večina etnoloških razprav se konča z obdobjem pred drugo svetovno vojno.
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
97
Institucija kolona ta jebila sicer po letu 1947zZakonomoodpravi viničarskih
in podobnih razmerij odpravljena, vendar je življenjski stil obeh strani, bivšega
kolona in njegovega bivšega gospodarja zelo zanimiv tudi po tem letu, saj temelji
tudi na tradiciji, ki je v povsem drugačnih razmerah živela dalje. Prav je, da
etnologija tudi za ta čas z analizo konkretnih primerov pokaže krivičnost
demagoškega posploševanja, da so "posestniki pili kri in jedli žulje kolonom".' •
Razlika med družbeno proklamiranimi načeli oziroma visoko postavljenimi cilji
tistega časa in resničnim življenjem je v naših dveh primerih zelo globoka. Na
nivoju osebnega, individualnega se v obravnavanih primerih kaže, da se krivice
nadaljujejo, a tokrat z druge strani.
Izbrana primera torej potrjujeta dejstvo, da se na mikro ravni življenje
večkrat kaže drugače kot na makro ravni.'2
1. CAS MED PRVO IN DRUGO SVETOVNO VOJNO
GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE
V obravnavanem obdobju so bili gospodarji kolonov v Brdih nekdanji
fevdalci, župnije, veleposestniki in veliki kmetje, meščani, denarni zavodi in
banke ter raznarodovalna organizacija Ente. Kolonske kmetije so se ukvarjale
največ z vinogradništvom in sadjarstvom. V obdobju gospodarske krize se je
veliko število kolonov izselilo.'-''
Po propadu Avstro-Ogrske leta 1918 so Brda prišla pod Italijo. Sledilo je
težavno obdobje obnove opustošenih domačij in zemljišč, ki se je zaradi
počasnega izplačevanja vojne škode zavleklo. Vinogradi so bili skoraj povsem
uničeni. Gospodarska kriza je povzročila propad velikega števila kmetij.'*
Pri obnovi stanovanj so se ljudje omejili le na najnujnejša popravila. Največ
sprememb so doživela ognjišča, ki so jih zaradi praktičnih razlogov dvigovali,
pri premožnejših pa so si začeli postavljati prve štedilnike.
Gospodarske razmere so se izboljšale tik pred drugo svetovno vojno, ko je
Hitlerjeva Nemčija odprla tržišče italijanskemu zavezniku. Takrat so posestniki
modernizirali sadovnjake in vinograde ter si izboljševali stanovanjske razmere.
Mnogi koloni so odkupili hišo in posest, ki sojo obdelovali. Našemu izbranemu
kolonu to ni uspelo.
10 Glej odločbo O.F. Iz hišnega arhiva družine O. Kopijo hrani Arhiv SEM-a.
11 Glej op. 7.
12 Primerjaj referate Historic pressures and individual strategies. Life history as cultural
construction / performance, Budapest, 1988.
13 Peter Stres, Oris kolonata na Goriškem od konca prvesvetovne vojne do leta 1947, Goriški
letnik. Zbornik goriškega muzeja 1988/89, 15/ 16, Nova Gorica 1989, str. 88.
K Primerjaj op. 7, str. 16.
Irena Keršič
1.2. DRUŽINA KOLONOV
Družina kolonov, ki smo jo izbrali za obravnavo, se je preselila v Gornji
Drnovk 1. 1919^^ iz Višnjevika. Njihov gospodar je zaradi zadolženosti tam
prodal svojo posest in preselil kolone v Gornji Drnovk. Vdovo s sedmimi otroki
(dva iz prvega zakona, pet iz drugega) je nastanil v nadstropno stanovanjsko
hišo in jim poleg nje dal v najem še hlev in senik ter vinograd, senožeti in njive.
Ker je gospodar posestvo slabo upravljal, se zadolževal in ni odplačeval
posojil in davkov, je šlo na dražbo. S koloni vred so ga leta 1935 odkupili
sorodniki z Brega, Id smo jih izbrali za našo obravnavo.
K posestvu v Dmovku je spadalo šest kolonov. Poleg njih sta živela še dva
najemnika, ki sta imela svoji hiši, zemljo pa najeto pri istem gospodarju.
L. 1935 so v družini, ki jo obravnavamo, živeli: stara mati, neporočen sin,
hči, ki je imela že otroka in je z njima kratek čas živel še otrokov oče, ter še ena
hči, ki je imela tri nezakonske otroke. Gospodarstvo je tedaj vodil sin,
gospodinjstvo pa stara mati. Vseskozi so v družini živele skupaj tri generacije.
Gospodarji so jim rekli kmetje, ne koloni, oni pa gospodarju gospodar in
njegovi ženi gospodinja. Italijanske gospodarje so imenovali gospode, s ovenske
pa le gospodar in gospodinja, njihove otroke so klicali po imenu. Že iz tega je
razviden bolj spoštljiv odnos do italijanskih gospodarjev.
Leta 1937 je družina dobila v najem še eno podobno stanovanjsko hišo v
soseščini in z njo še eno kmetijo. Sin in nečak sta se preselila v sosednjo
stanovanjsko hišo z veliko kletjo, ki jo je deloma uporabljal tudi gospodar.
Kuhali so še vedno skupaj v prvotni hiši.
V obdobju, ki ga tu obravnavamo, so ti koloni imeli blizu pet hektarov
vinogradov in njiv. Pridelali so štirideset do petdeset hektolitrov vina. Grozdje
so presali pri gospodarju in odmerili 60 % za gospodarja in 40 % za kolona,
čeprav je bil takrat dogovor 50:50.Gospodarji so namreč lahko dajatve
odmerjali po svoje: ker koloni niso dali nič od drugih pridelkov, so jim določili
več od mošta. Običajno so pridelali še tri kupe koruze; nekajkrat so en kup dali
gospodarju, dva sta ostala njim.'^ Od pšenice in krompirja, ki so ju pridelali, jim
ni bilo treba dajati. Od pridelanega sadja so drugi dajali 30 %, vendarle od češenj
in breskev, od drugega ne. Ti koloni pa od sadja niso nikoli nič dali. Sušili so ga,
da so ga imeli tudi za zimo.
V izbrani kolonski družini so imeli tri do pet glav živine: dve kravi in enega
vola ter včasih telička. Tudi prašiča niso imeli vsako leto, pa tudi kadar so ga
imeli, je tehtal največ osemdeset kilogramov.
Vsak kolon je trgal posebej. Pri trgatvi so si koloni med seboj pomagali,
gospodar jim je pomagal le pri prevozu. Ker so koloni radi preskočili kakšno
vrsto pri trganju, je gospodar trgatev nadzoroval. Za kolone je veljalo, da
bogatim ni greh ukrasti. Potrgano grozdje so odpeljali h gospodarju in tam
15 Gospodarjevi so povedali 1. 1920, kolon pa 1. 1919.
16 Od bivših kolonov, ki so imeli italijanske gospodarje, sem izvedela, da so bili ponosni na
to, da je njihov gospodar Italijan, gospod.
17 Primerjaj S. Vilfan, Agrarna premoženjska razmerja, v: Gospodarska in družbena
zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog II, Ljubljana 1980, str. 467 in op. 13, str. 85.
18 Gospodarji so pripomnili, da od koruze največkrat niso nič dali.
98
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
99
sprešali za vsakega kolona posebej. Gospodar in kolon sta dobila enako kvaliteto
mošta. Svoj mošt je kolon odpeljal domov. Če kdoni imel kleti, gaje lahko shranil
v gospodarjevi. Tisti koloni, ki so pridelali več vina, so ga tudi prodajali. Nekateri
so ga pridelali tudi po osemdeset hektolitrov.
Gospodar jim je dovolil, da so si v gozdu nabrali drv za svojo rabo, in če je
bila sila (npr. slaba letina), so v gospodarjevem gozdu lahko nasekali drv, da so
jih prodali v Furlanijo in si kupili hrane.
Oboji, kolonova in gospodarjeva družina, so povedali, da gospodar kolonov
"ni preganjal", prizanesljiv je bil z njimi, od njih ni zahteval dajatev od sadja in
tudi od žita ne, čeprav bi lahko. Takrat je bila predvidena tudi najemnina za
travnike, ki pa je koloni tudi niso plačevali. Gospodar torej ni bil dosleden pri
obveznostih, ki jih je imel kolon do njega. Bil je popustljiv in se tudi ni vtikal v
kolonovo osebno življenje. Take odnose bi lahko označili za korektne.
1.3. STANOVANJSKA HIŠA KOLONOV V DRNOVKU'^
Stanovanjska hiša kolonov je bila nadstropna.^o Zgrajena je bila iz kamenja
in ometana, krita pa s korci. Severne stene so bile zaradi vetrov brez oken, da bi
tako preprečili prepih. Hiša je bila gospodarjeva last, pohištvo pa kolonovo.^'
V pritličju je bila "hiša", ki je imela eno okno. Na zadnjo steno nasproti okna je
bilo prislonjeno 70 cm visoko ognjišče, nad njim pa je bila napa za odvajanje
dima. Na ognjišču sta stali dve klopi brez naslonjala, da so se laliko greli ob ognju.
Kuhali so v zemljenih posodah. Pred ognjiščem je bila miza. Okrog nje so bili
stoli (4-6), s sedali, spletenimi iz slame. Tik vhoda so bile stopnice v nadstropje.
Za stopnicami je bila "sporca", prostor, v katerem so pomivali posodo. Na leseni
polici je stalo vedro z vodo, nad polico je bil sklednik. Zraven je bila manjša miza,
na kateri so pomivali posodo. V "hiši" so bile po tleh "lastre" - kamnite plošče.
Po vodo so hodili tristo metrov daleč pod hrib.
Kruha doma niso pekli, imeli so ga le za praznike. Običajno se je v tem času v
Brdih jedla polenta.
V gornjem nadstropju je bila ozka veža, iz nje je bil vhod v spalnico z enim
oknom. V spalnici so imeli širšo posteljo za dve osebi, navadno pa jih je v njej
spalo več, tudi do štiri ali pet oseb. Omare niso imeli. Ob steni desno od vrat je
bil "skrinj" - predalnik. Obleko so obešali na žebelj, zabit v vrata. Pod je bil iz
desk, strop lesen in pobeljen. V tej sobi so spali stara mati, hči in njeni manjši
otroci. Starejši pa so spali na senu. V veži je bila odprtina za lestev, po kateri se
je prišlo na podstrešje, kaščo. Tam so shranjevali pšenico, koruzo spleteno v kite
in obešeno na tramove, na tleh so imeli krompir.
Iz hodnika v prvem nadstropju je bil še dostop do sobe nad kletjo. Imela je eno
okno, od opreme pa sta bili v njej dve postelji s "štramacem", napolnjenim s
koruzno slamo. Tu je spala hči z otrokom in otrokov oče. Na cestni strani so
skupaj s sorodniki iz sosednje hiše imeli "kletco" - klet, kamor so shranjevali meso
invino.
Hiša je iinela enojna okna. Če se je okno razbilo, so ga zabili s pločevino, aH
ga zamašili s cunjami, da ni pihalo. Stekla niso zamenjali. Vse kolonske hiše so
v tem času imele dimnik.
l"* Glej tehnične risbe št. 2, 3 in 4.
20 Glej fotografiji št. 5 in 6.
21 Glej terenski risbi št. 7 in 8.
Irena Keršič
WO
2. Fasade opuščene kolonske hiše z gospodarsldmi objekti (Tehnično risbo izdelal ing. Marjan
Loboda 1. 1990) ¦ 2. Front of abandoned colonia house with outbuildings (Technical drawing by
eng. Marjan Loboda, 1990) ¦ 2. Facciate della casa colonica abbandonata con gli edifici annessi
(Disegno tecnico realizzato dall'ing. Marian Loboda nel 1990)
3. Prerezi opuščene kolonske hiše z gospodarskimi objekti (Tehnično risbo izdelal ing. Marjan
Loboda 1. 1990) ¦ 3. Sections of abandoned colonia house with outbuildings. (Technical drawing
by eng. Marjan Loboda, 1990) ¦ 3. Sezioni della casa colonica abbandonata e delle costruzioni
accessorie (Disegno tecnico realizzato nel 1990 dall'ing. Marjan Loboda)
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
101
4. Tlorisi kolonske hiše in gospodarskih objektov (Tehnično risbo izdelal ing. Marjan Loboda 1.
1990) »4. Ground-plans of abandoned colonia house with outbuildings. (Technical drawing by
eng. Marjan Loboda, 1990) ¦ 4. Piante della casa colonica abbandonate e delle construzioni
accessorie (Disegno tecnico realizzato nel 1990 dall' ing. Marjan Loboda)
Irena Keršič
102
V spodnjem prostoru, v "hiši", so se največ zadrževali. Tam so na ognjišču
pripravljali hrano, pod njim, pod "velbom", so se kotili in greli piščanci; v tem
prostoru so jedli, sprejemali obiske, pomivali posodo, opravljali manjša
popravila, prali, se umivali; v "hišo" so dali tudi mrliča.
Po prvi svetovni vojni so si svetili s karbidovkami ali s svečami. Že pred
drugo svetovno vojno so v Dmovku dobili elektriko. Električno luč so si v hišo
napeljali sami.
Ko mi je bivši kolon z Drnovka pripovedoval o življenju v tej hiši, sem dobila
vtis, da so bila vrata te hiše vedno odprta. Malo se je dogajalo za zaprtimi vrati, med
štirimi stenami, več zunaj - v vinogradu, na vrtu, na njivah, na senožetih... Doma so
bili le takrat, ko sobili lačni. Čakali so na mater, kije nosila v Furlanijo prodajat vino,
češnje, smokve, breskve, pršute... Domov je nosila osoljene sardele, makarone, riž
in kost pršuta, ki jo je dobila v farovžu. Pripovedovalec se spominja, da je enkrat
mati prinesla eno samo ribo za sedem ljudi, stepli so se zanjo.
Brike so nosile peš prodajat sadje in pridelke na trg v Videm in v Krmin.
Tovor so nosile na glavah v "češtelah" - košarah.
Otroci so radi jedli pečeno polento in zraven mleko, ki je bilo vedno zalito z
vodo. Polento so pekli na ognjišču na "gradeli" - iz debele žice, ki so jo sami
naredili. Čeprav je gospodinjstvo vodila stara mati, ki je bila doma, niso imeli
ustaljenega reda pri hrani: kadar so šli delat h gospodarju, so obroke hrane dobili
pri njem.
Ognjišče so kurili poleti in pozimi. Pri kuhanju je bila poleg enakomernega ognja
pomembna razvrstitev posameznih posod na razmeroma majhni površini ognja
in žerjavice. Za kuhanje na ognjišču so imeli v Brdih razne pripomočke, ki so
omogočali večji prostorski in toplotni izkoristek;
"panj": nanj so naslanjali drva, da so imela dovolj zraka in so bolje gorela;
"kjetunik"; to je bila veriga, ki je visela izpod nape; nanjo so nad ognjem obešali
kotel za polento in "pinjate" - kangle, v katerih so segrevali vodo in kuhali hrano;
"trpiš": železen podstavek različnih oblik, navadno na treh nogah, nanj so
postavljali posodo, v kateri so kuhali nad žerjavico;
"gradelo": mrežasta ploskev, iz žice, na njej so pekli polento, klobase...;
"fornele": te so imela le bolj izpopolnjena ognjišča; to so bile odprtine na robu
ognjišča, ki so spodaj imela vratca, kamor so dajali žerjavico; forneli so omogočali
kuhanje v posodah brez podstavkov;
pokrov; pod njim, obsutim z žerjavico, so pekli pogačo. Ker niso imeli krušne
peči, so pod njim pekli tudi kruh.
