999430061,4
Pisma v tej rubriki izražajo mnenja dopisnikov in ne obvezujejo uredništva.
MLADIKA 4
IZHAJA DESETKRAT V LETU LETO XXXIV.	1990
KAZALO
Po volitvah v Sloveniji:
ukiniti SKGZ?..............45
Vladimir Kos: Vrnitev sonca
na daljni vzhod............46
Ljubka Šorli:
Pomladna simfonija ...	46
Dolores Terseglav:
Zbogom, Draga!..............47
Lilijana Filipčič: Osamljenost . 48 Osem Slovenk za danes: sestra Katarina Ambrož .	. 49
Mogoče ne veste, da. ... 51 Spomini Milana Guština (11) .	53
viadimlr Kos:
Solze na češnjevem vrtu.	. 53
Na robu:
Spremembe v SKGZ ...	54
Nagrada Vstajenje ....	55
Antena........................56
Martin Jevnlkar: Zamejska in zdomska literatura (Antologija To drevo na tujem raste). 61 Ocene: Nova revija v Kanadi (E. Sferco); Tržaška številka Fontane (M. Jevnikar); G. Radole:
La mušica a Capodistria (M. Jevnikar); Letno poročilo tržaške cerkve (M.Š.); Slikar Milko Bambič (Magda Jevnikar) . 62
Na platnicah: Pisma; Čuk na Obelisku; Listnica uprave; Za smeh
Prilogi:
RAST 55-90
Pavle Merku: Svetniki v slovenskem imenoslovju (str. 77-80)
Zunanja oprema:
Edi Žerjal
Uredništvo in uprava:
34133 Trst, Italija, ulica Donizetti 3 telefon 040/768189
Lastnik: SLOVENSKA PROSVETA
Reg. na sodišču v Trstu št. 193
Član USPI (Zveze italijanskega periodičnega tiska)
Posamezna številka Mladike stane
3.000	lir. Celoletna naročnina za Italijo 24.000 lir; nakazati na poštni tekoči račun 14470348 — Mladika -Trst. Letna naročnina za Jugoslavijo 24.000 lir ali enakovreden znesek v drugih valutah. Druge države
32.000	lir (ali enakovreden znesek v tuji valuti), po letalski pošti 45.000 lir.
Tisk in fotostavek: »graphart«, Trst, ulica Rossetti 14 tel. 040/772151
ŠE O GLOSAH JOŽETA PIRJEVCA
K temu kratkemu razmišljanju me je spodbudilo predvsem pisanje prof. Jožeta Pirjevca v Glosi v Gospodarstvu z dne 9.3.90. Prof. Jožeta Pirjevca, ki je bil moj profesor na nižji srednji šoli in na univerzi, globoko cenim, zato me je njegova površna ocena o tako važnih zgodovinskih dogodkih (govor je o slovenskih domobrancih in o njihovem kolaboracioniz-mu) zelo razočarala. Predvsem ker je napisana, vsaj to je moje mnenje, v duhu politika, v duhu uradnega zgodovinopisja, ki so ga zadnji dogodki demokratizacije v Sloveniji in na vzhodu, upam, dokončno odpihali.
S problemom domobranstva sem se prvič seznanila na univerzi v letih 70. Na višji šoli je bil ta problem tabu tema, o kateri se ni smelo govoriti naprednim Primorcem, ki so med vojno plebiscitarno optirali za OF. Če si je profesor drznil omeniti domobrance, smo ga odpisali. Beseda domobranec je veljala kot najhujša psovka svojemu nasprotniku, tudi če se s politiko ni ukvarjal! Tako so redki slovenski študentje, ki so živeli v tako imenovani svobodni, demokratični državi, spoznali to problematiko.
V letih mojega študija je bilo na tržaški univerzi zelo »vroče«. Levičarska gibanja so vidno pogojevala delo in študij na univerzi. Filozofska leposlovna fakulteta, in predvsem zgodovinski odsek, je bila pretežno v rokah levičarskih profesorjev. Osebno imam zelo lepe spomine in doživetja iz tega študentskega obdobja, vendar se je bilo zaradi zavoja tedanje družbe na levo težko otresti predsodkov pri obravnavi vojnega časa. Takrat je bilo na univerzi predavanje o Edvardu Kardelju vsekakor bolj privlačna tema kot kako predavanje o Edvardu Kocbeku. Vendar sem začela z velikim zanimanjem prebirati tudi Pahorjevega Odiseja ob jamboru, revijo Zaliv, Katoliški glas in tudi nekatere emigrantske časopise.
Spominjam se, da sem na univerzi morala pripraviti referat o Zidarjevih knjigah Sv. Pavel in Oče naš. Knjigi govorita o medvojnih in povojnih razmerah na Slo-
venskem in omenjata tudi problem domobranstva. V kratki diskusiji, ki je sledila, se je oglasila študentka (poznejša izvoljena predstavnica v vrstah komunistične partije), ki je pripomnila, da je vsebina Zidarjevih del gotovo sad njegove fantazije. Pri tej pripombi se je diskusija končala in šli smo domov.
Sledil je Pahorjev intervju s Kocbekom, ki je še bolj zaostril ozračje okoli teh dogodkov, zlasti povojnih pokolov. O tem se v uradnih krogih ni smelo govoriti ali pisati. Le knjižni junaki v romanih pogumnih pisateljev so nas opominjali, da ni bilo vse svetlo in junaško v narodnoosvobodilni borbi. Naj tu omenim le nekatere avtorje, ki so vzbudili moje zanimanje. Poleg omenjenega Zidarja bi omenila Kavčiča, Hofmana, Sirca, Sodjo, izpovedni knjigi Teharje so tlakovane z našo krvjo in v Rogu ležimo pobiti, novejše: Torkarja, Cerarja, Jezerška, Pibernika in nazadnje še Leljaka. Čeprav so nekateri avtorji teh knjig stali med vojno na različnih bregovih, jih vseeno druži neizmerno trpljenje, ki so ga morali prestati v imenu nekega boljšega srečnega sveta, ki naj bi ga ostalim preživelim ljudem prinesel komunistični pogled na svet. Med branjem vse te obširne literature me je vedno spreletavala ena in ista misel; zakaj so morali ti ljudje prestati toliko trpljenja? In tudi danes, čeprav se je moj pogled na te dogodke že dovolj izkristaliziral, me še vedno pretrese spoznanje, da je skoraj vsaka slovenska družina tako ali drugače zaznamovana s tem trpljenjem.
Ob razsulu vsega sistema, ki ga zatajujejo celo nasledniki njegovih tvorcev, postaja število medvojnih in povojnih žrtev, ki so padle zaradi utopije (ali oblasti?), grozljiv nesmisel.
Pri obravnavi problema domobranstva se gotovo vsakdo sprašuje, kako je mogoče, da so ti Slovenci obljubili zvestobo človeku, ki si je zastavil kot cilj njiho-
3.	stran platnic ||||^
SLIKA NA PLATNICI: Svoboda zlata... (foto Vlastja).
REVIJO IZDAJA UREDNIŠKI ODBOR: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Lilijana Filipčič, Ivo Jevnikar, Saša Martelanc, Marij Maver (odgovorni urednik), Albert Miklavec, Franc Mljač, Aleksander Mužina, Sergij Pahor, Danilo Pertot, Ivan Peterlin, Peter Rustja, Ester Sferco, Tomaž Simčič, Maks Šah, Marko Tavčar, Zora Tavčar, Edvard Žerjal In Ivan Žerjal. Vsi pisci sodelujejo brezplačno.
II
986
Ukiniti SKGZ?
Komentar o aprilskih volitvah v Sloveniji je lahko enostaven in zapleten obenem. Enostaven, ker si takih volitev pred letom dni nihče ni upal niti sanjati (svobodna in samostojna ter pluralistična Slovenija je praktično v programu vseh strank, pred desetimi leti pa je Franc Miklavčič — zdaj kandidat za predsedstvo — moral v zapor, ker je svojo vizijo o slovenski državi zapisal v osebni dnevnik), zapleten pa, ker izidi teh volitev vzbujajo dvome in silijo k razmišljanju. Prve svobodne volitve v šestdesetih letih slovenske zgodovine si že zaradi tega, ker potrjujejo začetek demokratizacije v Sloveniji, zaslužijo pozitivne ocene: združena opozicija, ki je od vojne sem bila prisiljena k molku, si je v nekaj mesecih, brez organizacije in sredstev, zagotovila absolutno večino v parlamentu, komunisti pa imajo zadoščenje, da niso bili kaznovani in so s Kučanom celo dosegli prestižno zmago in predsednika republike. Mnoge so volilni rezultati razočarali, druge pa zbegali.
V tuje dopisnike, ki so 8. marca prišli v Ljubljano in so čakali na izide v tiskovnem centru v Cankarjevem domu, se je ob pogledu na prve podatke usidral dvom, ali niso morda zgrešili naslova. Prišli so z miselnimi kalupi pod vtisom vzhodnoevropskih volitev, v prepričanju, da bo tudi slovenski volilec po vzorcu poljskega, madžarskega ali vzhodnonemškega kaznoval 50-letno objestnost komunističnega totalitarizma, njegove zločine in nepregledno vrsto ponavljajočih se napak. Vsi so pričakovali v prid opozicije plebiscitaren glas, ki naj bi dokazal propad tudi jugoslovanske variante komunizma, režima, ki se kljub Titovemu odpadništvu ni odpovedal stalinizmu, a se je znal kamuflirati kot prvi reformistični komunizem. Toda tega plebiscita v Sloveniji ni bilo. Zakaj? Vzrokov je več in bi vsi potrebovali globljo analizo, toda začeti bi bilo treba z ugotovitvijo, da položaja v Jugoslaviji in posebej v Sloveniji ni mogoče primerjati s stanjem v drugih državah realnega socializma. Zlasti Slovenci so dosegli tako stopnjo življenjskega standarda, da ne rečemo blagostanja, da si ne želijo nobene avanture, nobenega tveganja. Določenemu Slovencu je dosedanji sistem prijal, ker mu je v zameno za politični molk dal proste roke, da je skrbel za lastne interese, mu s skrajšanim delovnim časom dal možnost za dodatni zaslužek, s toplim obrokom mu je plačal kosilo, mu z nizkimi obrestmi kreditiral resnične in navidezne potrebe ter ustvaril pogoje, da se je lahko umikal v neodgovorno zasebništvo. Del državljanov je tako postal popolnoma nesposoben lastnega mišljenja, nesposoben za kakršnokoli opozicijo in nekoristen navsezadnje tudi državi in režimu — za vse to seje zahvalil z glasom Kučanu.
Ta volilni konsenz, ki navsezadnje niti ni tako čvrst, kot bi se dalo na prvi pogled sklepati, pa si je režim pridobil še z drugimi sredstvi: od zapletenega volilnega sistema do ustrahovalnega podtikanja o neizbežnosti državljanske vojne v primeru zmage opozicije pa do zmanjšanja pokojnin itd., kar je seveda neizbežno vplivalo na tiste »bogaboječe« Slovence, ki so od vedno nekoliko režimski, nekdaj cesarski, potem cerkveni, po vojni pa Titovi, zdaj pa Kučanovi. Partija je znala zelo spretno izkoristiti nacionalno napetost, srbsko-slovenski spor, gospodarsko blokado in si je zagotovila veliko glasov, ko se je uprla ustrahovanju iz Beograda. Prav je partiji prišla tudi nehomogenost opozicije, pojav Krambergerja, zlasti pa nastop bivših mladincev ZSMS-liberalcev, ki so postali prava alternativa DEMOSU. Višek je partija dosegla z izkoriščanjem svojega manopola v sredstvih javnega obveščanja, predvsem pa na televiziji. Naj pri tem navedemo en sam podatek: ko je nekaj dni po prvem krogu volitev prišla prijava vojske proti Pučniku, je televizija posvetila 14 minut večernega dnevnika nastopom Kučana, Potrča in drugih predstavnikov režima, ki so branili Pučnika, prizadetega pa sploh niso pokazali. Takih in podobnih televizijskih trikov je bilo kar dosti: potrdili so Kučana kot močno trpečega državnika, ki osebno tvega v boju za nacionalne pravice, Pučnika pa prikazali kot avtoritarno osebnost, ki je govoril z logiko zavzete opozicije ter je opozarjal na katastrofalen položaj gospodarstva. Bilje »preresen«, preveč možat za s potrošništvom anestetizira-no slovensko ljudstvo. Režimu seje po drugi strani tudi posrečilo izsiliti podobo zelo miroljubne volilne kampani-je, — in v to past je padel tudi DEMOS —, ki je ustvarila vtis, da svobodne in pluralistične volitve predstavljajo pravzaprav zelo normalno etapo v razvoju sistema, v katerem so najvišji partijski veljaki še nekaj mesecev prej nastopali proti parlamentarni demokraciji. Tako je zmanjkala tista napetost, ki je značilna za velike dogodke, katerim je usojeno, da spreminjajo zgodovino. To so opazili tudi mnogi tuji opazovalci, ki so bili presenečeni nad to slovensko posebnostjo.
Kakorkoli že prve svobodne volitve so za nami. Ne glede na zelo počasno objavljanje volilnih izidov v razna skupščinska telesa in občine, kar je nekoliko popačilo splošno sliko o volilni preiskušnji, je zmaga DEMOSA v zelo nepovoljnih pogojih več kot očitna. Strankam združene opozicije sije praktično brez sredstev, brez organizacije, brez aktivistov posrečilo doseči absolutno večino v parlamentu, še večji uspeh pa so dosegle v občinah. Povsem zastonj se partija ponaša z doseženo relativno večino — ta bo že pri prihodnjih volitvah močno splahnela — saj je vsem očitno, da predstavljajo avtentično silo v slovenskem političnem življenju krščanski demokrati sku-
paj s kmečko zvezo in obrtniki. Skupno bi ti dosegli 30 in več odstotkov, kar je pravzaprav zelo spodobno zahodno povprečje. Tudi v tem smislu torej rezultati volitev niso razočarali, čeprav je jasno, da bi nova vlada DEMOSA lahko z drugačnim zagonom začela svoje delo, če bi lahko računala na močnejšo večino v parlamentu in na večjo zaslombo med volilci.
Večinsko koalicijo čakajo težke preizkušnje, ker mora začeti s postopno demokratizacijo, v okviru katere mora najprej odobriti novo ustavo, preosnovati javno upravo, zajamčiti pluralizem v javnih sredstvih obveščanja, ob tem pa mora čimprej začeti z gospodarsko reformo in saniranjem položaja, ki ogroža socialno varnost večine Slovencev. Brez žrtev gotovo ne bo šlo, toda te žrtve bodo posledica krize zavoženega gospodarstva, za katero je v celoti odgovorna komunistična partija. V zadnjih tednih se je kot pravi nacionalni šport razvila v tisku kampanja dvomov, pomislekov in pesimističnih podtikanj, ali bo DEMOS sposoben reševati težko krizo in ali bo sposoben ohraniti enotnost. Tudi revanšizem so podtikali Demosu, kakor da bi opozicija, ki 40 in več let ni mogla na dan z odkrito kritiko, mogla zdaj v tako težkih trenutkih postavljati na kocko usodo naroda z zatekanjem k nizki maščevalnosti. Toliko napak, kot jih je zakrivila komunistična partija, gotovo DEMOS ne bo zagrešil, različna stališča v notranjosti koalicije pa bodo jamstvo za demokratične in učinkovitejše izbire.
•k "k "k
Kaj pa pri nas? Ali bo demokratizacija, ki se plahoma uveljavlja v Sloveniji, imela posledice v našem zamejstvu, kjer si organizacija, ki je do zdaj bila ekspozitura ljubljanskega režima, prilašča monopol krovnosti? Ali ji bodo spremembe v Sloveniji pristrigle peruti objestnosti, ki sijih je nadela s pomočjo ogromnega kapitala, nepremičninami, pridobitnimi in reprezentativnimi ustanovami, nad katerimi je izvajala popolno oblast? Od kod sredstva, čigava so zdaj, kaj bo z njimi, čemu bodo služila zdaj, ali se bo pretrgala popkovina, ki je povezovala ulico sv. Frančiška s CK ZKS in SZDL v Ljubljani? To so vprašanja, od katerih je odvisna usoda marsikatere ustanove pri nas v zamejstvu. Ali pa bodo poskušali spremeniti samo fasado? SKGZ se je že pred kakim mescem, ko je vsem postalo usodno jasno, da bodo komunisti v Ljubljani začeli izpregati težki voz odgovornosti upravljanja razdejane države, začela spraševati o svoji prihodnosti in sramežljivo namigovati na neki pluralizem, ki ga je še malo prej osorno zavračala, s težavo je pogoltnila govor Borisa Pahorja na skupni Prešernovi proslavi, na katero je pristala po desetletni »razvezi« in prišla na dan še z drugimi znaki... Kako naj verjamemo tem znakom, ko pa se je SKGZ komaj spustila v objem s komunisti, potem ko je izločila praktično vse socialiste iz vodilnih organov? Ali naj iz tega sklepamo, da bodo odslej odločali komunisti, pa čeprav z drugačnim predznakom? Kakorkoli že mora biti vsem jasno, da taka SKGZ kot je zdaj, ne odgovarja potrebam slovenske manjšine v Italiji. Svoje dosedanje funkcije, biti ekspozitura režima v Ljubljani, gotovo ne bo mogla več opravljati, saj so — ali pa bodo kmalu — odpadle prioritetne zveze s slovenskimi oblastmi, na katere je SKGZ do zdaj zanesljivo računala. Najbolj smotrno bi bilo — pa brez kakršnihkoli očitkov revanšizma — sedanjo krovno organizacijo razpustiti in postaviti novo, ki bo pravično odsevala razmerje različnih idejnih, političnih, kulturnih in socialnih sil med Slovenci v Italiji. Možnosti za dialog ne bo manjkalo, ko ne bo, kot višja sila, odločal diktat iz CK-ja.
Vladimir Kos
Vrnitev sonca na daljni vzhod
Narcise trepetajo v ostrem vetru — odkod je le prišel? se čudi trava.
Selivke, ki se vračajo, vedo;
»s kitajskih step,« razlagajo čebijaje.
A včasih jih zavrne vetrov »Njet!«
So mar spregledale Sibirijo?
Kitajskega drži se žolta barva, spomin na davno izgubljeni raj...
Narcise trepetajo kljub razlagi, vendar v trstišču tiho zeleni.
Na zračnih strujah, (ki so najbolj vplivne), Pomlad oddaja spev Vrnitve sonca.
Kot vrisk odmevajo gore ob žagi, vode se bistro spuščajo v zaliv.
V tem mestu v »Mu« zaljubljenega bonca si žvižgam »Grob je prazen« melodijo.
»Mu« je japonska beseda za srčiko budizma, pesebne zvrste Zen; pomeni pa toliko kot Praznina, Nič, Ničesar resničnega, ker budist, vsake ločine budist, veruje, da šele v trenutku smrti preide v resnično ali pravo resničnost.
Ljubka Šorli
Pomladna simfonija
Radostno razcveta se poljana, gozd akacij nezadržno vabi:
Pridite, predajte se pozabi, tu naprodaj je dišeča mana!
Res. Naprodaj. Vendar brez denarja. Kdor zaljubljen v čuda je narave, tu, brez družbe hrupne in zvedave, se s seboj in z Bogom pogovarja.
Duši je narava ko svetišče.
V	njej se božja moč ji razodene, da poprosi jo za sanj prgišče.
Sanje... O, kako so dragocene!
V	njih je skrito upanja žarišče — zimzelen, ki nikdar ne ovene.
Zbogom, Draga!	Dolores Terseglav
Draga, ljuba moja Draga! Nekdo se sprašuje, če si sploh še potrebna; drugi pa te že vidi v kraljevskem siju svobode v mojem rodnem mestu.
Jaz pa, izgnanka, te slišim v divjih sunkih bur-je, v udarcih dežja ob okno openskega hotelčka in v zlivanju plohe dol po ozki uličici. Ne spim. Boli me cela leva stran, ne vem, ali od starčevskega revmatizma ali od mladostno vznemirjenega srca. Saj sem v teh bore dveh dnevih srečala toliko drugov svoje mladosti iz vseh delov sveta, živih in mrtvih. Da, tudi mrtvih. In če bi, Draga, kdaj morala položiti mrtvaški venec na tvoj grob, bi ga položila z besedami že zdavnaj upepeljenega sošolca: »Trohneče vence sem si strgal z glave...«
In nazadnje, ali nisem v tebi srečala celo poslednjo sled ljubezni? Nekaj blagega, plemenitega, čutečega z vsemi padlimi, mrtvimi, pobitimi. Branilca norcev in zgubljencev, z dolgimi, belimi lasmi, kot jih je nosil moj oče, ki tebe ni več doživel.
