1. štev.
Januarij. — 1888.
Letnik XI.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in opravništvo je v hiši „Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Iz pastirskega lista častni duhovščini Goriške cerkvene
pokrajine. *)
Častiti, preljubi,jeni bratje v Kristusu!
Škofje Goriške cerkvene pokrajine, zbrani v svoji metropoli v posvetovanje važnih cerkvenih reči in zadev, spolnujejo s tem razglasom težko vestno dolžnost.
Nekteri v imenovani pokrajini izhajajoči dnevniki in časopisi, bodisi politične ali leposlovne vsebine, prinašajo od časa do časa članke, iz kterih veje nekatolišk, časni in večni sreči našega ljudstva poguben duh. Sosebno v poslednjem času se je to zopet prigodilo in sicer na prežalosten, da, čez vse sramotiven način. — — — — — — — — — — —----— —
Enake vrste listi — si prisvajajo celo pravico, določevati, kako naj se obhajajo najsvetejše skrivnosti naše sv. vere ter sv. Cerkvi zapovedovati, v kakem redu in jeziku naj se vrše sveta opravila.
Iz svetega spoštovanja zakrivala je nekdaj sv. Cerkev prevzvišene skrivnosti sv. maše z obredbo, ki se je zvala »disciplina arcani"; a dandanes se tirajo one iz posvečenih hramov na terišče narodnih in političnih strasti! — Do sedaj se je vrejevanje sv. liturgije, kakor n. pr. ono po sv. Gregoriji Velikem, vedno smatralo kot delo, izvrševano s posebno pomočjo božjo. A sedaj naj bi odločevali možje, o kterih se neredko splošno ve, da, če ne sovražijo katoliške cerkve, pa vsaj njene zakone popolnoma prezirajo. Najsvetejšim, za čast božjo nad vse gorečim možem, ktere je tedaj gotovo sv. Duh vodil, možem, ki so celo življenje žrtvovali za svoje verne, ni prišlo na misel, da tuj jezik pri sv. maši ovira razširjevanje božjega kraljestva na zemlji, ali da se morda zarad njega krščanski duh ne more dovolj vglobiti v srcih vernikov; a dandanes se celo taki predrznejo proti temu modrovati in ustavljati se, koji ne samo ne pospešujejo katoliške Cerkve, ampak jo v besedi in djanji spod-
*) Ker nam zavoljo tesnega prostora „C.-Gl.-a" ni mogoče ves pastirski list tu natisniti, moramo si dovolit, vsaj oni del svojim čitateljem podati, kateri govori o strogi veljavi zapovedane nam liturgije latinske; ona je v našem programu vedno bila, je in tudi bode. Radujemo se nad to imenitno izjavo prevzvišenih škofov, kajti iz nje razvidimo, da smo hodili po pravi poti; prav ona nam je tudi v toložilo za vse očitne in skrite napade preteklih let.	Vredništvo.
kopujejo, d&, ki naravnost in javno izpovedajo, da so pripravljeni celo odpasti od nje, ako bi ne hotela vstreči njihovim tirjatvam!
Toda, — molčimo o Cerkvi. — Zgodovina do današnjih časov nam kaže mnogo narodov, ki so se vkljub tujemu jeziku v liturgiji povspeli v omiki tako visoko, da se niti od daleč ne more ž njimi meriti omika vseh onih različnih narodov, ki so imeli in imajo svoj lastni obredni jezik kot neobhodno tirjatev narodnega razvoja in velikosti!
Podpisani škofje smatrajo za svojo dolžnost slovesno obsoditi počenjanje, s kterim se zanikavajo vsa ona načela, na kojih sloni cerkveni red in disciplina. Celo škofom ni dovoljeno, vvajati v cerkveno liturgijo novosti! ta pravica pridržana je sv. apostolski Stolici. Se li tedaj more trpeti, da bi se zasebniki, bodisi duhovniki ali neduhovniki, vtikali v stvar, ktera nikakor ne spada v njih oblast in področje? — Podpisani tudi ne morejo nikakor priznati, naj bi se ravnala Cerkev, njene naredbe in bogoslužje po spremenljivem vsakdanjem mnenji ali pa po narodnostnih ali političnih tirjatvah.
