X. tečaj. V Gorici, 1891. 4. zvezek. Ži vij e nje tretjerednice svete JVLarije Frančiške od petih Jezusovih ran. Vlil. POGLAVJE. Novo t e r p 1 j e n j e in preganjanje. Glas o svetosti Marije Frančiške se je po njenem velikem rojstnem mestu vedno bolj širil. Zdaj šine nekemu redovniku, ki je Galovo družino večkrat obiskal, iz nekake neprave gorečnosti misel v glavo, češ ker je spovednik vseli drugih v nje družini, zakaj bi tako zvana ,,svetnica" delala izjemo. Zato je pri vsakem obisku silil na to. Marija Frančiška, ki sploh ni bila prija-telica druščine, je bila redkokrat zraven. Navadno je sedela,sama v svoji izbi pri delu in mej delom premišljevala resnice sv. Vere. Včasi pa se vender že iz vljudnosti ni mogla ogniti take družbe in pogovora. Previdno in modro pa je sleherni krat odgovorila na tako prigovarjanje, da pač nima vzroka zapustiti svojega dušnega vodnika, ki vže toliko let pozna njeno vest, in keterega — 98 — pozna tudi ona kot velikega božjega služabnika Ko redovnik vidi, da lepo prigovorjanje nič ne pomaga, svetuje očetu naj jej to kar naravnost zapové. In oče je v svoji priprostosti res slušal ta nespametni svet in jej velel to. Vedno poslušna hči ni odgovorila besedice. Vže drugo jutro je hotela spolniti očetovo voljo, seveda le v toliki meri, kaker jo veže dolžnost pokorščine. Neka notranja zadovoljnost je prešinila nemodrega redovnika, ko vidi pri svoji spovednici mej drugimi tudi našo svetnico. Ko pride versta, nanjo, spregovori : „Častitljivi gospod ! prišla sem, ker so mi oče zapovedali na vaše prigovarjanje". Za enkrat je bila stvar dognana s tem, da je spovednik nejevoljno linico zaperl. Seveda Marija Frančiška doma ni o tem spregovorila niti besedice. Prava ploha pa se je nad njo razlila še tistega dne popoldne. Po navadi pride redovnik obiskat njene stariše in v pričo vseh prične zmerjati našo svetnico, češ, še vredna ni, da bi hodila k njemu k spovedi ; v njegovih očeh je gerda hinavka i. t. d. Ko vidi, da je vse to mirno in tiho poslušala, veli jej osorno, naj pred njega poklekne in mu poljubi roko in nogo. Prav rada in z veseljem stori to božja služabnica iz spoštovanja, ki ga je vedno imela do mašnikov. Potem pa reče mirno in kratko : „Res je dobro, častitljivi gospod, da me spoznate, kako vboga grešnica sem; prosim vas torej, molite za me“. Po teh besedah se vljudno poslovi in gre v svojo izbo. Seveda v očeh tega redovnika od tega časa ni imela nobene veljave. Nji pa njegovo neprevidno vedenje tudi v serci ni napravilo najmanjše nejevolje, ker je bila vže vajena veseliti se vsacega ponižanja. Vse bi bilo šlo gladko naprej, ke bi le ne bil pričel oče zopet svojih sitnosti, in zahtevati to, v čemer ga ni mogla slu-šati. Ker je delo njenih rok pri vednem bolehanji skopemu očetu le malo ali prav nič dobička donašalo, hotel si je njeno svetost v svoj prid obernit.i. Kmalu se mu res tudi ponudi prilika. Neka bogata in imetna gospa se je hotela na vsaki način seznaniti z našo svetnico. Na videz je kazala, da jo le njena pobožnost sili k temu ; v resnici pa jo je gnalo poželenje, da bi od nje zvedela prihodnje reči. Zelo si je namreč želela sinka ; zato je hotela zvedeti, če bode moško dete, ki ga ima v kratkem poroditi. Težko pa je bilo priti do svetnice, ki je tako tiho in sama za se živela. Za posredovanje si zbere brata aljkantarinca, ki je vsaki dan milostinjo nabiral po hišah. Znala si ga pa je z obilnimi darovi tudi za se pridobiti. Le ta priprosti brat je sè živimi bar- — 99 — vami očetu opisal dobiček, ki bi ga imel, če sv. hči spolni željo pobožne gospe. Ni bilo treba tega dvakrat reči očetu, da je bil vže ves vnet za to. Kar naravnost je rekel priprostemu bratu, naj le sporoči gospe, da pošlje voz po hčer. Potem še le pove tudi Mariji Frančiški z veselim obrazom, kako imenitna gospa jo je povabila k sebi in kolika sreča jo čaka. Tudi jej veli, da naj se kmalu pripravi, ker bo voz zdaj in zdaj tukaj. Sterme je poslušala očeta. Potem pa reče naravnost, da tega ne more in ne sme storiti. Bilo je pervikrat v njenem življenji, da ni slušala očeta. Vsaki pa tudi ve, da je velik greh obračati čeznatorne darove v posveten dobiček. V takem slučaji tudi otrok ne sme slušati starišev. Pa to je bilo tudi proti njeni ponižnosti, ki je hrepenela le po zaničevanji in ponižanji. Skoraj gotovo je naša svetnica po razsvetljenji od zgoraj tudi precej spoznala, da omenjeno gospo nagiba k temu le gola radovednost, ne pa višji nameni. Oče njen je imel pred očmi pa dobiček. Ko vidi, da mu je zopet upanje splavalo po vodi, jame hčerko tako nevsmiljeno pretepati, da bi jo bil gotovo vbil, ke bi jej ne bila mati prihitela na pomoč. On se ni zmenil za prošnjo svoje hčerke, ki ga je jokaje prosila : ,,Ljubi oče, odpustite nti, če vas v tej reči ne morem slušati ; zakaj svoje duše vender ne smem prodati za denar in vekomaj pogubiti. Ako bi vas slušala, slepila bi le ljudi. Kako se morem pred ljudmi delati svetnico, ker sem v resnici le vboga grešnica ? Z eno besedo, te vaše želje ne morem in ne smem spolniti, ker je proti božji volji11. Oče je na to le še huje zdivjal nad vbogo siroto : „Ti gerda nehvaležnica in neslušnica ! Tako ti spolnuješ četerto božjo zapoved ? Ali se pravi to slušati svojega očeta ? So li to tisti lepi nauki, keterih te uči p. Feliks ?>l Vedno bolj razkačen vpije nad njo .• ,Čuj, nepokorni otrok, bočeš ali nočeš, še denes. pojdeš z menoj h gospe !“ Po teh besedah gre vun, da bi poklical voznika, ki je nehaj korakov od hiše čakal. Ta trenotek porabi Marija Frančiška na migljej svoje matere in zbeži pri stranskih vratih iz hiše. Šla je naravnost k nekemu imenitnemu duhovniku, prelatu Tornii. Ta je imel v mestu veliko veljavo, ker je bil jako moder, previden in učen gospod, je tudi sodnijski svetovavec v svetnih in cerkvenih zadevah, ljudskem govorjenji je vže dobro poznal našo svetnico, če tudi — 100 — do tedaj še ne osebno. Sprejel jo je prijazno in vprašal, v kaki zadevi se je zatekla k njemu. Ko mu vse natanko in odkritosrčno razloži, reče jej prav prijazno : „Le potolaži se, moja deklica ! Hudobni duh pač slepi tvojega očeta, pa ne zmeni se za to. Nič žalega se ti ne sme zgoditi ! za to bom skerbel jaz !