Ko si se ti rodila, je očetovo izmučeno telo že šestnajst let počivalo na velikem, mestnem pokopališču. Žal, tam ni dočakal lipe sprave in hvala Bogu, tudi sežigališča ne. Povrnil se je v prah, njegova duša pa v svobodo. Morda se kdaj ozre na mesto pod teboj, kjer je preživel otroštvo kot sirota brez matere, in na kraje, ki jih je kot odrasel človek obiskoval, ko je čeznje škripal fašistični škorenj. Zdaj veje čezte dih svobode, kolikor je pač sploh mogoče vdihniti svobode v tej solzni dolini.
Ne, Draga, če te bodo preselili v našo prestolnico, iz katere sem pred davnim časom zbežala obuta v slamnate copatke in v elegantno svileno oblekico, te ne bom več obiskovala. Ne da ne bi smela ali mogla. Saj ne živim tako daleč stran. In tako niče sem, da me nihče ne bi zapazil. (Razen seveda tistih par komarjev, ki tudi na tvoj vrt prihajajo vsako leto preštevat mušice). Ne, ampak preveč bi me bolelo. Ali misliš, ljuba moja, da bi bila ljubosumna nate, ko bi ti tam kraljevala kot princesa, medtem ko sem jaz v domačem mestu samo izgnanka. Vse je mogoče. Kdo pač razen Boga pozna temne globine našega srca?
Pa tudi če ostaneš tam, kjer boš drugo leto praznovala srebrno poroko, ali se bova še videli? Tam, kjer ti s severa prihajajo »viharji jezni mrzle domačije«, z morja sem pa sapice iz dežele mojih
mladostnih sanjarij? Tako osamljeno in odvečno se počutim. Tako neprimerno za družbo svetovljanov. Samo ti veš, Draga, da je tisto moje nastopaštvo za tvojim mikrofonom le obupen krik venomer zaklenjenih ust.
Toda verjemi mi, moje srce te je polno. Sinoči mi je tako prekipevalo, da sem odšla k staremu, odsluženemu župniku slovaškega rodu, kateremu nosim slovenske verske časopise. Potem po navadi skupaj zmoliva Zdravo Marijo, ko se s sosednje Marijine bazilike oglasi večerni zvon. On moli naprej v hrvaščini, jaz pa mu odgovarjam v slovenščini. In tedaj v starinski kuhinji za-zvene strune izpred več kot tisoč let: Velikomorav-ska država, Ljudevit Posavski, sveta brata Ciril in Metod...
Sinoči sem mu hotela pripovedovati o tebi, Draga. Toda nič od vsega tega. Niti Zdrave Marije nisva zmolila. Meni nasproti je sedla krhka postavica v brezhibnem clergymanu in v delavskih hlačah.
Celo življenje je z lastnimi rokami popravljal cerkve, zdaj pa je bolan in nikomur več potreben. Zraven štedilnika na drva se je v papirnati škatli, nastlani s časopisnim papirjem, poslavljal njegov edini drug, psička Čuča. Najbrže pljučnica. Glavico z dolgim, zašiljenim gobčkom je dvignila na rob škatle in hlastala za zrakom. Ah, kako strahotno me je ta dvignjena glavica spominjala na nakopičene blazine doma, ali pa na leseni okvir s tenko blazino v bolnici, kadar sem trpela za astmatičnimi napadi! Zdaj pa zdaj je Čuči glavica zdrknila nazaj v škatlo, prav tako kot sem jaz od časa do časa v mučnem snu drsela z blazin in se prebujala vsa sključena in napol zadušena.
»Moj edini prijatelj odhaja«, je vzdihnil stari duhovnik. Ah, kdo bi potem govoril o visoki politiki, o svobodi velikega sveta, o načrtih našega malega sveta, ki jih zdaj pa zdaj utegne zadušiti trda roka. Ne, le besede svetega Pavla so mi prihajale na misel: »Saj vemo, da celotno stvarstvo vse do zdaj skupno zdihuje in trpi porodne bolečine«.
S strahom in s spoštovanjem do tuje žalosti sem omenila gospodu, da naj bi poklical živinozdrav-nika, ki bi z injekcijo žival odrešil trpljenja. »Ne morem, gospa, ne morem. Saj še muhe ne morem ubiti«. Umolknila sem. Kaj naj rečem temu bra-
tu svetega Frančiška? Poslovila sem se, on pa me je kljub mojemu ugovarjanju spremil po lesenih, vegastih stopnicah do vežnih vrat. Nežnost frančiškanskega srca tudi tukaj! Jaz pa sem odšla v temni, vetrovni jesenski noči nekam, kjer več nimam doma.
Ko sem legla, si se zopet vrnila k meni ti, Draga. In magnetofonski trak, ki ga je v tvoji dvorani navila ona nežna duša. Spet so se oglasile žrtve brez grobov, mrtvaška kost je pribodla iz zemlje, zašumela je lipa v zelenem gaju, Črna orhideja se je poslavljala od življenja. Vame pa so se začele zabadati gole kosti. »Zakaj nas ne obdaš s kitami in kožo? Bog ti je dal dar, da to narediš. Da nas oživiš v svojem pisanju, da nam daš imena, da iz-
25. študijski dnevi DRAGA 90
bodo letos 31. avgusta,
1. in 2. septembra
Jubilejna Draga bo pod geslom
NOVO SLOVENSTVO
poveš naše zatrte upe, da nam položiš v usta zadnje besede, ki smo jih izgovorili«.
»Ah, pustite me, uboge kosti! Slaba sem, stara, bolna, brezmočna. Brez iskre božanske radosti v sebi in brez domovine, ko pa le ti podarjata človeku stvarjalno moč«. »Izgovori, izgovori! Saj imaš že goro rokopisov. Tolle, scribe!«
In ko že padam v tabletno dremavico, namesto kosti pribode iz zemlje zarjavel novec. Zakopani talent! In strašne besede: »Malopridni in leni služabnik! Vzemite mu talent in ga dajte tistemu, ki jih ima deset, kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo še to, kar ima. Neporabnega služabnika pa vrzite ven v temo, kjer bo jok in škripanje z zobmi.« Moj Bog, usmiljenje! Ne tudi tam teme in joka! Saj sem se že tukaj zadosti natavala v mraku in dovolj pretočila solza!
Prijatelji Drage, pomagajte mi, da izkopljem iz zemlje s prstjo vsakdanjosti zamazani talent in da ga podvojim! Da me ne bo do smrti zaman preganjal glas: »Tolle, scribe! Tolle, scribe!«
Me slišiš, Draga?
Osamljenost
Minil je pust, čas rajanja in veselja. Veselja za vsako ceno.
Vsi ljudje pa niso dali teže pustni zabavi. V ta krog ljudi spadajo naši dedki in babice. Mnogo izmed njih preživlja svoj vsakdan v popolni osamljenosti.
To je stanje našega stoletja.
Obiskala sem svojo babico. Ko se spominjam svojih otroških let, se v srcu prebudijo nežna čustva in vihrave misli.
S starimi starši smo vnuki uživali lepoto narave; podili smo se za živino, ji nagajali in pred njo bežali; metali smo se v pograbljeno seno in na vozu okušali sladek vonj posušene trave. Vse je bilo napojeno s čudežnim sijajem. In ko smo otroci s poželjivimi očmi gledali beli kruh, ki so ga zamesile babičine zdrave roke, smo se topili ob fantaziji sladkega okušanja komaj pečenega hlebca...
In ko danes skočim k svoji babici, ni več tistega otroškega veselja, nič več ne diši po slovenski pšenici, ki so jo s krvavim potom žele slovenske roke. Te roke so zdaj bolne. In vendar je v srcu te žene nekaj, kar jo ohranja lepo. Njena fizična zdelanost je ni oskrunila v notranjosti srca.
Čudim se njeni radosti. Ko ji zrem v obraz, se mi ta zdi večno mlad. Njene oči so tako žive, pozorne, da take težko srečaš pri mladem človeku. Njena bridkost pa je osamljenost. Navzven kaže veselje svojim tovarišem, v srcu pa pelin zastruplja sladkost življenja...
Ljudje ostajajo sami, zaprejo se v domove za ostarele, tam životarijo in obujajo svoje spomine. Sladkost preteklosti in grenkoba sedanjosti pa v njihovih dušah povzroča razkrajanje. Sami sebi niso dovolj. Njihova oslabela telesa vpijejo po ljubezni, po nežnosti, po lepem, ki so jih prav oni nekoč dajali svojim otrokom. Naša trdosrčnost pa ne pozna pozornosti. Sami si želimo veselja, a ga nismo sposobni dati. Dovolj je presenečenje, obisk človeka, topel objem, v katerem začutiš vso ljubezen, ki ti jo tisti oslabeli človek zna deležiti. Dar za babico je moja prisotnost, moj objem, moj posluh in pozornost. Moja bližina jo navdaja z nečim izredo lepim in jo v tistem trenutku odtegne od turobnih misli, polnih slutnje po smrti...
Veselje za vsako ceno...?
Življenje je mozaik majhnih, neznanih ljubečih dejanj. Vse veliko se poraja v majhnem. In če nismo sposobni ljubiti sebi najbližjih ljudi, kako se bomo lahko zaljubili v Ljubezen?
Kaj pa, če smo sposobni ljubezni le v moči nam nedojemljive energije, ki nas hoče ogreti?
Ali človek lahko preživi v mrazu? Ali njegovo telo ne zahteva toplote?
Lilijana Filipčič
Osem Slovenk za danes
Tretjo Slovenko je naša sodelavka Zora Tavčar šla poiskat nič manj kot — v samostan. Naša mavrica bi ostala brez ene najžlahtnejših barv, ko bi je ne oplemenitili s pramenom duhovnosti, morda z najčistejšim, namreč z izbiro enega najstrožjih kontemplativnih redov. Tako se je podala v Nazarje v Savinjski dolini v samostan sester klarisinj in zapisala pogovor z njihovo mlado opatinjo, očarljivo s. Katarino Ambrož. Ob tej priliki je posnela tudi nekaj fotografij, na katerih je kljub rešetkam, ki ločijo klavzuro od zunanjega sveta, dovolj razviden ambient, v katerem sestre živijo.
(Zora Tavčar prosi bralce za majhen popravek k intervjuju z dr. Majdo Mazovec: v »medicinskem« delu je avtorica zapisa nekoliko nemedicinsko prikazala sedanje delo dr. Mazovčeve: ker je specialistka-kardiologinja namreč že upokojena — čeprav še veliko dela na istem področju kot prej —, je treba v tistem delu vse, kar je zapisano v sedanjiku, prestaviti v preteklik: je bila — namesto je ipd. — Hvala).
V našem izboru osmih Slovenk bi bila vidna vrzel, posebno v katoliški reviji, če ne bi bila vanj vključena predstavnica neke celostne versko-duhovne izbire, kakršna je redovništvo. V pogovorih ljudi različnih družbenih plasti opažam, da še nekako razumejo odločitev za karitativne, pedagoške ali misijonske redove, težko pa za molit-veno-kontemplativne. Kako bi Vi takšnemu gledanju ugovarjali? Ali je mogoče odgovoriti samo z verskega stališča ali tudi s človeško-humanistič-nega?
Današnji človek je zelo nagnjen k aktivizmu in presoja ljudi po tem, kaj in koliko imajo, kaj naredijo, ne pa po tem, kaj so. Ta aktivizem se na žalost opaža tudi v duhovnem življenju in mnogi presojajo učinkovitost apostolata po zunanjih uspehih. Vendar pa je stvar povsem drugačna: učinkovitost apostolata ni v zunanjih prijemih, ampak v globini, v povezanosti z Bogom. Ker smo med seboj povezani v eno Kristusovo skrivnostno telo, imamo tudi različne službe kot udje istega telesa. Naloga kontemplativnih redov je, da z ljubeznijo, s katero se povsem darujejo Bogu za brate, posredujejo (dovajajo) temu organizmu božjo milost in usmiljenje. Ker se ta apostolat molitve in skrite žrtve navzven ne odraža po vidnih učinkih, je toliko bolj nedoumljiv. Razumemo ga lahko v luči Jezusovih besed: »Prosite in se vam bo dajo, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo«. Če vse svoje življenje posvetimo Bogu v tej prošnji, nas bo gotovo uslišal in delil milosti vsem, ki so tega potrebni. Mi molimo v imenu Cerkve, častimo in hvalimo Boga; molimo tudi namesto tistih in za tiste, ki ne znajo moliti, ki ne morejo ali tudi nočejo moliti; prosimo božjega usmiljenja in zadoščujemo za mnoge grehe človeštva, za vse hudo (zlo), kar se danes dogaja. S svojo molitvijo in žrtvijo skušamo vzpostavljati neko duhovno ravnovesje v svetu. Molitev je večja moč kot atomska energija, saj nanjo odgovarja sam Bog. (Atomski fizik Stowell je meril moč molitve pri neki umirajoči ženi in izmeril 59 krat večjo energijo, kot jo oddaja najmočnejši radijski oddajnik v ZDA).
S. Katarina Ambrož.
Vi ste opatinja reda klaris. Je to edini samostan tega reda na Slovenskem? In v Jugoslaviji? Kaj pa zunaj Evrope? Kje je redovni center? Je morda njegova ustanoviteljica sv. Klara, prijateljica sv. Frančiška Asiškega? (Pred leti sem bila v Assisiju ob njenem grobu). Ali je red doživljal v teh sedmih stoletjih kakšne reforme? Kaj pa po drugem vatikanskem koncilu? Koliko klaris je danes na svetu? Ali število danes močno upada kot v drugih redovih? Koliko vas je slovenskih klaris?
Danes je v Nazarjah edini samostan sester klaris v Sloveniji. Včasih je bilo sedem samostanov, a jih je cesar Jožef II. leta 1782 razpustil. Me smo prišle
pred 12 leti iz zagrebškega samostana In tri Slovenke smo odprle ta samostan. Imamo še enega v Splitu in v Brestovskem v Bosni ter seveda v Zagrebu. Po Evropi je naš red zelo razširjen, v Španiji je na primer 257 samostanov klaris, v itaiiji 170. Zunaj Evrope jih je precej v obeh Amerikah, zadnje čase pa jih odpirajo veliko v Afriki, Aziji, Oceaniji. (V misijonih namreč žele škofje imeti kak kontemplativen red). Vsak naš samostan je samostojen. Centra torej ni. Prvotni samostan pa je v Assisiju. Vrhovni predstojnik reda je frančiškanski general, sedaj je to John Waughn, Soustanoviteljica reda je (ob svetem Frančišku) sveta Klara Asiška. Sv. Klara je začela redovniško življenje leta 1212. Vse življenje se je morala boriti, da je dobila potrjeno svoje vodilo, ki zelo poudarja uboštvo, papež ji ga je potrdil šele tik pred njeno smrtjo; prej pa je papež Urban IV. napisal drugo vodilo, ki ni zahtevalo skupnostnega uboštva — in tega se je oprijelo mnogo samostanov, tako da v redu med samostani ni bilo enotnosti; nekateri so bili prebogati in ti so se morali reformirati. Po koncilu ni kakšnih bistvenih reform. — Na svetu je danes 18.500 sester klaris v 820 samostanih. Število počasi raste. Zanimanje za kontemplativne redove danes v svetu, ki se je že preobjedel materialnih dobrin in so ga le-te pustile praznega, narašča. Slovenskih klaris nas je sedem.
Ali je res, kar sem slišala, da ste klarise najbolj kontemplativen red med ženskimi redovi, poleg karmeličank, in da se posvečate izključno molitvi? Katera so osnovna načela vašega statuta? Kako poteka vaše življenje od jutra do večera? Ali vam je zapovedana tišina kot kartuzijanom? Ali
imate tudi ve nočno vstajanje z molitvijo? Je res, da se organizem na tako pretrgano spanje nikoli ne navadi? Ali tudi vi pojete brevir in psalme kot kartuzijani?
Marija-Mija Pečnik je delala lani pri nas diplomsko nalogo ZENSKA-REDOVNIŠTVO-KLARISE, ki vam jo pokažem. Naš red se povsem posveča kon-templativnemu življenju, kakor se mu tudi karmeličanke, benediktinke, dominikanke in kartuzijanke. V našem redu imamo poleg molitve tudi čas za delo, saj tudi za kontemplativne redove velja: MOLI IN DELAJ. Nemogoče je ves dan moliti v zbranosti, zato se vrstita molitev in delo v primernem zaporedju. Delo je v glavnem ročno, tako da ne zahteva prevelikega duševnega napora in lahko tudi med delom molimo. Predpisan imamo molk. Samo tričetrt ure dnevno je prostega razgovora. — Na pretrgano spanje se do neke mere navadiš, a ne vsak. — Psalme pojemo ali recitiramo. Srčika našega vodila je izpolnjevanje Jezusovega evangelija po evangeljskih zaobljubah v kontemplaciji, v sestrinski ljubezni, v uboštvu in v veselju.
Veljate za najbolj spokorniški red. Je to res? Pri vas sem se oglasila na pepelnično sredo, na začetku štiridetdnevnega posta. Za vas bo ta gotovo dosti strožji kot za nas. Imate kakšne predpise glede hrane? (Kartuzijani nikoli ne jedo mesa). Molitev je vaše delo, torej verjamete v njeno izredno moč. Koliko ur na dan ji posvečate? Ali molite skupno brevir ali tudi druge molitve? Ali prihaja v poštev tudi individualna molitev? S tem mislim osebno, izvirno, intimno pogovarjanje z Bogom. (To mi je namreč zelo blizu). Poleg molitve izpolnjujete svoj dan verjetno z ročnim delom, študijem, prevajanjem, pisanjem, vrtnarjenjem, morda z glasbo. So v vašem redu takšne dejavnosti dovoljene ali celo zaželene?
Molitev in pokora spadata skupaj, ni pa pokora sama sebi namen, pač pa se po odpovedi osvobajamo sebe in svetnih navezanosti, da moremo darovati Bogu svobodno srce. On ga potem napolni s svojim mirom in veseljem, kakršnega svet ne pozna. Zdelo se mi je potrebno, da povem najprej to, saj mnogi gledajo samo na težo odpovedi, ne poznajo pa velikega plačila, ki ga za to dobimo, to sta radost in mir srca. Bog se v velikodušnosti ne da prekositi; čim več mu damo, več nam On daruje. Zato je treba izprazniti celo srce, da nam more On vsega napolniti. Naše odpovedi, pokore, posti nam prinašajo duhovno bogastvo, ki daleč presega naše daritve. — V vodilu imamo predpisan trajni post. Mesa in živalske maščobe nikoli ne uživamo, tudi sicer je hrana »spokorna«, dvakrat na teden pa se postimo ob kruhu in vodi. Molitve imamo povprečno osem ur. Nekaj je skupne (maša, brevir, rožni venec), druga je zasebna: premišljevanje, adoracija. — Omenjene dejavnosti so dovoljene, če ne ovirajo duha molitve in pobožnosti. Nekatere pa so nujne, na primer vrtnarjenje, prav tako študij duhovnosti in prevajanje duhovnih besedil.
Vaš dnevni red se mi zdi nekaj posebnega; mislim, da bi bil za naše bralce ne le informativen,
ampak tudi spodbuden, če ne celo pretresljiv. Si ga lahko prepišem?
Prosim! Dnevni red določi v dogovoru s sestrami opatinja. V Nazarjah imamo takšnega:
23.45	— vstajanje
00 - 01.30 — v kapeli molitev (petje), ure branja, nato počitek
05.00	— vstajanje
05.15-8.00 — molitev: premišljevanje, hvalnice, sveta maša, dnevna molitvena ura
08.05 — zajtrk
08.15	— delo
11.00	— duhovno branje
11.30	— molitev rožnega venca
12.00	— kosilo
12.30	— molitev brevirja, dnevnih molitvenih ur
13.00	— razvedrilo, vmes pomivanje posode in pospravljanje kuhinje
13.45	— počitek oziroma prosti čas
14.15	— delo
17.30	— molitev, večernice in druge pobožnosti
19.30	— večerja
19.55 — molitev sklepnic
20.00	— počitek
Poleg skupnih molitev ima vsaka sestra posamično uro adoracije.
Ali imate kakšno možnost, da mlada dekleta zvedo za obstoj vašega reda in da jih navdušite zanj? Nam zunaj, v tem potrošniškem in uživaškem svetu, se zdi komaj verjetno, da se mlad človek odloči za redovne zaobljube uboštva, pokorščine in čistosti. Vi imate okrog sebe mlade sestre, ki so se za to odločile. Je bila njihova odločitev težka?