Kdor hoče biti katoličan, mora vedeti, da Cerkev ni naredba človeška, ampak nadnaravna, božja, ktero vodi sv. Duh. Vedeti mora, da ne morejo ukazovati narodi cerkvi, — človek Bogu, — ampak nasprotno Cerkev narodom,
—	Bog človeku, — kako naj se versko življenje vravnava in v javnem ter skupnem bogoslužji izraža. Pravi katoličan ve, da je dolžan Cerkvi brezpogojno vdanost in pokorščino, in da Bogu ugovarja, kdor Cerkvi ugovarja.
Kdor drugače misli, podreja božjo naredbo — Cerkev — poljubnosti in razsodbi človekovi; zanikava njen nadnaravni, božji značaj; nasprotno pa obožuje stvar — narod. Kdor tako misli, zavzema — da najvgodnejše sodimo
—	stališče protestantov, ki smatrajo svoje cerkvene načelnike le kot zastopnike in pooblaščence narodove, od kterih se potemtakem lahko tirja, da naj nad cerkvenim vladarstvom gospodujejo narodne in politične težnje in da naj ona iz njih zajema svojemu delovanju namen in smer. A na katoliškem stališči ta nikakor ne stoji'. Kajti katoličan ve in spoznava, da so papež in škofje od sv. Duha postavljeni, vladati Cerkev božjo. (Dej. ap. 20, 28.)
A ravno zarad tega je podpisanih škofov sveta dolžnost, krepko in s polno oblastjo svojega poklica vzdigniti se proti gibanju, ki je i po načelih, iz kterih prihaja, i po načinu, v kterem se javlja, popolnoma sposobno, ponižati od Boga vstanovljeno Cerkev v brezvoljno orožje človeških teženj; omajati v narodu versko zvestobo; raztrgati vez, ki edini ljudstvo z Rimsko Stolico, središčem svete Cerkve, postavljenim od samega Jezusa Kristusa; spodkopati strogi cerkveni red; izročiti konečno zasebnemu ali pa javnemu mnenju uči-teljstvo, zakonodajstvo in sodstvo v cerkvenih zadevah.
Sicer je pa tudi politično jako kratkoviden, kdor misli svoj narod s tem poveličati, da pred vsem seje med-nj razpor in si prizadeva zmesti ga v verskem obziru. Ali mar ne sega narodu v osrčje in mu ne zamori jednotnega postopanja v prvi in bistveni kali, kdor zdaj skrito, zdaj očito, vedno pa zagrizeno dovolj, ruši edinost njegovega katoliškega prepričanja, edinost med ljudstvom in duhovščino, edinost in soglasje narodovega življenja z nravstvenimi zakoni svete vere? Kratko, ali ne pije narodu mozga iz kosti, kdor mu krade katoliško vero? Ali ne uničuje narodu upa in nade, kdor, kakor se
godi v nekterih leposlovnih listih, kuži mladino z opolzlostmi v zapeljivo lepi besedi? (Da, koliko je takih tudi med nami, ki zastavijo pero, češ, narodnemu slovstvu v provspeh; toda pri tem pozabijo na oni strahoviti »gorje", s kterim grozi božji Sodnik »tistemu človeku, po kterem pride pohujšanje".) (Mat. 18, 7.) Zatoraj škofje vsakemu narodu tudi v političnem obziru le koristijo, ako njegove voditelje opomnijo, daje le Bog in njegova sv. Cerkev prvi vir vse socijalne edinosti in da brez njega ni mogoče nobenemu narodu utemeljiti si prave sreče in zadovoljnosti, kakor pravi sv. pismo: „Beatus po-pulus, cuius Dominus Deus eius": (Ps. 143, 15.) srečno ono ljudstvo, kte-reinu je Bog Gospod (ter voditelj, kakor v zasebnem in očitnem, tako v
narodnostnem in v socijalnem življenji itd.) —---_____---
Vendar pa menijo podpisani škofje, da niso s tem še popolnoma zadostili svoji dolžnosti. Obžalovanja vredni prikazni ter nevarnosti, izvirajoče iz njih, morajo z gotovimi ukazi preprečiti.
