TRGOVSKI K?T Časopis za trgovino, Industrijo in obrt. Uredništvo in upravništvo je v Ljubljani v Simon Gregorčičevi ulici. — Dopisi se ne vračajo. — št. pri čekovnem uradu v Ljubljani 11.953. Naročnina za ozemlje SHS: letno 120 D, za pol leta 60 D, za četrt leta 30 D, mesečno 10 D, za inozemstvo 150 D. — Plača in toži se v Ljubljani. LETO VL LJUBLJANA, dne 27. marca 1923. ŠTEV. 36. Prava pota. Pred vojno se je židovska podjetnost lotila na poseben način iznjoz-gavanja in zasužnjevanja narodov. S karteli in sindikati je šlo prepočasi, imeli so preveč dela in tudi so morali vedno računati s kakim upornim članom, ki se ni hotel vedno pokoriti železnim pestem kartela. Da^ bi šlo hitrejše in izdatnejše, so začeli delati s svojimi hčerkami — bankami. Nastale so mogočne zveze bank, ki so se polaščale ne samo raznih posameznih industrijskih in trgovskih podjetij, nego celih panog industrije in trgovine. Začele so ustvarjati poleg državnega monopola še svoj monopol in če bi vojna ne prekinila delovanja teh židovskih polipov, bi ti prej ali slej popolnoma omrežili vso produkcijo industrije in veleobrti, uničili vsako zasebno industrijsko in veleobrtno samostojnost in konkurenco. Posledice tega bi bile, da bi konzum moral pjačevati vsako ceno, premoženje bi se pa zbiralo v rokah teh bančnih skupin. Bogatela bi peščica kapitalistov, množice pa bi se pogrezale v revščino. Nove državne meje so začasno omejile delokrog teh židovskih tvorb in na nas in državni oblasti je sedaj ležeče, da onemogočimo tako enostransko zbiranje kapitala in polaščevanja trgovskih in industrijskih podjetij, ker to ne pospešuje obrti in industrije, nego urejujejo razvoj in produkcijo le z ozirom na svoj žep, na dobiček. Zasebna podjetnost in delavoljnost ne sme biti izpostavljena nevarnosti, da jo lahko ubije in zasužnji velekapital zgoraj omenjenega značaja. V Sloveniji nimamo velekapitala v posameznih rokah, ki bi lahko ustanavljal potrebna podjetja, katerih število ni malo, bilo bi to mogoče le našim bankam. Če pa hočemo res gospodarsko osamosvojiti svoj narod, če hočemo res dvigniti blagostanje celote, tedaj moramo preprečiti, da bi bile le banke lastnice podjetij, tedaj moramo ustanavljati svoja potrebna podjetja s pomočjo vsega naroda. Ves narod moramo Pridobiti, da pomaga s svojo močjo dvigniti našo industrijo in obrt, narod pripeljati na gospodarsko pot, do razumevanja gospodarskih vprašanj. Ne gospodarska sila tistih, ki ne sejejo, pa žanjejo, nego narod, ki se peča res s produktivnim delom, delavec, ki res proizvaja, naj bo, če ne izključni lastnik, pa vsaj odločujoči solastnik. Izdajajte majhne delnice, delavske delnice, da jih bo mogel vzeti delavec, da bo lahko postal s svojo skromno glavnico solastnik podjetja. In če tudi te skromne glavnice nima, pomagajte mu, da si jo pridobi. Tudi v tem oziru se lahko pomaga, če se hoče. Seveda je tega vreden le delavec, ki hoče biti so-trudnik v podjetju. Na Francoskem obstoji zakon, kateri nudi posebne ugodnosti tistim podjetjem, katera izdajajo delavske akcije ali delnice. Teh delnic pa ne kupujejo posamezni delavci, nego delavske organizacije. Na tak način se mora tudi pri nas rešiti tako važna zadeva, ker s tem bomo rešili vprašanje socializacije, bomo privezali delavstvo na podjetja, ker je tudi njegovo, bomo dvignili produkcijo in delavoljnost, bomo si ustvarili industrijo, ki bo res last in donašala dobičke sploš-nosti, ne pa posamezni kapitalistični sili. Ne hranilnice in