POSKUSI  BRANJA
Pesmi Gitice Jakopin (1928-1996)
Zbirka Pesmi Gitice Jakopin, izdane v samozaložbi v Ljubljani leta 1995, obsega pesmi, ki so najverjetneje nastale v avtoričinih različnih življenjskih obdobjih. Zato v njej poleg izrazito refleksivnih pesmi naletimo tudi na izpovedi, za katere je značilna senzualnost Vendar to ne škodi umetniški sklenjenosti zbirke, prej bogati paleto njenih liričnih doživetij, celota pa obenem ustvarja napetost med čutnostjo in refleksivnostjo, kar je še posebej opazno v bogato razčlenjenih liričnih položajih.
Po avtoričini nenadni smrti marca lani lahko te pesmi razbiramo na eni strani kot zapis o življenjski skušnji posameznika, na drugi pa kot pesniški izraz Osebnosti skupaj z njenimi sanjami, upanji, negotovostjo in strahom. Zbirka je zapis doživetij, je lirična intimna spominska knjiga brez kakršne koli ustvarjalne poze. Vendar pa s svojim pomenom prestopa meje beleženja doživetij v smeri fDozofske refleksije, kakršna nastaja v procesu zaznavanja. Pesniški subjekt ne privzema sebi tujih vlog, ampak ostaja globoko naraven, čeprav razpolaga z veliko znanja s področja psihologije posameznika in z območja kulture. Individualna spoznanja skupaj z zunanjimi spodbudami biološkega in fizikalnega sveta postajajo neločljivi del izpovednega »jaza«, ki si z namenom samospoznavanja podreja vse, kar je zaznal, doživel in pridobil (v smislu naučenega). V drobnih samospoznavnih aktih se ustvarja črta sporazumevanja med lirskim subjektom in sprejemalcem, izpoved pa se pretvarja v potencialni dialog z bralcem.
Dialog izvira iz nadčasovnega in obenem konkretnega razmerja med Njim in Njo, uresničuje pa se v perspektivi Ženske. Ona je tista, ki hoče opredeliti in najti sebe, ki se prilagaja in oddaljuje v razmerju do Njega, pri čemer ohranja zavest o lastni drugačnosti in obenem trajni zvezi z Njim. Iz tega izvira globoko filozofsko hermenevtično stališče:
v bliskih odkrivam vse zamolčano v sebi in o ljudeh
a preden v rosi se zgubim zaslišim hrzanje; (Se praprot budi)
Dve poti vodita k spoznanju: On kot spodbuda procesa in samoobčutenja omogoča razumevanje bližnjih in sveta, pa tudi zavest o lastnem obstoju in iskanju sebe v svetu. Vsa zapletenost sveta je v tej poeziji zreducirana na predmet ljubezni. On je jedro in središče spoznavnega in doživljajskega procesa osebka. Skupaj ustvarjata celoto, temelječo na medsebojnem obdarovanju, zveza pa jima omogoča doseči skrivnosti obstoja.
Spodbuda za samospoznanje je v poeziji Gitice Jakopin ljubezen. Občutenje, doživljanje in spominska refleksija nad njo gradijo v svoji podstavi hermenevtično tezo o tem, da se smisel sveta kaže v človeški komunikaciji, temelječi na vzajemnem razumevanju, ki je obenem zagotovilo za
33
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št. 1-2
POSKUSI  BRANJA]
sporazum. Za to pa sta potrebni vsaj dve osebi. In razmerje med obema postaja prvinska zveza tako v biološkem kot filozofskem smislu. Jaz obstaja v Ti in Ti v Jaz.
Za tvojim čelom nekaj mojega
V mojem pogledu nekaj tvojega. (Najinost, str. 23)
Dva sta najmanjša skupnost in obenem izvir vsakršnega duha razuma. Najprej je torej treba postati del skupnosti, ki jo avtorica razširja na svet narave, ta pa ji omogoča, da začuti zvezo z do konca nedoločeno skrivnostjo.