Polento so kuhali v bakrenih ali "gizastih" kotlih. To je bila najbolj pogosta
hrana, jedli so jo vse leto, nadomeščala je kmh pri večini obrokov. Za največjo
poslastico je v obravnavanem obdobju veljala pogača, ki so ji dodali mleka in
suhih fig ali ocvirkov ali zelišč. Za glavni obrok so pogostokrat imeli "kuh'nje"
- minestre. Kuhali so jih v "pinjatah" - loncih, ki so viseli nad ognjiščem. Bile so
različne, odvisno od tega, kaj je gospodinja imela pri roki. V minestro so dali
obrano kost, da je dišala po mesu, razen ob petkih, ko so se držali posta. Pogosto
je bila na mizi "sirkova kuh'nja" s stolčeno mlečno koruzo, fižolom, krompirjem,
česnom, čebulo in zelenjavo. Meso so le redko jedli. Boljše kose so prodali, doma
je običajno ostala le zabela in klobase.^^
22 Primerjaj Tatjana Sirk, Briška kuhinja, Traditiones 16, Ljubljana 1987, str. 289-326.
Kokin in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjsld kulturi
5. Fasada, severna stran opuščene kolonove tiiše v Dmovku s stalo in senikom na desni (Delovni
posnetek z montažo, I. Keršič, I. 1990) ¦ 3. Front, north side of abandoned colonia house in Drnovk
with stable and barn on the right. (Photomontage of field shot by I. Keršič, 1990) ¦ 5. Facciata,
parte settentrionale della casa colonica abbandonata di Drnovk, con la stalla eil fienile sulla destra
(Montaggio di foto di lavoro, I. Keršič, 1990)
6. Opuščeni kolonski objekti z južne strani (Delovni posnetek z montažo, 1. Keršič, 1. 1990)
¦ 6. Abandoned colono houses seen from the south. (Photomontage of field shot by I- Keršič,
1990) ¦ 6. Edifici colonici abbandonati visti da sud (Montaggio di foto di lavoro, I. Keršič, 1990)
Imeli so njive, kaj, ko se je slabo pridelalo, "le kar je Bog dal."
V cerkev niso redno hodili, otroci pa tudi v šolo ne. Otroke je bilo sram, ker so
bili slabo oblečeni. Pripovedovalec se spominja, bilo je tik pred drugo svetovno
vojno, da ga duhovnik ni pustil k obhajilu, ker ni hodil k nauku. Mati je nato šla
k drugemu duhovniku, da ga je obhajal, in ta ga je celo povabil za pogrnjeno
mizo. Tudi birman ni bil v domači fari, ker ni redno obiskoval verouka in ni
redno hodil k maši. Šele pri devetnajstih letih ga je mati peljala k birmi v Gorico.
W3
Irena Keršič
7. Pritličje kolonske hiše z vrisanim pohištvom;
rekonstrukcija (Terenska risba I. Keršič, 1990)
¦ 7. Field drawing of the ground plan - with
furniture added - of the ground-floor in the
colono's house (period 1920 - 1945) (Drowing
by I. Keršič, 1990) ¦ 7. Disegno esegnito sul
causpo della pianta e dell' arredo al secondo
piano della casa del colono (periodo 1920 -
1945). (Disegno I. Keršič, 1990)
8. Prvo nadstropje kolonske hiše z vrisanim
pohištvom; rekonstrukcija (Terenska risba I.
Keršič, 1990) ¦ 8. Field drawing of the ground
plan - with furniture added - of the first floor
in the colono's house (period 1920-1945)
(Drawingby I. Keršič, 1992) ¦ 8. Disegno
eseguito sul campo della pianta e dell'arredo
al primo piano della casa del colono (periodo
1920-1945) (Disegno I. Keršič, 1990)
Družabno življenje je v velilci meri potekalo skupaj z gospodarjevo družino.
Otroci so se skupaj igrali, skupaj hodili v šolo (kadar so otroci kolona šli v šolo),
skupaj so hodili tudi na božjo pot, na cerkvene shode. Običajno so po večjih delih
(po trgatvi, košnji...) skupaj proslavili "likof". Povabili so harmonikarja in
priredili ples. Plesali so oboji skupaj. Takratjegospodinja za vse skuhala orehove
štruklje.
Diferenciacija seje kazala pri izbiri zakonca. Običajno so se ženili koloni med
seboj in svojaki med seboj.-^ Tudi slavolokov ob ženitvi niso postavljali
kolonom, ker ti niso mogli nič plačati zanje.
Koloni, ki jih tu obravnavamo, so v tem času menjali dva gospodarja. Leta
1935 je sorodnik bivšega lastnika kupil posest z veliko vilo, s kolonskimi hišami
in koloni vred. Bivši lastnik je, po pripovedovanju vaščanov, zapravil
premoženje z lovom in s konji.-^^ Novi lastnik je bil gospodar, ki ga tu
obravnavamo. Posest je kupil na sodišču z dolgovi vred. Dolgove mu je uspelo
poplačati šele po drugi svetovni vojni s pomočjo svojih otrok.
Ko so koloni prevzeli posest v Drnovku, so se pritoževali nad slabimi
stanovanjskimi razmerami. Prejšnji gospodar ni skrbel za popravilo hiš, čeprav
bi moral, vse je bilo zanemarjeno, strehe so puščale... Novi gospodarje obnovil
vseh šest kolonskih hiš, popravil strehe, okna itd.
23 To dokazujeta tudi izbrana primera kolonove in gospodarjeve družine.
24 Fanči Šarf, Zapiski s terena 10 - Goriška Brda, inv. št. 16, str. 37-43. Arhiv SEM-a.
2041
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
V tridesetih letih, ko je družina novega gospodarja zašla v finančne težave,
je hotela posest v Dmovku prodati.25 Neki Italijan je tedaj ponudil dobro
kupnino. Koje gospodar vprašal kupca, kaj bo s koloni, mu je ta odvrnil, da jih
bo odslovil in pripeljal italijanske dmžine. Gospodar se potem ni odločil za
prodajo, ker bi šest družin ostalo brez strehe nad glavo in brez eksistence.^^
1.4. HIGIENSKE RAZMERE V KOLONOVI DRUŽINI
Kolonova dmžina je živela v bednih higienskih in zdravstvenih razmerah.
Niso skrbeli ne za osebno higieno ne za snago v stanovanju. Tudi okrog hiše je
bilo vse zanemarjeno, blatno in tekla je celo gnojnica.
Za posteljo niso imeli drugega kot "štramac" s koruzno slamo. Tudi gos-
podarjevi otroci so spali na taki postelji, le da so jim dali v "štramac" vsako leto
svežo slamo; če že niso zamenjali vse, so jo vsaj deloma, ostalo pa prezračili.
Kolonovi pa tega niso počeli. Spali so na nepostlanih posteljah, pozimi kar
oblečeni. Cez so si vrgli "rekele". Ce je bilo pozimi zelo mraz, so si dali žerjavico
v "bandone", posode iz železa, da so se greli. V "hiši" je bilo zakajeno in zatohlo.
Otroci so do dmge svetovne vojne nosili krilca in se niso iineli v kaj preobleči.
Zvečer jim jih je "nona" ali mati oprala in čez noč posušila, da so se zjutraj lahko
oblekli.
Osebna higiena je bila na nizki stopnji. Za umivanje je bila v "hiši" zemljena
skleda. Ženske so prale v lesenih čebrih s pepelom tja do petdesetih let tega
stoletja, perilo so nosile splakovat na "zdenc" - studenec. Tudi "žehte", velikega
pranja pri hiši, niso poznali. Stara mati je včasih nesla prat perilo v Reko. Perilo
je obtežila s kamnom in ga pustila čez noč v vodi, da se je samo pralo. Ljudje so
se ji smejali, nekajkrat so ji perilo celo poskrili. Ni znala prati.
Po vodo za umivanje in kuho so hodili v "zvirk", k izviru tristo metrov od
hiše. Kadar so šla dekleta po vodo, so izkoristila in si spotoma še umila noge.
Kopali so se le redko, mlajši poleti v potoku. Starejši pa nikoli v življenju.
Lase so si prali mogoče enkrat na leto, poleti. Ob nedeljah so se le počesali. Moški
so se tedaj tudi obrili.
Zaradi slabih higienskih razmerje bilo v hiši veliko mrčesa: ščurkov, bolh,
stenic, komarjev, pršic... Ščurki .so primrgoleli na plan ponoči, podnevi so se
skrili v tla. Tedaj je bilo v "hiši" polno nadležnih muh. Bolhe so se držale ljudi,
najraje so se skrile v toplo odejo ali obleko. Povzročale so obupno srbečico. Težko
se jih je bilo znebiti. Pobijali so jih tako, da so jih stisnili med nohti. Uši so imeli
dve vrsti, tiste, ki so šle v lase, in tiste, ki so šle v perilo. Najhujše so bile stenice,
te so težko preganjali, ker so se zelo hitro množile in bile so zelo nadležne. Brž
ko se je stemnilo, so lezle po človeku in ga grizle. Ves ta mrčes so uničili šele po
drugi svetovni vojni, ko so prišli zavezniki in so škropili z diditijem.
Kakor ni bilo reda in snage v stanovanju, je bilo tudi okrog hiš vse
zanemarjeno in blatno. Ker ni bilo stranišča, so potrebo opravljali v hlevu ali kar
vbrajdi. "Kmetje" - koloni z Brega so si npr. naredili poleg gnojišča stranišče iz
komzne slame ali so ga zbili iz desk. "Le nemarni ga niso imeli", je povedala
starejša pripovedovalka.
2? Primerjaj op. 7, poglavje Posestvo v Dmovku, Arhiv SEM-a.
2'> Italijanske oblasti so bile takrat zelo pozorne do prodaje slovenskih kmetij in uradniki so
_    morali vsakih štirinajst dni poročati oblastem o tem. (Po op. 13, str. 88).
205
Irena Keršič
V hiši so v vseh obravnavanih obdobjih živele skupaj tri generacije. Vsa
družina je bila nepismena, v šolo so otroci hodili zelo malo. Kljub temu, da so
živeli v razširjeni družinski skupnosti (mati, ena hči z otrokom in partnerjem,
druga neporočena hči s tremi nezakonskimi otroki in samski sin) pod isto streho,
jim toni delalo posebnih težav, ker niso bili dosti skupaj, bili so pogosto zdoma.
Hči, ki je imela tri otroke, je hodila trgovat, sin je hodil na dnino, druga sestra je
hodila delat v Gorico, otroci so bili po cele dneve zunaj. Zato tudi niso mogli
imeti skupnih obrokov hrane in pri hiši ni bilo reda. Ko so delali pri gospodarju,
so dobili za en dan dela hrano in dve liri plačila (za dve liri si pred drugo
svetovno vojno dobil tri litre vina).^^
1.5. ŽIVLJENJE OTROK
Kolonska dekleta in fantje od štirinajstega leta dalje so hodili pomagat na
gospodarjev dom za hrano in majhno plačilo. Gospodarjeva hči, takrat ji je bilo
trinajst let, se spominja, da so si otroci menjavali delo (ona je šla pomagat h
kolonom, ker ji je bilo tam bolj zanimivo: ker so imeli po tleh skrli in je bilo treba
iz stikov med njimi zbezati smeti; hči kolona pa je rada pometala pri gospodarju,
ker so imeli tlak iz gladkih ploščic). Otroci so si zamenjavali tudi hrano. Pri
gospodarjevih so jedli največ tisto, kar so pridelali doma, pogosto ješprenj, repo,
zelje, ohrovt in podobno. Pri kolonovih pa so večkrat jed i minestre z makaroni
ali rižem, ki so gospodarjevim otrokom bolj dišale.
Oboji otroci so se skupaj igrali in tudi sicer skupaj preživljali prosti čas.^^
Vsega tega gotovo ne bi bilo, če bi starši vzgajali otroke tako, da bi jim
druženje z otroki kolonov prepovedovali. Razlika med enimi in drugimi otroki
je bila v tem, da so gospodarjevi otroci morali pogosto več pomagati doma in so
bili manj prosti. Deklice, npr., so morale na Bregu ob sredah in sobotah, ko je
mati imela temeljito čiščenje, pomesti vso hišo in pomagati materi pospravljati.
Fantje so morali vsako soboto pomesti dvorišče. Ob sobotah so morali očistiti
vse čevlje. Pri kolonih niso toliko čistili, za to tudi niso imeli časa, ker so tudi
ženske delale v brajdi, na njivi, v senožetih, ali pa so nosile prodajat pridelke.
Največja njihova skrb je bila, kako prehraniti družino, higiena, red in snaga v
stanovanju so bili zanje manj pomembni. Problem je pomenila tudi voda, ki je
niso imeli pri hiši.
Otroci so skupaj obiskovali šolo v sosednji vasi, do katere je bilo pol ure peš
hoje. Italijanska učiteljica je otrokom pogosto pregledovala roke. Gospodarjevim
otrokom jih ni pregledala. To se jim ni zdelo pravično. Ko so si otroci med seboj
enkrat kazali roke, je imela gospodarjeva hči najbolj "zdelane od dela". Otroci
kolonov so v šoli dobivali obrok hrane, gospodarjevi ne. Ti se spominjajo, kako
je tudi njim dišala malica. Za kolonske otroke je bilo organizirano tudi letovanje
na morju ali v planinah. Za novo leto je bila organizirana "befana", darila pa so
dobili le kolonski otroci.
Opozoriti kaže na razliko, kako so drugi gledali na kolonove ali
gospodarjeve otroke in kako so se videli sami.
Našteti primeri pričajo, da zlasti med otroki ni bilo razlikovanja na "rni" in
"oni" med gospodarji in koloni. Povezanost med njimi je bila velika. Če so
27 Primerjaj op. 7, poglavje Kako so nastali naši koloni.
28 Glej fotografijo št. 9.
106
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
9. Gospoddrjovi otroci in otroci tcolonov pri igri (Fotografirano na Bregu olcrog I. 1938) ¦ 9. The
landlord's and the cu/ono's children playing together (Photographed in Breg, around 1938)
¦ 9.1 figli del padrone e i figli dei coloni che giocano insieme (Fotografati a Breg intorno al 1938)
občutili krivičnost, oziroma prizadetost, so jo oboji, seveda vsak po svoje.
Našega primera pa, seveda, ne gre posploševati.
Odnosi med otroki so v veliki meri rezultat domače vzgoje in zgledov. Tudi
bolj vidni so, manj narejeni, manj zlagani, bolj neposredni. V našem primeru so
bili ti odnosi v obravnavanem obdobju z obeh strani korektni.