posojilnice naj bodo izključno naložišče naših prihrankov, nego naša industrijska in prometna podjetja naj nam na-gradujejo naše varčevanje. Vsi moramo sodelovati pri ustvaritvi in vpostavitvi svoje industrije, obrti in prometnih pripomočkov, pa bomo namah rešili vprašanje socializacije, in to pravilnim, poštenim potom, ne pa z nasilnostjo ali z oropanjem tistega, ki si je s svojo varčnostjo in smotrenim delom stvaril svoj obrat. Izgubili se bodo zabavljači in hujskači, nastal bo mir med delodajalcem in delojemalcem, ker tega razločka v resnici ne bo, saj delavec bo sogospodar, tedaj delodajalec in jemalec obenem, korist podjetja b.o njegova korist in kolikor več bo donašalo podjetje, toliko večje ugodnosti in pravice bo imel delavec. Dvignilo se pa bo tudi varčevanje, izpraznile pa številne nepotrebne gostilne, omejilo popivanje in tudi zabavljanje proti našim napravam. Ce smo na ta način rešili vprašanje lastništva podjetij, smo tudi že rešili v veliki meri vprašanje delavnega časa. Prepričani bodimo, da delavec kot solastnik ne bode gledal na uro, pač pa bode stremil za tem, da se proizvaja kolikor mogoče veliko in dobro. Kadar bode delal delavec z občutkom, da ne dela izključno le za žep posameznega lastnika ali par kapitalistov, nego tudi za svoj žep, za svoj dobiček, tedaj ne bode štel ur in minut. Tedaj pa tudi ne bomo več slišali o izkoriščanju in izmozgavanju, o kapitalistih in proletarcih, tedaj bodo izginili tisti parasiii, ki žive sedaj le od hujskanja delavskih mas, ki hujskajo stan proti stanu, delavca proti samostojnemu obrtniku, razburjajo ljudstvo s krvavimi frazami, mesto da bi vzbujali veselje do dela, gojili varčnost in treznost, poskušali z duševno in strokovno izobrazbo dvigniti delavstvo na višjo stopnjo in mu pomagati na pot samostojnosti in blagostanja. Strokovna izobrazba nam ne izboljša samo duševnega položaja, ampak nam tudi olajšuje intenzivno, smotreno delo, s katerim edino si zamoremo zboljšati svoj gmotni položaj, si odpremo pot do blagostanja in zadovoljnosti. Ugodne gmotne razmere pa nam bodo omogočale ustvarjati si nova podjetja nove vire dohodkov, nam bodo jamčile gospodarsko in narodno neodvisnost in moč. To so tedaj sredstva in pota, ki nas peljejo do pravega cilja, ki ga hoče doseči vsak pošten Jugoslovan: Srečen in zadovoljen državljan, narod, svobodna in močna domovina, država. In država smo mi sami. Fr. Zelenik. Koliko je vredna Jugoslavija? Neprestano zabavljanje čez našo svobodno domovino in njene naprave, zlobno hujskanje proti Jugoslaviji nas silijo k razmotrivanju, ali Jugoslavija zasluži to ali ne. Najbolj zabavljajo proti carini in trošarini. S številkami pa hočem dokazati, da smo v propadli Avstro-Ogrski plačevali odstotno mnogo višjo carino in konzumne davke (po naše trošarino), kot sedaj v Jugoslaviji. Navedem le nekaj značilnih primerov. Sladkor je notiral n. pr. dne 8. novembra 1913 na tržaški borzi 26 K, konzumni davek je znašal 38 K ali 146% cene. Danes stane sladkor na debelo okoli K 39-70, ca- rina in trošarina pa znaša K 12-80 ali 32 % cene, tedaj bi morala naša država zvišati carino za 114%, da bi pobirala odstotno tako viseko trošarino kot Avstro-Ogrska. Dne 29. avgusta 1913 je n. pr. veljal v Trstu Santos srednje vrste 110 K, carina je znašala K 89-80 v zlatu s pripadki vred ali okroglo 82 % cene. Danes stane taki Santos 46 K, carina znaša 12 K v papirju ali 38 % cene, je tedaj za 44 % nižja od avslro-ogrske. Avstro-ogrska carina