Upravništvo >L»omovlne v LJuDhani - Knafljeva Ulica	- -	m	Naročnina za tuzemstvo: četrtletno 9 din polletno 18 din.
Uredništvo »Domovine, - Knafljeva ulica štev. 5/n, IzHafS VSak Cetrt©k	„K. SKSSFfc ^ Ve«^TdoE2
telefon 3122 do 3126	Račun poštne hranilnice, podružnice v Ljubljani št 10.711.
iIL, Jf, to.fab, ^
V LJubljani, dne 4« januarja 1959
Posamezna štev. Din t^i št. 1
Zvestoba za zvestobo
Naj še v prvi številki letošnjega leta na kratko ponovimo, kar smo prijateljem in prijateljicam našega lista na srce položili že v zadnjih dveh številkah lanskega leta. Resničen prijatelj našega lista ne bo le v redu poravnaval naročnino, temveč se bo tudi prizadeval pridobiti novih naročnikov. Saj to ni težavno delo. Če bo povedal svojim prijateljem in znancem, ki še niso naročeni na »Domovino«, kako je zadovoljen s tem listom, in zraven še rekel primerno besedo, bo gotovo ta ali oni stopil v vrste naročnikov. Kdor pa na besede ne da nič, mu posodite »Domovino«, da jo bo bral. Boste videli, da je bo vesel. Prijatelji in prijateljice, storite pri sebi trden sklep, da vsak pridobi vsaj enega novega naročnika ali naročnico.
Zamudniki, ki doslej še niste poravnali dolžne naročnine, storite to zdaj. Naročnina je tako majhna, da je vsak izgovor jalov. Ostanite z nami v prijateljstvu in ne dopustite, da bi vas imeli zapisane za ljudi, ki ne vedo, kaj je častna dolžnost bralca do svojega lista. Ne dopustite, da bi vas imeli za nehvaležne. Zadnji številki zaradi raznih ovir ni bilo mogoče priložiti položnic, zato so priložene tej. Vzemite torej položnice, napišite dolžne zneske in nesite na pošto. Naj velja moška beseda: Zvestoba za zvestobo!
Storili bomo vse, da boste v novem letu z »Domovino« še zadovoljnejši, zato pa vsi prijatelji in prijateljice »Domovine« glejte, da tudi mi ne bomo imeli povoda za pritožbo. Želimo vam vsem obilo sreče in uspehov v novem letu!
li in niso mogli vzdržati, drugi so se obdržali na površju le z največjimi napori.
Za vse te obrtnikove težave ni bilo nikjer pravega razumevanja. Obrtnik ni zahteval zaščite, kakršne je deležen kmet, toda pričakoval je vsaj upoštevanje svojih težav. Ni zahteval in ne zahteva, da bi mu odpisali dolgove, ker še vedno hoče stoodstotno vrniti vse, kar je dolžan, toda nuditi mu je treba vsaj možnost zmogljivega odplačevanja. Obrt nik opravičeno terja zaščite vsaj toliko, da bi dolgove odplačal v daljši dobi in obresti po znižani obrestni meri.
Obrtnikom še zmerom ni
z rožicami
Ko pa govorimo o obrtništvu in njegovih potrebah, se moramo zavedati, da ne gre le za obrtnika. Obrt je le veja splošnega gospodarstva in neločljivo zvezana z gospodarskim življenjem. Če bomo slepi za pomembna vprašanja obrtništva, bo trpelo škodo vse gospodarstvo. Lani se je že govorilo o večji za-posljenosti, toda zaposljenost v obrti v splošnem še ni dosegla obsega pred največjo gospodarsko stisko. Mnoga obrtna podjetja še zmerom preživljajo hude čase, kar je treba zdaj še tem bolj naglasiti, da se ovržejo domneve, češ da se bo zdaj vse popravilo samo od sebe.
Zlasti moramo premisliti, da so mnogi obrtniški obrati med stisko zelo zaostali in da oprema delavnic ne ustreza zdajšnim zahtevam. zlasti še, ker je konkurenca čedalje ostrejša in ker se je obrtniško delo zelo pocenilo. Obrtnik ni mogel modernizirati svojih obratov med stisko, zdaj jih pa tudi ne more, ker je zelo obubožal. Zaščite ni bil potreben le kmet, temveč tudi obrtnik, toda na njegovo žaščito niso mislili. Obrtnik je bil prepuščen povsem sam sebi sredi vse neizprosne stiske. Denarni zavodi so prenehali izplačevati prihranke. Še tisti redki srečni obrtniki, ki so si kaj prihranili, niso mogli dobiti iz denarnih zav. prihrankov, ko bi jih najbolj potrebovali. Prav tako pa obrtnik ni mogel dobiti posojila niti na zanesljivo jamstvo, da bi si z njim pomagal v največjih težavah, še nesrečnejši so obrtniki, ki so se zadolžili v dobi dobrih časov, ker so mislili, da bodo dolg lahko kmalu odplačali, ko bodo delali v moderniziranih, z novimi stroji opremljenih delavnicah z večjim uspehom. Razočaranje je bilo hudo. Naročila so izostala, konkurenca je potisnila cene navzdol, da delo pogosto ni poravnavalo niti produkcijskih stroškov. Obrtnik pa je moral kljub temu odplačevati dolg v dogovorjenih rokih. Pri tem mo-smo upoštevati, da je imel denar med gospodarsko stisko znatno večjo vrednost kakor tedaj, ko si ga je obrtnik izposodil in ga vložil v obrat. Nekateri zadolženi obrtniki so plačali že toliko na samih obrestih, kolikor je znašal dolg, ki ga niso še niti začeli odplačevati. r.Mogi obrtniki so med stisko silno obuboža-
Silno škodo trpi obrtništvo zaradi čedalje bolj razširjajočega se šušmarstva. Kljub vsemu doslej še ni bilo izdanih dovolj učinkovitih ukrepov proti šušmarstvu, ki postaja gro-bokop pravega obrtništva. Zdaj so se začeic pojavljati še posebno nevarne oblike šu>'rnar-stva med obrtniki samimi. Tako so začeli nekateri obrtniki spreminjati svoje dela\ nlca, namenjene le eni stroki, v nekakšne spi >šr.e obrate, kjer naročnik lahko dobi vse vrs e izdelkov. Umevno je, da zaradi tega še tem bolj narašča nezadovoljstvo med malimi, nezaščitenimi obrtniki.
Poglavje zase je pa umazana konkurenca. Nekateri obrtniki so v obupni borbi za kruh zadnja leta začeli prevzemati dela po tako pietiiano nizkih cenah, da soliden obrtni*
• nikikor ne more tekmovati z njimi. Doga a se, da nekateri obrtniki prevzemajo dela tai.o poceni, da pomočniška dela opravljajo san i, >er bi pomočnika ne mogli plačati po naVa< -nih pomoč, mezdah. Delajo torej za nižjo mezdo kakor pomočniki. Zato so cene obrtnih del silno nizke. Nujno potrebno bi bilo, da bi oblastva predpisala mejo cenam za obrtna dela.
Na pristojnih mestih bi se morali še zavedati, da je tudi obrtnik potreben socialne zaščite, ne le pomožno delavstvo, zlasti v teh č-> sih ko se obubožanje med obrtništvom čedalje bolj širi. Letos bodo končane priprave za obvezno starostno zavarovanje obrtnike/. Zavarovanje bo terjalo seveda velike žrtve, a obrtniki ne bodo smeli oklevati pred njimi, saj je njih zavarovanje eno izmed njihovih življenjskih vprašanj.
Žal obrtništvo še nima dovolj razumevanja za socialno zavarovanje v splošnem, k r se kaže v tem, da nekatera podjetja še vedno ne prijavljajo redno svojega delavstva okrožnemu uradu za zavarovanje delavcev. Kazni za te prestopke so ostre, kar pa ne spametuje nekaterih obrtnikov. Ko je stiska tako huda, mora pa še kazni plačevati.
Strahotna uma v Sibiriji
f@ terjala tisoče žrtev
Že prej, preden je pri nas nastal hud mraz, je strahotni mrzli val zajel vso Sibirijo in del evropske Rusije. Takih zim tudi Rusi ne pomnijo. Vlaki vozijo zelo neredno in tako več manjših krajev nima premoga. V nekaterih krajih je mraz dosegel že nad 60 stopinj pod ničlo. Tak mraz zahteva seveda tudi na tisoče žrtev, ker se nikjer ni mogoče uspešno zavarovati proti njemu. Cele pokrajine so kakor izumrle. Vasi se komaj vidijo izpod visoke snežne odeje. Edino znamenje človeških bivališč je še dim, ki se tu in tam dviga z bele ravnine. Prebivalstvo se je zaprlo v svoje koče in sosed ne ve, kaj se pri sosedu godi, ker se nihče ne mara izpostavljati mrazu.
Malo pred nastopom najhujšega mraza je nekaj družin azijskega naroda Ojratov potovalo od mongolske meje proti Novokuznecke-mu, pa jih je nedaleč od tega mesta zajela noč z viharjem. Utaborili so se v snegu in se greli ob ognjih, dokler je bilo kaj goriva. Ponoči pa je mnogo ljudi in živali zmrznilo. Preostali so se branili smrti s tem, da so kurili z oblekami že zmrzlih tovarišev, z vozovi in trupli živali.
Trupla zmr;..... v	"	-----■- —
ker v zaledi jam.
V	območju Urala je mraz divjal najhuje med Ostjaki in Samojedi, čeprav so ta ljudstva vajena hudih polarnih zim. Toda letos je najhujši mraz pritisnil brez prave prehodne mrzle dobe, zato je v vsaki vasi že po več ljudi .zmrznilo. Ob Irtišu je zmrznilo silno mnogo ljudi, po večini žen in otrok, ki niso prenesli mraza 67 stopinj pod ničlo. Na stotine žrtev je tudi v Jakuziji, znani še iz carske dobe, ker so tja izganjali zločince in je tu polarna noč izredno dolga. V Verhojansku je mraz dosegel že 71 stopinj pod ničlo. Prav take so razmere med Buriati in Mongoli na skrajnem vzhodu Rusije.
Mraz je seveda vse severne živali zbral okrog ljudskih bivplišč, kjer se skušaio preživeti. Iz Tiflisa, Batorja, Kurita, Taškenta, Murmanskega, Ulana in iz vasi ob Tobolu. Obu in Jeniseju poročajo o pogostih vpadih sestradanih volčjih skupin, ki so zavolio lakote neverjetno drzne. Prav tako prebivalstvo ni več varno pred volkovi na nolotoku Tajmiru in v območju Bajka!skesa jezera.
V	mestu Kara-Bugazu v Turkmenistauu so .„n—: -.j-i: staje sredi dneva, pa se nihče
preganjat iih. Ob Baltskem js-le vse reke.
Da bi se rudarjem
več ne vrnili hudi časi
Lansko leto se je znatno izboljšal položaj trboveljskih rudarjev, ki zdaj lahko žive vsaj kolikor toliko človeka vredno življenje. Trboveljski premogovniki so obratovali v zadovoljivem obsegu, četudi lanska zima ni bila tako huda, kakor so jo napovedovali. Razpeča-vanje premoga je bilo od meseca do meseca povoljnejše. Tudi državne železnice so red-nejše nabavljale trboveljski premog.
Od ugodnejšega razpečavanja premoga pa ni imelo koristi samo delavstvo, temveč tudi trboveljski pridobitniki in kmetje. Boljši zaslužki delavstva se poznajo povsod: v obratih, v trgovini, pri kmetu in na občini. Stare rane, ki jih je zrakrivila gospodarska stiska, v celoti sicer še niso zaceljene, toda ne bolijo že več tako kakor prej. Ce danes v gostilnah ni tako živahno, kakor je bilo v letih pred stisko, pomeni to bolj izpremembo v načinu življenja naših rudarjev, ki so se v veliki meri odvadili uživanja pijač.
Veliko zlo v preteklem letu pa je bila draginja, ki je precej narasla. Da se je v preteklem letu položaj izboljšal kažejo tudi pove-
Politični pregled
Po poročilih, ki prihajajo iz republikanske Španije,
je frankovska ofenziva znatno popustila.
Republikanci so na katalonski fronti skoro čisto ohranili svoje položaje. Na fronti od Leride do Balaguera, ki je dolga nad 80 km, se republikanske čete odlično drže. Pripravljenih je tudi zadosti rezerv, da v primeru potrebe izpopolnijo prve vrste. Frankovci so na spodnjem odseku Segre dosegli uspehe, ki so jih morali drago plačati, kakor zatrjujejo republikanske vesti. Zdi se, da so Francove čete že zelo utrujene in izčrpane in da se bo ofenziva kmalu končala.
