Župnik — zdravnik.
Spisal Vaclav Kosmak. — Preložil Jožef Gruden. 
jfrag mi je spomin na častitljivcga gospoda F. J., župnika v mojem rojstnem kraju. To vam je bil nenavadcn člo-vek, Znan je bil daleč na okrog, celo preko moravskih mej. Pred njegovim preprostim župnišcem je dostikrat stalo vec voz z bolniki. Prihajali so z Nižje-Avstrijskega ali celo s Poljskega, tako da so ga zdravniki parkrat tožiJi, da jim sili v njih posel. Vem pa tudi, da )'e naj-imenitnejši iglavski zdravnik dr. G, svetoval staršem, ki so bili prišli k njemu z bolno hčerjo, a ji sam ni vedel pomoči, naj gredo z bolnim otrokom k župniku J., Češ, on jo nemara ozdravi. Kaj je bilo deklici, ne vem. Toliko pa dobro vem, da ji je znatno olajšal bolečine, in da sem imel sam kot reven Študcnt skozi osem let cnkrat na teden brcz-plačno kosilo v njegovi družini.
V zahvalo in v njegovo proslavo vam pokažem nekaj obrazcev iz njegovega dobrodelnega življenja.----------
Bil sem šestleten deček.
Ko smo neko nedeljo zjutraj kmalu prišli iz cerkve, so me nekateri moji tovariši povabili, naj grem z njimi vred past.
S tem povabilom sem se čutil jako počaščenega in vzradoščenega, pa sem veselega lica povedal doma materi, da pojdem tudi jaz past.
»Pa pojdi, noi« so rai dovolili mati. »A to ti povem, da mi prides do kosila domov, sicer bodo oče hudi.«
Radostno sem poskočil, poprosil za kos kruha pa hitel k sosedovemu Janezku, ki sem ga imel najrajsi. Drugi dečki so že izganjali konje in voli iz hlevov, Pridružila sva se jim, pa smo gnali na pašo. Nebo je bilo modro kakor spominčica, solnce je pripekalo in s polja sem je dišalo žito, ki je dozorevalo. Škrjanci so prepevali v sinji višavi, mi pa smo piskali, vriskali in peli ž njimi vrcd.
Kadar pa smo prignali na pašnik, smo posedli v senco starih vrb in si pripovedovali, kar smo vedeli in znali: koliko je našel kdo izmed nas Ietos ptičjih gnezd, koliko ima ta ali oni zajcev, in naposled jc nanesel govor Še na politiko. PriČkali srao se, kateri vladar je najmočnejsi, ali naš avstrijski, ali turški, ali francoski, ali ruski; kateri vojaki so najlepši in katcri je sovražniku bolj nevaren: ali pešec ali ulanec?
Moj prijatelj Janezek je bil na strani ulancev. Razkladal nam )'e z vclikim ognjem: »Da sem jaz ulancc, veste taksen, kakršni so bili jeseni pri nasf tak bi se ne bal štirih pešcev.«
>:Infanteristov!« mu je popravil Kovačev Pavle,
»No ja, to  so pcšci,«   jc trdil Janezek.
»Kako pa bi ti pobil Štiri infanteriste?«   sem ga vprašatjaz.
»No!«   se je zamislil Janezek pa nam razkladal svoj vojni načrt.
50
»Enega bi ustrelil s pištolo, drugega s karabinarjem, tretjega bi pre-sekal s sabljo, četrtega pa nabodel na sulico.«
»Seveda, če bi se ti dali!« mu je ugovarjal Pavle. »Da sera jaz infan-terist, veš, tisti, ki imajo žoltc orlc na čakah, in bi prišel ti kakor ulanec proti meni, hoteč me potolči, takoj bi si nasadil bajonet na puško pa sunil konja, ta bi se ustrašil, padel vznak, pa bi bil še ti tnrtev pod njira,«
»E, kaj boš!« se je branil Janezek. »Jaz bi hitro skočil s konja pa tebi odsekal glavo.«
»Morda, če bi te čakal!« se je smejal Pavle. »Preden bi ti potegnil sabljo, bi te jaz že prebodel.«
Kdo vef če bi ne bilo prišlo vsled vprašanja, kdo lažje zmaga, ali ulanec ali pesec, med nami naposled do dejanskega spopada, da ni ravno zazvonilo poldne.
j-Jojmene, že poldne,« smo se zgenili vsi, planili pokoncu pa gnali domov. Pod mofo rojstno vasjo Ieži ribnik, po imenu Jordan, ali kakor smo ga nazivali dečki, Rojdan,
Ko smo prišli do vode, je zaklical Janezek: »AIor slecimo se, pa preplavajmo Kojdan, živina je polna muh.«
Ko bi trenil, so ležali kupčki obleke na tleh, nagnali smo konje in voli v ribnik, vsak se je prijel enega vola za rep, pa smo plavali čez. Ko pa smo priplavali na nasprotni breg, je šla živina sama domov, mi pa smo jo ubrisali okoli ribnika po obleko. Oblekli smo se pa zapazili naenkrat, da Janezka ni.
