presenetljivo ceno. Nenehna zaposlenost marsikdaj odseva iz njegovih platen, saj je kvaliteta očitno trpela. Nemalokrat je bil prisiljen, da je naročila, predvsem manj zahtevna, prepuščal svoji delavnici. Na nekaterih kompozicijah je vloga po­ močnikov jasno vidna, zato je bilo pose­ bej dobrodošlo, da je bila ustrezna pozornost namenjena slikarjevim posled­ njim delom ( Umirajoča Kleopatra, Geno­ va). Ob otvoritvi razstave so organizatorji ob­ ljubljali poleg kataloga oljnih podob tudi poseben katalog risb, ki pa do zaprtja razstave v Bologni še ni izšel. V katalogu, ki mu je kritičen uvod napisal Andrea Emiliani, je Diane de Grazia osvetlila aspekt Guercinovega ustvarjanja, ki je bil na razstavi zanemarjen, saj gre za freske, ki jih je tehnično zahtevno prezentirati. Ob pomoči Toma Henryja je posamezne podobe predstavil Denis Mahon, osred­ nje besedilo kataloga, ki obravnava posa­ mezne faze Guercinovega slikarskega raz­ voja, pa je revidirana verzija kataloga iz leta 1968. (V slednjem je objavljen zani­ miv in tehten uvod Cesara Gnudija.) Pri- sco Bagni in Fausto Gozzi sta prispevala biografije in katalog članov delavnice. Katalog na petsto šestih straneh je izdala Nuova Alfa v Bologni. Čeprav razstava Guercinovih del v pri­ merjavi s tisto pred triindvajsetimi leti ne prinaša radikalnih sprememb vrednote­ nja in tudi ne interpretacije, pomembno razširja naše vedenje o slikarjevem opu­ su. Ponuja priložnost, da ponovno oce­ nimo njegove slikarske in ustvarjalne spo­ sobnosti. Nedvomno gre za velik talent, saj je bil slikar takorekoč samouk, ki se ni učil v nobeni od znanih slikarskih de­ lavnic tistega časa, svoje znanje in spo­ sobnost pa je širil in nadgrajeval z ne­ nehnim študijem in analizo del svojih predhodnikov in sodobnikov. Marjana Lipoglavšek FURNITURE H IST O R Y: TH E JO U R ­ NAL OF THE FURNITURE HISTORY SOCIETY. London: Victoria & Albert Museum, XXVII, 1991. Društvo za preučevanje zgodovine pohi­ štva s sedežem v Victoria & Albert Mu- seumu v Londonu, ki je eden najpomem­ bnejših svetovnih muzejev za umetno obrt, je bilo ustanovljeno leta 1964 in združuje poleg angleških še druge evrop­ ske in neevropske preučevalce in ljubite­ lje pohištvene umetnosti. Lanska številka znanstvene revije Furni­ ture History Journal, ki jo izdaja dru­ štvo, je posvečena nemškemu in avstrij­ skemu pohištvu in notranji opremi in je zato ne le metodološko, ampak tudi pri­ merjalno izredno zanimiva za zgodovi­ narja pohištvene umetnosti v Sloveniji. Prevode je oskrbel neutrudni urednik dr. Simon Jervis. Ob tekstih so objavljene številne reprodukcije obravnavanega po­ hištva in fotografije predvojnih interierov ter skic in predlog, po katerih je pohištvo nastajalo. Poučno je, da so se znana nemška in av­ strijska imena v zgodovini pohištva in notranje opreme ob uporabi klasičnih umetnostnozgodovinskih metod, zlasti for­ malne in stilne analize, po vrsti oprla predvsem na raziskave ohranjenega ar­ hivskega gradiva. Tako kot arhivsko gra­ divo v skromnejših slovenskih razmerah je bilo tudi nemško v velikih vojnah na­ šega stoletja delno uničeno in je zato nujno pomanjkljivo, vendar še vedno pred­ stavlja temeljni