Zgovorno je tudi pričevanje gospodarjevih otrok, da so se več družili z otroki
kolonov kot z otroki svojakov. Ne gre prezreti, da so bile najboljše prijateljice
gospodarjeve hčere hčere kolonov. Se danes gojijo to prijateljstvo iz mladih dni.
1.6. GOSPODARJEVA DRUŽINA
Družina, ki smo jo izbrali za obravnavo, je bila veleposestniška in imela je
dvaindvajset kolonov. Najprej je imela dom na Bregu. L. 1900 so si zgradili veliko
novo dvonadstropno hišo. Poprej so stanovali v hiši pod novo, potem pa sojo
dali v najem kolonom. Družina je bila dokaj številčna. V hiši so pod isto streho
bivali gospodar z ženo, s sinom in snaho, "nevesto", ki sta imela pet otrok. Z
njimi so živeli tudi dve neporočeni hčeri, služkinja in hlapec ter dve sestri siroti,
ki ju je bil gospodar vzel k sebi. Med obema vojnama so občasno imeli še po dva
hlapca in tudi delavce, ki so hodili k njim na dnino. Nekaj časa je v družini živel
tudi sin, ki je bil po poklicu učitelj, leta 1928 pa se je odselil.
Na Bregu so imeli 120 ha zemlje, v Dmovku 35 ha, v Šmartnem 4 ha in v
Biljani 10. Kolone so imeli na Bregu, v Krasnem, Biljani, Šmartnem in Drnovku.
Očetovo posest so šele po drugi svetovni vojni razdelili med šest dedičev.
Na Bregu so imeli vedno po 12 do 14 glav živine: 4 vole, 2 do 3 krave, 2 do
4 konje, pa 4 prašiče ter kokoši, race in gosi.
107
I rena Keršič
108
10. Gospodar z vnuki (Fotografirano na Bregu I. 1932) ¦ 10. Ihe landlord u'itli his four
grandchildren (Photographed in Breg, 1932) ¦ 10. Il padrone con i suoi quattro nipoti (Fotografato
a Breg nel 1932)
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
Izobrazbena struktura gospodarjeve družine je bila takale: oče ni imel
nobenih šol, pisati in brati gaje naučil duhovnik. Njegov sin, ki je pozneje prevzel
posest, je delal realko. Sinova žena je končala štiri leta osnovne šole in
gospodinjsko šolo. Obe hčeri sta imeli končano osnovno šolo in gospodinjsko
šolo. Drugi sin, kot že rečeno, je bil učitelj.
Ko so bili pod Italijo in so vnuki hodili v italijanske šole, so jih zvečer doma
še posebej učili slovenščine. Mlada zakonca sta kasneje, po drugi svetovni vojni,
dala vse svoje otroke v šole.
Verska vzgoja je bila v družini stroga. Brž ko so otroci znali govoriti, že so
se morali naučiti molitev sveti Angel. Pred jedjo so vedno molili (očenaš, čast
Bogu in zdravamarija). Zvečer so otroci z nonotom molili avemarijo in rožni
venec. Vsak mesec so morali obvezno k spovedi.
Pri hiši so imeli naročene časopise Edinost, kmetijske časopise. Ženski svet.
Naročali so tudi Mohorjeve knjige.
"Ko sem se bližala tisti veliki rumeni hiši, ki se mi je zdela kot palača, so se
mi začele tresti noge," je zapisala v kroniki bodoča gospodinja te domačije, takrat
še dekle. Ko to še ni bil njen dom, je imela kar strah pred to hišo in pred ljudmi.
In dalje pravi: "Na to družino smo gledali kot na bolj vzvišene ljudi. Bili so bogati,
izobraženi in so se tudi bolj gosposko držali." Bodoča gospodinja je bila rojena
leta 1903, na veliki kmetiji v Višnjeviku. Pri njih doma je bilo deset otrok, ona je
bila prva hči, strogo vzgojena in delavna.-^
Ko ji je bilo sedemnajst let, je hodila v gospodinjsko šolo v Tomaj. Leta 1924
seje poročila na Breg. S svojo dojemljivostjo je znala odkrivati tudi fine odtenke
v odnosih med ljudmi in jih znala tudi opisati. Tako v kroniki v poglavju Začetek
življenja na novem domu primerja odnose v svojem domu in v novi družini na
Bregu: medtem ko je bila od doma navajena sproščenih odnosov, prijaznosti,
odprtosti, so jo v novem domu motile moreča zadržanost, redkobesednost,
nekomunikativnost.
Nevesta je v hišo prinesla bogato balo: 30 srajc, 20 kombinež, 30 parov rjuh,
brisače, velik prt z 12 prtiči, velik prt s 6 prtiči, zavese, posteljno pregrinjalo,
svečnik. Njen ženin je plačal polovico oprave: dve omari, dve postelji, dve nočni
omarici, psiho z ogledalom, umivalnik, in vse pripeljal na nevestin dom. Tam
so postelje postiali, opravo in balo naložili na okrašene vozove, volu so dali
pušeljc na glavo, fantje so streljali, da je pokalo, zbralo se je veliko gledalcev in
nato so odpeljali balo. To se je vedno dogajalo na četrtek, poroka pa na soboto.
"Nevesta" je zapovrstjo rojevala otroke:-"*" najprej leta 1925, leto po poroki,
prvega sina, leto za njim drugega, čez dve leti je privekala na svet hči. L. 1931 je
rodila dvojčici, od katerih je preživela le ena. L. 1933 se je rodil še njen najmlajši
sin, Benjaminček, kot ga imenuje v svoji pesmi.
Družina jebila torej les številna. Nevesta je morala na novem domu pokazati
precej strpnosti in dobre volje. Še zelo mlada je skusila breme z razširjeno
družino. Ves dan je imela delo z otroki, gospodinjstvom, živino (krmila je
prašiče, kure, gosi..., večkrat je molzla krave). Zvečer je ob petrolejki šivala ali
delala razna ročna dela. Dom in otroke je imela snažne, urejene. Svoj odnos do
2'' Glej op. 7, poglavje Moja otroška leta.
30 Glej fotografijo št. 10.
109
Irena Keršič
Življenja izraža v pesmi z naslovom Vnukom: "Če veš, daje življenje tudi bedno
in da vendar se boriti zanj je vredno, boš v delu svojem vselej našel zadoščenje
in cilj in smisel imelo tvoje bo življenje." Ta njena modrostjo je reševala v najbolj
kritičnih trenutkih njenega življenja.
S koloni je bila družina na Bregu tesno povezana. V vzhodnem traktu so jih
imeli celo na stanovanju. Ta del hiše je imel poseben vhod. Nono je vzel pod
streho neko vdovo z enajstimi otroki. Eno dekle so vzeli za deklo in otroci so
rasli z gospodarjevimi otroki.
Oče gospodar je bil do sina, ki je bil z ženo in petimi otroki osrednji del
družinske skupnosti, predvsem trd in strog gospodar, ki je vodil posestvo.
Prvorojenca, ki naj bi ga nasledil, je strogo vzgajal. Omogočil mu je šolanje, da
bi postal umen kmetovalec, uvajal ga je v delo in mu prepuščal določene
opravke, sicer pa je gospodarstvo vodil sam. Bil je župan v Kojskem in poslanec
na Dunaju, torej ugleden mož. Poskrbel je, da je sinu kupil posest (čeprav
zadolženo), ni pa mu omogočil, da bi na njej zaživel samostojno življenje. Kljub
temu da je bila posest v Dmovku zapisana na sina, je z dmžino še vedno bival
z očetom in neporočenima sestrama v skupnem gospodinjstvu, na domu, kjer je
gospodaril oče. Šele njegova nasilna smrt leta 1944, ko so ga ubili Nemci in požig
domači na Bregu sta sina postavila pred nalogo, da je sam začel gospodariti na
posestvu, ki mu ga je oče namenil že pred desetimi leti. Oče je gmotno poskrbel
tudi za dmge otroke.
1.7. STANOVANJSKA HIŠA GOSPODARJEVE DRUŽINE
Na podlagi risbe^^ smo z domačimi po spominu rekonstmirali nekdanjo
hišo na Bregu. Stala je na vrhu pobočja.^-^ Na dvorišču sta bila "larja", lopa za
prese za vino in orodje, ter vodnjak. Vsa hiša je bila podkletena. Imela je enojna
okna, le v kuhinji so bila dvojna. Vsa okna so imela "škure", polkna. Bivalni
prostori so bili v prvem in dmgem nadstropju.''^
Skozi vhodna vrata si vstopil na hodnik. Iz hodnika so vodile stopnice v gornje
prostore. Na stopnišču je bilo slepo okno, Iqer je bil oltarček s svetniki. Teta je
skrbela, da so bile tam vedno sveže rože. Levo od vhoda je bila velika
sprejemnica, "medzad". Ta prostor je bil najbolj reprezentančno opremljen. Na
vsaki strani kanapeja sta bili dve različni starinski vitrini, v eni je bila posoda, v
drugi je oče imel lovske stvari. Ob kanapeju je bila dolga miza, okrog stoli. Med
dvema oknoma je bila ob steni pisalna miza in stol, vzdolž druge stene, desno
od vrat je stal pianino (igrala sta ga vnukinja in sin, op. I. K). Za okras je bil za
vrati 70 cm visok lepo oblikovan kamen, na katerem je stal asparagus. Za stensko
okrasje so bile slike in ogledalo. Na oknu so bile zavese z rešelje vzorcem (delo
mlade gospodinje, op. I. K.). V tem prostoru so sprejemali obiske in obedovali
za praznike. Na desno od vhoda je bila "hiša", pod oknom je bila "sporca",
prostor, kjer so pomivali posodo, pred ognjiščem pa dnevni prostor, kjer je
obedovala družina. Tu je bila dolga miza, za mizo dolga klop in okrog stoli. Tu
so obedovali otroci, ko so bili že večji, koloni in posli. Teti sta obedovali za
31 Da dom na Bregu ne bi bil pozabljen, ga je vnukinja naslikala na steno v veži njihovega
drugega doma v Drnovku. Po njeni sliki ga je narisal tudi gospodarjev pravnuk kot ilustracijo k
babičinim pesmim.
32 Glej risbo št. 12.
33 Glej fotografijo št. U.
34 Glej terenski risbi št. 13 in 14.
no
-_,i
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
1 1. Vds iircg, najvišje siDJi Joni gospoddija kolonov, ki so ga I. 1944 požgali .\omci tli. The
village Breg, highest is the home of the landlord, burnt down in 1944 by the Germans (Copy from
an original picture) ¦ 11. II villaggio di Breg; nel punto piu alto la casa del padrone, data alle
fiamme dai Tedeschi nel 1944
12. Dom gospodarja kolonov na Bregu pred I. 1944. (Risba F. Vargazon) ¦ 12. The home of the
landlord of the coloni in Breg before it was burnt down by the Germans in 1944. (Drawing by F.
Vargazon) ¦ 12. La casa del padrone a Breg, prima del 1944, anno in cui venne incendiata dai
Tedeschi (Disegno di F. Vargazon)
721
Irena Keršič
13. Prvo nadstropje gospodarjeve hiše na Bregu z vrisanim pohištvom; rekonstrukcija (Terenska
risba I. Keršič, 1992) ¦ 13. Field drawing of the ground plan - with furniture added - of the first
floor in the landlord's house in Breg. (Drawn by I. Keršič from description by former occupants,
1992) ¦ 13. Disegno eseguito sul campo della pianta e dell'arredo al primo piano della casa del
padrone a Breg (Eseguito secondo le indicazioni dei familiari dal. Keršič, 1992)
14. Drugo nadstropje gospodarjeve hiše na Bregu z vrisanim pohištvom; rekonstrukcija (Terenska
risba I. Keršič, 1992) ¦ 14. Field drawing of the ground plan - with furniture added - of the second
floor in the landlord's house in Breg. (Drawn by I. Keršič from description by former occupants,
1992) ¦ 14. Disegno esegnito sul causpo della pianta e dell' arredo al secondo piano della casa del
padrone a Breg (Esegnito secondo le indica/ioni dei familiari da I. Keršič, 1992)
112
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
15. Risba ognjišča ¦ 15. Drawing of the open hearth from the landlord's house ¦ 15. Disegno del
focolare della casa padronale
delovno mizo. Za majhne otroke so imeli malo mizico, h kateri so bile z vsake
strani pritrjene klopi. Nono in oče sta pozimi jedla na ognjišču, poleti pa zunaj
na terasi. V tem prostoru sta bili dve vitrini, ena je stala vzdolž stene, v njej je bila
posoda, druga je bila kotna. Krušna peč je bila v hodniku. Tam so bili tudi
"kasoni" - skrinje z moko in "vinkla", kjer so mesili kruh. Desno, na stranskem
hodniku, ki je vodil na teraso, nad stalo, stabili dve shrambi, za živila in skladišča
za kmetijske potrebe. Hiša je imela štiri terase.
Po pr^i svetovni vojni je do sinove poroke gospodinjstvo v hiši vodila mati.
Ko pa sta se mlada poročila, je "nevesta" že kma u morala prevzeti gospodinjstvo
velike družine. Red no je kuhala za dvanajst ljudi, če je bilo pri hiši večje delo, pa
za dvajset in tudi več. Dela so bila težka, saj v hiši ni bilo vodovoda, ne
gospodinjskih pripomočkov. Kuhali so največ na ognjišču. Vsak teden so spekli
po deset hlebcev kruha. Tudi testenine so pripravljali doma.
Dnevni obroki hrane so morali biti pripravljeni točno ob določeni uri. Ura,
število in sestava posameznih obrokov so se spreminjali glede na letne čase,
vreme in glede na to, komu sobili namenjeni. Če so bila tisti dan težka opravila
(okopavanje v vinogradu, košnja, sečnja lesa...) in je prišlo k hiši večje število
delavcev, je gospodinja pripravila več in izdatnejše hrane. Kuhali so za vse
enako, za domače in za dninarje, le gospodarje bil izjema, ker je imel dieto zaradi
težav z želodcem.
Gospodinja je kuhala tradicionalne jedi: minestre - "kuhnje" (koruzne,
ječmenove, fižolove, ohrovtove, iz kislega zelja...), razne sezonske juhe, krompir,
fižol, buče, močnike, testenine. Mesa ni bilo vsak dan, tudi ga ni bilo v velikih
količinah. Polenta je bila največkrat na mizi kar dvakrat na dan. Gospodinja je
večkrat na teden spekla tudi pogače. Uporabljala je kuharsko knjigo Felicite
Kalinšek, iz katere je zlasti za praznike izbrala dobre recepte.
113
Irena Keršič
Ko je gospodinjstvo kmalu po poroki prevzela nevesta, joje tašča učila, kako
varčna mora biti pri gospodinjstvu. Pripovedovalka se spominja, da ji je, ko sta
skupaj izbirali fižol za kosilo, pokazala naj vsakič dene vstran kupček fižola in
na koncu tedna ga bo imela že toliko, da ga bo za en obrok. Lačni niso bili nikdar,
privoščili si pa tudi niso dobrot. Vse so znali umno porabiti; npr., ko je
gospodinja zaklala kokoš ali gos, je prestregla kri na kruh ter to spražila, da so
pojedli. Jajca so otrokom dali le, če so bili bolni. Če je jedi primanjkovalo, so
vedno imeli prednost delavci, ki so se morali najesti do sitega.