je obremenjevala konfekcijske izdelke z 6 do 24 % in toliko znaša carina tudi v Jugoslaviji. I o naj bi vpoštevali razni vikači, ki so tako molče plačevali visoko carino Avsiro-Ogrski. V propadli Avstriji je obremenjevala carina n. pr. železo z 34 %, poljedelske stroje z 16 %, šivalne stroje z 26 %, razne železne izdelke celo do 68 % ■ Vsi ti predmeti so danes v Jugoslaviji pogojno carine prosti. Res je, da v Avstriji za marsikatero podražitev po carini nismo vedeli, ker smo kupovali iz tretje ali četrte roke in nismo imeli opravka s carino. Danes moramo letati okoli carina-ren in ti stiki marsikateremu razburjajo živce. Kdor pa je imel opravka s carinarnami že v Avstriji, ne zabavlja čez jugoslovanske carinarne. Carinama v Trstu n. pr. je imel drugačen aparat na razpolago kot ga ima naša ljubljanska, in vendar so se takrat čez ono ravnotako pritoževali, kot se danes čez našo. Marsikateri zabavljač bi pa prvi dan ušel iz urada, če bi ga nastavili za carinika na ljubljanskem kolodvoru. Slovenija je pred vojno uvažala letno okoli 1,000.000 kg pšenice. Ker je Avstrija imela na pšenico K 6-30 v zlatu uvozne carine, je morala Slovenija plačevati ogrskim magnatom najmanj 6,000.000 v zlatu več za pšenico, kot bi dala za neocarinjeno blago. Ali ni bila to ogromna trošarina! Visoka carina je podraževala vse življenje v Avsiro-Ogrski v jako visokih odstotkih, kar sem dokazal s številkami v svoj čas v Slov. Narodu priobčenem članku: Carina in živinoreja. Kdo pa je takrat protestiral proti ogromni carini in proti neznosni draginji, kdo zabavljal proti Avstriji? Pri nas nihče! Če bi vsi zabavljači čez Jugoslavijo imeli pred očmi neznosno draginjo v Avsiro-Ogrski, bi vpoštevali, da imamo za seboj pet let ubijanja in uničevanja, pa bi stisnili jezik za zobe. Jugoslavija ima 13,000.000 prebivalcev pa 3 miliarde denarja, Avstrija pa ima 6,000.000 prebivalcev Pa 24 miliard papirnatega denarja, Nemčija za 60,000.000 prebivalcev 59 miliard, Francija za 42,000.000 prebivalcev 53 miliard papirnatega denarja. Vkljub raznim težavam imamo edinstvene finance, edinstveno trgovino in denar, ki je že znan po celem svetu in nas povsod poznajo tudi kot kupce. Naši poljedelski, živinorejski in gozdarski pridelki zavzemajo odlično mesto na svetovnih tržiščih. V drugih državah imajo še več davkov kot prt**nas. Nemčija n. pr. ima tudi prometni davek, davek na luksus, »Reichsnotpfennig« in še mnogo takih davkov, kateri so se nam zdeli neznosni. Brez davkov si ne bomo zgradili svoje očetnjave. Dobijo se ljudje, ki pravijo, da nas bo Srbija gospodarsko izkoriščala. Calwer priobčuje v »Jahrbuch der Weltwirtschaft« trgovske bilance Srbije. Ta je bila letno okroglo za 10,000.000 Din aktivna, nekatera leta dobre letine celo do 20,000.000 Din. »Jugoslovanska Njiva« je v eni številki lanskega ltnika priobčila poročilo, da so Avstrijci in Bolgari za časa okupacije izvlekli iz Srbije blaga za 1700 milijonov dinarjev predvojne vrednosti. Nemci so gotovo tudi toliko odnesli, saj so bili prvi mojstri v plenjenju. To je gotovo škodovalo gospodarstvu Srbije, ali vendar bomo mi živeli od Srbije prej kot ona od nas. V okrepitev tega mnenja še navedem nekaj podatkov glede Slovenije. Na račun kompenzacijske pogodbe 180/SHS z Avstrijo je uvozila Slovenija za 136 milijonov, izvozila pa za 37 milijonov, je tedaj pasivna za 99 milijonov. Od izvoza odpade na Štajersko 33-8 milijonov. Te številke v premišljevanje raznim avtonomistom! Priznati moramo, da