277
Dopisi.
Iz Maribora, i k. (Narodua slovanska čitav-nica v Mariboru.) Cesar smo pri nas davno že živo potrebovali, se je ustanovilo: društvo, kjer se slovensko govori in bere, Neki časnikar je rekel, da je naša čitav-niča zuamnje ustavnega života. Ne znam, kako da misli* jeli se na tem, da se smemo združevati, kaže, da resnično ustavno vlado imamo, jeli misli, da smo mi za ustavnost zreli. Vender potrebno je združenje za našo narodnost in narodno omiko. Glejte, kedaj in kje je dozdaj v Maribora bivajoč Slovenec Sloveuca slovensko nagovoriti se upal ? Jeli v gostivnici? Nebi H uljudno bilo, ker pri sosedni mizi našega jezika ncamci sedijo? Jeli na ulici? Tam sinrso pridejo znanci, bodo nas za sebičnike imeli. Jeli v urad-nijah? Tam naš eodrug nas ne ume, žalili bi ga & sloven-
278
skim govorom. Nevero, kteri vzrok da je pri nas veljal, če srno se obnašali, ko naši sosedni kmeti v zgornih slovenskih goricah, kteri za nemščino prosijo, da bi jih rešila vseb nadlog. Ali da je taka bila. nismo mi sami temu krivi; bile so drage overe. Naši nemški someščani še večidel pred 20. okt. 1860 o ravnopravnosti niso senjali. ^Novice" , ktere so začele na stroške uekega domoljuba v kavarno dohajati, so nam uni enakopravniki velevali na stranišču brati! Nekega Slovenca je en gostinčar sam tako dolgo dražil, Oesterreicharčne in Tagespoštne resnice mu razlagajo, da se je moral uni gostivnici kot gost posloviti. In še zdaj že dolgo dolgo po 20. okt. 1860. leta večina naših Nemcov, če jim Slovanom prijazen „Ost in West" ponudiš, ti po svoji ravnopravnosti zaver ne: „Das lies ich nicht". Pa mi Slovenci vsem takim odpuščamo in tudi uni m, kteri so nam znavlje združivšim se „windische Riipein" rekli, in čemo našemu namenu zvesti biti, da svoji narodnosti stre-žemo in se s poštenimi Nemci dobro in vedno bolje spo-razumljamo..
Kar nismo tedaj posamezni doseči mogli, to namerjamo združeni. Mi čemo združeni se slovenskega jezika bolje vaditi in se v njem za znanstveno in vsakdansko rabo izuriti, da se tudi v našem mestu bo na javno upal, da bo nehal pri beraški mizici za pečjo stradati in hirati. In mislimo, ne bodo nam oponašali naši someščani in naše meščanke, vide, da se po ravni poti poštenja in pravice uza~ jemno deržimo tega. kar jih mnogo nima, domovine in svojega rodii.
Te so bile vodila, po kterih se je potrebno zdelo, da se domačini združijo. Blagi dr* Sem če — ki sam praviš, da so te prava naučile in gauile in pnmorale, da svoj tlačen narod slovenski po močeh vzdigati za svojo najljubšo dolžnost čislaš! — 14. julija si nas pervokrat zbral v gostivno pohišjo gosp. dr. Domin kuša, 17. smo pravila posvetovali in glej ptujec, če te naša reč zanimiva, pri g. S ranici ju spopaj krez nekoliko stopnic v prav mičen vhod |i zagledaš zlati nadpis: ^Slovanska čitavnica". Duri odpri in sebi nasproti vidiš v prostorni sobi občno spoštovano sliko Njih veličanstva našega svitlega cesarja in okoli velikaše slovanskega roda. Vse slike jo društvu poklonil naš steber za vse dobro in pravo in krasno vneti gosp, dr. Do min kuš. Citatelji se že marljivo zbirajo in se domačega duševnega kruha razveseljujejo. Tudi naša pohlevna knižnica se množi po darilih naših družtvenikov in drugih nam pri-jatclnih Slovanov. Za izobraženje slovauskega petja se posebno trudi v glasbi odlično znani domoljub gosp. Iv. Miklošič in naši iskreni pevci pod slavnim vodstvom obetajo gotoven vspeh. Imajo se tudi pripravni govori govoriti pri tedenšnih zabavah.