vir, iz katerega poleg dru­ gih zgodovinskih ved črpata tudi umet­ nostna in kulturna zgodovina. Članke je mogoče opredeliti v dve skupi­ ni. Gre bodisi za kulturnozgodovinsko obarvane analize notranje opreme raz­ košnih rezidenc visokega plemstva ali pa se razprave lotevajo umetnostnozgodovin­ ske problematike opredeljevanja mejnih slogov v pohištveni umetnosti. Obravna­ vano je pohištvo od baroka do secesije, težišče pa je na pohištvu iz 19. stoletja, ki je bilo doslej zaradi svojega polindustrij- skega nastanka in posnemanja starejših slogov spregledano ali celo prezirano. S časovnim odmikom pa tudi pohištvo in notranja oprema historizma postajata pri­ vlačnejša. Danielle Kisluk-Grosheide v prispevku »Skupina augsburških zrcal iz zgodnjega 18. stoletja« predstavlja osem baročnih, ornamentalno brušenih in z dragocenimi gradivi dopolnjenih zrcal iz južnonemške- ga gradu Weikersheim in dve iz newyor- škega Metropolitanskega umetnostnega muzeja oziroma Severnočeškega muzeja v Libercu. Avtorica je skušala rešiti ugan­ ko identificiranja izdelovalcev in posre­ dovalcev teh in drugih razkošnih pred­ metov, ki so bili del grajskih oprem. Pokazalo se je, da so obstajale številne komisijske in trgovske vezi med obrtni­ škimi delavnicami v mestih na eni strani in med mojstri, ki so bili stalno zaposleni na gradu in niso bili odvisni od ozkih ce­ hovskih pravil, a so bili tesno navezani le na svojega plemiškega naročnika na dru­ gi strani. Prispevek H ansa-Petra Trenschla z na­ slovom »Kako je vviirzburški mizar Carl Maximilian M attem postal mojster« na podlagi arhivskih virov opisuje okolišči­ ne, ki so tega izjemno nadarjenega in po­ zneje slavnega mizarja v tridesetih letih 18. stoletja pripeljale v umetnostno ži­ vahni Würzburg in težave, ki jih je Mat­ tem imel, ko se je hotel vključiti v mi­ zarski ceh. Tudi članek Sigrid Sangl z naslovom »Špindler?« najprej odkriva nove zgodo­ vinske podatke o slavni mizarski družini Špindlerjev, ki je v sredi in v drugi polo­ vici 18. stoletja delovala po srednji Nem­ čiji, zlasti na dvoru velike podpornice umetnosti mejne grofice Wilhelmine v Bayreuthu. Ko se je vojska obrtnikov in umetnikov po grofičini smrti znašla na cesti, sta se brata Johann Friedrich in Heinrich Wilhelm Špindler preselila na cvetoč dvor Friderika Velikega v Pots­ dam. Tam je v sodelovanju s kiparjem in izdelovalcem pozlačenega bronastega okovja Kamblyja nastala vrsta predalni­ kov, ki predstavljajo enega izmed vrhov po francoskih vzorih oblikovanega in okra­ šenega rokokojskega pohištva. Razen cvet­ lične motivike so Špindlerji, sledeč gra­ fičnim predlogam, ki so po vsej Evropi širile flamsko žanrsko slikarstvo 17. sto­ letja, uporabljali za krašenje svojega po­ hištva tudi lovske, pastoralne ali »kitaj­ ske« prizore, antične razvaline, vodomete in druge podobne baročne motive. Vsi ti motivi so bili oblikovani iz furnirja iz ebenovine, oljčnega in rožnega lesa ter domače cedrovine, ki so jim pri najraz­ košnejših kosih dodali še vložke iz biser­ ne matice, želvovine ali slonovine. Gisela Masching v članku z naslovom »Priprave na obisk mejnega grofa Ans- baškega v dvorcu Seehof za binkošti leta 1775« sledi