marsikaj ni v redu pri nas, ali drugje je še slabše. Naše neprilike zaostajajo daleč za vrednostjo naše narodne in gospodarske svobode. Zato pa bodimo tihi, ne zabavljajmo, nego hvalimo Boga, da nam je dal našo Jugoslavijo! Prepiramo se za razne »slovenske« pravice, pa pozabljamo na naše gospodarstvo. Leta 1866. je dal Deak Hrvatom bel papir, da zapišejo nanj svoje zahteve. Hrvatje pa so se prepirali, kaj naj zapišejo, pa so s prepiranjem zamudili čas in zapravili zlato svobodo Hrvatske. Tudi sedaj se prepirajo bratje, pa si s tem lahko uničijo hišo. Z zavlačevanjem izvedbe ustave si kvarimo naše gospodarstvo, naš politični in gospodarski položaj in ugled in kredit v tujini. Brzojavke s plačanim odgovorom. Pošiljatelj vsake brzojavke lahko zahteva od svojega korespondenta odgovor. V tem slučaju napiše pred ime naslovnika posebno označenje »odgovor plačan« ali okrajšano »Rp.« (reponse payee), eventuelno tudi še število besed za plačani odgovor n. pr. »Rp. 15«. Kadar dobi naslovna postaja tako brzojavko, izpolni posebni obrazec (nakaznico) in ga pridene k do-šli brzojavki, da se naslovnik lahko posluži takoj ob prejemu brzojavke tudi že nakaznice za brezplačni odgovor. Pomniti pa je pri tem novo določbo brzojavnega pravilnika, da se zamore tak plačani odgovor vporabiti samo za tisto brzojavno postajo, od koder je prvotno brzojavka dospela. Ako hoče odpoši-ljatelj brzojavke s plačanim odgovorom, da se odgovor brzojavi drugam, kakor pa v kraj, odkoder je brzojavko odposlal, potem mora to posebej označiti s tem, da pripiše k znaku »Rp.« še dostavek: »odgovor v «. Stranka n. pr. preda v Ljubljani brzojavko z naslovom »(Rp. 10) N. N. Zagreb«, želi pa, da ji naslovnik ne odgovori v Ljubljano, ampak v Kranj. Zato mora napraviti naslov takole: »(Rp. 10) = odgovor v Kranj — N. N. Zagreb«. Ako stranka ne napravi take označbe, sme naslovnik napisati na dotični nakaznici odgovor glaseč se samo v Ljubljano. Ako hoče odpošiljatelj brzojavke s plačanim odgovorom, da se mu odgovor nujno dostavi, v tem slučaju napiše pred naslov: »nujen odgovor plačan« ali »hitan odgovor plačen« (reponse payee urgente) oziroma samo »Rp. d.« Pristojbina za plačan odgovor znaša poleg navadne pristojbine za brzojavko po številu besed še pristojbino za toliko besed, kolikor jih je odpošiljatelj pred naslovom označil, oziroma ako ni napravil nikake označbe števila, se smatra, da velja odgovor za 10 besed. Ako potem naslovnik take brzojavke porabi večje število besed za odgovor, kolikor mu jih je odpošiljatelj nakazal, mora doplačati za vsako več vporabljeno besedo odpadajočo besedno pristojbino po 50 para. Naslovnik brzojavke s plačanim odgovorom ima pravico,, da odda brezplačno odgovor na sprejeti nakaznici ob vsakem času torej tudi ob nedeljah, ko se sicer računa trikratna pristojbina. Ako pa ima n. pr. odgovor več besed, kakor jih je plačal pošiljatelj prvotne brzojavke, je treba v času od 20 ure v soboto, do 8 ure v pondeljek za tiste besede, kar jih je več, plačati trikratna besedna pristojbina. Velja pa to pravilo samo za tuzemski promet. Nakaznica za brezplačni odgovor velja v tuzemskem prometu — to je, ako je bila prvotna nakaznica predana v naši državi, mesec dni od dneva, ko je bila dostavljena prvotna brzojavka. Pristojbina za plačani odgovor se v tuzemskem prometu na zahtevo vrne pošiljatelju prvotne brzojavke, ako se brzojavka naslovniku iz kateregakoli razloga ni mogla dostaviti. Vračilo je zahtevati najkasneje v 3 