Svesti si tedaj težke odgovornosti, ktero bodo morali kdaj dajati Bogu o cerkvenih zadevah svojih škofij in o izročenih si dušah, in prav v lastni prid duhovščine same, kteri se navadno splošno podtika, kar nepremišljeno zagreše posamezni, prepovedo duhovnikom in klerikom, kolikor spadajo pod njih ju-risdikcijo, najstrože ter sub „obedientia canoniea" vsako svojovoljno novotar-janje, ravno tako vsako vdeleževanje pri agitacijah proti sedaj postavno veljavni liturgiji in liturgičnemu jeziku. Naj ne prezira ali prestopa nikdo naše prepovedi, kazaje morda na drugotne razmere, ampak dobro naj pomisli, da se bode njegovo vedenje v tem obziru od Boga sodilo kdaj edino le po določbah njegovih cerkvenih predstojnikov.
Dalje si štejejo podpisani škofje v dolžnost, vsem svojim duhovskim zavodom in semeniščem, — če je sploh potrebno, — kakor tudi vsem duhovnikom in klerikom strogo prepovedati, da ne smejo niti naročevaje niti kakorkoli sodelovaje listov in časopisov, ki smo jih zgoraj natančnejše označili, naj izhajajo v kterem koli jeziku, podpirati. Škofje so trdno prepričani, da ne bodo nikoli prisiljeni, nasprotnega ravnanja kaznovati morda celo s cerkvenimi kaznimi. Ravno nasprotno, upajo namreč ter duhovščino poživljajo, da z vsemi sredstvi in z vso gorečnostjo goji, razširja in podpira dobro, odločno katoliško časopisje, ki stoji popolnoma na cerkvenem stališči, ki je toraj tudi cesarju zvesto vdano, da se tako vsaj nekoliko zajezi vpliv, ki ga, žalibog, tako vspešno širi nasprotno novinarstvo. Ni dvoma, da dandanes je prava dolžnost duhovnih pastirjev tudi ta: gojiti in pospeševati dobro časništvo.
To izjavljamo in določujemo svesti si svoje odgovornosti. Več ali manj te odgovornosti ima vsak duhovnik. Naj bi se je toraj vsi tudi zavedali ter prešinjeni pravih krščanskih načel vsestransko, z besedo in djanjem, delovali skupno in složno s svojimi škofi — za Boga, cesarja, domovino.
V Gorici, dne 26. novembra 1887.
t Alojzi),
knezo-riadškof Goriški in metropolit.
t Johann Nepomuk,	-j- Jakob,
škof Treaško-Koperski.	knez in škof Ljubljanski.
Cerkvenim pevcem.
Kakor vsaka služba, tako ima tudi pevska služba svoje imenitne dolžnosti. Najpred smemo od katoliškega pevca tirjati, da je njegovo vsakdanje življenje v soglasju z njegovo sveto in častno službo, z njegovim petjem, s tem, kar njegova usta očitno in slovesno na svetem kraji spoznavajo. Njegovo življenje bodi toraj, po besedah apostolovih, življenje iz vere. Cerkveni pevec mora biti pobožen, veren in vesten katoličan, katoličan z dušo in telesom. Tega je zlasti dandanes treba, ko posvetnjaštvo, nasladnost in ma-terijalizem skoro vsa srca in možgane razjedajo. Katoliški pevci in pevke „kateri so nastavljeni, da hvalo in slavo božjo na koru prepevajo", v svojem navadnem življenju pa nič vredni niso, morda celo se svojim obnašanjem druge pohujšujejo, nikakor niso za cerkveno pevališče, gnjusoba so Bogu, spotika ljudem, hiši božji nikakor ne kinč, ampak sramota. Na to merijo tudi določbe mnogih cerkvenih zborov, n. pr. kolinske synode 1. 1862.: „Predstojniki cerkve naj skrbe pred vsem drugim za to, da bodo le take pevce na kor spuščali, kateri, kar z ustmi prepevajo, tudi v srcu verujejo in v djanju spolnujejo".