Filozofeka resnica je v Pesmih navzoča nepretenciozno: v preprosti izpovedi, ritmičnih in pomensko-slogovnih navezavah na ljudsko pesem, pravljico, čarobnost narave, ki je tako kot človek podrejena štirim prvinam. Intimnost izpovedi jo varuje pred akademsko vzvišenostjo in jo gleda globoko človeško, podobno kot v zmeraj aktualnih pesmih fi-ancoske srednjeveške pesnice Christine de Pisan.
Osrednja tema zbirke je ljubezen, ki je podlaga obstoja in razumevanja življenja. Oblike njenega doživljanja so različne: čisto senzualno in domišljijsko — v sanjaijenju in spominih. Spremlja ga občutje očaranosti, kopraenja, nepotešenosti, pričakovanja in beg vase, v svoj tipično ženski svet domišljije.
Ljubezen v vseh besedilih ni definirana, pojem sam opredeljujejo različna dejstva in položaji. Nedvomno izvira iz sožitja nasprotij, ki so odpravljena le na trenutke. Zato v večini pesmi prevladuje pričakovanje, ponavljanje in spominjanje. Vendar to nikoli ni razočaranje, ampak občutek nepotešenosti. Navzlic temu je med Njo in Njim vez, ki hoče imeti bližino. Nastala je v trenutku, ko sta oba čutila enako:
Trenutek ko se ujemajo tvoje in moje oči,
ko trčita bobneč
tvoj in moj svet (...)
En sam trenutek je bil je minil
a bo še dolgo v meni netil odmev tega utripanja. (Trenutek, str. 16)
Za trenutek popolne združenosti lirski subjekt v pesmi ne išče estetske ali filozofske razsežnosti, temveč biološko — utripanje krvi v metaforični podobi; oči/ko trčita/bobneč / tvoj in moj svet. Čuti so zadostna skrivnost, da skoznje zaznavamo in občutimo svet in v njih nademo globlji smisel življenja. V abecedi ljubezni te poezije igra dotik bistveno vlogo, kajti to je abeceda telesa in prvin, ki ga veže z vesoljstvom. Posplošena podoba čutila za dotik je v našem kulturnem krogu roka, čeprav je enako pomemben njen simbolični pomen vezi, prijateljstva in soglasja. Podoba roke
34
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št. 1-2
POSKUSI  BRANJA)
prevladuje v pesmi Roka, Na orgelskem koncertu, v pesmi Kjerkoli pa ga spremlja podoba čutenja s celim telesom.
Zaznavanje s telesom, božanje rok je tkanina erotičnih izpovedi lirskega subjekta in junakinje teh pesmi. Njihov spomin prikliče Njegovo podobo iz preteklosti, prisili ga k pričakovanju in sanjam (V minljivosti). V čutnem dotiku so pogosto udeležene prvine: zemlja, voda in zrak. Ogenj se pojavlja posredno v metafori sonca kot slepeče luči. Vendar pa sonce navadno ne odpira čutnega, temveč drugačna prostranstva. V erotičnih pesmih Gitice Jakopin pa ima posebno vlogo voda. Ta je nejtesneje pripisana telesu, kot v Freudovi tezi o simboliki vode v sanjskih podobah. Vendar niti prvine niti narava v obliki sadežev, cvetov, divjih živali in rastlin ne morejo zastreti poželenja:
Po vroči mivki bosa sem hodila
po hladni vodi bosa sem brodila
poletni veter sem z neba cedila
(...)