“ Vender pa jo je jelo skerbeti. češ, da bi znala kaka kazen doleteti očeta. Zato precej pristavi v otroški ljubezni: „Prosim vas, prečastitljivi gospod, ne storite zavoljo tega mojemu očetu kaj žalega11. Modri mož pa je velel svojemu strežniku, naj spremi pobožno devico na dom in reče v njegovem imenu očetu tako : „Če bo kedaj kaj tako pregrešnega še velel svoji hčeri ali jo tako nevsmiljeno pretepal, naj si zapomni, da bo ravnal ž njim po postavi !“ Te besede služabnikove so na enkrat potolažile jezo ; zakaj bal se je priti sodbi v roke. Ni je več silil, da bi bila njemu na korist „prerokovavka prihodnjih reči in svetnica14. Vender se je hotel na drugi način maščevati nad termo-glavko, kakeršua je bila Marija- Frančiška v njegovih očeh. Zopet je pričel peti svojo staro pesem : Marija Frančiška si mora svoj kruh služiti z delom svojih rok ; zakaj kedor v njegovi hiši ne dela, v njej tudi nima jesti". Vboga sirota se je napenjala na vse moči; da silila se je čez mero k delu. Nasledek tega je bil, da je zopet hudo zbolela. Zdaj je nevsmiljeni oče res spolnil svojo grožnjo. Odrekel jej je v hiši vsako hrano, da je terpela hudo pomanjkanje in glad. S tem si je svoj slabi želodec še bolj pokvarila. Vender Gospod ni zapustil svoje neveste. Pomagal jej je po drugi poti. Vzbudil je v dobrih in vsmiljenih ljudeh sočutje do vboge terpinke. Pošiljali so jej krepčalnih jedi v hišo ; mej vsemi drugimi pa jo je še posebno podpiral gospod Peluso in njegova gospa, ki je bila, kaker znano, njena botra. Iz zatajevanja in. da bi ne dajala očetu najmanjega povoda k vednim tožbam, porabila je zase le toliko, kar jej je bilo v življenje ne-obhodno potrebno. Vse drugo je razdelila mej domače. In še prav vesela je bila, da je mogla postreči domačim s kakim boljšim grižliejem. 8 tem skopi in nečloveški oče še ni bil zadovoljen. Hotel je na vsaki način imeti dobiček od svoje hčere. Zato jo je še vedno nadlegoval in jej ni privoščil počitka. Blagi boter in njegova gospa sta sprevidela, da vbogi ter- — 101 — pinki ž njihovimi darovi ni pomagano, dokler ima oče priliko godernjati o kakih stroških za svojo hčer. Tudi je siroti vedno bolj pešalo zdravje. Seveda sama ni tega nigdar omenila. Le skerbna mati je razlila čutila svojega serca, ako je prišel gospod Peluso v hišo pogledat po svoji rejenki. Zato je sklenil konec storiti tem razmeram. Vpraša torej očeta, ako bi hotel dati v najem izbice v pritličji svoje hiše. S tem bo rešen vsake sker-bi za svojo hčer Marijo Frančiško, ki mu dela toliko preglavice. Ta ponudba je bila precej všeč skopemu očetu ; saj je berž sprevidel, da bo prost Vneli stroškov, po verini pa dobi še plačano najemščino v gotovini. Precej sta pogodbo pismeno sestavila in podpisala. Bodi še omenjeno, da je zahteval prav visoko letno najemščino ; menda za to, da se mu splačajo vsi stroški, ketere je imel do zdaj za svojo hčer. Ona se je precej selila o najeto izbico. Vzela pa je k sebi za tovarišico, ali bolje rečeno, da bi očetu zlajšala skerb, še eno sestro. Vse potrebno je dobivala od dobrotnikov ; oče se ni več menil za njo. Sama za se je porabila pičlo malo, vse drugo je, kaker poprej razdelila materi in sestram. Zase je ohranila le Post, zatajevanje in neprenehavno molitev. Tudi je, koliker so Jej dopuščale moči, skerbela, da ne bi bila nigdar biez dela. Tako je o njej izpovedala sestra Serafina pri preiskavi. Pozneje je vsmiljena svetnica še drugi sestri dovolila, da je hodila v njeno izbico spat. Zdaj bi bil človek mislil, da bo oče vender zadovoljen in miren, ker mu je bila vzeta vsa skerb ! Vender temu ni bilo toko. Ali to gre zdaj vže pripisovati bolezni, ki se je kmalu po-tem prikazala ter pa prip"avila ob um. Božja previdnost pa je morebiti vse to pripustila, da bi nad našo svetnico imeli zgled, tolažbo in mogočno priprošnjico in pomočnico otroci, ki imajo tako nevmiljene stariše, da ž njimi ravnajo, kaker Gaio sè svojo hčerko. Od druge strani pa je imela ona priložnost nabirati si brezštevilnega in nezmernega zaslnženja. Saj je njena v resnici Velikodušna poterpežljivost bila, rekel bi, neprenehavno mar-terništvo. Vsmiljenja vredni oče je pač spoznal, da mu najemščina ^dje nekaj dobička. Pa mislil si je : Kaj je to proti dobičku, ki kt ga bil lahko imel z bogato ženitvijo, ali proti darilom, ki bi •hh bila lahko dobivala od tiste radovedne gospe sè svojim vedeževanjem ! Misel na neizmerno zgubo, in da so mu po vodi 102 — splavali vsi nameni, ki jih je imel ž njo, mn ni miru dala niti po dnevi niti po noci. Kaker hud červ mu je razjedala serce. Zato jo je pa še vedno terpinčil in dražil, kaker je le vedel in znal, če tudi je kot tujka prebivala v očetovi hiši. Ko enkrat ni dobila od svojih dobrotnikov o pravem času denarja za najem-ščino, ji je dal ljubeznjivi oče precej sodniško zarubiti vso hišno opravo, ki jo je bila ali za darilo dobila od dobrotnikov, ali pa si jo sè zaslužkom svojih rok omislila Tretjič smo dolžni hvaležnost svojemu preljubemu Bogu za neizmerne dobrote, ketere je nam storil. In zato deni na kup vse dari in milosti, ketere si prejel od Boga : toliko dobrot natore in milosti, dušo in telo, počutke in zmožnosti, zdiavje in življenje; da, celo življenje Kristusa, njegovega Sinu, in sama smert, ketero je preterpel za nas, množi čez vso mero veliki dolg, keterega imamo pri Bogu. Kako li ga bomo mogli zahvaliti zadosti za vse to ? Z ene strani so hvaležne celo divje zveri, ki spremene včasi svojo divjost v vdanost do svojih dobrotnikov ; veliko bolj so dolžni hvaležni biti ljudje,'ki imajo pamet in ketere je božja radodarnost tako obilo obdarovala. Ali z druge strani smo tako vbogi, da ne vemo, kako bi mogli poverniti najmanjšo izmej dobrot, ketere smo prejeli od Boga. Zakaj najmanjša dobrota izmej vseh, ki je nam prišla iz roke tolikega veličanstva in po neskončni ljubezni, je neskončne vrednosti in nas veže k neskončnemu povračilu. Oh mi siromaki ! ako ne moremo poverniti KRATEK NAUK o vzvišenosti, potrebi in koristi svete maše. Po sv. Leonardu Portomavriškem. (P. A. F.) 1. Poglavje. Tri velike vzvišenosti svete maše. (Dalje). — 103 — ene same dobrote, kako bomo vse, keterih še prešteti ne moremo ? Ako je taka, nehvaležni moramo ostati svojemu naj ve čemu dobrotniku v življenji in smerti ! Ali ne tako. le pogum! David je nam pokazal, kako moremo popolnoma zahvaliti svojega dobrega Boga. V duhu je videl to božjo daritev in jasno povedal, da ne moremo z obeno rečjo dati Bogu zadosti dolžne zahvale kaker le sè sveto mašo. „Kaj čem verniti Gospodu za vse, kar mi je dodelil ?