ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO. •
-_;_;_s.................. -■■-_■ --■-■- - --■------
Štev. 4,	V Ljubljani 1. aprila 1885.	Leto X.V.
-—
Delaj zjutraj, vzpomlàdi, v mladosti.
Petelinji: kikeri! K đula zjutraj nas budi.
Kvišku! cas minul je spanja, Ker skoz okno sije žar. Zöra mirno noč preganja, Zdaj naj dela bo vam mar.
Ta mi stopa v cerkev belo, Drug na polje pohiti, A učenec si veselo S knjigo v roci um bistri.
Kana ura, ura zlata, Modri trdijo možjć. Tista roka je bogata, Ki se zjutraj giblje vžd.
H.
Kukavičin : kù k ti ki! Pravi, da ni več mrazu.
Vzpómlad nam je prisijala, Oživila polje vrt, Vzbuja se natóra zala Premagavši zime srd.
Potok stri ledii okóve, Cvetka mi ljubo diši', Ptica poje pésni nove, Kdo se zdaj ne veseli?
Kamor gledam, vse mi vstaja, O povsod Velikanoč! Srcu tudi se poraja V prenovljenji nova moč.
III.
Klic mladine: jü hu hùl Priča, da jej ni strah č.
Jutro zalo, vzpómlad mila Ti mladina sije zdaj, Kadar bode zatonila Več ne pride Ti nazaj.
Vere käl si v srce vsàjaj, Z nkom bistri si glavó, Pridnih rok na delo vstajaj, Pa Te Bog osrečil bo!
Blagor, komur bilo delo Ljubo je za mladih dni, Kajti v starosti veselo Vživa sad, ki dozori.
F. Krek.
-H-
Oče naš, kateri si v nebesih.
Gledališka igra v jednem dejanji. (Spisala Roza Kosova.)
Osobe:
Radovan, učenec.
Slojan, njegov strijc.
Stanko, Radovanov součenec in prijatelj.
Milan, sirota.
Iran, sluga.
(Igrališče na vrtu poleg senčne ute; okolo ute ovočna drevesa in cvetice.)
Prvi prizor.
Radovan; pozneje Stanko in Ivan.
Radovan (sedi za mizo v uti in piše). Hvala Bogu ! še samó dve vrstici in naloga je gotova; jaz sem potem prost in se lehko igram. (Spiše zadnji vrstici.) Takó ! Se piko na koncu stavka in — prost sem ! (Gleda spisano nalogo.) Nadejam se, da bode strijc zadovoljen z menoj. Pisal sem, kolikor sem mogel lepó in čedno. Tudi druge stvari znam na izust, ki so jih gospod učitelj ukazali se učiti.
Stanko (tiho stopivši v uto). Kje za Bòga tičiš vse jutro, da te ni videti od nikoder! Ali se ti ljubi sedeti tukaj, učiti se in pisariti denes, koje tako lep dan za nas učence? Saj v šoli dosti sedimo, učimo se in pišemo, da nas bode skoraj nestalo. Kako se moreš vender dolgočasiti z učenjem in pisanjem?
Radovan (nejevoljen). Nikakor se nisem dolgočasil, Stanko moj dragi ; storil sem le svojo dolžnost, učil se in pisal nalogo, katero nam so gospod učitelj dali. A zdaj čakam strijca, da pride in pogleda, je-li sem dobro pisal. Ali ti še nisi spisal svoje naloge?
Ivan (s pladnikoin v roki stopi v uto; na pladnikn je surovo maslo, kruh in ovočje. Položi pladnik na mizo). Evo ti pošljejo gospod strijc za kosilce, ker se vse jutro tako pridno učiš. Strijc pridejo nekoliko pozneje na vrt, ker zdaj ne utegnejo, imajo nujno opravilo. (Otide.)
Radovan (za odhajajočim Ivanom). Lepa ti livala, Ivan !
Stanko (smijoč se). Ha, ha, ha ! kako si vender priprost, da se zahvaluješ bòremu slugi. Sluga je plačan od strijca, da streže in dela, kar
se mu ukaže. Cimu bi se zahvaljeval slugi? Meni kaj tacega niti na um ne pride.
Radovan. Ne morem drugače, Stanko moj dragi! Dober in postrežljiv je naš Ivan. Vse bi mi rad storil, česar poželim, takó me ljubi. In ali nisi slišal v šoli, da moramo otroci za vsako stvar lepo prositi in se za vsako prejeto dobroto spodobno zahvaliti, naj si vže pride od kogar koli?
Stanko. Prositi? Kakor da bi tebi treba bilo kdaj prositi. Imovit bodeš, kadar odrasteš; tvoj strijc ima vsega dovolj in po njegovej smrti bode vse tvoje. Naj bi jaz bil na tvojem mestu, delal bi drugače. Zapove-daval bi poslom, da bi se vsi tresli pred menoj.
Radovan. Jaz si tega ne želim, ker mi je prijetnejše, da me ljubijo posli, nego da bi se me bali. — A smešno je, da bi se razgovarjala o tacili stvareh ; pustiva to, in povej mi rajše, ali si se ti vže naučil lepo pesenco, katero moramo jutri v šoli znati? •
Stanko. Vže zopet tvoja šola! Niti na um mi ni palo, da bi se učil denes, ko je tako lep dan. Ko sem bil še v postelji, mislil sem si, da je denes četrtek, da nimamo šole, ter lehko nekoliko dlje poležim, kakor drugekrati. Mati so me prišli budit, a jaz sem rekel, da me glava boli in pustili so me ležati. Po zajutreku sem pa sklenil, denes se ne učiti, rajše jo v gozd potegniti in se onda igrati.
Radovan. To ni lepó od tebe! Moj strijc mi je večkrat dejal, daje treba človeku misliti najpred na njegovo dolžnost in še le potem na veselje. In tudi sam sem skusil, da je to jedino pravo. Kadar človek stori svojo dolžnost, tem bolj se potem raduje prostosti, in tem večje je veselje, ker ga uživa z mirnim in lehkim srcem, da je storil, kar mu je bila dolžnost.
Stanko. Tudi jaz uživam veselje, posebno kadar nimamo šole. — Denes pojdeva v gozd, kaj ne? Pokazal ti bodem, kako spretno znam loviti ptice v zadrge. Včeraj po šoli sem nastavil lepo število zadrg in izvestno seje mnogo ptičic vjelo vanje. Tudi za gnezdo znam, v katerem je pet drobnih jajčec ; kadar se mladiči izvale, vzel jih bodem in nesel domov. 0 to bode veselje!
Radovan. Stanko moj dragi ! ne bil bi si mislil, da si tako grozovit človek; ali se ti nič ne smilijo uboge živalce? Kaj so ti žalega storile ptičice, da jih loviš in preganjaš? Ali bi tebi dobro delo, če bi te kdo mučil in davil, ali zaprl v kako ječo? Ali ne veš, zakaj je Bog ptičice ustvaril? Stanko ! Stanko ! ako se ne poboljšaš, ne otideš božjej kazni. — A zdaj te povabim na kosilce ; sedi k meni, da povžijeva, kar mi je Ivan prinesel. (Dečka sedeta za mizo. V tem pride ubogi Milan na vrt ter utrga rudečo rožo z rožnega grma.)
Drugi prizor*.
Milan. Prejšnja.
Radovan. Stoj ! Kdo ti je ukazal trgati rože z rožnega grma ? Zdaj še le vem, kdo je óni, ki vsaki dan odnese najlepšo rožo z našega vrta.
Stanko. Ali se ne sramuješ krasti, ti grdi tat, ti! Ako se ne spraviš takój iz vrta, primem te za lase in natepem, da se bodeš dolgo spomina!, kdaj si kradel cvetice.
Milan. Nisem utrgal cvetice sebi, utrgal sem jo Vidi, ki je bolna in ne more nikamor iz hiše.
Radovan. Govori! Kdo si ti? In kdo je Vida?
Milan. Vida je moja sestrica.
Stanko. Ali je tudi ona tako umazana in raztrgana, kakor si ti ?
Milan. 0 nè! Moja sestrica Vida je vsa lepa in bela. Tudi ustnic nima več rudečih, ker je zelò bolna. O bojim se, da mi ne bi umrla. Njeno največje veselje so cvetice; kadar koli jej prinesem kako lepo cvetico, vselej se mi prijazno nasmehne.
Radovan. Nù, če je takó, kakor pripoveduješ, pa natrgaj še več rož in tudi še drugih najlepših cvetic, ki jih imamo na vrtu, ter jih nesi bolnej Vidi domov. — Morda si tudi gladen ; nà, vzemi kos kruha in ga jej !
Milan. Gladen sem gladen ; ali jaz kruha ne bodem jedel. Prosim, da bi ga smel domóv nesti bolnej Vidi, ker ona ne more jesti črnega kruha.
Radovan. Nà, vzemi vse, kar imam tukaj na pladniku (poda mu pladnik z ovočjem) ter nesi sestri domóv. A jutri -pridi zopet po druge cvetice !
Milan. O kako bode vesela bolna Vida! Zahvalim se lepo za vse v njenem imenu. (Otide.)
Stanko. Ne umejem, kako moreš biti tako neumen, da si dal toliko dobrih stvari temu umazanemu dečku! Mar misliš, da jih bode dal bolnej sestri? Kaj še! Sam bode snedel vse.
Radovan. In če tudi sam vse sne, naj ima vsaj jedenkrat kaj boljšega. A ne verujem, da bi storil kaj taeega, vidi se mu. da zelò ljubi svojo sestrico Vido. — In kaj hočeva zdaj?
Stanko. Z menoj pojdi v gozd, da pobereva v zadrge vjete ptičke.