In res, kako morejo pevci in pevke, ki so mlačni katoličani, ki se cerkvenega življenja skoro nič ne udeležujejo, kateri neradi s cerkvijo molijo, ž njo ne darujejo, se ne poste, božje besede ne poslušajo, katerim je služba božja vedno predolga, kateri nikdar nimajo želje zediniti se z Zveličarjem pri sv. obhajilu, katerim je vse drugo ljubše, kakor služba božja, — kako morejo taki pevci, vprašamo, cerkveno peti, duha v sv. pesnih skritega čutiti in pa na pravi način izražati? — Kdor hoče cerkvene pesni prepevati, mora če dalje bolj in bolj v samem sebi poskušati in spoznavati, katera čutila da so, ki se vsaki praznik iz srca sv. cerkve skozi njegovo srce in njegova usta v srca vsih vernih prehajati morajo, da v vsih eno in isto ljubezen provzročijo.
Komu je mogoče, neizmerno bogata, najglobja čutila sv. cerkve opisati ? Zdaj je veselje in radost, ki se ima po cerkvenih pesnih razglašati, zdaj ke-sanje in žalost, potem živa in navdušena vera, molijoča ljubezen, sreča nebeška, zedinjenje z Bogom. To moraš pa, dragi pevec, tudi čutiti in izraziti v svojem petju. Kakor so cerkvene pesni ustvarjene iz globočine sv. vere, po resnici in življenju v zvestobi do cerkve, tako naj bi je tudi Ti v istem duhu prepeval, ne mrzlo, trdo in suhoparno, brez moči in življenja, temuč z gorečnostjo in prisrčnostjo. To pa bodeš le ta daj mogel, če je življenje tvoje „ži vije nje iz vere", ako se daš voditi od cerkvenega duha, ki se posebno izraža v cerkvenem letu. Resnica je, kar učeni Gueranger v navodu k svojemu „liturgičnemu letu" piše: „Kar liturgično leto v vsi cerkvi učini, to stori tudi v duši vsacega vernika, da ji je le mar dan božje vse sprejemati. Vrsteči se skrivnostni letni časi zagotavljajo kristijanu sredstva k onemu nadnaturnemu življenju, brez katerega je vsako drugo življenje bolj ali manj zakrita smrt". Da gotovo, kdor cerkveno leto po navodu sv. cerkve preživi, kdor se od tega (skoro bi rekli) božjega vrstenja v liturgičnem letu očarati da, občuti na zadnje sam fizično spremembo, ki se je v njem godila. — Naj bi vendar tudi Ti, dragi cerkveni pevec, v sebi čutil le-to spremembo;
naj bi bil obvarovan onega verskega mraza, one otrpnene ljubezni, katera je praznične dobe cerkvenega leta skoro popolnem iz spomina zbrisala, one dobe, ki so nekdaj bile in bi morale tudi dandanes biti veselje narodom, luč učenjakom, podučna knjiga malim!	(Konec prili.)
Petje pri čč. oo. Benediktinih v Sekovi na Gorenjem Štajerskem.
P. Angelik Hribar.
(Konec.) f) Čisti glasovi.
Manual: 1. Principal 8', Gamba 8', Flavta 8', in oktava 4'. 2. Principal 8', Salicional 8', Burdon 16', Gamsov rog 4' in Cevna flavta 4'. 3. Principal 8', Salicional 8', Burdon 8', Cornet 8', Cevna flavta 4' in Burdon 4'. K tem v basu: Subbas IG', Violonbas 16' in oktavbas 8'.
g)	Volni resnobni glasovi.