Prali so ročno. Vse to je zahtevalo dosti truda.-''^ Mlada gospodinja je bila
pridna in ni se pritoževala nad obilico dela.
Samski moževi sestri ji pri gospodinjstvu nista dosti pomagali, ker sta se
ukvarjali z očetom in z drugimi dejavnostmi.
Ognjišče'^''je bilo dostopno z vseh strani, bilo je kakšnih 70 cm visoko. Pozimi
so imeli okrog njega lesen oder, na njem pa "banko", klop, in stole. Nad ognjiščem
jebila napa s polico z zavesicami. Otroci so pogosto dobili "kozliče" - opečene,
rdeče noge, ker so se radi greli ob ognju.
Avtorica kronike se spominja kuhinje na Bregu, ko jo je tja leta 1915 poslala
mama, da bi pri županu dobila potrdilo za dojenčka, punčko, ki joje mati rodila
med vojno, da bi dobili nekaj kilogramov moke. "Ves čas čakanja na gospoda
župana sem opazovala in občudovala urejeno kuhinjo, poleg ognjišča so imeli
velik štedilnik, lepo pohištvo, lesena tla čisto poribana, na zidu par lepih slik.
Takšnih kuhinj na deželi je bilo malo videti. Kako sem si želela, da bi imeli tudi
mi tako lepo."
Na Bregu so raje kuhali na ognji.šču kot na štedilniku. Zlasti pozimi je bilo
ognjišče bolj prijetno od štedilnika, izžarevalo je toplino in domačnost. "Vinklo"
za mesenje kruha so imeli v veži.
V nadstropju je bilo sedem spalnic. Vsako dekle je imelo svojo. Gospodar, nono,
je imel svojo; z njim je po nonini smrti vedno spal eden izmed vnukov. Teti sta
imeli veliko spalnico z dosti opreme: kavč, pisa no mizo, zakonsko posteljo, dve
omari. Dekleta so imela manjše sobe, opremljene s posteljo, mizico, nočno
omarico, omaro in morda še skrinjo. Če je prišel k hiši kakšen gost, so dekleta
odstopila sobo gostom. Mlada zakonca sta imela večjo sobo, lepo opremljeno z
zakonsko posteljo, dvema omarama, psiho, manjšo mizo, nočnima omaricama.
Ko so bili otroci še majhni, so spali pri njima, najprej v pletenih košarah, nato v ,
posteljici, ograjeni z mrežo. Po stenah so visele nabožne slike, sobe pa so krasili
tudi prtiči, ročno delo neveste. Tudi njihova dekla, kolonova hči (njeni so imeli
stanovanje v njihovi hiši), je imela sobo podobno opremljeno kot domače hčere.
Sinovi so spali ali pri nonotu ali kje drugje. Ko so se koloni odselili, ko jim je nono
dal samostojno kolonsko hišo, sta dva fanta dobila v izpraznjenem krilu v
gornjem nadstropju svojo spalnico. Vzdolž celega hodnika v desnem traktu so
bile omare, na drugi steni knjižne police in nizka omarica z umivalnikom in
vrčem za vodo. V gornjem nadstropju je bila tudi večja delovna soba, kjer so
ženske šivale, največ mlada gospodinja. Opremljena je bila z divanom in mizo
za likanje ter s šivalnim strojem. Pozimi so ogrevali to sobo in gospodarjevo
spalnico s skupno pečjo. Nad "sporco" je bilo modernejše stranišče s školjko.
Mati je otrokom veliko sama šivala obleke in jim pletla jopice in nogavice.
Fantom je znala po krojaško zakrpati hlače. Drugi otroci so se norčevali iz njih.
35 Primerjaj op. 7, poglavje Začetek življenja na novem domu.
3<> Glej risbo ognjišča št. 15.
IU
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
Češ da imajo luno na hlačah, zato so se upirali in neradi nosili zakrpane hlače.
Kljub temu da pri hiši ni bilo potrate, pa so bili urejeni in snažni.
K njim so hodili "na zomado" čevljarji, da so vsem popravili čevlje, tudi dekli
in hlapcu (koloni so jim nosili popravljat čevlje na dom). Tudi "žnidar" je prišel,
kadar je bilo treba kaj novega sešiti. Na dom so prihajali tudi loncevezi iz Rezije.
Otroci v glavnem niso imeli veliko igrač, čeprav so si jih želeli.
Na Bregu so v go.spodarjevi hiši edini v vasi imeli v dvajsetih letih tega
stoletja plinsko luč. Visela je v "hiši". Dekleta in žene s kolonskih hiš so zvečer
hodile k njim, delat ročna dela, ki jih je učila mlada gospodinja, ker soimeU dobro
razsvetljavo. Po drugih prostorih so svetili s karbidovkami in petrolejkami.
Gospodarska poslopja, stalo in hleve so imeli na Bregu nižje od hiše, bilo je
skrajno nepriročno in utrudljivo za ti.;le, ki so imeli opravka z živino.
1.8. HIGIENSKE RAZMERE PRI GOSPODARJEVIH
Za higienske razmere je bilo zlasti pomembno, da so pred hišo imeli
"strešnico" - vodnjak s kapnico. Tudi oprema stanovanja kaže, da so pri
gospodarjevih zelo skrbeli za higieno. V gornjem hodniku, kjer so bile spalnice,
so imeli umivalnik, vrč vode in brisačo. Poseben umivalnik sta imela v spalnici
mlada zakonca in tete. Gospodar si zob ni umival, tudi otroci ne. Le včasih so si
jih drgnili z žajbljevimi listi. Mladi par pa je že uporabljal zobni krtački. Starejši
se niso redno kopali. Otroke je mati redno kopala v kadi. Poleti je segrela vodo
na soncu in jih skopala na terasi, pozimi v kuhinji. Glave si niso umivali pogosto,
le parkrat na leto. Lase so si redno krtačili, očistili krtačo in postopek ponovili.
Las, ki so odpadli, ni.so zavrgli. Zbirali so jih in jih spravljali v vrečko ali škatlo.
Ko so prišle v vas Rezijanke, so jih zamenjali za lepe lasnice, sponke, glavnike
ali kaj podobnega. Rezijanke so potem lase prodajale za lasulje. Lase so zbirala
tudi dekleta iz kolonskih hiš. Za posebno priložnost so se ženske nakodrale lase
s posebnim železom, ki so ga segrele. Včasih so se tudi naskrivaj napudrale z
belim borotalkom in si z ogljem namazale obrvi, da bi bile lepše. Šminke niso
poznale. Rade so imele dišeče milo, da so lepo dišale.
Gospodarjeve hčere in "nevesta" so se vse učile o higieni v gospodinjski šoli.
Otroci so nekaj o higieni izvedeli v šoli, kjer so po letu 1930 učili tudi te reči.
Vsak dan so si umivali obraz in roke, noge le po potrebi. Na stranišču so
imeli straniščno školjko, odtok se je zapiral, da ni zaudarjalo. Zraven je bil vrč z
vodo za splakovanje. V steno je bil zabit žebelj, na njein pa zataknjen časopisni
papir za brisanje. Otroci so imeli kahlico na lesenein podstavku.
Zanimiv je tudi tale podatek: pripovedovalka se spominja, da so ženske, ki
so npr. čakale na mašo pred cerkvijo, rade poklepetale. Ko je katero za tiščalo na
malo potrebo, je kar sredi pogovora stopila nekoliko vstran, se malo razl.oračila
in napravila 1 užico. "Nič se niso "šikanirale". To je bilo tisti čas povsem naravno."
Moški so se brili enkrat na teden, ob nedeljah. Če je bil pri hiši kdo bolan, so
mu večkrat zamenjali posteljnino, sicer so jo menjali enkrat na mesec.
V vas je vsake toliko časa prišel brivec, ki je obril moške in jih osti-igel; včasih
je ostrigel tudi otroke.
Na obleko so zelo pazili. "Tamašno oblek.o" so takoj preoblekli, ko so prišli
od maše. Tudi na čevlje so pazili. Če so šli daleč k maši, so oblili copate, pri
kapelici pa so se preobuli v čevlje. Tudi po drugi svetovni vojni, ko so mladi
115
Irena Keršič
hodili na ples, so šli bosi, ker so bile poti slabe; šele pred vstopom na plesišče so
se obuli.
Omenili smo že, da so dvakrat na teden temeljito očistili stanovanje in enkrat
na teden dvorišče. Za velike praznike: za božič, veliko noč in žegen je bilo veliko
čiščenje celega stanovanja (očistili so posodo s pepelom in sodo, ognjišče,
štedilnik, oprali zavese, preobleki! posteljnino...)
Za veliko žehto (to je bilo enkrat na mesec, pozimi pa na dva meseca) je
gospodinja najela žene in hčere kolonov iz vasi, da so prale na dvorišču v škafih.
"Žehta" je trala tri do štiri dni.
Perilo so dali močit čez noč v mlačno vodo, ki so ji dodali malo sode. Drugi
dan se je perilo spralo, dobro namililo, dalo v škaf in prelilo s toplo vodo. Tako
namočeno so pustili čez noč. Drugi dan so na gladkem peril niku perilo drgnili,
ga ovili in še enkrat namilili. Spet so ga pustili tako čez noč. Naslednji dan se je
perilo položilo v škaf po posebnem vrstnem redu: najprej rjuhe, spodnje moško
perilo, potem žensko, moške srajce, prevleke, brisače in robčki. Čez vse to so dali
staro rjuho in nato perilo prelili z lugom iz pepela (navadno bukovim ali od trt,
kostanjev ni smel biti). Čeber je imel luknjo, ki seje odmašila, da so lug zajeli, ga
še enkrat segreli in perilo ponovno prelili ter pustili čez noč. Tretji dan so perilo
dobro oželi in ga nesli splakovat v potok. Nosili so ga na glavi na peri niku,
podstavljenem s svitkom. Če je bila suša, so tudi s konjem vozili splakovat v
Reko ali celo v Idrijco.
Kljub temu da so higieni posvečali dosti pozornosti, so tudi imeli težave
zaradi mrčesa: poznali so ščurke, bolhe, uši, muhe, komarje. Preganjali so jih na
vse možne načine. Povsem odstraniti jih ni bilo mogoče.
Apno za beljenje so žgali sami doma, belili pa niso sami. Kuhinjske prostore
so belili na eno ali dve leti, ostale bolj poredko.
OBOJESTRANSKI ODNOSI IN PRIMERJAVA STANOVANJSKE
KULTURE KOLONA IN GOSPODARJA V ČASU MED PRVO IN
DRUGO SVETOVNO VOJNO
Za osvetlitev odnosov med obema stranema je treba povedati nekaj o tem,
kako so nastali koloni obravnavanega gospodarja.^^
Briške družine so bile številne, saj je bilo skoraj pri vsaki hiši pet do deset
otrok. Ko so ti odrasli, je bilo težko dobiti delo zanje. Zlasti težko je bilo dobiti
delo za sinove na majhnih kinetijah. Ko so postali fantje (pri štirinajstih letih),
so začeli hoditi k velikim kmetom na dnino ali za hlapca. Dosti jih je ostalo
neoženjenih. Nekateri so bili srečni, če so dobili od večjega posestnika nekaj
zemljišča in hišo v najem, da so se oženili in ustvarili družino. Tako je nastala
večina kolonov obravnavanega gospodarja. Znan je primer, ko je prišel fant
prosit gospodarja, če mu da hišo in zemljo v najem, ker je imel nosečo dekle in
bi si rad ustvaril dom. Gospodar mu je dal hišo in zemljo v Krasnem in ga rešil
neprilik. Neki drug njihov kolon je pri njih najprej delal kot hlapec, in ko je tudi
njegovo dekle zanosilo, je tudi njemu dal gospodar hišo in zemljo v najem. Ker
je bil brez vsakršnih sredstev za preživljanje, ga je gospodar tudi gmotno
37 Primerjaj op. 7, poglavje. Kako so nastali naši koloni.
U6
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
podpiral, ko je dobil dojenčka. Dal mu je kravo, seno in nekaj sto kilogramov
koruze ter celo nekaj denarja, daje družina preživela do novega pridelka. Tretji
koloni so nastali tako, da so sami prišli prosit gospodarja, naj jih odkupi, ker so
bili preveč zadolženi. Nekateri mali kmetje so namreč raje, kot da bi obdelovali
svojo zemljo, hodili na dnine in denar sproti zapili. Doina jim je zato kmetija
propadla.
Neki drug kolon je bil strasten kvartač. Sčasoma se je tako zadolžil, da je
moral prodati kmetijo. Kupil jo je gospodar, ki ga tu obravnavamo. Družina je
ostala na kmetiji, in ker jelsil starejši sin priden, delaven, mu je uspelo kmetijo
zopet odkupiti.
Bilo je še nekaj primerov, ko so kmetije šle na dražbo, ker so bile preveč
zadolžene. V takih primerih so Italijani radi kupili posestva, nanje pripeljali
italijanske družine, naše ljudi pa odslovili. Gospodar seveda ni imel interesa
kupovati tako zadolžene kmetije. Vendar so ga prizadeti sami hodili prosit za
odkup. Kronistka navaja tudi primer, ko je gospodarja neki zadolžen kmet na
kolenih prosil, naj on prevzame kmetijo, poplača dolgove in ga pusti na njej.
Ponavadi je gospodar popustil in prevzel dolgove; večkrat je za to najel posojilo
v banki.
Kolona, ki ga tu obravnavamo, je odkupil gospodar s celotnim posestvom
in še s petimi drugimi kolonskimi družinami na dražbi od svojega sorodnika,
kot smo že zapisali.
S kupovanjem zadolženih kmetij in še dveh večjih posesti so gospodarjevi
zašli v finančne težave, ki so bile najhujše okoli leta 1930. Stanje se je izboljšalo,
ko so v Soški dolini odprli tovarno cementa, kjer se je zaposlilo dosti delavcev,
in se je vino laže prodajalo.
Tudi drugi gospodarjevi koloni so nastali na podobne načine.
Kot smo povedali, je kolon moral dajati gospodarju 60 odstotkov mošta.
Stroške za škropivo sta krila vsak pol. Zemljiški davek je plačal gospodar.
Obvezno zavarovanje kolonov za nezgode in bolezni je plačeval gospodar,
čeprav bi polovico zavarovanja moral plačevati kolon. Kolonu je gospodar
popravil hišo. Če je kolon prišel pomagat gospodarju, mu je ta posebej plačal.
Gospodarje kolonu pomagal tudi s tem, da mu je dovolil sekati drva v svojem
gozdu.
Gospodarje bil do kolonske družine popustljiv; italijanski gospodarji so mu
očitali, da kvari kolone.