Tako hočemo se napenjati, da svoj namen dosegnemo. Malo nas sicer dozdaj je, ne dosti prek trideset; vender prek trideset gorečih članov in znamenitih. Tudi naš mi-lostljivi knez in biskop A. Slomšek so društvu poslali krepiven pozdrav ter so blagovolili pristopiti. Kako hitro se pravila od vlade poterjenc — in to v kratkem pričakujemo — vernejo, je nočemo natisnjeno sosednim domoljubom vabivno razposlati; morebiti se naših knig in prečitanih časopisov po posojilu poslužujejo. — Sejali smo; deža in prijaznega solnca je treba.
Iz Ptuja 12. avg. :LL Pretekli mesec nas je zapustil gosp. Aleksander Sovič, rojak našega slavnega Miklošiča, člen tukajšnega minoritskega samostana, ker so ga visi poklicali na Omajsko župijo na spodnjem Avstrijanskem kakih 6 ur za Bečem proti moravski meji. Žal je vsem njegovim prijatloru in eastivcont, da so tega izverstnega učenega domorodca pustili iz zapuščene domačije, posebno ker je bil dika tukajšnega samostana, kteri ima oskerbovati več slovenskih far v naši okolici. Nadjamo se, da se bode obložen še z obširnišimi znanostim! spet vernil za kake leta v svoj   rojstni  kraj,   kjer bode potem tem zdatniše obdeloval
vinograd Gospodov. Na dan njegovega odhoda se nas je bila velika množica v Ptuji zbrala in s solzami v očeh smo se z njim poslovili na kolodvoru, od kodar ga je odnesel hlapon, kterega smo s serčnimi živio-klici skoro preglušili. Da ne bode Slovencov pozabil tudi deleč od slovenske domovine , nam je porok njegov možki značaj; saj še nam bode, če že ni —  treba takih prebrisanih glav.
Iz Ipavskega 12. avgunta. Pepe. - Uudan sta bila v „Xovicah" v dopisu iz „blizo Krasa"4 očitno pohvaljena dva rodoljuba. Naj tudi jaz naznanim nekega naših rojakov, verlega Slovenca ua Ipavskem Imenuje se Janez Vodopivec. tergovec v Kamnjih. Kdor bi ga v pervo zagledal, ne vede popre) koliko da tehta, bi si pač blezo sam pri sebi mislil: jeli mogoče, da ta mladi možiček po krukljah hode še sanjati ume o rodoijubju! Toda nagovori ga in pogovarjaj se ž njim o slovanskem narodu, o domačih pravicah itd., in hipoma boš vidi!, koliko žlahnih iskric iz njega spraviš; razpravljal ti bo svoje misli o domačih rečeh, o domoljubju tako temeljito in živahno z olikano literarno slovensko besedo, da se boš čudil in ga pri tej priči ljubil, in to toliko več, ako še zveš, da si je vso svojo omiko pridobil po lastnem privatnem prizadevanji ne v ptuji aka-demii, ampak pri domačem ognjišču. Sosedje in dušni pastirji ga spoštujejo kot pobožnega kristjana in bistroumnega moža; pri njem se prosto ljudstvo domače rado posvetuje in njegova beseda jim je v dvomih blagonosna in veljavna. Komaj kake koristne slovenske bukve beli dan zagledajo, si jih Janez že naroči, jih naj poprej sam skerbno prebere, o njihovem zapopadku pri priložnosti tudi drugo podučuje, tem pa, ki brati umejo, razposoduje. Po njem so pridnim Kamnjičauom znane ^Novice", 5)Danicaa in družba sv. „M«-horatt. Ni