Vsi 8 čevljev dolgi spremeni z Burdon 16' in Oktavo 4'. V pedalu vsi 16' in 8' labijalni glasovi.
h) Močni glasovi.
Vsi 8' in 4' labijalni glasovi, Oktava 2', Kvinta 2%', Burdon 16' tudi Principal 16' s Kvinto 5'/3'. V pedalu vsi 16', 8' in 4' labijalni glasovi s Kvintbas 10%'.
i) Volni, veličastni spremeni.
Manual: Principal 8' in 16', Gamba 8', Flavta 8', Burdon 8', trobenta 8', Oktava 4', Gamsov rog 4', Hoboa 8', Oktava 2' in Flavtica 2'. Pedal: Principalbas 16', Subbas 16', Bombarda 16', Serpsent 8', Oktavnibas 8', Flavtni bas 4' s pedalnim sklepom.
h)	Lepo spremenilo dajo:
1. Gamba 8' in Cevna flavta 4'. 2. Hoboa 8' in Burdon 8' z gamsovim rogom 4'. 3. Flavta 8' in Fugara 4'. 4. Salicional 8', Eolina 8' in Burdon 16'. 5. Principal 8', Burdon 8', Gamba 8', Cevna flavta 4' in Trobenta 8'. 6. Burdon 8', Burdon 16' in Flavta traversa 4'. 7. Principal 8', Burdon 8', Salicional 8', Harmonična flavta 4' Cevna flavta 4' in Flavtica 2'. 8. Burdon 16', Principal 8', Burdon 8' Gamba 8' in 4' in Flavtica 2'. 9. Geigenprincipal 8', Gamba 8', Burdon 8' in 16', Gamsov rog 4'. Pedal: Subbas 16', Violon 16', Bombarda 16', Cello 8'. Pedalni sklep.
1) Kombinacije pri „ Orgel-Trio".
Opomba. Trio se imenuje triglasna igrava treh bistvenih ali obligat-nih glasov, ali tudi dveh glavnih glasov in spremljajočega basa, ali tudi le enega glavnega glasa in dveh spremljajočih glasov. Izpeljava takošnega „Trio" se napravi na orglah, kjer sta dva manuala in pedal; n. pr. desna roka igra na zgornjem manualu, leva na spodnjem (glavnem) in pedal napravi tretji glas. Tako n. pr. Viola di Gamba, tudi goslarski principal je prav pripraven
da „cantus firmus" prednaša. Ali kakor sem v Sekavi slišal tako imenovani Quintaton 16' z nekaterimi 8' dolgimi spremeni. Za spremljevanje „cantus firmus-a" zamorejo se rabiti Flavto 8' ali Gedakt 8'. V pedalu pa Subbas 16' in Cello 8'. Zato bi bilo želeti, da bi bile orgle povsod z dvema manualoma.
Bil sem 1. 1878. na Dunaji pri tako imenovanem „nadaljevalnem Instruk-tionskursu" (imeli smo 4 glasbene profesorje) in g. profesor za orgle nam je rekel: „Skrbite za to, da se, kjer le količkaj mogoče, dva manuala pri orglah napravita". Naj bi si to zapomnili tisti gospodje, kateri nove orgle mislijo napraviti. Ako se že kaj novega dela, naj bode to dobro in pripravno, da služi za vsaki slučaj. Naj sledijo nekatere kombinacije pri „Orgel-Trio" :
a)	Manual I. Gamba 8', Gedakt 8'. Manual II. Salicional 8', Tihi gedakt 8'. Pedal: Subbas 16', Cello 8'.
b)	Manual I. Principal 8', Hohlflote 8'. Manual II. Salicional 8' Gedakt 8'. Pedal: Violon 16', Gedaktbas 8'.
