NA ROBU SRBOHRVATSKEGA
(IN SLOVENSKEGA) ETIMOLOŠKEGA SLOVARJA
i
France Bezlaj
Filozofska fakulteta v Ljubljani
13
Neurnik . .. se ne vgane (Prešeren, Krst pri Savici)
V celotnem svojem delu je Prešeren uporabil samo okoli dvatisočsedemsto besed, vendar nekatere že njegovim sodobnikom niso bile splošno razumljive in ¦ jih kasnejši knjižni jezik ni sprejel. Naj za primer omenim glagol drekäti, ki po : Pleteršniku pomeni »das Wort »drek« im Munde führen«'. Ljudsko je še danes živo odrekati koga »oklevetali, razvpiti« in razdrekati kaj »raznesli, razvpiti«. Ce pritegnemo zraven sbh. drečiti, drečati, ukr. drekaty, č. dfečeti, povsod v pomenu »vpiti, dreti se«, nam je jasno, da je to neka stara -k- podaljšava iste osnove, kakor jo imamo v sin. dreti se, zadirati se, sbh. derati se, drijeti se, mak. ; dere se, big. derä se, p. držeč siq, gl. dreć so, dl. dres se »kričati, vpiti«. Berne- | ker, SEW I 321, tega drekati ni pojasnil, pravilno pa ga rešuje Skok, ERHSJ I 431. ' Drugi takšen glagol pri Prešernu je vganiti se, vgane(m) se, ki naj bi, sodeč iz \
Plim. podatke V nav. Spitalovi razpravi, kjer na več mestih govori tudi o liturgičnem jeziku; v bibliografiji včasih omeni tudi jezikovne podatke. Zunaj njegovega območja pa je dejstvo, da so Hrvatje v Dalmaciji žc 1640 dobili v celoti prevedeni Rimski obrednik in da ga je prevajalec Bartolomej Kačič uspel natisniti celo v Rimu v tiskarni kongregacije za širjenje vere: Ritual Rimski istomaccen slovinski po Bartolomen Kalsichiu. Seveda je ta prevod nedvomno posledica stoletnih pravic, ki so jih uživali glagoljaši. " Naslove Trubarjevih obeh obrednikov gl. v op. 3.
v študiji, ki bi obsegala popolno gradivo, bi bilo treba upoštevati tudi slovenske tekste v obredniku, ki je bil za slovenske župnije v salzburški metropoliji tiskan že 1766 (za Koroško in Štajersko) in ga navaja Glaser v svoji Zgodovini (gl. op. 28) na str. 176: Appendix ad Rituale Salisburgense pro Locis et Curatis Sclavonicis . . . Salisburgi  1766. Ne Simonič ne Simoniti ga ne navajata in bi ga bilo treba šele poiskati.
' F. Prešeren, Pesnitve in pisma. Kondor 1962. Uredil A. Slodnjak. Str. 291 komentira; ». . . po stari šegi še drekajo« — prostaško, ljudsko besedo, ki je povrh še tuje korenine . . .
123
konteksta, pomenil »ustaviti se, umakniti se, zadržati se«^, a ga ne najdemo niti pri Pleteršniku, niti v drugih slovarjih. Pri današnjem bralcu vzbuja asociacijo, da je to napačno tvorjen sedanjik k ugnati se, uženem se »utruditi se, umiriti se«. Toda Prešeren ni Koseški, da bi ritmu in rimi na ljubo po svoje prirejal besede in oblike. Sklepati smemo, da je iz ljudskega govora poznal takšen glagol, ki se ni več splošno uporabljal.
Misliti bi bilo mogoče na neko psi. 'u-gabno^ti sq k psi. gabati »držati«. To je dolga prevojna stopnja, verjetno prvotni iterativ osnove 'ghabh-, prim. lat. habere »imeti, držati«, sti. gabhasti- »roka«, lit. gabanä »naročaj«. Ohranjeno je v slš. habat', starejše p. gabač, gabnqc, danes samo nagabiwac, ukr. habaty, naha-baty, br, gabach, zagabach, gabnuch. Ker pojem »držati« ne more postati pravi dovršnik, se je pomen preko »zgrabiti, prijeti, popasti« razvil v »nadlegovati, drežnjati«. Samo big. gäbam, gäbvam, gäbna poleg gavam, gavvam, gavna pomeni »ogoljufati, izigrati«, mak. gava »varati«, gavi se »zijati, buljiti«, gavest »zateleban«. Temu ustreza sin. ganiti, ganim »ogljufati«, npr. ganil me je za deset cekinov, kar izvaja Pleteršnik po nepotrebnem iz it. ingannare »ukaniti, ogoljufati«. Po pomenu ustreza mak. gavest sin. dial. zagamast, za'jäman »zateleban« (gor., kor.). Asimilacijski procesi -b- : -v- : -m- so v slovanskih jezikih tako pogostni, da za to ni potrebno navajati drugih primerov. Specifično slovenska asimilacija je samo v sin. dial. ga/(ičen »pridobiten« (Sv. Stefan) < 'gabfičen. Ta izraz je Breznik pripisal v svoj izvod Pleteršnika. Torej tudi sbh. gaman »pohlepen«, vgamniti »hlepeti« in rum. ganian, gämänie »požrešen, požrešnost« ne bo iz it. gana »pohlep« ali iz bav. dial. gamen, gaimen »hlepeti«, kot je mislil Strekelj, Lwk. 20. V to razlago dvomi Skok, ERHSJ I 549, ne navede pa nobene druge. Pomensko enako sbh. gaman je lit. gobüs »pohlepen«, gobetis »hlepeti«, göbtis »stremeti«.