•* pravi in sam sebi odgovarja : „Kelih zveličanja bom vzel“, ali po drugi prestavi: „Kelih bom vzdignil". «Visoko bom vzdignil gospodov kelih in daroval mu bom dar, ki mu je narbolj prijeten ; in ž njim samim, bom vernik kar sem mu dolžan za toliko in tako velikih dobrot". Dostavi še, da je daritev posebno iz tega namena postavil naš Zveličar, da bi sPoznali božjo dobrotljivost ter ji hvalo dajali, in zato se tudi imenuje po gerško „evharistija", kar pomeni zahvalo. Tudi on Sam nam je dal v tem zgled, ker je pri zadnji večerji, preden Je posvetil pri tisti pervi maši, povzdignil svoje oči proti nebe-Sam, zahvalil svojega nebeškega Očeta in razlomil. Oj zahvala imžja, ki nam razodeva naj višji namen, zavoljo keterega je bila Postavljena ta strahovita daritev, in nas vabi, naj se tudi mi ’uvnamo po naši glavi (Jezusu), da bomo vedeli v korist si obračati pri vsaki maši, pri keteri bomo, tako velik zaklad, darovaje £a iz hvaležnosti svojemu največemu dobrotniku, tolikanj bolj, se veseli ves raj, devica Marija, angelji in svetniki, da plačujemo ta davek hvaležnosti tolikemu gospodovavcu ! Častitljivi sestri Frančiški Fameze je napravljala njena ljubezen sto in sto skerbi, ko je videla, da je od nog do glave Polna božjih dobrot in ni vedela, kako bi se znebila te velike teže, povernivši svojemu Gospodu, kaker se spodobi Nekega dne, jo tako mislila, se jej prikaže presveta Devica ; svoje nebeš-k|J dete položi v njene roke in jej reče : „Vzemi ga, tvoj je in Vydi si ga v korist oberniti : zakaj ž njim boš plačala vse svoje dolgove". O blažena sveta maša! Mej njo ne dobivamo Sinu bo-samo v naročje, temuč tudi v roke in v serce. „Dete nam dano" (Izaija 9. 6), da si ga moremo v korist oberniti in ni ^v°jbe. da ž njim samim lahko popolnoma plačamo dolg hvalež-u°sti, keterega smo naredili pri Bogu. In ako to dobro prevda-lim°> lahko rečemo, da vernemo Bogu sé sveto mašo na nekak u«cin še več, kaker je on nam podaril, ako ne v resnici, vsaj fta videz. Zakaj nebeški Oče je nam podaril svojega Sinu le en — 104 — krat, v človečenji, mi pa mu ga darujemo neštevilrokrat pri ti sveti daritvi. Zato se mi zdi, da smo mi na neki način na boljšem, če ne glede verste daru. ker mu ne moremo dati nič ve-čega kaker je Sin božji, vsaj na videz, ker mu dajemo tolikokrat ravno tisti dar. O veliki Bog, o preljubeznivi Bog, zakaj nimamo neskončno veliko jezikov, da bi ti dajali neskončne zalivale za tako velik zaklad keterega si nam dal sè sveto mašo ! Ti pa kaj delaš ? Imaš še odperte oči da spoznaš tako drag zaklad '? Ako je bil to do zdaj za te skrit zaklad, kako da zdaj, ko si ga začel spoznavati, ne kličeš zavzet in stermeč : o kako velik zaklad, o kako velik zaklad ! S tem pa ni še pri koncu prevelika korist daritve svete maše : ž njo moremo plačati tudi četerti dolg keterega imamo pri Bogu namreč, da ga ponižno prosimo novih milosti. Saj veš, kako si vbog na duši in na telesu in kako se ti je treba zavoljo tega zatekati k Bogu, da te varuje in ti na pomoč pride vsaki trenotek. ker le od njega izvirajo in prihajajo vse naše časne in večne dobrote. Na drugo stran pa s kakšnim duhom in s kakšnim sercem si boš upal prositi Boga novih dobrot, ko veš, kako si mu bil nehvaležen za toliko podeljenih milosti in da si ga celo žalil z ravno temi milostmi ? Vender se ne boj. oserei se, če tudi ne zaslužiš novih dobrot, saj jih je zaslužil za te dobri Jezus, ki je za tega voljo hotel biti pri sveti maši pro-sivna daritev, da nam ž njo zadobi vse, česer potrebujemo. Da, da ! pri sveti maši naš dragi in ljubeznjivi Jezus kaker pervi in jiajvišji duhovnik priporoča Očetu naše potrebe, za nas prosi in nas zagovarja. Ako bi mi vedeli, da se nam velika Devica pridruži in z nami prosi večnega Očeta milosti, katere želimo, kako bi upali, da bomo vslišani ! Kako terdno moramo torej upati in se zanašati še le, ko vemo, da pri sveti maši sam Jezus za nas prosi, daruje za nas svojo predrago Kri večnemu Očetu ter ja naš zagovornik ! O blažena sveta maša, ki je rudnik vseh naših dobrot ! Ali kopati je treba globoko v tem rudniku, da odkrijemo veli' ke zaklade, kateri so v njem. Kako ‘drage kamene milosti čednosti in darov nam dobiva sveta maša ! Najpoprej nam dobiva vse duhovne milosti in dobrote za dušo, kakeršne so, da se kesamo svojih grehov, premagujemo zvunanje skušnjave, ki prihajajo od slabih tovarišev in peklenskih sovražnikov, in notranje skušnjave našega vpornega mesa. Dobiva nam pomoč milosti, — 105 — ki je potrebna da vstanemo (iz greha), da se deržimo pokonci in dalje gremo po poti proti Bogu ; dobiva nam mnogo dobrih in svetih uavdihljejev in veliko notranjih nagibov, ki nas pripravljajo, da se otresemo mlačnosti in nas spodbadajo, da bi delali vsako reč z večo gorečnostjo, s hitrejšo voljo in z boljšim in čistejšim namenom, ki nosi sè sabo neprecenljiv zaklad. Zakaj to so zelo- močna sredstva zadobiti pri Bogu milost stanovitnosti do smerti, od katere je odvisno naše večno zveličanje, in tisto gotovost blažene večnosti, ketero le moremo tukaj imeti. Razim tega nam dobiva tudi vse časne dobrote, koliker nam tudi te pomagajo k dušnemu zveličanju : zdravje, bogastvo in mir. odganja pa od nas vsako zlo, ki se zveličanju vpira : kugo, potres, vojsko, lakoto, preganjanje, prepire, sovraštva, obrekovanje, krivice, ob kratkem, rešuje nas vsega hudega in napolnjuje sè vsim dobrim. In da povem z eno besedo vse, sveta maša je zlati ključ od nebes in ko nam daje nebeški Oče ta ključ, kaj dobrega nam bo mogel odreči ? „Keteri tudi svojemu Sinu ni zanesel, pravi sveti apostelj Pavel, temuč ga je dal za nas vse, kako bi nam ne bil ž njim tudi vsega podelil ?u (Rimlj. 