c)	Manual I. Principal 8', Gamba 8' in Gamsov rog 4'. Manual II Principal 8', Gedakt 8', Cornet 8' in Gedakt 4'. Pedal: Subbas 16', Vio-lonbass 16', Oktabas 8' in Flavtobas 4'.
d)	Manual I. Flavto 8', Dolce 8'. Manual II. Hoboa 8', Gedakt 8' Pedal: Subbas 16', Oktavbas 8'.
e)	Manual I. Principal 8', Gedakt 8', Trompeta 8'. Manual II. Principal 8', Salicional 8', Gedakt 8'. Pedal: Subbas 16', Violon 16', Oktavbas 8'.
Daljše kombinacije glej v knjigi: „Die Behandlung der Orgel" od Bernarda Mettenleiter, iz katere sem jih tudi jaz za „Cerkv. Gl." priobčil. Založil Fr. Pustet. Knjigo priporočamo.
Dopisi.
Iz Prlmorja (lne 23. decembra. — Pozdravljen „Cerkv. Gl." k ednajstemu tečaju. Tiho in mirno je bilo tvoje delovanje. Ali pa tudi plodonosno, bode prihodnjost učila. Na tihem si praznoval desetletnico svojega obstanka; daj Bog! da bi doživel še 25- in 50 letnico v prospeh cerkvenej glasbi in slov. narodu na korist.
Želim ti v prihodnjem letu še enkrat toliko naročnikov, pridnih dopisovalcev, še več pa poslušnih posnemovalcev. (Tudi sami si to želimo. Vr.)
Število nasprotnikov, mlačnih omahovalcev, naj se skrči, pomnoži pa število goreč-nikov za pravo, lepo, dostojno, sveto cerkveno glasbo.
Naj preneha borba, brezvspešna, pogubonosna, o liturgičnem jeziku; naj se raje korist naroda ter jezika po druzih, bolj hasnjivih potih pospešuje.
Pastirski list škofov ilirske metropolije spregovoril je resne in krasne misli. To so vam besede skrbnih vikših pastirjev, ki se držd stare avstrijske prislovice' „vse za vero, dom in cesarja". Mislim, da je dovolj povedano vsem, ki hočejo katoliki ostati, da tudi tistim „ki si prisvojajo celo pravico določevati, kako, v kakem redu in jeziku naj se obhajajo najsv. skrivnosti naše svete vere".
Pravda o liturgičnem jeziku je tedaj končana. Naj pa tudi preneha ono klevetanje nasproti cecilijancem. Zares, drugače niso mogli nam do živega, kakor da so nam očitali latinščino.
Ako se trudimo iz cerkve odpraviti vso nespodobno, pohujšljivo glasbo, — ako se trudimo in žrtvujemo za lepo petje, — ako vstvarjamo zbore pevske, kakoršnih Slovenci
še niso imeli, — ako pojemo še tako težke, klasične proizvode, — vse to ne velja nič protj škodi, „ katero latinščina v cerkvi provzrokuje."
„Latinsko petje ni vstanu ljudstvo duševno povzdigiui", — tako propoveduje doru-berški arhimandrit ter Svantovidov veliki prerok. —
Pustimo odsibmal to borbo na strani; pokažimo raje, kaj zamoremo glede cerkvene glasbe na podlagi vže obstoječih cerkvenih ukazov; naj se potem prištevamo cecilijancem ali ne. —
In ti „Cerkv. Gl." hodi svojo napočeto pot, donašaj nam še dalje muogo podučlji-vega berila ter lepih narodnih in umetnih skladeb, in k temu pomagaj ti Bog in sveta Cecilija! — —
Iz Iga. (Konec) — Slovesnih večernic, kar časa sem jaz tukaj, še nismo imeli pač pa je v navadi, da jih naši gg. duhovniki ob večjih praznikih namesto kake druge pobožnosti pred altarjem opravljajo, med katerem opravilom mi na koru (se ve da slovensko) pojemo.