Dobra informacija o našem redu bo že tale intervju. Največ priliva nam dajo duhovne vaje pri bratih frančiškanih tamle v sosednjem samostanu. Tam se navdušijo in pridejo. Premalo je tečajev za mlade, zato je naš red še precej nepoznan. Za redovniško življenje se je povsem nemogoče odločiti tistemu, ki ga Bog ne pokliče. Naša odločitev namreč ni bila toliko naša izbira, kot odgovor na božje vabilo. Kogar pa Bog res pokliče, mu da tudi moči, da zapusti vse in gre za Njim. Nekateri napravijo to malo težko, drugi pa v zanosu, ljubezni in navdušenosti.
Naše bralce bo posebej zanimala Vaša življenjska zgodba. Odkod ste doma? Iz kakšne družine? Kmečke, delavske, številne? Kakšno mladost ste imeli? Ste živeli v vernem okolju? Kje ste študirali in kaj? Menda ste doštudirali neko tehnično stroko. Kdaj in kako ste se odločili za tako izjemno življenjsko izbiro, kot je red klaris? (Morda kakšen odločilen vpliv, osebnost, branje, doživetje?)
Doma sem iz Ljubljane, iz Šentvida, izhajam iz kmečko-delavske družine. Doma smo bili štirje otroci, dva brata in dve sestri. Domače okolje je bilo vzorno versko. Končala sem gradbeno srednjo šolo v Ljubljani, potem sem bila pet let zaposlena kot tehnični sodelavec na Fakulteti za naravoslovje in teh-
V slovenska obzorja in čez
Mogoče ne veste, da...
—- da je leta 1987 Zoran Nenezič objavil v Beogradu knjigo Masoni v Jugoslaviji, kjer med drugim trdi, da je atentat na kralja Aleksandra 1934 povzročila velika loža pariškega Grand Orienta zaradi njegovega nasprotovanja navezavi stikov s sovjetsko Rusijo...
—	da je znani slovenski kulturnik v Kanadi dr. Rudolf Čuješ obnovil svojo revijo Novi razgovori in razgledi in da pričakuje sodelavcev (26 Xavier Drive, Antigonish, N.S. B2G, 1G9 Canada)...
—	da je tednik KOMUNIST, ideološko glasilo Zveze komunistov Slovenije, imel kar sedemindvajset (27) nastavljencev (KATOLIŠKI GLAS, ki je prav tako tednik, ima enega), ki so bili ob ukinitvi časopisa seveda odpuščeni...
—	da so v Franciji s študijskim simpozijem počastili štiridesetletnico smrti katoliškega misleca Emmanuela Mouniera, očeta personalizma in navdihovalca Edvarda Kocbeka...
—	da je naslovni škof dr. Vekoslav Grmič v NEDELJSKEM DNEVNIKU med drugim zapisal, da to, kar je bilo doslej v komunističnih državah, ni bil socializem, ampak psevdosocializem...
—	da je ob koncu vojne na trgu Loreto v Milanu visel poleg Mussolinija, njegove ljubice Petac-cijeve in fašističnih hierarhov tudi eden od ustanoviteljev Komunistične partije Italije in poznejši zagrizen fašist Nicola Bombacci...
—	da je nemški sociolog Ludwig von Mises izdal leta 1922 knjigo SOCIALIZEM, kjer je preroško napovedal sedanje dogajanje in med drugim zapisal, da je socializem patologija družbe, kapitalizem pa njegova fiziologija...
—	da je mariborska založba OBZORJA pravkar izdala izredno lep MAJCNOV ZBORNIK, opremljen tudi s slikovno dokumentacijo iz pisateljevega življenja...
—	da organizatorji študijskih dni v DRAGI mislijo dati tej prireditvi poseben slavnostni poudarek ob njeni 25-letnici...
—	da celovška Mohorjeva družba misli izdati knjigo lovskih doživetij kanadskega Slovenca Mira Raka, velikopoteznega lovca od Aljaske (lososi!) do Zambije (levi!)...
—	da v katoliškem svetu pride največ nun na prebivalca v Quebecu, francosko govorečem delu Kanade...
nologijo v Ljubljani. Med tem časom sem delala katehetski tečaj in pomagala tudi pri učenju verouka. Po mnogih izkušnjah z delom z ljudmi in po molitvi se je v tem času moj misijonski poklic razvil v kon-templativnega. Na gradbeno šolo sem namreč šla z namenom, da grem v misijone. Počasi pa mi je postajalo jasno, da človek sam stori zelo malo ali nič, tudi če se vsega razda. Samo Bog lahko odpira človeška srca, samo On lahko potolaži v resnični stiski, samo On daje upanje, kjer ni nobenega upa več. Samo On lahko zdravi duševne rane. Spoznala sem, da Mu moram povsem posvetiti svoje življenje in z molitvijo pomagati drugemu. Po božjem navdihu sem se odločila za red klaris, ker sem mislila, da «moram dati Bogu vse«. Hotela sem strogost, popolno daritev. Všeč mi je bila ta Frančiškova duhovnost, ki posebej poudarja veselje. Veselega darovalca ima Bog rad. Vsak dan se Bogu zahvaljujem, da smem biti tu; srečna sem, da Mu smem in morem služiti.
Vaš red nima nikakršne pridobitvene dejavnosti. Kako se morete v današnjem času rastoče inflacije in draginje preživljati in povrh še vzdrževati poslopje in vrt? Oprostite radovednosti: kaj
pridelate na vrtu? Imate tudi kaj živali? — Dogajanje v svetu je za vas neprimerno manj važno kot za nas, vendar mu morate slediti vsaj toliko, da lahko usmerjate svoje vsakodnevne molitve za razne potrebe sveta in Cerkve. Dobivate v samostan časopise? Imate radio in TV? Imate avto za nujne potrebe? Imate knjižnico?
Sestre naj se preživljajo z delom svojih rok, kolikor pa to ne zadošča, lahko sprejemajo miloščino. Naše delo nam sploh ne bi moglo preskrbeti potrebnih sredstev za življenje; svoje življenje smo povsem zaupale božji Previdnosti, ki po dobrih ljudeh čudovito skrbi za nas. Z darovi dobrotnikov smo zgradile ta samostan (še ni dokončan, dograjujemo ga) in z
njimi se tudi vzdržujemo. Z vrta dobimo vso povrtnino in zelenjavo In tudi nekaj sadja, živali pa nimamo. Radia in TV nimamo, tudi avta ne, saj nam ni potreben, imamo namreč poleg treh redovnih zaobljub še četrto, to je klavzura, ki nas veže na stalni prostor bivanja. Beremo časopise in revije izključno verske vsebine. Tam zvemo zadosti o dogajanjih, za katera je potrebno moliti. Tudi ljudje prihajajo s svojimi težavami in prošnjami. Knjižnico imamo, a za sedaj še majhno.
Imate občutek, da ste odrezani od sveta, ali pa obstaja kljub strogi klavzuri neki pretok med vami in njim? Se ljudje zanimajo za vas? Vas obiskujejo? Vam pišejo? Se Vam priporočajo v molitev?
Sploh se ne čutimo odtrgane od sveta, nasprotno: od sveta smo se oddaljile zato, da smo bliže Bogu, s tem pa tudi bliže ljudem v njihovih težavah in stiskah, v upanju In naporih, v strahu in bolezni, v bolečinah in smrti, saj svoje odmaknjeno življenje živimo z Bogom za brate in sestre. Imamo pismene stike in obiske, predvsem s prošnjami.
Vaš red ima gotovo kakšnega svetnika. Kateri so najbolj znani? Tudi kakšen iz novejšega časa? Kateri samostan je najbolj slovit? — Kako so porazdeljene dejavnosti med vami v samostanu?
Najbolj znana je ustanoviteljica sv. Klara Asiška in zatem njena sestra Neža Asiška. Lani pa je papež Janez Pavel II. k šestim svetim klarisam prištel še Nežo Praško, hčerko češkega kralja Otokarja I. Za blažene je proglašenih preko 200 klaris. — Najbolj znan je prvotni samostan v Assisiju. — V našem samostanu ima vsaka sestra svojo dolžnost: kuharica, šivilja, perica, vrtnarica itd. Te dolžnosti določamo na volitvah ali po potrebi.
Klarisam obiski, tudi najbližjih, niso dovoljeni. Celo roke ne morete dati, ker je lesena oziroma kovinska mreža, ki loči klavzuro od sveta, pregosta. Je to težka odpoved? Ali so kake druge še težje?
Obiske imamo omejene, vendar pa je to večja odpoved za naše domače kot za nas. Zame ni nobena odpoved težka, ampak vse sprejemam kot dar, ker se smem Bogu darovati. Veljajo pa za težje odpovedi: življenje na stalno istem mestu, življenje v klavzuri, vsakonočna molitev in strogi dnevni red.
V Nazarjah živi in ustvarja slikar Jože Horvat-Jaki. Imate v samostanu kakšno njegovo slikarijo? Ali delo kakega drugega umetnika? — Prirejate duhovne vaje, kot berem v DRUŽINI? Stavba se zdi od vhodne strani majhna in nizka. Kje potekajo ta duhovna srečanja? Jih vodite tudi sestre same?
Nimamo nobene Jakijeve slike, imamo pa polre-lief svete Klare, ki gaje izdelal akademski kipar Putrih iz Ljubljane. Imamo v lesu žgan Križev pot in več žganih podob Avguština Buha iz Celja. — Dom duhovnih vaj je v sosednjem samostanu pri bratih fran-
IIII+-
SPOMINI MILANA GUŠT
Že ena sama uš te je obsodila na smrt.
Ko si umrl, so ti privezali na palec leve noge tvojo številko in te peljali v krematorij.
Ko so se mrtvi na poti v krematorij peljali skozi glavna vrata, so jim vzeli številke s palcev in jih nato zapisali med mrtve.
Tako — če bi na primer jaz umrl, bi napisali »N 55213 TOD« —-to je smrt človeka s številko 55213.
Tako so počenjali z vsakim posameznim jetnikom — mrličem.
Za temi bloki je bila zelo velika plantaža — to je vrt.
V tem vrtu je delalo mnogo internirancev. Vsak je obdeloval velik kos zemlje s krampom, lopato ali z drugim orodjem. Ko so pripravili grede, so tudi sadili, in sicer zelje, krompir, radič ali solato, korenje in sploh razne vrste zelenjave.
Tem delavcem je vrt pomenil pravo loterijo, saj so tu imeli vsaj nekaj za pod zob, če ne drugo, vsaj korenje. Le paziti so morali, da jih ne zaloti kapo, ker so jih v tem primeru dobili toliko, da bi jim že polovica zadostovala.
Vladimir Kos
Solze na češnjinem cvetu
S Teboj,
o naša Mama celega sveta, srce usmerim v Jezusovo bridko pot.
Kot Ti Ga hočem spremljati med bol in rane, od sodb krivičnih do žebljev v meso Dobrote —
Marija, aj, kako boli!
S Teboj
ob križu hočem stati
kljub ljudem,
ki z žgočim smehom,
psovkami,
brezbrižnostjo
Mu vračajo
vseh čudežev ljubezen nemo,
Mu vračajo
oživljajoči zvok modrosti — Marija, to boli, boli!
S Teboj
se z groba vrnem v svet vsakdanjosti, vedoč, da pride z groba, kot je bil dejal.
Kako so tihi noč in dan in noč — drhtijo?
Solze v cvetočih češnjah se iskre v opalih.
Marija! Tu je! Živ! Živi!
Osem Slovenk za danes
41111
čiškanih. Me ne vodimo duhovnih vaj, večkrat pa pridejo tisti, ki jih obiskujejo, k nam na razgovor.
Izdajate svoje glasilo? Ali sodelujete v kakšnem? Izdajate kakšne publikacije verske vsebine za širši prostor? Imate kaj stikov z drugimi redovi? Kdo je vaš duhovni vodja?
Ne izdajamo publikacij in glasil. Z drugimi redovi imamo pismene stike. Duhovni voditelj skupnosti je p. Polikarp Brolih, frančiškan, ki nam je tudi največ pomagal, da smo lahko prišle iz Zagreba v Slovenijo, naš hišni duhovnik pa je zdaj p. Mirko Silvester.
Ko je Slomšek (takrat še ni bil škof, ampak šele mlad spiritual) v septembru leta 1833 prišel na božjo pot v Nazarje, je napisal naslednje besede: «... Veselo je tukaj prebivati, kogar le vest ne teži. Krasna je nazarska okolica, obkrožajo jo visoke gore, pod hribčkom, na katerem stoji svetišče, vali šumeča Savinja svoje valove, naokrog so razsejani stari gradovi in ljudske cerkvice, vse sami predmeti, ki v človeku vzbujajo vzvišene misli, ako ni živ mrtev...« Poznate ta odlomek? Lah-
ko bi ga dali na ploščo ob vhodu v samostan! —• Ali Vi iz svoje celice tudi lahko vidite to lepoto, ki je Slomška tako očarala? Se vam zdi, da je danes, ko sta svet in človek v njem tako mračna in zapletena, še mogoče, kot se je zdelo Slomšku, «veselo bivati«?
Citata ne poznam. Slomšek pa ima povsem prav: v Nazarjah, zlasti še v našem samostanu, je čudovito prebivati. Kdor se povsem izroči Bogu, najde tu pravi mir in srečo.
Misel na koncu: za nas zunaj. (Mislim geografsko in duhovno). In morda vabilo za nove kandidatinje?
Kadar vam bo težko, kadar vam bo hudo, se spomnite na to, da tudi za vas molijo sestre klarise v Nazarjah. — In vabilo: pri nas imamo še veliko prostora. Če ima katera veliko srce, željo po brezmejni ljubezni, hrepenenje po neskončni dobroti in teženje po neskončni lepoti, če se katera želi približati Bogu in v Njem najti polnost svojega življenja, naj malo razmisli. Vse pride, vse mine, samo Bog je večen, večnost pa je dolga — in človek ima samo eno dušo. Tu živimo v nenehni misli nato resničnost in smo srečne, zelo zelo srečne.
Spremembe v SKGZ
Nadaljujejo se spremembe v vrstah Slovenske kulturno-gospodar-ske zveze, katere vseskozi spremlja živahna propaganda zlasti »Primorskega dnevnika« in ljubljanskega »Dnevnika«. Načrti o teh spremembah pridejo do izraza predvsem v torkovi rubriki PDk-a »Odprta tribuna«, kjer jih utemeljujejo razni predstavniki SKGZ (Palčič, Slamič, Samsa in drugi).
Koliko je ta »perestrojka« iskrena in resnična, bo pokazal čas. Vendar so se že pojavili zaskrbljujoči znaki. Vzemimo npr. imenovanje novih u-rednikov PDk-a: Marka VValtritscha sta nasledila Vojmir Tavčar kot odgovorni, Dušan Udovič pa kot glavni u-rednik. Kaže, da nima Dušan Udovič časnikarske izkaznice, kar je ugotovila tudi časnikarska zbornica. Obstaja sum, ki se čedalje bolj krepi, da je bil Udovič na tisto mesto postavljen samo zato, da bi SKGZ še naprej nadzorovala delo časnikarjev PD-ka in usmerjala njegovo politiko. Vsi vedo namreč, da je Dušan Udovič bivši tajnik SKGZ. S tem pa je nehote ta ustanova tudi javno priznala, da je PDk njeno glasilo, ne pa »dnevnik vseh Slovencev v Italiji«.
Pri tej kampaniji sodeluje tudi časnikar slovenske radiotelevizije in ljubljanskega »Dnevnika« Igor Gruden. Zanj je SKGZ vedno bila organizacija vseh Slovencev, Svet slovenskih organizacij pa samo katoliških, ko dobro vemo, da to ni res. Potem se Gruden v članku, priloženem pismu uredništvu PDk-a dne 27.3. t.l., spravlja na tiste, ki so kritizirali zamenjavo urednikov časopisa. Kritizira stranko Slovenske skupnosti, češ da očita monopole SKGZ, pozablja pa na svoje (naj jih Gruden navede), pri tem pa še naprej opeva pluralizem »krovne organizacije«, ker so v njenem glavnem odboru prisotni tudi predstavniki »belega območja slovenske politične mavrice«. Mimo tega, da uporablja Gruden tu pa tam besedišče, ki bi bilo bolj primerno za kak pretekli čas, bi bila njegova dolžnost raziskati in poročati, kolikšno težo imajo v SKGZ predstavniki tega »belega območja«. Če SKGZ sprejme v svojo sredo nekaj katoličanov ali pa če jim PDk posveča nekoliko več po-
Če ga je namreč kapo opazil, da krade, ga je lopnil z orodjem, ki ga je pač tedaj imel v roki — lahko tudi z lopato — in sicer tako močno, da se je ubogi revež znašel v bolnici, če ne celo v krematoriju.
Če se mu je v bolnici posrečilo, da je ozdravel, zanj v vrtu ni bilo več dela — moral je v blok in tam pričakovati kaj novega.
Če pa je v vrtu nadziral boljši in bolj usmiljen kapo, je bilo vrtnarsko delo najboljše, kar si lahko opravljal v taborišču.
Ob vrtu sta stala tudi dva prostora za jetične.
Zanje so kar dobro skrbeli. Tako opoldne kot zvečer so dobili mlečno hrano, to je mlečni riž ali pa testenine z mlekom.
Celotno taborišče je bilo ograjeno in na žico je bila priključena električna napeljava z visoko napetostjo.
Če si se ograji približal do razdalje enega metra, te je potegnila nase, da si bil na mestu mrtev.
Ponoči je bila na vsakih dvajset do trideset metrov prižgana rdeča žarnica v opozorilo, da se ne smeš približati.
Večkrat se je zgodilo, da je kdo sežgan obvisel na žicah in nismo vedeli, če si je nesrečnik hotel sam iz obupa vzeti življenje ali pa se je enostavno ponesrečil.
Mnogi so pomrli tudi iz radovednosti, ker niso verjeli, da je ta žica tako smrtno nevarna. To so bili ljudje, ki niso še nikoli slišali o elektriki.
Le za nasadom je stal visok in zelo gladek zid, čez katerega pa ni bilo mogoče zlesti.
V	razdalji petdeset metrov drug od drugega so stali stražni stolpi, kjer sta stražila po dva esesovca.
Bila sta opremljena z dvema mitraljezoma in reflektorjem, tako da je bila v taborišču tudi ponoči dnevna svetloba. Mogoče je bilo videti v vse kote, seveda pa je bil ponoči zapornikom izhod iz bloka prepovedan.
V	preprostih blokih je bilo manj ljudi kot v karantenah, saj je bil v karanteni ves transport, in sicer od tisoč petsto do dva tisoč ljudi, ki so se gnetli kot ribe v škatli.
Pozimi je bilo seveda kar prijetno, poleti pa je bilo naravnost peklensko.
Vsako soboto ali nedeljo si moral na kopanje, drugače si bil kaznovan.
Tudi brivci so imeli dovolj dela, saj so morali vsako nedeljo ostriči in obriti celo taborišče, kar pa so z lahkoto opravili, ker jih je bilo zelo veliko.
Le z nami Italijani so imeli nekaj več dela, ker so nam poleg običajne »frizure« s strojčkom obrili glavo po sredi, in to da so nas po tisti klavrni široki »preči« spoznali že na prvi pogled.
Tako je namreč ukazala eses komanda. Po tem znaku nam je namreč lahko kdorkoli izrazil svoje zaničevanje.
Torej je vsakemu spodobno ostriženemu Italijanu moral frizer še enkrat s strojčkom po glavi.
Vsi ostali jetniki, ki so pripadali različnim narodom, so lahko ohranili spodobne glave.
Po brivskem posegu si moral v kopalnico, kjer si se temeljito okopal. Nato so te še pregledali, da bi ugotovili, če si ušiv. Po nemško se je temu reklo »Laus - Kontrole«.
Po natančnem pregledu, ko je bila ugotovljena tvoja popolna čistoča, si lahko odšel v blok.
Če pa so ti našli le eno uš, si moral na razkuževanje, to pa je bilo nekoliko težavno.
Tam se je moral vsak sleči do golega in potem čakati.v kopalnici, da so obleko razkužili, kar je včasih trajalo vso noč. Ko si jo zjutraj dobil, si moral seveda naravnost na delo. To so doživeli malone vsi jetniki.
slovenske imenske oblike, nam je porok 1393 CASTELLO z navedbo Luchas oz. filius Luce le v furlanskih naseljih (78,99,176,195).
Preden zapustimo pozni srednji vek, velja omeniti nekatere imenske oblike, prisotne v Trstu, ki jih bomo kmalu srečali kot priimkovne oblike: iz slovenske ljudske imenske oblike Lukež (in sledeča oblika daje med zgoraj navedenimi možnostmi branja prednost oni s polglasnikom) dobimo s formantom -a imensko obliko Lukša: 1360 uxoris Luxe deArnerio (CAP CERE l,c.22r.; to lahko beremo ’’žena Lukše, Jernejevega sina”, sicer bi morali dopuščati za pozni srednji vek tako etnično zmedo, kakršna gotovo ne bi danes godila večini tržaških izvoljenih predstavnikov oblasti od rimskega parlamenta do rajonskih konzult! Sledita 1401 malgarita uxor quondam luxe de satiello (MAR-SICH; žensko osebno ime in priimek govorita o domačih Italijanih: Luxa nas tu preseneti!), 1403 gen. Luxe (CAP CERE lll,c.20r.).