Če pogledamo, koliko je bil kdo odvisen od koga, moramo ugotoviti, da je
bil gospodar odvisen predvsem od kolonovega dela. Če je bil ta priden, je imel
boljši pridelek in mu je dal več mošta. Kolonska družina je bila odvisna od
gospodarjeve v celoti, saj je imela v najemu njegovo hišo in njegovo zemljo.
Vendar gospodar, ki ga tu obravnavamo, ni nikdar odpustil nobene kolonske
družine. To so koloni dobro vedeli. Glede odnosov med obojimi lahko rečemo,
da so bili obojestransko dobri.
Če ob sklepu tega obdobja primerjamo stanovanjsko kulturo kolona in
gospodarjevo, lahko ugotovimo, da je gospodar imel precej višji stanovanjski
standard (po kvadraturi, številu prostorov, opremljenosti stanovanja in
predvsem higienskih razmerah). Kolon v najeti hiši ni imel ravno nizkega
stanovanjskega standarda. Vedeti moramo, da so v istem obdobju živeli v vaseh
v Brdih tudi svojaki, lastniki zemlje, ki so imeli stanovanjske razmere tudi slabše

Irena Keršič
od kolonov. Tudi če primerjamo srednje in male kmete z alpskega območja^^ v
istem obdobju, lahko ugotovimo, da so bili glede stanovanja v marsikaterem
primeru na slabšem. Če primerjamo število postelj pri obeh glede na stanovalce,
je pri gospodarjevih vsak stanovalec imel svojo posteljo, pri kolonu pa sta prišla
dva stanovalca na eno posteljo. Kolonova družina je imela tudi večji stik z
naravo, poleti so spali tudi na prostem, pozimi na seniku, ni bila začrtana ostra
meja med domom in okolico. Glede stanovanjske kulture se največji razloček v
naših dveh primerih kaže v higienskih razmerah. Kolonova družina resda ni
imela kapnice in ne stranišča, toda nekateri drugi koloni v Brdih so si to sami
uredili.
2. CAS OD DRUGE SVETOVNE VOJNE DO LETA 1947
GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE
Ko se je začela druga svetovna vojna, so za kolone, ki so bili pod domačimi,
slovenskimi gospodarji, veljali dotedanji pogoji. Davke je plačeval gospodar.
Narodnoosvobodilni odbor pa je določil, da je narodni davek dolžan plačevati
tudi kolon.^**
Že kmalu po kapitulaciji Italije se je med koloni začelo nasprotovanje oddaji
polovice pridelka. S partizani so se dogovarjali, da bodo dali polovico njim,
polovico pa bodo obdržali sami.*'^' Začeli so govoriti tudi o odpravi kolonata.
Narodnoosvobodilni odbor je novembra 1943 predlagal, naj bi začasno rešili
vprašanje kolonov slovenskih gospodarjev z zadrugo. Sklenil je tudi, da bodo
ob posest tudi tisti, ki zemlje ne obdelujejo sami. Že 1. 1943 so nekateri koloni
postali lastniki kolonij v istem obsegu, kot so obdelovali dotedanje kolonije.*'
Nemci so prišli v Brda septembra 1943. Narodnoosvobodilni svet je že
septembra 1943 sprejel odlok o veleposestvih, s katerim so brez odškodnine
razlastili vse veleposestnike tuje narodnosti, družbo Ente, italijanske banke,
veleposestnike in narodne izdajalce. Razlaščeno zemljo naj bi dobili agrarni
upravičenci in mali kmetje. O vsem naj bi odločal ljudski glas. V seznam agrarnih
interesov so spadali tudi koloni.*^
Slovenski veleposestniki v Brdih so večinoma podpirali narodno-
osvobodilno gibanje in so bili narodno zavedni.
V Brdih je prišlo pri poskusu izvajanja odloka o razlastitvi veleposestev do
trenj. Težko je bilo ločiti kolona od najemnikov.
Nekateri mali kmetje so odšli za zaslužkom v tujino in dali zem Ijo v obdelavo
sorodnikom. Prihajalo je do hudega razburjanja med ljudmi.
Kmalu so organizirali zborovanje kolonov v Biljani. Sklenili so, da se ne bodo
nikoli več uklonili gospodarjem. Grozili so, da bodo tistemu kolonu, ki bo oddal
38 Primerjava stanovanjske ravni srednjega in malega kmeta za čas med obema vojnama na
Kupljenku nad Bohinjsko Belo.
3' V našem primeru pa se to ni izvajalo.
« Primerjaj op. 13, str. 93.
41 Prav tam, str. 94.
« Prav tam, str. 91.
118
Kolon in gcTspodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
119
polovico vina, v kleti iztočili še ostalo. Gospodarji niso hoteli ničesar podpisati.
Odpovedali so se popravilu kolonskih hiš.*^
V začetku avgusta 1945 so v Brdih ustanovili sindikat kolonov.**
Zavezniki so poudarjali, da bodo, dokler se ne odloa o pripadnosti tega
ozemlja, veljali italijanski zakoni. (Goriška Brda so do leta 1947 spadala pod cono
A, pod zavezniško vojaško upravo.) Nekateri koloni so v tem času iz strahu in
navade dajali več, kot se je dogovoril kolonski sindikat.*^
2.1. DRUŽINA KOLONOV IN NJIHOVE STANOVANJSKE RAZMERE
Razmere v kolonovi družini so bile v tem obdobju zelo težavne. Med vojno
so se težko prebijali. Po kapitulaciji Italije je vnuk, ki je imel takrat šele
sedemnajst let, odšel v partizane . Stara mati je bolehala, hči pa je hodila okrog
prodajat svinjino in perutnino ter vino, da je priskrbela hrano za družino. Drug
vnuk je bil kurir pri partizanih, in ko so ga na italijanski strani ujeli, so ga poslali
v internacijo. Po vojni se je vrnil domov bolan. Brat, ki je bil že prileten, se je med
vojno pomčil z nevesto, ki je prišla iz Gonarsa z dojenčkom. Po vojni se je za
kratek čas odselil na njen dom na Hrvaško. Za delo je doma ostal le en vnuk, ki
je bil bolan.
Do leta 1943, do kapitulacije Italije, so dajali gospodarju dajatve le od
vinograda. Še tisto leto so se uprli in niso hoteli več dati vina, ki je pripadal
gospodarju. Komandant bataljona NOO je namreč vsem razposlal okrožnico, da
prepoveduje gospodarjem terjati dotedanji kolonov delež vina. Leta 1944 so
organizirali paritetno komisijo, ki naj bi začasno reševala odnose med
gospodarjem in koloni. Odtlej naj bi dajali še 30 odstotkov vina. Toda koloni s
tem niso bili zadovoljni. Le s težavo in nejevoljo .so dajali toliko ali celo manj,
težko je bilo tudi izterjati od njih. Tako je bilo do leta 1946.
Čeprav je bilo v tem času čutiti nasprotovanje gospodarjem, so oni leta 1944
vzeli pod streho gospodarjevo družino, ki je ostala brez strehe nad glavo, ko so
jim Nemci požgali dom na Bregu.
Leta 1945 je umrla stara mati. Gospodinjstvo je prevzela hči, ki je imela tri
nezakonske otroke.
Ker so ti kraji takoj po osvoboditvi imeli dve oblasti (zavezniško in
jugoslovansko), je bilo življenje še težje in nevarno. Po vojni bi morala dva fanta
doslužiti vojaški rok, pa ga nista, ker ni bilo sankcij za to, zaradi nejasne
ozemeljske pripadnosti. Mlajši zaradi bolezni ni bil v vojski.
Glede stanovanja je ostalo v tem obdobju vse po starem. Največja pridobitev
oziroma izboljšanje stanovanjskih razmer je pomenilo to, da so leta 1946
Američani prinesli prašek diditi in z njim uničili ves mrčes, ki se ga poprej niso
in niso mogli znebiti.
13 Prav tam, str. 99.
« Prav tam, str. 98.
«Prav tam, str. 100.
Irena Keršič
16. Pogorišče na Bregu I. 1944 ¦ 16. Burnt-out house in Breg, 1944. (Copy from an original picture) i
¦ 16.1 resti della casa incendiata a Breg nel 1944
2.2. GOSPODARJEVA DRUŽINA
Gospodarjeva družina je že kmalu po začetku vojne izvedela za
ustanavljanje ilegalnih protifašističnih organizacij. Maja 1942 so jih partizani, ko
sobili pri njih doma, tudi seznanili s svojim programom. Niso prikrivali, da bodo
veleposestva razlaščena proti plačilu in da bodo odpravili kolonstvo. Dejstvo,
da jih nameravajorazlastiti,jebilo zanje hudobreme. Ker so bili veliki sovražniki
fašizma, so vseeno od takrat sodelovali s partizani. Ti so pogosto prihajali ponoči
k njim po hrano. Prinašali so jim literaturo, ki naj bi jo oni razdelili med najbolj
zaupne ljudi. To so s posebnim navdušenjem prebirali koloni, ki so si veliko
obetali, saj se je povsod poudarjalo, da zemlja pripada tistemu, ki jo obdeluje.
To se je že poznalo tudi v obnašanju kolonov: do njih so postali predrzni.
Maja 1943 sta bili starejša gospodarjeva hči in gospodinja, njena svakinja,
organizirani v AFŽ (kot predsednica in tajnica). Po kapitulaciji Italije sta se
partizanom pridružila dva vnuka (takrat sta imela 17 in 18 let). Njuna mati je po
koncu vojne, ko je pisala spomine, zapisala: "Le zakaj greš, sem se spraševala.
Za narodno osvoboditev? Tvegaš svoje mlado življenje. To je torej tvoj cilj? Ali
je tudi tvojih tovarišev enakcilj? Ne. Njihov cilj jebil prisvojiti si zemljo in uničiti
tebe. Ubogi otrok, ki tega še ne razumeš."**^
Kot je bilo že povedano, sodom na Bregu maja leta 1944 požgali Nemci'*^ in
ubili gospodarja, ker so sodelovali s partizani. V njihovi hiši je bil namreč štab
Glej op. 7.
47 Fotografija št. 16.
220
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
partizanskega bataljona. Domačim je takrat uspelo rešiti le živino. Vendar so jim
Nemci kasneje pobrali tudi to, pustili so jim le eno kravo. Ostali so brez strehe
nad glavo, brez pohištva, brez obleke. Sosedje so jih za nekaj časa vzeli pod svojo
streho. Ženske so prenočevale pri sosedovih, moški na seniku, ki k sreči ni
pogorel. Kuhali so najprej pri sosedih, živež pa so jim priskrbeli sorodniki. Čez
nekaj časa so si ob pogorišču na pokriti terasi uredili improvizirano kuhinjo. Iz
ruševin so izkopali ploščo štedilnika in štedilnik na novo pozidali. Pred zimo so
ta prostor še obzidali, pridobili so eno sobo in na podstrešju uredili skrivališče
- "bunker".
Kasneje se je družina razdelila. Obe samski hčeri sta se odselili v Biljano,
ostali (sin z ženo in petimi otroki) pa v Dmovk. Tako naj bi ožja družina končno
zaživela svoje samostojno življenje. Sin, ki je po očetovi smrti prevzel del
posestva, se od nesreče, ki jih je zadela, ni opomogel nikdar več. V Dmovk seje
odselil le stežka. Hotel je ostati na Bregu, čeprav tam ni bilo več mogoče živeti.
Šele leta 1947 so posest pokojnega očeta razdelili v šestih delih med dediče.
Tisti dediči, ki so po tem letu prišli pod Jugoslavijo, sobili takoj razlaščeni, tistim,
ki so bili v Italiji, pa so izplačali primemo odškodnino.
2.3. GOSPODARJEV DOM V DRNOVKU
Po katastrofi na Bregu seje ožja gospodarjeva dmžina leta 1945 preselila v
Dmovk. Vendar je bila hiša v Dmovku*** zasedena. V enem delu so stanovali
koloni. V sobi v gomjem nadstropju je spala begunka z otrokom in možem. V
veliki sobi, kjer so pred vojno imeli nastope sokoli, so vaščani prirejali ples.
Povsod je bilo veliko navlake, vse je bilo strašno umazano. Okenska stekla so
bila razbita in zamašena s cunjami. Omet je odpadal. Vrata so bila polomljena.
Kuhinja je bila vsa črna, na tleh so cepili drva...
Koloni se niso hoteli izseliti iz njihove hiše. Uprli so se in jih žalili. Po
pregovarjanjih se je gospodarjevim le posrečilo urediti en prostor v hiši, kjer so
spravili jesenske pridelke in so lahko prespali. Kuhali so pri kolonski dmžini v
sosedstvu, ki jo tu obravnavamo. Oni so jih bili pripravljeni vzeti k sebi, vendar
so jih dmgi ščuvali, naj ne pomagajo reakcionarjem. Gospodinji, kolonova in
gospodarjeva, sta kuhali vsaka zase na skupnem ognjišču. V Dmovku so
gospodarjevi morali prestajati vseh vrst podtikanj in objestnih poniževanj. Vdrli
so jim v sobo in zmetali po tleh vsa živila, nekajkrat so jim vse znosili iz edine
sobe, ki sojo imeli v Dmovku, in v njej priredili ples.
Koloni jim niso hoteli dajati dajatev. Takratna oblast jim je celo naložila velik
davek, ki ga je pobiral krajevni odbor in ki ga kot pogorelci ne bi bili dolžni
plačati. Preživljali so hude čase, obdani sti biU s sovražniki, ki so jih hoteli uničiti.
Edino, kar jih je takrat reševalo, je bilo to, da so pred dmgimi v tej okolici
sodelovali s partizani in da so bili v dobrih odnosih z njimi.
Z oskrbo .so bile hude težave. Za obleko in tudi za živež so si pomagali z
zamenjavo. Hči je peš nosila v Knrtin žganje in kostanj in ju zamenjavala za sol,
riž, sladkor, olje. Tudi to ni šlo zlahka, ker je bilo prepovedano. Njive sos težavo
obdelovali, saj so ostali brez vprežne živine in brez delovnega orodja, pa tudi
delovnih rokjebilo takrat malo. Zato je bilo treba iskati pomoč pri drugih ljudeh,
kar pa je bilo zelo težko.
Po koncu vojne so se koloni iz hiše v Dmovku izselili. Gospodarjevi so tedaj
lahko za silo prenovili stanovanje. Kupili so nekaj opreme, posode in posteljnine.
121
Irena Keršič
222
17. Drugi dom nekdanjega gospodarja kolonov v Gornjem Drnovku (Delovni posnetek z montažo,
1. Keršič, I. 1990) ¦ 17. The second home of the landlord in Goranji Drnovk. (Photomontage of field
shot by I. Keršič, 1990) ¦ 17. La seconda casa dell'ex proprietario di coloni a Gornji Drnovk
(Montaggio di foto di lavoro, 1. Keršič, 1990)
V banki so najeli posojilo, jeseni pa so začeli sekati in prodajati drva. Najeli so
delavce. Kuhala jim je mlajša hči v improvizirani kuhinji na Bregu. Z njo je na
Bregu ostal tudi oče.
V Dmovku je kuhala in vodila dela mati. Z njo je bil še najmlajši sin.