Slovenske maše pojemo od Fajgeljna, Sattnerja, Belarja, Laharnerja in iz Cecilije.
Pred Bogam od že tako znanih domačih skladateljev. Marijne jemljemo iz „Venec Marije", iz „Zdihljejev", od Riharja ali iz Cecilije. Obhajilne večidel od Riharja in iz Cecilije, dalje od Belarja in Vavkna. Božične iz raznih izdaj od; Čveka, Vavkna, Riharja in Belarja. Postne in velikonočne od Riharja, P. Angelika, Belarja in iz Cecilije. O posameznih godovih med letom iz Cecilije ali pa iz Riharjevih zvezkov. —
Ker sem že opisal, kaj vse da se poje, si štejem v dolžnost navesti tudi, kako da se poje. Zbor obstoji iz 2 sopranov, 2 altov, 1 tenorja (sam); pojemo brez navedenih vzrokov zelo spremenljivo; eno in isto skladbo včasih dobro, da, livalno, med tem ko včasih prav slabo. Sploh rečeno, petje pri nas je srednje, malo da ne slabo; upamo pa, da bo s časom že kaj bolje.
Toliko toraj za letos. Ker pa sem s kraljevim pesnikom pričel, naj tudi sklenem z njegovo 119. pesmijo rekoč: Ad Dominum, cum tribularer, clamavi et exaudivit me.
Razne reči.
- Fr. Haberl-a „Kirchenmusikalisches Jahrbuch" za 1. 1888, obsegajoč VIII in 112 strani teksta ter 24 str. muzikalne priloge je prišel pri Fr. Pustet-u v Regensburg-u na svitlo in je na prodaj po 1 m. 60 vin. Kakor njegovi predniki tako je tudi ta letnik jako zanimiv; obsega namreč: f Cardinal Dom. Bartolini, Prafect der S. R. C. und Protector des Cacilienvereins. Vorvvort der Redaktion. Repertorium m u-sicae saerae. 1. 4. Missa prima: „Sexti Toni" quinque vocum autore Joanne Croce.
I. Abhandlungen und Aufsatze.
1. Der Traktat des Johannes Cottonius ilber Musik. P. Utto Kornmuller O. S. B. 2. Die Vesperpsalmen an Marienfesten. Prof. Dr. Schenz. 3. Beitrage zur Geschichte des deutschen Kirchenliedes. II. P. Guido Maria Dreves, S. J. 4. Eine Composition des Car-dinals Jo. de Medicis (Leo papa X.) in einem Manuskripte deš 16. Jahrhundertea. Fr. X. Haberl. 5. Giovanni Croce. Eine bio-bibliographiscbe Skizze. Fr. X. Haberl. 6. Auch ein Cliorregent von J. B. M. 7. Johannes Beerens, weiland Hochfiirstl. Sachsisch-Weisenfeldischen Concert-Meisters und Cammer-Musici Musikalische Discurse (Fort-setzung) aus dem K. M. Jahrbuch 1887.
II. Anzeigen, Besprechungen, Kri tik en.
Psalterium. Compendium Gradualis et Missalis Romani. — Com-pendium Antiphonarii et Breviarii. — Officium hebdomadae sanetae Ein Spaziergang durch die liturgisehe Musikgeschiclite der katholischen Kirche. Von Dr. Kari Emil Schafhautl. Krit. v. Prof. A. Walter. Zur Kritik uber H. Bellermann: Der
Contrapunkt von M. Haller Zur Kritik iiber Bitter's Studie zum Stabat mater von Kari Lustner. Kurze Anzeigen verschiedener musikalischer Werke.
A n z e i g e 11.
1. Alphabetisches Register der in den Ciicilienvereinskatalog (Nr. 1—1037) aufge-nommenen Messen und Requiem. 2. Prospekt der Kirchen-Musikschule in Regensburg. — Depot fur ame rikanisi he Harmonium.