Radovan. Tega vže ne storim, ker pričakujem strijca, a brez strijce-vega privoljenja ne smem nikamor iti. V gozd pa tudi vže zarad tega ne grem, ker se mi ubogi "ptički smilijo, katere ti tako neusmiljeno loviš. Ali ne veš, da so nam gosp. učitelj v šoli ostro prepovedali ptice loviti, ter so dejali, da le hudobni otroci kaj taeega store.
Tvetji jjrizor.
Stojan; Prejšnja.
Stojan. Takó je lepo od tebe, Radovan moj dragi! Prav vesel sem. da imam taeega netjaka.
Radovan | Dobro jutro, dragi strijček !
Stanko f Dobro jutro, gospod Stojan !
aStojan. Dobro jutro tudi vama! — Pri oknu sem stal in vse slišal, kar sta se pogovarjala tukaj na vrtu. Srcé me je zabolelo, ko sem slišal, kako hudoben deček da si ti, Stanko. Odkritosrčno ti moram povedati, da bi naj raj še videl, ako bi ti mojega Radovana za vselej ostavil, ker taki prijatelji kakeršen si ti, so največje zio za nepokvarjenega človeka, (Stanko se pri teh besedah ves osramočen tiho iz vrta zmuza.)
Radovan (za njim). Z Bogom, Stanko ! — Glejte strijček ! od ranega jutra sem vže tukaj na vrtu pri svojih cveticah. Ali vidite, kako lepo se razevéta óni rožni grm, katerega sem predlanskem zasadil. Tudi nalogo sem vže spisal in se naučil vse, kar nam so gosp. učitelj naložili. Evo, glejte spisano nalogo !
Stojan (pregledovaje nalogo). Vrlo dobro si pisal in zadovoljen sem s tabo ; le tako naprej, da bodeš jedenkrat dober in razumen človek. — Ali si pa tudi opravil denes svojo jutranjo molitev, ker si bil sam ?
Radovan. Ko sem zjutraj vstal, mislil sem, da bodeva skupaj molila, kakor drugekrati; a vas ni bilo, začel sem se učiti in — pozabil sem moliti.
Stojan. To ni lepo od tebe. da pozabiš na Boga, od katerega imaš vse dobro. Kadar zjutraj vstaneš, prvo ti bodi, da se umiješ in oblečeš, potem pa moliš svojo jutranjo molitev. V jutranjej molitvi se moraš Bogu zahvaliti, da te je obvaroval čez noč in ga prositi, da bi te tudi čez dan obvaroval vsega hudega. Spómneti se moraš tudi svojih rajnkih starišev, ki so ti mnogo dobrega storili, dokler so živeli. A tudi mene ne smeš pozabiti, ki ti name-stujem očeta in mater. Kadar mene več ne hode, spominaj se naukov, ki sem ti jih dal, saj so v tvojo časno in večno srečo.
Radovan. Strijc moj dragi ! nikar ne govorite takó ; vi me ne smete zapustiti. Kam bi se podal sirota brez vas? Kužna bolezen mi je vzela očeta in mater, a zdaj kužne bolezni ni, zatorej se mi ni bati, da bi vas Bog tako hitro poklical iz tega sveta.
Stojan. Res je, da kužne bolezni zdaj ni : ali mi vsi smo od danes do jutri, ter nobeden ne vé, kdaj ga Bog k sebi pokliče, .laz se ne bojim umreti, ker vem, da grem tja, kjer prebiva Bog, ki je naš oče ; a tam. kjer je Bog, tam je naša prava domovina. Žal bi mi bilo samó to, da bi moral ostaviti tebe, dokler si še mlad in neizkušen. Rad bi ti dal še marsikak nauk, po katerem se ti je ravnati, ako češ zadovoljno in srečno živeti.
Radovan. Strijček dragi! Prosim vas, podučite me, kako naj živim, da bode moje življenje Bogu in ljudem dopadljivo. Vaši nauki mi bodo sveti ves čas mojega življenja.
Stojan. Kadar postaneš polnoleten, dobodeš obilo premoženja po svojih sta riši h v svoje oskrbovanje. O takrat ne prevzemi se, nego spolnuj krščanske dolžnosti do Boga, do sebe in svojega bližnjega. Bodi usmiljen in radodaren ter ne zabi nikoli, da je vsak človek tvoj brat tukaj na zemlji, da smo vsi otroci jednega očeta v nebesih, ki nas ljubi in po očetovski skrbi za nas.
Radovan. Jaz sem pa zmirom mislil, da Bog nekatere ljudi bolj ljubi od drugih, ker nekaterim daje vsega v obilosti, a druge prepušča siromaštvu in bedi.
Stojan. Ker Bog človeška srca in njih nagnjenja sam najbolje pozna, zato je razdelil posvetno premoženje med ljudi tako različno. Siromaku bi bilo obilo premoženje v dušno in telesno pogubljenje, ker bi ga ne znal razumno rabiti. Mnogo bogatinov je, ki bi obupali nad Bogom in nad seboj, ako bi postali ubožni in nadložni, a zdaj, ko so oblagodarjeni s posvetno srečo, žive pošteno sebi in svojemu bližnjemu v korist. S posvetnim blagom je naložil Bog bogatinom obilo dolžnosti, katerih siromaki nimajo; óni morajo s svojim obilim imetjem pomagati bližnjemu iz mnogih stisk in mu olajševati njegov ubožni stan. Gorjé bogatinom, ako ne store tega!
Radovan. V svetem evangeliji sem čital, da gre laže veljblod skozi šivankino uho, nego bogatin v nebeško kraljestvo. Prosim, povejte mi. kako naj umejem te besede.
Stojan. V j u tro vi h deželah je bila navada o Kristovem času, da so bila mesta obdana z debelim zidom. Ta zid je imel po več uhodov ; za ljudi posebej, za živino in vozove zopet posebej. Kadar se je zmračilo, zaprli so se vsi ti uhodi. Kdor je hotel kasneje v mesto, odprl se mu je mnogo manjši okrogli uhod, ki je bil z jednako okroglim kamenom zaslonjen, Drugi uhodi se po noči niso nikomur odpirali. Ako je hotel človek skozi tak uhod v mesto, moral se je zelò skloniti, drugače mu je bila luknja pretesna. Ta zelò ozki in okrogli uhod so imenovali „šivankino uhò". Ko je naš Zveličar nečega večera blizu mestnih vrat podučeval svoje učence, prišel je mož z visoko obloženim veljblodom pred tako „šivankino uho" in prosil, da bi se mu odprlo. Kadar se mu uhod odprè, vidi, da veljblod ne more skozi ozko luknjo, da-si se je bil spustil na koleni. Še-le ko je mož veljblodu vse blago raz-tovoril, mogel se je veljblod kleče in z velikim naporom zmuzati skozi okroglo luknjo v mesto. Zveličar to videč, reče učencem : „Resnično resnično vam povem, da lože pojde veljblod skozi šivankino uho, nego bogatin v nebeško kraljestvo." Kristus je hotel s tem povedati, da ni lehko Bogu služiti, dokler je človeško srce navezano na posvetno blago, ker ga posvetne stvari preveč motijo. Vse, kar je posvetnega, človeka lehko od Boga odvrne, in težko mu je priti v nebesa, ako ne odloži, to je, ako svojega premoženja ne obrača v bogoljubna dela usmiljenja.
Četrti prizor.
Milan. Prejšnja.
Milan (prinese polhen pladnik nazaj, kakeršnega je bil prejel), Evo, prinesem zopet vse nazaj, kakor mi ste dali. Moja preljuba sestrica Vida ne bode nikoli več jedla. (Piakajoö) Umrla je, oh umrla! Cvetic nisem prinesel nazaj, ker je babica iz njih lep venec za Vido splela. (joka se.)
Stojan. Ne joči se, deček moj dragi! Bog je hotel imeti tvojo sestrico pri sebi in zato jo je poklical v nebesa, kjer se jej zdaj prav dobro godi.
Milan. O nè, nè, gospod ! Meni Bog ni dober, ker sem ubožen in slabo oblečen, da se me otroci še celò v cerkvi izogibljejo.
Stojan. Nu, Badovan! Kaj porečeš ti nato?
Radovan. Ubogi Milan ! Jaz bi se te ne izogibal ne v cerkvi ne drugod, ker vem, da tebe Bog ravno tako ljubi, kakor mene.
Milan. Nè, nè! Bog mene ne ljubi, ker ni usliša! moje prošnje. Bil sem trikrat v cerkvi, ko ni bilo živega človeka notri, ter sem ga kleče prosil, naj bi ozdravil Vido, sestrico mojo, ali Bog tega ni storil.
Stojan. Nikar ne govori takó, ubogo dete, ker takó govoriti je greh. Mi ljudje nismo vredni, da bi nam Bog svojo ljubezen pokazal z očividnimi čudeži. Ali te niso starisi učili moliti?
Milan. Jaz nimam očeta ne matere več; dolgo je vže, kar sta mi umrla. Zdaj bom čisto sam pri starej babici, ki je mene in Vido tako rada imela. O kako dolg čas mi bode po Vidi ! (Joka se.)
Radovan. Milan, ne joči se! Kadar ti bode dolg čas, pridi k meni na vrt, skupaj se bodeva igrala, Kaj ne, strijc, da tudi vi to dovolite?
Stojan. Od srca rad ; a ne samó igrala se bodeta skupaj. nego tudi učila. Pri mojem Radovanu dobodeš knjige, obleko in brano, a tudi tvoja babica bode vsak dan iz naše kuhinje kaj dobila.
Radovan. O predobri moj strijček !
Milan. Gospod! kako naj se vam zahvalim?