a bi vse to pustila da bi za hip čutila
na sebi roke nagajive igrive, sramežljive. (Za hip, str. 43)
Vzajemnost poželenja lahko prikliče obojestransko občutje nezadostnosti ljubezni (Kjerkoli), ki je usojena ljubimcema: a v zvezdah je pisalo. Pa tudi obžalovanje zaradi oddaljevanja (Odmev, Težke ffude) pri hkratnem ohranjanju upanja:
a za negibnimi zenicami vidim, da te dohaja čas —
znova se boš obrnil k meni in mi pokazal svoj obraz. (Odmev, str. 27)
Paralelizem in ponovitev, sklenjena z enoumno poanto, ki priziva Njega kot glavni predmet poželenja, določajo ekspresivno zgradbo in miselni svet lirskega subjekta. Paralelizem dopušča sožitje v mnogoterosti in raznorodnosti, ponovitev poudarja stalnost, enoznačna poanta pa izraža voljo izpovedujočega se. Navedena izrazna sredstva so znana iz ljudske pesmi, podoben je ritem pesmi Gitice Jakopin, temelječ na jambski stopici, pa tudi motivi noči, meseca, ljubljene — pojoče ptice, ljubimcev, ki se najdeta. Tudi podnaslov Se praprot budi vzpostavlja navezavo na slovansko kresno noč, na ljudsko predstavo praprotovega cvetja, ki ga lahko najdeta zaljubljenca.
Toda v pesmi z istim naslovom nam povezava z ljudskim izročilom ne bo pojasnila ničesar, temveč bo to vlogo prevzela psihologija. Predstava je zmeraj analogon resničnosti, kar poudarja podoba zrcala, uvedena na začetku pesmi. Odsev Njegovega obraza v zrcalu je predstava o njem, ki stoji za njo.
Pesniška domišljija v zbirki povezuje čutni del s svetom sanj. Dopolnjuje čutno izkušnjo, predvsem pa določa individualnost lirskega subjekta. Ona kot ustvarjalni in doživljajski subjekt je polna glasov reči in ljudi. Glasovi, čeprav so izzveneli, trajajo v posameznikovem spominu, prizivajo spomine ali postajajo podlaga za pesniške impresije. Svet sanj in predstav dopolnjuje čustnost
35
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43,97/98, št. 1-2
POSKUSI  BRANJAl
življenja in zahteva refleksivnost. Sanjski svet v zbirki Pesmi (Se praprot budi) sestavljajo kulturne, literarne in individualne predstave. Pogosto znamenje prehoda od zapisa k sanjam je sončna svetloba, slepeča luč, ki nas ločuje od čutnih spoznanj, čeprav je tudi sama zaznavana čutno:
opajam se s soncem, ki mi zastira pogled na ves kamniti svet. (Žeja, str. 10)
Dvojnost, ki je navzoča v nestalni meji med izkušeno in predstavljeno resničnostjo, odpira vprašanje o dveh plateh iste resničnosti: osebe v podobi mladosti in starosti (V žgočem soncu), življenja v drugem življenju v pesniški podobi dveh strani vrat (Portal), torej življenja in smrti in smrti v življenju (Za oknom vrt, Moj tolmun), pa tudi ljubezni, ki jo doživljata Ona in On. Vsakokrat je nekaj drugega tista neizogibna meja, ki jo je treba v imenu spoznanja in samospoznanja prestopiti, in spet nekaj drugega se snuje na drugi strani zrcala, kot v pesmi Alica v čudežni deželi. V erotičnih pesmih je to meja kože, v drugih pesmih jo predstavlja konkretnost, različnost svetov in vesoljstva. V pesmi Vročem soncu je dvojnost povezana v enotnost toposa — starka z dekletom in dekle s starko, ki sta preoblikovanje antične topike — starec z mladeničem in mladenič s starcem.
Dvojnost v Pesmih Gitice Jakopin ni razumljena kot sovražnost, temveč kot večni red sveta, vesoljstva in stvari. Celoto namreč ustvarjajo nasprotja, katerih območja se lahko za hip, za kratek trenutek tudi križajo. Tako skušnje vodijo z posplošitvam, erotika k filozofiji ljubezni, ta pa k občemu smislu življenja.
Božena Tokarz
Inštitut za slovansko filologijo Šlezijske univerze v Katovicah
Prevedel Niko Jež
36
JEZIK IN SLOVSTVO, Letnik 43, 97/98, št. 1-2