Lucijan Vuga
Mnogoznačje
1.    Moja cesta
kamen je planote,
med hišami dreves mimo gre,
tu pa tam se ozre nazaj,
na dolenjem še je taka skala,
da vsakdo ve, do kod je že prispel. Zračna vlaga na široko škropi,
da je lubje na meni, na listih koža. Drobce prostora čas seli,
z mano je nežna mora, odtiska cesta v planoto sledi,
zame se ne meni.
2.    Vsaka beseda ima svoje mnenje, združujem jih, da se dogovore, stiskam jih, dajem jim priložnost
62
Mnogoznačje
za nova znanstva, pomagam pri lepotičenju
in lepotnih operacijah;
sprehajajo se posamič,
v parih in gručah,
kakšno spodbujam, drugo zapostavim,
krut sem in nežen z njimi,
a vse so dosledno trmoglave,
vsaka ohrani svoje mnenje;
za to imam pismene dokaze.
63
3.    Vij me, tri, ki biješ in pališ pred vsemi si, daviš, gluh suh, prazen nični zrak ................................ ko omet
svetlobo
vpije,
je
na ta način tu,
drugače pa za roko
je vseeno
trd
raje se te ................................ zid
ognem
kapljevina
samote,
zadnja romanca
vlage,
ki ni
dovolj
razvita.
4.    Iznenada
naslojeno tvorbo skal, prebodeno z debli in bilkami trav,
je iztegnilo po plazu, kot jezik pobite živali,
od daleč
sem
sam
in strahotno je tiho.
5.    Senenasta prevleka v medplasti puhlice, odtenek davnin med mojimi prsti,
kot bi celo telo čutilo — iz vsega — prah, zadrgeta, krči ga alergija slutnje,
blaginja vlage, ki jo ožema mrak, je nastopila, obdobje ostro omejeno s skupnim začetkom in nedognanim koncem.
6.    Spet sem na potovanju za hišami, odprlo se je,
daleč nekam med skale in leščevje, zgoraj je tista dolga, ravna, ozka, bela črta in prav taka iluzija, kamor grem je prav,
preklana skala je vizir, nemir pa me žene.
Bije žila noči, tako da jo otipam, in ni je, lahko bi rekel, ni je.
Še više se norost pojavi, zraku ni
in takrat,
prosim,
vse mi ti pozdravi.
64
Lucijan Vuga
Mnogoznačje
7.     Ko skale zadišijo z vonjem po dežju, sem tiho in še tišji,
čakam da do konca govorijo.
Reci mii po čem je bron, kako bi se ga ulilo, nikogar ne znam zbrati, z znamenji na svilo.
Nekoč je nič,
od danes je do jutri svod reči,
s kamni in na skalo njihove moči.
8.     Ko spiraš pesek nabrežja s prsi, prostor šumi,
gladka keramika je kaplja pri kaplji, ki mi po žilah polže; v slini je še okus po vrbi, skozme teče reka, valovi na površju pa rečem: zaspi.
Skozme teče reka,
spokojna in silna,
ko tok zajame tvoje telo,
si mirna
nemirna.
9.     Ploščad kamnita, zemlja sprana, tlak začet je in zidine, krošnja mrežast splet,
me ustavi
in da zalet,
mrvasta ila v nasipu,
hitra in nujna, beseda v kriku,
ko
sonce sloni na obzorju.
10.    Davica me je zgrabila, ko je prišla iz otroštva,
65
66                                                                                                             Lucijan Vuga
spotoma se je nalezla, vse bo prenesla naprej: to je jutri, na zabavo in v klet, ni vlažna in temna-podzemlje s svodom je in žarometi, sprehajališče,
mene pa zaslišujejo, vlečejo iz mene, ne dajo mi miru, me gnjavijo, da bi kaj izdavil, a davica me je zgrabila, me tišči. .
11.     Lina je tako visoka, da je zgubila ožino, mislim, da nekaj polovici,
stojim pred njo in me ščemi,
zaznati celoto je znaten napor,
zenice zožijo se na točko v črti,
krasno,
le-sno in de-vo je črna in čista
prostostna
širjava.
12.     Prostor višjega reda plahuta, pojavlja se višji-ptič,
prostor, ki ob njem struji, mu da v drobovju sredi kril toploto našega sveta.
¦
13.     Kot olje gladina reke, značkasta znamenja vrtinci tok, radirane vodne barve s pobočji in z dna, prečrtana nabrežina,
vznemirjena dekleta vrbje zajame v pasu.