8, 82 ) Zdaj boš umel ali je imel prav neki dober duhovnik, ki je pravil, da se mu ni nigdar zdelo, da bi bil kaj prosil, ako je prosil Poga, ko je maševal, še tako velike milosti za se in za druge. Kar je prosil Boga, je primerjal namreč z daritvijo, ki mu jo je daroval, ter je rekel : „Vsaka milost, ketero prosim Boga pri sveti maši, je vstvarjena in časna, mej tem, ko so darovi ke-tere mu darujem, nevstvarjeni in neskončni. Ako dobro racuniva sem jaz upnik, on pa moj dolžnik/ Za tega voljo je prosil velike milosti in jih tudi mnogo prejel. In ti kako je to, da se ne predramiš ? Zakaj ne prosiš velikih milosti ? Ako ti je drag ®oj svet, pri vsaki maši prosi Boga da bi napravil iz tebe velikega svetnika. Se ti to preveč zdi ? Ni preveč ne ! Ali ne tordi naš dobri Gospod v svetem evangeliji, da nam hoče dati raj za kozarec vode. ketero damo iz ljubezni do njega V Kako tedaj, ako mu darujemo vso Kri njegovega ljubeznjivega Sinu, ali nam ne bo dal sto rajev, ako bi jih bilo toliko ? Kako moreš dvojiti, da ti ne bo hotel dati vseh čednosti in popolnosti, ki so potrebne, da te narede svetnika, velikega svetnika v nebesih ? O blažena sv. maša ! Razširi le svoje serce, prosi velike reči in prev- dari, da prosiš Boga. ki ne bo zato obožal, ako ti bo dal, in zato, več ko boš prosil, več boš prejel. — .106 — Pa ali bi verjel ? Naš dobri Bog nam daje razen dobrot, ketere prosimo pri sveti maši, še veliko drugih, keterih ne prosimo. To nam očitno pravi sveti Hijeromin : „Brez dvojbe nam da Gos- pod, kar pri maši prosimo, in kar je še več, dostikrat nam da, česer ga ne prosimo.“ *) Zagotovo, pravi ta svetnik, nam da Gospod vse milosti, ketere ga prosimo pri sv. maši, ako so le primerne ; še bolj čudovito je pa, da nam da večkrat tudi to, česer ga ne prosimo, ako ne prihaja od nas kak zaderžek. Zato moremo reči. da je maša sonce človeškega rodu, ki razpošilja svoje žarke čez dobre in hudobne in ni tako terdovratne duše na zemlji, da ne bi nesla se sabo, ako bi bila pri sveti maši, kake velike milosti in večkrat, ako tudi ne misli in ne prosi. Nekaj enakega se je primerilo v dogodbi, ketero pripoveduje sveti Anton. ') Dva malopridna in lahkomišljena mladeniča sta šla v gozd. Eden je bil pri maši, drugi pa ne. Napravila se je huda nevihta in ko se je bliskalo in melo, sta slišala krik: „Vbij, Vbij !“ In naer.krat je treščilo in vbilo tega, ki ni bil pri maši. Drugi, ves preplašen, je šel in iskal kako bi se rešil smerti, pa zopet zasliši ravno tisti glas : Vbij ga, vbij D Nesrečni mla- denič je čakal bližnjo smert, pa zaslišal je še drugi glas, ki je odgovoril : „Ne morem, ne morem, ker je denes slišal „beseda je meso postala.“ Maša, pri keteri je bil, mi brani sprožiti strelo.“ Oh kolikokrat te je Bog rešil smerti ali pa vsaj mnogih, velikih nevarnosti zavoljo maše pri kateri si bil ! Tega nas zagotavlja sveti Gregor v četerti pridigi : „Zavoljo maše, pri keteri je človek, je rešen mnogo hudega in mnogih nevarnosti.“ Prav res, piavi ta sveti učenik, da bo tisti, ki je pri sveti maši, rešen veliko hudega in mnogih nevarnosti, ako jih tudi ne vè. Tudi neprevidene smerti bo rešen, pravi sveti Avguštin, ki je naj bolj strašna strela, katero meče božja pravica na grešnike. „Gdor je pobožno pri sveti maši, ne bo vmerl nagle solerti. “ "j Čudovitno obvarovano branilo, s keterim se ogneš neprevidene. smerti je to, pravi ta svetnik, vsak dan pri sveti maši biti in sicer koliker mogoče pobožno. Gdor bo nosil sé saoo to močno branilo, naj mirno živi, zakaj ta tako strašna nesreča ga ne bo zadela Neka misel, ketero pripisujejo neketeri svete- *) Cap. cum. liiart. de celebr. Miss. >) 2. p. Tli. 1. 9. c. 20, § 2. 2) Sub Cant. Quia passus de Consecr dist. 2. — 107 — mu Avguštinu, se je še ohranila, ta namreč, da se ne stara človek ta čas, ko je pri sveti maši, temuč ohrani ta čas ravno tisto moč, ketero je imel v začetku svete maše. Meni ni mar zvedeti ali je to res, ali ne. vender pa pravim da čeravno se tisti, ki je pri sveti maši, mej tem postara po času, ne postara se v hudobiji. Zakai, kaker pravi sveti Gregor, pošten človek, ki je pobožno pri sveti maši, se ohrani na pravi duhovni poti. „Pra-vični, ako je pri maši, bo ohranjen na poti pravice,” l) in si bo vedno množil zasluženje in milosti ; pridobival si bo v novič čednosti, da bo vedno bolj dopadal svojemu Bogu. Da, tudi z eno samo mašo, (razumi njeno notranjo veljavo), pravi sveti Bernard, boš imel veči zasluženje kaker ke bi razdelil mej vboge svoje premoženje in romal na vse naj bolj sloveče božje poti. ,.Gdor je pobožno pri maši ali mašuje, ima veliko več zasluženja kaker ke bi razdelil mej vboge svoje premoženje in ves svet proromal.“ 2j Oj neizmerno bogastvo svete maše ! Umej dobro to resnico, da si more ta več zaslužiti, ki je pri sveti Daši ali mašuje (ako si mislimo sveto mašo samo na sebi in Njeno notranjo veljavo), kaker tisti, ki bi odperl vse zaklade svolga premoženja in razdelil vse svoje reči vbozim v podporo in bi preromal ves svet in obiskal z naj večo pobožnostjo svete kraje v Jeruzalemu, Rimu. Kompostelji, Loretu in drugod. Zakaj, to nam pripoveduje sveti Tomaž Akvinski, ki pravi, da ima sveta maša v sebi ves tisti sad. vse milosti in tudi vse tiste Neizmerne zaklade, ketere je obilno razsul Sin božji nad svojo, cerkev v kervavi daritvi na križi. „V vsaki maši se nahaja ves Sad, vsa korist, ketero je zveršil Kristus na veliki petek na križi.” 3) Zdaj nekoliko postoj, zapri zvezek, ne beri, temuč zberi vse te preobilne koristi, ketere ima sveta maša ; molče jih do ■ bro prevdarjaj in potem mi povej : ali boš 'še težko veroval, da ei>a sama maša od svoje strani in glede svoje notranje vrednosti ln veljave toliko premore, kaker pravijo razni učeniki, da bi mogla zadobiti zveličanje vsemujčloveškemu rodu ? Misli si ta le slučaj, da N® bi bil naš gospod Jezus Kristus terpel na Kaljvariji in da bi bil Namestu kervave daritve na križi postavil samo sv. mašo in za terdno ‘) de Sacri f. Miss, apud Bern de Bust.. ■) Apnd Bern. de Brust. p. 2. ser. 3. 3) de Consec. dist. 2. — 108 — zapovedal, da bi se na celi zemlji le ena sama brala. Dobro ! ako bi bilo tako, sama ta maša, ketero naj bi bral naj vbožniši mašnik na svetu, bi mogla sama iz sebe in od svoje strani zadobiti zveličanje vsem ljudem. Da, da 1 ena sama sv. maša, ako govorimo po omenjenem načinu, bi bila dosti, da bi zadobila spreobernjenje vsem turkom, vsem krivovercem, vsem razkolnikom in slednjič vsem nevernikom in tudi vsem hudobnim kristijanom, ter bi za-perla peklenska vrata vsem grešnikom in spraznila vice vseh duš, ki se n dri čistijo. Mi nesrečni ! ko smo pri sveti maši mlačni malo pobožni in se pohujšljivo vedemo, kako stiskamo meje velikega kroga svete maše in delamo, da je njena vrednost za nas zastonj. Pustite me tedaj, da grem na verh najvišjih gora in tam zavpijem na ves glas : O narodi prevaljeni, o narodi prevaljeni, kaj delate ? Zakaj ne tečete v cerkve, da bi bili pobožno pri toliko mašah, koliker le morete '? Zakaj ne posnemate svetih angeljev, ki, kaker