Na Silvestrovo
so frankovska letala vrgla na Barcelo- j no več sto težkih bomb.
Vaški apostol
PO L. GANGHOFERJI/ PRIREDIL R. R 26
»Tako? Kakor železo? Beseda ni slaba!«
»Da! Peter mi jo je rekel.«
»Peter? Lepo je, dragi Janez, da se ne ma-raš šopiriti s tujim perjem. Peter ima res dosti lepih besed v svoji veliki malhi.« Gospod Felicijan se je nasmehnil. »Škoda je samo, da ne ve, kdaj naj malho odpre in kdaj je bolje, da ostane zavezana.«
»Res?« Janez je zastokal.
»No, meni je prav. Le pridi jutri! Zate bom doma in za Julko tudi.«
»Hvala, gospod župnik, pa lahko noč!« Kar prehitro je pošteni ženin pohitel k vratom.
»Janez?«
»Gospod župnik?«
»Ali še znaš tisto, česar se od nobenega človeka nisi naučil?«
»Kaj pa? ...« Janez je debelo pogledal. Pametni nauk, ki si ga je komaj pred mesecem naučil od senic v snegu, je čisto izginil iz njegovega spomina.
»Da, da!« je pokimal župnik sam predse. «Mi ljudje se učimo samo zato, da vse pozabimo, ko bi svoje znanje potrebovali. Ke to mi povej, kaj je danes s Petrom!«
Še napol v svojih mislih zaradi župnikove opombe o učenju in o uporabi znanja je dejal Janez: »Preveč ste me vprašali, gospod župnik! Včeraj je delal stol za vašo kuharico.«
»O, ljuba nebesa!«
»Danes ga pa še nisem nič videl.« , Zamišljeno je dejal gospod župnik same-
čani dohodki trboveljske občine. To pač pomeni, da se je davčna moč prebivalstva dvignila, četudi upoštevamo, da so se dohodki občine občutno povečali zlasti zaradi zvišanja doklad, ki bi se morale pravilno znižati zavoljo izpada šolskih proračunov, ki jih je prevzela banovina.
Izboljšanje položaja trboveljskih rudnikov je prišlo v prid tudi okoliškim kmetom, ki pridno dovažajo v rudniške okoliše jamski les in razne pridelke.
Zaradi naraščajoče draginje so se že v začetku lanskega leta začela gibati trboveljska strokovna delavska društva. Voditelji strokovnih društev so zaslišali včlanjeno delavstvo, ki je po kratkih posvetovanjih osvojilo predloge za izpremembo kolektivne pogodbe, ki je bila pri pogajanjih aprila sprejeta in podpisana. Rudniško delavstvo je s to pogodbo mnogo pridobilo.
V začetku novega leta želimo rudarjem, da bi se več ne vrnili časi hude stiske in da bi ' se jim položaj še izboljšal.
Ker se je to bombardiranje izvršilo nenadno, je nastal med prebivalstvom velik poplah. Ubitih je bilo 62 ljudi, v bolnišnice pa so pripeljali 11 ranjencev. Žrtve so po večini civilisti. Samo v eni ulici je bilo porušenih osem hiš, vseh skupaj pa je razdejanih 30 poslopij. Frankovska letala so bombardirala tudi Po-er, kjer je bilo ranjenih okoli 20 ljudi, in vrgla okoli 50 velikih eksplozivnih bomb na pristaniški okraj Cartagene. Bombe so padle v morje. Žrtev tu ni bilo. — Uradno javljajo iz Madrida, da so republikanci lani sestrelili 652 frankovskih letal nasproti 293 v 1. 1937.
Predsednik ameriškega odbora za zunanje zadeve v senatu senator Pittman je izjavil:
C« Japonska ne bo odgovorila zadovoljivo na nedavno noto glede Kitajske, bodo Zedinjene države prisiljene k ostrim ukrepom.
Predvsem bodo morale prepovedati uvoz blaga iz Japonske. Prepoved uvoza bi mogel skleniti tudi državni zbor (kongres). Ta ukrep bi se mogel izpopolniti tudi s prepovedjo iz-
mu sebi: »Kar zdi se mi, zakaj ga danes ni bilo. Najbrž sedi pri Kajžarici in pri Liziki!« ziki!«
»Da, njemu se dobro godi! Pa zbogom!«
Zunaj je Janeza zadržala še Katra s svojim gibčnim jezikom, v sobi pa je župnik še zmerom gledal proti vratom, za katerimi je bil mladi Gozdnik izginil. Potem je zamišljeno ponovil: »Da, njemu se dobro godi? Ker sedi Lizika pri njem? Zato?« Spet je menda dobil črviv grah. »No, le pridita mi jutri vidva k izpraševanju!«
Janez je s Katro kmalu opravil. Ko je videl, da se misli zaplesti v dolg pogovor, je hitro rekel: »Jutri bo izkušnja, pa še ne znam vsega. Zdajle se pojdem hitro učit. Zbogom!«
Ko je divjal proti domu, kakor bi ga bile vešče podile, je dohitel staro ženico, ki je bila videti zelo dobre volje Neprestano je klepetala sama s seboj in se po cesti zibala.
Vzlie temi jo je Janez spoznal. Bila je po-tovka.
Muzala se je in hitela domov. Videlo se ji-je, da se ga je nabrala čez mero. Zlasti ko je odklepala vrata svoje koče je imela težave. Toda naposled se ji je tudi to naporno delo posrečilo.
Tedaj pa je nekdo vstal s klopi pred hišo in stopil k njej. »Dober večer, potovka! Dolgo te ni bilo. Tako hitro ti niso izplačali,
kaj?«
Tedaj se je začela starka smejati, kakor bi bilo to srečanje v temi najsrečnejši in najbolj vesel dogodek vsega njenega življenja. Tolkla se je do kolenih in se zvijala, kakor bi jo bilo v želodcu ščipalo.
Tedaj je Peter opazil, da je potovka popila nekaj več, kakor pa je za žejo potrebno. »Je-
voza vseh proizvodov iz Zedinjenih držav na Japonsko. Japonska bi morda v tem primeru izvršila protiukrepe, kakor prekinjenje državniških odnošajev, nikdar pa ne bi napovedala vojne. Vemo, da Japonska ne bo nikdar prišla na to stran Tihega morja.
Pogajanja, ki so se vodila med ameriško in kitajsko vlado
glede dovolitve večjega posojila Kitajski,
so zaključena. Amerika bo dala Kitajski posojilo v višini 50 milijonov dolarjev. Splošno se sodi, da je hotela vlada Zedinjenih držav na ta način podpreti Kitajsko v borbi proti Japonski in zadati s tem Japoncem hud udarec v odgovor na japonsko politiko na Daljnem vzhodu.
Praški časopis »Pritomnost« objavlja
o češkoslovaško-nemških odnošajih
članek, v katerem poudarja med drugim: Za Češkoslovaško je zadeva preprosta: ker nima več zaveznikov in je ostala osamljena, se mora sporazumeti s svojim sosedom. Samo Nemčija nas more zdaj ščititi. Dokazala nam je svojo zaščito, ko je šlo za Podkarpatsko Ukrajino. Bojevit narod, kakršen so Nemci, spoštuje pogum, ki ga je pokazala Češkoslovaška.
V Angliji čedalje bolj narašča
zanimanje za bližno potovanje angleškega ministrskega predsednika Cham-berlaina in zunanjega ministra Hali-faxa v Rim.
Nekateri listi so svoje posebne poročevalce že zdaj poslali v Italijo. Program obiska angleških državnikov je že določen, a še ni znan javnosti. V ospredju razgovorov bo najbrže špansko vprašanje. Italija pripravlja angleškima državnikoma svečan sprejem.
Predsednik francoske vlade Daladier je te dni odpotoval na Korziko.
V glavnem mestu Korzike Ajacciu je Daladierja navdušeno sprejela velikanska množica ljudi,
da pokaže svojo zvestobo Franciji kot odgovor na italijanske težnje po tem otoku. S Korzike je Daladier odpotoval v Tunis, kjer je bil enako navdušeno pozdravljen od francoskega in arabskega prebivalstva.
Iz Londona poročajo:
Namera nemške vlade, da bi povečala dosedanje sile svoje vojne mornarice,
zesmarijal Pa mi vendar nisi denarja izgubila!«
»Ne, ne!« Od smeha je komaj govorila. »Na denar sem pa pazila! Poslušaj!« Potresla je torbo, da je zazvenelo v njej.
Peter se je spet pomiril in šepnil je: »Botra Nana, zdaj pa imamo!« Pogledal je k le-sketajočim zvezdam in se prekrižal. »Hvala ti, bog! Res si ostal pri ročici.« Obrnil se je spet k potovki: »Kajne, da so številke prišle?«
»O, prišle pa, prišle! Zdaj jih imamo. Naposled smo le dobili.« Med smehom se ji je posrečilo odpreti vrata in stopiti v vežo. »No, le pojdi z menoj, grbasti apostol, da dobiš svoj denar! Tega ti bom dala, da veš!«
V sobici je našla svečo in žveplenke, toda luč je moral prižgati Peter. Ko je vzela iz torbe vrvico in se pripravljala, da strese njeno vsebino na mizo, ji je rekel v skrbeh: »Pazi, da ne pade kaj na tla!«
»O, tisto pa ne! Na svoj denar pa znam paziti!« Takrat se je že vsul na mizo kup bankovcev in srebrnikov. »Poglej, grbasti apostol! Le poglej!« S suhimi rokami je po-bredla po denarju. »Veš, Italijani so mi izplačali v lirah, pa sem potem zamenjala za naš denar, papir in srebro. Zdaj pa nastavi roke, da ti dam!«
Peter jo je ubogal in tedaj mu je potovka, ki se je še zmerom zibala med smehom, naštela deset petdesetakov. »Tu imaš nazaj spet svoji pet sto dinarjev! Da ne bi imel izgube, ker si mi srečo prinesel. Saj si dober človek!« Zakrohotala se je. jMalo prismuknjen si res, da veš! Eno izmed številk si res uganil. Ljubezen je prišla. Da, trinajstica! Toda ti si jo prečrtal. Pri drugih dveh si pa zgrešil. Jaz sem stavila ambo in osem tisoč sem dobila.
■M
je izzvala mnogo skrbi. Politični krogi spravljajo namero nemške oborožitve na morju tudi v zvezo z angleško-italijanskimi pomorskimi odnošaji.
Iz Prage poročajo, da
je bil med predstavniki Češke in Slovaške dosežen sporazum v nekaterih političnih vprašanjih. V pivi vrsti je bilo sklenjeno, da se češki uradniki ne bodo več odpuščali iz službe na Slovaškem. Dosežen je bil tudi sporazum glede državnega gospodarskega sveta kakor glede skupnega proračuna, ki je brez primanjkljaja. Proračun znaša tri milijarde češkoslovaških kron.
Te dni je bilo
na Japonskem razpisano veliko notranje posojilo v znesku 300 milijonov funtov (75 milijard dinarjev). Proglas, ki ga je finančni minister izdal na vse japonsko prebivalstvo, pravi, da mora japonsko ljudstvo še enkrat izpo'niti svojo rodoljubno dolžnost in priskočiti državi in vojski na pomoč, da bi izpolnili veliko nalogo ustvaritve novega reda na Daljnem vzhodu. Minister tudi opozarja, da se bodo povečala nekatera javna bremena v svrho izplačila novega posojila.
Te dni se je osnovala
nova politična stranka v Angliji pod vodstvom bivšega ministra Churchilla. Dozdaj so se v novo stranko prijavili Churchillov zet Sandis, ki je pripadal dozdaj konservativni stranki, dalje MacHarold, ki je pripadal dozdaj liberalni stranki, in še več drugih poslancev konservativne in liberalne stranke. Nova stranka namerava zavzeti stališče proti vladi.