dolgo kar mi iz Janezovih rok naslednje verstiea doidejo: „Prosim Vas in vse drugo domoljube, skerbeti tudi čedalje za čast in prid našo mile matere Slave. In jaz obljubim, časnike m bukve vedno bolj razširjati. Pri tej priložnosti Vam tudi povem, da vže nad 25 let mnoge pisma ljudstvu pisarim in od leta 1848 do časa notarjev sem tudi pobotne, kupne, prodajiviie, zastavne, merilne itd. pisma po domače pisal44. Po taki poti ta domoljub svojim vašča-nom veliko k omiki pripomaga; jaz sam sem se enkrat zavzet, slišati čez 70 let starega kmeta iz polja gredočega le čistih slovenskih besed rabiti in govoriti o učenem pred« metu; in kmali sem zvedel, da mož je v žlabti našemu veriemu Janezu in da ee je li po tega vpljivu toliko zmo-dril. Slava vsem takim rojakom I Koliko dobrega tedaj storiti utegne že en sam prost človek, ako mu je le mar za njegov narod. Koliko hitreje bi pa omika našega prostega ljudstva napredovala, ako bi tudi dušni pastirji in učitelji v vsaki vasi so goreče poganjali tudi za svoj dom, za svoj narod! In kaj ni vseh nas sveta dolžnost, omikovati se eden druzega vtia temelji sv. vere in rouoljubja?
V St. Petru na Notrajnskem 11. avg. L—n. Tukaj na Pivki je grozna suša; že je krompir, ki nam polovico živeža daje, začel veniti; ravno tako feržol ne more stročja polniti; zgodnja ajda nima iz česa serna narejati, pozna pa ne more iz suhe zemlje, ravno tako repa; tudi prosu so slabo godi, da jo le per tleh ostalo in žo hoče zoriti; bo torej tudi malo prida. Vasi, ktere so na levem bregu Pivke, imajo po eni, dve in tudi več ur deleč po vodo in še tam morajo dolgo čakati, ker je le malo izvira. Dežja prosimo, Bog nas kmal usliši, če ne, bo prepozno.
Iz RJotrajuskc Bislrice. 16. avg. xyz. Z velikim veseljem smo v ^Novicah" brali, da se po vseh straneh krajnske dežele podpisi naberajo za zahvalnice, ki se bojo poslale našemu verlemu možaku dr. Toma n o. Sprožil je osemdcsetletni starček Matija Lica n, ki je že Vodnikov in Franc Bilcov prijatel bil, in je še ko sivi starček iskren domorodec, hvalevredno misel, naj bi tudi iz našega okraja gospod dohtar Tomanu zahvalno pismo poslali.    Njegova želja,   ki jo je v neki družbi  izrekel, je %
279
navdušenjem sprejeta bila,    Zahvalmca je   berž  sestavljena bila.    Župani in   odborniki,   posestniki in tergovci,   kmetje, ačeniki, duhovni,   da ob kratko rečem,   možje vseh stanov in vsake starosti so omenjeno zahvalnico z veseljem  podpisali.    Naj   bi   bila   prišla   ^Triesterca"   in   njene   pajdašice: vidile bi bile pri podpisovanji   zahvalnice,   koliko   naši   možaki  porajtajo za tako kulturo,  ki ni nase gore list. — Znano je že bravcom  „Novica,   da   so se ljudje po bistriški dolini zelo Mviioreje poprijeli. Veliko tisuč murvic se je letošnjo spomlad iz laškega k  nam  pripeljalo in tukaj   so  jih   ljudje pokupili  in  posadili.    