pravi sveti Hrizostom, v trumah prihajajo iz nebes, keder se daruje sveta maša, in stojijo okoli naših oltarjev zakriti s perutmi spoštovavne skromnosti in čakajo na ta blaženi čas svete maše, da bi bolj vspešno prosili za nas, ker predobro vedo, da je ta čas naj pripravniši in čez vse druge vgodna priložnost milosti prejeti iz nebes. Ti se pa sramuj, da si do zdaj sv. mašo tako malo cenil, da še celo skrunil tolikokrat tako sveto opravilo ; in še toliko bolj se sramuj, ako si mej tistimi, ki brezbožno in prederzno govore : ena maša več ali manj, kaj za to ! Da sklenem in končam ta nauk, premisli, da nisem tja v en dan zgoraj rekel, da more ena edina maša, sama na sebi in glede svoje notranje veljave, iz vic spraviti vse duše, ki se v njih čistijo, in na pot v nebesa jih postaviti. Zakaj ta božja dari-nev ne pomaga samo dušam ranjcih kaker spravni dar, ki zadostuje za kazen1) teniuč pomaga tudi kaker prošnja daritev, po kateri prejemamo odpuščenje kaker moremo soditi iz navade svete cerkve, katera ne daruje samo svete mašfe za duše, ki se očiščujejo v vicah, ampak tildi moli mej njo, da bi bile rešene. Da se ti bodo tedaj smilile te svete duše (v vicah), vedi, da je ogenj, v katerem so, tako velik, da ni nič manjši od ognja v peklu, kaker misli sveti Gregora) in ko nekako orodje božje pra- ‘) De Lug. sect. 6. n. 158. ») «lial. 1. 4. c. 131. — 109 — vice dela s tako močjo, da so njih kazni nepreterpljive, hujše kaker še toliko marter, ki jih moremo na tem svetu videti ali skusiti, ali tudi le domišljevati si. Še veliko hujše tare pa kazen zgube ; zakaj, ker ne gledajo Boga. kaker pravi sveti Tomaž Ak-vinski ‘) jih obhaja silna žalost, ker živo hrepenijo gledati naj Veče dobro (Boga), pa jim ni dovoljeno. Zdaj premišljuj sam pri sebi : ako bi videl očeta svojega in mater, da se potapljata v luži, in ti bi jih lahko rešil, ako bi le roko stegnil, ali bi ne bil dolžan po postavi ljubezni in pravičnosti roko stegniti in pomagati jima? Kako tedaj, ko vidiš z lučjo sveto vere toliko v-bogih duš in morebiti duše, s katerimi si bil v naj tesnejši zvezi. ki žive gorijo v ognjenem morju, in nočeš preterpeti majhine beprilike, da bi bil pobožno vsaj pri eui maši njim v pomoč ? Kakšnega serca si pač ? Da daje sveta maša veliko polajšanje tem vbogim došam, gdo bo mogel zdaj dvojiti? Dovolj, ako hočeš verjeti, kaker gre, svetemu Hijeronimu in jasno ti bo povedal, da ta čas', ko se daruje sveta maša za kako dušo v vicah, zgubi ogenj svojo silno veliko moč in tista duša ne terpi nič b čas, ko se bere sveta maša. „Duše, ketere so v vicah in za hetere mašnik navadno moli mej mašo, ne čutijo mej tem nobenega terpljenja, ko se daruje maša.“ 2) On tuditerdi, da gre mej vsako mašo veliko duš iz vic v sveti raj : „Ko je maša o-pravljena, gre več duš iz vic.“ Dostavi še, da se ljubezen, ke-tero skazuješ dušam v vicah, spreminja tebi v korist. V poter-Jenje te resnice bi mogel našteti brez konca zgledov, zadostoval bo pa eden, zelo zagotovljen, kateri se je zgodil v osebi svetega Ketra. Damijana.3) On je vže v nežni mladosti zgubil svoje starše. Njegov brat ga je sicer vzel v svojo hišo, ravnal je pa ž njim prav gerdo Hoditi je moral bos in ves raztergan in živeti v največjem pomanjkanji. Prigodi se pa, daje nekega dne našel na cesti denar, nevem kakšen. Misliš si lahko, kako se je razbelil ; dozdevalo se mu je, da je našel cel zaklad. Kaj bi ž njim počel ? Treba mu je bilo veliko reči, nazadnje pa, ko misli, Se odloči, da ga bo dal duhovniku za mašo za duše v vicah. Ali bi verjel, da se je od takrat zboljšala njegova sreča? Vzel ga je k sebi drugi brat, ki je bil ooljši kaker pervi. Ta ga je ljubil ka- ‘) in dist. art. 1. a) Cap. cum Nar. infra ile celeb. Miss. s) Iz njegovega življenja. — 110 — ker svojega sinu ; spodobno ga je oblačil in v šolo pošiljal, v ke-teri je zrastel velika moč, velik svetnik, ki je bil krasota šker-latu (kardinalom) in tako velika podpora sveti cerkvi. Zdaj vidiš, da je bila zanj ena sama sveta maša, ketero je dal brati z majhino težavo, vir tolike sreče. O blažena maša, ki pomaga obenem živim in mertvim. v življenji in večnosti ! Ker so pa te duše hvaležne svojim dobrotnikom, prosijo zanje, ko pridejo v nebesa in tako dolgo ne bodo nehale prositi, dokler jih ne vidijo v nebeški slavi. To je dobro skusila neka nečistnica v Kirnu. Na svoje večno zveličanje je bila prav pozabila in na drugega ni mislila kaker kako bi stregla svojim strastim, ker je služila hudiču ko zastava, da bi pokončavala mladino. Drugega dobrega ni delala, kaker to, da je malo da ne vsak dan plačala kako sveto mašo za duše v vicah. Te duše, kaker lahko pobožno verjamemo, so toliko molile za svojo dobrotnico, da jo je nekega dne tako kesanje spreletelo nad njenimi grehi, da je zapustila nesramni kraj in šla h gorečemu spovedniku, kjer je opravila veliko spoved. Kmalu potem je vmerla dobro pripravljena in vsim je zapustila očitno znamenje svojega zveličanja. Ta tako čudovita milost se pripisuje vrednosti svetih maš, katere je dala brati za duše v vicah. Predramimo se tudi mi in ne pustimo, „da bi šli cestninarji in nečistnice pred nami v božje kraljestvo. Mat. 21, 31. Ako bi bil tiste verste skopuhov, ki ne grešijo samo zoper ljubezen, ker opuščajo molitev in nočejo plačati svetih maš, ke-tere so odločili njih starisi v testamentu, ali duhovniki, ako nakopičijo veliko maš. ne da bi jih kedaj opravili, ves razgret bi ti v obx-az povedal: spravi se mi, hudobniši si kaker satan. Zakaj satani martrajo samo pogubljene duše, ti pa martraš izvoljene duše; satani divjajo zoper pogubljene, ti pa divjaš zoper izvoljene in Bogu drage duše. Ne. za te ni spovedi, ki bi bila dobra, ne odveze, ki bi veljala; ni spovednika, ki bi te mogel odvezati, ako ne storiš velike pokore za tako velik greh in ne spolniš na tanko vseh dolžnosti, ki jih imaš do ranicih. „Pater moj, nemam s čem, ne morem"! Nimaš s čem, ne moreš? Da se pa pokažeš, imaš, moreš ? Da se tako ošabno in krasno nosiš, imaš. moreš? Da izdajaš za večerje, kosila, veselice, družbe, ne mara še za plese, igre in nesramne hiše, za to imaš, moreš? Da plačaš dolge ne le živim, temuč, kar je več, vbogim mertvim, nimaš, ne moreš ? Vže urnem, na zemlji ga ni, ki bi ti pregledal — Ili — račune, dati pa boš moral račun Bogu. Le podvizaj se da sneš, kar so ranjci zapustili v testamentu, pobožna volila, svete maše, vedi pa, da ti je po prerokovih besedah vže zapisano oznanilo : nesreče, bolezni, zgube, nezgoda in nepopravljivo pokvarjenje v blagu, v življenji in časti. Bog, ki se ne more zmotiti, pravi : v Jedli so daritve mertvih in pomnožila se je poguba mej njimi.