Nemško časopisje se bavi
z ljudskim štetjem na Slovaškem, ki je bilo izvršeno na Silvestrovo, in piše, da je slovaška vlada na skrajno neprijazen način poplačala naklonjenost Nemčije. Pri ljudskem štetju so bili Nemci, kakor piše nemško časopisje prezrti in so skušali na umeten način zmanjšati njihovo število. Tudi madžarski listi se pritožujejo. To glasovanje je bilo po mnenju madžarskega tiska naperjeno proti Madžarom in Nemcem, da bi se na umeten način znižalo njihovo število. Listi zahtevajo, da se to ljudsko štetje razveljavi in izvede novo pod javnim nadzorstvom. Po madžarskih vesteh bo na protest predstavnika nemške manjšine razveljavljeno ljudsko štetje slovaškega prebivalstva
Veš na dvanajstico in na devetico. Ko sem tebe videla, sem se jih spomnila! Dvanajstica je apostolska številka, devetica je pa za prismuknjene, ki do desetih ne znajo šteti. Ti dve številki sem stavila zaradi tebe. Zato pa tudi nočem, da bi ti kaj svojega izgubil « Smeje se je dvignila roko in ga pobožala po prsteno bledem obrazu. »Hvala, grbasti apostol, tisočkrat hvala!« Opotekla se je nazaj k mizi in začela zlagati denar nazaj v vrečico.
Peter je še zmerom držal stegnjene roke in v njih deset srebrnikov. Potem pa je rekel, — ne, saj so bile njegove besede bolj podobne hripavemu lajanju: »To ni res! To mi moraš dokazati!«
Potovka se je zarežala, segla v torbo in po dolgem iskanju prinesla iz nje tržaški dnevnik: »Tole poglej, če znaš brati!«
Peter je stisnil srebrnike v pest, se sklonil čez mizo in začel počasi brati...
Tam so bile črno na belem številke zadnjega tržaškega žrebanja: 13, 9, 12 in še dve drugi.
Drhteč se je Peter vzravnal, odprl pest, da so se srebrniki zakotalili po tleh in brez besede odšel.
Za njim je zvenel potovkin pijani smeh.
Ko je stopil v vežo, je pogledal k drgeta-joeim* zvezdam. »Prismuknjenec! Prismoje-nec! Bo že res tako!«
Prišel je do Gozdnikove hiše, pa se je obrnil nazaj.
Prišel je tudi do Kajžaričincga doma. Zašli mel se je v zaprte duri in se spet obrnil.
Gnalo ga je v cerkev. Cerkev je bila takrat ponoči, ko je njegova mati iskala zavetje, odprta .,. Toda odtlej so zvečer zaklepali po-
Gospodarstvo
Tedenski tržni pregled
GOVED. Na sejmu v Ptuju so se trgovali za kg žive teže: voli po 2.50 do 4.25, junci 3 do 3.75, biki 3.80 do 4, krave po 2 do 4.75. teleta pa po 3 do 5 din. Konje so prodajali po 600 do 3.500 din za glavo.
SVINJE. Na ptujskem sejmu so se za kg. žive teže trgovali: pršutarji po 7 do 7.75, debele svinje po 8 do 8.50, plemenske svinje po 6.50 do 7.25 din. V Dravogradu so bili špehar-ji po 12, pršutarji po 10 din za kg žive teže.
SIROVE KOŽE. V Dravogradu so bile goveje po 10, telečje po 11 in svinjske po 6 din, v Kranju goveje po 12 do 14, telečje po 15 in svinjske po 8 do 12 din kg.
VOLNA. V Dravogradu je bila neoprana po 24 in oprana po 34 din, v Kranju neoprana po 24 do 26 in oprana po 34 do 36 din kg.
MED. V Dravogradu je bil čisti med po 18, v Kranju po 22 do 24 in v Konjicah po 17 din kg
KRMA. Seno je bilo v Dravogradu po 50, v Kranju po 80 in v Konjicah po 45 do 55 din 100 kg. Slama se trguje po naših krajih med 30 do 50 din za 100 kg.
KROMPIR. V Dravogradu po 100, v Kranju istotako po 100 in v Konjicah po 80 din za 100 kg.
VINO. Pri vinogradnikih v konjiškem okolišu je stalo navadno mešano vino 3 do 4, fi-nejše sortirano pa 5 do 7 din liter.
Vrednost denarja
Na naših borzah smo dobili v devizah 3. t. m.:
1 holandski goldinar za 23.92 do 24.30 din;
1 nemško marko za 17.70 do 17.88 din;
1 angleški funt za 203.90 do 207.10 din;
1 ameriški dolar za 43.80 do 44.40 din; 100 franc. frankov za 115.20 do 117.50 din; 100 češk. kron za 150.75 do 152.25 din;
kopališka vrata. Zastonj je stresal debele ko-vinaste križe.
Spet se je obrnil.
Proti poljem. Čez travnike je šel, čez njive, brez poti, brez cilja, zmerom v krogu, kakor uboga, bolna žival.
Mimo senika je šel, kjer je njegova mati spala; skakal.je čez brazde, v katerih je »solzna Maruša« jedla vselej svoje samotno kosilo.
Ob robu gozda je stal kup dračja, kakor črna pošast.
Peter je dvignil pesti in zakričal: »Ali misliš, da se te bojim? Hudobec! Tebe se še dolgo ne bojim, da boš vedel!«
Ko so začeli padati prasketajoči baški po tleh, se je Peter napol zavedel. Hiteč je omahnil na tla.
Nad njim pa so bile zvezde in lepa pomladanska noč.
XII.
Na veliki četrtek zjutraj — mračno je še bilo in dekla je šele zakurila v kuhinji — so se začuli v veži tako težki koraki, da se je vse treslo.
Peter je stopil na kuhinjski prag. Skoraj vso odprtino kuhinjskih vrat je zadelala njegova postava.
»Dekla, saj mi boš dala krajec kruha?«
V prvem trenutku se je dekla prestrašila. Petrovega glasu ni takoj spoznala. Bil je čisto drugačen, kakor ga je poznala od prej. V somraku zgodnjega jutra je bil ves siv in črn in odsevi z ognjišča so se pošastno igrali na njegovem obrazu. Po prvem strahu se je dekla zasmejala. »Kaj hočeš s krajcem kruha?«
»Tega mi boš že dala,kaj?« Peter se je rez-
100 italijanskih lir za 231.70 do 234.80 din.
Vojna škoda se je trgovala v Zagrebu po 466 do 471 din. Nemški klirinški čeki so stali 14.30 do 14.32 din.
Sejmi
10.	januarja: Ljutomer (samo živinski). Metlika, Kamnik;
11.	januarja: Planina pri Sevnici; 14. januarja: Sv. Filip v Veračah.
Drobne vesti
= Zavarovanje poljskih posevkov proti toči in vremenskim nezgodam uvede tudi mo« ravska banovina. Takoj nato bo izšla tudi uredba o zavarovanju živine. Banska uprava bo podprla novo ustanovo za začetek s 300 tisoč dinarji. Kdaj bomo v naši banovini spoznali potrebo take ustanove?
= Nova domača zadružna tkaninska tvor-nica v Kranju. V kratkem bo začela obratovati nova kranjska tkaninska tvornica »Teza« ki je bila zgrajena jeseni na Farovški Loki. Zaenkrat je nova tvornica že zaključila sprejemanje delovnih moči, vendar bo pozneje razširila svoj obrat in zaposlila še več delavcev. Nova tvornica je čisto domača, vodijo jo izključno domačimi in tudi delo so dobili le domači delavci.
= Pridobninska odmera za 1938. ostane v veljavi tudi za 1939. Glede na okoliščino, da so se gospodarske razmere v naši državi v glavnem ustalile, je finančni minister Dušan Letica izdal odlok, da se veljavna odmera pri-dobnine za leto 1938. podaljša na leto 1939. Tisti davčni obvezanci, ki so imeli 1. 1933 znanto manjše dohodke, podvržene pridobni-ni, lahko v splošnem roku za predložitev davčnih prijav vlože prošnje z davčno prijavo, da se jim za leto 1939 pridobnina na novo odmeri. Takšne prošnje morajo biti kol-kovane s kolkom za 10 din. Prav tako lahko davčno oblastvo pozove k predložitvi davčnih prijav pridobnine tiste davčne obvezance, za katere dožene, da so se jim dohodki, podvrženi pridobnini, leta 1938. znatno povečali, zato, da se jim odmeri za leto 1939. nova pridobnina.
= Slovenija na svetovni razstavi v New
Yorku. Prihodno leto bo v New Yorku svetovna razstava, kjer bo razstavila tudi naša država. Razstava je zamišljena tako, da se bo prikazala Jugoslavija kot celota, ne pa po pokrajinah. Navzlic temu bodo lahko prišli posamezni deli države prav lepo do izraza, za kar bo v 40 oddelkih dovolj priložnosti. Pred-
ko zarežal. »2e iz ljubezni. Ljubezen je prišla. Zdaj imajo, ljudje!«
»Pojdi, norec! Ali že spet pridigaš?« Odrezala je zagozdo, ki je bila debelejša od deske, iz katere je Peter napravil stol za gospoda Felicijana.
»Bog ti poplačaj!« Peter je spravil kruh v suknjičev žep. »Pa povej Gozdniku, da me pred večerom ne bo domov.«
»Ali boš ves dan v cerkvi?«
Ne, ne. Zdaj že lahko hodim. Malo bom pogledal po sosednjih vaseh. Do Bele poj-dem!« V očeh mu je gorelo. »Če človeku nihče ne mara pomagati, si mora pač sam! Pa zbogom! Ne zabavljaj čez ljubezen! Ljubezen je prišla!« Obrnil se je in spet se je tresla vsa veža, ko je stopal po njej.
Dekla je gledala za njim in se smejala. V eni roki je držala hleb, v drugi pa nož. »Danes ga nočni čuvaj ne bi smel srečati: ko je hotela odložiti nož, je opazila, da je na njem obvisela drobtinica kruha. Obliznila je nož, toda takoj je v strahu drobtino izpljunila. Spomnila se je, da mora ostati zaradi obhajila tešča. In ker je bil tudi Peter med samci, ki so imeli danes obhajilo, si je preplašena rekla; »Pa vendar ne bo kruha pojedel! Taka nekrščanski ne bo!«
Potem je začela kuhati prežganko. Samo Gozdnik je dobil zajtrk. Vsi drugi so morali počakati do konca jutrne maše.
Ko jo sedel župan za mizo in srebal poslednje požirke vroče juhe, so začeli prihajati drug za drugim domači in vsak mu je plašno pomolil roko z besedami: »Naš odrešenik je moral trpeti in je odpuščal. Odpustite mi še vi, gospodar!«
vsem bo to mogoče v velikem oddelku za tujski promet, kjer se bo lahko pokazala v slikah vsa lepota naše ožje domovine. Zbirajo naj se tudi slike iz onih krajev, ki so dali največ izseljencev, predvsem iz Bele krajine, da pokažemo tudi našim izseljencem njihove najljubše kraje. Lepih slik in prizorov je dovolj na razpolago. Prav tako bomo razstavili ročna dela. Pojasnila glede prodaje in prevoza teh izdelkov daje državni osrednji zavod za žensko domačo obrt v Ljubljani. Vsi predmeti morajo biti pripravljeni do 20. januarja letos.
Podpore m odpravljanje samorodnic
Banska uprava dravske banovine je razglasila: V želji, da se bodo našemu vinogradništvu in zdravju škodljive samorodnice iz naših vinorodnih leg odpravile, bo banska uprava tudi letos v okviru proračunske možnosti podpirala zatiranje samorodnic. V ta namen bo dovoljevala za vsaka dva v vinorodnih legah jeseni in pozimi 1. 1938-39. odpravljena trsa samorodnic po en cepljen trs plemenitih sort iz banovinskih trsnic in to izključno le po tehle pogojih: a) da je samorodnica že odpravljena, b) da je vinograd samorodnic starejši od šestih let, c) da prosilec nima v slabši legi drugega novejšega nasada samorodnic, d) da prosilec naroči pri banovinski trsnici toliko cepljenk, kolikor je odpravil samorodnic; za naročene cepljenke plača polovično ceno. Da bi prosilec le dobil polovico cepljenk, ne da bi plačal ostalo polovico, je izključeno. Podpora se bo dovolila le do največ 600 odpravljenih trsov samorodnic.
