ŠE NEKAJ O ČIPKARSTVU NA SLOVENSKEM K članku Boža Račiča o čipkarstvu, ki je bil objavljen v lanski številki Loških razgledov, navajam zaradi večje popol nosti podatke, ki jih je v svoji knjigi »Zgodovina Idrije« objavil idrijski mest ni župnik msgr. Mihael Arko. Knjiga je izšla v Gorici (Italija) leta 1931. Znana je predvsem ljudem Slovenskega primor- ja, na območju današnje občine Idrija pa je last številnih družin. Zunaj tega območja jo le malo poznajo, kar je ra zumljivo, če vemo, v kakšnih razmerah je sploh mogla iziti leta 1931. V poglavju »Čipkarska šola« na stra neh 229—231 omenjene knjige, je o čip karstvu na Idrijskem takole zapisano: »Kdaj so naše žene in dekleta začele čipkati, se ne da dognati. (Moja pripom ba: Zanimivo je, da Arko nikjer ne rabi izraza klekljanje, klekljati.) Pripovedu jejo, da je gospa nekega češkega rudni škega uradnika prva učila nekatere že- 282 ne, kako se vezejo in napravljajo okra ski po stanovanju. Nekatere so bile po sebno spretne in so vzorcu, ki so ga ime le pred seboj, še kaj same dodale po lastnem okusu. Tako so se počasi same učile, boljšale in napredovale in svoje izdelke v denar spravljale. Tudi ti-govci so nekoliko pripomogli, ker so dajali čipkaricam vzorce — »risane papirce«, po katerih so izdelovale različne vrste čipk. Leta 1834 so poročali, da se v Idri ji zasluži za čipke 3000—40O0fl. Največ pa je pripomogla do veljave in umetne izdelave idrijskih čipk Ivana Ferjančič. Rojena v Idriji 20. decembra 1850, je stopila v ljudsko šolo leta 1859. Prvi razred je završila z odliko, bila je prva premijantka. Izmed ženskih ročnih del je imela največje nagnjenje do čip- karstva. Veselje do tega jo je pripravilo, da je šla na Tirolsko v Konsberg pouče vat v čipkarstvu. Vrni vsi se domov, je s svojo sestro Antonijo začela izdelovati nove vzorce, ki so odprli idrijskim čip kam pot na svetovni trg. Tedanje ministrstvo se je za mlado nadarjeno čipkarico začelo zanimati. Po vabilo jo je na Dunaj. Po razgovoru ž njo so ustanovili čipkarsko šolo v Idriji, ki jo je vodil katehet Ivan Juvan; prva učiteljica pa je bila Ivanka Ferjančič. To se je zgodilo leta 1876. Namen šole je bil naučiti in izuriti dekleta v izdelo vanju finih čipk. Izdelovale so čipke v sukancu (cvirnu), bombažu, volni, svili pa tudi s srebrno in zlato nitjo. Dobro- dejni vpliv čipkarske šole se je razširil na vso okolico Idrije in še daleč naprej do Vrhnike. Železnikov, Sorice, na Pri morsko do Sebrelj in Cerknega. V Idriji je bila taka šola zelo potreb na. Ker je nastala velika konkurenca, bi bile idrijske čipke zaostale, ko bi ne bili napredovali s časom in okusom. Tako je pa ravno po šoli prišlo v Idrijo mnogo denarja, saj jih je čipkalo skoraj 1000; celo deklice od 5—6 let so se začele igra ti s čipkarskim orodjem. Leta 1903 se je čipkarska šola razši rila. Do takrat je imela le dva oddelka, na katerih so poučevali samo praktično čipkanje. Sedaj so pritegnili še teoretič ni pouk za celo leto v nemščini, obrtnem spisju, knjigovodstvu, računanju in ri sanju. Tako so si mlada dekleta spopol- nila znanje, da so lahko postale čipkar ske učiteljice, blagajničarke ali računo- vodkinje. Leta 1895 je postal kurator šole učitelj na ljudski šoli Ivan Vogelnik. Ker je imel izpit za meščanske šole, je postal vodja in pozneje nadzornik čipkarskih šol. Da bi zvišali cene in nadzorovali iz delane čipke, je šola tudi sama proda jala. Začelo se je s cerkrvenimi čipkami, ki so bile izdelane v slogu, primernem svetišču. Prodali so jih veliko, ker so bile dobro vezane. Češke čipke so bile le pletene in so se zato kmalu raztrgale. Ker je v Idriji kupčija s čipkami na šoli čedalje bolj cvetela, (Vogelnik je vpeljal celo neko zavarovanje za podpo ro obolelim čipkaricam), so postali na Dunaju pozorni na daljno Idrijo, Kar je med hribi v malem mogoče, se lahko nadaljuje v centrali še z večjim uspe hom. Leta 1907 je država prevzela vso kupčijo v svoje roke In poklicala Vogel nika na Dunaj. Vse šole — veliko jih je bilo na Češkem — so pošiljale svoje iz delke v centralo, ki je razširila trgovino po vseh državah, celo v daljno Ameriko. Tudi od privatnih čipkaric je jemala. Pritožili so se pa trgovci, češ mi moramo plačati da\'ek od svoje obrti, država pa brez teh stroškov ceneje prodaja. Država se je vdala in leta 1912 opustila kupče- vanje; samo kar so učenke izdelale v šolskih prostorih, so morale pošiljati v zavod za žensko domačo obrt na Dunaj. Čipkarska šola še sedaj obstoji. Cen trala in nadzorstvo je v Gorici. Čipkar ski izdelki so bili odlikovani na raznih razstavah v Italiji, Avstriji. Franciji in Rusiji. Ciril Zupane 283