Ker so se kaj  lepo  prijele in  ker svi-loreja za majhen mirt veliko dobička prinaša, jih bojo ljudje y prihodnje še veliko  več nasadili.  Letos se je v naši  dolini blizu 20   centov   mešičev   ali   kokonov   poprodalo.    Lahi   so sami sem kupovat hodili it; so jih  prav radi jemali, ker to-kajšai  kokoni so zelo lepi in  zdravi.    Cena  jim  je bila po 8, 9,   10 in tudi po  11  g o Id. funt.    Neki   posestnik jih je cmel 4'/2 centov, prodal jih je poli gold. papirnatega denarja.    Ali  niso to lepi denarji,   v   kratkem   času   zasluženi? Prašal boš,   dragi  bravec: od kod pa listje za toliko červičev?    Dobivali   so ga  Bistričani nekaj doma,   nekaj   iz Reke,   nekaj   pa   po železnici   iz   Laškega.    Ker   so   ljudje spoznali, kako koristna da je sviloreja,   se  je   bodo k letu vsi križem poprijeti.    Bog   daj   srečo!    —  Pri   nas  je   taka suša,   da je stari ljudje take ne pomnijo.  Vse nam je zgorelo;   ne vem kaj bo,   ako   **e   nas   Bog   kmalo   ne   usmili. Kmetje z   glavo   kimajo   ter   govorijo:   ??8mo   djali   mi,   da repala zvezda nekaj  pomeni.    Predzadnja je vojsko grozila, letošnja je pa strašno sušo naznauovala."   —  Končavši svoj dopis   moram   še   čuden   boj  —  boj s kosmatinom   omeniti. Ko sta namreč   v   gojzdo   dva   pastirja   svoje   cede   ntolzla, zapazi   eden   pri  kozari velicega  medveda  in vseka s svojo sekirico  — ki se bal da   imenuje  —  nepovabljenega  gosta po buči. Ta pa razkačen skoči na pastirja ter ga na čudne vižc   po   tleh premetati  začne in   ga   silno   za   rebra   grize. To vidši priskoči drugi pastir in v   medveda ustreli. Medved ranjen   popusti pervega ter skoči na drugega in ga popade za nogo.    Pastir  mu globoko v goltanec roko vtakne in se b kosmatinom bojuje brez  orožja,   dokler   se   drugi  pastirji no priteko   in   zveri   ne   ustrelijo.    Medveda   so   v  Bistrico pripeljali. dva do smerti ranjena pastirja pa na njihov dom. Ne vem, ali ee bota se kedaj zdrava k svojim   ovcam   po-vcrnila.    Naj bo toliko za danes dosti.   Z Bogom!
iz Rlehovega na Dolenskeni 15. avg. Huda suša nas tare in veliko pomankanje vode. Ptice so že večidel z naših gričev pobegnile; ktere so pa še tukaj, z nami vred po milem dežju zdihujejo. Vse luže so se posušile, ker dežja že od 25. julija ni bilo; na polji ni nič zelenega vi-diti; živina na suhih spašnikih žeje in lakoti muka, in voda se mora iz Stopič poldrugo uro deleč voziti. Tersje po vinogradih se je že tudi jelo sušiti in grozdje veneti. Namesto dobre letine nam lakota žuga, ker ajde, fežola, zelja in repe sfcorcj nič ne bo. vBog se nas usmili!  J. O. Lepstanski.
Iz Cernomlja. 8. — 6. dan t. m. je pri nas strašen ogenj pokončal 8 hiš in veliko pristav; pa le ena hiša in dve pristavi ste bile zavarvane. Ker je bil ravno sej m, ko je o poldvanajstih začelo plat zvona biti, je vse, kar je bilo tujih ljudi, bežalo, da so bile vse cesto tako polne, da še domači niso mogli priti na pomoč.
