Bridki spomini Marjana Medveščka Prispevki za biografijo domovine... 1. novembra 1918 je kurir »Slovenskih na-rodnih straž« Marjan Medvešček v avli mari-borskega magistrata predal dvoje pisem takrat še majorju Rudolfu Maistru. Dan se je prevc-šal v opoldne in na planem je zoprno mokrila drobna sodra. Major Maister je nemudoma raz-trgal ovojnice, še med branjem pisem potrep-ljal premočenega vitkega mladega sla pd ra-menu ter hkrati poblisknil po svojem inten-dantu: »Dajte fantu kaj toplega, plašča tudi ni-ma ...« Marjanu Medveščku je postalo pri srcu toplo, bilo mu je skoiaj 16 let: • »Sodni dan je bil takrat v Mariboru. Na železniško postajo so se stekali vojaški trans-porti vseh mogočih propadlih front. Vsesplo.š-no zmedo in nemogočo gnečo so zapletali tu-di visoki avstrijski oficirji, z naperjenimi re-volverji so odločno žugali v preplašenega po-stajnega načelnika, takoj naj bi oskrbel loko-motivo, prosto progo, vagone . . . A kako naj bi, ni bilo,« se spominja Marjan Medvešček. V vseh mogočih jezikih zmedeno žlobudrajoči klobčič vojaštva, železničarjev in civilistov je prispel v zgodnjih jutranjih urah iz Borovelj tudi mladi Marjan. Poveljnika mesta je bilo hudirjevo težko najti: • »Nihče ni natanko vedel, kje bi bil raa-jor. Nekdo mi je svetoval, naj pogledam na magistrat. Takoj ko sem ga videl, mi je bilo kristalno jasno, da je pravi poveljnik. Nje-gove oči so bliskale, jezil se je, krucifiksal, odločno dajal navodila. Čeden človek z veli-kimi, črnimi brki. Odločen, preudaren, skrben. Vse je slišal, videl, se takoj vpletel, organi-ziral. Kmalu ga je pokrajinska vlada povišala, postal je pravi general.« • Marjan Medvešček se je tiste dni spo-padel v Borovljah in Velikovcu s pripadniki avstrijskega Heimwehra, prenašal pošto od Podrožce do Lendave. Na mrzlih poteh se je največ posluževal svojih nog, pa tudi kolesa, voza, konjev in železnice. 22. novembra ga je general Maister zadržal v Mariboru. 23. do-poldne so »Slovenske narodne straže« začele uspešno razoroževati mariborski nemški Schutzwehr: • »Nemogoče je na kratko povedati, kaj vse se je takrat dogajalo. V vsakem primcru pa so naše stotnije pod Maistrovim vodstvom uspele očuvati matični deželi Rateče, Mežico, Crno, Maribor, Ptuj, Radgono, Prekmurje. . . V ljudeh, posebno mladini, je gorelo nepo-pisno navdušenje. Propad Avstro-Ogrske jo bilo slutiti že prej. Naše želje so bile zapisa-ne že v Majski deklaraciji. Na vseh koncih dežele so se ljudje pripravljali na Jugoslavijo. Veliko so prispevali tudi železničarji, neštelo vagonov z orožjem, opremo, sanitetnirni po-trebščinami se je znašlo na stranskih tirih in posebnih skladiščih. Vse to je bilo namenjeno »Slovenskira narodnim stražam«. 2al je v Ljub-ljani sedela deželna vlada neodločnih, senil-nih avstrofilsko razpoloženih politikov. Neod-ločnih in boječih.« • 26. oktobra 1918 je dijake ljubljanske Tr-govske akademije med slovensko uro profe-sorja Copa navduševal mlad avstrijski poroč-nik, brat Marjanovega sošolca: • »Fantje, menda ne boste spali doma. Zdajle ustvarjamo Jugoslavijo, Majska dekla-racija postaja resnica . . .« Naslednjega dne se je Marjan Medvešček s sošolcem znašel pred šolo na Ledini, kjer je bila nastanjena Komanda »Slovenskih na-rodnih straž«. Glasno je rekel: • »Nepravilno! Poveljstvo »Slovenskih na-rodnih straž«!« • »Kdo to pravi?