mesecih potem, ko je bila predana prvotna brzojavka. V inozemskem prometu — to je, ako je bila prvotna brzojavka predana v inozemstvu, se sme ta nakaznica porabiti za brezplačen odgovor v katerikoli kraj tuzemsiva, ali inozemstva. Velja pa 42 dni od dne, ko je bila izdana. Vsaka brzojavka iz inozemstva s plačanim odgovorom, ki ni bila dostavljena, se predloži po 42 dneh poštni direkciji z razlogom, zakaj ni bila dostavljena, da se pristojbina vrne pošiljatelju prvotne brzojavke. Tudi se povrne pošiljatelju prvotne brzojavke v inozemskem prometu razlika med nakaznično svoto in pa med pristojbino v resnici vpo-rabljenih besed za odgovor, ako znaša ta razlika najmanj 1 frank (20 dinarjev). f r. Zelenik: Iz trgovine z vinom. Mojemu članku »Vinoreja in vinska trgovina« v Trgovskem listu je tiskarski škrat snedel iz prvega odstavka nekaj vrst in je bil tedaj prvi odstavek v članku prav pošteno iz-kažen. Zato navajam snedene stavke še enkrat. LISTEK. Gustav Freytag. Dati - Imeti. (Nadaljevanje.) Še bolj razdvojen, nego je odšel, se je vrnil Itzig v sobo. Zamišljen se je vsedel v svoj kot in pričel tuhtati, kako je mogoče zahtevati za tako navadno stvar, kakor je trgovski stil tako velikansko množino denarja. Med tem je vstopil krčmar, postavil svetilko na mizo in prinesel tujcu preprosto večerjo. Popolnoma proti svoji naravi je bil napram njemu zelo vljuden. Skupno sta stopila k oknu, kjer sta imela kratek pogovor katerega predmet je bil, kot je opazil lizig, njegova oseba. Ko sta nehala, je stopil Pinkus k Itzigu ter mu rekel: »Ta gospod ostane nekaj tednov tu in noče, da bi se o tem izvedelo. Ne povejte nikomur, da je tukaj, akoravno bi vas kdo vprašal«. »Saj sploh ne vem, kdo je gospod«, pravi Itzig, »kako naj potem komu povem, da tu stanuje?« Statistika je jako nezanesljiva, ker eni navajajo, da pridela Jugoslavija 2.870.000 hi vina in ostaja za izvoz 800.000 hi, drugi pa cenijo letino na 4 do 6 milijonov hi in preostaja po njihovi sodbi za izvoz 2 do 4 milijone hektolitrov vina. Trgovina z vinom je jako slaba, ker ljudstvu primanjkuje denarja celo za živež, ki je dan za dnem dražji. Finančni minister hoče popravljati dinar s forsiranim izvozom. Dosegel je ne popravo dinarja, pač pa znatno podražitev vseh potrebščin in spomlad nam bo prinesla zopet težke boje. Potrošnjo vina omejujejo tudi visoke davščine na vino. Vrh tega nam je lansko leto rodilo obilo sadja in tako delal vinu konkurenco tudi sadjevec. Položaj vinorejca postaja jako težaven. Naraščajoča draginja poraja višje delavske plače, obdelovanje postaja potemtakem dražje, vino pa se ne more prodati. Kakor je danes položaj se bodo razmere za vinorejca še poslabšale. Lanskoletni vinski pridelek se boljše razvija, kakor se je mislilo ob trgatvi. Ako bi nam leto 1921 ne bilo prineslo tako dobrega pridelka bi lansko vino imelo več veljave. Seveda obstojajo med vini velike razlike. Nekatera se radi premale vsebine alkohola in s preveč kisline rade kvarijo, druga so vsled dobrega kletarenja in vestne izbire prav dobra. Nekatera graščinska vina imajo celo 11% alkohola. — Spodnještajerska vina imajo 7 in pol do 9% po Maligandu. Cene za spodnještajerska vina se gibljejo med 15 do 20 K za liter. Boljša graščinska vina plačujejo tudi po 22 do 24 kron. Trta je dobro prezimila. Z rezanjem so večinoma že gotovi in deloma so tudi že okopali. V mariborskem okraju so vinorejci letos trti precej pognojili. Porabljajo tudi že umetna gnojila. Omeniti moram