1006
Pesmi
Tone Kuntner
DIVJE    Divje so širna polja zarasla, SO ŠIRNA POLJA    ki so bila nekoč žitna polja.
ZARASLA    Le redki ponosno kljubujejo klasi. — Ali so žita divja rast?
Stari domovi se vgrezajo v zemljo in stare navade in stari časi. Na njih podrtinah rastejo novi. — Komu domovi? Komu grobovi?
Tuji ljudje so jih naselili; s tujim življenjem in govorico. Saj so iz tujih krajev prišli. — Ali smo tujci in prišleki mi?
Mi, domačini, ki smo odšli.
Po belih cestah v beli svet.
In se po njih spet in spet vračamo. —
Ali smo le še na cestah doma?
1007
Pesmi
ALI SE šE    Ali se še poznava, POZNAVA    ko te je divje prerasla trava in nosiš nje tisoč imen?
Ne morem ti reči: polje, kot sem ti včasih rekel po imenih vsejanih semen,
po ovsu, ječmenu, rži, pšenici in po samoposevni detelji, maku ali plavici.
Ali se še poznava?
Jaz sem tvoj davni nezvesti kmet.
Kako mi rečeš v resnici?
NI TE TUJINA
TUJCA
STORILA
Ni te tujina tujca storila, ko ti je srčne sokove pila.
Cesto
sem ljubljeni glas dobila
od tebe,
nesrečnega ljubega,
vendar
sem svojo nesrečo bila
sama, neljubljena
ljubica.
Ni te tujina tujca storila.
Tujec si, ker sem te jaz pozabila.
KAJ MI TU    Kaj mi tu manjka, MANJKA    v tuji prsti!
Ukoreninile so se
korenine
in udomačil sem se
med drugimi
v vrsti.
Le diham težko
in vedno teže,
kot da mi vsako leto
nekdo
novo,
zdravo vejo
poreže.
BOLJ    Bolj mi ugaša MI UGAŠA    zvezda poti,
bolj sem trden na trdi poti.
Ne vprašam se več, če pridem na cilj, samo še doklej bom mogel hoditi.
Vse bolj mi je lep ta lepi svet. Vse manj ga morem užiti.
V JESENSKEM    V jesenskem drevesu DREVESU    stoji drevesce
pod množico letnic in hrapavo skorjo —
še vse ranljivo, še vse lomljivo, še vse zasanjano v svet naokoli.
Nobeno zase ne more živeti, le eno z drugim in drugo za drugega.
1008
Tone Kuntner
1009                                                                                                P»»ml
V jesenskem drevesu stoji drevesce, še vse zeleno in v prvem cvetju.
CESTA    Cesta me žene, ME ŽENE    čas me drvi,
da se ne morem ustaviti.
Glej, na tratah, v poljih
ljudi,
ki bi jih moral pozdraviti,
saj so mi bratje, saj so mi sestre, saj so mi dragi prijatelji.
Cesta me žene, čas me drvi v druge kraje,
v druge dni.
SVET    Svet se je zožil SE JE ZOŽIL    v zadušno kotlino.
Nizko nebo je en sam oblak.
Nikjer človeka, divjadi, ne ptice.
Cvetice cvetove zapirajo.
Sredi dneva se dela mrak.
1010
Tone Kuntner
TOŽNA PESEM    Hudič se mudi v moji deželi. Nihče ga ne more tajiti, nihče se skriti pred njim.
Hudič se mudi v moji deželi. Hoče se v njej naseliti: hodi po cestah, stezah in poteh, priseda v vprege in v avtomobile, polega po travnikih, poljih, lesovih, z ognjem gori in dere z vodami, piha in diha s strupenimi sapami, švistne skoz zrak, se zaleže v zemljo, raste z rastlinami, živi v živalih, seda za mizo v domovih in hišah, obseda ljudi, se zagrize v duše, poraja sovraštvo, slepoto, temo ...
Verni so opustili molitve, neverni pričeli moliti. Vendar zaman. Nič se ne da spremeniti. Zaman, kakor ta tožna pesem, kakor po toči zvoniti.