Prošnje, ki izpolnjujejo te pogoje, naj se vlagajo po občinskih upravah sreskemu na-fcelstvu. Prošnji mora biti priloženo potrdilo banovinske trsnice o naročenih cepljenkah. Občinska uprava pa potrdi na prošnji, da je prosilec siromašen, da je lega odpravljenih samorodnic vinorodna lega in da v prošnji omenjeno število odprav)ienih samorodnic ustreza resnici. Preden občinska uprava trdi podatke, se mora po svojem organu prepričati, ali so podatki v prošnji resnični, ker občinska uprava odgovarja za vse podatke, ki jih v prošnjah potrdi. V izjemnih primerih se bodo mogle upoštevati tudi prošnje iz nevinorodnih krajev, kamor se bo dodeljevalo po eno sadno drevesce za 30 odpravljenih trsov samorodnic, in sicer pod prej omenjeni-
»No, da!« je dejal Gozdnik vsakomur. »Naš gospod je dal zgled, mi pa ga moramo posnemati. Poboljšaj se pač!« Potem je še rekel: »Kje pa je Peter ostal?« Toda dekle ni bilo več v sobi, drugi pa o Petru niso ničesar vedeli. Tedaj se je Gozdnik zasmejal: »Temu bi rad rekel, naj se malo spametuje. Samo nekaj besed. Pa prav njega ni od nikoder.«
Ko so drugi šli, je prišel še Janez. Videlo se mu je, da se ni naspal. »Odpusti mi, oče!«
»Saj mi nisi nič storil!« je dejal stari in sina prijazno pogledal. »Samo malo zmešan si bil zadnje dni. No, zdaj vsaj vem, zakaj. Zdaj ti ni treba več kislo gledati.« '
»Seveda. Zdaj vsaj veš, zakaj!« Toda Janezov obraz se ni prav nič izpremenil.
Gozdnik se je namuznil in ga vprašal: »Ali si Julko že prosil za odpuščanje?«
Čudno veselo je Janez pogledal očeta, — kakor bi ga bil najrajši ugriznil. »To pa ni potrebno. Ona mi ni nič zamerila.«
»Da, da, krotka je, pa dobra! Kakor kro-pilni kamen!«
»Ne, oče, ne govori o tem!« Janez se je iz-nenada zresnil. »Kropilni kamen pusti, da vtikajo vsi roke vanj. Ženska, ki se hoče omožiti, pa tega ne sme pustiti.« Sel je proti vratom.
Na cesti je odpel suknjič, kakor človek, ki je prišel od razbeljene peči. Odhitel je proti cerkvi. Bil je prvi vernik, ki je tisti dan stopil čez cerkveni prag. Ze davno je stal na koru, ko je začelo zvoniti. Skozi pisana okna je začelo siliti jutrno solnce. Le malo je razvedrilo resno ozračje v cerkvi, ki je imela stranske oltarje že zagrnjene s črnimi prti. Samo glavni oltar je še kazal barve krščanskega
mi pogoji. Za vsak uspešno precepljen trs samorodnice se bo dovolilo po 20 par nagrade, vendar največ do 1000 trsov. Prošnje morajo dospeti na sresko načelstvo najkasneje do 20. februarja. Vse kasneje vložene prošnje ne bodo upoštevane.
DOPISI
LJUBNO V SAVINJSKI DOLINI. Tukajšnja gasilska četa bo imela v nedeljo 8. t. m. svojo redno letno skupščino, na kateri bo med drugim volitev predsednika. Za to mesto se poteguje tudi neki mož, ki o njem pravijo, da se bo takoj pritožil na gasilsko župo, če ne bo izvoljen. Gasilci torej pozor!
Domače novosti
*	Novo ravnateljstvo okrožnega urada za zavarovanje delavcev. Ker je potekla po za-' konu določena triletna funkcijska doba ravnateljstva okrožnega urada za zavarovanje delavcev v Ljubljani, je miirister za socialno politiko razrešil dozdajšno ravnateljstvo in imenoval novo. Istočasno je imenovano tudi novo nadzorstvo. V novo ravnateljstvo so imenovani iz skupine delodajalcev stavbenik Matko Curk, industrijec Anton Rojina in ravnatelj tvornice »Zmaj« Ffanc Jeglič iz Ljubljane, stavbenik Konrad Gologranc iz Celja, trgovec Franc Klanjšek iz Maribora in ravnatelj Žebljarske zadruge Jože Gašperšič iz Krope. Iz skupine delojemalcev so v novem ravnateljstvu šef uprave »Slovenca« inž. Jože Sodja, urarski pomočnik Jože Jonke in tajnik Zveze združenih delavcev Franc Luzar iz Ljubljane, zasebni nameščenec Jože Melaher iz Maribora, občinski tajnik Jože Loboda z Dola pri Ljubljani in paznik Franc Gumpot iz Mislinja. V novem nadzorstvu sta iz delo-jemalske skupine zasebni uradnik Stanko Golob iz Št. Vida pri Ljubljani in delavec Peter Kotnik iz Ljubljane; iz delodajalske skupine pa novinar Franc Kremžar in ravnatelj Kranjskih deželnih elektrarn inž. Franc Mi-klavc, oba iz Ljubljane.
*	Lepa prosvetna prireditev v Celovcu. Slovenska prosvetna zveza za Koroško je v dneh 27. in 28. decembra priredila v Celovcu izredno dobro obiskan voditeljski tečaj. Sledil mu
veselja. Toda vsi križi so bili zaviti v črno tenčico, podstavki svetniških kipov pa obloženi z mrtvaškimi prti. Kakršno je bilo razpoloženje v cerkvi, takšni so bili tudi farani. Ni bilo klepetanja in nemira kakor druge dni. S pobešenimi očmi so stopali vsi v cerkev in nihče ni pogledal svojega soseda. Samo pobožna Julka je morala biti izjema. Mimogrede je pogledala na kor.
Gospod Felicijan je bral tiho mašo. Po povzdigovanju je vzel kelih iz tabernaklja, ga blagoslovil, ovil zlati držaj z belo čipkasto rutico, dvignil hostijo in šel proti leseni ograji, ki je ločila glavni oltar od cerkvene ladje in je bila pokrita z belim prtom.
V tihih vrstah so stopila dekleta iz svojih klopi. Po štirinajst jih je lahko hkratu klečalo pri božji mizi. Roke so skrivale pod beli prt, ki so ga dvigale do brade. Marsikatera je imela bled obraz, marsikatera vročično rožastega in izgubljen lesket v plašnih očeh. In gospod Felicijan je mrmral besede blagoslova in nosil hostije od ust do ust.
Ko je prišel do Julke, mu je roka za trenutek zastala. Toda ne da bi se bila ganila, pobožno in potrpežljivo ga je Julka gledala in čakala z malce iztegnjenim jezikom. Gospod Felicijan ji je dal sveto telo, se obrnil stran in si obrisal prste.
Ko se je prostor ob ograji izpraznil, je spet obstal gospod Felicijan s hostijo v roki. Čez vso cerkev je pogledal prav v zadnji kot. Videl je dva prazna prostora. Z izrazom skrbi se mu je zmračil obraz.
Fantje so prišli na vrsto. Ti niso bili več tako mirni in tihi kakor dekleta. Okovani čevlji so ropotali na kamenitih tleh.
Julka je stala v klopi. Obraz ji je rdel in
je občni zbor, ki je po številu udeležencev kakor tudi po vsebini sporeda svečano pokazal na voljo koroških Slovencev po duhovni povezanosti z ostalim slovenskim narodom. Na prireditvi je bila zastopana vsa slovenska Koroška.
*	Nakup turščice za vojsko. Od 1. januarja do 30. aprila bo vsak torek, četrtek in soboto dopoldne neposreden nakup koruze za potrebe vojske v prostorih vojaškega senika v Stritarjevi ulici v Mariboru pri vojašnici vojvode Putnika. Jamčevina ni potrebna. Vsi ostali pogoji se dobe v garnizijskem skladišču v Mariboru, Ob železnici 16.
*	Prijava koles v 1. 1939. Lastniki naj prijavijo svoja kolesa do 28. februarja. Pri letošnji registraciji koles se mora plačati tudi 15 din za državni cestni sklad.
*	Smrt zaslužnega gasilca. V Dolenjskih Toplicah je umrl splošno znani posestnik g. Franc Sitar v 74. letu starosti. Bil je med ustanovniki topliškega gasilnega društva, v katerem je deloval do svoje starosti. Odlikovan je bil s srebrno in zlato kolajno za zasluge, ki si jih je pridobil pri gasilstvu, ter bil izvoljen za častnega člana društva. Mnogo let je vozil kopališke goste na razne izlete in je bil zaradi svoje šegavosti splošno priljubljen. Bodi mu ohranjen lep spomin!
*	Kot žrtev materinstva je izdihnila Ivanka Nagodetova, žena zidarskega mojstra iz Gornjega Logatca. Pogreb nesrečne matere na zad nji dan preteklega leta je pokazal, kako so vaščani sočustvovali z nesrečno družino. Marljivemu mojstru naše iskreno sožalje!
*	Za potovanje v Češkoslovaško je potreben vizum. Potni listi oseb, ki pridejo iz Jugoslavije v Češkoslovaško, so odslej podvrženi vizumu za vse češkoslovaško ozemlje.
*	Nemška Radgona dobi vojake. Komaj leto dni pred priključitvijo Avstrije k Nemčiji si je mestna občina Radgona izvojevala uposta-vitev vojaške garnizije, ki je bila po prevratu in polomu Avstrije ukinjena. Isto pa se je zgodilo ob priključitvi Avstrije k Nemčiji. Lovski bataljon, ki je bil nastanjen v Radgoni, je prešel v sestav nazaj v Gradec. Na ponovne pred-stavke mestne občine Radgone pa je zdaj gar-nizija v Radgoni spet upostavljena. Vojaštvo bo nastanjeno v vojašnici Konrada Hotzendor-fa, kjer je bil nekdaj nastanjen 97. tržaški pešpolk slovenskih fantov.
*	Koroške novice. Novi koroški deželni glavar minister Klausner je obljubil, da se bo podraveljski most pričel graditi pomladi. Po-dravlje so odrezane od krajev onstran Drave.
smehljala se je. Komaj vidno je gledala v stran po vrsti fantov, ki so prihajali iz ozadja. Potem je prišel Miha. Na njem je obvisel njen pogled in spremljal ga je do oltarja, i/Koraj nekoliko plašno. Kar oddahnila se je ko je župnik obhajal tudi njega.
Potem se je vrsta obrnila* Zdaj je z očmi lovila še nekoga drugega. Toda Janez je šel mimo nje in ni dvignil obraza.
Po maši, ko je župnik še blagoslovil vse, je Julka prva zapustila svojo klop. Pred cerkvenimi vrati se je postavila na prežo.
Ko je Janez z drugimi fanti stopil čez prag, mu je Julka pomolila roko in šepnila: »Ali mi odpustiš, ljubi?«
Pogledal jo je. »Naš odrešenik nam je dal zgled in posnemati ga moramo pač.«
Drug ob drugem sta šla čez pokopališče. Tedaj je Janez zaslišal pri vratih Mihov glas: »Fantje, ali ste videli? Kajžaričine pa ni bilo! Ali ste videli?«
Mladega Gozdnika so zasrbele pesti in skoraj bi se bil obrnil. Julka pa se mu je obesila na roko in ga vlekla dalje. Do pokopaliških vrat ga je privedla, potem pa se je je skoraj surovo otresel in rekel: »Na materinem grobu bi še rad zmolil očenaš.«
Julka je zastokala, toda brez besede je šla z njim do Gozdničinega groba. S sklenjenimi rokami je stal Janez pred zeleno gomilo in gledal, kakor bi bil klical v tiho prst: »Mati, svetuj mi!«
Za obema je prav tedaj šel župnik z bre-virjem v roki.
Čez nekaj časa je Julka plašno pocukala Janeza za rokav in mu rekla: »Ne smeva pustiti, da bi gospod župnik čakal...«
Dalje prihodnjič.
DOMOVINA št. i
STRAN" 5
Kdor hoče priti na ono stran Drave, mora napraviti ovinek preko Beljaka. Govori se tudi, da bodo dobili Podraveljčani novo cesto od Lipe do mosta in naprej do Baškega jezera. — Boroveljski vodovod je bil zgrajen v letih 1905. in 1906. ob tako zvanem Ribnjakovem vrelcu. Cez nekaj let pa se je že pokazalo, da vrelec ni zadosti močan. Po vojni je hotela boroveljska občina večkrat vodovod povečati, toda zaradi denarnih težkoč je ostalo zmerom samo pri načrtih. Zdaj pa bo le nov vodovod. Delo je že precej napredovalo. Kakor hitro bo vreme spet dopustilo, se bo delo nadaljevalo.
*	Najdaljši predor v Srbiji. Progo Cačak— Banja Luka grade že dve leti. Vezala bo srednjo Srbijo z gornjo Bosno, torej kraje, ki imajo izredno mnogo rudnin in plodne zemlje. Blizu Valjeva so morali zgraditi tudi več predorov, katerih eden bo dolg nekaj nad pet kilometrov in bo torej največji predor v Srbiji Proga bo gotova čez eno leto.