« se je skozi okno nagnil strog narednik. • »Jaz,« je rekel Marjan. • »No, fantje,« se je prijazno nasmehnil podoficir: »Najprej boste prebarvali in popra-vili ta napis . . .« Tako je Marjan Medvešček postal borec za severno mejo, borec generala Maistra. • Marjan je kasneje služil redno vojsko v Dubrovniku, postal železničar-prometnik, služ-boval na direkciji železnic. 1936 je v bratovi trgovini srečal Peka, kakor so takrat imeno-vali Franca Rozmana: • »No,« je dejal bodoči poveljnik sloven-ske partizanske vojske: »Boš tudi ti kaj pri-speval Rdeči pomoči? To je za naše fante, ki gredo v špansko vojno. Imeti marajo za pot, za cigarete . . .« "• »Koliko,« je vprašal, pogledoval brata in računal, recimo, s 50 dinarji... • »Kar povej mu,« se je smejal Rozman: »500 din je dal...« • »Tako sem toliko prispeval tudi jaz,« pri-poveduje in se smeje: To je bil tako rekoč moj prvi večji izdatek za družbenopolitično delo. Vsekakor pa sem od takrat dalje, bi de-jal, zvezan s partijo.« • Franc Rozman-Stane je bil zadnjič gost v hiši Medveščkovih na Smrekarjevi 25 »v Ši-ški januarja meseca 1942: • »Pri nas je bival ilegalno dve noči in tri" dni.« • Oktobra 1941 so italijanski oblastniki v službeni kartoteki Marjana Medveščka odkrili veščino italijanskega in nemškega jezika. Ne-mudoma je bil premeščen v obmejno Metliko. pravzaprav Bubnjevce, na železniško postajo na meji takoimenovane NDH in Italije: • »Tam je bilo hudičevih priložnosti za sa-botiranje. Uspešno smo zadrževali dolge vla-kovne kompozicije, namesto olja v ojnice na-tresali peska, rešili ničkoliko hrvatskih Zidov, rekvirirali cigarete, orožje, sanitetni material. Marsičesa od tega so bili deležni vivodinski, žemajski in ribniški (Ribnik na Hrv.) partizan-ski odredi. Pogosto je moštvo transportov noč prebilo v napelosti p»d vagoni. Krog in krog postaje je regljalo in grmelo ... Vse to je le-po zapisano, podkrepljeno z dokazi ter pri-čami. Zapiske hrani Muzej Ijudske revolucije v Ljubljani.« • Osvoboditev je Marjan Medvešček do-čakal v Ljubljani". Potem čas graditve. Nemir-ni delovni duh se je kmalu povezal z mladimi. Taborjenja, kolonije, društvo prijateljev mla-dine. Upokojitev, odlikovanja (številna), delo v društvu upokojencev, sekciji Maistrovih bor-cev ... (Nadaljevanje na naslednji strani) (Nadaljevanje s prejšnje strani) • Napisan je komaj skromen delček življe-nja Marjana Medveščka. Rodil se je 11. no-vembra 1902 v Goriških Brdih, v vasi Cerovo. Osem sinov je bilo v družini železničarja. Prek domačije Medveščkovih je šla v I. vojni avstrijsko-italijanska fronta. Begunci so se že 1915. leta znašli v. Ljubljani. Fante je v na-prednem duhu vzgajal oče. Vedno jim je od-krito pripovedoval o vojni in krivicah, nataa-ko tako, kakor jih je lahko sam o.bčutil. Videl pa je marsikaj, saj je po tržaški progi vozil vojaške transporte v klavnico soške fronte. • Marjan Medvešček, rojen na Martinovo 1902, dan, ko se mošt spreminja v vino. In visoki, sivolasi, živahni Marjan spominja prav na staro, žlahtno vino . . . • Občina Šiška je pobratena z makedonsko občino Kavadarci. Ob obisku šišenskih upo-kojencev je Marjanu Medveščku predsednik tamkajšnje občine dejal: • »Ej, tovariš! Nas ne druži samo papirna-to pobratenje, nas veže krvna vez.« • »Vem,« je grenko povedal Marjan Me-dvešček: »Tisti, ki je v Kavadarcih padel ob napadu Bolgarije in Nemčije na Jugoslavijo, je bil Šiškar, moj brat,« Bogomir Šefic Foto: Jaka Bregar