še nekaj. Vladni organi delajo težkoče in sitnosti vinskim trgovcem in krčmarjem radi dalmatinskega vina. S kletare-njem se temu vinu odvzame možnost povretja in raditega ostane vino sladko. Sedaj pa pride vladni organ in pravi, da vino ni pristno. Noče se dati prepričati niti po analizi tukajšnjega kemičnega preizku-ševališča. Ne vem, zakaj delajo težkoče, ko jim bo vendar dobro znana lastnost takega vina. Prizadetim strankam priporočam, da se obrnejo na Zvezo vinotržcev za Slovenijo v Ljubljani, katera bode napravila primerne korake. Nadzorovanje je potrebno, posebno bi priporočal to v ljubljanskih kleteh, ali kaznuje se naj tam, kjer je kazen na mestu, ne pa, da se dela težave nedolžnemu in graja pristno blago. »Na tega mladega moža se lahko zanesete«, pripomni Pinkus tujcu, nakar ta malomarno pokima z glavo. Krčmar pusti luč v sobi, vošči: »Lahko noč« ter odide. Gospod se udobno vsede k mizi ter prične z neprijetnim cmokanjem povživati svojo večerjo, pri tem pa od časa do časa pogleduje na Itziga, kakor jastreb na rmeno pišče, ki se mu je v svoji lahkomišljeni mladosti upalo preveč približati. Med tem, ko je starec mežikajoč pogledoval na svoj plen, šine Itzigu hipoma misel v glavo: ta skrivnostna oseba s strahovitimi zahtevami je morebiti eden izmed izvoljencev, posestnik receptov, s pomočjo katerih najde ubog trgovec gotovo srečo, zlato in vse zemeljske dobrine. Lica so mu zJ^čeJa žareti pri tej misli. Sicer ni pričala tujčeva zunanjost o popolnoma nikakem bogastvu in sreči, toda, ali ne nosi starega suknjiča le inkognito, ali ni morebiti brezmejni skopuh, ali pa ne mara iz kakega drugega vzroka izrabljati receptov? Morda je stavil petdeset tolarjev kot ceno za to skrivnost. Itzig je bil zdaj že zadostno svetovno naobražen, da je uvidel, da nima takih učinkov niti kako Naša produkcija vrvic za čevlje. Na naš članek »Naša industrija vrvic za čevlje«, v številki 34. našega lista smo dobili s strani delniške družbe »Metra«, združene tvor-nice trakov in pramenov v Ljubljani pojasnilo, v katerem pravi družba, da znaša celokupna potreba vrvic za čevlje v naši državi letno za moške in visoke damske čevlje okroglo 35 do 40 milijonov metrov in to pač iz razloga, ker pretežna večina prebivalstva ne nosi čevljev, te se nosi splošno samo v Sloveniji in enem delu Hrvatske, temveč opanke, katere so v vseh drugih delih države običajne, razven v mestih, kjer se meščanski sloji poslužujejo navadnih čevljev. Visoko računano, nosi toraj štiri milijone prebivalstva naše države čevlje in od teh moramo odbiti modne damske čevlje, katere vezalk sploh nimajo. Svota 35 do 40 milijonov metrov je torej po mnenju te družbe še visoko računana in od te potrebe zamorejo kriti naše združene ivornice trakov in pramenov »Metra« d. d. v Ljubljani in Mariboru okrog 20 milijonov metrov, zraven tega pa še vrvice za nizke damske čevlje okrog pet milijonov metrov. Razen omenjene družbe izdelujejo še dve tovarni v Sloveniji te izdelke ter znaša njih kapaciteta letno približno 10 milijonov metrov. Na podlagi teh podatkov smo glede uvoza teh izdelkov iz inozemstva danes skoraj popolnoma neodvisni, kajti potreba uvoza znaša v najslabšem slučaju samo še pet milijonov metrov, kar pa bode kakor upamo, tudi prav kmalu krila domača produkcija. ♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦»♦♦♦♦♦♦♦»♦♦»» TRBOVELJSKI PREMOG IN DRVA ima stalno v zalogi vsako množino Družba JURIJA", Ljubljana Kralja Petra trg 8. Telefon št. 220. M. Savič: Naša industrija in obrti. (Nadaljevanje.) Lesna industrija: 1. Industrija mehkega lesa producira okrog 60.000 m3 stavbenega lesa brez ročno-rezanega in tesanega lesa in ima največjo žago v Beogradu, ki je last Prometne banke, dalje dve srednje veliki žagi v Beogradu, veliko žago v Brusi, Mitroviči ter male žage po dve v Obre-novcu, Šabcu in Ložnici ter po eno v Zvorniku, Užicah in Smederevem. 