*	Širjenje trahoma po Medmurju. Svoje-časno smo že poročali o širjenju nevarne očesne bolezni trahoma po Prekmurju, Medmurju in po Hrvatskem Zagorju. Najbolj se širi trahom po Medmurju, kjer je za žrtve te bolezni samo ena bolnišnica, in sicer v Prelogu. Cele vasi je zajela ta nalezljiva bolezen in so kraji, kjer ni niti enega zdravega prebivalca.
*	Živinske kužne bolezni. Po stanju z dne 10. decembra je bila v dravski banovini slinavka in parkljevka v 292 hlevih, svinjska kuga v 40, svinjska rdečica v 17 in smrkavost v 1. Perutninska kolera je bila pri enem posestniku in čebelna kuga tudi pri enem.
*	Zdravstveni dom in Protituberkulozni dispanzer v Slovenjem Gradcu sta začela delovati 2. t. m. Zdravstveni dom (šef dr. Pohar Maks) ima uradne ure za šolsko polikliniko vsak torek in četrtek od 11. do 12., za otroški dispanzer vsak torek od 15. do 16. ure in vsako sredo od 11. do 12. ure, za posvetovalnico za matere vsako sredo od 15. do 16. Protituberkulozni dispanzer (šef dr. Simoniti Lojze) ima uradne ure vsak ponedeljek in petek od 3. do 5. popoldne.
*	Okrog 70 odstotkov nepismenih je med prebivalstvom primorske banovine. Na splošnem je pismenost večja v obmorskih krajih, a manjša v okrajih, ki pripadajo primorski banovini. So mnogi kraji, kjer šol sploh ni. Zaradi tega ima banovina mnogo stroškov z gradnjo novih šolskih poslopij. V osmih letih je banovina zgradila vsega 129 šolskih poslo-
pij, medtem ko jih 60 še grade. V mnogih primerih je tudi država izdatno podprla gradnjo šolskih poslopij. Veliko prosvetno delo opravljajo tudi hrvatska prosvetna društva, ki že dve leti uspešno pobijajo nepismenost na vasi, ki šteje še zmerom okoli 70 odstotkov ljudi.
*	Elektrifikacija Dravinjske doline. Nedavno je elektrarna Fala začela z elektrifikacijo Dravinjske doline. Konjiško gradbeno podjetje Gologranc Konrad je na Tepanjskem vrhu že postavilo stavbišče za razvodni transformator, kmalu pa bosta dograjena tudi oplot-niški in poljčanski. V doglednem času bodo stali že leseni vodi med Oplotnico in Tepanj-skim vrhom ter Poljčanami. Nato se bo pričela napeljava toka. Zaenkrat bodo napeljave deležni kraji: Oplotnica z okolico, Mala-horna, Markačica, Dobriška vas, Pobreže, Tepanje, Draža vas z Zičami, Loče, Zbelovo, Laže in Poljčane z okolico. Načrt določa tudi napeljavo toka med Tepanjskim vrhom, Konjicami in Zrečami.
*	Slaboumni starček je zmrznil. V gozdu nad Podkrajem so našli zmrznjenega 781et-nega preužitkarja Jurija Zapuška. Zapušek je živel v Podkraju v hišici poleg svojcev. Zadnje čase so se začeli pri starčku pojavljati znaki umobolnosti. Že nekaj dni ni puščal nikogar več v svoje stanovanje. Njegovi svojci so se bali, da ne bo stari siromak od gladu umrl, pa so mu nosili jed k hiši ter jo puščali na oknu, da jo je jemal potem v stanovanje. Tako je tudi pred nekaj dnevi prinesla Za-pušku njegova snaha popoldne kavo za juži-no ter postavila skodelico na okno. Slišala je še, kako je tast kašljal v sobi. Ko pa je poslala zvečer svojo hčerko z večerjo, se Zapušek deklici ni več oglasil iz hiše. Domači so nato iskali starega moža, pa ga niso našli nikjer, ker je bila že trda tema. Naslednjega jutra so šli za sledovi, ki so se poznali po Snegu in držali za hišo v gozd. Kakih 500 m od hiše so našli starčevo truplo. Ponoči je v snegu omagal in zmrznil. Po sledovih se je videlo, da je starec dolgo blodil po gozdu sem in tja, plazil se po grmovju in po skalah dokler ni omagal.
*	Vlak povozil dva neznanca. Te dni se je tik pred postajo na Zidanem mostu zgodila huda nesreča. Po progi sta šla dva moška in ju je podrl brzi vlak, vozeč proti Mariboru. Prvemu je odrezalo glavo in stopalo na desni nogi drugemu pa nogo. Oba sta bila seveda takoj mrtva. Pri mrtvecih niso našli nobenih listin, na podlagi katerih bi se dali ugo-
toviti njuni imeni. Orožnikom se je posrečilo da so na podlagi nekega sodnega spisa, ki so ga našli v žepu enega izmed ponesrečencev, ugotovili njegovo istovetnost. Ponesrečenec je 221etni hlapec Valentin Podlogar, doma iz Št. Janža pri Krškem. Ime drugega ponesrečenca še ni znano.
*	Ko so objokavali njegovo smrt, se je dvignil z mrtvaškega odra. Kmet Pero Brkovič V Veliki Peratovici pri Belovarju je bil že star in bolehen. Bolezen se mu je poslabšala in Pero je umrl. Položili so ga na mrtvaški oder in k njemu so prihajali njegovi prijatelji in sosedje. Pozno v noč so sedeli ob odru, pili vino in se pogovarjali o pokojniku. Sredi te gostije pa je mrtvec nenadno odprl oči in začel gibati z roko. Ljudje so se prestrašili. Drug za drugim "so jo ucvrlili na prosto. Soba je bila na mah prazna, le dva sta ostala. Tema je komaj dopovedal, da še ni umrl. Nato je poklical nazaj svoje prijatelje in z njimi pil vse do jutra.
*	Po nesreči je ustrelil prijatelja. V ptujski okolici se zdaj skoro vsak večer zbirajo fantje in dekleta v eni ali drugi hiši, da pomagajo luščiti turščico. Te dni se je hotel udeležiti take zabave tudi 241etni posestnikov sin. Franc Čuš iz Mezgovcev. Da pa ne bi šel sam, je povabil s seboj svojega prijatelja 221etne-ga Dragotina Čuša. Dragotin je vzel s seboj lovsko puško. Ko sta prišla na vas, jima je prihitel nasproti Franc Rakuša iz Mezgovcev; in začel iz neznanega vzroka prepir z Drago* tinom. Jela sta se ruvati, pri tem pa je Dragotin zadel z roko na petelina puške, ki mu je visela na rami. Posledica je bila, da je odjeknil strel in naboj je zadel zadaj stoječega Franca Čuša v zgornje stegno in v trebuh. Ranjenega Čuša so prenesli takoj v bližno hišo, kjer pa je siromak že po 15 minutah izdihnil. Pokojnik je bil sin ene izmed najuglednejših hiš v Mezgovcih, s katero zdaj sočustvujejo vsi vaščani.
*	Velik požar pri Robu. Pred dnevi zvečer je gorelo v gorski vasici Sekirščah nad Robom. Žrtev ognja so bili več skednjov, dva hleva, ena žitnica in ena hiša. Zgoreli sta tudi dve svinji. Na pomoč so prihiteli gasilci iz Roba, ki pa niso mogli gasiti, ker je voda zmrzovala.
*	Žrtev eksplozije v Kranju. Nedavno se jei primerila v tvornici lovskih nabojev v Kranju močna eksplozija in hudo poškodovala 251etnega puškarja Marjana Šmajdeka iz Primskovega. Na pomoč poklicani zdravnik dr. Bežek je nudil ranjencu prvo pomoč in ga
Po Hirschevi — J. M.I
frasfceii) Sdsdtr
Roman
17
»Ali ste mislili pri tem na nesrečo ali samomor?« je dalje vprašal dr. Klančnik.
»Kaj sem mislil, mi tu ni treba razlagati,« je odvrnil Košutnik s pogledom na obtoženca. »Sicer pa je bila moja domneva potrjena z najdbo ure v jezeru. Vedel sem, da je bila tedaj moja svakinja že mrtva, kajti sicer bi se bila vrnila domov ali pa nam vsaj sporočila, kam je šla.«
»Nasprotno, ni se marala vrniti domov!« je dejal Jug.
Kušutnik te pripombe ni niti najmanj uva-ževal, temveč je z ginjenimi besedami opisoval obup svoje žene in grozo, ki se je je lotila pri pogledu na strahotno razmrcvarjeno truplo rajnke sestre. »Tega udarca, kakor se bojim, ne bo nikdar čisto prebolela. Zato sem tudi z njo odpotoval v tujino in hvala bogu, da ji ni treba danes pričevati in iznova doživljati vse bridkosti,« je končal Košutnik in sklonil glavo globoko na prsi.
»Ali vztrajate na tem, da ste v truplu prepoznali zemske ostanke svoje svakinje?« je vprašal zagovornik.
»Taka zagotovitev pač menda ni potrebna. Če bi moja žena in jaz le količkaj dvomila v to, bi najdeno truplo ne počivalo v rodbinski grobnici.«
Po ravnatelju Košutniku je prišla na vrsto tudi služinčad, ki je bila takrat v Gozd-niku. Izpovedala ni ničesar posebnega, samo naglašala je, da se je bila gospodična v zad-
njem času zelo izpremenila, da pa je skušala prikrivati svoje trpljenje. Da bi bila zapustila svojo sestro in šla bog ve kam, se ni zdelo nikomur verjetno. Samo sobarica je menila, da samomor mlade gospodične spričo tolikšne potrtosti ni izključen.
Kuharica pa je kakor že prej v preiskavi, v nasprotju z vsemi drugimi pričami živahno vztrajala na tem, da v najdenem truplu ni prepoznala gospodične. Vendar pa je na zagovornikovo vprašanje, ali morda obtožen-čevi izjavi verjame, odkimala.
Sledilo je zaslišanje kmetov, ki so preiskali grajsko jezero, in tistih, ki so truplo našli. Nato sta stara Petračka in njen vnuk precej zmedeno pripovedovala, kaj sta bila slišala, ko sta se onega usodnega dne srečala Jug in Vera.
Izpoved zaradi tega ni bila posebno važna, ker je obtoženec priznal, da se je srečal s Petračko. Prav izjava nadzornika Mihona o tem, kako je bil sprejet pri Jugovki in kako je ta s svojim čudnim obnašanjem zbujala sum, ni mogla posebno vplivati na sodbo poslušalcev. Jug je namreč vse to priznal in na svoj način pojasnil: potegnil da je Vero iz jezera, jo povedel k svoji materi in ji pomagal, ko se je pripravljala na skrivno potovanje.
Učitelj Orešnik, ki je bil za Mihonom zaslišan, je bil edini izmed, prič, ki si je vidno prizadeval razbremeniti obtoženca. Toda kaj
je moglo pomagati zagotovilo, da je poročilo Juga in njegove matere čisto resnično? Dokazati te svoje trditve ni mogel, temveč je moral nasprotno priznati, da je bil mladi vi-sokošolec Jug v zadnjem času zelo izpreme-njen in da je izrekel hude grožnje.
Ko je še več prič izpovedalo, da so prepoznali v najdenem truplu Vero Ogorelčevo, je prišel na vrsto višji svetnik Lokan, ki pa je mogel o zločinu samem zelo malo povedati. Zato pa se je razgovoril obširneje o ne preveč prijateljskem razmerju med svakom in mlado svakinjo. Pripovedoval je, da ga je Košutnik obvestil o ljubezenskem razmerju med njegovo varovanko in mladim Jugom ter ga poklical na posredovanje.
»Ali ste nastopili?« je vprašal predsednik'.
»Nisem imel povoda. To bi kot varuh mogel storiti šele, če bi se od mene terjalo dovoljenje za poroko.«
»Vi bi te poroke ne dovolili?«
»Ne,« je odločno odgovoril. »To zelo neprimerno zvezo bi oviral, kolikor je v moji moči. To se pravi, dve leti do polnoletnosti varovanke bi jo lahko zadrževal. Ko bi postala moja varovanka polnoletna, bi ji ne bilo treba več vprašati za dovoljenje.«
»Vi smatrate torej za izključeno, da je gospodična Ogorelčeva pobegnila v tujino zaradi tega, da bi se proti vaši volji poročila z Jugom?«
»Da, to je nemogoče. Moja varovanka je bila prerazsodna, da bi si bila izbrala takšno pustolovsko pot za dosego smotra, ki bi ga lahko po poteku dveh let brez ovir dosegla.«
»Gospod svetnik, vi pozabljate nasprotovanje njenih sorodnikov,« je pripomnil JugoY. zagovornik.
dal prepeljati z reševalnim avtom v ljubljansko bolnišnico. Kako se je pripetila nesreča, ne more nihče natančno pojasniti. Domnevajo, da se je pri odstranjevanju vžigalnih kapic iz praznih lovskih nabojev zataknil železni izpraznjevalec, ki je pri udarcu vnel kapico. To je povzročilo eksplozijo ostalih 3000 kapic, ki jih je imel Šmajdek v zaboju pod nogami. V bolnišnici Šmajdku niso mogli več pomagati. Izdihnil je po hudem trpljenju.