Najeli so zidarje, mizarje in mojstra, da je sezidal štedilnik. Do božiča so
prenovili kuhinjo. Postavili so jo v prostor levo od vhoda, ker je v "žbatafurju"
imela kuhinjo kolonska dmžina. Opremo za kuhinjo so jim pomagali preskrbeti
sorodniki, ki sobili dvolastniki in so lahko trgovali z italijansko stranjo.
Kuhinja je bila za tiste čase modema, svetla, roza barve. Pred vhodom v "sporco",
v kateri so pomivali posodo, je bila ena vitrina, levo od vrat druga, manjša, v njej
so imeli posodo. Štedilnik je bil prislonjen k steni nasproti vhodnih vrat. Med
okni je bila delovna miza, sredi prostora je stala jedilna miza s stoli. Na steno so
za okras obesili štiri tihožitja, ki jih je naslikala starejša hči.
Gospodinjina sestra jih je preskrbela s starim šivalnim strojem, tako da so
doma lahko sami šivali obleke.
V letih 1945 in 1946, ko so bili še pod zavezniki, so jim koloni dali zadnji
delež vina. Bilo ga je malo, ker so bili med vojno vinogradi slabo obdelani in niso
bili gnojeni, zato so malo rodili. Od dmgega pridelka niso dobili nič.
V dmgem obdobju so se medsebojni odnosi zelo poslabšali. Koloni so postali
izzivalni. Uprli so se dajatvam, ker so bili prepričani, da so za njihovo revščino
krivi le gospodarji.
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
223
3. ČAS OD LETA 1947 DO SEDEMDESETIH LET 20. STOLETJA
GOSPODARSKE IN DRUŽBENE RAZMERE
V coni B so v letih 1945 in 1946 že odpravili kolonat in dali zemljo kolonom,
v nekdanji coni A pa po letu 1947 niso razdelili zemlje kolonom, ker je prevladala
že drugačna politična usmeritev, in nastale so zadruge. Svobodne kmete pa je
nova oblast tako bremenila z davki, da je v marsikateri hiši prišlo do rubeža
premičnin. Po prikljuatvi je večina kolonske zemlje in hiš prišla v državno last.
Koloni so morali obvezno stopiti v zadrugo. Večje kmete so prisilili k vstopu v
zadrugo z visokimi davki in tako, da jim niso dali nakaznic za blago. V
upravnem odboru zadruge sobili nekdanji koloni.
Kmetijske obdelovalne zadruge (KOZ) so po letu 1950 in največ v letih 1954
in 1955 ukinjali. Zemljo so zaradi nerentabilnosti deloma razdelili kmetom in
nekdanjim kolonom. Iz najboljšega zemljišča so oblikovali kmetijsko posestvo
na Dobrovem.
Kmetom so dodelili večino zemlje prav tam, kjer so jo imeli pred
ustanovitvijo KOZ, koloni pa sojo dobili tudi drugod.*^
Po drugi agrarni refonni so kmetje lahko dobili največ 10 ha obdelovalne
zemlje.
Gospodarske in družbene razmere so se začele izboljševati šele po letu 1955,
ko so odprli meje in je bil možen pretok blaga. Po ustanovitvi posestva na
Dobrovem je bila dana tudi možnost zaposlitve za tiste z manj zemlje.
3.1. DRUŽINA BIVŠIH KOLONOV
Družina seje tedaj precej osula. Prva hči ženim otrokom seje kmalu po vojni
odselila. Leta 1949 je umrla druga hči, mati treh fantov.
Po priključitvi k Jugoslaviji jebilo življenje še težje. Leta 1949 so šli v zadrugo.
Eno leto so se temu upirali, potem ni šlo drugače. Takrat je bila "črna mizerja".
"Zadružnik je bi ti slabše kot kolon, zadružnik ne ve kaj dela," je leta 1953 v Brdih
zapisala raziskovalka izpoved nekega kolona.-^"
Tisti, ki so bili v zadrugi so dobili olje, meso, sladkor. Tisti, ki niso šli vanjo,
so imeli hude obvezne oddaje in so trpeli pomanjkanje. Za hrano so dobivali
"tesere" - karte.
Leta 1949, po materini smrti, se je poročil eden izmed sinov, in sicer z
nevesto, ki je bila tudi iz kolonske hiše. Skromen dom sta si uredila v bivši
kolonski hiši, ki je bila takrat državna last. Niso je inogli nič preurejati. Ko so se
jima začeli rojevati otroci, kar pet zapovrstjo, tri deklice in dva fanta, je bilo
življenje še zlasti težko. Vode še vedno ni bilo v hiši, kapnice si niso naredili, tudi
stranišča ne. Kuhali so še vedno na ognjišču. Stanovanjske razmere, vsaj kar
zadeva higieno, so bile mizerne.
Leta 1954 je umrl starejši brat. Takrat doma niso imeli niti rjuhe, da bi ga
zavili vanjo, kot je bila navada. Morali sojo prinesti sosedovi.
48 Fotografija št. 17.
4" Primerjaj op. 13, str. 98-106.
50 Marija Jagodic, Zapiski s terena 10 - Goriška Brda, in v. št. 30, str. 26,27. Arhiv SEM-a.
Irena Keršič
Leta 1955 so po Zakonu o agrarni reformi in kolonizaciji v LRS nekdanji
koloni dobili v last hišo in gospodarska poslopja, ki so jih imeli prej brezplačno
v najemu, in 2,5 ha obdelovalne zemlje?'
Mlada zakonca sta dobila v last bivšo kolonsko hišo, v kateri sta stanovala,
prejšnji skupen dom je dobil v last brat, ki je bil bolan. Slednji je dobil poleg hiše
še hektar zemlje, ki stajo zaradi njegove bolezni imela pravico uporabljati mlada
zakonca. Ker bolnik ni mogel skrbeti zase, mu je kuhala bratova žena. Po njegovi
smrti sta dobila v last tudi to bivšo kolonsko hišo s pripadajočimi gospodarskimi
poslopji in zemljo.
Strica, ki se je resigniran vrnil s Hrvaškega brez žene, so nastanili v neko
sobo proč od doma. Tudi zanj naj bi skrbela nečakova žena.
Do konca petdesetih let so prali še po starem. Na ognjišču so v kotlu skuhali
lug iz pepela in perilo prali z njim. Splakovat so ga nosili na studenec. Otroke
so kopali v škafu.
Molitev so po vojni povsem opustili. Tudi k maši niso več šli. Mlada sta se
dosti kasneje poročila tudi cerkveno.
V petdesetih letih so popravili hišo, v kateri je bival bolni brat. Popravili so
streho, povečali okna, popravili pod. Mlada družina si je kasneje kupila tudi star
štedilnik. Še vedno pa v hiši niso imeli vode in ne stranišča.
Od leta 1960 do leta 1969 sta se mlada dva zaposlila na državnem posestvu.
Žena je molzla krave, mož je krmil živino. Otroci so hodili v šolo in vsi, razen
mlajšega, ki je prizadet, končali osnovno šolo.
Leta 1968 so začeli graditi novo hišo. Od države so kupili vinograd (bivši
gospodarjev) in tam zakoličili. Najeli so posojila. Hiša je zrasla v treh letih.
Življenje vseh družinskih članov se je podredilo zidavi. Dosti dela so opravili
sami.
Od leta 1970 do 1975 se je mož zaposlil v kleti na Dobrovem kot čuvaj. S
prihranki sta zakonca dokupovala zemljo, tako da je imajo sedaj, po izjavi
astnika, 8 ha samih vinogradov. Grozdje prodajajo v klet na Dobrovo. Poleg
vinograda so se vsa leta ukvarjali tudi z živinorejo, ki ni rentabilna, ker morajo
predaleč po knno (na Sabotin in v Zapotok). Ko je odrasel starejši sin, so kupili
prvi traktor, nato še tri.
Leta 1972 so se v novo hišo preselili bivši kolon z ženo in obema sinovoma
ter mlajša hči z družino. Značilno je, da so se njihova dekleta poročila zelo mlada
(še pred dvajsetim letom). Dve hčeri sta se poročili še pred selitvijo v novo hišo.
Ena je ostala v bivši njihovi kolonski hiši, druga se je omožila v sosednjo vas.
V novi hiši so imeli dvoje ločenih gospodinjstev. V spodnjih prostorih je
stanovala hči z družino, ki si je kmalu v sosedstvu zgradila lastno hišo. Zgoraj
so stanovali starši s sinovoma.
Sredi sedemdesetih let se je poročil starejši sin in prevzel kmetijo. Stanovanje
si je uredil v gornjem nadstropju, mati in oče ter sin, ki je bolan, so se preselili v
stanovanje, kjer je prej bivala hči z družino.
Tudi starejša hči, ki je bivala v bivši kolonski hiši, je medtem sezidala novo
hišo v sosedstvu. Staro kolonsko hišo so prodali.
51 Iz hišnega arhiva kolonove družine. Kopijo hrani Arhiv SEM-a.
224
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
225
Velik razmah graditve in urejenost hiš, ki so jih po šestdesetih letih zgradili
v Brdih bivši koloni, je neki Brie komentiral takole: "Brici smo garači. Čeprav je
tu vse hribovito, je zemlja vsa obdelana. Treba pa je priznati, da bi bila Brda bolj
zadaj, če ne bi bilo potresa. Tudi v Italiji so bili koloni, pa nimajo tako novih hiš
kot tukaj. Bajte so tam vse zapuščene."
3.2. NOVA HIŠA BIVŠEGA KOLONA
Hiša je precej velika, njena prvotna bivalna površina je merila ca 260 m. Po
potresu leta 1976 so zgradili še prizidek ter pridobili v zgornjem nadstropju še dve
sobi in v spodnjem dve. V prvem nadstropju bivajo sin z ženo in dvema otrokoma.
Tu je kuhinja, dnevna soba, tri sobe in kopalnica s straniščem ter dve sobi v
prizidku. Kuhinja je moderno opremljena s kuhinjskjijii elementi, hladilnikom
in štedilnikom na elektriko in plin ter mizo in stolom." "Jedilnica ima rustikalno
mizo s šestimi stoli, stene krasijo ura ter slika Bleda in poslikani krožniki z
jugoslovanskimi mesti. Dnevna soba je najbolj reprezentančno opremljena.^^
Vzdolž ene stene je velika knjižna omara, kjer so tudi televizija, radio, steklenice,
predmeti s kristala, poročna darila (še v škatlah). Trosed in fotelja so oblečeni v
žamet. S stropa visi "beneški lestenec" iz brušenega stekla. Za okras imajo rože
v loncih. Na hodniku stoji šestdelna stenska omara, po stenah so obešene lovske
trofeje. (Oče se ukvarja z lovom). V kuhinji in veži imajo po tleh keramične
ploščice, po sobčih je parket. Ena soba je opremljena s petdelno omaro, posteljo,
jsiho in šivalnim strojem. Za stensko okrasje imajo umetne rože. V drugi sobi so
cavč, dva fotelja, omara in miza. V tretji sobi je petdelna omara, psiha, dvojna
postelja, dve nočni omarici, po stenah visijo nabožne slike, ob posteljah sta
preprogi. Za okras imajo sobne rastline (fikus). Pohištvo v vseh sobah je temno
furnirano. Zavese so iz sintetičnega blaga in po vseh sobah segajo do tal. V
prizidku so še kopalnica z italijanskimi ploščicami, bidejem, straniščem, banjo,
lavabojem in pralnim strojem terse dve sobi, ki sta podobno opremljeni s težkim
temno furniranim pohištvom kot sobe, opisane zgoraj.
V pritličju, kjer stanujejo starši z bolnim sinom sta razporeditev prostorov in
oprema podobni. Imajo dve spalnici, kuhinjo, jedilnico, dve shrambi (eno za
čevlje), kopalnico in dolg hodnik. Za stensko okrasje imajo tu gobeline s
cvetličnimi motivi. V hiši sta tudi dve garaži. Na podstrešju je velik prostor za
spravilo pridelkov.
Po potresu leta 1976 so dobili ugodne kredite, tako so hiši dodali prizidek in
garažo. Kmalu potem so napeljali še centralno ogrevanje.
Hiša je krita s korci, na oknih imajo plastične rolete. Na vrtno stran je velik
balkon s kovinsko ograjo.
Nova hiša ni prilagojena načinu življenja stanovalcev, ki so kmetje. Povsem
so pretrgali s tradicijo v oblikovanju stanovanja, tudi za ceno lastnega udobja v
njej. Ne samo po funkcionalnosti, tudi po dimenzijah, je izkoriščenost prostorov
majhna. Življenje večji del poteka v kuhinji, vsaka družina poleg tega uporablja
še po dve spalnici (zakonca in otrok(ci)), ostali prostori so redko v rabi. Tudi
sanitarnih prostorov še niso povsem posvojili (zlasti bideja). Reprezentančno
dnevno sobo redko uporabljajo zase. V žamet oblečeni fotelji so namenjeni bolj
očem kot rabi. Izboljšave v stanovanjski kulturi služijo v prvi vrsti statusni
promociji. Nekdanji kolon je z veliko hišo hotel že navzven pokazati svoj
M Fotografija št. 18.
___      53 Fotografija št. 19. , _^
Irena Keršič
18. Kuhinja v novi hiši bivšega kolona. (Foto I. Keršič, I. 1990) ¦ 18. The kitchen in the new home
of the former co/oHO (Photo by 1. Keršič, 1990) ¦ 18. La cucina nella nuova casa dell'ex colono
(Foto I. Keršič, 1990)
19. Del dnevne sobe v novi hiši nekdanjega kolona (Foto: I. Keršič, 1.1990) ¦ 19. Part of the
living-room in the new home of the former co/ono. (Photo by I. Keršič, 1990) ¦ 19. Partedel
soggiorno nella nuova casa dell'ex colono (Foto 1. Keršič, 1990)
226
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
spremenjeni status. Pri gradnji in opremi hiše se je zgledoval po mestnem
stanovanju, vendar je njegov način bivanja v njej povsem drugačen.
3.3. DRUŽINA BIVŠIH GOSPODARJEV KOLONOV
Po priključitvi k Jugoslaviji je bila tej družini prva skrb, da otroci naredijo
šole in pridejo do poklica. Starejši sin je sklenil, da bo nadaljeval šolanje na
kmetijski šoli, ki ga je med vojno zaradi odhoda v partizane prekinil. Tudi po
vojni ga ni mogel dokončati, ker so ga zaprli. Starejša hči je š a na učiteljišče v
Tolmin, najmlajši sin je obiskoval gimnazijo. Mlajša hči si je želela postati otroška
negovalka, vendar zaradi slabih političnih inforinacij o njej s terena, ni bila
sprejeta v šolo. Zato se je, po privatno opravljeni nižji gimnaziji, vpisala na
administrativno šolo. Leta 1949 je pobegnil od doma srednji fant. Sodeloval je
namreč pri požigu starega gradu v Vipolžah, v katerem je imela zadruga svoje
skladišče. Leta 1951 je odšel zdoma najmlajši sin, ker ni prenesel krivic, ki sojim
jih prizadejali bivši koloni in oblast, in ker ni hotel, da bi starši tako garali, da bi
mu omogočili šolanje.^*
Ker nisti hoteli stopiti v zadrugo, so imeli veliko težav. Hoteli so jih izseliti.