Enkraten zapis 1382 Lucheyde Lipizza (PILLON) nam prikaže starega znanca z enkratno in izvirno slovensko imensko obliko.
Romanska manjšalna oblika tega imena se pojavlja tudi pri slovenskih nosilcih: 1401 gen. Luchini de Lipica (CAP CERE lll,c.6v.), gen. filie Luchini de Ochiena (prav tam, c.8v.; to je Lukin z Opčin), in - zakaj ne? -1470 quondam ser Luchini de Sathielo (MARSICH), če so ga viri 69 let poprej klicali za Lukšo!
Majhen rebus za specialiste: 1400? locavit Georgio de Lucano (povrhu je zapis pri slednjem imenu negotov) pis-catori et habitatori Tergesti (SSMM 673,c.48v.) nam ponuja imensko obliko, ki je istovetna s 1485 Lucan, kmet v Škrbini (KOS 11,147), 1523 Lucan, kajžar v Šempasu (prav tam, 171), da ne govorimo o istovetnem priimku, ki se pojavlja v tem času in ga bomo navedli pozneje. KOSTIÂL 626 izvaja priimek Lukan in iz njega izvedene iz hagionima Lu-canus, a ta razlaga se nam zdi brez zgodovinske podlage, zato bomo rajši prisluhnili vsem drugim, ki so ta priimek izvajali iz mnogokrat bolj češčenega evangelista Lukeža. Sicer razpolagamo z dokazom, daje Lukan iz Luka: 1599 Luca cognominato Lucan di Picon na Stari gori (MISSIO; Luka imenovan Lukan iz Pikona) ob lucan od Sv. Silvestra pri Podutani (prav tam).
Tržaški viri nam ne strežejo z drugimi imenskimi oblikami iz našega hagionima, zato pa nam priskoči v pomoč KOS 1,64; II, ok.1400 in 1412 z imensko obliko Lucman, kmet v Idrskem, Lu(c)kman, kmet v Podgorju, in to ime bomo kmalu spet srečali kot priimek. Kako naj tolmačimo še 1523 Juri Lukau Ciemennczicz, župan v Orehovljah (KOS 11,158)? Kot svojilni patronimik (edini primer v Kosovih primorskih urbarjih) ali kot napako pri zapisu ali branju? ■*■*■*■
Najprej bom navajal priimkovne oblike, ki ponavljajo latinsko imensko obliko Lucas ali so iz nje izvedene: Lukas (ZSSP Štajerska, LJ; TS), Lukež (ZSSP KR, Laško, CE, Brežice, LJ, MB, Postojna, GO; v zapisu Lukes TS, tu za fašizma -> Luca, prim. PIZZAGALLI 144; in še Lukez -> Lucchesi in Luches -*• Luca, prav. tam 256,143), Lukesch (ZSSP LJ);
s formantom -a: Lukša (ZSSP MB), Luksa (ZSSP Sežana; TS z epicentrom na Proseku), Luxa (TS); in iz njega izpeljani patronimik na -ič: Lukšič (ZSSP Krško, NM), Luk-sič (ZSSP GO), Luksich (TS; tu za fašizma Luksic(h) -> Lus-si, prim. PIZZAGALLI 144,256), Luxic in Luxich (TS; tu za fašizma Luxixh -> Lussi, prav tam 144, v Tržiču Luchsich -*■ Lucchesi, prav tam 166); nekatere med temi priimkov-
nimi oblikami utegnejo biti hrvatskega izvira kakor Luscic, Lussich -> Lussi (prav tam 177,144,256);
s formantom -e: Lukše (ZSSP NM) in z reduciranim ne-naglašenim samoglasnikom v prvem zlogu Lekše (ZSSP Kamnik, Logatec, Krško, Slovenj Gradec, NM, LJ, MB, Gornji Grad, Konjice); iz njega izvedeni Lukšetič (ZSSP Črnomelj), morda še Lusetich -> Lucetti (PIZZAGALLI 144); s formantom -ik (-ek?) enkraten Lukšik (ZSSP MB); s patronimičnim formantom -ič: 1498 Stefann Luca-schutsch v Košani (KOS II,226), 1523 Jacob in Laure Lu-casicz Bratusniczitz v Števerjanu (prav tam, 168), Lukežič (ZSSP Notranjska, Črnomelj, CE, MB, LJ, NM, Kočevje, GO, Tolmin), Lukezič (ZSSP Ilirska Bistrica, GO), na Tržaškem za fašizma Lukezic, Lukesic, Luckesich, Luchesig, Lu-chezic(h) -» Lucchesi (PIZZAGALLI 143,144,166,255,256).
Nadaljeval bom s priimki, ki ponavljajo latinsko imensko obliko Luca ali so iz njega izvedeni: Luka (ZSSP Tolmin);
z manjšalnim/patronimičnim formantom -(e)c: Lukec (ZSSP PT, LJ), Luke (ZSSP Tolmin), Lukač (ZSSP MS, če ni to brati Lukač', TS, tu za fašizma Lukač, Lucac -> Luca prim. PIZZAGALLI 144,143);
križanje z madžarsko imensko obliko Lukacs moramo upoštevati kot možnost ob izvedenkah s slovenskim formantom -ač pri priimkih Lukač (ZSSP Štajerska, LJ, Ilirska Bistrica, Sežana), Lukazh -> Luca (PIZZAGALLI 144), Lukač -> Lucas (prav tam, 255), morda delno prej v TS navedeni Lukač, Lucac; Lukacs (TS) kaže na madžarski izvir;
s patronimičnim formantom -ič: Lukačič (ZSSP PT, Litija, GO; tu je možna interferenca s hrvatskim priimkom Lukačič) je nadaljnja izvedenka iz imenske oblike Lukač ali Lukač, naravnost iz Luka je Lukič (ZSSP Laško, MS, Radovljica, LJ, MB, Postojna; tudi tu nam je upoštevati možnost križanja s hrvatskim priimkom Lukič), Lukič in Lukich (TS); z mehčanjem osnovnega k: Lučič, kar morda razberemo iz Lucic(h) -» Luci, Luciani, Lucci (PIZZAGALLI 143,255);
s formantom -ek: Lukek (ZSSP Logatec, Krško, Metlika, Laško, NM, LJ, MB).
Nekatere priimkovne oblike izhajajo iz razširjene pridevniške osnove ma -ov: Lukovec (ZSŠP Sežana; TS), Luco-vic -> Luci in Lucovich -> De Luca (PIZZAGALLI 255) razlagam prej iz hagionima kakor iz kakega toponima, odtod nadaljnji razvoj Lukaučič (ZSSP MB). Morda spada sem še Lukošič (ZSSP LJ).
Če smo v srednjem veku našli slovenske nosilce imena Luchinus, se ne bomo čudili priimku Lukin (ZSSP Tolmin), ki ga v Tolminu lahko mirno razlagamo tudi naravnost iz furlanščine ali rajši iz beneške italijanščine.
Številna je skupina priimkovnih oblik s formantom -an: Lukan (ZSSP Kamnik, Logatec, Dolenjska, LJ, Radovljica, MB, Kočevje, Gornji Grad, Idrija, Tolmin; BREZNIK 262 1501 Lukan v Moravčah; TS) in z nadaljnjo izpeljavo Lukane (ZSSP Gorenjska, Laško, CE, Slovenj Gradec, LJ; na Tržaškem za fašizma Lukane -> Lucano, prim. PIZZAGALLI 255,256, in Lukanz -> Lučani, Lucano, prav tam 144, 256), Lukanec (ZSSP Kamnik, KR, LJ); Lukanič (ZSSP Črnomelj, Krško, Metlika, LJ, MB), Lukančič (ZSSP Litija, KR, Logatec, Laško, CE, LJ, NM, Radovljica, LJ, GO, Idrija; v zapisu Lukancich -> Lučani, prim. PIZZAGALLI 144, in Lucancic -> Luciani, prav tam, 256). Isti formant nastopi tudi za imensko obliko Lukež in tudi to dejstvo nam pomore kot dokaz, da je Lukan iz Luka in ne iz hagionima Lucanus: Lukšan (BREZNIK 262), Lekšan (ZSSP Logatec, Črnomelj, Krško, PT, Postojna, Ilirska Bistrica).
Svetniki v slovenskem imenoslovju
77
S formantom -man je priimek 1523 Peter Lukhman, župan v Štandrežu (KOS 11,162), Lukman (ZSSP Gorenjska, Štajerska, LJ, NM, Postojna, Sežana, Tolmin); če lahko izvajamo iz njega Ukman (ZSSP CE), potem imamo opraviti z izredno redkim primerom švapanja v slovenski priimkovni onomastiki.
Verjetno je še nekaj priimkovnih oblik, ki jih smemo izvajati iz našega hagionima, a previdnost nam narekuje, da upoštevamo še druge možnosti. Lukajc (ZSSP Tolmin) je bržkone tak primer, pri katerem se mi zdi varnejša razlaga iz hagionima: toda bližina terskega narečja, v katerem je lokaj »polž« (iz furlanščine), me sili, da vsaj opozorim tudi na možno razlago iz zoonima. Delj si pri razlagi drugih priimkovnik oblik ne upam.
Po ZUANELLI dodam hišna imena v Nadiških dolinah: Lukeji v Starmici, Lukeži na Vrhu, Lukovi v Jelini, Matajurju in Podarju, Lukcovi v Sovodnjah, Luki v Matajurju, po SV111,285 še Pri Ukcu in Pri Ukcanu, po švapanju, v Ukvah.
"k "k "k
Pri taki količini imenskih in priimkovnih oblik preseneča dejstvo, da v vsem slovenskem prostoru ni niti enega krajevnega imena, posvečenega svetniku. Iz osebnega imena in priimkov izvajamo precej imen naselij: Lukačev-ci v Prekmurju (KLS IV,304, ATLAS 21/B2), ljudsko Lukanja ves, pred zadnjo vojsko uradno Lukanja vas, danes Lokanja vas na Pohorju (KLS IV,541, ATLAS 67/B3), bližnja Lukanja (KLS IV,541, ATLAS 66/A2), Lukežiči pri Prvačini (KLS 1,214, ATLAS 140/B3), Lukini v Šavrinih (KLS 1,137, ATLAS 211/A1), po švapanju še Ukanc pri Bohinju (ATLAS 79/B3) in Ukanje pri Desklah (119/B1). Pri Pivki beležimo pokrajinsko ime Lukove doline (ATLAS 181/A2). V Prekmurju teče potok Lukaj (ATLAS 7/A3,B1,B2), ki ga BEZLAJ istoveti z enakoglasno imensko obliko (SVI l,362) iz osebnega imena Luka: v delu, posvečenem osebnemu imenoslovju,smo ga po vsi priliki našli v priimkovni obliki LukajcI Pri Žužemberku srečamo še gorsko ime Lukaš hrib (ATLAS 169/B3), v katerem je prvi del očitno pridevnik.
Pri drugih glavnih krajevnih imenih, ki so navidezno podobni osebnemu imenu, gre prednost drugim razlagam (prim. SVI 1,362 p.g. Lukovec); celo pri naselju Lukavci pri Ljutomeru dajem prednost drugi razlagi spričo ljudske oblike Lokavci (KLS IV,142, ATLAS 46/A2).
Preostajajo imena zaselkov, ki ponavljajo osebne imenske in priimkovne oblike ter, v enem primeru, že sprejeto krajevno ime. Te so Luka pri Rovtah (ATLAS 144/A1), Lukač pri Šentilju, pri koroškem Žerjavu, Tolminu in Žireh (17/A2,62/A2,100/A2,123/B1), Lukačev mlin v Prekmurju (46/A1), Lukanja nad Mežo (60/B1), Lukec pri Črnem Vrhu pri Idriji (143/B2), Lukež pri Žerjavu, Mislinji, Mozirju in Dobrni (62/A2,64/B3,88/A3,90/B2), Lukič na Kozjaku (41/A2), Lukov dom Kočevskem (188/A2) in Luksi pri Rogatcu (116/B1). Z veliko previdnostjo omenjam še Lukovž na Breznem Vrhu (14/B3), ki lahko skriva nemški izvir. Vsa navedena imena so — razen preredkih izjem — koncentrirana na našem Severovzhodu in tu najdem še nekaj imen, ki imajo verjetno redukcijski e v prvem zlogu (ATLAS ne prinaša naglasov!), in jih navajam z majhno rezervo: Lekše pri Mežici, Prevaljah in Mozirju (35/B3,36/A3, 88/A1), Lekševo pri Ožbaltu ob Dravi (40/A1), in Lekšun pri Mislinji (64/B1).
Lucia
Lat. Lucia je ženska različica moškega imena Lucius še nepojasnjenega pomena; ljudska etimologija ga nave-
že na glagol luceo »svetim«. Ime je postalo priljubljeno v krščanskem svetu po zaslugi sirakuške device in mučen-ke Lucije, umrle 13. decembra 304, ki jo Cerkev praznuje na dan smrti. V beneških narečjih je ime ohranilo prvotno latinsko naglašanje Lusia. Cerkev časti še 25. marca sv. Lucijo Filippini, devico v Montefiasconeju, 1. aprila sv. Lucijo devico in mučenko v Solunu, 25. aprila sv. Lucijo devico in mučenko v Rimu, 6. julija sv. Lucijo mučenko v Kam-paniji, 16. septembra drugo sv. Lucijo mučenko v Rimu, 19. septembra sv. Lucijo de Monte, devico v Sampigyju (TAGLIAVINI 1,427).
Ime ni pogostno pri Slovenkah v srednjem veku: KEBER 259 ga navaja komaj za 1.1501 v urbarju loškega gospostva, na Zahodu ga najdem prej izključno v tržaških virih. Pri več desetinah primerov v XIV. in XV. stoletju je razbrati, da so ga v glavnem nosile Italijanke, veliko zapisov je takih, pri katerih ne moremo ugotoviti narodnosti nosilk, v nekaterih primerih ga nosijo žene Slovencev (1344 Lucia uxor Bartoli sclabi, sclavi SSMM 673 c.6r.,12v.; 1364 gen. Lucie uxor quondam Wougine de Outolgan CAP CERE l,c.36r.; 1397 gen. Lucie uxoris quondam L.de Ba-
soviga prav tam c.33r.), nekajkrat pa zagotovo Slovenke: 1395 gen. Lucie filie Luce de Trebechiano (CAP CERE
II,	c.23r.), 1405 gen. domine Lucie de Claneg (CAP CERE
III,	c.35v.). Najstarejši primer tržaške Lucije izpričuje latin-sko-beneško naglašanje: 1318 a Luga (CAP Q, c.37v.).
Imena morda ni razbrati iz današnjih priimkov: Lučič (ZSSP Črnomelj, LJ, Kočevje, Ilirska Bistrica) utegne biti metronimik iz Lucije, a je verjetneje patronimik iz Luka: za to govori prisotnost tega priimka v krajih, kjer smo srečali številne priimkovne oblike, ki so nastale iz hagionima Luka. O redkih priimkih Luci (ZSSP PT, Litija, LJ), Lici (ZSSP PT, MB) si ne upam trditi ničesar, ker ne razpolagam z zgodovinskimi podatki.
Dve znani krajevni imeni — Sv. Lucija pri Tolminu in Santa Lucia pri Portorožu — sta zgubili svetniški pridevek: prvi kraj je danes Most na Soči (tako v KLS 1,414 in v ATLASU), drugi je Lucija, it. Lucia (KLS l,239, ATLAS 192/B3). Pač pa so ohranila ta pridevek imena zaselkov Sv. Lucija pri Dobu v Podjuni (ATLAS 10/B3), nad Kozico v Nadiških dolinah ^ATLAS 99/A3), pri Radovljici, Poljčanah, Mostu na Soči in Šempasu (ATLAS 82/B1,93/B2,101/A3.141/A2). Pri MB je še gorsko ime Lucijin breg (ATLAS 41/B1), severno in južno pod tem vrhom sta še naselji Lucijin Breg (41/B1 in B2). Po vsi priliki imamo uvrstiti sem še ime zaselka Lucan pri Portorožu, ki mu ne poznam naglašanja (ATLAS 192/B3).
Lucianus
Lucianus je pri starih Rimljanih sprva cognomen iz osebnega imena Lucius, postane neodvisno osebno ime komaj v prvih stoletjih krščanstva in ga sprejmejo tudi Grki. Cerkev časti 7. januarja sv. Lucijana iz Antiohije, mučenca v Nikomediji, umrlega I. 321., 8. januarja sv. Lucijana, mučenca v Beauvaisu, 9. januarja sv. Lucijana, mučenca na Sicilji, 19. januarja sv. Lucijana mučenca, 28. maja sv. Lucijana, mučenca na Sardiniji, 13. junija sv. Lucijana, mučenca v Afriki, 7. julija sv. Lucijana, Mučenca v Draču, 26. oktobra sv. Lucijana, mučenca v Nikomediji, in 24. decembra sv. Lucijana, mučenca v Tripoliju (TAGLIAVINI 1,9).
Ime se ni razširilo po slovenskem prostoru razen v izjemnih in poznih primerih: lahko navajam ime zaselka Luc-jan pri Vranskem (ATLAS 110/A1: paše pri tem ne morem, brez zgodovinskih podatkov, izključiti zveze z imenom Lucija) in hišno ime Lučjoukini v Mašeri (ZUANELLA).
Ludovicus
Frankovsko ime Hlodwig, Hlodowig je sestavljeno s hlod »slava« in wig »bitka«, pomeni torej »slaven v bitki«. V IX. stoletju se začetna skupina HI- pri Galoromanih olajša v L in nastane nova imenska oblika Louis (izgovarjaj luis). Cerkev časti 5. februarja sv. Ludvika, mučenca na Japonskem, 30. aprila sv. Ludvika, mučenca v Cordobi, in sv. Ludvika, sina sv. Ildegarde švabske, 21. junija sv. Alojzija Gonzago, ki je umrl na ta dan 1.1591., 19. avgusta sv. Ludvika, škofa v Toulouse, 25. avgusta sv. Luoisa IX., kralja Frankov, in 9. oktobra sv. Ludvika Bertranda v Valenciji (TA-GLIAVINI 1,199). Cerkev časti še 28. aprila sv. Ludvika Marija Grignon de Monfort (MARTYROLOGIUM ROMANUM).
Nekaj priimkov po slovenskem prostoru je očitno v zvezi s tem hagionimom in jih navajam kljub nekaterim rezervam: Ludovaj in Ludovij (ZSSP Litija), Ludovik (ZSSP Kamnik, Litija), Ludvig (ZSSP CE, Gorenjska, Postojna, Ilirska Bistrica, GO), Ludviger (ZSSP Litija, NM), Ludvik (ZSSP Litija, Ljutomer, PT, Brežice, MB, LJ, Kočevje, Postojna, Sežana) - doslej je videti epicenter teh priimkovnih oblik Litija! - Luis in Luiš (ZSSP GO), morda tudi Lutz (ZSSP MS, LJ, MB).
V	krajevnem imenoslovju nisem našel sledov.
Macarius, -a
V	latinščini se ime Macarius pojavlja komaj v krščanski dobi in prihaja iz grščine: tu je Makarios staro ime, ki je doživelo posebno srečo v krščanski dobi zaradi mističnega pomena »blažen«. Iz pridevnika makarion, skrajšanega v bizantinski dobi v makari, izhaja tudi italijanski medmet magari\ s prvotnim pomenom »Bog bi dal..., srečen bi bil, ko...«. Cerkev časti 2. januarja sv. Makarija, opata vTebajdi, 15. januarja sv. Makarija, opata v Egiptu, 10. marca sv. Makarija, škofa v Jeruzalemu, 28. februarja rimskega mučenca sv. Makarija, 1. aprila sv. Makarija v Konstantinoplu, 10. aprila sv. Makarija, škofa v Gandu, 20. junija sv. Makarija, škofa v Afriki, 12. avgusta sv. Makarija, mučenca v Siriji, 18. avgusta sv. Makarija, opata v Pelecete, 5. septembra sv. Makarija, mučenca v Melitini, 6. septembra sv. Makarija, mučenca v Aleksandriji, in 30. oktobra ter 12. decembra drugega sv. Makarija, mučenca v Aleksandriji; 8. aprila časti še sv. Makarijo, mučenko v Afriki (TAGLIAVINI 1,58).