*	Viničarske družine v hudi stiski. Hud mraz je močno zaskrbel mnoge viničarske družine v Slovenskih goricah, ki jim že zdaj primanjkuje živeža, obleke in kuriva. Skrajni čas je, da se odločilni činitelji zavzamejo za te bed-nike.
*	Smrtna nesreča v Šoštanju. V VVoschnag-govi tvornici usnja v oddelku za luženje lesa je jermenje zgrabilo tam zaposlenega Ivana Rednaka in ga nekajkrat udarilo ob zid. Red-nak je bil v nekaj minutah mrtev. Rajnki zapušča ženo in tri otroke. Težko prizadeti družini naše sožalje!
*	Smrtna nesreča. Na Štefanovo se je blizu postaje Vidma-Krškega ponesrečil 501etni tesar Mejak Anton iz Vrbinske vasi. Čeprav ga je službujoči železničar opozoril, naj počaka, da privozi vlak mimo, se je splazil pod zaprtimi zapornicami in hotel prekoračiti progo. Še preden pa je to storil, je pridrvel vlak in lokomotiva ga je z vso silo treščila ob steber zapornic. Mejak je zaradi hudih poškodb na glavi in po telesu nezavesten obležal ob stebru, vendar pa se je kmalu zavedel in šel s pomočjo soseda domov, odkoder so ga odpeljali v občinsko bolnišnico v Krškem. Kljub takojšnji zdravniški pomoči je ponesrečenec izdihnil.
*	Železniška nesreča pri Varaždinu. Na železniški postaji Žbelavi ob novi progi Varaždin ■—Koprivnica se je pripetila hujša nesreča. Na postaji se je ustavil tovorni vlak, ki mu je zmanjkalo vode, dobrih deset minut kasneje pa je prišel iz nasprotne smeri drug tovorni vlak, ki se mu v Žbelavi ni bilo treba ustaviti. Strojevodja prihajajočega vlaka je opazil oviro na tiru šele na razdaljo nekaj metrov, ko nesrečo ni bilo mogoče več preprečiti. Pri trčenju sta bila oba stroja močno poškodovana. Službeni voz došlega vlaka je bil razdejan. Močno je bilo poškodovanih tudi šest vagonov. V enem izmed njih je bilo polno žive perutnine, ki jo je spremljal iz Brčkega v Ptuj Muharem Kandelovic. Zaradi silnega sunka je spremljevalec padel z voza in prišel pri tem med dva
»Ne, ne! Če je Vera res pobegnila, tedaj je morala imtii posebne vzroke, ki jih mi še ne poznamo!«
»Ali domnevate,« kakšni bi mogli biti ti Tzroki?« je vprašal dr. Klančnik.
Višji svetnik je nekaj sekund okleval, nato pa naglo rekel: »Ne!« Po kratkem molku pa Je nadaljeval: »Dovolite, da povem še nekaj! Kakor sem že med preiskavo izpovedal, sem se bil na poziv gospoda Košutnika v spremstvu z njim odpeljal v Zagreb, da prevzamem pisma, ki jih je bil svoječasno pisal Jug svoji zdaj zapuščeni ljubici.«
»Kako se piše ta ženska?« je vprašal zagovornik.
»Predstavili so mi jo za Amalijo Podbre-garjevo,« je odgovoril Lokan in oklevaje pripomnil: »Star človek sem in mnogo razmišljam.« Ko je nastala nesreča, se mi je rodila misel, ali morda ta ženska le ni sleparka. Zato sem ponovno potoval v Zagreb, da bi še enkrat govoril z njo...«
»A potem?« Ni se vedlo natančno, ali je to vprašanje zastavil zagovornik ali obtoženec, ki je sedel na klopi in napeto pazil na vsako besedo, ki jo je izgovorila priča.
»Toda nisem je mogel najti v stanovanju, v katerem je prebivala prej. Zapustila je Zagreb. Da, še več: ko sem povpraševal po njej, na prijavnem uradu sploh niso vedeli za njeno ime.«
»In kaj sklepate iz tega?« je vprašal predsednik.
»Ničesar. Povedal sem samo to, kar sem 'doživel,« je bil odgovor.
Zagovornik je takoj stavil predlog, da bi glede te ženske zaslišali gospoda Košutnika.
Se bolj bled kakor prej, toda z ošabno
vagona, ki sta ga stisnila. Nesrečni Kandelovic je bil takoj mrtev.
*	Mladoporočenca, ki štejeta skupaj okrog 160 let. V Petrovgradu je bila te dni nenavadna poroka. 811etni Tošo Despotov je vzel za ženo 781etno vdovo Jano Raičevo. Do poroke v tako visoki starosti je prišlo tudi po nenavadnih okoliščinah. Ženin Tošo. je bil nekdaj zelo bogat, a od vsega bogastva mu je ostalo samo stanovanje v eni izmed njegovih nekdanjih hiš. Zdajšni lastnik hiše ni rad gledal pre-užitkarja in še bolj se je hudoval, ko je stari Tošo vzel k sebi za gospodinjo vdovo Jano. Hišni lastnik je Toši pretil, da ga bo z Jano vred vrgel na cesto, ker ima samo zase v njegovi hiši izgovorjen kot in se je nekako tej pravici odrekel, ko je proti volji hišnega gospodarja vzel k sebi tujo ženo. Tošo je svoje težave potožil načelniku policije, in ta mu je svetoval, naj se z Jano poroči in tako zase in zanjo obdrži pravico do preužitka. Tošo se je po nasvetu ravnal in tako je prišlo do poroke.
*	Po neprevidnosti je ustrelil svojega prijatelja. Nedavno so se vračali iz Gornjega Logatca proti obmejni Hotederšci Jakob Habjan, Karol Nagode in Vinko Petrovčič. Med potjo je Nagode potegnil iz žepa samokres, ker je bil v snegu opazil zajčje stopinje. Nato je sprožil v smeri zajčjih stopinj. Čez nekaj časa je vzel ponovno v roke samokres, pa mu je spodrsnilo na visokem snegu, pri tem se je samokres sprožil in krogla je zadela pred njim ido-čega Habjana naravnost v hrbet, da se je zvrnil v sneg. Ostala dva sta hitela prestrašena po pomoč v bližno vas. Vrnila sta se z vozom, na katerega sta naložila nesrečneža, ki pa je med prevozom podlegel. Habjan, ki je štel okrog 30 let, je bil poročen komaj eno leto. Približno iste starosti je tudi njegov prijatelj Nagode, ki pa ima šest otrok. Šel se je sam prijavit na orožniško postajo v Dolnjem Logatcu.
•	V Stojncih pri Ptuju pogrešajo okrog 45 let starega Franca Petroviča, ki je bil v zadnjem času zaposljen kot delavec pri zavaro-va.n.h delih Drave. Petrovič je menda padel v reko in utonil.
•	Po osemindvajsetletnem zakonu je naročila umor svojega moža. Pred petrinjskim okrožnim sodiščem je bil pred tedni na dosmrtno robi j o obsojen trgovec Sima Djakovič iz okolice Gline, ki je dal umoriti svojo ženo in njeno deklo, potem pa zažgati hišo, da bi dobil izplačano visoko, pred zasnovanim zločinom zvišano zavarovalnino. Podobno ostud-
vzdignjeno glavo je sledil Košutnik pozivu in izjavil, kako zelo obžaluje, da ga njegov visoko spoštovani prijatelj ni obvestil o svojem ponovnem potu v Zagreb. »Prav gotovo ni izključeno, da se je dotična ženska, ki se je izdajala za Amalijo Podbregarjevo, v resnici pisala drugače. Naj pa se je pisala kakorkoli, pisma so bila prava,« je končal Košutnik svojo izpoved.
»Ne, ponarejena so bila!« je vzkliknil obtoženec, med tem ko se je Košutnik spet vrnil h klopi za priče, kjer je sedel poleg višjega svetnika Lokana in se začel tiho z njim pogovarjati.
Med občinstvom in porotniki je nastalo živahnejše gibanje. Čeprav pisma niso bila v neposredni zvezi z obtožbo, je vendar zbudilo dejstvo, da bi mogla biti ponarejena, nekaj naklonjenosti za obtoženca in milejšo presojo njegovega čina.
To razpoloženje se je še okrepilo, ko je vstopila črno oblečena Jugova mati. Prijazni bledi obraz je pričal o mnogih solzah, ki jih je bila prelila, vendar pa ni bilo na njem nič potrtosti, nič obupavanja.
Vsi so ji prisluhnili. Zdelo se je, kakor bi bili zadrževali sapo, da bi jim ne ušla nobena beseda, ki jo je Jugovka izpregovorila s svojim prijetnim glasom. Vsi so se čudili velikemu soglasju njenih izjav z izjavami, njenega sina. Čeprav sta se predsednik in državni tožitelj trudila, da bi jo z vmesnimi vprašanji spravila s tira, je Jugovka mirno in samozavestno odgovarjala.
Ali sta se res oba tako natančno dogovorila, kako se bosta zagovarjala?
Ali pa sta govorila resnico!
Ta domneva je čedalje bolj zmagovala.
no zločinstvo ima na vesti Stoja Savičeva iz Čore 28 let je bila poročena in njen mož jo prinesel iz Amerike lepe prihranke. Pred dvema letoma pa je Stoja svojega moža zapustila in vložila tožbo za priznanje preživnine. Tožba je bila odbita in Stoja je zasnovala zločinski načrt. Za 2000 din je najela mladega kmeta Jariča in tudi puško mu je prinesla, da bi ubil njenega moža. Nekega večera sta prišla Stoja in najeti morilec pred hišo Stoja-na Savica, ki se je takoj pojavil ob odprtem oknu. Tedaj pa je najeti morilec sprožil in Savič, zadet v glavo, je bil takoj mrtev. Sum umora je padel na ženo in orožniki so jo prijeli prav takrat, ko je najetemu morilcu odštevala nagrado za izvršitev krvavega zločina. Oba sta bila zdaj pred petrinjskim sodiščem obsojena na dosmrtno robi j o.
*	Razni zasledovanci. Varnostna oblastva zasledujejo Germana Aničiča in Bogomila Kosa iz Škofje Loke, ki sta na Sušaku vdrla v mlekarno Cecilije Bončinove ter ukradla nad 6000 din. Zasledovani Aničič je baje zelo nevaren in ima tudi orožje. — 301etni cigan Pavel Hudorovič je pred dnevi osleparil posestnika Mihaela Pirša iz Kamnika za 3000 din, nato pa pobegnil. Hudorovič se vozi okrog po deželi z vozom skupno s svojo ženo in tremi otroki. — Gostilničarka Lucija Jak-lova iz Mojstrane je prijavila nekega Franca K. in njegovo ženo Ivano, da sta ji poneverila okrog 9000 din in pobegnila najbrž na Koroško čez mejo.
*	Iz strahu pred gospodarjem si je izmislil roparski napad. Nedavno smo poročali o roparskem napadu, ki je bil izvršen na mladega pekovskega vajenca Ivana Krambergerja v Crmlenšaku. Fanta so prepeljali v mariborsko bolnišnico z razparanim trebuhom. Pripovedoval je, da ga je napadel v gozdu neznan razbojnik, ko je na kolesu svojega gospodarja vozil pecivo. Ropar da ga je sunil od zadaj v hrbet, da bi ga vrgel s kolesa, pri tem pa je fant padel tako nerodno, da si je pretrgal trebuh in ranil drobovje. Roparja da je pregnal potem neki kolesar, ki se je pripeljal po cesti in se ga je razbojnik ustrašil. Orožnikom, ki so poizvedovali za razbojniškim napadalcem, se je zdela zadeva sumljiva. Ker niso mogli kljub stranskim poizvedovanjem ničesar izslediti, so si ranjenega fanta nekoliko natančneje ogledali Pri tem pa se je ugotovilo, da si je mladi vajenec ves napad lepo izmislil. V resnici ga ni nihče napadel, pač pa se je dečko zelo naglo peljal po strmini s kolesom ter je zaradi tega padel.