Rešil jih je predsednik zadruge, bivši kolon, tako da jih je vpisal v zadrugo in
hkrati oblastein zagotovil, da niso reakcionarji.
Leta 1948 so začeli izvajati agrarno reformo. Takrat so jih razlastili in jim
pustili 45 ha zeirtlje.^^ Zemlja, ki so jo obdelovali koloni, je ostala tudi po agrarni
reformi last gospodarjev, a koloni niso hoteli več dajati najemnine; gospodarjem
so grozili, če so hoteli prodati zemljo.
Leta 1949 so bili razlaščeni kot velepo.sestniki - nekmetje z vsem pre-
moženjem. Ko so dokazali, da se preživljajo le s kmetijstvom, so jim pustili
slabega 2,5 ha zemlje, hišo in gospodarsko poslopje, do česar so imeli pravico
tudi nekmetje. Odpeljali so jim konje, vozove, orodje, pridelek, ki so ga sami
pridelali. Vaščani zadružniki so si lastili njihove stale, hleve in orodje.
Po drugi agrarni reformi jim je pripadalo 10 ha obdelovalne zemlje in gozd.5''
Vsa ta leta so krajevne oblasti ravnale samovoljno, jih po krivem obdolževale
in povzročale številne krivice. (Nalagali so jim več davkov kot drugim, oddati
so morali vola, prašiča, za udarniška dela sobili prvi na vrsti, hoteli so jih izseliti,
dokazovali sojim, da niso kmetje...). Poslušati so morali obtožbe: "Reakcionarji,
kulaki - vi zavirate pot v socializem!" Pod pritiskom so morali leta 1949 stopiti
v zadrugo. Gospodinja je morala tam rediti prašiče. Njihovo stalo so napolnili z
zadružno živino, dvorišče so založili z orodjem in drugo navlako. Do njih so se
obnašali skrajno izzivalno.
Predsednik krajevne partijske organizacije je sklical njihove kolone in jim
dal podpisati izjavo, ki jo je sam sestavil. V njej je navedel lažne podatke, da so
jih lahko razlastili kot nekmete. Čeprav so koloni vedeli, da trditve v izjavi niso
resnične, so jo podpisali. Za to je gospodinja izvedela od bivšega kolona (čigar
družino tu obravnavamo) nekaj dni pred njegovo smrtjo, ker se je zavedal, da
sojiin napravili veliko krivico.^'''
54 Glej op. 7, Pismo najmlajšega sina staršem. Kopijo hrani Arhiv SEM-a.
55 Iz hišnega arhiva gospodarjevih. Kopijo hrani Arhiv SEM-a.
5<> Iz hišnega arhiva gospodarja O. Kopijo hrani Arhiv SF.M-a.
57 Glej op. 7.
127
Irena Keršič
128
20. Interier prenovljenega doma nekdanjega gospodarja v Drnovku - del sprejemnice z ognjiščem
¦ 20. Interior of a renovated home of the former landlord at Drnovk - part of the receiving room
with the open hearth (copy from an original picture) * 20. Interno della casa di Dmovk, ricostruita
dall'ex padrone - parte del soggiorno con il focolare (Riproduzione)
Gospodar, oče družine, je bil vsa leta po vojni bolan. Leta 1956 je umrl. Leta
1957 se je poročil najprej najstarejši sin, za njim pa kmalu še obe hčerki, ki sta se
v petdesetih letih tudi odselili z doma.
3.4. DOM BIVŠEGA GOSPODARJA
Po priključitvi k Jugoslaviji si je družina še z večjimi težavami urejala dom
v Dmovku. Hiša je bila velika (tloris okrog 300 m) in bila je starejša od tiste, ki
sojo imeli na Bregu. Zahtevala je veliko popravil in torej tudi denarja.
Še vedno so se oskrbovali z vodo iz obeh vodnjakov, "strešnic", ki so si ju
uredili na dvorišču in na vrtu. Vodovod so v Dmovku naredili z udarniškim
delom šele v letih 1948/49, elektriko pa so napeljali že Italijani pred dmgo
svetovno vojno.
V pritličju so v tem obdobju podrli predelne stene, narejene med prvosvetovno vojno
za potrebe vojaške bolnice, ki je bila v tej hiši. Kuhinjo so popravili in opremili že
pod zavezniki. Za njo je bila "sporca" in shramba z omeun za živila in mizo. Od tod
se je prišlo v prostor, kjer sta bila krušna peč in v kotu kotel, v katerem so kuhali za
prašiče in lug za žehto. V tem prostoru so pozimi tudi prali (poleti so na vrtu). Zunaj
hiše je bilo na levi stranišče na štrbunk a ga niso dosti uporabljali. Na desni strani
hodnika so imeli dve shrambi za meso. Tu so stLile omare z zamreženimi vrati -
"moščarji". Desno od vhoda sta bili "hiša" in sprejemnica.
Ko je bila mlajša hči v petdesetih letih v službi v Gorici, je stanovala pri družini
mizarja iz Solkana. Ta mizar jim je iz domačega lesa poceni izdelal vitrino za
sprejemnico in stole ter garderobno steno na hodniku. V sprejemnici so imeli
staro raztegljivo mizo. Desno od sprejemnice je bila klet za vino. Pred njo so bili
"podstreh" - prostor za vozove, poleg še svinjaki in stala.
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
21. Interier prenovljenega doma nekdanjega gospodarja v Drnovku - del sprejemnicez mizo in
klopmi ¦ 21. Interior of a renovated home of the former landlord at Drnovk - part of the receiving
room with a table and benches (copy from an original picture) ¦ 21. Interno della casa di Dmovk,
ricostruita dall'ex padrone - parte del soggiorno con il tavolo e le panche (Riproduzione)
V Spodnjem delu stanovanja so imeli po tleh kamnite plošče, v zgornjem
nadstropju jebil ladijski pod. Gospodinja je imela hišo vedno snažno. Na mizi
sta bila vedno prt in cvetje. Tudi okna so krasila rože.
Največje spremembe v notranji opremi hiše so se dogajale po letu 1957, ko
seje poročil starejši sin, ki je tudi prevzel nasledstvo. Prodali so senožet, da so
krili stroške poroke in dali k mizarju v Solkanu izdelati novo spalnico. Polovico
stroškov zanjo je plačala nevestina družina. Nevesta je z balo k hiši prinesla tudi
zavese, ki jih prej v zgornjih prostorih niso imeli.
Njena bala je vsebovala: 12 rjuh za dvojno posteljo (okrašene z ročnim
delom), 12 rjuh za dvojno posteljo (navadnih), 24 rjuh za enojno posteljo, 24
prevlekza blazine, 2 pregrinjali za dvojno posteljo, 1 okrasno blazino, 4 bele prte
za 6 oseb (okrašene z ročnim delom), 1 bel prt za 12 oseb, 2 bela prta za 6 oseb,
1 barvast prt, 5 prtičev (okrašenih z ročnim delom), 24 kuhinjskih krp, 18 velikih
brisač, 12 manjših brisač. Od oblek pa: 6 spodnjih majic z rokavi, 6 spodnjih majic
brez rokavov, 12 platnenih nočnih srajc, 12 modrcev, 3 delovne halje, 2 nočni
halji, 5 predpasnikov, 2 kostima, 4 obleke, 4 torbice, 24 ženskih robčkov, 24
moških robčkov ter kuharske knjige in priročnike.^**
Spalnica je bila temna, furnirana, tirehova. Sestavljale so jo: štiridelna omara,
psiha z ogledalom, dve nočni omarici, predalnik in dvojna postelja.
V gornjem nadstropju so bile tri večje sobe in tri manjše. Na koncu hodnika jebil
lijak, ki je imel spe jano odvodno cev. Zraven je stal vrč z vodo in obešalnik za
brisačo ter zrcalo. Tam so se umivali vsi družinski člani. V začetku pregrajenega
5* Podatke je prijazno dala gospodarjeva žena in se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem.
129
Irena Keršič
130
hodnika v nadstropju je bilo pomolno stranišče z odvodom v greznico. V njem
je bil po tleh kamen, stranišče pa je bilo leseno, z lesenim pokrovom. Imelo je
majhno okno.
Poleg spalnice mladega para je bila spalnica staršev, ki so jo kupili v prejšnjem
obdobju in smo jo že opisali. Spalnica, v kateri so spala dekleta, preden so odšla
od doma, je bila opremljena z dvema posteljema in vzidano stensko omaro. V
sobi je bila tudi skrinja. V tej sobi je nekaj let, skupaj z domačima dekletoma,
spala tudi dekla.
Hlapec, ki so ga posvojili, da ga drugi ne bi ščuvali, naj odide od gospodarjev,
da ne bo več hlapec, je imel sobo v prvem nadstropju, opremljeno s starim
pohištvom iz nevestinega doma: posteljo, nočno omarico in stensko omaro.
Ena soba je bila opremljena v bidermajerskem stilu. To pohištvo so dobili od
sorodnice, ki so jo na stara leta vzeli na stanovanje in zanjo skrbeli do njene smrti.
Eno sobo so opremili s pohištvom v altdeutsch stilu, ki so ga tudi dobili od
sorodnikov.
Na hodniku jebil kropilnik. Ko so šli spat, se je vsakdo prekrižal z blagoslovljeno
vodo.
Za stensko okrasje so imeli slike, ki jih je naslikala domača hči. V hiši je bilo tudi
več razpel.
V .sedemdesetih letih so pohištvo v kuhinji nadomestili z visečimi kuhinjskimi
elementi in zidan štedilnik z emajliranim štedilnikom na drva, ki so ga kupili v
Italiji. Sredi šestdesetih let so iz Italije pripeljali tudi pralni stroj.
Ob koncu šestdesetih let so v prvem nadstropju naredili kopalnico. Pri tem so
jim z denarjem pomagali sorodniki tete, ki je zadnja leta preživela pri njih.
Opremili so jo z litoželezno banjo (in jo obzidali s keramičnimi ploščicami),
umivalnikom, omarico z ogledali, bidejem, straniščem in omaro za brisače.
Ogrevali so le eno sobo.
V sedemdesetih letih so v "žbatafurju" na novo uredili ognjišče,''''* stari štedilnik,
ki ga je med vojno uporabljala kolonska družina, pa odstranili. Ognjišče so
zakurili za večje praznike. Takrat so tudi nadomestili kamnite plošče na tleh v
pritličju z italijanskimi keramičnimi ploščicami. Kuhinjo so preselili na desno
stran od "hiše", ker jebilo to bolj praktično. Povojni so z višanjem standarda tudi
počasi nadomeščali železno in zemljeno posodo z emajlirano.
Vsa leta po vojni so hišo opremljali tudi s starim pohištvoin. Kot smo že
povedali, so ga nekaj dobili od sorodnikov, nekaj pa so ga odkupili, ko so ljudje,
stare kose (vinkla, sklednik, omara...) nadomeščali z novimi. Tudi zato, ker so
med vojno, ko jim je pogorel dom, ostali brez vsakršnega pohištva, jim je to staro
pohištvo nekaj pomenilo in so nasploh imeli drugačen odnos do vsega starega.
O njihovem drugačnem odnosu do stanovanjske opreme govorijo tudi vsi
dekorativni predmeti v stanovanju. Zavese je npr. gospodinja izdelala sama iz
platna in jih okrasila z ročno izdelanimi kvačkanimi vložki. Njihov dom so
krasile slike, ki jih je naslikala starejša hči. Sami so se lotili tudi izdelave lestenca
iz rogovja. Dom je vedno krasilo tudi polno rož.
51 Fotografija št. 20.
•»O Fotografija št. 21.
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
131
MEDSEBOJNI ODNOSI IN PRIMERJAVA STANOVANJSKE KULTURE
OBEH OD LETA 1947 DO SEDEMDESETIH LET 20. STOLETJA
Če primerjamo, koliko je bil kdo odvisen od koga v tretjem obravnavanem
obdobju, lahko sklenemo, da je postala odvisnost bolj enostranska. Pomoč je
potreboval predvsem bivši kolon od bivšega gospodarja. Ni se znal samostojno
odločati in ni bil kos različnim novim zadolžitvam, ki mu jih je prinašalo življenje
in čas (pisanje prošenj, razna administrativna opravila itd.).
Pri opisanih stanovanjskih razmerah gre na eni strani za izboljšave v
stanovanju, ki pomenijo v prvi vrsti statusne simbole. Nova hiša bivšega kolona
ni prilagojena njihovemu načinu življenja. Pretežno se ukvarjajo s kmetijstvom,
hišo pa so si zgradili po zgledu mestnih stanovanj. Na drugi strani gre za staro
stavbo, ki so si jo opremili bivši gospodarji kolonov z drugačno kulturo. Njihova
kulturna drugačnost se med drugim kaže tudi v odnosu do starega pohištva.
Hišo so si opremili z vsepovsod nabranimi kosi pohištva, tudi s tistimi, ki so jih
nekdaj imeli koloni v svojih hišah in so jih po drugi svetovni vojni zavrgli.
Njihova hiša kaže tudi poseben odnos stanovalcev do vsega lepega. Posebno
vrednoto jim pomeni okrasje, ki so ga družinski člani izdelali sami.
V stanovanjski kulturi je torej, poleg načina ureditve stanovanja, pomembna
tudi stanovalčeva sposobnost, da prilagodi obliko stanovanja sebi in svojemu
načinu življenja. Od tega je odvisno tudi počutje stanovalcev v hiši. V naših dveh
primerih se vidi, da jebivši gospodar znal oblikovati stanovanje po svoji želji in
potrebi, inedtein ko jebivši kolon le šablonsko prevzemal stanovanjske dobrine
in se v lastnem stanovanju ne počuti domače.
Raziskovanje stanovanjske kulture izbranih dveh primerov v časovnem
razponu šestdesetih let je tudi pokazalo, da se stanovanjske navade spreminjajo
počasi in da se počasi ustvarja tudi drugačna stanovanjska kultura.
SKLEPNE MISLI
Ob sklepu lahko ugotovimo, da je gospodarjeva posest rasla v obdobju med
obema vojnama, ko je gospodaril stari oče. Tedaj je kupil dve večji posestvi in
več propadlih kmetij in se s tem tudi precej zadolžil. Kljub temu da jim je dom
med drugo svetovno vojno do tal pogorel, je gospodar vsein šestim potomcem
zapustil dediščino, ki naj bi jim oinogočala dobro osnovo za življenje. Zaradi
spremenjenih družbenih razmer v povojnem času, ko je institucija kolonata
propadla, je prvorojenemu sinu, kateremu je kupil zadolženo posestvo v
Drnovku, komaj uspelo ohraniti hišo in precej zmanjšano posest z desetimi
hektari zemlje (zemljiški maksimum).
Po drugi strani pa iz navedenih virov o načinu življenja kolonske družine
razbereino, da je bilo njihovo življenje med obema svetovnima vojnama precej
skromno. Glede stanovanjskih razmer sicer niso bili na najslabšem, še zlasti ne,
ko so imeli v najemu dve kolonski hiši. Gospodarsko se niso mogli povzpeti tako
visoko, da bi se odkupili. (Nekaterim kolonom je namreč v tem času to uspelo.)