Že po tem seznamu svetnikov je kazno, da gre povečini za svetnike, ki jih častijo vzhodne Cerkve. V srednjem veku ni najti v slovenskem prostoru tehtnih sledov za tem imenom. Trije Macharii v tržaških virih med leti 1355 in 1406 niso Slovenci, medtem ko je edina Makarija bržkone Slovenka: 1352 Macharia di ser Dominicus e di donna Bona Lisiza (MAGISTRATURE 25). Drugje v tem času nisem našel sledov za imenom.
Priimki, ki izhajajo iz tega hagionima, so v slovenskem prostoru razporejeni ob južni in vzhodni meji, kar je že samo po sebi dokaz o balkanskem izviru: Makar (ZSSP Metlika, PZ, LJ, MB), Makari (ZSSP MS, MB; hkrati ime zaselka v ATLASU 117/A2 in A3 na hrvatski strani meje!), predvsem pa Makarovič (ZSSP Dolnja Lendava, Krško, NM, LJ, Postojna, Ilirska Bistrica, GO; SPZM GO; prim. Makarovič ZSSP MB; v zapisu Makarovič TS, Milje; tu za fašizma Makarovič in Macarovic(h) -»■ Maccari, prim. PIZZAGALLI 144,257): Makaroviči so živeli v Nabrežini, odkoder so se za fašizma izselili v MB, kjer se je rodila Svetlana Makaro-
vič, hči Nabrežinca; iz aferetičnega hipokoristika sta priimka Kari (ZSSP MS) in Karič (ZSSP LJ, MB).
iVIarcelSus
Pogosten rimski cognomen Marcellus je manjšalna oblika teoforičnega imena Marcus. Cerkev praznuje 16. januarja sv. Marcella I. papeža in mučenca pod Masencijem in časti še vrsto mučencev s tem imenom (TAGLIAVINI 1,17).
Ime ni imelo sreče med Slovenci, vendar srečamo nekaj redkih priimkov, ki ga izpričujejo: 1498 Ambros Mar-cellai, kmet v Kočah (KOS II,233), Marcelan (ZSSP Logatec), in italijanska priimkovna oblika Marcelli (ZSSP Postojna). Z rezervo omenjam še priimek Marcegiia (SPZM Pod-bonesec), ki je bržkone hrvatskega izvira.
V krajevnem imenoslovju nisem našel sledov.
Marcus
Izključno moško ime Marcus izhaja iz imena boga Marsa (*Mart(i)-co-s) in pomeni »Marsov, posvečen bogu Marsu« prav tako kakor imeni Martius in Martialis. Cerkev praznuje 31. januarja in 25. aprila sv. Marka Evangelista, ki mu je bilo ime dejansko Johan, Marko pa vzdevek, in časti še dolgo vrsto mučencev, škofov in enega papeža s tem imenom (TAGLIAVINI 1,128).
Na skrajnem slovenskem Zahodu srečamo ime v obliki 1393 Marchus v Kujiji in Bardu (CASTELLO 117,138) ter v romanski manjšalni obliki Marcucius v Uziuntu in verjetno še v Štelah (prav tam 41-2,59), medtem ko je v romanski Centi prisotna tudi manjšalna oblika Marculinus (prav tam 66,110). Vsekakor imamo tu opraviti z beneškim vplivom, saj je sv. Marko beneški pokrovitelj. Vendar je ime odsotno v Černjejskem rokopisu.
Marcus je v Trstu v XIV. stoletju kar pogostno ime, a je v veliki večini primerov lastno Italijanom. Komaj v CAP CERE I najdemo nekaj ljudi s tem imenom, ki so verjetno Slovenci: 1359 per modem uxoris Marci fiiy Beyneg (c. 14v.), pri katerem ne morem z gotovostjo razlagati očetovo ime Beyneg; 1360 per mortem Marce de Glimec (c.19v.), kjer je krajevni ali ocetni determinativ težko čitljiv in zato negotov, povrhu ga ne znam razlagati. Vendar 1368 per mortem... ef uxor Marci de Povir (c.53r.), 1374 per modem filii Marci de Poviro; toda isti Povirec Marcus se pojavlja že dolgo prej v virih z drugo imensko obliko: 132.? Marseo de Poviro villico di Trieste (PARENTIN), ki plačuje desetino, 1357 a Marxe de Povir, a Marše de Poviro (CAP QD, c.9r.,10v.) in umre 1366 Marše de Poviro, pro Marxe de Povir (CAP CERE l,c.44r.,46v.): ta primer odpre zanimiv problem o sovisnosti imenskih osnov Mark-, Marc- in Marš-, ki se ga bom lotil pozneje. Za njim srečamo le še 1400 pres-biterum Martinum Marci de Silvola (CAP CERE III,c.3r.), pri katerem lahko domnevamo pripadnost slovenskemu jeziku. Drugje na slovenskem Zahodu je ime Marcus v tem času prisotno, prim. od 1373 dalje March, Marcho, Marchus, Marckho, Marcko, Marco, Marcus, Marko (KOS l,ll,...), obenem srečamo tudi imenske oblike iz ostalih dveh osnov, ki jih bom nanizal pozneje. Mimogrede naj opozorim, da je od I. 1308 prisotna v Trstu le pri italijanskih nosilcih tudi izvedena imenska oblika Marcoi(i)inus, Marc(h)ulinus, Margulinus.
Slovenski etimologi in imenoslovci so se izognili problemom v zvezi s tem imenom v slovenskem prostoru. Po njihovem zgledu bom zato najprej obravnaval priimkovne
oblike, ki zanesljivo izhajajo iz imenske osnove Mark-: tu res ne bomo srečali nikakega problema (razen morda z interferencami z germansko imensko osnovo Merk-, ki po razvejenih narečnih pojavih ali zaradi pisnih interferenc lahko sovpada z našo osnovo Mark-). Začnimo torej s priim-kovnimi oblikami, ki ponavljajo svetniško ime bodisi z ljudsko izreko latinske končnice -us (-uš, -už, po moderni vokalni redukciji -eš, -ež), bodisi v slovenski obliki Mark(o):
Markuš (ZSSP Slovenj Gradec, LJ, MB), Markuš (ZSSP Štajerska, LJ), Markuž (ZSSP Kamnik, MB; KOŠTIAL Koroška), Markeš (ZSSP GO, Radovljica, Jesenice; KOŠTIAL Štajerska), Markež (ZSSP PT, MB, Radovljica, Gornji Grad, Konjice; KOŠTIAL Gorenjska); težko se je izreči za moderno vokalno redukcijo v drugem zlogu ali kar za germansko imensko obliko v primerih Marks (ZSSP Litija, LJ, MB), Markš (ZSSP Idrija); vsekakor se mi zdi nemška hipoteza verjetnejša ob izvedenih priimkovnih oblikah Marksel, Marksl (ZSSP MB) in Markselj (ZSSP GO). Bržkone je povsem slovenska imenska oblika, ki se zrcali v priimku Marek (ZSSP KR, CE, Litija, MB, Kočevje, Idrija; v TS za fašizma -> Mari, prim. PIZZAGALLI 260; danes v zapisu Ma-rech v Dolini), redek je priimek Marko (KOŠTIAL 626, Koroška; TS, tu za fašizma -> Marco, prim. PIZZAGALLI 260).
Sledijo priimkovne oblike, ki so z znanimi formanti izvedene iz hagionimske osnove Mark-. S formantom -a: Marka (ZSSP LJ, Tolmin; TS).
Z manjšalnim/patronimičnim formantom -(e)c: Markec (KOŠTlAL 626, Koroška), Markič (ZSSP Idrija), Marčec (ZSSP PT, LJ, MB).
S patronimičnim formantom -ič: Markič (ZSSP Gorenjska, Litija, Logatec, Šmarje, LJ, NM, MB, GO, Idrija, Tolmin; v zapisu Marchig SPZM Nadiško območje, UD; va zapisu Marchig, Marchic(h) na Tržaškem za fašizma -> Mar-chi, prim. PIZZAGALLI 119,145,167,259), Marčič (ZSSP Gorenjska, Štajerska, GO, Tolmin, LJ). Formant lahko pristopi k celi imenski obliki Markež: Markežič (ZSSP LJ, MB; v zapisu Markezic TS, tu in v Miljah za fašizma -> Mar-chesi, prim. PIZZAGALL1168,260; v zapisu Marchesich TS, Devin-Nabrežina, Dolina, Milje, Marchesic TS; v zapisu Marchesig na Tržaškem, Marchesich v Tržiču ter Trstu in Marchessich v Miljah za fašizma -> Marchesi, prim. PIZZAGALLI 121,167,168,259), Markežič (ZSSP LJ); Marchesich -> Marchi (prim. P 145).
Z večalnim formantom -ač: Markač (ZSSP Dravograd, MB).
S formantom -oč: Markoč (ZSSP MS, MB).
S formantom -onja: Markonja (ZSSP Litija), Markoja (ZSSP Dolnja Lendava, LJ).
S formantom -ot(a): Markota (ZSSP Ilirska Bistrica), Mar-kut (ZSSP Postojna), Markuta (ZSSP KR, LJ). Z večalnim formantom -uža: Markuža, Markuza, Markuže (ZSSP Sežana), Markuza, Markuša, Marcusa (TS, Zgonik, Milje; Markuza v Zgoniku za fašizma -> Marcusi, prim. PIZZAGALLI 174).
Iz imenske osnove, razširjene s pridevniškim formantom -ov, in pisanimi denominativnimi formanti: Markov (ZSSP LJ, Postojna, utegne biti tuja, predvsem makedonska imenska oblika); Markovec (ZSSP Litija, LJ, Radovljica), Markove (ZSSP Radovljica); Markovič (ZSSP vsa Slovenija z gotovo interferenco s hrvatsko-srbskim priimkom Markovič; v zapisu Markovič ZSSP GO; SPZN GO; TS; v zapisu Marcovic(h) TS, Devin-Nabrežina; na Tržaškem za fašizma Marcovig, Marcovich, Markovic(h) -> Marchi, De Marco, Marcovigi, Marchetti, prim. PIZZAGALLI 145,260,261; v zapisu Marcovig SPZM Terzo di Aquileia); Markovšek (ZSSP Kamnik), Markošek (ZSSP Laško, CE,
Radovljica) Markušek (ZSSP Laško, Brežice, LJ, GO, Konjice); Markovčič (ZSSP Logatec, LJ, Kočevje, Postojna), Markučič (ZSSP Sežana).
Po slovenskem prostoru najdemo tudi številne imenske oblike, ki smo jih v raznih časih privzeli od romanskih sosedov in so se razvile z novo sestavo: Markon (ZSSP LJ, NM, MB, Postojna; TS; tu za fašizma -> Marcon, prim. P 260, 261), Marcon (ZSSP NM), Markončič (ZSSP GO, Sežana; v zapisu Marconcich Milje na Tržaškem za fašizma -» Marconi, prim. P 145); 1599 Anderli Marcolin na Stari gori, Marcolino v Jagnjedu, 1600 Lorenzo Marcolino v Špe-tru (MISSIO), Markolin (ZSSP LJ, Ilirska Bistrica), Marku-lin (ZSSP Litija)-,Markoli (ZSSP LJ, MB); Markuci (ZSSP MB); morda Marcóla (ZSSP GO, Tolmin).
Priimkovna oblika Markočič (ZSSP GO: SPZM Marco-cic GO, Števerjan, Marcozig Goriška; na Tržaškem za fašizma Marc(h)ocich -> Marcuzzi, v Tržiču Markočič -> Marchi, prim. P 145, 167) je lahko nastala na različne načine, verjetno je kar varianta k Markončič, le na Goriškem obstaja varianta Marcosig (SPZM).
Tudi pri priimkih, ki izhajajo iz imenske oblike na -(e)i(j), moramo iz previdnosti dopuščati pisana križanja s tujimi, predvsem nemškimi osnovami in oblikami: Marki (ZSSP Štajerska, LJ, Radovljica, Jesenica, MB, Tolmin), Marke! (ZSSP Litija, Laško, Dravograd, MB, LJ), Markelj (ZSSP Litija, Gorenjska, Krško, PT, Laško, LJ, NM, Kočevje); Markete (ZSSP Krško), Markeljc (ZSSP Krško, LJ); Markulj (ZSSP LJ, KR).
Za redkimi priimkovnimi oblikami Markolčič (ZSSP Logatec, LJ), Markotan (ZSSP Dolnja Lendava) in Markevič (ZSSP Idrija) lahko slutimo hiperkorigiran zapis ali tuj izvir.
★ * *
Skok (ERHSJ II,376) je mnenja, da je priimek Mrak nastal po metatezi likvid iz hagionima Marcus, Bezlaj (SVIII,38 in ESSJ 11,199) pa se opira na Miklosicha (PN 228, ONPN 200) in izvaja slovenske priimke iz slovanskega antropo-nima Mrakü in ustreznega apelativa. Vprašujem se, ali ni morda v tem primeru prišlo do interference in morda celo do ozmoze med že obstoječim slovanskim antroponimom in novim krščanskim imenom, ki se je jelo tako zgodaj razširjati med Slovani, daje bilo še soudeležno likvidne me-tateze, ali - rajši - da je na hrvaških in slovenskih tleh doživelo novo metatezo te vrste. Naj zato navedem vse priimkovne oblike te vrste: Mrak (ZSSP vsa Slovenija; TS; tu za fašizma -> Marchi, prim. PIZZAGALLI 148,270; v zapisu Mrack -> Marchi, prav tam 148; v zapisu Mrach SPZM Števerjan, GO, Fiume Veneto/PN; TS; tu -> Marchi, prav tam 148, 270), Mrače (ZSSP Kočevje), Mrakič (ZSSP Štajerska, LJ, Radovljica, GO, Tolmin; v zapisu Mrakic SPZM GO; TS; tu -*• Marchi, prav tam 148; v zapisu Mrakich -> Marchi, prav tam 148; v zapisu Mrakitsch -* Marchi, Mi-racchi, prav tam 148, 270; v zapisu Mrachig TS), Mrako-vič (ZSSP Ilirska Bistrica, Idrija), Mračevič (ZSSP LJ), Mra-kočevič (ZSSP Laško).
V mikrotoponomastiki je ime Mrak koncentrirano na področju Mislinje (ATLAS 37/A2 in B2.64/A2) in Pohorja (38/B1 in B2)_, Mrakič na Pohorju (38/B2), sicer je Mrak prisoten še pri Čepovanu (121/A3), Zirovskem Vrhu (124/A2) in Savi (130/B1).
* * *
Ob začetku XIV. stoletja se v tržaških virih pojavlja ime Marec, ki postane s časom pravi tržaški endemični priimek: 1308-10 a Mareg (CAP R,c.61r.), 1316-20 a Mareg (CAP Q,c.9r.,49r.,53r.,61v.), 1318 a Mareg brentam (tam, c.36v.), 1406 ser Simonis de Marez (CAP CERE lll,c.39r.), Berton
Vsak se je torej varoval uši, kolikor se je le dalo.
Če pa so odkrili, da so v enem samem bloku našli več ušivcev, je moral na razkuževanje ves blok. To je bilo še težavnejše, ker ni tam prav nihče zatisnil očesa vso noč.
Seveda pa so bila takšna razkuževanja nujna, ker je bil ušni tifus smrtonosen.
Vsakih štirinajst dni so nam dali čisto perilo, in to vsem brez izjeme
—	seveda pa so tisti, ki so delali, dobili vse nekam boljše. Z brezposelnimi so v vseh pogledih ravnali nekam bolj površno.
Eden izmed naj zanimivejših taboriških objektov pa je bil nedvomno krematorij.
Stal je izven taborišča in vsak mrlič je moral skozi glavna vrata — pa ne zaradi posebne časti, ki naj bi mu bila izkazana, pač pa le zato, da bi mu tam vzeli številko, s katero naj bi ga registrirali med mrtve.
»Blok — Schreiber« je svoj zapis poslal na osrednji urad, kjer so te v celoti izbrisali. Tako je zahteval red.
Sam krematorij je bil manjša stavba, približno osem metrov krat štiri, imel je visok dimnik, ob njem pa je stala plinska celica. Vse je bilo nekoliko manjše, ker sta stavbi le redko služili svojemu namenu.
V krematorij so sodili le tisti, ki so umrli med transportom ali v samem taborišču. Če pa so imeli namen umoriti večje število ljudi, so sestavili transport in jih prepeljali v Auschwitz.
Med svojim bivanjem v taborišču nisem slišal o nikomer, da bi ga umorili in potem zažgali v krematoriju. Dogajalo se je sicer, da so koga do smrti pretepli ali pa da je določena oseba izginila neznano kam. Te pa ni mogel požreti nihče drug razen krematorija.
Torej si lahko zaključil svoje bedno življenje v krematoriju le v primeru, da si umrl od bolezni ali od napora. Vse je bilo torej odvisno od zdravja in seveda od poveljstva pa tudi od dela, ki so ti ga dodelili.
Nekateri menijo, da je bilo v Dachauu veliko mrtvih, drugi se s tem ne strinjajo — jaz pa sem prepričan, da se nikoli ne bo izvedelo, koliko ljudi je bilo sežganih v krematoriju.
Da pa vse le ni bilo tako enostavno, potrjuje moja naslednja izkušnja:
Na poti v kopalnico smo se ustavljali pred esesovcem, ki je sedel za mizo in vsakega mimoidočega vprašal, če je sposoben za delo. Tiste, ki so mu pritrjevali, je pošiljal na levo stran, ostali pa, ki so skomizgnili ali pa celo zanikali, so sodili na desno. Njihova usoda je bila že zapečatena. Naslednjega dne so s transportom odpotovali v Auschwitz in tam so jih pomorili v plinskih celicah, nato pa sežgali v krematoriju.
O tem nisem vedel, dokler me ni s podrobnostmi seznanil neki Blok
—	Schreiber, ki mu je bilo ime Franz in je bil po rodu Poljak. Zabičal mi je, naj na poti v kopalnico nikoli ne izjavim, da nisem sposoben za delo, pa čeprav komaj stojim pokonci. Mnogi tega niso vedeli in so si sami izkopali grob.
Večina ljudi, ki so bili preleni za delo, je šla v smrt s tistimi, ki bi jih lahko že najmanjša burja prevrnila.
Kapom je bilo pri delu skoraj vse dovoljeno. Bili so slabši od ese-sovcev. Če te je kapo prav pošteno premlatil, se nisi smel nikomur pritožiti, če pa te je ubil, je bil v taborišču pač jetnik manj.
Naloge kapa, šefa bloka in pisarja so opravljali v glavnem Poljaki in Nemci.
Tudi tolmačev je bilo vseh vrst — razumeli so celo pet ali šest jezikov, štiri ali pa samo dva. Med njimi je bil le eden, ki je razumel vse jezike, ki so se govorili v taborišču — ta je imel zlat našitek z imenom »Lager — Dolmetscher«.
Dvakrat dnevno so nas prešteli, in sicer zjutraj ob šestih in zvečer. Nato si bil prost in si lahko obiskal svoje znance v sosednjih blokih, vrniti pa si se moral ob uri, ki je bila določena za počitek.
Takšno je bilo življenje v dachauskem taborišču do septembra 1944.
(dalje prihodnjič)
zornosti, to še ne pomeni, da je postala ta organizacija pluralistična.
Bojimo se, da nastajajo te »spremembe« v soglasju s politiko ZKS-SDP in drugih trenutnih vladajočih krogov v Sloveniji. Kaj pa, če se bodo po aprilskih volitvah razmere v matici zares spremenile?
27. literarna nagrada »Vstajenje« za leto 1989
Komisija literarne nagrade »VSTAJENJE«, ki jo sestavljajo prof. Zorko Ha-rej, prof. Martin Jevnikar, urednik Mladike Marij Maver, pesnica Ljubka Šorli in prof. Zora Tavčar, se je sestala dne 10. aprila 1990 v Trstu na sedežu Slovenske prosvete in pregledala 14 knjig, ki so jih v preteklem letu izdali zamejski in zdomski pesniki in pisatelji. Po temeljiti presoji se je soglasno odločila, da podeli literarno nagrado »VSTAJENJE« za leto 1989 Zorku Simčiču za knjigo Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide, ki je izšla pri Založbi Duhovno življenje v Buenos Airesu 1989 —■ istočasno pa tudi za njegovo prejšnje literarno ustvarjanje.
Zorko Simčič je že za prvi roman Prebujenje, ki je izšel 1943 v Ljubljani, dobil Prešernovo nagrado mesta Ljubljane. V Trstu je za Vse svete 1946 napisal za slovenski radio, kjer je bil dve leti v službi, radijsko dramo Žalostna pesem, v kateri je prvi načel vprašanje narodne sprave, ki danes tako odmeva po Sloveniji.
V Argentini se je razvil v najbolj svetovljanskega zdomskega pisatelja, ki ga zanima predvsem psihološka analiza ljudi in dogodkov. Višek je dosegel v romanu Človek na obeh straneh stene, SKA 1957.