Zmagovala je med poslušalci, med porotniki in celo med sodniki.
Po svoji dolžnosti se ji je državni tožitelj najdalje upiral ter je spet in spet zastavljal Jugovi materi vprašanja, ki so pomenjala za obtoženca težke kamne na pot njegove obrambe: »Kako ste se mogli premagati, da gospodične Ogorelčeve niste vprašali, kako ja prišla v jezero? In kako ste mogli kot razumna žena privoliti v tako pustolovski načrt bega, ki si ga je bila izmislila mlada deklica? Kako ste mogli odobriti, da bi si bil vaš sin, za katerega šolanje ste toliko žrtvovali, na tak način pokvaril bodočnost?«
Skoro proseče je uboga žena pogledala sina, potem pa je povesila oči in tiho rekla: »Tega vam ne morem pojasniti.«
»Seveda ne, ker je vsa zgodba izmišljena,« je rekel državni tožitelj.
»Ni izmišljena! Resnična je, kakor je Bog y nebesih.«
»Nismo vas zaprisegli, zato se ne sklicujta na Boga,« je dejal predsednik. »Vse, kar ste izpovedali za razbremenitev sina, ne mor® pomagati, če se te temne točke ne pojasnijo.«
Jugovka je pogledala okoli sebe in videla na obrazih sodnikov in porotnikov in celo na obrazu zagovornika potrditev te predsednikove izjave. To jo je prestrašilo. »Bom pa povedala!« je vzkliknila s skoro hripavim gla>-som.
Obtoženec je rahlo vzkliknil, kakor bi jo bil hotel posvariti. Toda mati tega svarila ni upoštevala, temveč je nadaljevala: »Vere zaradi tega nisva ničesar vprašal, ker sva uganila, da ni hotela imenovati imena tistega, čigar roka jo je z morilskim namenom sunila v vodo. Pristala sva na njen načrt, kes
Pri padcu je dobil omenjene poškodbe. Razbilo pa se je tudi kolo, ki je bilo last njegovega mojstra. Tega se je fant tako prestrašil, da si je izmislil zgodbo o napadalcu.
*	Sumljiva neznanka v moški obleki. Za
božične praznike je prišla v Slovenj Gradec mlada ženska, ki je z lepo moško obleko zbujala splošno pozornost. Toda ko se je zvečer splazila v stanovanje čevljarskega mojstra Ivana Šmida in tam nepovabljena hotela prenočiti, so se za čudaško mladenko začela zanimati oblastva. Potem pa se je skrila v poslopju podružnice Ljubljanske kreditne banke, kjer so jo orožniki prijeli. Pri zasliševanju je neznanka navedla, da se piše Angela Potočnikova, toda že v naslednjem trenutku je izpremenil^i svoje ime v Angelo Križniko-vo iz Litije Takojšnje telefonične poizvedbe so pokazale, da v Litiji ne poznajo ne Angele Potočnikove, ne Križnikove. Kljub temu neznanka vztraja pri svojih izpovedbah. Dekle je okoli 25 let staro, prav prikupnega lica, kratko ostriženo, srednje velike postave, zuravih zob in je oblečeno v čedno moško obleko z modernim površnikom. Dekle se si-eei dela slaboumno, vendar so oblastva prepričana, da je du&evn zdravo. V primeru, da je komu kaj znano o sumljivi neznanki, naj blagovoli takoj javiti slovenjegraški orož-niški postaji
*	Veliki vlom pri Bat'i v Trbovljah. Na
streti v-čer so neznani tatovi vdrli v trgovino Bat'ove podružnice v Trbovljah in pobrali vse boljše svilene nogavice, tri pare čevljev, stensko uro poslovodje in zlato nalivno pero. Seveda so pregledali tudi blagajno, kjer so se nadali bogatega plena, a so se morali zadovoljiti le s kovanim drobižem, ki je vendarle nanesel €04 dinarje. Nameravali so odnesti tudi pisalni stroj in še druge reči, pa jih je menda nekaj preplašilo, da so pobegnili.
*	Poštna vreča je izginila. Po enem letu se je v litijskem okraju primerilo že drugič, da so med vožnjo izgubili poštno vrečo z denarjem, priporočenimi in drugimi pismi. Lani smo poročali o podobni zadevi iz Zagorja. Tedaj je zdrknila denarna vreča s poštnih sani. Vso nastalo škodo je poravnal poštni uslužbenec, ki je vozil pošto. Kdo je odnesel vrečo, pa še do danes ni pojasnjeno. Zdaj se je podobno zgodilo blizu vasi Krke, ko so vozili pošto iz Že-žemberka. Pot drži mimo Krke. Zaradi zasneženega pota se ni upal na pot avtomobilski prevoznik Vehovec, zato so naložili pošto na sani in vso pošto je odpeljal s parom konj Stane
sva razumela, da je hotela zbežati in se skriti samo zaradi tega, da bi morilcu bilo onemogočeno, ponovno izvršiti napad nanjo.«
»Ali vam je to povedala?« je vprašal predsednik med mrtvaško tišino v dvorani.
»Ne z besedami, toda brala sva to 2 njenega obraza, iz njenih kretenj, iz njenega strahu in iz naglice, s katero se je pripravljala na beg, ter iz ganljive ponižnosti, s katero je prosila mojega sina za odpuščanje zavoljo krivi-ce, ki mu jo je bila storila.«
»Kdo, mislite, je bil tisti zločinec?« je vprašal predsednik.
»Ne bom imenovala imena, temveč vas samo vprašam: komu bi prinesla Verina smrt koristi?«
Zazdeio se je, kakor bi bila postava drobne žene zrasla. Obrnila se je proti klopi za priče in pogledala Košutnika naravnost v obraz.
Ta je skočil pokoncu, njegove oči so se zavrtele in s tisnjenimi pestmi je zakričal: »Gospod predsednik, prosim, da me branite proti tem podtikanjem. Zahtevam aretacijo lažnivke in ©brekovalke.
Zadnje njegove besede so kar utonile v naraščajočem hrupu. Predsednik je zapovedal mir in hkratu izjavil, da se bo razprava zdaj, ko je končano zasliševanje prič, za eno uro prekinila.
Obtoženca so povedli v njegovo celico, porotniki in sodniki so se odstranili in le počasi so se razkropili razburjeni poslušalci Mnenja so bila različna, v splošnem pa je ven-', darle prevladovalo naziranje, da Jugovka svo jemu sinu s svojo izpovedjo ni koristila.
Dobri vtisk, ki ga je spočetka napravil nastop Jugovke, je bil spet zabrisan zavoljo hu-
Gliha iz Žužemberka. Gliha je sprejel na pošti pisemske in denarne pošiljke, ki so mu jih kakor navadno zaklenili v službeno vrečo, namenjeno za glavno ljubljansko pošto. V vreči je bilo tudi 13.500 dinarjev, ki jih je odposlala žužemberška pošta. Kakor je ugotovila pre- i iskava, je bilo v vreči sedem tisočakov, dvanajst petstotakov in pet stotakov. žužemberška pošta ima zabeležene natančne številke oddanih tisočakov. V času, ko je odpeljal Gliha sam iz Žužemberka v Stično, je izvedel Veho- j vec, da so med tem cesto že preorali, in ker je : imel več prijavljenih potnikov, se je odločil, da krene sam z avtom v Stično. Avto je vozil z verigami na kolesih in je dohitel poštne sani blizu križpotja pri Krki. Bilo je že v mraku. Da bi bila pošta hitreje v Stični, jo je prevzel na avto. Sredi pota so preložili tovor. Avto je dospel v Stično pravočasno. Ko je oddal Vehovec pošto na uradu, so s strahom opazili, da ni poštne vreče nikjer. Uvedena je bila ta-
Bregi Podravski. Rudarski višji paznik v p. Sredenšek Alojz in žena Genovefa (Griže pri Celju), strojni ključavničar Sredenšek Robert in žena Slava, rudarski paznik Zaje Stanko in žena Marija
Dobrljin. Rudarji Anton Vovčko (Planina pri eSvnici), Karlo Stopar (Senovo pri Raj-henburgu), Valentin Dijak (Raka na Dolenjskem), Alojz Hiti (Osredek pri Cerknici).
Sušak. Jakob Hrvatin (Petrovče — Liboje).
Zagreb. Brumen Janko, Marica Krajnc, Korošec Tilika, Petek Pepča, Rauter Fran j o in Rezika, Sečko Fran Jo in Mimika, Manko Panika (Slatina Radenci).
★
Ville d' Avray (Francija). Feliks Janežič (Podpreska pri Cabru), Jože Muhvič (Osilnica pri Cabru), Jože in Ivan Zbašnik (Papeži pri Cabru), Slavko Kovač (Cabar).
Montiers (Francija). Lavrič Franc, Mohar Franc, Košmrlj Lojze in Turk Jožef (Loški potok).
★
Hamborn-Neumiihl (Nemčija). V imenu članov Jugoslovenskega pevskega in podpornega društva »Triglava« predsednik Mišče-vič Stevan in tajnik Kozole Anton.
de, z nikakimi dokazi podprte obdolžitve, ki jo je izrekla proti tako uglednemu možu. Tudi Jugovka sama je to čutila. Oprta na roko učitelja Orešnika je počasi zlezla iz dvorane.
Ravnatelja Košutnika so obkrožili številni njegovi znanci in se živahno zgražali nad Ju-govko. Najbolj se je razburjal preiskovalni sodnik Rut ar. toda tudi višji svetnik Lokan in nadzornik Mihon sta biLa ogorčena.
»Žensko morate tožiti. Taka reč se mora kaznovati, kajti sieer ne bo nihče več varen pred takimi hudobnimi obrekovanji!« je vzkliknil Rutar.
»Najboljša zavrnitev tega neumnega obrekovanja bo obsodba mladega Juga,« je rekel Mihon.
»Ali mislite, da ga bodo porotniki spoznali za krivega?« je vprašal Košutnik, ki je bil še zmerom ves zmeden.
»Stavim sto proti eni, da bo Jug obsojen,« se je zasmejal Mihon.
»Nikar se ne razburjajte več, gospod ravnatelj. Pojdite z menoj v gostilno na okrepči-tev. Prosim tudi vas, gospod sodnik in gospod nadzornik,-« je dobrodušno dejal višji svetnik Lokan in prijel Košutnika za roko.
Sodnik je z zahvalo odklonil povabilo in šel v svoje stanovanje, a nadzornik je spremljal oba gospoda v gostilno. Spraznili so nekaj kozarcev vina in Košutnik je bil spet vide bolj vesel.
Po odmoru so se spet vrnili v sodno dvorano.
15,
Sodna dvorana je po odmoru kazala isto Sliko kakor prej, samo s to razliko, da je bilo v njej zdaj še več poslušalcev. Lokan, Ko-
koj preiskava, ki pa še ni pojasnila, ali so vrečo izgubili pri prekladanju na Krki ali pa jo je kdo v tistem ukradel, ko so nosili poštne pošiljke s sani na avto. Oblastva so uvedla strogo preiskavo, i * Vlom v davčni urad v Ptuju. V Silvestrovi noči so vlomilci oplenili blagajno ptujskega davčnega urada in odnesli za 319.875 din vrednosti v kolkih in gotovini. Kakor je ugotovljeno, sta bila na delu dva vlomilca. To se je i dalo dognati iz sledov stopinj, ki sta jih pu-■ stila na hodniku in zunaj v snegu. Policija je takoj začela preiskavo.
* S sekiro je razsekala 851etnega moža. V Kraljanu pri Djakovu se je dogodil strahoten zločin. 301etna Nifa Zeoeva je s sekiro razsekala svojega 851etnega moža Zeko Zeča in truplo skrila v spalnici. Zeka Zeča je bil eden najbogatejših ljudi v Kraljanu. Njegova zadruga šteje 35 udov. Morilko so izročili sodišču.