Kot ekspresivno varianto osnove 'ghabh- razlagajo r. chäbitb »grabiti« ochaba-nivath poželjivo grabiti«, öchabenh »vrsta oblačila«, stp. ochabić »zgrabiti«. Machek, Studie 96 in Slavia XVI 208; Vasmer, REW III 224; Pokorny, VWb. 409). Začetni ch- se ni mogel razviti naravnost iz 'gh-, kot je mislil Meyer, IF XXXV 227. Popolna zmeda pa vlada pri posameznih avtorjih v razlagi pomensko različnih chabati, chabiti, ki jih najdemo v slovanskih jezikih. Berneker, SEW I 380, je izločil kot posebno skupino sin. dial. haba »perot«, habiti, habljati »frfotati s perotmi«, habati »suvati, drezati, švigati, pihati«, habno »hitro, urno«. Vse to so ekspresivni in metaforični pomeni, ki so se lahko razvili iz chabali »grabiti«, prim. grabim pot pod noge »hitim« itd.
Bolj razširjeno je sin. habati »varovati, čuvati, zadržati se«, izpričano že pri Dalmatinu in Megiserju, danes prekmursko habati se česa »vzdržati se«, habanje grehov »vzdržnost«, habovati »varovati«, sbh. kajk. habati »paziti«, habati se »čuvati se«, csl. chabiti sq, ochabiti sq, ochabljati sq »abstinere«, ochabhnT^ »prost«, ochaba »vse imetje«, rum. chabnic »unantastbar, fest« (16., 17. st.), aca-ret chabnic »neobdavčena posest«, starejše r. ochabith »odstraniti«, ochabit^sja »varovati se«, ukr. ochäbytysja »pozabiti, izgubiti, vzdržati se«, ochabyty v doma »ostati doma«, č. ochabiti se »vzdržati se«. Miklošič, EW 84, primerja to z r. cha-bith »grabiti«. Uhlenbeck, JA XV 485 je izhajal iz got. ga-haban siii »vzdržati,
^ str. 316 {idem}: ugane = umakne.
124
se«. To zavrača Berneker, SEW I 391, ki ne podaja nobene razlage. Machek, Slavia XVI 175, misli na sti. kšapati »Enthaltsamkeit üben; sich kasteien«. Zavrača ga Mayrhofer, EWAI I 286, ki izhaja iz ksapayati »zerstört, vernichtet« {= slov. chapati?). Štrekelj, JA XXVII 43, opozarja na pomensko enako csl. oša-jati sq, ošavati se, ošajavati sq »abstinere« poleg chajati »curare«, sin. dial. ša-vati se česa, ošavati se (dol., kor.), a k temu sin. ošaben »nadut«. Pri tem ne smemo pozabiti na sin. habati, habljäti, habiiti se »bahati se«, hdber »ošaben« (Pohlin), tudi habiiv, häbra, habrün, habrivec »bahač«.
Vse te pomenske odtenke najdemo tudi v držati se vsaj v pogovornem jeziku in ni potrebno, da bi videli v njih posebno besedno družino. Izločiti je treba samo pohabiti »poškodovati«, kar primerjajo z lit. skdbti »kisati« (Brückner, KZ LI 238; Machek, Studie 89) ali z gr. köphös »stumpf, taub« (Petersson, KZ XLVII 280; JA XXXV 365); druge poskuse razlage glej Vasmer, REW III 224.
Refleksov za psi. gabati, gabno^ti in za njegovo ekspresivno varianto habati je torej v slovenščini toliko, da smemo suponirati kakšen — danes pozabljen — ostanek tudi v Prešernovem jeziku.