—	Ahenskega „Gregorius-Blatt-a" 11. štev. je prinesla članek, vreden da ga bere vsak, kdor je bral prevz. linškega škofa razglas glede cerkv. glasbe. Naslov članku je: „Dcr Erlass des Ilodnviirdjgsten Bischof von Linz und die kirchlichen Nachrichten iiber Instrumentalmusik".
—	J. E. Ilabert, orglavec v Gmunden-u in znani skladatelj, naznanja, da bode izdajal „Archiv katholischer Kirehenmusik". Skladbe bodo nosile kot znak cerkvene vrednosti škofovo potrdilo. Poleg tega, da bodo umetniške vrednosti, bodo tudi lahke in za cerkve na deželi, zraven pa pri lepi zunanji obliki še po nizki ceni. Snopiči najmanj po 50 strani (visoki-folio) bodo izhajali vsakega polletja po 2 gld. — Breitkopf & Ilartel v Lipsku pa razglašata vabilo na skupno izdajo vsih Habertovih skladb, ki bode obsegala v 7 oddelkih: maše, litanije, motette, magnificat, antifone, skladke za orgle in cerkvene pesni. Cena filio-poli 30 vin.
—	VVratislavi ustanovil seje odbor, ki nabira doneske za B r o s i g - ov spominek.
—	„L o n č e n bas" danes nij več sama šala, ampak gola resnica. V Krausch-witz-u namreč izdeluje lončene base in gosli L. Rohrmann; njih glas je baje prav prijeten, tako da neka vojaška kapela v Lipsku namerava je sprejeti za svoj orkester. — Ribni-čanje, na noge, da rešite svoj privilegij!
—	J. Capenter v Parizu je izumel stroj, „melograf imenovan, kateri s pomočjo elektrike na glasoviru igrane skladbe takoj na papir prenaša. Capenter je izročil svoj stroj fizikalni družbi, katera ga je preiskala in potrdila.
—	V Bologni bode vseučilišče meseca maja praznovalo svojo 800-letnico z mednarodno glasbeno razstavo, kazajočo razne stopnje glasbenega razvoja. Na čelu odbora, kojemu je italijanska vlada pol milj o na lir na razpolago dala, stojita mojstra Verdi in Boito.
Mlssa ,Xaetentur coeli". Pro sop., alto et basso, organo comitaute, composita et re-verendo Domino Joanni Gnjezda, c. r. scholae real. sup. Catechetae etc. dedicata auctore Ig. HI a dni k, op. 9. Pr. part. et 3 voc. 1 fl., 3 voc. sep. 20 kr. Sumpti-bus et typis J. Blaznik. S to skladbo zahaja skladatelj srečno na polje polifonije, in sicer v zanimivem in za pevce ne pretežkem stilu; ako to mašo dober organist tudi spretno zvršuje, bode maša lep efekt naredila, ker se motivi v raznih glasovih živahno navzgor in navzdol gibajo. Samo obseg posameznih glasov, ki ga skladba zahteva, bode marsikateremu grlu težave delal; sopran ima namreč obseg od b do g, alt od g do e, bas od A do e; le-ta glas je zložen za bariton.
Himna: Zlatomašniku sv. Očetu papežu Leonu XIII. Besede zložil J. Krek, vglasbil An t. Foerster. (Op. 56. a. glej zadnjo številko našega lista!) Kot op. 46. b. je skladatelj prenaredil in razširil to himno za možki zbor s tenorovim samospevom. Ker se bode le majhno število partitur in glasov natisnilo, opozarjamo na nje, ako bi kje dobro došle. Ker se bode deputacija naše dežele poklonila sv. Očetu stoprav po velikonoči, je časa in tudi povoda dovolj, da se napravljajo „besede" ali veselice v čast sv. Očetu in v blagodejni namen. Partitura stane 30 kr., 4 glasovi 30 kr. (Solo za tenor se nahaja samo v partituri.)
Pridana je listu 1. štev. prilog.