Iz Kamnika IG. avg. V—v.*>) Tudi naši vcrli kamniški mestjani so poslali zaupnico rodoljubnemu gosp. dr. T o m a na v sporočilo visocega spoštovanja in priserčne hvaležnosti za neutrudenost in moško neprestrašenost, s ktero se za svete naše pravice poganja v deržavnem zboru. Podpisana je zaupnica od našega župana, mnogih posestnikov in drugih veljavnih mož, med kterimi se tudi glavne šole vodja in drugi vcrli gospodje oč. in br. našega frančiškanskega samostana nahajajo.    Kaj ne, da je veselo znamnje,
*) Z veseljem smo izročili.    Prosimo, kar ste obljubili.     Vred.
da se pravična domača reč čedalje bolj spoznava in da se noben pošten domačin ne obotavlja več očitno uaznanje dati, da ga serce greje za domovino svojo in njene pravice brez sovražtva do druzih narodov. Al mi ne bomo drugim prosa branili, svojega pa vrabeom pušali! Kdor tako misli in tako ravna, ni naš; tak naj gre rakom žvižgat v Teržič ali pa v Idrijo!
V Bledu. 16. avg. M. Narodnost je geslo na zastavi vsakega naroda v današnjem času, ona je biser, ki ga varuje in čuva vsaki narod kod krono svojega bitja, ona je sidro, ki mora edino uzderžati v srečnem zavetju narodsko barko kadar ji žugajo razljuteni valovi brodolomstvo in potop. Ideja narodnosti prešinila je vse narode kot čudo-tvorna iskra, in od te iskre se upaluje ogenj, ki ogreva persa vsacega posameznega domoljuba. Narodi se zavedajo, in občutujejo bolj in bolj v sebi moč, da izveršijo svoj poklic, in posamezni navdušeni in bistroumni možje so jim zdaj kot od Boga izbrani vodniki in učitelji v težavnem in nevarnem boju življenja, enkrat pa jim bodo svitle zvezde na jasnem obnebji zgodovine. Al narodi se ne zavedajo le sami zase; brat spoznava brata, pa mu daje krepko desnico za znamnje zveze, za znamnje prijateljstva v sreči in nesreči. Neumerli naš pesnik je ponosno izrekel imenitno besede: wNaj več sveta otrokom sliši Slave", mi pa z veselim in terdno prepričanim srcom pristavimo, da se ti otroci eno matere Slave od dne do dne bolje cenijo, ljubijo in podpirajo. Mi Slovenci smo spali do pred malo časa, in kako bi bili tudi mogli bditi in razvijati svojo moč, ko je tisuč-lefna trna ležala nad nami in okoli nas. Trna ni nikdar prijateljica napredka. Ali tudi nam je pretekel čas spanja, in čeravno še ni solnce izšlo na vedro nebo, vendar nam se rumeni zarja, ki ga obljubujc. Veselje včerašnjega in današnjega dneva v Bledu nam jo nov dokaz, kakšna je navdušenost naroda za domačo reč, in porok, da Slovenci ne bodo nehali, eni svojo dušne, eni dnarne moči pokladati uu oltar premilc domovine.   —
Razncscl se je bil glas, da na velikega Šmarna dan mnogo ljudi iz slovenskih krajev pride v Bled. Reči moram, da se to meni ni ravno čudno vidile, ker sem na ta dan že več let veliko ljudi tam zbranih vidil, al kolikor jih je prišlo včeraj, jih še nisem doživel.
Ker so v Bledu toplice, je nekoliko gostov slovenskih že od pred tam bilo. Mnogo se jih jo pripeljalo na dela-puslšmarncga dneva. Na praznik, 15. pa se pripelje gospodo iz Ljubljane več voz skupaj; na pervem vozu se je vila narodna zastava , pevci pa so navdušeni popevali in s prekrasno:  „Naprcj zastava Slave^  pozdravili toplice.
