JANEZ DOLENC 
Bela kača 
2. V Mladem vrhu pod Jaško skalo je živela strašanska bela kača. Debela 
je bila kot hlod pa govorila je. Po vaseh okoli je žrla drobnico: ovce, koze, te 
leta, le junca ni mogla odvleči. Ko so ljudje sprevideli, da bodo kmalu ob drob 
no živino, so se spravili skupaj in naredili na Goveji ravni strašansko grmado. 
Poklicali so človeka, ki je znal lezerčno preganjati. Pa je s sekiro stopil h grmadi 
in zabrlizgal. 
»Zdaj pa le pridi, da se bomo zmenili!« 
Grmado so že prižgali. Takrat pa ta bela rine izpod Jaške skale, da se je 
skala čez pol preklala, kar se še danes pozna. Gnala se je skozi grmovje, da 
so se kar smreke krivile. Pred grmado je spregovorila: 
243 
»Ti boš mene končal?! Jaz pomnim tukaj trikrat prod. trikrat njivo, trikrat 
gmajno!« 
Vrgla se je mimo njega, ga oplazila z repom, da je sfrčal v ogenj, potem 
pa drvela tja dol proti Luši in naprej v Hrastnik. Tam je še nekaj časa šarila, 
potem pa šla bogve kam. (Vinko Ažbe y Gribovškov. Zapreval) 
244