Izmed dramskih del je treba omeniti Krst pri Savici in Zgodaj dopolnjena mladost, o katerih je zapisal prof. Jože Pogačnik, da sta »slavospev ljubezni in želja so spravi med Slovenci«. Za mladino je napisal še igri: Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980).
Podelitev nagrade je bila 23. aprila 1990 na večeru Društva slovenskih izobražencev v Trstu.
Denar za nagrado je spet podelila Hranilnica in posojilnica na Opčinah, za kar se ji odbor iskreno zahvaljuje.
Iz delovanja Društva slovenskih izobražencev
Na otvoritvi razstave je o svojem delu spregovoril tudi slikar Milko Bambič.
Marca se je kulturna sezona DSI prevesila. Še dobra dva meseca in rednih ponedeljkovih večerov v Peterlinovi dvorani bo konec. Toda poglejmo, kakšno je bilo delovanje društva od izida prejšnje številke Mladike. V ponedeljek, 5. marca, je bil gost večera prof. Ivan Mešiček iz Maribora, kije predstavil svojo knjigo »Temelji humanizma«. Naslednji ponedeljek, 12. marca, je v Peterlinovi dvorani predaval pisatelj Taras Kermauner o politični emigraciji v Argentini. V ponedeljek, 19. marca, je dr. Spomenka Hribar predavala o narodni spravi. 26. marca pa je večer v DSI odpadel zaradi sočasnega srečanja s kandidatom DEMOSA dr. Jožetom Pučnikom v Kulturnem domu. Prvi ponedeljek v aprilu je pisatelj Boris Pahor predaval o »manjšinskih perspektivah v luči Evrope 92 in o spremembah v vzhodni Evropi«. Naslednji ponedeljek, 9. aprila, pa je škof Lovrenc Bellomi podal velikonočno duhovno misel kot uvod v Veliki teden. V marcu sta bili v Peterlinovi dvorani odprti tudi dve slikarski razstavi v sodelovanju s Skladom Mitja Čuk. Razstavljala sta starosta naših slikarjev Milko Bambič in Adalbert Žvab.
Ivan Mešiček.
PROF. S. BRATINA - FOTOGRAF
Prof. Slavko Bratina iz Gorice je predstavil svojih 40 let ljubiteljskega fotografiranja na razstavi v Zavodu Sv. Družine. Ob odprtju je spregovoril Franc Batič iz Nove Gorice, prof. Bratina pa je prikazal še izbor diapozitivov.
SLIKAR GROM V ŠPETRU
Ob Prešernovem prazniku, dnevu slovenske kulture, so bile prireditve tudi v Benečiji. V Špetru pa so 9. februarja odprli razstavo tržaškega slikarja Bogdana Groma, ki ustvarja v ZDA.
POVEZOVANJE
AMERIŠKIH SLOVENCEV
V Clevelandu v ZDA so letos ustanovili dve novi organizaciji, ki naj povezujeta ameriške Slovence. Dne 6. januarja je bil ustanovljen Slovenski ameriški svet (Slovenian American Council), ki še posebej podpira demokratični proces v Sloveniji. Za predsednika je bil izvoljen dr. Mate Roesmann, podpredsedniki pa so Rudi Kolarič, prof. Vinko Lipovec in Jože Melaher.
Dne 20. januarja pa je bila ustanovljena Zveza slovenskih Amerikancev (The Alliance of Sloveniam Americans), ki želi v duhu pluralizma združevati organizacije in posameznike za ohranjanje slovenske dediščine in pomoč slovenski suverenosti ter demokraciji. Za predsednika izvršnega odbora je bil izvoljen gospodarstvenik John Hočevar, za predsednico sveta pa gdč. Florence Unetich.
15. BENEČANSKI KULTURNI
DNEVI
Letošnji Benečanski kulturni dnevi v Špetru, ki so se začeli 16. marca, so imeli skupni naslov Slovenska pomlad: politični pluralizem in vstop v Evropo. Kot predavatelji so se zvrstili predstavniki vodilnih strank Ciril Zlobec, Jožef Školč, Jože Pučnik in Peter Bekeš.
KERMAUNER V ARGENTINI
Pisatelj in publicist Taras Kermaunerje bil z ženo Alenko Goljevšček dva meseca na obisku med Slovenci v Argentini. O svojih izredno močnih vtisih je že predaval v Trstu in Ljubljani. Na podlagi gradiva, ki ga je dobil na številnih srečanjih in razgovorih, zlasti o pogledih na slovenska vojna in revolucijska.leta, je pripravil že vrsto esejev.
Medtem je izšla njegova študija Poezija slovenskega zahoda, I. del.
KRALJ AMERIŠKE POLKE
74-letni Frank Jankovič, ki je bil že leta 1950 proglašen za kralja ameriške polke, je v rodnem Clevelandu prejel nagrado »Ameriško-slovenskega sklada za polko« za življenjsko delo. Od leta 1937 je izdal 40 velikih in več sto malih plošč, napisal pa je okoli 200 skladb.
SLOVENCI NA MADŽARSKEM
Z marčnimi kulturnimi prireditvami Slovencev na Madžarskem se je v Cankarjevem domu v Ljubljani sklenil že tretji krog gostovanj slovenskih manjšin v Ljubljani.
DR. ALOJZIJ AMBROŽIČ TORONTSKI NADŠKOF
Slovenec dr. Alojzij Ambrožič je 17. marca nasledil kardinala Carterja kot nadškof v Torontu. Postal je tako 11. nadškof kanadskega velemesta. Visoki cerkveni predstavnik se je rodil 27. januarja 1930 V Dobrovi pri Ljubljani. Z družino se je maja 1945 umaknil na Koroško, kjer je v taborišču v Špi-talu obiskoval slovensko gimnazijo, nato pa v Kanado. Leta 1955 je bil v Torontu posvečen v duhovnika. Bil je profesor teologije In ravnatelj semenišča, leta 1976 je postal torontski pomožni škof, leta 1986 pa gaje papež imenoval za nadškofapomoč-nika s pravico nasledstva. Dr. Ambrožič se dejavno vključuje tudi v slovensko versko in narodno življenje. Večkrat je predaval v Trstu in Gorici.
CELOVŠKA MOHORJEVA
V LJUBLJANI
Mohorjeva iz Celovca je 31. januarja prvič predstavila svoj knjižni dar v matični Sloveniji, in sicer v Slonu v Ljubljani. Uvodni govor je imel vodja založbe inž. Franc Kattnlg. Avtor ene izmed knjig zadnjega knjižnega daru, Lev Detela z Dunaja, pa se ni udeležil prireditve, ker so mu na veleposlaništvu povedali, da ne morejo jamčiti za njegov nemoten obisk v Sloveniji.
Mohorjevi je tudi uspelo, da je v Sloveniji prodala veliko knjig iz svoje zaloge.
PESEM MLADIH
Revija otroških in mladinskih zborov Pesem mladih, ki jo vsako leto prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov, je bila 25. marca v Kulturnem domu v Trstu.
FRESKE V RICMANJIH
V cerkvi sv. Jožefa v Ricmanjih na Tržaškem, kjer je župnik dr. Angel Kosmač, so opravili velika obnovitvena dela. Tisk je s poudarkom poročal, kako so med drugim na veliki freski odkrili letnico 1770 in avtorja, ki se je podpisal kot Paskval de Periello.
AMERIŠKA DOMOVINA
Nekdanji najstarejši slovenski dnevnik Ameriška domovina iz Clevelanda izhaja zadnje čase le še enkrat tedensko, in sicer v skupni angleško In slovensko pisani Izdaji.
Letos je bila to že jubilejna dvajseta revija, na kateri je tokrat nastopilo 10 zborov. V dveh desetletjih pa je na revijah nastopilo kar 245 zborov z več kot 5.000 pevci.
Umrla Karmela Kosovel
Na Tirolskem, kjer je z možem, slikarjem Graberjem, preživela ves povojni čas, so 13. marca pokopali še zadnjo sestro pesnika Srečka Kosovela Karmelo. Rodila se je 26. septembra 1898 v Sežani. Bila je pianistka. Diplomirala je leta 1928 v Munchnu, po poroki leta 1933 pa je živela na Dunaju In na Tirolskem. Rada se je vračala v Tomaj, lani pa se je udeležila tudi kulturnega večera Društva slovenskih Izobražencev v Trstu.
130-LETNICA
SKLADATELJA WOLFA
Ob 130-letnlci rojstva skladatelja Huga VVolfa so v rodnem Slovenj Gradcu odkrili njegov doprsni kip. Mojstru samospeva v avstrijskonemškem kulturnem krogu, ki pa je bil slovenskega rodu, so tudi na Slovenskem posvetili več koncertov, prireditev in znanstveni posvet.
25 LET RADIJSKE MAŠE
Tržaški škof msgr. L. Bellomi je 11. marca vodil slovesno somaševanje v cerkvi v Rojanu v Trstu ob 25-letnicl rednih prenosov maše v slovenščini iz te cerkve po Radiu Trst A. Ves ta čas skrbi za bogoslužje domači dušni pastir g. Stanko Zorko, poje pa rojanski cerkveni zbor.
».PRAVIČNOST IN MIR«
ZA MANJŠINO
Komisija Pravičnost in mir, ki jo pri Slovenski pokrajinski škofovski konferenci vodi prof. Anton Stres, je posegla za pravičen zaščitni zakon za Slovence v Italiji pri oblasteh italijanske republike in pri italijanski škofovski konferenci.
Skupno pesem na 20. reviji Pesem mladih so mladi pevci zapeli pod vodstvom F. Pohajača in ob spremljavi ansambla Zvezde.
Zbor izvoljenih v Spetru
V občinski dvorani v Špetru v Benečiji je bil 24. marca prvi zbor slovenskih izvoljenih političnih predstavnikov. Zbrali so se senator, deželni svetovalci, predsedniki gorskih skupnosti, številni župani, pokrajinski, občinski in rajonski svetovalci, ki pripadajo Slovenski skupnosti, komunistični partiji, socialistični stranki, Krščanski demokraciji videmske pokrajine, zelenim ali raznim
KNJIGA O ŠPETRU
Prof. Pavel Petričič in župnik Božo Zuanella sta sestavila knjigo o Špetru v Benečiji (Atlante toponomástico e ri-cerca storica). Izdala jo je zadruga Lipa, založila pa špetrska občina.
FONTANA
14. številka koprske revije Fontana, ki jo ureja Danilo Japelj, prinaša izbor iz ustvarjanja 30 sodobnih slovenskih pesnikov in pisateljev iz Trsta. Uredila sta jo profesorja Marija Cenda in Boris Pangerc.
JUŽNI TIROLCI ZA SLOVENCE
Na pobudo Južnotirolske ljudske stranke je deželni svet Tridentinske-Južne Tirolske odobril 19. aprila poziv vladi in parlamentu v korist pravičnega zaščitnega zakona za Slovence v Italiji. Proti so glasovali le misovci. Pobuda je sad sodelovanja med manjšinami saj je imel načelnik svetovalske skupine SVP Hubert Frasnelli stike v tej zvezi s Slovensko skupnostjo in s Sindikatom slovenske šole.
občinskim listam. Prisotni so v glavnem soglašali z dokumentom, ki vsebuje kritike in dopolnilne predloge v zvezi z vladnim osnutkom za zaščito Slovencev (»zakon Maccanico«), vendar naj bi ga odobrili po upravnih volitvah v maju. Večkrat je bila poudarjena misel, da je treba gojiti tako obliko dialoga med izvoljenimi političnimi predstavniki iz vseh treh pokrajin.
GLEDALIŠČE V TORONTU
V Torontu je Vilko Čekuta zrežiral Nušičevo komedijo Kaj bodo rekli ljudje. Marca so amaterski gledališčniki gostovali v New Yorku, Hamiltonu in Montrealu.
25. marca pa je slovenska igralska družina iz Toronta v režiji A. Kačinika uprizorila Levstikovega Martina Krpana v priredbi Jožeta Vombergarja.
PRAVOPIS
Po 28 letih je Slovenska akademija znanosti in umetnosti izdala nov Slovenski pravopis. Zaenkrat je izšel le prvi del, Pravila, medtem ko bo treba na slovarski del še počakati.
21. PRIMORSKA POJE
Pevska revija Primorska poje je letos dosegla 21. izvedbo s sodelovanjem kakih 120 zborov z obeh strani meje. Neprijetno pa je bilo, da zbori iz matične Slovenije skorajda niso nastopali v zamejstvu, tako da je bila tradicionalna pevska izmenjava okrnjena.
Umr! bivši ameriškosiovenski senator Lausche
V Clevelandu je 21. aprila umrl eden najbolj znanih in uglednih ameriških Slovencev, politik Frank Lausche. Rodil se je v Clevelandu leta 1895 in se do nedavnega udeleževal slovenskih prosvetnih in kulturnih prireditev. Kot
predstavnik demokratske stranke je bil leta 1941 izvoljen za župana v Clevelandu, od leta 1945 do 1956 je bil petkrat guverner države Ohio, od 1956 do 1968 pa jo je zastopal v VVashingtonu kot senator. Pogrebni obred je bil v slovenski cerkvi Sv. Vida, kjer je somaševanje vodil pomožni škof Edvard Pevec. Maša je bila v angleščini, petje v slovenščini, cerkev pa je bila nabito polna slovenskih rojakov in predstavnikov ameriškega javnega življenja.
ODMEVI VOLITEV V SLOVENIJI
Prve povojne demokratične volitve v Sloveniji so vzbudile veliko zanimanje tudi med Slovenci v Italiji. Slovenska skupnost, a tudi druge organizacije in ustanove, so pripravile več obiskov in javnih srečanj. Slovenski raziskovalni inštitut SLORI pa je priredil niz javnih srečanj v Trstu in Gorici s predsedniškimi kandidati Milanom Kučanom, Jožetom Pučnikom in Markom Demšarjem.
Številni vidni predstavniki Slovenske skupnosti pa so se udeležili tudi zasedanj in volilnih zborovanj Demosa in vključenih skupin po Sloveniji.
ČRNE BUKVE
V	Sloveniji sta izšla dva ponatisa Črnih bukev iz leta 1944. Gre za faksi-milirano izdajo In pa za faksimilirano, a zmanjšano in vezano izdajo.
Ponatisnjena je bila tudi brošura o umorjenih duhovnikih Kri mučencev.
V	kratkem bo v Sloveniji ponatisnjena knjiga dr. Cirila Žebota Neminljiva Slovenija.
V	zdomstvu pa se je na kaseti z naslovom Slovenske zemlje čuvarji pojavila nova izdaja 15 domobranskih pesmi in skladb za godbo iz leta 1944. Dirigenta sta bila Drago Pfeifer in Florijan Leskovar.
SLOVENISTIČNI DNEVI
Slovenska kulturna povezanost na Goriškem na obeh straneh meje se vse bolj utrjuje. Ob bližnji 100-letnici rojstva Franceta Bevka so bili v Novi Gorici Prvi primorski slovenistični dnevi.
ALPE-JADRAN IN MANJŠINE
V	Celovcu so predstavili nemško Izdajo študije Manjšine v prostoru Alpe-Jadran, ki jo je pripravila posebna skupina Delovne skupnosti Alpe-Jadran. Prikazanih je 27 narodnostnih skupnosti. Knjiga bo izšla še v drugih jezikih povezanih republik in dežel. Kljub vsem opozorilom (Slovenska skupnost jih je na primer uradno naslovila na vladi Fur-lanije-Julijske krajine in Slovenije) je prikaz o Slovencih v Italiji nesprejemljiv zaradi zanikanja pripadnosti Slovencev v videmski pokrajini slovenski manjšini.
V	SPOMIN PROF. T. HOČEVARJU
Številka 1-2 lanskega letnika revije Slovene Studies, ki je pred kratkim izšla v Severni Ameriki (tudi s posebno, vezano izdajo), je v celoti posvečena spominu prof. Toussainta Fločevarja (1927-1987), ki je bil med vodilnimi predstavniki Družbe za slovenistične študije. U-redili so jo profesorji Aleš Lokar (Videm), Warren Mazek (New York) in Tom Priestly (Edmonton), prinaša pa številne razprave o zgodovini, gospodarstvu, jezikoslovju in sodobni krizi v Sloveniji, kot tudi Hočevarjevo sliko, biografijo in bibliografijo.
ZSKP
Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je imela 2. aprila redni občni zbor. Pozitivno je ocenila zlasti bogate pobude ob 30-letnici ustanovitve. Za predsednika je bil potrjen dr. Damjan Paulin.
Odprta meja v dolini Glinščice
.SV. mašo v jami na Socerbu sta darovala škofa Bellomi in Pirih.
Ob že tradicionalni prireditvi Odprta meja sta 31. marca somaševala v sveti jami pri Socerbu tržaški in koprski škof L. Bellomi in M. Pirih. To je bi-
HRIBOVŠKOVE PESMI
Študija Franceta Pibernika Temni zaliv Franceta Balantiča je pred kratkim izšla v novem natisu. Zdaj pa je napovedana prva izdaja v Sloveniji Pesmi Ivana Hribovška s Pibernikovo spremno besedo in kronologijo življenja in dela tega dolgo zamolčevanega pesnika, ki je bil po vojni vrnjen s Koroške in u-morjen.
UKINJENI TELEX
Konec marca je prenehal izhajati tednik Telex. Leta 1988 je še imel naklado 22.000 izvodov, letos pa je padel že na 6.700 izvodov.
V	težavah je tudi Pavliha. Listje postal 14-dnevnik z naklado 4.500 izvodov (leta 1987: 7.000).
STRLETOVI IZBRANI SPISI
V	Ljubljani je izšla druga knjiga Izbranih spisov uglednega in plodnega upokojenega profesorja dogmatične teologije dr. Antona Strleta. Prvi zvezek (1988) je nosil naslov Vem, komu sem veroval (vera in razodetje), drugi pa nosi naslov Živo upanje (velikonočna skrivnost) in prinaša tudi avtorjevo bibliografijo. Izbrane spise ureja dr. Anton Štrukelj. Avtor je januarja praznoval 75-let-nico.
lo prvo bogoslužno opravilo v jami po napadu na takratnega župnika Antona Smerkolja in opustošenju cerkvene o-preme v prvih povojnih letih.
MANJŠINSKI SEMINAR
7.aprila se je začel v Palače Hotelu v Gorici zelo uspešen seminar Mladine evropskih narodnostnih skupnosti (MENS), ki ga je tokrat priredila Mladinska sekcija Slovenske skupnosti s pomočjo Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček. Nad 50 udeležencev, pripadnikov 17 manjšin iz 12 držav je imelo do 13. aprila možnost, da spozna problematiko Slovencev v Italiji, razpravlja o letošnji osrednji temi (samostojno politično organiziranje manjšin), obišče Tržaško in Goriško ter Slovenijo. Med udeleženci so bili prvič tudi pripadniki nekaterih manjšin iz vzhodne Evrope,
100-LETNICA J. LOVRENČIČA
Andrej Vovko in Tadej Labernik sta se v ljubljanskem Delu spomnila zamolčanega književnika dr. Jožeta Lovrenčiča ob 100-letnici rojstva (2. marec 1890 - 11. dec. 1952).
PREDAVANJA V TINJAH
V Katoliškem domu prosvete v Tinjah se nadaljuje uspešni niz predavanj o manjšinski politiki v Avstriji. 21. februarja sta skupno predavala ljubljanski nadškof dr. Alojzij Šuštar in avstrijski minister za znanost dr. Erhard Busek.
KOROŠKA POJE
Krščanska kulturna zveza je 4. in 11. marca priredila koncerta Koroška poje v Celovcu in Beljaku. Posebno pozornost je vzbudila kantata Pesem o Mi-klovi Zali, ki jo je na besedilo Tomaža Holmarja napisal Anton Nagele.
TRGOVSKA AKADEMIJA
V	CELOVCU
V	Avstriji so dokončno potrdili, da bodo s šolskim letom 1990-91 odprli v prostorih slovenske gimnazije v Celovcu tudi dvojezično trgovsko akademijo.
Veliko ljudi je prisostvovalo maši v jami na Socerbu.
Člani kluba Istra so bili gostje DSI zadnji ponedeljek februarja.
Mladina iz Doline na sestanku za letošnjo »Majenco 1990«.