Stojan. Zahvale ni treba nobene; samo priden bodi in uči se dobro, da bodeš imel boljše misli o ljubem Bogu, ker zdaj si prepričan, da ti je Bog sestrico Vido samó zaradi tega vzel, da je tebi in babici dobil dobrotnika. Govoriti hočem z babico in jej povedati, da te bodem vzel k sebi in te posinovi!.
Milan. O Gospod, kolika dobrota za mene ! Resnica je, kar ste poprej rekli, in zdaj spoznam, da Bog tudi za mene ubogo siroto ve, da skrbi zame in me ljubi. Cast in hvala mu bodi na veke! — 0 kako vse drugače hočem odslej moliti prelepo Gospodovo molitev: Oče naš, kateri si v n ebesih.
Otroci, molite za stariše.
«liek oče na Goriškem je šel v Golo po vole. Mati je imela to lepo navado, da je vselej, kadar koli je oče kam otišel, z otročiči na večer W molila „rož ni venec" in koncu molitve pristavila: „Molimo še za srečen pot našemu očetu." Takó je mati storila tudi zdaj. Kadar odmolijo, vpraša najmanjši otrok mater: „Mati! zakaj pa je oče šel v nevarnost, da zdaj molimo za njega, a sam nam je večkrat dejal, da ne sinemo v nobeno nevarnost hoditi, ker je to greh." — Mati odgovori: „Skrb in ljubezen do nas ga je gnala, da je šel iz doma. A da me bolje umejete, poslušajte, kar vam povem : Bila je uboga vdova, ki je imela petero otrok. Ko se otroci zavedo pameti, vpraša jeden otročičev svojo mater: „Mati! vsi drugi otroci imajo očeta, kako to. da ga nimamo mi?" — „Dà, dà, dete drago!" odgovori mati z debelo solzo v očesu, „imeli ste ga tudi vi, ali prerano vam ga je pobrala nemila smrt. Utonil je v derečem potoku. Ko se je namreč vračal iz mesta, kamor je bil otišel po nujnem opravilu, nastala je nevihta in dež je lil, kakor bi se bilo nebó utrgalo. V velikih skrbéh za vas in želeč, da bi bil skoraj doma pri nas, krenil je s ceste po krajšem potu čez brv, ki drži preko deročega potoka. Ondu mu je izpodrsnilo, padel je v vódo in utonil. Vaš oče je zdaj v večnosti, tudi vi pridete enkrat za njim. kjer ga bodete poznali.
Jeden otročičev vpraša: „Mati! ako bi bil naš oče šel po cesti, ter napravil daljši ovinek, ali bi ne bil prišel do današnjega dneva domóv?" — „O komaj četrt ure bi bil zamudil", odgovori mati priprostemu otroku in solzé jej žalijo oči. — „Oh me, škoda!" reče otročiček z žalostnim glasom, „ker bi ga zdaj lehko poznali"'. Ta kratka povestica naj vas uči, da morate staiiše ljubiti, spoštovati in goreče zanje moliti.	Fr. Kramar.
f	Deklica in lastavica.
eia je uekdaj deklica, ki je zelò ljubila cvetice ter vsako leto težko •ičakovala vzpomladi, da zopet pokažejo izpod ruše svoja nežna ličeca.
Bilo je nekega dne, še pred solnčnim vzhodom, da je deklica stopila v domač vrt. Hodila je med gredieami, oziraje se na desno in levo, privzdigovala listek za listkom ter iskala cvetic. Ali zaman! Žalostna se je vračala v hišo, ko zasliši veseli „kvi-vit" lastavice, ki je na vrtnem plotu sedela.
„Ne žaluj, dekletce, kajti minul ne bode tretji dan in tvoje gredice bode pokrivala prelepa pisana odeja."
Vprašala je deklica ptico, kako to ve in lastavica je odgovorila: „Bilo je pozno v noči, ko sem bedeč sedela v gnezdu ondu nad tvojim oknom ter zrla tjà v ogrado, kjer se je začelo čudno gibanje in lesketanje. Eadovedna zletim na vejico rožnega grma. in kako se začudim, ko vidim poleg sebe lepega angelčka, belega kakor sneg, s srebrnimi peroti, ki je držal zlato paličico v roki. Vsa osupela sem gledala vanj, a on me je raznmil in mi prostovoljno začel pripovedovati, daje poslanec nebeškega očeta, inje prišel budit cvetje in kitit vesoljno naravo. Prinesel ga je gorki solnčni žarek. Tako mi je pripovedoval dobri angel, in v tem se je prikazala na cvetici svitla rosa. in angel mi je dejal, da me mora zdaj zapustiti.
Stopil je v rosno kapljico, samó prsi in ličece ste moleli iz nje. A kmalu je tudi to izginilo, ker je kaplja lezla globokeje in globokeje in kmalu ni bilo več videti ne rose ne lepega angelčka. Jaz sem še sedela na vejici ter mislila o angelu in o rósnej kapljici.
Nekako proti jutru je moralo biti, ker število zvezdic se je vže jako zmanjšalo in luna je zapuščala nebó, ko je angel zopet stal pred menoj. Dobrotno se mi je nasmehnil in dejal:
Kakó željno me je vže pričakovala cvetica ! Listi, njeni služabniki, pripovedovali so jej vsak dan , kako dobrodejni so poljubki solnčnih žarkov in kako sladko je petje drobnih ptičic ondu v zelenem logu. Ali bala se je pogledati nad zemljo, ker mnogej cvetici se je vže zgodilo, da je zaradi neposlušnosti morala umreti. Gospod je namreč zapovedal, da ne sme nobeden cvet izpod zemlje, dokler ne pride njegov sèi in se ne pritakne s čudodejno paličico popja, ki obdaja cvet."
Takó je govoril angel in še pristavil, da mora čakati, dokler ne prisije solnce, katero ga v svojih žarkih popelje nazaj k očetu, kateri ga je poslal.
čudiš se mi, deklica moja, ali še bolj bi strmela, ako bi videla lepega angelčka. Kadar se je začelo daniti, storil se je nevidnega, in ta nebeška vonjava mi je priča, da je še tukaj v najinej bližini.
Ne žaluj tedaj, deklica draga, kajti minul ne bode tretji dan, in tvoje gredice bode pokrivala prelepa pisana odeja.
In deklica ni bila nič več žalostna ; zahvalila se je lastavki za lepo povest in vesela se je vrnila v hišo. Lastavica je zapela svoj „kvi-vit" in zletela k drugim sestram ter jim pripovedovala, kar je videla in slišala v preteklej noči. Drugo jutro je bil vrt pokrit s prekrasno, dehtečo odejo.	j. K■
Minka in mačka.
ljubezujivost iu prijaznost v tem cvetočem obrazku, ki ne pozna nego čisto, nedolžno veselje. Pùnica in mačka, to je Minkin ves svet, njena zabava in njeno veselje. In kdo bi tudi ne ljubil te njene nežne živalce, na katerej je vse tako lepo in gladko in okroglo. In kako gibična, okretna, ročna in skočna je njena mucka, to bi morali videti takrat, kadar prosto skače po sobi. Nobena žival pri hiši nima tako
lepe okrogle glave, kakor Minkina prijateljica — dobrikava mucka, človek bi skoraj mislil, da v truplu te živalce ni nobene kosti, tako voljna in mehka je, tako se zna zvijati, stezati in dobrikati. In kako mehke so njene šapice, zató pa tudi takó tiho hodi. da je niti slišati ni v sobi. To je, da ima ostre in močne kremplje, ali skrčeni so in skriti v koži; pokaže jih samó takrat, kadar kaj lovi ali se brani. Minki, svojej prijateljici, ne stori nikoli nič zalega.
Zavita v svoj mehki in gorki kožušek, liže se iu snaži, ter hoče pokazati, kako je treba otrokom biti čistim in snažnim. Nobenega madeža ne smete imeti ne na obleki ne na telesi, a še bolj se morate varovati dušnega madeža, to je greha, ki vam vzame nedolžnost in veselje ter vas stori neprijatelje nebeškega očeta. Minka je zdaj še v mladoletnem cvetji, zatorej pustimo jo, naj se raduje nežne stvarce, ki se jej tako sladko dobrika in prilizuje, da-si jo tudi nerahlo v svoje naročje stiska. Pustimo jej to nedolžno veselje !
A časi se menjavajo in menjavajo se tudi ljudje. Tudi za tebe, Minka moja, prišla bode dòba, ko bode nehalo tvoje nedolžno prijateljstvo do mucke, katero zdaj tako ljubeznjivo objemaš in stiskaš v svoje naročje. Takrat, o takrat se varuj vseh onih. ki se ti bodo dobrikali in prilizovali s sladkostjo na jeziku, a v srci so deroči volkovi. Čuvaj te Bog, Minkica zala!	t.
-M-
&	Penično gnezdo.
"flWfr"'' ' uia'' Prikri nekega večera Tonček k materi, „glejte kaj imam l|ll|v klobuku!"
'^vjjjm Mati: Hit, ha ! pénieo. Kje si jo pa dobil ?
Tonček: Denes zjutraj sem ugledal v seči našega vrta gnezdo. Počakal sem do večera. Ko se je zmračilo, šel sem lepo počasi tjà, in hop! zgrabil sem ptička za kreljuti, ko se je tega najmanj nadejal. Mati: Jeli bila pénica sama v gnezdu?
Tonček: Mladiči njeni so bili tudi notri! Še zdaj so takó majheni, imajo še mah; ne bojim se, da bi mi ušli. Mati: In kaj bodeš počel s to ptico ?
Tonček: Dejal jo bodem v kletko in obesil v izbi na steno. Mati: In kaj bode z ubogimi mladici?