Razglasilo se je, da bo kosilo v Gradu; al nibee ni mogel vediti, koliko je gospode prišlo. Ko so pa približa poldne, jo vrelo vse skupaj pred toplice, kjer je narodna zastava z vet ha hiše v vetru se vila, vabeča vsacega rodoljuba v svojo senco. In z zastavo naprej odide velika množina veselo pevajoča v Grad Čudil se je vsak, kako so je na inem mestu sošio toliko ljudstva brez poziva, samo iz želje vsacega, da kakor rodoljub najde in spozna drugih rodoljubov in domorodnih gospa in gospodičin; res! mnogo je bilo tudi krasotic v veselem zboru; in kako da bi ne prišle. Stra*(neja je ženska ljubezen sploh kakor možka, toraj tudi bolj vroča njih ljubezen do domovine, krasota kraja pa je neizrekljiva.
Ne morem naštevati posamesnih gospodov in gospa, ki so od daljnih krajev sem prišli; prostor mi tega ne dopušča. Omeniti pa moram deržavnega svetovavca g. dr. To mana. Bolehen, kakor je že nekaj časa, se je branil spolniti željo gospodov, ki so ga doma obiskali, da zbor & svojo nazočnostjo razveseli; pa ljubezen do slovenske reči iu prošnje prijateljsko premagajo vcnderlc slavnega rodoljuba in prišel je. Pri kosilu vzdigne pervi čašo, in preserčno pozdravi celo družtvo, rekoč, da meni zavoljo tega nekako pravico na to   imeti,   ker   iz   ravno   tega   kraja   nikogar
280
pričujočega ne vidi, on pa po materi, ki je v Grajski cerkvi keršena bila, iz te vasi svoj rod izvaja. Gospod prof. Mac trn se zahvali v imenu druživa za zdravico, in nazdravi g. dr. Toma na, zahvali vsi se z iskrenimi besedami za to, da se je v deželnem in deržavnem zboru serčno boril za nase pravice, za potrebe naroda, in reče nadalje, da je tudi zanaprej on naša nada. kakor nam je bil do zdaj štit, dika in veselje. Čez nekoliko časa se vzdigne zopet g. Toma n in pregovori: Gospe in gospodje! če se ozrem po visokospoštovanem krogu, vidim le goreče, za svoj narod vneto družtvo; al vem, da bi bilo se mnogo več izverstuih domorodcov s svojim dohodom razveselilo prelepi Bled, ko bi jim bile okolsine dopustile, in ko bi bili po oznanilih vedli, da bodo našli tukaj (oliko mož, ki so jim prijatli po duhu in sercu, in posebno enega moža zaderžujejo, kakor sem zvedel, mnogi opravki, moža, čigar pričujočnost bi bila naj veča čast našemu družtvu, in kteri bi tudi gotovo z radostnim sercem stopil v našo sredo; vidil bi, kako so njegovi trudi za napredovanje slovenskega naroda obrodili lep plod v sercih naše mladine; vidil bi, kako gore veljavni priletni možje, ki so tukaj zbrani, za blagor domovine; vidil bi radost serca, ki se razcveta na obličju naših gospodičin. Kdo ne vgane moža, ki dela ne-utrudljivo na našem znanstvenem polju, ki je celo svoje življenje posvetil le enemu namenu, da više in više do pravega izobraženja pripelje svoj narod in da zagovarja pravice, ki mu gredo, in kteri stoji v burjah in nevihtah, ki mu z oblači zastirajo težavno pot, kakor skala nepremakljiv z bistrim očesom, mirnim sercom, in ojstrim peresom. Vi ga poznate, — vaši pogledi mi dokazujejo, da čutite, da mislim gosp. doktorja... „„doktorja Janeza Blei-vveisa — Slava mu, slava!C4a Ta glas zadoni kot iz enih ust po celem družtvu, in mislil bi bil človek, da živioklicu ne bode konca ne kraja. Šlo je iz srca, — globoko iz hvaležnega  srca.