“ Ps. 105, 28. Da, da, poguba, nesreče, ki se ne dajo popraviti, bodo zadele tiste hiše, ketere ne spolnjujejo dolžnosti, ki jih i-fiiajo do svojih ranjcih Obhodi le ves Rim in premišljuj, koliko družin je razdejanih, koliko jih je propalo, koliko prodajavnic jo zapertih, kupčija je vstavljena, obertnija pretergana, kanti, nesreče in gorje. O vbos:i Rim ! Pa me boš vprašal, kaj je pa vzrok tolikih nesreč ? Ako boš na tanko preiskal te tolike nesreče, boš našel, da je poglavitni vzrok nevsmiljenost do vbogili ranjcih, ker jim odrekujejo dolžno pomoč, kèr zanemarjajo izplačati pobožna volila in za tega voljo delajo brezštevilne božje rope, onečaščujejo svete maše in božji tempelj se je po Odreše-nikovih besedah spremenil v jamo razbojnikov. Tudi se ni treba čuditi, ako pošilja nebo strele, žuga vojske, potrese in pokončanje, glej, zakaj : „Jedli so daritve mertvih. in pomnožila se je Poguba mej njimi.“ (Ps. 105, 28, 29.) In zato je četerti kartaški zbor po vsi pravici izobčil te nehvaležnike kaker prave vbijavce, svojih bližnjih. Valenški zbor je določil, da naj take iz cerkve zapodijo kaker nevernike. In vender ni največa ta kazen, ketero Pošilja Bog tem, ki nimajo nobene ljubezni do svojih ranjcih, o! Veča kazen jim je prihranjena na drugem svetu, kaker zagotavlja sveti Jakob. Bog bo sodil te sè vso ojstrostjo pravice in brez milosti, ker niso bili vsmiljeni z vbozimi mertvimi. „Sodba brez vsmiljenja tistemu, ki ne dela vsmiljenja.“ (Jak. 2. 13.) Bog bo dopustil, da jim bodo ravno tako plačali njih potomci, to je, da fi® bodo spolnili njih zadnje volje in da se ne bodo brale maše, v testamentu zapuščene za njih lastne duše, in ako se bodo brale, jih Bog ne bo sprejel, temuč odmenil jih bo drugim potrebnim dušam ki so bile v življenji vsmiljene z vbogini ranjki-fid. Tako berem tudi v naših kronikah o nekem bratu, ki se je prikazal po smerti svojemu tovarišu in mu razodel zelo hudo trpljenje, ketero terpi v vicah posebno zato, ker je bil zelo ne-fi'uren za druge ranjce brate, in da mu ni do zdaj nič pomagalo vse dobro, kar sp zanj storili, tudi maše ne, ki so bile zanj brane. Zakaj njemu v kazen jih je Bog odločil drugim dušam, — 112 — ki so bile v življenji vsmiljene do duš v vicah. In to izgovorivši je zginil. ‘) Pi'eden končam ta nauk, dovoli mi, da tebe, ki ga bereš, kleče na zemlji in se sklenjenimi rokami prosim, ne zapri tega zvezka, dokler terdno ne skleneš, zanaprej prav pridno hoditi k sveti maši in dajati za svete maše, kaker ti dopuščajo tvoja o-pravila in tvoj stan, ne samo za ranjce ampak tudi za svojo dušo in to iz dvojnega nagiba. Naj poprej, da bi srečno in sveto vnierl, ker cerkveni učeniki terdno mislijo, da ni boljšega pripomočka to doseči, kaker je sveta maša. Tudi naš Gospod Jezus Kristus je razodel sveti Mehtildi '). da bodo tistega, ki bo pobožno pri sveti maši, angeli in njegovi patroni v smertni uri sè svojo pričujočnostjo tolažili in ga hrabro varovali pred vsemi satanovimi skušnjavami. Oj kako lepa smert bo sledila tvojemu življenju, če ga boš porabil, koliker moreš v to, da boš hodil k sveti maši ! Drugi nagib je ta, da boš prišel hitro iz vic in šel v večno slavo. Zakaj ni bolj pripravnih pripomočkov prejeti od Boga tako dragoceno milost, iti namreč naravnost v nebesa in ne skozi vice. ali vsaj skrajšati čas v vicah, kaker so odpustki in sv. maše.*) Kar se tiče moči svete maše, da podviza odpuščenje kazni v vicah, se je zgoraj dovolj povedalo in bi bil zadosti zgled in veljava božjega služabnika Janeza iz Avile, ki je bil na Španskem kaker prerok. Njega so vprašali, ko je viniral, kaj naj bolj želi in kaj dobrega bi naj rajši hotel, da bi mu storili po smorti. ,.Maše, je odgovoril, maše. maše!“3) Pa ako ti je drago, ti hočem dati glede te reči zelo važen svet in je ta : skerbi, da bodo opravljene vse maše, ketere želiš, da bi bile opravljene po tvoji smorti, dokler še živiš in se ne zanašaj na ljubezen tistih, ki bodo živeli za tabo na tem svetu. To tembolj, ker pravi sveti Anzeljm, da ena sama maša, ako si pri nji, ali jo plačaš za svojo dušo v življenji, ti bo morebiti več koristila kaker tisoč po smerti. ^Pobožno biti pri eni maši v življenji ali dati miloščino zanjo, koristi več, kaker zapustiti tisoč maš po smerti.“ 4) To resnico je dobro vedel neki bogat kupec ‘) Cron. Fratr. Min. part •J Lib. it. (trat. spir. c. 27. Glede odpustkov smo tu izpustili nekaj besed, ker vsaj dandanašnji nimajo veljave. 3) In ejus vita. 4) Apud Castel, diur sae. Praep. — 113 — v Genovi, ki ni prav nič zapustil svoji duši v pomoč, ko je imel vmreti. Vsaki se je čuuil, kako je mogel biti ta mož tako bogat, tako pobožen in radodaren proti vsem, proti sebi pa vmirajoč tako nevsmiljen. Ali ko so ga pokopali, so našli zapisano v nekih njegovih bukvicah veliko dobrega, ketero je storil v življenji za svojo dušo : ..Maše plačane za mojo dušo dve tisoči ; za dekleta, da so se omožile, deset tisoč ; dvesto za ta in ta sveti kraj,“ in tako dalje. Na koncu bukvic je bilo pa to le zapisano : „Gdor hoče dobro, naj dela dobro v življenji in naj se ne zanaša na te, ki ostanejo po smerti.“ Znan je pregovor, da bolj sveti svečica pred tabo kaker bakla za herbtom. Oberai si v korist ta tako lep spominik in dobro pievdarjaj vzvišenost in korist svete maše. Stenni in občuduj slepoto, v keteri si živel do zdaj, da nisi prav cenil tako velikega zaklada, ki je bil za te, žal, skrit zaklad. Zato si zdaj, ko poznaš njegovo vrednost, izbij iz glave in še veliko bolj z jezika tiste pohujšljive besede : ena maša več ali manj, kaj zato! Ni malo, da s e m pri maši ob praznikih; maša tega gospoda je za veliki tj eden. k e d er on pristopi k oltarju. grem jaz iz cerkve. Ponovi sveti sklep, da boš hodil zanaprej k maši. kolikerkrat boš le mogel in da boš pobožno kaker se spodobi pri sveti maši, in da se ti to posreči, ravnaj se po sledečem, pripravnem in pobožnem načinu. Bog te blagoslovi ! Cvetlica z domačega verta. (Konec.) Poiščimo pri tej priložnosti razne domače redovne poglavarje brata Hijeronima. Pervi samostanski prednik mu je bil prej ko ne neki