Tonček: O tiste bodem tudi vzel in jih redil. Takój jih grem iskat. Mati: Žal mi je, da ne utegneš po nje.
Tonček: Mar mislite, daje daleč? Lejte ondii, kjer óni suhi črešnjev štor stoji, nama ravno nasproti. Dobro sem si zapómnel kraj, kjer stoji gnezdo.
Mati: Tega ne mislim; a jaz samó to pravim, da pridejo po tebe žandarji. morda so vže pri vratih.
Tonček: Žandarji? Pridejo po mene?
M a t i : Dà, po tebe. Brič je ravno kar tvojega očeta zaprl, in odpeljaje ga, dejal je, da pride še po tebe in po tvojo sestrico, da tudi vaju zapre. To u ček: O Bog moj! kaj bode nama storil?
Mati: V ječico bode vaju zaprl, da ne bosta mogla vèn, kadar bi hotela. Tonček: O hudobni brič!
M a t i : Zalega varna ne bode ničesar storil ; jesti in piti bode vama dal vsak dan. le zaprta bosta in mene ne bosta videla več. (Tonček se začne jokati).
Mati: No. kaj ti je? Ali je to tako hudo, zaprt biti. ako imaš vsega dosti, česar potrebuješ za življenje?
(Tonček se ihti in ne more govoriti.)
Mati: Brič dela ravno tako s tvojim očetom, s sestro in s teboj, kakor delaš ti s ptico in mladiči. Ti praviš, da je brič hudoben, nii hudoben si tudi ti.
Tonček (jokajoč:) O mati, jaz takój izpustim pénico. (Odkrije klobuk in ptica vesela zleti skozi okno.)
Mati objame Tončka ter mu reče : „ U tolaži se, sinek moj! hotela sem te le skušati. Tvoj oče ni zaprt, in tudi ti niti tvoja sestra ne bodeta zaprta. Hotela sem ti le pokazati, kako hudobno si delal, ker si hotel ubogo ptico zapreti. Kakor si bil ti žalosten, ko sem rekla, da pridejo žandarji po tebe, takó, ali še bolj je bila žalostna tudi ta ptica, katero si bil vjel. Le pomisli, kako so ubogi mladiči po njej, svojej materi, zdihovali ? Kakó je bila ptica žalostna, ko si jo bil vzel mladičem? Na vse to izvestno nisi bil pomislil, kadar si bil ptico vjel, kaj ne, Tonček ljubi ?
Tonček: Bes, mati, na vse to nisem bil mislil.
Mati: V prihodnje nikoli ne zabi, da je Bog te nedolžne živalce zato ustvaril, da bi se veselile svoje prostosti. Kakó neusmiljeno bi zatorej bilo, ako bi jim grenili kratko življenje.
Otroci ! posnemajte Tončka, in ne mučite ubogih živalic, ker vse stvari na zemlji, ptice pod nebom in ribe v vodi so ljudem velika božja dobrota. Konj nas nosi, vol nam dela, krava nam daje mleko, ovca volno, kokoš jajca, čebela med, a ptiči nam žvrgole in prepevajo, ter nas razveselujejo. Vse živali so nam koristne; smemo sijih tedaj v prid obračati, a ne jih nepotrebno mučiti. Otroci si morate vedno prizadevati, usmiljenim biti do nedolžnih živali. Ako bodete vže zdaj neusmiljenega srca do brezumnih živali, pozneje tudi do ljudi ne bodete imeli nobenega usmiljenja.	ai. ž-d—e.
-X-
Smrt.
(Bolgarska pripovedka.)
ladar vsega sveta je poklical smrt pred svoj prestol in jej rekel: „Idi ^ tja v kraljestvo Sedmograško ; v mestu Braševu bodeš našla mlado ženo, ki je vdova in mati dveh mladoletnih otrok. Ure njenemu življenju so potekle; pripelji jo k meni!"
Smrt se poda na pot ter pride na Sedmograško v mesto Braševo. Tu je našla ženo, vdovo in mater dveh nedoraslih dečkov. Stopivši v siromašno kočo, ugleda mlado mater, ko je ravno svoja dojenčka z občutki prave materine ljubezni negovala in poljubovala. Smrt to videč, zasmilila sta se jej dojenčka, katerima bi bila morala vzeti mater. Vrne se v nebesa, stopi pred (ìospoda pravic in mu reče: „Gospod! žena, katera bi morala umreti, mati je dveh ljubeznjivih dojenčkov; kdo ju bode hranil, ako jima vzameš mater?"
- Gospod se je razsrdil, da ga smrt ne sluša ter ne izpolnuje njegovih ukazov. Posegel je v morje, vzel iz njega školjko, plavajočo po neizmernih morskih valovih. Pokazal jo je smrti in jo vprašal: „Povej mi. kdo je njen oče ? Kdo je njena mati ? Kdo je njen brat, in kdo so njeni sorodniki ? Kdo jo živi in oskrbuje? Nihče drug nego jaz, ki sem gospodar vsega stvarstva. In glej ! sleherna stvar živi in se raduje po svoje. Mar misliš, da je moja skrb do ljudi manjša nego do nepopolnih živali ? Zatorej idi in izpolni, kar sem ti ukazal.
Smrt videč modrost nebeškega očeta. povrne se na Sedmograško in vzame mlado ženo iz vrste živočih.
A ker ni bila takój pokorna, rekel je Bog smrti: „Zapovedujem ti, da trideset let ne smeš stopiti pred moj prestol !"
Žalostna se je ločila smrt iz nebes in šla na zemljo. Dolgo se je potikala okolo. Naposled se je naselila v Valahiji, ki se razprostira ob velikej reki Dunavu. Ka bregovih te reke je našla pobožnega puščavnika, ki se je bavil z molitvijo in delom. Temu se je ponudila za pet let v službo, ker toliko časa še ni smela stopiti pred obličje nebeškega očeta.
Ker je bil puščavnik zelò pobožen in moder mož, ni se smrti slabo godilo pri njem. In ker je bilo tudi malo dela, pripovedoval jej je puščavnik dan na dan vsakovrstne lepe in svete stvari.
Po pretečenih petih letih, ravno poslednji dan, reče puščavnik smrti : „Najini opanki so raztrgani; idiva v Bukarešt na semenj, da si kupiva novih."
Smrt se je pri teh besedah pobožnega puščavnika na tiho zasmijala, ker je vedela, da mora puščavnik druzega dne umreti. Zato se jej je zdelo smešno, da si hoče starček kupiti nove opanke. Vender ne reče ničesar, in šla sta v Bukarešt na semenj.
Kadar se druzega dne vračata iz Bukarešta domóv. bilo je toliko ljudstva po ulicah, da ne moreta dalje. V sredi množice ljudstva pa sta se peljala dva prekrasno oblečena mlada gospoda. Prvi je bil okinčan z zlato krono in blestečim se orožjem, a drugi, na čegar licu se je brala pobožnost, bil je oblečen v dolgo duhovsko Obleko.
„Kdo sta ta dva?" vprašal je puščavnik, in tisoč veselih glasov mu je odgovorilo: „To je naš knez in brat njegov, naš nadškof!" A smrt je takój spoznala, da sta ta dva mlada moža dojenčka óne mlade vdove, katero je pred tridesetimi leti peljala v nebeško kraljestvo. V svetej ponižnosti je hvalila moč in milostivo skrb nebeškega očeta.
Prišla pa je tudi poslednja ura puščavnikovemu življenju. Naglo je osvobodila smrt dušo pobožnega starčka iz telesa in jo peljala s seboj v sveta nebesa. A Gospod vseh svetov je smrt zopet vzprejel s prijaznim licem med svoje nesmrtno služabnike.	H. Podkrajiek
-X-
Volk in koza.
ék	(Bason.)
agrabi volk kozo, ki je ležala na kraji, ter odprè gobec, da jo zadavi. A koza ga jame prositi, rekoč, da je zdaj še mršava (suha) ; naj jo mm pusti do jeseni, in kadar se odebeli, naj pride po njo. Volk pristane lyi na to, in jej reče: „Povej mi, kako ti je imé. da te pokličem po imeni, kadar pridem." — Ona mu reče: „Roguša vzpomlädna." Volk otide, a koza ni nikdar več legla ua kraj. nego vselej na sredo črede. Kadar pride volk, ne vidi je na ónem mestu, kjer jo je bil pustil, zatorej jo začne klicati: „O roguša vzpomlädua na kraji!" — Odzove se mu koza iz srede: „Ako sem bila vzpomladi neumna, modra sem zdaj jeseni, začni s kraja, a jaz sem tvoja vsakako,"	(VrtevU.j
--H--
f,9
18 1.
itali ste, otroci ljubi, da je oče našega presvitlega cesarja, nadvojvoda Frane Karol, uajrajše prebival v Išlu, kder je bil znan malo ne vsacemu otroku. Ker se ime „Išl" po večkrat čita v našem časopisji, zatorej ne bode odveč, ako vam „Vrtec" poda podobo od tega v novejšej dòbi jako slovečega kraja.
Išl je trg in sloveče kopališče na Gorenje Avstrijskem v Hausruškem okraji. Leži v središči tako zvanega „Salzkammerguta" v jako prijaznej dolini. Posebnost tega kraja je sol. Išlske soline so znane po vsem našem cesarstvu. V lflu je cesarsk grad s prelepim perivojem, gledališče, krasna cerkev, mnogo prelepili poletnih stanovanj in umeteljno napravljenih vrtov. V poprejšnih letih se je o tem denes tako slovečem kraji le kaj malega slišalo,
ker BI je še le 1822. leta zaslovel zaradi svoje solinske kopeli. Prijetna lega tega denes toliko slovečega kraja je priraogla največ k temu. da se toliko število bolnih ljudi podaje tu sem iskat ljubega zdravja. V središči treh dolin oklepajo Išl visoke planine, ki so za okó najlepša panorama v Hausruškem okraji. Okolica se odlikuje s prelepimi in obširnimi nasadbami, lepimi vilami, spomeniki itd. Išl je najljubši kraj avstrijskega višjega plemstva. V novejšej dòbi je znamenito posebno to, da so se na tem kraji shajali v svoje razgovore cesarji in najvišji državniki Evropski.	—
Zaklad.