Gospod Zarnik napije na zdravje doktorja Ri e g cr j a kakor pervega zagovornika Slovanov v deržavnem zboru. Gospod Anton G a le, grajšak, pa nazdravi domoljubne gospe in gospodične, in ko na to g. T o m a n pristavi, da res ravno njim gre največa čast in hvala, ker od njih za-visijo pervi najmiliji vtiski v nježne serca slovenskih otrok, odgovori g. Ga le z navdušeno besedo: ,,da! meni ni bila dana priložnost v gladkem in čistem slovenskem jeziku izreči svojih misli; al da se moji otroci popolnama na vsako stran izobrazijo v milem svojem maternem jeziku, to bo moja skerb, ker to deržim za sveto dolžnost svakega slovenskega očeta, in vsacega pravo in pošteno mislečega deržavljana". „SIava mu, g. G al e tu, in vsem očetom takih misli!'4 je donelo spet iz stoternih ust.
Pa da pridem enkrat do glavne reči, to je, da omenim vspeh celega shoda! Slovenci, in vi bratje Hervati, prepričan sem , da Vam bo srce od veselja zaigralo, ko ga za-slišite. G. dr. Toman se vzdigne, in počne govoriti. Naj mi g. dohtar in dragi bravci ne zamerijo, da izverstuih njegovih besedi natanko posneti nemorem. Po prilici pa je takole sklenil svoj govor: „Notranje in vunanje, dušne in telesne so moči vsakega naroda. Narodova dolžnost pa je, truditi se, da te in une pripelje na največo stopnjo veljave. Blagor mu, ako je resnično tako oboje zediuil. Dušne moči pa so tiste, ki dajejo postave telesnim ; slavnije so toraj, kakor nam to zgodovina sama dokazuje. Spomin Gerkov je slavniji od spomina Rimljanov, čeravno je rimska sila podjarmila pol sveta. Tudi nas kliče čas glasno na neprestano delo. (n iz tega uzroka predlagam danes, častito družtvo, dva nasveta Vaši razsodbi, ktera pri Vašem dobro znanem domoljubju le na veselje naroda iziti zamore. Znane so vsakemu nekdanje olimpiške igre starih Gerkov. Bile so one, tako rekoč, dušni trak, ki je vezal vse ude enega naroda po vsih krajih, kjer je gerški jezik vladal. Poglejmo, častito družtvo, krasoto našega Bleda. — željo vsa-
kega Slovenca, saj enkrat v letu obiskati te kraje, — hrepenenje vseh, spoznati se z izverstnimi domoljubi in slavnimi možmi, — in dalje hrepenenje celega naroda za povzdigo, za razcvetanje mlade naše literature, in recimo: Vse to se lahko izpelje s trdno voljo in vernim srcom. Z neznano radostjo me navdaja tale misel: Vsako leto na današnji dan naj bi prišlo tukaj skupej slovanskih domoljubov, kolikor le mogoče, in tukaj pred celim družtvom, v pričujoč-nosti treh izbranih sodnikov naj bi pisatelji in pesniki naši prebirali svoje dela, in lovorov venec pa naj bi okinčil čelo tistega, ki je segel najglobočeje v serca poslušavcov, ki je v slavnem boju slavuo zmagal". —»»To mora biti, to mora biti!"" ta glas zadoni po družtvu enodušno. Gospod Toman pa povzame besedo : „Hvala, preserčna hvala, da je zapopadek mojega nasveta želja celega družtva. Da se pa ta reč v pravem redu izpelje, bomo zaprosili, da se ravnateljstvo slavne čitavnice, ktera se ima na skoro v Ljubljani odpreti in kteri vsi od serca najboljši vspeh želimo, poprime cele uravnave. To je bil moj pervi predlog. Pripustite, da Vam razjasnim še drugi moj nasvet. V zibelji tako rekoč je še literatura nas južnih Slovanov. Mož, kteri je zanjo toliko storil in žertvoval, kakor nihče drugi in čigar