Lucija Stepančič
TomaŽ Kosmač: Punk is dead.
Ljubljana: Študentska založba (zbirka Beletrina), 2008.
"Meni je v ~ast, ~e sem razumljiv. Svoji literaturi pravim strip literatura," izjavlja Tomaž Kosma~ v svoji najnovejši zbirki kratkih zgodb. Odlo~itev je glede na podro~je avtorjeve dejavnosti še kako pravilna, v njegovem pisanju se namre~ izriše svojevrsten zemljevid no~nega življenja. Pri tem pa, in prav to je najzanimivejše, ne stavi na nespe~nost urbanega prizoriš~a, ampak na provinco, na sceno v zakotnih mestecih in po vaseh. Kartografiranje šankov zajema najprej in predvsem špuro Godovi~-Idrija, izjemoma si privoš~i skok do Metelkove v Ljubljani in celo do Češke in Slovaške, na koncu pa zakroži po vsej Sloveniji, vendar je njeno pravo težiš~e še vedno na primorskem koncu. Slovenski road movie? Zgode in prigode povezujejo no~ne vožnje, po ve~ini z avtom, vsekakor pa vsakokrat z drugim vozilom, po navadi tudi z drugo zasedbo in v druga~nem razpoloženju, na štop ali z nacejenim prijateljem, vsekakor pa s kripo, ki je ukradena, pokvarjena ali celo oboje hkrati. Sem seveda sodijo še sre~evanje z modrimi angeli, nepredvideni izstopi (oziroma metanje ven), enako nepredvideni vstopi ter neskon~no peša~enje, zmrzovanje, scanje, prepiranje in fehtarjenje ter ma~kasto prebujanje na kartonu in betonu. "Važno nam je bilo, da se premaknemo iz vsakdana in zastonj pijemo." In to je to.
Prvoosebna pripoved izluš~i zanimiv zombijevski lik, introvertiranega žurerja, ki v globini no~nih prigod in razgrajanja iš~e (in najde) svoj mir. Samoto, ki je njegov element, sre~uje vedno le na najbolj utrganih veselicah, teh pa v odro~nih krajih o~itno ne manjka. Poleg samotnega jezdeca, pijanskega asketa, ki se pomika med razli~nimi prizoriš~i v navdihnjeni nalitosti in z nenavadno gotovostjo, se izriše scena, ki, kot v ~arobnem gozdu, zaživi šele z no~jo. Tempo pripovedi je ~udno vznemirljiv, saj vse povedano prepreda skrivnostni nevidni živec, ki pisca skoraj vsako no~ požene ven: od tam naprej pa je vse hudo nepredvidljivo. Najve~ji ~ar
zgodb tega samotarja pa je prav to, kako vanje vpadajo ljudje: kot leteči norci in s tragikomi~no brutalnostjo, ki jo spremljajo psovke, krohotanje, cviljenje zavor in vsakr{no razbijanje. V~asih pa tudi zlove{~e potiho, tako kot junakinja zgodbe z naslovom Posilstvo: "Nič ji ni bilo. Naveličala se je peljati, pa se je vrgla po tleh."
Eno najbolj uveljavljenih meril kozmopolitizma določenega kraja, da ne rečem prestolnice, naj bi bila tudi ponudba nočnega življenja. Na tem izpitu Ljubljana prav žalostno pogrne in tako se večina ponočnja{kih avtorjev že dolgo preusmerja na prestolnice, kakr{ni sta Berlin in Amsterdam. Tudi pri Tomažu Kosmaču Ljubljana ni ravno ljubljena, nasprotno, razen Metelkove je le nekak{no "prazno in temačno mesto". Zanimivo pa je to, da se od neslavne provincialnosti pogumno odvrne v {e večjo zabačenost, namesto v London ali Tokio se napoti v najbližjo betulo, prav po starem alkimističnem principu, ki mračno izbija s {e mračnej{im. Vse njegovo pisanje je eno samo zavračanje trendov, in to na zelo svojevrsten način. Svojo popolno ravnodu{nost do novodobnih obsesij razkazuje prav v razmerah, ki velike večine niso le pahnile v vegetiranje ob mizerni plači, pač pa so jim vsilile tudi "ke{pička razmi{ljanje", se pravi brezplodno sanjarjenje o temi pridobivanja. Kosmo nikakor noče veljati za glasnika ponižanih in razžaljenih (pa čeprav ima med njimi lepo {tevilo prijateljev in znancev), {e manj je eskapist, ki bi želel pre{pricati boj za obstanek. Vse, kar hoče, je le živeti po svoje, in ne da se motiti. Pa ne le pri tem, da se nikakor ne zmeni za ponudbo modnih drog in ob vseh raznovrstnih zadetostih ostaja "zagrizen alkoholik". Kosmo in njemu podobni nikakor niso žrtve globalnih trendov (oziroma nočejo obveljati za take), niti ne trpijo njihovih stranskih učinkov v obliki odtujenosti, izpraznjenosti, brezizhodnosti, čustvene podhranjenosti itn. So sicer marginalci, a ne po sili razmer, pač pa iz prepričanja; če že ne iz zavestnega prepričanja in načrtne ignorance, pa zato, ker jim za vse skupaj pač dol visi. Če rečem, da je v vsej tej drži nekaj bitni{kega, nehote namignem na literarne vzore in aluzije, morda celo na epigonstvo, to pa bi bilo spet zgre{eno, saj prav bitni{kemu izročilu ne more biti nič bolj tuje od obujanja in posnemanja.