Vzroke za takšno stanje je treba iskati predvsem v neurejenih družinskih
razmerah. V povojnem času je potomcu iz tretje generacije kolonske družine
uspelo, da se je povzpel do socialnega statusa, ki mu je omogočil, da je zgradil
novo veliko hišo in postal lastnik osmih hektarov zemlje.
Irena Keršič
Glede stanovanjske kulture, ki je v ospredju pričujočega opisa, lahko
ugotovimo, da je imel gospodar v prvem obravnavanem obdobju precej višjo
stanovanjsko raven kot kolon (po kvadraturi, številu prostorov, opremljenosti
stanovanja in predvsem higienskih razmerah). V tem istem obdobju kolonska
družina ni imela povsem nizkega stanovanjskega standarda. V tistem času so v
vaseh v Brdih živeli tudi svojaki - kmetje, ki so bili sicer lastniki zemlje,
stanovanjske razmere pa so imeli večkrat tudi slabše od kolonov, ter dninarji, ki
so bili brez zemlje in so bili glede stanovanjskih razmer praviloma na slabšem
od kolonov, in reveži, ki niso imeli ne zemlje ne doma in so beraali od hiše do
hiše.
Pri tem moramo izvzeti splošno dejstvo, daje imel kolon bivališče v najemu
le za določen čas (po pogodbi le za eno leto), v obravnavanem primeru se je
namreč najemniška pogodba podaljševala iz roda v rod. Leta 1938 so gospodarji
dali kolonovi družini s pogodbo v najem še eno izpraznjeno kolonsko
stanovanjsko hišo v soseščini s kmetijo vred. Stanovanjski standard se jim je s
tem bistveno izboljšal.
V drugem časovnem obdobju se kolonovi družini stanovanjski standard ni
spremenil, družina gospodarja pa je potem, ko so Nemci leta 1944 požgali njen
dom na Bregu, morala nekaj časa gostovati pri kolonu in si na novo urejati in
opremljati dom v Dmovku.
V tretjem obdobju, to je po letu 1947, ko so v času radikalnega preobrata v
dmžbi na makro ravni hoteli zabrisati socialne razlike, se na eni strani
nadaljujejo tradicionalne stanovanjske razmere bivšega gospodarja, na dmgi pa
zrase nova stanovanjska hiša bivšega kolona. Slednji je povsem prekinil s
tradicijo v oblikovanju stanovanja, tudi za ceno lastnega neudobja v njej.
Izboljšave v stanovanjskem standardu v tem primeru služijo v prvi vrsti statusni
promociji.
Vsekakor se v luči tukaj zbranih dejstev ne zdi preveč tvegano, če
povzamemo, da sta glede stanovanjske kulture obeh protagonistov v tretjem
obdobju dejanska neenakost in hierarhija prikriti z enakostjo. Bivši kolon se je
po materialni plati povzpel na raven bivšega gospodarja. Različnost v
mentaliteti, načinu življenja in kulturi pa je ostala taka, kot je bila v prvem in
dmgem obravnavanem obdobju, in dodatno zaznamuje tudi njune potomce.^'
V naših dveh primerih se zdi poglavitno upoštevanje odvisnosti posamezne
družine, kolonove ali gospodarjeve, od družbenih in ekonomskih razmer na eni
strani, na dmgi pa od tradicije in kulture, ki sojo podedovali in so jo (v določenih
segmentih) ali je niso znali preseči.
Če naposled ponovno pogledamo stmkturo naselja, vidimo, da je Gomji
Dmovk po prvi svetovni vojni obsegal le eno veleposestvo, obdano s sedmimi
kolonskimi hišami. Poleg vile in kolonskih hiš je bila tudi zemlja (predvsem
vinogradi in sadovnjaki) last enega posestnika.
•jI Njuna kulturna drugačnost se kaže tudi v kulturi v ožjem pomenu besede: bivši kolon je
npr. še vedno nepismen...
62X0 tipologijo lahko primerjamo tudi z naselbinskimi tipi, ki so nastali na podlagi kolonata
v Istri. O tem Mojca Ravnik, Vprašanja o istrskem stavbarstvu, Traditiones 17, Ljubljana 1988, str.
121-134.
132
Kolon in gospodar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
V preteklosti jebila povezanost izrazita značilnost naselja. Kolonat je močno
vplival na kulturno krajino Brd. Na njegovi podlagi je nastal tip manjšega
zaselka, ki je obsegal veleposestnikovo vilo in niz bivališč kolonov z gospodar-
skimi poslopji .^^
Stanovanjska soseka je bila strnjena v eno gmoto z dominantno domačijo
gospodarja, sosednje kolonske hiše pa so bile vse precej izenačene. Naselje je bilo
prilagojeno soodvisnemu in povezanemu življenju med obema socialnima
skupinama.
Ko so se med drugo svetovno vojno in zlasti po priključitvi k Jugoslaviji, te
vezi začele trgati in je kolonat propadel, naselje ni več ustrezalo novemu načinu
življenja prebivalcev. Povezanost in soodvisnost sta se izgubili. Naselje se je
začelo širiti. Bivši koloni, stanujoči še v starih kolonskih hišah, ki jih niso kaj dosti
vzdrževali in ne adaptirali, so začeli graditi nove stavbe, in sicer na pobočju, kjer
je bila v preteklosti gospodarjeva obdelovalna zemlja. V tretjem obdobju
obravnave je niz bivših kolonskih hiš ob veliki vili podrt (izpraznjene stavbe so
se povečini porušile po potresu 1.1976), drug nižje izpraznjen in zanemarjen, le
dve hiši sta obnovljeni in obljudeni.
Novi del naselja je bil zgrajen brez upoštevanja funkcionalnih in estetskih
principov in je v nasprotju z življenjskim stilom prebivalcev in s tradicionalno
arhitekturo tega območja.
V stavbni raznolikosti v preteklosti so se kazali razločki v družbenem
življenju prebivalcev. V novejšem času ugotavljamo, da z ekspanzijo novih
stavb, ki po stanovanjskem standardu prekašajo nekdanji gospodarjev dom,
prihaja do socialne in ekonomske izenačenosti obeh slojev (oboji so kmetje, oboji
posestniki velike domačije), ni pa podlage za enakovreden način življenja v teh
domovih.
BESEDA O AVTORICI
Irena Keršič, diplomirana etnologinja
in umetnostna zgodovinarka, kustodinja za
naselja, stavbarstvo in stanovanjsko kul-
turo v Slovenskem etnografskem muzeju v
Ljubljani (od leta 1980).
V Slovenskem etnografskem muzeju je
bila prva leta zadolžena za pedagoško delo.
Iz tega časa kaže omeniti njene prispevke o
pedagoškem delu v muzejih, ki jih je ob-
javila v domačih in tujih strokovnih
publikacijah.
Poleg revialnih objav o stanovanjski
kulturi je pomemben tudi njen prispevek k
vedenju o teoretičnih in praktičnih vidikih
muzejev na prostem.
ABOUTTHE AUTHORESS
Irena Keršič, B.A. in ethnology and art
history, has been curator for settlements,
architecture and furniture at the Slovene
Ethnographic Museum in Ljubljana since
1980.
During her first years at the mu.seum she
was responsible for educational activities.
She has published articles on educational
work in museums in home and foreign
professional publications.
Besides articles on residential culture
her contribution to our knowledge of the
theoretical and practical aspects of open-air
museums is of outstanding importance.
133
Irena Keršič
SUMMARY
THE COLONO AND HIS LANDLORD - TWO STYLES OF LIVING
AND TWO TYPES OF RESIDENTIAL CULTURE (TWO CASES ON
THE MICROLEVEL)
The author has Hmited herself to the residential culture and style of living
of two families - that of a landlord and that of his tenant, a colono*. Her main
interest are the social aspects. Her main sources are oral and written accounts,
the ethnological evidence expressed in poems, written by a female protagonist
of the two levels of social conditions described in the article, and the material
remnants of a former co/o«o's home and the home of his landlord (the latter was
burnt down by the Germans in 1944). She reconstructs the residential culture of
both families and presents their style of living within both household.
The landlord's household included, besides relatives, also other members -
co/o«! and domestic servants. Their common workstrengthened the ties between
them even if they were not related. In spite of the social inequality these ties were
often as strong as those between relatives, at least in the case we studied. Such
relations could come only from a mutually "fair deal".
The author covers three periods in her article: between the two World Wars,
from the end of Worid War II until 1947 and from 1947 until the seventies. Both
cases are from Gomji Drnovk in the Goriška Brda region.
As far as residential culture is concemed we are first introduced to the
residential standard of the landlord. It is on a high level if we consider the
dimensions and number of rooms, their furniture and, above all, the hygienic
conditions. However, the level is not so high if we consider how (un)free the
members of the household were to move about, or how (little) intimacy their
(bigger) home offered.
On the other hand, the home of the colono in a house rented from the
landlord, does not showas low a standardsas one might expect. It should indeed
be kept in mind that, at that time, the villages of the Goriška Brda region were
inhabited by 1) peasants who owned the land they worked and whose housing
conditions were often worse than the colono's 2) day-labourers, who had no land
and as a mie lived in worse conditions than the coloni and 3) beggars who had
neither land nor home.
It must be mentioned here that our specific colono did not rent his house from
landlord for just a fixed period of time as was the mie at that time. In his case
the rent contract was prolonged from generation to generation. In 1938 the
landlord leased to the colono's family a second house with farm nearby and this
certainly improved the housing conditions of the colono substantially.
In the course of the second period it was not the colono's housing standard
that changed, but rather the landlord's. After his house was bumf down by the
Germans in 1944, his family had to stay with the colono until his house was
renovated and furnished once more.
The third period, after 1947, was one of radical social changes, when, on the
macrolevel, the regime wanted to do away with all social inequality. The author
now describes how the housing standards of the former colono changed and
what a hard time his former landlord had to keep his house.
134
Kolon in gcy;podar - dva načina življenja in dve stanovanjski kulturi
In the light of the facts presented here it should not be too adventurous, to
state that as far as the residential culture of both protagonists during the third
period is concerned, their actual inequality and hierarchic relation is veiled by
formal equality. The former colono raised his housing standards to the level of
his former landlord and in some aspects even higher. However, the differences
in mentality, way of living and culture, remained the same as during the first
and second period. These contradictory characteristics still influence the
offspring of both.
In both cases we studied the central issue seems tobe that we must take into
account how much a family, be it the colono's or the landlord's, depends on the
social and economic conditions on the one hand and, on the other hand, on the
traditions and culture they inherit and are (in some aspects at least) able to
outgrow or not.
'Tenant-farmer in the historical Italian leasing-system, called the colonia.
RIASSUNTO
COLONO E PADRONE - DUE STILI DI VITA E DUE CULTURE
ABITATIVE (ESEMPI A MICROLIVELLO)
Nel contributo l'autrice si e limitata alla descrizione della cultura abitativa
e dello stile di vita di due soli campioni - la famiglia di un padrone di coloni e la
famiglia di un colono.
Al centro del suo saggio l'aspetto sociale della questione. Sulla base di
memorie orali e scritte, degli eloquenti riscontri etnologici delle poesie di una
delle protagoniste di questo contesto sociale e anche in base ai resti inateriali
dell'ex abitazione del colono e della seconda casa del padrone - la prima venne
data alle fiamme dai Tedeschi nel 1944, l'autrice ricostruisce la cultura abitativa
di entrambi i nuclei familiari e illustra il loro stile di vita all'interno delle singole
famiglie. Nella comunita familiare del padrone erano inclusi, oltre ai parenti,
anche i coloni e i domestici. Queste persone erano unite da vincoli di lavoro che
rafforzavano i legami extrafamiliari. Nel caso preso in esame questi rapporti,
nonostante le differenze sociali, erano spesso equivalenti ai legami di parentela
e potevano esistere soltanto grazie a lealta e rispetto reciproci.
L'esposizione dell'autrice abbraccia tre momenti: l'epcxa tra le due guerre
inondia i, quella che va dalla fine del secondo conflitto al 1947 ed il periodo dal
1947 agli anni Settanta. Entrambi i campioni scelti sono di Gornji Drnovk nel
Coli io.
Per quanto attiene alla cultura abitativa da un lato ci troviamo di fronte allo
standard del padrone, ad un livello notevolmente piu alto (relativamente alla
superficie, al numero degli ambienti, all'arredamento e soprattutto alle
condizioni igieniche), tuttavia non superiore per quanto riguarda la liberta di
movimento che avevano i singoli componenti a famiglia e l'intimita che poteva
offrire una casa piu grande... Dall'altro lato viene presentata l'abitazione del
colono: una casa in affitto con uno standard ad un livello non del tutto basso. In
135
Irena Keršič
questo stesso periodo infatti nei villaggi del Colilo vivevano dei contadini
(svojaki), che erano si proprietari della terra, ma vivevano in condizioni anche
peggiori dei coloni, come del resto i giornalieri senza terra ed infine i poveri, che
mendicavano di casa in casa e non avevano né terra né tetto. Nel nostro esempio
non bisogna tener conto del fatto che di norma i coloni avevano in affitto le case
per periodi di tempo stabiliti. Nel caso preso in considerazione per la ricerca il
contratto d'affitto veniva rinnovato di generazione in generazione. Nel 1938 i
padroni concessero in affitto alla famiglia del colono un'altra casa colonica
disabitata nelle vicinanze, con tutto il podere, e quindi il suo standard abitativo
subi un notevole miglioramento. In seguito le condizioni della famiglia del
colono non subirono peggioramenti, mentre invece la famiglia del padrone,
dopo che nel 1944 i Tedeschi ebbero incendiato la sua casa di Breg, dovette venir
ospitata per un certo tempo dal colono, fino a che non fu terminato il riassetto e
l'allestimento della casa di Dmovk. Nel terzo periodo preso in considerazione,
cioe dopo il 1947, all'epoca della radicale trasformazione sociale, quando a
macrolivelli si volle cancellare le differenze sociali, l'autrice segue lo sviluppo
dell'abitazione dell'ex colono e le difficolta che incontro l'ex padrone per tentare
di conservare la propria casa. Alla luce degli elementi raccolti non sembra
azzardato concludere che nel terzo periodo preso in considerazione, per quanto
concerne la cultura abitativa dei due protagonisti, la disuguaglianza e la
gerarchia si risolvono in una sostanziale eguaglianza. Per quanto riguarda
prettamente la casa, l'ex colono aveva raggiunto il livello del suo ex padrone, e
per certi aspetti lo aveva superato. La diversita nel modo di vivere, di mentalita
e di cultura rimase comunque la stessa, com'era stata nel primo e nel secondo
periodo considerati. Questi caratteri contrastanti caratterizzano anche i loro
discendenti. Nei nostri due esempi e fondamentale tener conto della dipendenza
di una singola famiglia - sia colonica che padronale - dalle condizioni sociali ed
economiche da una parte e dalla tradizione e dalla cultura che avevano ereditato
e i cui condizionamenti avevano saputo, oppure no, superare.
136