112
Stanko Stanič: Snubač.
Pa sem molčal in poslušal, kakor velik grešnik gledal v tla Da so znali vse — drugače z materjo orala bi midva!
Nisem pestoval otroka, niti zibal v zibki ga mehk6: Mano imel sem v naročju, gugal jo in gledal ji v oko.
Pa ni ona mi zaspala, jaz zaspal bi kmalu bil kraj nje, ko tako z roko mi lahno božala je lice in srce . . .
Stanko Stanič.
Snubač.
i
n prišel po dnevi je k njim, — le mislite, zanjo kak strah! Zasnubil roko je in srce. Odgovora čakal je plah.
»O, mi bi že dali jo, mi! Pošten si, to kaže oko . . . A zraven je treba še Mane, saj ona možila se bo!«
Pa Mana ob oknu sloni, ne reče, da  »ne«  in ne »da«, četudi najrajša na ves  glas zavpila bi  »da«  iz srca .  . .
Pa ko ga pogleda, zardi . . . O mati in oče sta tu! Da ni ju, kako bi vzletela, ovila se mu krog vratu!
Tako pa . . . Pa stopi k njej on in nekaj ji šepne v uho, in Mana se zdaj ujunači pa reče stidljivo:  »Naj bo!«
A jaz — jaz sem cul njun šepet, moj Bog, saj za njima sem stal: »Ne boj se mi, srček,« je rekel, »oh,   kdo bi po   dnevi se bal? !« Stanko Stanič.
,...'-"¦
nv;