»Kaj bo pa zdaj?« je vzdihnil Pavle, njegov prvi nasprotnik. »Kje je Janezek?«
Prcstrašeni smo pogledali drug drugega, pogledali na ribnik, dokler ni enemu padlo v glavo;   »Kaj pa, če je utonil?«
Ta beseda je udarila v nas kakor strela, beiali smo kakor na poveljc domov; a Pavle, izmed vseh najhrabrejši in najrazumnejši, je hitel k Janezkovim staršem ter jim povedal, kaj sc je pripetilo. Naenkrat je bila vsa vas pokoncu. Nekaj fantov je prihitelo k ribniku in čez nekoliko časa so v resnici potegnili iz vode Janezkovo truplo.
Mati in oče sta vila z rokami pa plakala, fantje pa so nesli belo, vitko deckovo truplo.   V hisi so ga položili na klop.
Roki sta mu na obeh straneh mrtvoudno viseli dol, a velike odprte oČi so grozno zrle v strop. Iz Ias mu je kapala kaplja za kapljo žalostno na tla.   Vse je stalo potrto okrog mladega trupla.
Naenkrat zavpije mati: »Moj Bog, ali je že kdo tekel po gospoda župnika?   Ta ga morda še oživi.o;
Na te besede smo planili, dva ali trije, in vsi kmalu zdirjali kakor strela proti župnišču.
Stari g. župnik je sedel ravno za mizo pri obedu. Ko smo mu bili vsi zasopli izjecljali, kaj se je zgodilo, jc naglo vstal, vzel iz omare majhno steklenico pa cdhitel v hiso ncsreče.
Mi ministrantje smo jo pa ubrali za njim.
51
Soba, v kateri je Iežal utopljenec, je bila natlačeno polna rado-vednezcv. Čez približno četrt ure je prišel iz sobc g, župnik pa nam zažugal presunljivo: »Le Še cnkrat se mi predrznite, razposajenci raz-posajeni, prijemati se volov za rep, da bi plavali, Nesrečni Janezek je to plačal s smrtjo! Ti pal« se je obregnil ob me, »zakaj nisi naravnost stekel pome?  Nemara bi ga bil še oživil.«------¦ —
Nekoč me&eca jiinija je naročil g, Župnik nam ministrantom, naj po sv, maši malo počakamo. Pokleknil je na klečalnik in molil kakor običajno po sv, maši.
Mi pa smo se ukradli po prstih iz cerkve, da bi ga ne motili s svojimi hrumečirm koraki po kamenitem tlaku — pa smo počakali tam pod senčnatimi, košatimi Iipami. Lipe so donele in godle, kakor bi bil prav vsak listov recelj struna Acolove harpe: vsakega je obletavala brenčeča čebela.
Kmalu je prišel g. župnik s črno čepico na snežnobeli glavi.
»No, kaj ste že pozajtrkovali?« nas je vprašal.
»Bežite domov, vzemite s seboj prccej veliko košarico, pa pridite takoj sem.   Zajtrkovali boste pri meni, potem pojdemo pa v gozd.«
Od samega veselja rau Še rokc nismo poljubili, ampak kar domov smo jo ubrisali.
V hištrni so nam dali vsakcrau preccj velik lonec mleka in kos kruha: kadar pa smo pojedli, je prišel g. Župnik z običajno pipo na dolgi cevi v ustih, in hištrna je bila namah polna dišečega diraa. Kadil jc samo tobak, ki je bil namočen v mleku pa zrnešan z veroniko,
»Ste se že najedli?« nas je vprašal. Namesto odgovora smo mu poljubili roko pa zašepetali:   >Bog vam poplačaj!«
»Bog vam blagoslovi!« je prijazno menil g, župnik pa nas pogladil po glavah. > Alo, zdaj pa le! — Francka,« je dejal svoji sestrični, ki je gospodinjila pri njem, »Če bi prišel kak bolnik, naj počaka, Pridem pred poldnem domov,«.