2. Industrija trdega lesa je brez velikih inštalacij in producira stru-gan in tesan stavben les; produkcija se ceni na 5,000.000 Din brez vraču- mazilo, niti kak čarobni kamen, ampak, da je za to potrebna znanost. Opazil je, da je odvisno le od tega, če je človek pretkanejši, kot so drugi ljudje. Toda po njegovem mnenju je morala za vsem tem vendar-le tičati neka skrivnost, in njegovo po-željenje, da bi izvedel kaj natančnejšega, je postajalo že brezmejno. Roke so se mu tresle, kot v mrzlici, in njegov bledi obraz je žarel, ko je iz svojega kota zopet stopil k tujcu in mu z veliko vnemo rekel: »Dovolite, gospod, da vas še nekaj vprašam. Slišal sem, da se je rng-goče naučiti umetnosti, s pomočio katere se ima srečo pri vseh kupčijah in ki pripomore, da se izvrši vsak nakup in prodaja po najugodnejših cenah. Ce obstoja taka umetnost, kakor mi je zatrjeval nekdo izmed naših ljudi, bi se dovolil vprašati gospoda, če je to taista veda, v kateri bi me lahko poučeval gospod, ako bi me hotel«. Starec porine od sebe krožnik in z izvanrednim mežikanjem pogleda na fanta. »Ti si najčudovitejši človek, s katerim sem imel sploh kdaj opraviti v svoji praksi. Ali si skrajno neumen, ali pa najpretkanejši glumač, kar sem jih videl«. Stev. 36. ■nromriTOTiKniiat tmm — - — ■■»■■■■»■pa————* njavanja lesa, ki se poseka za lastno porabo, ki je v Srbiji zelo znatna. Industrija suhih češpelj, katerih izvozna vrednost varira med 2,168.864 do 16,493.751 Din letno ter izdelave pekmeza (povidla), katerega cena varira od 460.884 do 4 milijone 272.932 Din letno in sicer se sušijo češplje na vaških posestih, pekmez pa se izdeluje v začasnih sušilnih napravah v centrih slivar-ske produkcije. Industrijo alkohola zastopa ena tovarna alkohola v Beogradu z letno produkcijo 400.000 kg. V Srbiji obstoja velika produkcija žganja kot domača industrija. Izvozne klavnice so se nahajale poleg beograjske klavnice, ki kolje za izvoz določeni kontingent živine za Avstrijo, še dve v Vel. Planini, ena v Mladenovcu in ena v Jagodini. Te zadnje klavnice so producirale okrog 400.000 kg salame in okrog 1,000.000 kg slanine. Za industrijo mesnih in sočivnih konzerv obstoja tovarna v Kragujevcu, z vrednostjo produkcije pol mimlijona dinarjev ter tovarna za sušenje fižola v stročju v Aleksincu, ki producira za pol milijona dinarjev; domača industrija mlete paprike v okolici Leskovca s produkcijo v vrednosti 200.000 Din. Usnjarsko industrijo za izdelavo obutve zastopajo tri tovarne in sicer ena v Beogradu, Nišu in Kragujevcu s produkcijo v vrednosti 3,000.000 Din. Pri tem pa ni vračunjena velika obrtniška produkcija usnja za opanke, ki jih izdelujejo opankarji in ki ima mnogo večjo vrednost. Industrija kleja, špodija in kostne masti je reprezentirana z eno tovarno, katere produkcija ima ceno pol milijona dinarjev. Delavnica za usmrčanje kokonov svilene bube v Lapovu in Gevgeliji 2,500.000 dinarjev. Domača vrvarska produkcij a v Leskovcu ima vrednost 3 milijone 500.000 Din, od čegar se okrog 1,000.000 Din izvaža. Tiskarska industrija in indusirija za