preureditvenim gradbenim po­ segom in z njimi povezani prenovljeni opremi prostorov dvorca Seehof, doku­ mentiranim v Državnem arhivu v Bam­ bergu. Obisk protestantskega ansbaškega mejnega grofa Alexandra pri katoliškem knezoškofu Adamu Friedrichu von Seins- heimu je bil izjemnega pomena za utrje­ vanje verske tolerance na Frankovskem; temu visokemu obisku in z njim poveza­ nemu dvornemu ceremonialu primerno je moral biti dvorec tudi pripravljen in okra­ šen. Ko se je bavarska vlada pred leti lo­ tila obnovitvenih del na dvorcu, se je loti­ la tudi podrobne analize prvotnih inven­ tarjev in drugega arhivskega gradiva in začela sta se zbiranje in odkup ohranjene prvotne opreme. Ulrich Leben v naslednjem prispevku po­ roča o pohištvu, ki ga je pariški mizar Bernard Molitor med letoma 1790 in 1803 izdelal za vojvodo de Choiseul Pras- lina. Ta plemiška družina, ki je bila že zgodaj naklonjena novemu režimu in po­ zneje Napoleonu, je v času, v katerem so bila življenja malo vredna in je posest hi­ tro menjavala lastnike, znala svoje pre­ moženje obdržati in ga celo pomnožiti. Mizar Molitor, ki je imel svojo delavnico v bližini Praslinove mestne palače na Rue de Grenelle, je prav v tem razburkanem času za razne družinske člane izdelal vr­ sto klasicističnih kosov pohištva, od ka­ terih je z gotovostjo identificirana garni­ tura treh predalnikov, dveh sekreterjev in konzolne mize. Vsi kosi so izdelani iz ebenovine in lakirani. Tako pariško pohi­ štvo, ki je bilo izdelano že popolnoma v duhu drugega antičnega preporoda okrog leta 1800, je postalo vzor srednjeevrop­ skim mizarjem, ki so opremljali najodlič­ nejše palače svojih dežel v t. i. empirskem slogu. V meščanski preobleki pa ta slog tudi pri nas še enkrat srečamo v zadnji četrtini 19. stoletja. Georg Himmelheber v članku »Med Lud­ vikom XVI. in bidermajerjem« govori o izpitnem izdelku, ki ga je moral v začet­ ku 19. stoletja v Regensburgu narediti mizarski pomočnik, če je hotel postati mojster. V mestnem arhivu je ohranjena natančna, leta 1807 datirana risba pred­ pisanega sekreterja s polkrožno zaprtim osrednjim pisalnim delom, v zbirki Thurn in Taxis v Regensburgu pa sekreter, ki natanko ustreza tej predlogi. V nasprotju s slokimi shrambnimi pohištvenimi kosi v slogu Ludvika XVI., ki je prevladoval dvajset let prej, je ta sekreter bolj čokat, vendar je še vedno jasno arhitekturno členjen. Ta pohištveni kos jemlje avtor za izhodišče razmišljanja o natančnejši opre­ delitvi sloga, v katerem je bilo večinoma narejeno nemško plemiško in meščansko pohištvo v času, ko se je kitasti slog, ki je nemška in avstrijska različica sloga Lud­ vika XVI., že izpel, bidermajer pa še ni začel svojega zmagoslavnega pohoda. Okrog leta 1800 je v cesarskih palačah vladal bahav in veličasten empirski slog. Vsak pohištveni kos je bil arhitektura v malem, masivne plastično izdelane pozla­ čene bronaste figure pa bi lahko pogosto uvrstili kar med samostojne kiparske umetnine. Ta slog z vso svojo grandioz­ nostjo in drago izdelavo ni bil primeren za manjše in skromneje opremljene sta­ novanjske prostore meščanskih hiš. V njih se je uveljavil slog, ki ima po eni strani še nekatere