P. Luka (primek se ne ve več), ki je bilgvardijan ljubljanskemu frančiškanskemu samostanu v letih 1609 do 1612, pervi, odkar je na novo prevzela ta'samostan bosansko-hervaška okrajina. Od leta 1612 — 1615 se bere že novi predstojnik, neki P. Hije-r o n i m Str a s e r. in sicer iz avstrijske frančiškanske provin-cije, ki je bil tudi Hijeronimov gvardijan, ako so sé samostanom — 114 — vred prestopili tudi redovniki k avstrijski rodovni okraiini, kar je pa trajalo le dve leti. Na dalje so bili še njegovi poglavarji : P. Andrej Štrukelj, (tudi Serak imenovan), od leta 1617 ali še prej, do 1619. in P. Mihael Kumar, v letih 1620— 1623. Kot predstojniki cele okrajine ali provinciali pa so vladali tista leta : učeni P. Frančišek G1 a v i n i č, iz plemenite rodovine Glamočev, rojen blizu Kanfauara v Istriji. od leta 1610 — 1613 in 1616—-1622 ‘) ; P. Bonaventura Zboli a. rojen Banjškar, z Goriškega, 1613—1616, in 1622—1625 2), in P. Mihael Kumar, iz Berd pri Gorici, 1625—1631.3) Vse to pa le velja, ako je ostal br Hijeronim ves ta čas v Ljubljani in ud bosansko-hervaške provincije. Leta 1623 ga najdemo že v Rimu. Zbudila se mu je namreč vroča želja, videti in obiskati svete kraje, Rim, Loreto, Sveto deželo. S privoljenjem in blagoslovom svojih vikšili nastopi težavno. daljno pot. Morebiti tudi, da so ga želeli videti ali ob-deržati v Rimu redovni generali, ko so čuli o njegovem svetem, zglednem življenji : ker to je gotovo, da ga ni bilo več nazaj. Meseca maja omenjenega leta že dobi privoljenje v Rimu, da sme iti pred svetega očeta. Papež je bil takrat Gregor XV., ki je pa kmalu po tem vmerl, 18 julija 1623. Papežu je bil zvesti služabnik božji zelo všeč, in je že prej mnogo slišal o njegovem svetem življenji. Z najglobokejšim spoštovanjem pokloni Hijeronim tudi svetemu očetu nekaj svojih slik matere Božje. Sveti oče pa mu pokaže veliko naklonjenost, priporoči se mu v pobožno molitev in mu podeli svoj blagoslov za na božjo pot v Loreto in druge svete kraje. Glede teh slik matere Božje pravi Valvasor v svoji „časti vojvodstva Kranjskega *)“ kjer popisuje na kratko življenje „Fr. Hieronyma di Lubiana“, da se jih nahaja več in po raznih krajih, posebno v Rimu, v Ankoni, Fermu in Ljubljani, koder jih je delil za spomin in jih je vsakdo že za to visoko cenil ; vender me- *) Izvoljen za škofa v Senju, ni hotel sprejeti te časti. Vmerl je na Tersatu kot g var rti jan 1652. -’) On je zidal nov samostan na Sveti Gori in je tudi gori vmerl leta 1640. Preživel je 48 let v redu in 20 let je bil svetogorski gvardijan. s) Leta 1609 imenovan škof Kristopoljski v Macedoniji, kesneje prošt in namestili škof v Ljubljani, potem prošt v Novem Mestu, kjer je vmerl 1653. *) 8. bnkve, str. 574 i. d. — 115 — nini, da so bile to prej ko ne le majhine, preproste podobe, ker se nikjer ne bere njegovo ime mej domačimi slikarji ; tudi ni znano, če je še kje ketera. Iz Rima gre torej Hijeronim v Loreto. „Izmej vseh slavno-znanili krajev, karkoli jih je naši nebeški materi in kraljici tu na zemlji posvečenih, je najimenitniši. djal bi. najsvetejši L o r e-to na Laškem“, piše J. Volčič. ') O tej svetovno znani božji poti k Marijni hiši v Loreto je Hijeronim že v svoji domovimi dosti slišal. Saj je bila in je še zdaj pri samostanu njegove redovne okrajine na T e r s a t u sloveča božja pot k prostoru, kamer so Marijino hišico angeli po čudežu prenesli iz Nazareta v Galileji ob času papeža Nikolaja IV. -) Tu so na Marijino mogočno priprošnjo pobožni romarji prejemali in še zdaj prejemajo dušne in telesne milosti od nje. kije in ostane »milosti polna“. Ko so jo pa po božjem pripuščenji in na veliko žalost pobožnega ljudstva angeli zopet odnesli s Versata, in sicer v Lo-i'eto na Laškem, kjer je še zdaj, so pobožni Hervatje vsa stoletja trumoma romali k nji. mladi in stari, obojega spola ; neke-teri so se tam celo naselili. Papež Urban V. jih je sam slišal v Lo-1'etu. kako so zdihovali po nji in jo prosili nazaj. Ves ginjen jim obljubi, da jim bo dal v nekoliko tolažbo neko čudodelno podobo matere Božje, ki jo je po izročilu sv. Lukež naslikal. To tudi stoli, 1367, in še zdaj je tista podoba na Tersatu v velikem altarji. P. Rafael Riera, eden pervili učencev sv. Ignacija, tudi pripoveduje. da je sam videl, (v 16. stoletji) kako so dohajale vsako leto le sem obilne množice Slovenov iz Reke in okolice. Tukaj so popadali na kolena, ter z obilnimi solzami prosili Marijo, naj se verne nazaj na Tersat in svojo hišico zopet tja postavi, kamer je bila najprej prenesena. Plazeč se po kolenih okoli cerkve, pravi on. so jokaje klicali : „Verni se, verni k nam, o Marija ! Verni se nazaj na Reko, o Marija, o Marija !“ Življenje.. Marije", popisal Jan. Volčič, izdala družba sv. Moliora. četerti del, (VII. snopič, 1888) str. 43 i. d. 2) Zgodilo se je to prenesenje 10. dan Marijinega meseca, velikega travna (maja) 1291, v soboto mej osmino Gospodovega vnebohoda zjutraj. Zato so papeži že nekedaj dovolili, da se vsako leto ta dan cerkveno obhaja praznik, .prenesenja svete hiše na Tersat“. Letos se bo po tem takem praznovala šeststo letnica. Hišica je tam ostala do 10. decembra 1294, toraj tri leta in sedem mesecev. — Kaj več o tem glej „Cvetje“, VI. tečaj (1886), Volčič, Življenje Marije11, četerti del, str. 115. „Žg. Danica11, letošnji tečaj, in v posebni knjigi »Tersatski romar11. — 116 — V Loreto je ljubezen do Matere božje gnala torej tudi Hije-ronima. Misliti si moremo, če tudi ni nikjer zapisano, s kakšno gorečnostjo je počastil nebeško kraljico v njeni hišici, kolikokrat je ponovil in zopet ponovil angeljski pozdrav : „Češčena Marija, milosti polna!" koliko solz veselja je tu pretočil, globoko zamaknjen v njo, ki mu je bila že od nekdaj mati. Z Laškega, naj berž prav iz Loreta, je pisal br. Hijeronim svojim domačim ginljivo pismo, kjer mej drugim omenja, da se misli s potovanja verniti nazaj v Ljubljano, kjer bo obiskal svoje prijatele, posebno Mihela Talerja *), Janeza Zateljbergerja, (ujca ?), Pavla Robido, ki je bil mestni svetovavec, pred vsemi pa Martina Burjaka, mestnega sodnika in tergovca v Ljubljani, ki je imel njegovo sestro za ženo. „Njijun sin še zdaj živi v Ljubljani" piše Valvasor na omenjenem mestu, menda 1688. Na kakem glasu je bil ta ljubljanski romar že tudi po Laškem. vidimo najbolj iz tega, da ga je, kamerkoli je prišel, željno