SKAVTI V SLOVENIJI
V Ljubljani je bila 31. marca slovesna obnovitev skavtizma v matični Sloveniji. Gibanje, ki je med Slovenci dobilo organizirano obliko leta 1922 in je moralo zamreti leta 1941, v drugačnih oblikah pa živi na Tržaškem, Goriškem, Koroškem in v Kanadi, je zdaj dobilo svoj novi izraz v Zvezi slovenskih katoliških skavtov in skavtinj, ki jo vodi mladi Peter Lovšin. V dvorani Teološke fakul-
tete je bil ustanovni občni zbor, v ljubljanski stolnici je bilo nato somaševanje, ki ga je vodil koprski škof msgr. Pirih, v dvorani pa je nato sledila še akademija s kulturnimi točkami in številnimi pozdravi. Prisotni so bili zastopniki zamejskega skavtizma, italijanske organizacije AGESCI, predvojnih skavtov. Ves teden pred tem pa je bila v Narodni in univerzitetni knjižnici razstava skavtskih tiskov.
ZALIV
Aprila je v Trstu izšel Zaliv za leto 1989. Urednik pisatelj Boris Pahor objavlja v njem 80 strani svojega lanskega dnevnika in kopico drugega zanimivega gradiva.
UMRL DR. ERIK KOVAČIČ
V	VVashingtonu so 17. marca pokopali uglednega kulturnega delavca E-rika Kovačiča. Pred upokovitjijo je bil na visokem mestu v Kongresni knjižnici v ameriški prestolnici, kjer je delal od leta 1955. Rodil seje leta 1921 v Ljubljani, bil zaprt v Gonarsu, po vojni se je umaknil na Koroško in v ZDA, kjer je dovršil študij. Že v taborišču je izdal pesniško zbirko Romar na beli cesti. Leta 1956 je ustanovil založbo Studia Slo-venica z željo, da bi z angleškimi izdajami seznanjala širško javnost s slovensko stvarnostjo.
CELOVŠKI ZVON
Revija Celovški zvon izhaja zdaj v dveh izdajah. Istočasno jo namreč natisnejo tako v Celovcu kot v Celju.
PLEČNIKOVE NAGRADE
V	Ljubljani so 16. aprila podelili Plečnikove nagrade za leto 1990. Velike nagrade tokrat niso podelili, medalji pa sta prejela arhitekta Matjaž Gar-zarolli in Aleš Vodopivec.
SENATOR SPETIČ O PRIIMKIH
Komunistična senatorja Battelio iz Gorice in Spetič iz Trsta sta 18. aprila v senatu prodrla z zakonskim predlogom, ki naj po dokončni odobritvi še v poslanski zbornici olajša postopek za vračanje izvirne slovenske oblike poitalijančenim priimkom in imenom. Več razpravljalcev je priznalo krivice, ki smo jih Slovenci pretrpeli v Italiji pod fašizmom, a jih trpimo tudi zdaj zaradi pomanjkljive zaščite.
Antologija
To drevo na tujem raste
Pri založbi Aleph Zveze socialistične mladine Slovenije je izšla letos januarja zbirka To drevo na tujem raste. Antologija slovenskega zdomskega pesništva zadnjih štiridesetih let, izbral, uredil in spremno besedo je napisal Ciril Brgles. Na 170 straneh je 42 zdomskih pesnikov s 168 pesmimi oziroma naslovi.
Antologija je zrelo klasje, ki so ga pridelali zdomski pesniki v zadnjih 40 letih, kjer koli po svetu so se stalno naselili in ukoreninili. Največ jih je iz Argentine (13), kjer so se v povojnih letih množično in strnjeno naselili kot politični begunci, iz Avstralije jih je 9 in prihajajo tja šele v zadnjih letih, raztreseni so in nepovezani, zato bolj samonikli. Malo jih je iz Združenih držav (5), čeprav so se tja selili slovenski ljudje že v prejšnjem stoletju, bili pa so predvsem delavci in mali kmetje, ki so si želeli hitro prislužiti toliko, da bi se vrnili in si v domovini uredili življenje. Zastopane so še Kanada, Belgija, Dunaj in Rim, po eden pa pojeta v Indiji in na Japonskem.
Urednik takole označuje osnovno potezo zdomskega pesnika: »Temeljno doživetje zdomskega pesnika je razpetost med domovino in tujino. Občuti jo kot ranjenost, kot nepremagljivo usodo. Rodni kraj, domovina, je v jedru vseh njegovih najbolj intimnih vzgibov. Kjerkoli je, povsod hodi za njim senca rodnega krova. Daleč zdoma mu je svetišče najlepšega, tempelj spominov, do kraja idealizirano otroštvo«.
To je samo ena stran pesmi, velja pa predvsem za argentinske izseljence, ki so morali nepričakovano in naglo zapustiti domovino in svojce, od katerih se mnogi niti poslovili niso. Ta nepripravljeni prelom je bil travmatičen, krvaveča rana na duši, ki so jo blažili z upanjem na vrnitev. Ko pa je upanje usahnilo, so se rane počasi zacelile, treba si je bilo urediti življenje v novi domovini, se vraščati vanjo in skrbeti za otroke, da bi ne utonili v tujem jezikovnem morju. In tedaj so tudi v pesmih začeli razkrivati nove svetove, nove ljudi in razmere, izpovedovati svoja nova občutja, vero in upanje. Če je bila domovina majhna, skromna in preprosta, idilično lepa in zelena in cvetoča, se je sedaj pesnik znašel v milijonskih mestih, pred njim pa se je razprostirala neizmerna pampa. Tako je bil prestavljen iz majhne stoletne skritosti domačega sveta v opoldansko odprtost in svetovljanstvo sveta. Ta prestavitev je osnovno doživetje, počasi je postala vir pristnega literarnega in umetniškega navdiha. Zdomska pesem je zrasla iz stvarnih življenjskih doživetij, zato je globoka, realistično poetična, brez povojnega iskanja v domovini raznih »izmov«, poigravanja z besedami in oblikami, pa tudi z vsebino. Če je starejša generacija nadaljevala tradicijo Doma in sveta, povezovala verze v določene kitice, uporabljala tudi sonetno obliko, jasne podobe, oblikovala čustvo in misel harmonično, pa
se je srednja in mlajša generacija usmerila v svoboden verz, v večplastnost doživljanja, ritem pa določa notranji poudarek. Nekatere pesmi se spreminjajo tudi v pretresljive molitve.
V	Avstralijo so prihajali pesniki posamezno in po končani vojni, nekateri v zadnjem desetletju. Odšli so prostovoljno, načrtno, zato pri njih ni toliko domotožja, vidna izjema je le Bert Pribac, ki je odšel iz slovenske Istre 1960 in izdal dve leti pozneje prvo tiskano slovensko knjigo v Avstraliji, zbirko Bronasti tolkač. Pribac se v pesmih neprestano vrača domov — tudi se je že vrnil — vrta v svet, v svoje bivanjske stiske, v Boga. Še več domotožja izraža Jože Žohar, ne manjka ga niti Petru Košaku, ki pa ga premaguje z bridkim humorjem, s satiro in posmehom sebi in svetu.
V	Avstraliji je kar pet slovenskih pesnic, vse se borijo z bivanjsko stisko, hrepenijo po ljubezni, opevajo naravno lepoto in bogata čustva. Med njimi je Marcela Bole, rojena 1914 v Šepuljah pri Sežani, skoraj ljudska pesnica, saj preprosto in doživeto opeva spomine na Kras, v Avstraliji pa pomembnejša dogajanja.
Vsi avstralski pesniki živijo sami zase, nimajo kulturnega središča, čeprav avstralska vlada zelo skrbi za jezikovne manjšine, nimajo založbe in revij, zato težko objavljajo. Dobre stike pa imajo z domovino, kjer jim tiskajo pesmi in jih tudi obiskujejo.
Izmed ostalih bi bilo treba omeniti vsaj še tri: Prvi je Jože Cukale, misijonar v Bengaliji, ki zajema v pesmi pokrajino ob Gangesu in Himalaji, siromašne in dobre ljudi, indijsko miselnost in svoje notranje življenje pri delu za druge. Drugi je misijonar in univerzitetni profesor v Tokiu Vladimir Kos, ki je izdal 1960 prvo slovensko tiskano knjigo na Japonskem, in sicer pesniško zbirko Dober dan, Tokio, na papirju različnih barv. Kos se je spremenil v Japonca s ceremonialom in miselnostjo, veliko pesmi je napisal v japonskih oblikah. Tretji je Vladimir Truhlar, kije bil profesor duhovne teologije na Gregoriani v Rimu, najbolj znan slovenski teolog v svetu in najgloblji slovenski religiozni pesnik.
Antologija povojnega zdomskega pesništva To drevo na tujem raste dokazuje, da se zdomski pesniki po umetniški vrednosti ne ločijo od domovinskih, po odkrivanju tujih svetov pa so slovensko pesniško obzorje znatno obogatili. Prav pa je, da se domovina seznani z njihovim delom.
Urednik se zaveda, da je knjiga pomanjkljiva, ker zdomska literatura ni dostopna v domovini. Zato manjkajo v oddelku Podatki o avtorjih nekatere zbirke, štirje pa so mrtvi, čeprav v knjigi še žive. Avtor se je naslonil na argentinsko Antologijo slovenskega pesništva, Buenos Aires 1980. Obe sta približno enako obsežni, argentinska ima le manj avstralskih pesnikov. Obe pa sta enako zaslužni.
KNJIGE________________________
Nova slovenska revija v Kanadi
Druga lanska, to je jesenska številka novega lista študijskega krožka za slovensko kulturo, in sicer Novih razgovorov in razgledov, ki je začel izhajati v Kanadi in ga ureja Rudolf Čuješ, prinaša veliko prispevkov z aktualno vsebino, ki zadeva položaj v matični domovini in v zdomstvu. Cilji revije pa glede na vsebino niso ukovirjeni v splošni družbenopolitični pogled, ki ga prinaša periodični tisk, ampak vključujejo predvsem znanost — filozofijo v okviru družboslovja, vprašanja iz ekonomije, zgodovine in splošen pregled dogodkov v slovenski kulturi doma in v svetu.
Uvodni zapis z naslovom Spomin je posvečen odprtim ranam iz slovenske državljanske vojne in se v celoti opredeljuje za nujnost, da se zgodovina ponovno napiše tudi na podlagi pričevanja poraženih.
V rubriki Razgovori je objavljen prispevek z naslovom Filozofija konkretno živega. V objavi zelo moti pomanjkanje strešic in tudi nekaj jezikovnih grobosti, sploh pa krajši prispevek tudi zaradi svoje preglednosti in grafičnih ponazoritev podaja le osnovo obširnega poglavja.
Urednik revije Rudolf Čuješ objavlja prispevek z naslovom Integralizem — Oris družbene filozofije, v katerem na podlagi zgodovine filozofije, to je ugotovitev pomembnih svetovnih filozofov, avtor ugotavlja človekov odnos in njegov položaj v družbi. Avtor primerja različne poglede velikih mislecev iz zgodovine in se naposled usmerja v problematiko, ki izhaja iz družboslovja kot takega, in sicer na družbeno kulturni položaj v preteklosti. Iz tega se avtor poglablja v sodobno gospodarsko stvarnost v matični domovini, ki se usmerja v svobodno tržno gospodarstvo. Prvo poglavje svojega prispevka, ki se bo nadaljeval v naslednji številki, avtor zaključuje s tehtnim pomislekom o bodočnosti nove ureditve na domačih tleh:
»Prav v sedanjem času krušenja centralističnega načrtnega gospodarstva vidi večina rešitev v svobodnem tržnem gospodarstvu. To je vse prav,
dokler razumemo pod svobodnim tržnim gospodarstvom gospodarski režim, ki priznava etiko in hoče služiti človeku in ki ne poniža človeka na stopnjo sredstva proizvodnje. Pričakovanje rešitve od lassez faire tipa svobodnega trga pa bo prineslo večini nova razočaranja«.
Prispevku sledi navedba obširne bibliografije. Sledi poglavje o humanistični ekonomiji, o kateri nepodpisani avtor ugotavlja, da je kot veda na univerzah Severne Amerike še vedno »glas vpijočega v puščavi«. S humanistično ekonomijo so se ukvarjali nekateri naši rojaki v zdomstvu, sploh pa velja podčrtati dejstvo, da je t.i. »Humano-mics» nujnost v družbi, v kateri si kapital z delom obdrži vse gospodarske odločitve.
Sledi odlomek iz dodatnega poglavja, ki ga je dr. F. Bučar napisal za angleški prevod Resničnost in utvara.
Prispevek v rubriki Za zgodovino z naslovom Kdo nam piše zgodovino je delo Mirka Plevnika, ki v tvorcih nove jugoslovanske družbe zaznava pečat prostozidarstva iz samih korenin nekdanje zgradbe »troedinega naroda«.
Obravnava tudi zgodovino prostozidarstva na jugoslovanskih tleh in tudi nekaj bibliografije. Krajši sestavek daje vtis brezhibnega jedrnatega poročila o usodnih političnih trenutkih, ki so jih preživeli jugoslovanski narodi.
Ob avtorjevi ironiji: »Kdo so bili Turki, ki so okoli sto let napadali naše kraje, vse do bitke pri Sisku leta 1593, nam pove ime Hasan paša Predojevič, poveljnik turške vojske v tej bitki«, se lahko nasmehnemo, saj je nam vsem znano iz zgodovine in pričevanj, da so turški vojskovodje bili nekdanji krvni davek, harač, ki gaje krščanska raja morala plačevati Turkom. Torej ima v tem pogledu slovanski priimek relativen pomen, saj je moral poznejši paša Predojevič skozi pranje možgan, ki bi še tako trmoglavost prisililo k pokori. Zgodba paše Sokoioviča, junaka Andričeve epopeje Most na Drini, nam to potrjuje. Prisotnosti srbohrvaških elementov v turški vojski pa naj nas ne presenečajo. Po zgodovinskih podatkih naj bi celo na dvoru v Carigradu bil uradni jezik srbohrvaščina.
V potopisu Ljubomira Nenadoviča, ki je spremljal črnogorskega vladiko Petra Petroviča Njegoša na potovanje v
Italijo, lahko zasledimo pričevanje o srečanju avtorja Gorskega venca s turškim dostojanstvenikom. Temu je pesnik na vprašanje, čemu se boji Turkov, odgovoril, da se boji le svojih bratov, to je celo velikega vezirja. O njih pa je turški plemič vzvišeno zatrdil, da so Turki.
In mi, v zamejstvu, lahko še najbolje vemo, kakšen je pomen priimkov pri določenih trditvah.
Lahko pa tudi Mirku Plevniku pritrdimo, seveda če bi obtožil tisto množico ljudi, ki jih že Trubar omenja kot »martoloze«, to so krščanske obmejne enote, ki so jih Turki plačevali za udeležbo na svojih plenjenjih.
To bi lahko bila tehtna trditev o »škodi, ki so nam jo prizadejali naši poznejši bratje«.
Sledi pregled Iz knjižne police, v
katerem so krajša poročila o filozofskih, družboslovnih in psihodružbenih delih.
Ob koncu je še vabilo urednika bralcem, ki jih vsebina revije zanima, naj postanejo njeni prejemniki.
Upajmo, da bo novi list našel številne bralce in tudi sodelavce.
Ester Sferco
Tržaška številka Fontane
Fontana, revija za književnost in kulturo, ki izhaja v Kopru, je posvetila 14. številko IV. letnika, ki je izšla februarja 1990, tržaški književnosti. U-rednika prof. Marija Cenda in Boris Pangerc sta zapisala, naj bo ta tržaška številka »v spomin na kulturni, ustvarjalni in človeški lik Josipa Tavčarja (1920-1989)«. Urednika sta v spremni besedi ugotovila, da je bila zadnja celovitejša predstavitev tržaške književnosti v Rusem mostu, ki je izšel v Sivem kondorju v Ljubljani 1967. Tu je bilo zastopanih 12 ustvarjalcev. Jolka Miličeva pa je v Mostu 1983 prikazala v Mali antologiji zamejske poezije na Tržaškem 11 pesnikov v slovenščini in italijanskem prevodu.
Urednika Cendova in Pangerc nista hotela sestaviti antologije in tudi bibliografija je samo orientativna, k sodelovanju sta povabila vse pesnike, prozaiste in dramatike, ki so doslej doživeli knjižno objavo. Odzvalo se jih je tride-
set, prispevki, ki sta jih urednika zbrala, so deloma še neobjavljeni, večina pa je vzeta iz knjig in publikacij. Izpadli so pravzaprav samo trije: Ivanka Hergold, ki je že dovolj dolgo v Trstu in je tu izdala 6 dobrih knjig proze; Filip Fischer, ki je nastopil v Pesniškem listu št. 1, in Tončka Curk, ki je sicer ljudska pripovednica, a ima knjigo in vrsto del v revijah. Tako je izbor skoraj popoln.
V	zvezku prevladujejo pesniki, ki jih je 18, segajo pa od Beličiča do najmlajše Švarove. V pesmih je veliko Krasa, ljubezni, liričnega razmišljanja, izpovedi, povezanosti z naravo, pri Beli-čiču še domotožja po Beli krajini, pri Be-nedetiču spominov na dogodke v vzhodni Evropi. Tudi oblikovno so pesmi mnogovrstne, ene so zapete v poetičnem realizmu, druge v na pol hermetičnem modernizmu, brez ritma, rime, ločil. Ta bogata ustvarjalna paleta kaže, da je tržaško pesništvo vitalno, v glavnem optimistično, prepredeno z ljubeznijo do naroda, sodobno, podoba časa, kraja in razmer, v katerih deluje. Dva pišeta v narečju: Mijotova in Kralj.
V	pripovedništvu izstopata Pahor in Rebula, ki spadata v vrh sodobne slovenske proze in med slovenske klasike. Ostali ju dopolnjujejo in nadaljujejo njuno pot. Tudi v prozi je veliko skrbi za usodo tukajšnjih Slovencev, ker jim razlaščajo zemljo, ker se asimilacija nadaljuje, ker izginjajo nekdanji običaji, ki so povezovali ljudi. Zastopane so različne zvrsti pripovedništva, od navadne proze do potopisov, dnevnikov, spominov, satire. Večkrat ne gre za golo pripovedovanje, ampak je pripoved prepletena s filozofskim razmišljanjem in z liričnimi opisi narave.
Skromno je zastopana dramatika, ki je od nekdaj v tržaški slovenski književnosti najšibkejša. Edini povojni dramatik je bil Josip Tavčar, kateremu je številka posvečena, vendar pa ga izbor, Moč besede, ki jo je sam izbral, ne predstavlja v polni luči. Bolj gre za besedno poigravanje, duhovičenje, kot za pravi dramatski prizor. Aleksij Pregare je pesnik, vendar je v zvezku zastopan z dramatskim prizorom iz življenja dr. Antona Požarja, ki je v Ricmanjih vpeljal slovansko bogoslužje. Dramatiko predstavljata še Sergej Verč in Marko Sosič.
Avtorja menita, »da predstavlja pričujoča številka Fontane zaokroženo sliko tržaške ustvarjalnosti. Dovolj je reprezentativna, da bodo revijo lahko s
pridom uporabljali v šolah in povsod tam, kjer se bodo želeli poučiti o tem, kdo in kaj trenutno piše na Tržaškem«.
To drži, čeprav je obseg skromen, ker je revija omejena na število strani, ki jih je 115. V Bibliografiji na koncu so pri avtorjih navedene samo rojstne letnice, nato so naštete njihove knjige z letnicami. Tudi to nudi pregled nad delavnostjo posameznikov.
V	številki so celostranske priloge kraških motivov Arduina Hrvatina.
Martin Jevnikar
Giuseppe Radole: La mušica
a Gapodistria
Letos februarja je izšla 20. knjiga zbirke, ki jo izdaja Centro studi storico-religiosi Friuli-VeneziaGiulia v Trstu. To je Giuseppe Radole: La mušica a Ca-podistria.
Giuseppe Radole je doma iz Barbane v Istri, za duhovnika je doštudiral v Kopru, dosegel diplomo iz skadatelj-stva in poučuje cerkveno glasbo v tržaškem semenišču. Postal je strokovnjak za cerkveno glasbo, za cerkvene orgle, organiste in graditelje orgel. O tem je napisal več razprav in samostojnih knjig.
V	novi knjigi, La mušica a Capodi-stria, je opisal vlogo orgel v koprski stolnici, organiste in petje. Kdaj so cerkev sezidali, ni znano, šele po letu 1184 so se začeli vrstiti redni škofje. Leta 932 je prišel Koper pod beneško republiko in se začel razvijati, cerkveno pa je bil podrejen oglejskemu patriarhatu. Tedaj so gojili gregorjansko petje in dosegali z njim velike uspehe, kakor pričajo številni kodeksi od 14. stol. dalje, ki so shranjeni v koprski stolnici, v Mestnem arhivu in v Študijski knjižnici. Vsi ti najstarejši kodeksi so natisnjeni z malimi gotskimi črkami, imajo pozlačene inicialke in slikice svetnikov in druge okraske. Dosti pa se jih je izgubilo, ko so po zadnji vojni zaprli samostan sv. Ane in ga spremenili v zapor.