predelavo papirja, ki je najbolj zastopana v Beogradu in producira za okrog 3,500.000 Din. Kovinske livarne in po-pravljalnice za stroje obstojajo dve v Beogradu in po ena v Leskovcu, Požarevcu, Šabcu in Nišu; delavnica za popravilo strojev v Nišu; brodarska delavnica v Beogradu; vojnotehnični zavod v Kragujevcu. Celokupna produkcija te metalne industrije znaša okrog 10,000.000 dinarjev. Keramična industrija o-peke, strešnikov in cevi iz kamenine producira za okrog 4,000.000 dinarjev letno, ne vračunavši produkcijo navadnih polnih peči. Nova stroka te industrije obstoja v Leskovcu v izdelavi marseljske opeke. »Ne, le neumen sem, toda rad bi postal moder«, odgovori Itzig. »Čuden človek«, pripomni stari gospod ter si popravi očala, da bi bolje videl objekt pred seboj. Itzigu je postajalo že neprijetno, ko je gledal v hladni blesk očal. Ko ga je starec po daljšem ogledovanju menda že preizkusil, napravi malo prijaznejši obraz ter pravi: »Kar imenuješ ti umetnost, sinko moj, ni nič drugega, nego, da se natančno poznava zakone in se jih zna vpo-rabiti vedno v svoj lastni prid. Kdor to razume, postane na zemlji velik mož; nič ga pri tem ne ovira, ker obesiti ga ne morejo«. Pri teh besedah se starec zasmeje na neki posebni način, tako, da je postalo celo našemu Itzigu tesno pri srcu, akoravno ni polagal posebne važnosti na premikanje mišičevja na obrazu. »Ni nobena lahkota, učiti se umetnosti, kako se ravna s postavami«, nadaljuje mali gospod, »za to ie treba dolge vaje, brihtne glave in odločnosti v pravem trenotku, pred vsem pa neke lastnosti, ki jo ime-njujejo učenjaki značaj«. Obraz se mu je zopet raztegnil v nasmeh. (Dalje sledi.) Industrijo cementa zastokajo tovarne v Ripnju (majhna), v Ralji in v Popovcu (velike) z letno Produkcijo 5.000 vagonov. Tovarniška produkcijaapna se ceni na 500.000 Din; poleg tega Pa se še po vaseh za domače potrebe producirajo velike množine. M i l a r s k o industrijo zastopajo tovarne v Beogradu, Nišu in Leskovcu in znaša njihova produkcija 1,000.000 Din. Industrijo testenin zastopate dve tovarni v Beogradu in znaša njih produkcija okrog 200.000 dinarjev. Steklarskoindustrijo zastopate dve tovarni in sicer tovarna za izdelavo stekla za okna v Komolcu, ki producira za 500.000 Din in tovarna za votlo steklo v Para-činu za 1,000.000 Din. Konfekcija perila 500.000 ■dinar., kravat 50.000, čepic 300.000, predpasnikov 200.000, izgotovljenih •oblek 1,500.000 se hitro razvija. Industrija koloma za (dve delavnici) kemičnih barv in firneža (eno podjetje), dve parfumeriji. Produkcija ima vrednost 1,000.000 Din. Za pokrivala obstojate v Beogradu dve tovarni slamnikov in dve mali tovarni za klobuke iz klobučevine. Produkcija ima vrednost 700 tisoč dinarjev. Električne centrale za razsvetljavo mest obstojajo v Beogradu, Nišu, Užicah, Sabcu, Gradi-csu, Leskovcu, Paračinu, Zaječarju, vanjici in Valjevem. Vrednost obrata znaša do 5,000.000 Din Industrije kamna se nahajajo v Ritnju in Arandjelovcu- industrije mlinskega kamna v Trste-niku in Boljetinu producirajo do 1,000.000 Din. Industrija bonbonov, čokolade in slaščic (brez rokodelske produkcije) producira za 1 milijon dinarjev letno. Smodnisnica v Obiličevem je pred vojno producirala za 1 milijon dinarjev produktov; industrijo obuval reprezentira ena tovarna v Beogradu z letno produkcijo 500.000 Din. Poleg tega obstojijo še male tovarne probkov iz plute (ena), dalje tovarne za sezamovo, makovo in solnčarično olje (tri), ena za kvas,