(Narodna pripovedka.)
slovenski narod ima vse polno zakladov (šacov). Skoraj ni kraja sela, da se ne bi govorilo: Tu in tam je zaklad v zemlji zakopan. Tam na vrhu „Straže" je videl nekdo „piavo lučko" goreti, ko je šel o pćluuoči mimo istega kraja. Na drugem mestu se vidi še zdaj razkopana grapa ; kopali so tukaj zaklad in tudi prišli do njega, a nesrečni človek — izpregovorivši samó jedno besedico — zapravil si je vso srečo ; denar se je takój izpremenil v črepinje. Treba je molčati, kadar se koplje zaklad. Zopet na drugem kraji so prišli do polnih bédnjev zlatega in srebrnega denarja, ali črn maček jih je čuval, da jih ni bilo mogoče vzdigniti in odnesti.
V našej vasi na Suhorji pripoveduje se o zakladu, zakopanem na vrhu „Grada". Takó se imenuje s hrastovjem obraščen hrib onkraj Suhorja na Notranjskem, ki meji po jednej strani Kranjsko, po drugej Goriško a po tretjej Istro. Najbrže je bilo v starih časih na tem hribu zgrajeno kakšno večje leseno poslopje in od tod ima hrib svoje imé.
Ko sem bil še deček, slišal sem starega Tonjača o imenovanem zakladu ovako pripovedovati :
Necega dne je nesel stari Erjavčan v Trst na prodaj polhen koš samih murvik (to so pri nas jabolka izredno sladkega okusa, srednje velikosti; pečena in v vinu pomakana so res dober posladek. Ker so dobra, lehko jih je tudi prodati). Kmalu, ko pride v Trst, proda jabolka dvema gospodoma v nekej prav velikej hiši. Gospoda ga vprašata: „Mož! od kod pa ste doma, ki vam rastó tako dobra jabolka?" — „No, prav tàm na Suhorji sem doma, kjer imamo jednega gospoda, v velikem oltarji pa sv. Miklavža" — odgovori Erjavčan. — „Oho ! če ste od tam doma, potlej gotovo veste, kje je suhorski Grad," vprašata radovedno Tržačana. — „Kaj ne bi vedel, saj imam prav tam dve senožeti: jedno v sredi, a drugo vrhu omenjenega hriba," dostavi Erjavčan. — Tržačana: Mi dva sva brala v nekej knjigi, da je na suhorskem Gradu zaklad zakopan. Ali bi ne hoteli vi naju peljati na vrh rečenega hriba?" povprašata Tržačana. — „No dà! prav rad," odgovori Erjavčan.
Drugi dan se odpeljejo skupaj iz Trsta proti Suhorji. Dospevši do mlinarja „Bibiča" pod našo vasjó, prav tam, kjer se Padež steka v Suhorco, pusté pri mlinarji voz s konji in Erjavčan gre z gospodoma peš gori preko „Mar teže ve" senožeti in dalje po Strmci do vrhu Grada. Ko srečno priko-
racijo do samega vrha. vreze si jeden od Tržačanov jednoletno leskovo šil) i co v bližnjem grmiču; z isto udari trikrat po nekej ueobdelanej škrilji, zamrmravši nekoliko čudnih besed. Hipoma se škrilj vzdigne in tla se odpró : v zemljo se pa pokažejo dolge stopnice. Tržačana gresta takój po njih doli v votlino in tudi Erjavčanu prijazno namigneta, naj ide za njima. Kmalu so bili v velikem podzemeljskem prostoru. Na desno in levo so stali drug poleg druzega veliki bédnji, polni samega zlatega in srebrnega denarja. Tržačana si vzameta toliko od tega. kolikor sta ga mogla nesti doli do „Bibiča" na voz. A Erjavčanu namigneta, rekoč: „Oče! le vzemite denarja toliko, kolikor ga morete nesti domóv." Ali vzeti ni hotel Erjavčan od denarja nič ; sklenil je zaradi zaklada v svojem srci nekaj druzega.
Kadar prideta Tržačana z Erjavčanom ven iz podzemeljskega prostora, vzame jeden od gospodov zopet jednoletno^ leskovo šibico ter udari ž njo trikrat čez votlino. Uhod se zaprè in tla so bila zopet cela, kakor poprej.
Tržačana se vrneta z denarjem v Trst, a Erjavčan veselo mahne k svojim domóv na Suhorje. Se isti dan je izpraznil vse škrinje. Zaradi tega so se mu domači silno čudili; a stari Erjavčan jim je odgovarjal: Je moučte, le moučte! videli bodete vže, kaj vam jutri domóv pripeljem!"
Drugo jutro na vse zgodaj poišče Erjavčan največje gretune (pleten koš), v kakeršnih se vozi óglije. Vpreže vanje čvetero boljših goved — in hajdi z vozom po denarje na vrh Grada. Tam si vreže jednoletno leskovo šibico ter udari trikrat ž njo po škrilji. takisto, kakor je videl poprejšni dan tržaškega gospoda storiti. Ali škrilj je ostala trmasta in se mu ni hotela odpreti. Moral je s praznim vozom domóv. Upanja v zlato srečo vender ni izgubil. Kmalu potem se je napravil z nekoliko kopači na Grad. Kopali so pridno in skrbno, zdaj tu, zdaj tam, ali ničesar druzega niso dobili nego navadno prst in kamenje. Tudi zdaj še Erjavčanu upanje ni upadlo. Odpravi se v Trst k ónima dvema gospodoma. Zakaj je šel tjit vsak lehko ugane. Kadar pride v Trst, o joj ! dotične hiše ne more več najti. Tudi vse njegovo pozvedovanje po ónih dveh gospodih je bilo zaman. Erjavčan se je do smrti praskal za ušesi, zakaj si ni nagrabil denarja takrat, ko je bil pravi čas za to.
Se denes, pravijo, daje óni zaklad na suhorskem Gradu, in menda ostane do sodnega dne.
Kakor staremu Erjavčanu, takó se rado zgodi vsacemu lakomniku na svetu, ki hrepeni po kupih zlata in srebra. Kdor malega ne časti, večjega vreden ni.	j Volkov.
-X--
Volk in človek.
<Basen)
>ripovedoval je lisjak volku, kako močan je človek : „Ni je živali na svetu. f. ki bi se mogla protiviti človeku, komaj da se mu ubrani z zvijačami." — Volk odgovori: „Rad bi poznal človeka, da bi se poskusil ž njim." — „Ako želiš, pokažem ti ga," reče lisjak, „samo jutri zgodaj pridi k meni!"
Drugo jutro na vse zgodaj je bil volk vže pri lisjaku. Lisjak ga pelje na pot, po katerem je hodil lovec vsako jutro na lov.
Prvi priđe po potu star, doslužen vojak. „Ali je to človek?" vpraša volk. — „Ne," odgovori lisjak, „ta je nekdaj bil človek."
Drugi, ki pride mimo, bil je deček, ki je šel v šolo. „Ali je ta človek?" vpraša zopet volk. -- „Ne," odgovori lisjak, „ta še le pozneje postane človek."
Tretji, ki pride mimo, bil je lovec s puško dvoeevko preko ramena in z lovskim nožem za pasom. Lisjak reče volku: „Ali ga vidiš? zdaj prihaja človek; daj! poskusi se ž njim, jaz otidem ta čas domóv v svoj brlog."
Yolk se zakadi proti človeku. Ko ga lovec ugleda, reče sam v sebi : „Skoda, da nisem nabasal krogle svinčenke v puško!" Vender pomèri in ustreli kroglice volku v gobec. Volka je hudo zašegetalo, zakremžil je obraz, ali vender ni izgubil poguma, nego skočil je proti človeku. — Zdajci ustreli lovec drugič. Volk se ne briga za bolečine, nego še dalje se zaletava v človeka. Zdaj potegne lovec nož ig nožnice in udriha po volčji glavi, da se je kri curkoma vlila iz nje in volk tuleč pobegne k lisjaku.
„Nu, brate!" reče lisjak, „kako se ti dopade človek; ali ga si zmagal?" — „Jojmina!" odgovori volk, „nikoli bi se ne bil mislil, da ima človek tolike moči. Najpred je vzel dolgo palico z ramena, pihnil vanjo, in pri tej priči mi je nekaj čudnega priletelo v obraz, da me je po vsem telesu zašegetalo. Potlej je vzel drugič palico, pihnil vanjo, in zagromelo mi je po ušesih, kakor blisk in grom. In kadar sem prišel prav blizu do njega, potegnil si je rebro iz telesa, ter ž njim udrihal po meni, da me je takój kri oblila ter bi bil skoraj obležal na mestu." — „Nič druzega nisi, nego grd bahač," odvrne mu lisjak, „ker mnogo si upaš a storiti ne moreš ničesar."
(Po „Orimmu* p rei. F. H.)
■--A-
Pomagaj si sam.
__ flemenito srce je v vseh okolnostih življenja, tudi v največjih težavah in I, fbridkostih človeku najboljši tovariš. Plemenito srce si zna hitro polil? magati iz vseh neugodnosti. A kdor si zna pomagati sam, ta prestoji 1 tem lože bédo in bridkosti.