Saj ne, da bi bili alkoholni hlapi zdaj kar samoumevno valilnica inspiracije, in avtor sam se dovolj zaveda omejitev, ki jih nalaga kakr{na koli zasvojenost. Domet pijanskih možganov {e najbolj poznajo strežajke, ki imajo "že tako vsak {iht poln česnik ukladanj", iluzij pa si ne dela niti avtor sam. "Prvi mesec v službi je najbrž res zanimiv, ko spoznavajo folk, ki jih plodi z blaznimi načrti. Toda klientela {e po petih letih tupi eno in isto {torijo. Nič se ne premakne. Sčasoma natanko vejo, katera beseda bo sledila neizživetim sanjam. Poslu{ajo, da prodajo kavsno. Bolj{e so
od vsakega psihiatra." V Punku kljub krožni zasnovi in mnogim ponavljanjem ni niti sledu pijanske monotonije, nasprotno, proza je neverjetno živahna, vitalna, očiten je tudi smisel za humor. To, kar s svojim pisanjem prinaša Kosmo, ni niti slog, se manj pa poza, in komaj lahko spominja na zavestno izbiro. Je način življenja.
Na koncu knjige se v vzvratnem pogledu od zgodbe do zgodbe razkrije celo tako pravilno in dosledno stopnjevanje določenih motivov, da bi bilo vse napisano z minimalnim trudom mogoče spremeniti v roman. Krožna zasnova posameznih zgodb razkrije spiralno zgradbo, čeprav se ves čas ponavlja isti vzorec: "Z Indotom sva celo noč krožila po oštarijah. Za nama so ugašali luči. Zjutraj sva se brez denarja znašla na avtobusni postaji." Glede Kosma samega se sicer ni bati kakšnih posebnih sprememb (še posebno ne spreobrnitve v smislu trajne streznitve, redne zaposlitve in družinskih obveznosti), prav gotovo pa v pripovedi dozori njegov literarni dar, prikoplje pa se celo do nekakšnega zvezdništva.
Se avtor zaveda, da je napisal neke vrste razvojni roman? Je to sploh pomembno? Veliko zanimivejše je njegovo samorazumevanje, ki od zgodbe do zgodbe skoraj nenamerno, vendar odločilno napreduje. Začne se precej bedno. "Ljudje so v meni videli zgolj nadlego, k pije z brezdelneži in zadeta komira na klopi v parku. Nihče ni vedel, da pišem, zato sem poklical Peteta. Rabil sem prepoznavnost." Temu sledijo osupljivi literarni nastopi, ki se še kako razlikujejo od tradicije smrtnega dolgočasja slabo obiskanih javnih branj, ter pojavljanje v videospotih, v katerih so se končno vsi naveličali konvencionalne plešoče lepote. "Postali smo dokaj znani, čeprav nihče ni vedel, kaj pravzaprav počnemo. Bili smo nič in ponujali vse. Obljubljali smo vse in dali nič." Od tod naprej na sceno poleg pijančkov in zgubarjev uletavajo tudi ustvarjalci, pa naj bodo še tako neartikulirani, še tako marginalni in celo (z izjemami) brez resnejših ambicij. Mimo prinese urednika lokalne revije, ki je zastavil zanjo svoje premoženje, prsato vaško poeteso, pa slikarko, ki se nima kam dati in tako z bratom vodi gostilno. No, in seveda Hidrogliste, avtorjev najbližji krog s Hatlakom (tipom, ki je utrujal s harmoniko in ga je pozneje odkril Terrafolk), s snemalcem Duletom, ki mu je kamera, ki jo je dobil za rojstni dan, odprla vrata v nov svet, ter slikarjema Lazarjem in Indom. "Ne vem, po kakšnem ključu nas je našel, ampak vsi smo bili ljubitelji žlahtne kapljice."
Bralca bo gotovo razveselila presenetljiva prvinskost prizorov. "Izmenjali smo si darila: liter, bukva, klobase in kruh." To pa so besede, ki se dandanes berejo z enakim začudenjem kot "svoboda, resnica, pogum" na naslovnici lokalne literarne revije. In ko smo že pri pojmih s posebnim, že
napol pozabljenim nabojem, velja omeniti vsaj se "spokojnost, brezdelje in samoto", avtorjeve tri gracije. Ljubezen do lenobe je pravzaprav konstanta. "Jaz sem ~ez dan poležaval, zve~er dremal, pono~i sanjal. Lenariti je lepo. Nobenih problemov nimas, samo staras se in boli te kurac za vse." Saj niti nismo mogli ve~ upati, da bomo stavek, kakršen je ta, se prebrali v ~asih, ko je boemstvo kot modni dodatek s svojo prera~unljivo vnemarnostjo samo šminkerstvo na kvadrat, enako buržujski (kot zloš~eni najnovejši modeli terencev na mestnih vožnjah) pa so tudi tako imenovani urbani nomadi.
A ne pri Kosmu, pri katerem ljudje ostajajo svoji, pa kar koli se jim že zgodi. "Edvin je zamenjal precej šihtov. Šele pri Komunali je smel biti svoj. Preprost in pošten. Najraje je sodeloval pri pogrebih. Izrazil je tisto, ~esar jaz nisem smel," pripoveduje avtor, ki se izkaže tudi za prodornega opazovalca. Iskanje svoje identitete pri njem kratko malo ne ujema z nateravanjem prepoznavnosti, kaj sele popularnosti, ~e pa že, se to zgodi le po naklju~ju (še enem izmed premnogih v njegovem življenju). In tako se zgodba ne kon~a v višavah medijske popularnosti (v katere tako neokusno grebatorsko rinejo starlete iz resni~nostnih šovov), pa~ pa (spet) med klošarji. Avtorjeva premi~na zabava pa se še vedno navdihnjeno opoteka med znižanimi pri~akovanji zgubarskega horizonta in vabljivim klicem no~i.