lastnosti kitastega slo­ ga zadnje četrtine 18. stoletja, a se že spogleduje z bidermajerjem. Rosemarie Stratm ann-D öhler piše o po­ hištvu iz badenske nadvojvodine, zlasti iz Schwetzingena in z gradu v Karlsruheju, nastalem potem, ko je leta 1811 zavladal nadvojvoda Karl. Ti v mahagonijev in češnjev furnir oblečeni sekreterji, komo­ de, sedežne garniture in ogledala slogov­ no ustrezajo francoskemu directoirju in zgodnjemu empirju in so narejeni v tra­ diciji Davida Roentgena iz Neuwieda. Znamenita neuwiedska delavnica je že sredi 18. stoletja izdelovala pohištvo za badenski dvor, obenem pa so se generaci­ je badenskih mizarjev tam tudi šolale. Zato ni presenetljiva visoka kvaliteta ba- denskega dvornega pohištva tako po ma­ terialni, oblikovni kot po izvedbeni plati. Eva B. Ottillinger oriše v članku z naslo­ vom »’Cesarski salon’ in začetki oživlja­ nja rokokoja na Dunaju« razloge in po­ vod za obuditev rokokojskega sloga v drugi polovici tridesetih let preteklega sto­ letja na Dunaju. Samo deset let prej je trezno preprost bidermajerski slog popol­ noma obvladoval umetnostni okus v ce­ sarskem mestu in po vsej Avstriji. Ko pa so na tretji splošni industrijski razstavi na dunajskem Karlovem trgu leta 1845 postavili na ogled t. i. Cesarski salon v neorokokojskem slogu, se je mestna sme­ tana spet navdušila nad bogato rezlja­ nimi in oblazinjenimi naslonjači, nad va­ lovitimi obrisi miz in naslonjali stolov. Razstavljeno pohištvo je bilo delo dvor­ nega in mestnega mizarskega mojstra Ernesta Gissla. Pri tem modnem preobra­ tu je aktivno sodelovala cesarska druži­ na, saj je cesar Ferdinand I. večino raz­ stavljenega pohištva tudi odkupil. Novo izdelana novorokokojska oprema je po­ udarjala enovitost, pri čemer je bila naj­ važnejša vloga tapetniških izdelkov, ki so tudi po ceni daleč prekašali druge. Boga­ temu oblazinjenju in iz istih vrst in vzor­ cev blaga izdelanim raznovrstnim drape- rijam, ki so imele glavno povezovalno vlogo, so bili podrejeni vsi drugi elementi opreme od slikarskih in kiparskih umet­ nin, prek štukatur in stenskih poslikav, mizarskih izdelkov pa vse do drobnih okraskov in sobnega rastlinja. Hans Ottomeyer v prispevku z naslovom »Skriti oblikovalec: Hans Jehly in po­ djetje Antona Pössenbacherja« osvetli de­ lo Hansa Jehlyja, ustvarjalnega avtorja predlog za pohištvo in notranjo opremo, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja delal za münchensko pohištveno tovarno Antona Pössenbacher­ ja. Pössenbacher ni v javnosti nikoli omenjal imena svojega glavnega obliko­ valca, zaradi katerega so se izdelki nje­ gove tovarne nedvomno tako izjemno us­ pešno prodajali. Zato so številne celostne pohištvene opreme, ki jih je Pössenba- cherjeva tovarna izdelala za kralja Lud­ vika II. Bavarskega za gradove Neusch­ wanstein, Lindenhof in Herrenchiemsee, za romunskega kralja Karla I. in za šte­ vilne druge javne in zasebne stavbe miinchenskih meščanskih in plemiških krogov, do nedavnega ostajale anonim­ ne. Ob pregledu Jehlyjeve zapuščine, ki jo hrani Mestni arhiv v Dornbirnu na Gornjeavstrijskem, kjer je umetnik leta 1911 umrl, pa je prišlo na dan vse boga­ stvo njegovih izvrstno