Ne prepuščaj se sreči in ne zanašaj se nikoli preveč na njo, ker sreča ti lehko v istem trenotku hrbet pokaže, kadar bi je najbolj potreboval.
Tudi na prijatelje se ti ni zanašati v nesreči, saj znaš, da nesreča prijatelje jé.
Zatorej pomagaj si sam! Bodi čvrst in prenašaj vsako nevoljo z uda-nostjo v voljo božjo, in Bog ti bode pomagal.
Mnogo jih je. ki si v nesreči ne znajo pomagati ter si bridkosti in bolečine le povečujejo. A kdor pozna samega sebe in ima plemenito srce, našel bode v vsakej bédi in nesreči hitro pomoč, ter se bode zmagonosno izbavil vsake nevarnosti.	Tone iz goHe.
ME** Dolje v prilogi. ""ÄS
K 4. listu 1885. 1.
„YRTCEYA PRILOGA
Hrepenenje po domovini.
Le enkrat že v življenji svojem Bi domovino videl rad, Kjer ród premili mi stanuje, Kakó bi srečen bil takrat!
Le enkrat še v življenji svojem Bi hišo rojstno videl rad, Kjer sem v mladosti radost vžival, Kakó bi srečen bil takrat !
Le enkrat še v življenji svojem Bi v kraj presveti stopil nid, Kjer sem ime dobil premilo, Kakó bi srečen bil takrat!
Le enkrat še v življenji svojem Prijatelje bi videl rad, In mater ljubo in očeta, Kakó bi srečen bil takrat!
Le enkrat še v življenji svojem Bi zvon domači slišal rad, Ki me k molitvi — v šolo vabil, Kakó bi srečen bil takrat !
Le enkrat še v življenji svojem Bi cvet domači trgal räd, . Po dolu, gorah se sprehajal, Kakó bi srečen bil takrät !
Le enkrat še v življenji svojem, Bi ptičke zrl domače rad, Ljubo jih čul kot nekdaj péti, Kakó bi srečen bil (akrdt!
Le enkrat še v življenji svojem Savinja, videl bi te nid, Saj s tabo sem nekdaj igral se, Kakó bi srečen bil takrat!
Le enkrat še v življenji svojem Bi dom očetov videl räd, Presveti kraj, Savinjo bistro, Kakó bi srečen bil takrat!
Fr. Savinjski.
Dunaj 1683. leta.
dan septembra 1883. 1. je praznovala stolica našega cesarstva, a « njo tudi vse naše cesarstvo znamenito dvestoletnico. Pečenega dne pred «sgä 200 leti se je zdrobila turška moč iu polumesec je začel bledeti pred obzidjem Dunajskega mesta. Sv. križ je slavno zmagal Turško moč in slavo.
Bilo je meseca maja 1453. 1. Turška vojska je prihrula pred Carigrad in pričela oblegati mesto. V istem času je vladal turško cesarstvo Muhamed II. Brez prestanka so gromeli topovi nad ubogo, stiskano mesto celih deset dni.
Turki so delali ròve, da bi razrušili močno mestno obzidje, a Grki so vse
*
naskoke srečno odbili. V 29. dan maja zaukaže Sultan splošni napad. Z dnevnim svitom se je zagnalo 400.000 boja in plčnaželjuih divjakov nad ubogo mesto z divjim vriščem: „Ni ga Boga, razven Alah!" Nad dve uri je trajal ta naskok, a peščica brambovcev je srečno odbila Turke. Brez števila mrtvih je ležalo po jarkih in nasipih. Tako junaško je bil tudi drugi in tretji naskok odbit, iu Muhamed II. je vže začel omahovati, in mesto se veseliti zmage. Zdajci zahtevajo janičarji novega naskoka, ker še niso bili v krvavem boji. V tem trenotku prileti pšiea in prebòde oklep Justinijanu, poveljniku Genuežkih pomočnih vojakov. Justinijan zapusti svoje mesto, ne meneč se za prošnje plemenitega cesarja Konstantina. Nastala je splošna zmešnjava. Turki to videč, napadejo novič mesto ter splezajo na obzidje. Strašno klanje je nastalo po vsem mestu; cesar sam je v tem boji padel mrtev na tla. Ljudstvo je vse zbegano bežalo v prekrasno cerkev sv. Zofije ; bilo je nad 100.000 ljudi. Turška tolpa je ulomila vrata in skrunila svetišče z raznoterimi hudobijami. Celili osem ur je trajalo krvavo klanje. Tako je padel Carigrad, bramba vzhodnemu krščanstvu in naobraženosti. Na cerkvi sv. Zofijö se je zasvetil pólumesec namesto sv. križa.
Minulo je 200 let, in pretila je Dunaju in vsemu zapadnemu krščanstvu jednaka nevarnost. Že 1529. leta so prišli Turki pred Dunajsko mesto in ga oblegali, ali zaman. Z mnogo večjo silo so se pa hoteli polastiti Dunaja 1083. leta. V Carigradu je takrat vladal Muhamed IV., a na Avstrijskem Leopold I. Njegovi voskovodje so vže 1664. 1. slavno zmagali turško vojsko. Turki, napeljani od upornih Ogrov in francoskega kralja, skušali so zdrobiti Avstrijsko moč in podjarmiti vse zahodne krščanske dežele turškemu pólu-mesecu. Ko so na Dunaji še vedno mislili, da se ohrani mir, spoznal je poglavar krščanstva, papež luoceneij XI., strašno nevarnost, ki preti Avstriji in vsemu krščanstvu. Za tega del prigovarja cesarja, naj se pripravi na boj in si poišče zavéznikov. Poslal mu je tudi nad dva miljona goldinarjev za vojne troške. A ne samó to, papež Inocencij je prosil tudi druge krščanske vladarje, naj bi prihiteli Avstriji na pomoč. Ali samó Poljski kralj Janez Sobieski slušal je papeža in sklenil zvezo s cesarjem Leopoldom ter mu obljubil pripeljati 40.000 Poljakov na pomoč, ne brigajoč se za obljube Sultanove. Pogodba je bila sklenena v 31. dan marca 1683. leta.
Istega dné se je vzdignila tudi turška vojska, ki je bila v resnici ogromna, ako se pomisli, da je Sultan celih sedem let nabiral vojakov od Belegagrada do Babilona, in od Jadranskega morja do Nilovih slapov v Nubiji. Mnogo slonov, veljblodov in 10.000 vozov se je pomikalo za turško armado. Od Adrijanopelja do Belegagrada jej je zapovedoval Muhamed IV. sam. V Belem-gradu pa je izročil zeleni prorokovi prapor (bandero) svojemu velikemu vezirju Kari Mustafu.
Cesarjev zaveznik. Janez Sobieski, pozvedel je po ogleduhik, da je vojska namenjena naravnost proti Dunaji. Hitro je to sporočil cesarju, ali na Dunaji tega sporočila niso hoteli verjeti, ker so mislili, da se bode turška vojska zadrževala pri trdnjavah na Ogrskem. Pri Požunu je bila zbrana cesarska vojska okolo 30.000 mož, katerim je bil poveljnik Karol Lotarinški. Moral se je podvizati, da je prišel še pred Turki na Dunaj. Pustivši 14.000 mož za posadko, odrinil je z drugo armado od mesta, da bi se združil
s pomoćno vojsko, katera pride mestu na pomoč. Tudi cesar je odrinil proti Pasavi, izročivši vrhovno poveljništvo v mestu grofu Ernestu Budigerju pl. Starhembergu.
Imel je težavno nalogo. Mestno obzidje in nasipi so bili jako zanemarjeni ; treba se je bilo hitro dela poprijeti. In res, delalo je vse, staro in mlado, prostaki in plemenitaži. A óni, ki so bili sposobni za boj, osnovali so po stanovih oddelke ter se vadili v orožji. V osmih dneh je bilo vže dvesto topov izpostavljenih raz obzidje. Hitro se je nabralo 20.000 brambovcev, katere je Starhemberg spodbujal in navduševal. A med vsemi se je najbolj odlikoval škof Dunajskega Novomesta, grof Leopold Kolonič. Bil je poprej vitez Malteškega reda, skušal se večkrat, s Turki na Kandiji ter si pridobil mnogo slave. Ko je dal slovo vojaškemu življenju, postal je duhovnik in škof. A kadar je slišal o velikej nevarnosti, ki preti Dunaju, hitel je tja, da bi strcgel bolnikom in ranjencem, ter bi navduševal brambovce.
Bilo je v 13. dan julija, da se prikažejo prve turške čete, ki so morile in pustošile pred seboj vse, kar jim je prišlo v pest. -A drugi dan se prikaže vže Kara Mustafa sam. Hitro razpostavi čete okolo mesta in 25.000 šatorov je obdajalo mesto. Med vsemi se je odlikoval najbolj šator Kare Mustafe, ki je bil od zelene svile in preprežen z dragimi tkaninami. Turki so grozovito klali in morili po vsej Dunajskej okolici. V Petersdorfu so se prebivalci utaborili v cerkvi, in tri dni krepko odbijali vse turške napade, četrti dan jim Turki ponudijo prost odhod, ako plačajo 4000 gl. odkupnine. Nesrečniki so sprejeli to ponudbo. Lepo oblečena deklica z vencem na glavi je šla pred njimi, in v treh posodah so nesli odkupnino. Kadar pridejo v sredo sovražnikov, namigne vezir, Turki planejo nad nesrečnike in pomoré vse — blizu do 3800 ljudi.