pričakovala cela truma ljudstva, da vidi čudovitega redovnika, da se mu priporoči v molitev in ga poprosi pomoči v svojih zadevah. Mej potovanjem množica celo tako naraste, da si Hijeronim, ko pride v Ankono. imenitno mesto ob jadranskem morji, na severni strani Loreta, ne upa več naprej, temuč po noči skrivaj ujde, da se vmakne uadležnosti, v veliko žalost tistim, ki so ga želeli videti in pri sebi obderžati. In da se še bolj izogne nev-šečnim spremljevavcem in jim zmede sled. se ne verne dalje proti Ljubljani, kamer je pisal, temuč nazaj v Rim, kjer ostane še nekoliko časa. Prihodnjega leta, 1624, pride od ondot v Fermo, lepo mesto, tudi ob morji, na južni strani Loreta. Zuabiti da je mislil odtod iti dalje v Palestino, pa velika vročina ga je zader-žala. Tukaj lindo in nevarno zboli in v uajveči letni vročini mora ležati tri mesce na postelji. V tej silui bolezni ga je poterpežlji-vost sama. Solzne oči vpira v podobo žalostne matere Božje, ki si jo je bil skoro gotovo sam naslikal. Bog mu spet podeli ljubo zdravje. Ko srečno prestane bolezen, si ga žele v Rim nazaj. Jeli šel naravnost odtod v Rim, ni gotovo. Prej ko ne se je napotil iz Ferma v sveto deželo, ker naš domači letopisec, P. Maurus *) Ta JI. Taler, ki je bil mestni sodnik in ljubljanski poštar, je dal na svoje stroške tedanjo frančiškansko cerkev zobokati (zveljbati), leta 1619, kar ga je stalo 2245 tl. Omenja ga tudi 1. Verhovec v knjigi: ^Ljubljanski meščanje“. — 117 — Fajdiga i) piše, da je Hijeronim obiskal tudi Palestino, in ver-nivši se s potovanja po sveti deželi, da je v Rimu za smert zbolel. Kedaj je šel tjakaj, kod je hodil, kako se mu je godilo, o vsem tem ne vemo do zdaj nič. Tega potovanja pa ne omenja niti neznani pesnik pri Fajdigi, niti Valvasor, ki se v svojem sporočilu nekoliko loči od slednjega in precej zmedeno piše. Po njegovih besedah Hijeronim zopet roma v Rim. beržčas iz pokorščine do generaljnega ministra, leta 1625, meseca marca. Z nepo-pisljivim veseljem ga sprejme iii obspe ljudstvo, še bolj pa njegovi redovni bratje, toda žalibog le za malo časa ga mej se dobe. Le tri leta, zadnja tri leta svojega svetega življenja preživi v Rimu, v spodbudo vsem, ki so ga poznali, v, pomoč in tolažbo nesrečnim, posebno bolnikom. Tu zopet hudo zboli in zdaj se Bogu dopade, da ga pokliče s tega sveta na drugi, boljši svet, na veliko žalost njegovih, a sebi na največe veselje. Vmerl je v frančiškanskem samostanu, A r a č e 1 i imenovanem, ki je na griču kapitoliju, v sluhu svetosti, dne 24. septembra 1628 in tam je bil tudi pokopan, star še le 31 let, od katerih jih je preživel 17 v samostanu. Kaker hitro Fermanci zvedo, da je vmerl ljubljanski frančiškan v Rimu, sklenejo iti prosit svetega očeta Urbana XIII. Hijero-nimovo telo. Ž njimi gre tudi en kanonik iz visoke grofovske 1'odovine. Sveti oče vsliši njih prošnjo in jim prepusti telesne ostanke služabnika božjega. Dne 12 januvarija 1629. leta, zvečer ob 7 uri, vzdignejo z dopuščenjem papeževim nalašč za to odločeni kanoniki sè vsem spoštovanjem rajncega truplo iz rakve, v ketero je bilo po smerti shranjeno. Pokažejo se jim zdaj očitna znamenja svetosti. To deviško telo, ki se je v življenji tolikokrati okrepčalo s kruhom iz nebes, napojilo z augeljsko pijačo, je bilo še čisto nepokvarjeno, lepo, belo ko sneg in na začudenje vse obilno pričujoče množice je puhtel okoli njega neizrekljivo prijeten duh. Daši je ležalo na blatnem, mokrotnem kraji, se vender ni pokvarilo nič 1'azun obleke, v keteri je bil pokopan. Ko se razve, da peljejo to drago svetinjo proti Fermu, privre od blizu in daleč z dežele vse polno ljudstva skupaj, in mar- ‘) Fajdiga je spisal v letih 1770 — 1780 latinsko kroniko domače pro-vincije sestavljeno i/. spisov provincijaljnega arhiva in drugih avtentičnih in zanesljivih dokumentov. Vmerl je leta ljJflO v Ljubljani, star 58 let. 118 sikateri bolnik ozdravi, kaker hitro se dotakne Hijeronimovega telesa ; obsedeni so bili rešeni hudobnih duhov, hromi so shodili, slepi spregledali. V Fermu. kjer je po besedah Valvasorjevih, najdalj (?) časa v svojem življenji preživel in mnogo čudežev storil, ga slovesno shranijo v frančiškansko cerkev, ki je pred mestom. Po naredbi ondotnega domačega nadškofa ga kesneje preneso z največo slovesnostjo v škofijsko cerkev v mestu in polože zraven dveh drugih svetnikov, kjer so ga, kaker poroča Valvasor, še ob njegovem času častili in so se godili tudi po njegovi priprošnji mnogi čudeži. Čudežem, koliker niso cerkveno preiskani, gre vselej le navadna zgodovinska verjetnost. Koliko se je v tem preiskavalo Hijeronimovo življenje, kje je zdaj njegovo telo in kako je ž njegovim češčenjem, mi ni znano. Pozabljivost prej ko ne vse pokriva. Morebiti tudi, da so dotični spisi zgoreli, ko je pogorel samostan na Tersatu, 5. marca 1629 in ž njim tudi arhiv. Stroge naredbe papeža Urbana VIII in tudi še kesneje, pomanjkanje denarja, vojske, duh časa, ki ga je okuževal luteranizem, smert domačina na ptujem. vse to je vtegnilo ovirati daljne preiskave in pripomoči, da se je njegovo ime skoraj pozabilo. Ali še to malo, kar je znanega o njem, z Greidererjem prištevati celo mej ,.acta apocrypha", bi bila velika prederznost. ') Za sklep postavim tu iz Fajdigove krouike zadnji dve ver-stici, kaker ju ima „Elogiuur\ ki ga je zložil neki «ljubljanski akademik". Tu nunc Labacum, patriam tuam, ob omni periculo sartam tectam propitius conserva. Peregrinis in terris licet quiescens, patrocinio tamen tuo dignissimo tuo te Labaeo ostende Labacensem. T i zdaj Ljubljano, svojo domovino, v s a k e nevai1 n o s t i milostljivo varno o h r a n i, Če tudi počivaš na tujem, se vender sè svojim p r e v r e d n i m varstvom Ljubljani s k a ž i Ljubljančana. ‘) Cfr. Greiderer: Germania Franciscaua, Tom. I. pag. 225. 119 — P. Celestin Fošner, duhovnik 1. reda sv. Frančiška pri Sv. Trojici v Slovenskih Goricah na Štajarskem. (Dalje.) Pozno zvečer grejo študentje pri krojači spat ; Gašpar pri svoji borni postelji poklekne in svojo večerno molitev moli, kar je bil že od nekedaj pri svojih stariših navajen ; ali študent z dolgo pipo mu nasproti kriči : „boš šel, ti molivec hinavski ! tukaj se ne moli — marš v posteljo, — in če še enkrat to storiš, te natolčeni, da boš ves čern !“ In Gašpar res gre v posteljo, si odejo črez glavo potegne, in tedaj na skrivnem svojo dolžnost do Bo