izrisanih načrtov za pohištveno opremo v različnih histo­ ričnih slogih. Jehlyjeve skice kažejo od­ lične in razkošne, stare sloge posnemajo­ če interiere, preračunane na slikovit scen­ ski učinek. Posamezni kosi pohištva in druge opreme so le delček skrajno har­ monično uglašene celote. V zadnjem članku lanske številke revije Furniture History Journal avtorica Vera J. Behalova predstavi dve jedilnici, ohra­ njeni v zasebni lasti v Gradcu. Prvo je okrog leta 1900 za družino Wolfbauer iz­ delala graška mizarska delavnica Be­ nedikta Mössmerja. Enovit vtis dajejo pohištvu poudarjene zgodnjesecesijske va­ lovite linije in naturalistično rezljano in poslikano rastlinje z dominantnimi son­ čnicami in jabolki, ki krasijo kredenco, mizo z desetimi stoli, knjižno omaro, zo­ fo, štiri klopi, vgrajene v okenske vdolbi­ ne, lestenec in peč. Sobna oprema je do­ polnjena z rezljanimi okenskimi in vrat­ nimi okvirji, poslikavo stropa in sten in z barvnimi okni. Pohištvo je ustrezno rast­ linski ornamentiki luženo živo zeleno, delno pozlačeno in z drugo opremo ustvar­ ja izjemno kvalitetno celoto, ki ne bi bila mogoča brez dunajskih vzorov zgodnjega Josefa Hoffmanna in še prej Olbrichove oblikovne govorice. Popolnoma v drugačnem tonu izzveni druga obravnavana graška jedilnica, ki jo je oblikoval naš Jože Plečnik leta 1903 in jo je v svoj pregled Plečnikovih dunajskih del vključil tudi dr. Damjan Prelovšek (Damjan Prelovšek: Josef Plečnik. Wiener Arbeiten von 1896 bis 1914, Edition Tusch, Wien 1979, pp. 77-79 [il. št.73]). Zal se je avtorici zapisalo, da je bil naj­ znamenitejši slovenski arhitekt rojen »in Laibach in Slovania«, pa tudi strešico na č-ju vztrajno izpušča. Jedilnico je naročil dunajski industrialec Johann Zacherl za doto eni svojih hčera, ko se je poročila z dr. Emilom Knauerjem, profesorjem na graški medicinski fakulteti. Garnitura je sestavljena iz kredence, dveh servirnih mizic, jedilne mize in dvanajstih stolov, dveh cvetličnih stojal, dveh karnis in opa­ ža, kombiniranega z vrsto reprodukcij sodobnih likovnih del. Kredenca, ki ob­ vladuje prostor, je tudi oblikovno najza­ nimivejši kos pohištva. Zasnovana je po­ polnoma arhitektonsko, z velikimi rav­ nimi ploskvam i iz palisandrovega fur­ nirja z okrasnimi kvadrati iz slonovine. To zgodnje Plečnikovo pohištvo formal­ no odseva iskanja dunajske skupine umet­ nikov v okviru razstavne dejavnosti Sece­ sije (kakršna sta bila Josef Hoffmann in Koloman Moser), ki so pri oblikovanju pohištva poudarjali geometričnost, pravo- kotnost, ravne ploskve in jasno konstruk­ cijo, medtem ko je ornament - tudi v geo­ metrijskih mejah - odmerjen skrajno skopo. Vsekakor je razveseljivo, da se angleška strokovna javnost z vse večjim zanima­ njem obrača k srednjeevropski umetno­ obrtni ustvarjalnosti, saj s širjenjem ve­ denja o najširši evropski umetnoobrtni in oblikovalski dediščini raziskovalci nedvom­ no bolje razumejo tudi domače dosežke. Čas je, da se zavemo, da tudi slovenski delež v evropski pohištveni umetnosti, čeprav med skromnejšimi, ne sme ostati neznan in je prav zaradi svoje primerjal­ ne vrednosti zanimiv tudi za večje in bo­ gatejše narode. Maja Lozar Stamcar