Kmalu po svojem prihodu so začeli Turki streljati na mesto; k sreči so imeli slabe strelce in slabo strelivo ; zatorej so naredili mestu le malo kvare. Tudi so se zaganjale turške čete zdaj sèm, zdaj tja na mestno obzidje. Takój prve dni je bil Starhemberg ranjen na glavo, a vender ne nevarno. Ko je okreval, dal se je na stolu nositi med brambovce na obzidje. Na stolp sv. Štefana je hodil gledat sovražni tabor. Ker Turki niso mogli s silo čez obzidje, sklenili so pod zemljo se približati mestu. Vjeti kristjani so morali noč in dan kopati podzemeljske rove, katere so napolnili s smodnikom. V 23. dan junija se razpoči prvi rov, a samó na jednem kraji se obzidje nekoliko razruši ; ob jednem tudi Turki naskočijo mesto. Bili so zapodeni. Taki napadi so se ponavljali dan na dan, ali brez uspeha. Nevarnost je postajala tem večja, ker se je v mestu prikazala huda griža, ki je mnogo hrabrih brambovcev spravila na mrtvaški oder; tudi obupnost se je začela širiti. V tej bedi je bil škof Kolonič vidni angel varuh; tolažil je bolne in osrčeval obupne. Vrhovni poveljnik je videl, da mesta ne more več dolgo braniti, ako ne pride nagla pomoč. Neki Srb Kolšicki je to stvar sporočil Karolu Lotarinškemu. V noči med 13. in 14. dnem avgusta je zapustil s svojim služabnikom Mihaelovičem Dunajsko mesto ter je šel ž njim skozi turški tabor, prepevajoč turške pesni. Turki ju zgrabijo in vprašajo, kdo sta. A Kolšicki srčno odgovori, da sta trgovca. ki oskrbujeta potrebno klavno
živino za turško armado. Turki ju za to dobro pogosté. Njegov sluga je še
**
dvakrat opravil ta posel, a tretjič so ga bajè turki ubili. — Sila je postajala vedno večja; tudi so bili meščani, ki so želeli naj bi se mesto udalo, da bi se vsaj poslopja otela. Vse to je znal Kara Mustafa ter vedno pričakoval dneva, da se mu mesto udà. Ali varal se je. Pričel je zopet mesto hudo napadati. V 4. in 6. dan septembra so se razleteli zopet novi róvi, ki so porušili dokaj zidu. Z največjo silo so brambovci vrgli Turke nazaj. Na večer je zaukazal Starhemberg na stolpu sv. Štefana zažigati rakete v znamenje, da je sila največja. In glej ! na Golavci poleg Dunaja se zasvétijo tudi rakete ; znamenje, da se pomoč bliža. Nov pogum se polasti brambovcev.
Zbralo se je bilo do 80.000 vojakov z 160 topovi iz Poljske, Bavarske in Saksonske pod vrhovnim vodstvom hrabrega kralja J. Sobieskeja. Vodje so sklenili mestu na pomoč prihiteti po najbližem, da-si najtežavnejšem potu čez griče in doline Dunajskega lesa. Od te strani Turki napada niso pričakovali.
Osodopolni 12. dan septembra nastopi. Zjutraj rano se zberó poveljniki k sv. maši. Kralj Sobieski je sam stregel pri sv. inaši, katero je služil redovnik Marka, katerega je na cesarjevo prošnjo poslal sam papež, da bi navduševal vojake. V treh oddelkih se je začela krščanska vojska pomikati v dolino proti Dunaji. Tudi Kara Mustafa je uredil svoje čete; a poprej je še dal pomoriti 30.000 vjetih kristjanov. Na vsej črti se je vnel hud krvav boj ; dolgo se Turki niso premaknili z mesta, a slednjič se vender začno umikati. Ondu, kjer je bil boj najhujši, pristopil je kapucin Marko ter s križem v roci navduševal krščanske vojake. In ko je začelo zahajajoče solnce s svojimi zadnjimi žarki zlatiti vrhunce gorà, bežala je po vsej črti turška tolpa v divjem begu proti Ogerskej, pustivši za seboj vso vojno pripravo in druge dragocenosti. Stoprav pri Babu so se začele zbirati razkropljene turške čete. Nad 20.000 Turkov je obležalo na bojišči, a tudi krščanskih vojakov je bilo mnogo pomorjenih ali pa ranjenih. — Šator Kare Mustafe so cenili nad miljon goldinarjev; razven tega je bilo v njem do 2 miljona goldinarjev gotovine; dokaj veljblodov, klavne živine in druzega živeža je prišlo zmagovalcem v roke.
Mej ónimi, ki so iskali plena po turškem taboru, bil je tudi škof Kolonie. Našel je plén, ki mu je bil najbolj po volji; nabral je okolo sebe sirote, ki so zgubile v vojski svoje stariše; bilo je blizu 500 otrok. Vzprejel jih je v svojo hišo ter očetovski skrbel zanje.
Prva pot zmagovalcev je bila v cerkev, da se zahvalijo Bogu za slavno zmago. Ljudstvo se je kar gnjetlo okolo svojega rešitelja, kralja J. Sobieskija. Veliko turško zastavo je poslal Sobieski papežu, in ko je došel glas v večno mesto o zmagi krščanskih vojakov, zvonilo je po vseh cerkvah in papež sam je zapel slovesni „Te Deum".
Tako je zmagal v 12. dan septembra 1683. 1. sv. križ nad pólumesecem, in rešeno je bilo krščanstvo in omika zapadne Evrope.	p. f. h.
Prirodopisno -natoroznansko polje.
Tujozemske živali.
Tujozeraske živali imenujemo vse óne živali, ki ne žive pri nas v Evropi, nego daleč daleč od nas v ónih delih sveta, ki leže proti jugu, kder je mnogo gorkejše nego li pri nas. Največja čveteronožna žival, ki hodi po suhej zemlji v teh krajih, je slon, katerega podobo imate pred seboj. Njegovo velikansko truplo počiva na debelih, neukretnih nogah. Ob debelej glavi, ki je nasajena
- - --------na kratkem vratu, visita mu
široka, mahadrava uhlja. Oči ima drobne, ki mu štrle izpod visocega, izbočenega čela. Kožo ima skoraj golo, razpokano in razkavo ali vender zelò občutljivo. Najbolj čudni so njegovi zobje in njegov nos. Iz gorenje čeljusti mu molita dva velika, navzgor zakrivljena zobova (okla), ki raseta s slonom vred. S tema zobovama se slon brani in napada sovražnika. Gorenja ustnica mu je vzrašena z nosom in podaljšana v nekak rilec ali trobec, katerega slon lehko zvije, skrči ali raztegne, kakor koli mu ugaja. S trobcem pobira živež in ga nosi v usta. S trobcem se tudi brani, ker ima v njem toliko moč, da ž njim drevesa iz zemlje izruje, ter konja ali vola z jednim samim udarcem lehko na tla pobije. — Slon živi v južnej Aziji ter prebiva najrajše po gostih in hladnih gozdih, kder ima obilo vode. Da-si je slon videti zelò okorna žival, vender je urnejši od konja ter stori na dan toliko, kolikor bi storilo
—=Esr ~ zalito in napeto, a poleg tega vender
jako gibično in vitko. V širokih šapah ima silovito moč ; z jednim samim udarcem pobije konja ali vola na tla in tudi z repom ubije človeka. Glavo mu obdaje dolga in obila griva, izpod čela se mu bleste divje in jako žive oči, telo mu je pokrito s kratko in gladko dlako rumene barve. Kakor mačke sploh, ima tud lev oster in razkav jezik. Ta grozovita in krvoločna zver spi po dnevi v kakej trnjevej hosti, a pod noč se probudi, Vstane, strese grivo, zapusti brlog in z gromečim rjovenjem naznanja, da gre na plén. Njegov glas je tako močan in grozovit, da zbega vse živali, kadar ga zaslišijo. Gozdne živali se plahe skrivajo po gozdu, privezani veljblodi in konji se hočejo po vsej sili odtrgati in pobegniti, goveda skačejo sèm ter tjà ter mukajo od groze, ovce in koze se zaganjajo in spenjajo na ograje ter žalostno meketajo, psi tulijo in cvilijo, in tudi popotnika obdaje strašna gröza, kadar sliši bobneč glas te divje zveri. Lačen lev je človeku zmirom nevaren, a kadar je sit ne napade človeka, ako ga le človek ni poprej razdražil. — So še druge tujozemske živali, o katerih ste izvestno vže kaj slišali, ali pa tudi morda žive videli v kakem zverinjaku. Take živali so : opice, tiger, jaguar, hijena, žirafa, nosorog in še mnogo druzih.
-N-
Gašparjeve zabave.
(Dalje.)
12. IMfiriaspar naredi, da suknje sam ne slečeš. On ti ukaže, da sleci IpHsuknjo, a kar koli hočeš rad stavi s teboj, da je sam ne bodeš slekel. t|||fKaj naredi Gašpar? To je njemu prav lehko. Kadar ti svojo suknjo slačiš, tudi on slači svojo, in res je, da ti suknje nisi sam slekel.
13.	Kaj taeega pa še nI bilo! Navadno pravimo, da je že vse bilo, ter ni nič novega več pod solncem. A temu ni tako, ker Gašpar ima vender nekaj taeega v roki, kar ni še nikdar videlo nobeno človeško oko, tudi on sam še ni videl tega, niti izmed vas kdo; tedaj nihče ni še videl in nihče ne bode pozneje več videl tega, kar ima Gašpar v roki. Nu Gašpar hoče pokazati vsem to prečudno stvar in vsi jo bodete videli takó, kakor on sam. Kaj neki je ta prečudna stvar? Nič druzega nego oreh. Gašpar vzame oreh, zdrobi lupino, vzame jederce in ga pokaže vsem, rekoč: „Zdaj vidite nekaj, kar še nikoli nobeno človeško oko ni videlo, in tudi nikoli več videlo ne bode." To rekši, dene jederce v usta, in ga sne.