Prvi zapis o orglah v koprski stolnici je iz leta 1421, vendar ne piše, kdo jih je postavil. Dve leti pozneje je Vitto-re Carpaccio poklonil poslikane stene, da so pokrili orgle, in pet slik na platno. Tudi te so se v glavnem zgubile. Po sto letih — 1516 so postavili nove orgle na evangeljski strani in so služile namenu 200 let, dokler jih ni razbila
strela. Nato je postavil nove orgle Gae-tano Callido leta 1773 in so bile v rabi do 1939, ko so jih zaprli in nadomestili z električnimi orglami. Orgle so počasi nabavili tudi v drugih koprskih cerkvah, da jih je bilo ob koncu 1700 kar sedem, danes imajo samo dvoje orgel, v stolnici in v cerkvi sv. Ane, vendar nobenih ne uporabljajo.
Z orglami je bil tesno povezan stolni organist, ki je moral biti usposobljen igralec na orgle in še na kak instrument, pevovodja, dirigent in po možnosti še skladatelj cerkvenih pesmi. Za organiste so razpisovali natečaje, prihajali so iz Kopra in iz Italije in nekateri so se zelo uveljavili.
Avtor Radole našteva vse znane organiste, ocenjuje njihovo glasbeno dejavnost, navaja tudi posvetne skladbe in njihovo vrednost. Iz tega je razvidno, da so bili pogosto organisti sposobni in ustvarjalni možje, ki so tudi v glasbi tako povzdignili Koper, da so ga imenovali istrske Atene.
Fotografski
natečaj
Uredniški odbor MLADIKE razpisuje natečaj za fotografije (po možnosti črnobele) za naslovno stran revije. Namen natečaja je odkrivati nove talente. Tematika ni obvezna, vendar naj ustreza značaju revije (narava, okolje, letni časi, etnografija, naši spomeniki, naši prazniki) .
Nagradni sklad predvideva:
100.000	lir nagrade za prvo mesto,
50.000	lir nagrade za drugo mesto
in več odkupnih nagrad po 30.000 lir.
Oblika izdelka naj odgovarja prostoru, ki je odmerjen sliki na naslovni strani MLADIKE.
Izdelke (največ tri za vsakega udeleženca) naj prijavljenci pošljejo na naslov: MLADIKA, »Fotografski natečaj 1990«, ul. Donizetti, 3 - 34133 TRST-TRI-ESTE, do 31. decembra 1990.
Izdelke bo ocenila komisija, ki jo sestavljajo Marjan Jevnikar, Marjan Slokar, Edi Žerjal in Sergij Pahor.
Organisti pa so delovali tudi v društvih in ustanovah. Tako so imeli v Kopru tri Akademije: Palladia, ustanovljena 1567, Risorti 1646 in Operosi 1739, ki so zelo gojili glasbo.
Leta 1838 je koprska občina odprla italijansko gimnazijo in petje na njej so učili stolnični organisti. Od 1865 do druge svetovne vojne je delovala Société Filarmónica di Capodistria, v kateri so prav tako delali stolnični organisti kot pevovodje, iz prejšnjega stoletja so še ustanove: Société di canto od leta 1874, il Corpo musicale capodistriano od leta 1894 in II Corpo córale cittadino že pred 1880.
Vse te družbe so prirejale koncerte na prostem, največkrat na glavnem trgu, a tudi v stolnici in dvoranah. Nastopale so godbe na pihala, komorni in pevski zbori. Višek so te prireditve dosegle ob Prvi istrski pokrajinski razstavi od maja do septembra 1910. Tedaj je bil pokrajinski natečaj za godbe na pihala, meddeželni natečaj fanfar in meddeželni natečaj pevskih zborov. Razstavili so tudi glasbene kompozicije in instrumente. Uspeh je presegel vsa pričakovanja.
Radole je v knjigi La mušica a Capodistria nazorno in utemeljeno predstavil glasbeno življenje v Kopru od začetka do 1950, ko so vodilni možje zapustili mesto. Čeprav je bil Koper provincialno mesto, je imel bogato glasbeno življenje, saj je bil tesno povezan z Benetkami in Trstom, z Italijo in Dalmacijo. Kar so ustvarili vrednega v Evropi, je kmalu prišlo tudi v Koper.
Knjiga je opremljena z bogato literaturo, na vsaki strani spodaj pa so opombe, ki dokazujejo, kako so se italijanski strokovnjaki od nekdaj zanimali za to dejavnost v Kopru.
Martin Jevnikar
Letno poročilo tržaške Cerkve za leto 1990
Pred tedni je izšlo letno poročilo o stanju tržaške škofije. Letopis izide običajno vsako leto in prinaša vse spremembe, ki nastanejo v teku leta, prikaže pa tudi stanje katoliške Cerkve tržaške škofije. Iz tega poročila zvemo, da deluje v naši škofiji 60 župnij in še misijonska postojanka v Iriamurai v Keniji (Afrika). V naši škofiji deluje 22 škofijskih duhovnikov in redovnikov, 17 iz-venškofijskih, 13 domačih duhovnikov
pa deluje zunaj škofije. V sami škofiji je torej 139 duhovnikov, 4 diakoni, kandidati za duhovniški stan in 4 stalni diakoni. V škofiji deluje 8 moških in 1 ženski red, 4 moške in 23 ženskih redovnih družb. Redovnih hiš je 44. Redov-nikov-duhovnikov je 74, neduhovnikov pa 13, redovnic 339.
Za pospeševanje versko-duhovne-ga življenja deluje v škofiji še vrsta organizacij, središč, gibanj in ustanov z najrazličnejšim duhovnim, socialnim in vzgojnim poslanstvom.
Bogoslovcev šestega letnika je 5, ostalih 9, ki se šolajo v Vidmu. Poleg katoliške Cerkve deluje v Trstu še 8 nekatolikih verskih skupnosti. Kdor se želi natančneje seznaniti o stanju Cerkve v Trstu, dobi to poročilo (Annuario — 1990) v škofijski pisarni.
Š.M.
RAZSTAVE___________________
Slikar
Milko Bambič v Peterlinovi dvorani v Trstu
V ponedeljek, 5. marca, je bilo v Peterlinovi dvorani v ulici Donizetti 3 v Trstu odprtje razstave z naslovom Milko Bambič — otrokom v težavah. Razstavo, ki je bila odprta do 17. marca, je pripravil slikar s posebnim namenom. Vodstvo Sklada Mitja Čuk je Bambiča zaprosilo za pomoč pri svoji hvalevredni dejavnosti v korist potrebnih otrok in slikar je radodarno odgovoril z vrsto risb, ki so naprodaj in z izkupičkom katerih bo klad finansiral svoje načrte.
Pobuda ni nova in doslej je naletela na odličen uspeh, saj je znano, da starosta slovenskih tržaških umetnikov ne prodaja svojih del, zato je prilika, da se dokopljemo do kake Bambičeve slike, res edinstvena. Upati je, da bo tudi tokrat odziv ljubiteljev Bambičeve u-metnosti dober.
Slikarje podaril skladu kakih petindvajset portretov, ki jih je naslikal z rdečo kredo v zadnjem času. Portret na splošno ima dolgo zgodovino, sega celo v obdobje starega Egipta, znan pa je v najrazličnejših kulturah od Evrope do Azije in Amerike. Od 16. stoletja dalje so se nekateri umetniki povsem posvetili tej zvrsti in postali specializirani portretisti, med slikarji pa menda ni nobe-
nega, ki bi se vsaj enkrat ne poskusil v portretiranju kakega modela, ljudi iz bližnje okolice ali celo sebe. Iz portretov poznamo znane vladarje, pomembne osebnosti in pa take, ki so svoje gosposke hiše krasili z lastnimi upodobitvami. Za koga pa se je odločil slikar Milko Bambič? V skladu s svojim zanimanjem se je Bambič odločil za čisto navadne ljudi, ki jih srečuje dan za dnem in so ga na ta ali drug način pritegnili. Mogoče bo kdo pripomnil, da ga ne zanima portret povsem neznane osebe, da bi mu taka slika ne povedala nič. Pa ni tako. Bambič zna ustvarjati žive like, z nami se spogledujejo s tolikšno živahnostjo, da nam govorijo svoji nemosti navkljub. Beseda je zapisana v igri potez, v pogledu, v črti ustnic, v pričeski ali značilnem pokrivalu. Ženske, moški, otroci in bradati starci, pripadniki vseh slojev in predstavniki najrazličnejših tipov nas opominjajo na pisanost človeštva, ki nas obdaja. Kolikokrat gremo mimo človeka, ne da bi ga pogledali, kolikokrat v avtobusu ali na vlaku sedimo ure in ure, ne da bi opazili svoje sopotnike. Zamišljeni smo, sledimo lastnim skrbem in smo slepi za vse okrog nas. Umetnik pa bi ne bil pravi umetnik, ko bi ne znal ceniti bogastva, ki se ponuja njegovim očem. In umetnik je tudi radoveden, zato ga ne zanima le zunanji videz, ampak skuša izbrskati iz človeka njegovo najbolj zakrito skrivnost. Gleda in opazuje, in ko je njegov naključni model prepričan, daje sam, da ga nihče ne vidi, in zato sprosti poteze in se ne skriva več za svojo masko, takrat je slikar kakor prebrisan preiskovalec in stopi na pot psihološkega odkrivanja značajev. Vse to pa ni dovolj za uspešen portret: potrebna je vešča risarska tehnika, zanesljivost pri rabi krede in vseh fines upodobitvene spretnosti. Te kvalitete ima Bambič v mezincu, in če se hočemo pošaliti ob dejstvu, da riše z desno in levo roko, lahko rečemo, da jih ima kar v dveh mezincih.
Milko Bambič se naglo bliža svojemu petinosemdesetemu rojstnemu dnevu. Ponavadi se ob takih jubilejih spomnimo prijateljev z darilom, Bambič pa je bil tudi tokrat izviren: on sam se je odločil, da nas obdari.
Za to gesto — in za vse, kar je pomembnega storil v svojem ustvarjalnem življenju, gre umetniku naša hvaležnost. Seveda z voščilom, da bi bil še naprej tako mlad in nepredvidljiv.
Magda Jevnikar
AGENCIJA ZA POMIRJENJE ŽIVCEV
Depeše iz bližnje prihodnosti
Ljubljana, aprila. Vila, v kateri je doslej živel Ivan Maček, veliki likvidator med revolucijo v Sloveniji, in ki mu je bila tik pred volitvami odvzeta, bo spremenjena v Muzej Udbe.
Trbovlje, aprila. Na hiši na Čebinah, kjer je bila malo pred vojno ustanovljena Komunistična partija Slovenije, se je neko jutro pojavil velik mrliški venec z napisom: »S sočustvovanjem-DEMOS«.
Ljubljana, junija. Potem ko je bil v MLADINI objavljen članek o Titovih ljubeznih, se je pred stavbo Centralnega komiteta zbrala skupina od 16 njegovih preživelih ljubimk, ki so zahtevale odpravnino in vzklikale: »Me smo Titove, Tito je naš!«
Ljubljana, decembra. V konkurenci za največji karakter leta na Slovenskem ima dobre šanse za dosego prvega mesta dr. Boštjan Župančič, profesor na pravni fakulteti v Ljubljani, sicer pa sovražnik Amerike, ki je zdržal delo desetletje v njej.
Ljubljana, avgusta. Na okrogli mizi, ki jo je organizirala ljubljanska televizija, so nastopili Ivan Maček, Viktor
Avbelj, Lidija Šentjurc, Sergej Kraigher, Mitja Ribičič, Franc Šetinc, Andrej Marinc, Janez Vipotnik in Stane Dolanc in razpravljali o temi: KAKO SMO PRIPRAVLJALI ZMAGO DEMOSA.
Brioni, oktobra. Na dražbi raznih predmetov, ki so jih uporabljali pokojni veljaki komunističnega sistema, je veljalo posebno zanimanje za Kidričevo pištolo, za Kardeljevo gobarsko košarico in za Titov ustnik.
Ljubljana, julija. Z denarjem, ki ga je Slovensko duhovniško društvo dobilo ob razpustu od Socialistične zveze delovnega ljudstva, katere član je bilo, je omenjeno društvo po daljši razpravi sklenilo postaviti kapelico v čast sv. Levemu razbojniku pred miličniško šolo v Tacnu.
Korčula, decembra. Na marksističnih dneh, ki so bili kakor vsako leto na otoku Korčuli, je bilo Zvezi komunistov Slovenije — Stranki demokratične prenove dano priznanje o njenem novem ustvarjalnem prispevku znanosti marksizma-leninizma: v zakladnico marksistične misli je namreč prinesla pojem SAMOODPRAVLJANJA.
Ljubljana, novembra. Stane Dolanc je izročil Cankarjevi založbi v Ljubljani rokopis svoje brošure: MOJ ODGOVOR NA KLEVETO, DA SEM PRESKRBOVAL LJUBICE JOSIPU BROZU-TITU.
Ljubljana, septembra. Novoustanovljena založba DEMOKRATIČNA PRENOVA, delniška družba z o.j., je v prihodnjem letu napovedala izid naslednjih knjig tvorcev slovenske polpretekle zgodovine: Ivan Maček: SRNJAD KOČEVSKEGA ROGA; Stane Dolanc: CVETKE IZ HRVAŠKE POMLADI; Mitja Ribičič: BITI UDBOVEC; Sergej Krajgher: EKONOMIJA KOT SANJA; Lidija Šentjurc: KAKO JE BILO MOGOČE VLEČI ZA NOS EDVARDA KOCBEKA; Milan Meden: BITI PRVAK ORODNE TELOVADBE S ČASNIKOM MED NOGAMI; Matej Bor: BI VENETI RES GLASOVALI ZA DEMOS?; Zdenka Kidrič: KAKO SEM KOMANDIRALA VOS-U, PARTIJSKI LIKVIDATORSKI ORGANIZACIJI.
PISMA___________________________
pilili 2. stran platnic
vo fizično izničenje, da so se povezali s svojimi narodnimi nasprotniki. Gotovo je bilo pri slovenskih politikih, ki so pripeljali slovenske fante v nemški tabor, storjenih veliko političnih in strateških napak, gotovo so bili tudi med domobranci ljudje s kravavimi rokami, vendar mislim, da je danes nemogoče zagovarjati tezo, da so bili ti narodni izdajalci. V spomin mi prihaja intervju s Petrom Kovačičem, ki ga je imel pred nekaj leti v Novi reviji. V njegovo otroško dušo se je vtisnil spomin na očeta, ki se je razočaran in potrt vračal z »domobranske prisege« in si ponavljal: »Izdali so nas«. Zato je treba razlikovati pri domobrancih med voditelji in maso mladih fantov in očetov, ki so pristopili k do-
mobranstvu. Vprašati se je treba, kako se je začela državljanska vojna. Ali je imel kdo celo za cilj, da potisne politične nasprotnike v sodelovanje z okupatorjem? Zakaj sta bila med vojno v osrednji Sloveniji oba tabora tako številčno močna? Bučarjeva In Kosova knjiga sta zelo zgovorni.
Mislim torej, da medvojni in povojni dogodki niso črnobeli in da imajo ljudje pravico do vedno bolj tehtnih, treznih in znanstvenih raziskav.
Nadja Maganja
Ko sem napisala zgornje občutke, je v Gospodarstvu z dne 30. marca izšla nova Glosa prof. Pirjevca na to temo. Avtor ima gotovo v marsičem prav, vendar daje vtis, da presoja stvari zgolj z današnjimi očmi in da ne upošteva dejstva, da je med vojno potekala v Sloveniji zelo krvava državljanska vojna. Kdor danes iskre-
no govori o spravi, mora imeti pred očmi vso kompleksnost takratnih dogodkov.
N.	M.
POZDRAV
Buenos Aires, 25. marca 1990.
Spoštovano uredništvo
mesečnika MLADIKA!
Članice in člani društva ZEDINJENA SLOVENIJA pošiljajo s svojega 43. rednega letnega občnega zbora vam In preko vas vašim bralcem, demokratičnim Slovencem v svobodnem svetu, iskrene pozdrave.
Želimo vam veliko uspehov pri vašem delu in prizadevanju za utrditev slovenstva. Naj Vsemogočni blagoslavlja vaše delo.
Prav lepo pozdravljamo.
Emil Cof	Arh. Jure Vombergar
tajnik	predsednik
USTNICA UPRAVE
Izpis podpornih naročnin in darov, beieženih do srede aprila:
PODPORNE NAROČNINE
Dalka Smotlak, Mačkolje	50.000
Anica Zahar, Boršt	50.000
Kristina Eržen, Gorica	40.000
Milan Šfiligoj, Videm	50.000
Kazimir Humar, Gorica	50.000
Zlatka Lokatos, Trebče	60.000
Cveto Ukmar, Trst	50.000
Albert Štrajn, Trst	50.000
Mario Soban, Doberdob	54.000
Neva Magagnato, Opčine	50.000
Ernesta Tul, Mačkolje	50.000
Zlatka Tavčar, Devin	50.000
Franc Rode, Rim	50.000
Danilo Sedmak, Trst	54.000
za-
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
Lir
DAROVI ZA TISKOVNI SKLAD »MLADIKE«
N.N., Rojan	100.000 Lir
Ljubka Šorli Bratuž, Gorica 100.000 Lir Franc Sodja	7.250 Lir
Po 6.000 Lir: Bogomila Švab, Ivica Švab, Frančiška Hladnik, Marija Bratina, Ema Kralj, Jože Seražin, Ivan Sajovic, Adrija-na Krapež, Fanika Klanjšček.
Razni, po 2.000 in 1.000 Lir, skupno
10.000	Lir.
DAROVI V SPOMIN
V	spomin na drago teto Vero Župančič daruje Gracija Gerdol 50.000 Lir za tiskovni sklad Mladike.
V	počastitev spomina drage mame Karmele Rolli darujejo otroci 50.000 Lir za Mladiko.
V	spomin na dragega moža Toneta daruje Štefka Ravnik iz Kalifornije 40 dolarjev.
VSEM SE PRISRČNO ZAHVALJUJEMO!
ZAMRZUJEJO PARTIJSKE IZKAZNICE
Medtem ko v vzhodnoevropskih državah zažigajo partijske izkaznice, jih slovenski komunisti zamrzujejo. Začeli so časnikarji Primorskega dnevnika in predsednik SKGZ v Trstu, za njimi je to baje storil še Milan Kučan ob izvolitvi za predsednika predsedstva Republike Slovenije. Najbolje pa se je izmazal Jože Smole, ki ima dve izkaznici (partijsko in socialistično), a nobene v frižiderju.
»Kaj ko bi jaz vzel ves svoj denar s seboj,« se ponorčuje na smrt bolni bogataš z duhovnikom, ki ga je prišel pre-videt.
»Ni vredno. Tam, kamor greste, bi se stopil,« ga zavrne duhovnik.
—o—
»V drugem življenju bi bil rad bik.«
»To pa ni mogoče.«
»Zakaj ne?«
»Ker ne more biti nihče dvakrat isto.«
»Si bolan?«
»Ne, zakaj?«
»Videl sem te, ko si prišel iz lekarne.«
»Strela! Če pa bi me videl, da prihajam s pokopališča, bi mislil, da sem mrtev!«
—o—
Policaj ustavi precej vinjenega voznika.
»Pihajte, prosim!«
»Prav rad. Kje pa vas boli?«
Slovenska prosveta in Zveza slovenske katoliške prosvete
razpisujeta
XVI. tekmovanje zamejskih amaterskih odrov
MLADI ODER
Tekmovanja se lahko udeležijo amaterski odri, ki delujejo v naši deželi.
Tekmovanje traja do konca leta 1990. Izid bo javno razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku februarja prihodnjega leta.
Skupine, ki se nameravajo udeležiti tekmovanja, morajo javiti svojo udeležbo enemu od obeh prirediteljev.
Za vsa podrobnejša pojasnila in prijave se je treba javiti na naslov SLOVENSKA PROSVETA, Trst, ulica Donizetti 3, tel. 768-189 ali pa ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE, Gorica, víale XX Setiembre 85.
Od obrtniških izkušenj v trgovinsko dejavnost
KSStč
Anton Koršič
•	Serijsko pohištvo
•	Pohištvo po meri
•	Preureditve
Prodajalna:
TRST, Ulica S. Cilino 38 Telefon 040/54390
Dom in delavnica:
TRST, Ulica D. Chiesa, 91 Telefon 040/571326
POSEBNI POPUSTI!
OBIŠČITE NAS!
Prispevajte v sklad!
•	tekoči račun št. 2520 pri HRANILNICI IN POSOJILNICI NA OPČINAH, naslovljen na Društvo slovenskih izobražencev;
•	poštni tekoči račun 14470348 na ime Mladika - Trst. Pripisati »Za akcijo 10.000«