Vedel nas je preko dvorišča na svoj veliki krasni vrt, Tam so pro-cvitale poleg sleze košate bogate potonike, goreli v barvah pestri tulipani in. poleg majhnega, po kolmežu. dišcčega ribnika je cvetcl cel gaj sto-Iistih rož.
G. župnik nas je peljal po vrtu do leskove lope, kjer jc sedeval in odpočival ob soparnih dnch. Odprl je zadnja vratca pa krenil z nami vred v bližnji holm, kjer je stal krtž in. je rastlo bujno raalinje po globinah, nastalih vsled sesedlih se obokov starega gradu, in odtod po stezi navzdol k močvirnati loki.
Kolikrat smo se mi decki gugali na tej loki! Drn se je udajala pod nami in s tem smo imeli toliko zabave. Nihčc izraed nas pa se ni drznil ostati tam do ieme, ker so tam svetlikalc lučce ponoči, in stare ženice so pravile, da so to duše obešencev, ki so jih pokopavali v starih časih nedaleč na meji.
52
Takoj za loko pa se začenja gozd. G. župnik nas je vedel najprej k velikemu mravljišču pa nam je razkladal, kako Čudovito je zgrajeno tako mravljišče. Vse skupaj je kakor velikanski grad s spalnicami, hodniki, shrambami, da celo s hlevi za zelene mušice, ki jih krmijo mravlje; ob deževnih dneh pa, ko ne morejo iz mravlfišča, sesajo. Prcd vsakimi durmi stoje mravlje na straži kakor vojaki pred trdnjavo. Kar seže g, župnik z obemrt rokama v mravljišče in ko bi trenil, je imel roke pokritc z mrav-ljatni. Zmečkal jih jc pa nam razlagal: »To je zdravo. Kadar človeka bols roke ali noge in mu otekajo, naj si jih potrese z mravljami. Mravlja izbrizgava neko kislino, ki ieči take bolezni. Vam kaj diŠi?« nam je dal poduhati roki,   In res je bil duh po ncki kislini.
Potem nas je vodil med visokimi jelkami in bori, po gladkem iglišču in mehkem mahu navzgor k vrhu gore. Gozd je diŠal po kadilu, mi pa smo motrili gibčnc veverice, kako so skakale z drevesa na drevo, pri-sluškali ptičjcmu petju in trkanju žolne.
Kmalu se je jel jasniti les, i.n dospeli smo na skalnat greben, ki je bil porastel s starim košatim leščevjem. Med skalovjem so rastle divne cvetice vseh barv. Urne, leskeče gaščerice so švigalc semtertja, in pestri metulji: modri, rumeni, rdeči, temnobojni, kakršen je bil g. župnika pogrebni pluvial, so se spreletavali na toplem solncu s cvetke na cvetko,
G. župnik je sedel na kamen pa nam kazal z dolgo, zgoraj s svil-natim čopom okrašeno palico, vse neznanc cvetice. Povedal nam je, kako se vsaka imenuje in kakšno zdravilno moč skriva v sebi. Velel nam je, katere imamo natrgati in jih spraviti v košaricc. In tako smo obšli ves skalnati greben.
Odtod smo šli za g. župnikom na bližnji travnik; tam pa so bile zeli in bujnoiastoče cvetice povsetn drugacne, G. župnik nam je zopet povedal, kako se imenuje ta ali ona cvetica, za kaj je koristna, in nam naročil, naj jih spet natrgamo.
Ko pa smo imeli že polne košare, je sedel g. župnik na štor in je rekel »Zdaj si nekoliko odpočijem, vi se pa spravite na jagode, Tamle na desno jih je vse polno.   Pa še meni jih malo prinesite.«
Nato je privlekel iz dolge suknje knjižico in začel brali. Mi smo pa stekli po jagode. Mestoma jih je bilo vse rdeče. Če pa pridejo otroci do jagod, ne znajo od njih. Tako je minil čas, da sami nismo vedeli, kdaj, ko nas je čupnikov žvižg zdramil iz te razkošne zabave.
Brž smo  mu natrgali Še šopek jagod  pa zdirjali v skoku za njim,
^ Vi bi se pasli do noči,« sc je pošalil g, župnik. »Enajst je že odbilo, moramo domov.';
Vračali smo se po bližnjici in ko smo prišli do župnišča, sta stala tam dva voza. Na eneni je ležala bleda, zabuhla ženska, v senci prcd vrati je pa sedel rumen, suh deček ob materi.
G. župnik je stopil k bolni ženi na vozu in začel govoriti ž njo. Mi pa, z napolnjcnimi koški, smo stali za njim ter gledali in poslušali zvedavo.