14.	Tri kosce kruha, ki so skriti pod tremi klobuki, snesti in vender vse, tri kosce zopet pod jeden klobuk spraviti, to je šala. ki jo zna le naš Gašpar. On položi tri klobuke ua mizo in dene pod vsacega košček kruha. Potem vzdigne še vsak klobuk posebej k višku, da se vsakdo lehko prepriča, da so koščeki še pod klobuki. To storivši, vzame vse tri koščeke izpod klobukov in jih sue. Nato vpraša družbo, pod katerim klobukom želi, da bi bili vsi tri povžiti koščeki kruha. Ko mu jeden izmed družbe to določi, vzame Gašpar dotični klobuk in si ga dene na glavo. Nihče ne more zdaj tajiti, da bi ne bil Gašpar vse tri povžite kosce kruha spravil pod jeden klobuk,	(Dalje sledi.)
Listje in cvetje.
Računski nalogi.
(Priobčil A. Gradišnik.)
1. Recimo. da bi kdo kupil srno za 5 gld., lisico za 1 gld, zajca za 5 kr.; a vseh teh živali skupaj bi nakupil ravno 100 glav, ter bi dal zanje ravno ICO gld. — Kaj pravite, koliko bi moral kupiti srn, koliko lisic in koliko zajcev?
II. Zapišite sledeče številke v tem vzpo-rédn, kakor jih tukaj vidite:
7 7 7	Potlej prečrtajte ali
5 S 5 pa izbrišite toliko šte-3 » 3 vilk, da vam ostanejo 1 1 1 šc samó »liri, a te štiri ostale številke, ako jih soštejete, ne smejo znašati niti več niti manj, nego natančno 31.
(Rešitev in imena reSilcer v prihodnjem listu.)
				a	a	a	* 1 '					
				a	a	a		a				
				a	a	a		a				
				a	a	a	a J a					
				a	a	a		b				
				b	b	b		»				
				c	C	i	«	*				
		đ!	d	đ	a	d	«	e	e	e		
		e	e	e	e	e	e	e	e	e		
		e 1	e	e	f	g	h	i	i	i		
				i	i	1	i	i				
				i	j	J	j	J				
				j	S	j	j	j				
				j	i	j	k	k				
				k	k	k	k	k				
				k	i	1	i	1				
				1	i	i	i	1				
				1	i	m	n	n				
				n	n	n	n	n				
				n	n	n	0	o				
			0	0	0	0	0	0	0			
		1°	0	«	h	h	r	r	'	<		
h		r	r	r	T	r	»	8	8	8	8	
8	8 1 6		t	1 «	t	t	t	t	n	U	U	U
U	u	!v	V	v	Z	t z	i Z	z	Z	Ž	Ž	ì
Zabavna naloga.
(Priobčil J. Zager.)
Iz črk, ki so v križi, sestavite besede, ki naj značijo sledečih 25 stvari:
1.	del sveta;
2.	gozdno žival;
3.	reko na Štajerskem ;
4.	ptico pevko;
5.	mizarsko orodje ;
6.	ribo roparioo;
7.	gozdno drevo;
8.	slovensko mesto;
9.	sveto deželo ;
10.	del Kranjske dežele;
11.	mošk) krstno ime;
12.	mesto v Evropi ;
13.	avstrijsko deželo;
14.	otok v sredozemskem morji ;
15.	letni čas; IG.	namizno orodje ;
17.	domačo žival;
18.	drag kamen ;
19.	rokodelca;
20.	avstrijsko mesto ;
21.	ptico ujedo;
22.	žensko krstno imé;
23.	reko na Kranjskem;
24.	državo v Evropi in
25.	starega babilonskega kralja.
(ReSitev in imena resilcer v prih. listu.)
Vzpomlad.
Kakó si prekrasno vzpomlädno nebo, Ko zima otožna je vzela giovò! Pod tabo zdaj spet Vse je oživljeno, Vse je prerojéno, Pri cvetu je cvet.
V višavi skorjanec glasno žvrgoll, Pevaje lastóvka pod nebom hiti ; Pri čredi pastir Sladkó si prepeva In solnce ogreva Livade in vir.
Po vejah röj ptičev se milo glasi, Metuljček krilati po cvetkah vrši. Na strme vrhé Vzpomlädni dih vabi, Srce da pozabi Tam svoje gorje!
Fr. Savinjski.
(Kukovica.) Da kukovica svoje ime kliče, da svoja jajca v tuja gnezda polaga, da ljudem prorokuje, koliko let bodo še živeli — vse to so znane stvari. Ali malokomu je znano, da ima kukovica mnogo zaslug, kar se tiče gódbe. Od kukovice se je človek naučil v molu peti in igrati, ker drugi ton njenega glasil (petja) se glasi zmirom za jedno malo terco globokeje.
Kratkočasnica.
* Pruski kralj Miroslav II. je prišel necega dne v vojaški tabor in je našel mladega vojaka na straži. Nežno, mlado lice vojakovo se je dopalo kralju, in vprašal ga je: „Vojak! koliko časa vže služiš?" — Vojak: Trinajst let. — Kralj: Koliko" si star? — Vojak: Devetnajst let. — Kralj: In si vže trinajst let služil? — Vojak: Zakaj ne? Pet let sem služil za gosjega pastirja, šest let za kravarja in pred dvemi leti sem prišel k vojakom?
Rešitev rebusa v 3. „Vrtčevem" listu.
Prihodnji mesec peti dan bode velika nedelja.
Prav so ga rešili: Gg. M. Rant v Premu; K. Korošec pri Sv. Krištofu (Štir.); J Prinčič in J Kuiitih v Vipoljžah ; B. Delkin. dijak v Gorici; J Sajovic in Ernest Maister, dijaka v Kranji: J Medic. A. Peterlin, Fr. Stelé in J. Šubelj, dijaki v Ljubljani ; Vladimir Leveč in Adolf Grilec, učenca v Ljubljani ; J. Sager, Fr. Žigan, Nik. Kočevar, J. Coti, Fr. Kot. J. Reher in Iv. Končar, učenci v Žavci; Fr. Vidic, uč. v Št. Pavlu; Miroslav Treven, Iv. Zupančič in Fel. Grum v Idriji; J. Lenasi, Fr. Novak, F. Bénedek in M. Koren, učenci v Planini; Step. Podpac in Mat. Žigon na Jesenicah ; Ant. Črne, uč. v Gorici; Fr. Kartin, K. Vučnik, J Šešerko, Jož. Ipavic, Ant. Mlinar, Jož. Štante, Fr. Dobršek in A n d. Kralj, učenci pri Sv. Jurji ob juž. žel. (Štir.); Mat. Martineli, Jan. Babič, Iv. Berglez in Ant. Žišt, učenci pri Sv. Ven-šeslu (Štir.); Rud. Rekar, učenec v Sežani; Fr. Kavčič v Gorenjemgradu (Štir.) — Elizabeta Juvančič, Jakobina Gostič in Ivana Medic v Ljnbljani ; Josipina 1'avlič, Barbara Žgajner, Mica Juhart, Jerica Fidrih, Antonija Pavlic, Marijca Kangler in Liza Ačko, učenke pri Sv. Venčesln (Štir.); Mar. Žustek, Mar. Vončina in Al Bizjak, učenke v Sežani; Ljudevita Papež in Matilda Gril na Jesenicah; Alojzija. Drašček v Kanalu; Ahacija Treven v Idriji; Mar. in Ana Sager v Žalcu ; Ant. in Otilija Kavčič, Mar. Vučnik, Mar. Zdolšek, Alojzija Vrečko in Silvina Grah, učenke v Št. Jurji na juž. žel. (Štir); Ro-zalija Potočnik v Sori; Felička Savnik v Biljah; Julijana Pavčič v Vel. Laščah; Mici Dernjač v Sevnici ; Fr. Marinšek, Fr. Posega, A. Štritof. K. Frank, Iv. Rovan in Vikt. Milavec, učenke v Planini,
Zahvala.
Čast. gosp. Stepan Krkoi, vikarij v Lo-kavci vie sedmo leto naroàuje naSej Sol. mladini prijetni „ Vrtec". Predlanskem je podaril omenjeni gospod naSej Soli tudi prekrasno podoho sv. Vekoslava. Za vse to mu izjavlja podpisani v imenu tukaj hi e Sol. mladine prisrlno zahvalo.
V Lokav ci v 24. dan marca 1885.
JI. 1'olkn v,
učitelj.
Listnica. Gg. Josip K. v a.: Nekatere Vaäih pestine boderao skuä&li opiliti ; v tej obliki, kakor nam ste jih poslali, niso za natis. — K. J. na L).: Vaša povest „Bratovska ljubezen" se ni zrela za javnost. K. N., posestnik v S. : Takih prigodb ne rabimo za naš list, zatorej ne trudite se dalje 1 — J. E. v K.: „Zlatopoljski vrvar" jako slaba prestava, stalo bi nas mnogo truda, akobi jo hoteli prirediti za natis. — J. V » St. P.: Obžalujemo, da nam morete kaj tako slabega poslati, kakor je povest „Na godovni dan 18. marca". Niti toliko truda niste imeli, da bi bili saj vejice in pike postavili y rokopisu, kamor jih je treba!
„Vrtec" iihaja 1. dné vsaceg» mesec» , in stoji »a vse leto « gl. 60 kr. ; za pol leu 1 gl. SO kr. Napis: Urednlätvo „Vrtievo," mestni trg, ätev. 83 v Ljubljani (Laibach).
Izda tel j, založnik in urednik Ivan Tomàio. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.