zaslug zatoraj nikdar preceniti ne moremo, presvitli škof Diakovarski Josip Juri Strosmajer" (^živio, živio od vseh strani) ,,dal je nježnemu detetu dojkinjo, da se na njenih persih napije redivne moči, da se učversti in okrepi, in enkrat kakor zal mladeneč pred svet ustopi, — utemeljil je akademijo jugoslovansko". (Slava mu, slava!). „Tudi nas Slovencov /.lahni Mecenat ni pozabil; povabil je tudi nas v materno njeno krilo. Bratje dragi, kako mu bomo »kazali svojo zahvalnost bolje, kakor s tem, da pokažemo, da smo njegove dobrote vredni, toraj pripravno podpirati 8 vsemi močmi njegovo delo". (To hočemo, to hočemo!). pripravil sem v ta namen polo, ktero Vam tukaj podajam, da vsaki izmed nas svoj dar vpiše. Na vaših obrazih berem, kako hrepenite vsi, gospe in gospodje, udeležiti se blagih doneskov, in tako poklicati vse domorodce, kterim ni mogoče, danas v našem krogu se veseliti, ki pa gotovo doma, kjerkoli so, z nami vred enake želje v nebo pošiljajo, — poklicati jih, da to obilno store, kar smo se mi po svoji moči danas storiti namenili. Za sklep mojih besedi pa zakličem, akoravno ste me že Vi v mojem govoru večkrat prehiteli, vendar še enkrat: Slava pervi zvezdi jugoslovanski, slava preuzvišenemu škofu Josipu Jurju S trosmajerju!" Kdo bi mogel popisati navdušenost, ki so jo zbudile te besede v celem družtvu! Od roke do roke je šla pola; vsaki je hotel pervi na versto priti, in pred, ko v pol uri je bilo vpisanih čez tisuč goldinarjev kot donesek za jugoslovansko akademijo.
Kaj čem pristavljati temu ? Facta loquuntur. Et lo-quentur, to je nepremakljivo moje prepričanje. Slovenci! Blejski shod, začernjen gerdo po sovražnih nam časnikih, še preden se je vresničil, si je postavil lep spomin; neče se s tem hvaliti, ampak kliče vas vse, ki niste bili med nami, da ga z svojim delom le še bolje olepšate; saj smo v duhu vedno zbrani, bodimo še v delih, in spomin bo vsem veljal!
Čas mi ne dopuša, vse natanjko popisovati, kako se je dokončal shod, pa saj sem poglavitno reč povedal, in to naj bo dosti. Omeniti pa vendar moram, da nam je, ko smo se proti večeru iz Grada v toplice vračali, mnogo Radoijčanov z narodno zastavo in z godbo naprot prišlo. Z obema zastavama smo šli potem v ladjah na jezero; ena ladja je nosila baklje. — Mnogo ljudi je ostalo še do druzega dne v Bledu, in pri kosilu smo še nazdravili deržavnega svetovavca, g. Čemet a, ki se je tako možko z našim g. T o man o m pri hranjenji narodnih pravic boril, potem še gospode posestnike iz Notranjskega, ki so posebno v obilnem številu prišli.
Slednjič se še moramo zahvaliti mladim našim pevcom,
281
ki so m prelepim petjem nas razveseljevali, zahvaliti tudi gospod« Prešernu in gospej Vi d i co vi, ki so nam tako dobro in prijazno postregli.
Vem, da so neki ljudje bili takih misel, da se shod brez nereda dokončati ne more, posebno kar se je raznesel glas — kdo ve, odkod? — da bodo prišli ljudje — kdo ne ve, odkod — z nemško zastavo. To se sicer ni zgodilo, al zahvaliti bi se vendar morali tistim gospodom, ki so, ravnaje se mende po primeri policije v Gradcu, poslali nam stražo zoper take ljudi; jaz saj si moram to le tako razložiti, da so hotli zabraniti nemško zastavo na slovenski zemlji. Zdaj jim je serce mirno, in dušica lahka. Nam tudi.  —