53
»Kaj stojite tukaj?« se je obregnil ob nas g. župnik. »Nesite koškc v klet, ti pa,« je naročil raeni, »ostani tu, boš zavijal praške.«
Potem je pomagal bolni ženi z voza in jo vedel v sobo. Čez nekoliko časa me je poklical ter mi velel skladati papirčke, na katerih so bili praški že nasuti. Nadalje je priporočal ženi, naj pije brinov čaj; svetoval, kaj sme jesti in kaj ne,
»Ako Bog da, boste čez štirinajst dni že boljši,« )o je tolažil, »a če vam ne bo nič odleglo, pa še pridite.«
>Bog vam povrni, g. župnik,« se mu je zahvaljevala žena. »Če bom ozdravela, bom dc smrti molila za vas. Imam doma še majhne otročičkc, tako težko bi jih zapustila. — Ponižno prosim, kaj pa sem dolžna?«
»Jaz ne Iečim za denar, ampak samo iz krščanske Ijubezni,« je dejal g. župnik.   »Molite zame, pa bo,«
Žeua je poljubila g. župniku obe roki pa nesla v kuhinjo košarico jajec.
»Pokliči scm dečkal« mi je ukazal g. župnik.
Hitel sem ponj. Mati ga je prijela za roke in se tresla od strahu, ko je šla v sobo.
»Kaj pa mu je?« je vprašal g. župnik in zvedavo ogledoval dečka.
Mati pa je spravila skup cele Utanije o dcčkovi bolezni. Gospod župnik je ni dosti poslušal, ampak bolj pregledoval dečka.
>Pojdi sem, fantek!« mu je pokimal.
Deček sc je pa Še bolj stisnil k materi in ni Šcl,
>*Tak pojdi no, kaj se bojiš!« mu je šepetala mati in ga porinila naprej,
Duhovnik je prijel dečka z& roko in ga pri)azno nagovarjal: »Nc boj se, Ijubček nioj; kako pa ti je ime?«
>>Francek mi pravijo,« je zašepetal deček.
»Francek? No, viž, meni je tudi tako ime; oba imava enega pa-trona. Ne bo} se, pa odpni si srajcol«
Ogledal je g. župnik žilo privodnico, položil dečku roko na srce, pa pogledal maier: »Deček je jako slab, zlatenica se ga loti. Vsak dan trikrat ga umivajte z mrzlo vodo, potem ga pa položite v posteljo, da se lopet segreje. Nate ta ča), skuhajte mu gaf pa naj ga pije zjutraj in zvečer vselej dober kozarec«
Naročil ji je še to in ono, mene pa je poslal v kuhinjo, če je žc jnha kuhana, Ukazal je, naj se da dečku krožnik juhe, da se okrepča za na pot domov. Mati se mu ni raogla dovolj zahvaliti, otirala si je solze s predpasnikom pa obctala: »Zlati gospod, vse bom poravnala, ko zrastejo gosi, v kuhinjo vam jih prinesem, kcr vem, da denarja ne marate.«
»Če prinesete, prinesete; če pa ne, tudi dobro. Svetoval sem vam z veseljem, za »Bog poplačaj«. Držite sc le raojih bescdi, pa ne poslušajte vsake babe.(.
Žena je odšla z deČkom, g. župnik je pa sedel za mizo. »Ti pa sedi semkaj,« me je poklical, »saj si mi pomagal.«
54
In sel sem brez bojazni — saj ni bilo to prvikrat — in dokazal sem z Žlico in vilicami, da zdravniške pomoči g. župnika ne potrebujem,
Kadar pa je častiti starček pojužinal, je mignil z ocmi v kot, rekoč: »Prinesi mi pipo pa prižgi mi jo!«
Podal sem mu pipo, prižgal vžigalico pa jo držal nad pipo,  da je tobak dobro zažarel.
To prižiganje sem imel  za neko znamenje in dokaz zadovoljnosti. t        Pipa Še ni posteno gorela, ko je pridrdrala kočija pod okno. ^K        Starček je zvedavo pogledal skozi šipo pa zmajal s sivo glavo; »Kdo Hfe je to?   Ti še niso bili tukaj.«
^H      Pripeljala sc- je bila neka gospa z bolchavim možem notri tam od ^Htebiča.   G. žtipnik jima je hitel nasproli in ju prijazno sprejel. ^H      Podobnih obiskov je bilo pri njem vsak dan.
^H Ime preprostega župnika iz neznatne vasicc je bilo znano daleč ^Krog. Škoda, da ne živi več! Umrl je v 59. letu, umrl kakor duhovnik-^pSravnik.