Erkenschwick (Nemčija). Lepe pozdrave in voščilo za Novo leto 1939. Predsednik Jugoslovenskega narodnega društva Alojz Petek, Ivan Petek (St. Jurij ob Taboru), Anton Bavdek (Lužarje), Blaž Dolar (Polšnik), Jožef Penca (Kostanjevica), Jakob Fekonja, Jožef Fekonja (Sv. Andraž), Jožef Bevc (Kozje), Jurij Horvatič (Zusem). Ignac .Šušter (Št. Lampert), Anton Kocijan (Trebelno), Vincenc Jezemik (Luče), Franc Pevec (Temnica), Fr. Tomažič (Šmartno), Valfer, Franc in Jožef Peterim (Šmarjeta), Ivan in Bernard Drev (Griže). Matija Zidar (Sv. Rupert), Franc Pre-lovšek (Loka), Ana Kovač (Trava), Ivana Sever (Stična), Frančiška Hiti (Podpeč), Marija Drev (Griže), Terezija in Marija Peterlin (Šmarjeta), Jožefa Lokar (Polšnik), Jožef in Margareta Tomažič, Terezija Zorko, Neža Fekonja,- Marija Pevec, Matilda Jezernik, Marija Koncina, Frančiška Blažič, Marija Dolar, Jožefa Okorn, Roža Blažič, Antonija Šu-ster, Otilda Logar, Friderika Zidar, Angela Kličnik, Alojzija Ličen, Alojzija Tomažič, Jožefa Poglajen, Antonija Orina.
Frameries (Belgija). Drofenik Henrik, Matilda in hčerkica (Sv. Vid pri Pristavi), in Poglajen Matevž, Tinka in sinček (Trbovlje).
šutnik in Mihon so spet sedeli med ostaliini pričami. Samo učitelj Orešnik je bil zdaj med poslušalci. Tam je sedel poleg Jugovke, za katero se je brigal s sinovsko nežnostjo.
Ko so sodniki in porotniki spet stopili v dvorano in sedli na svoja mesta ter je bil znova priveden obtoženec, je predsednik začel obravnavo in dal besedo državnemu to-žitelju.
Ta, še mlad mož, je vstal in začel govoriti Čedalje ognjevltejše so postajale njegove besede. Njegov govor je učinkoval. Zdelo se je, kakor bi se bil čisto vživel v obtoženčevo dušo. Opisoval je njegova otroška leta in njegovo mladostno ljubezen do Vere Ogorelčeve, njegovo šolanje s skromnimi sredstvi, njegove krive poti in grehe, ki jih pa ni obsojal, temveč samo opravičeval. Pustil je celo veljati domnevo, da je po povratku Juga iz Zagreba v njegov domači gozd spet zmagalo v njem boljše čustvo — ljubezen do Vere. Gotovo je sklenil, da hoče postati vreden Verine ljubezni. Tedaj pa je prišlo prekletstvo zlega dejanja. Zapuščena nevesta iz Zagreba se je maščevala nad njim, pisaal je pisma Veri in njenemu svaku ter tako dala temu, ki ni bil naklonjen takšni poroki, orožje v roke. Globoko užaljena zaročenka Vera je pretrgala razmerje z njim in odklanjala poizkuse opra-vičbe. S tem ga je privedla do obupa, ki se je stopnjeval do besa. Pri tem je bila obžalovanja vredna mlada deklica dovolj nespametna, da ni opustila svojih samotnih sprehodov* Ni se mu hotela izogniti, da bi mu bila pokazala, da je zdaj zanjo popoln tujec.
NOVOLETNA VOŠČILA
Sorodnikom, prijateljem in znancem želijo vso srečo
v novem letu:
Kamnik, decembra
Premeteni ciganski sleparji še zmerom najdejo dovolj žrtev, ki jim v lahkovernosti zaupajo denar in ga potem ne dobijo več nazaj. Staro zvijačo v novi obliki je uporabil 30-letni cigan Pavle Hudorovič, da bi prišel do denarja. V neki vasi pri Kamniku si je pred tedni izbral za žrtev nekega posest* nika in mu povedal zgodbo o zakletem milijonu. Takole je jadikoval:
Smolo imam, gospod, veliko smolo. Milijonar sem in berač hkratu. To je pokora za greh, ki sem ga storil Svojemu pogla-varju-bogatinu sem ukradel vrečo bankovcev, ki predstavljajo milijon dinarjev. Ali kaj mi pomaga bogastvo, ko ga ne morem izkoristiti! Niti enega tisočaka, kaj tisočaka, še celo stotaka ne morem porabiti zase. Pomislite, denarja se drži strašna kletev našega bogatega starega poglavarja. Kakor hitro vzamem le stotak, mora umreti vsa moja družina. Za nič na svetu ne smem porabiti tega denarja, da nas ne zadene nesreča. Zakleti milijon me strašno teži in rad bi se ga znebil. Prodam ga za 200.000, no, vam celo za 100.000 dinarjev. Vi se lahko okoristite z njim, vam kletev našega starega poglavarja ne bo škodovala. Jaz pa bi bil najsrečnejši človek na svetu, če bi mi vsak mesec dali na račun kakih 3000 dinar« jev. Plačali mi jih boste v obrokih, za prvo silo pa bi mi dali v naprej 3000 din za praznike.«
S prošnjo, naj zadevo ohrani v strogi tajnosti, se je cigan poslovil z zagotovilom, da bo vrečo z denarjem prinesel kazat Po odhodu cigana posestnik ni vedel, aH naj verjame ciganu ali pa naj smatra zgodbo o zakletem milijonu za navadno cigansko sle-parstvo. Ponudba pa je bila tako vabljiva, da bi jo človek kar zagrabil.
Deset dni kasneje je potrkala na posest-nikova vrata Hudorovičeva žena. Vsa iz sebe se je hudovala na svojega neprevidnega moža, da je izdal skrivnost o zakletem milijonu. Prosila je in jokajoč zaklinjala kamniškega posestnika, naj ne izda njenega moža sodišču, ker bi bil za veliko milijonsko tatvino strašno kaznovan. Kako naj ona, sirota, živi sama z otrokom. S solzami v očeh se je poslovila in ponovno prosila, naj ohrani zadevo v strogi tajnosti.
Posestnik je zdaj že manj dvomil v resničnost ciganove zgodbe, ko sta si cigan in njegova žena tako ugladila pot za slepar* stvo, je čez dan ali dva cigan spet potrkal na vrata in povabil lahkovernega možaka, naj gre gledat vrečo z denarjem Dejanje se je zdaj razvijalo samo od sebe Velika vre* ča je bila polna bankovcev. Cigan je izvlekel dabel sveženj bankovcev po ¡00 dinarjev, ga vrgel nazaj v vrečo, in izvlekel spet drugega. Ciganka je vzela škarje in prerezala vrečo na dnu, segla v luknjo in tudi privlekla na svetlo zavitek s*.otakov. Kdo bi zdaj še dvomil. Posestnik je nil o tem trdno prepričan. Izjavil pa je, da denarja nima pri sebi, a da bo prinesel v nekaj dneh 3000 dinarjev in vzel vrečo.
Kimničan si je res nekje •.zoosodil 3000 dinarjev in jo mahnil popoldne proti Šmar-ci, kjer je čakal cigan z vrečo zakletega denar/a. Ko sta se pogajala s ciganom za iz-roč;tev milijona, je nenadno pritekel v sobo ciganov sinko in začel kričat*, da bo povedal orožnikom, kakšno grdo kupčijo ¡mata med seboj Tudi najmlajši član ciganske družine je bil pritegnjen v spremno igro, ki je imela namen, preslepiti lahkovernega posestnika in ga prepričati o resničnosti zgodbe o milijonu Cigan je zdaj hlinil strah, da ni morda kdo slišal neprevidnega sina, zaradi česar da ni varno, da bi zdaj odnesel vrečo iz hiše. Najboljše da bi bilo, če bi cU gan zvečer skrivaj prinesel vrečo z bankovci k posestniku. Rečeno, storjeno. Posestnik je izročil ciganu tri tisočake in seveda
¿aman čakal nanj in na njegov milijon.
Posestnik, ki se je dal tako lahkoverno obriti za lepe tri tisočake, je izpovedal svojo nezgodo orožnikom, ki zdaj iščejo sleparsko družino. Ta se je lepo preskrbela čez božič in se preselila v kako oddaljeno vas, kjer je gotovo spet iskala žrtve.. Kakor kaže ta zgodba, vse žalostne izkušnje s cigani ne izmodrijo naših ljudi.
Starodavni grad v Negovi
Ivanjci, decembra.
V sredo po praznikih zvečer je nastal ogenj v obsežnem grajskem poslopju v Negovi pri Gornji Radgoni, ki je last sudetskih knezov Trauttmansdorffov. Že nekaj dni je tlel, kakor so pozneje ugotovili, tram tik dimnika. Odtod so iskre prešle na suho tramovje ogromnega ostrešja. Požar so prvi zapazili grajski uslužbenci in takoj obvestili gasilce iz Ivanjcev in Gornje Radgone. Na kraj nesreče so prvi prispeli ivanjski gasilci. V vsej naglici se je neumornemu poveljniku Klemenčiču posrečilo zbrati nekaj članov, ki so okrog 11. ure prispeli pred grad in omejili požar, ki je zajel že skoro ves levi del v dolžini 20 metrov. Presekali so ostrešje v širini nekaj metrov, nato pa so se lotili reševanja in gašenja goreče zgradbe.
Iz Gornje Radgone je prihitelo sedem gasilcev z avtom in motorko pod vodstvom poveljnika Staneta Cividinija, ki je tudi prevzel nadaljnje vodstvo gašenja. Požrtvovalno delo gasilcev, ki je trajalo vso noč, je bilo zelo težavno zaradi oddaljenosti vode in hudega mraza. Vodo so morali dovažati v sodih na vozeh, gašenje v obsežnih prostorih pa se je vršilo s pomočjo majhne ročne brizgalne ivanjske gasilske čete.
Pri nevarnem gašenju so bili poškodovani dva gasilca ivanjske gasilske čete in upravitelj graščine Anton Ivanuša, katerega je podrl na tla goreč tram in ga občutno poškodoval po obrazu. Pregorel je strop v II. nadstropju in na nekaterih mestih tudi strop I. nadstropja. V II. nadstropju je pred leti Prosvetno društvo v Negovi na priporočilo upravitelja Ivanuše in z dovoljenjem lastnikov gradu knezov Trauttmansdorffov, ki bivajo stalno na Sudetskem in prihajajo le včasih v Negovo, preuredilo večjo sobo v dvorano za zborovanja in gledališke igre. Sobo so zadnje čase uporabljali tudi za zimske prireditve. Zato so vanjo postavili lončeno peč, od te pa izpeljali dimno cev skozi vmesno steno do glavnega dimnika. Na Štefanovo je prosvetno društvo priredilo gledališko igro, za katero so se pripravljali že dalje časa. Zaradi hudega mraza so morali precej kuriti. Od silne vročine se je vžgal tram in tlel vse do večera, ko je nastal požar.
Po srečnem naključju je bil ta del gradu precej prazen, sicer bi bila škoda znatno večja. Zgoreli so precej žita in pohištva, razni starinski predmeti, gledališki oder Prosvetnega društva in kulise, shranjene v II. nadstropju.
z Pr elimur ja
Murska Sobota, januarja Lansko leto je bilo za prekmursko živinorejo usodno. Napredek te kmetijske panoge je zavirala kužna bolezen slinavka in parkljevka. Že predlanskim se je pojavila v lendavskem okraju in razsajala tudi lansko leto. Prav zdaj pa je bolezen silno razširjena v murskosobo-škem okraju.
Nekaterim živinorejcem, posebno v občinah Dubrovniku in Genterovcih, je pomorila skoro polovico govedi. Po drugih krajih, katerim je ta kužna bolezen prizanesla, pa kmetje ne morejo prodajati živine, ker zakonski predpisi o živinskih kužnih boleznih prepovedujejo izvažati živino iz okuženih okrajev.
Razen tega smo imeli lani maja meseca hude poplave. Reka Mura je prestopila bregove in preplavila razsežna zemljišča. Posebno škodo pa je napravila na pašnikih in travnikih, ker jih je čisto poblatila in uničila seno. Živinorejcem je ostala za krmo le otava. Zmanjkalo je torej krme, kar je imelo za posledico, da so kmetje morali število svojih goved zmanjšati in živali prodati ob izredno težavnih okoliščinah.
Živinoreja, ki je prinašala Prekmurcem lepe dohodke, je v preteklem letu zelo padla. Lahko trdimo, da se je skrčila za četrtino. Kako bo za naprej, se tudi še ne ve, ker slinavka in parkljevka še nista nehali razsajati. Potrebni so še strožji ukrepi, da se ta kužna bolezen zatre. Zraven pa upamo, da nam bodo tudi Muro naposled regulirali in nas ubranili neprestanih povodnji.
Nfišinatuiem
Iz kolonij naših imenskih r@1ak@v
Cleveland, decembra
25-letnico slovenske župnije sv Križa v Bridgeportu je tamkajšnja slovenska naselbina svečano proslavila. Glavne svete maše se je udeležil tudi krajevni župan, ki je Slovencem zelo naklonjen, saj je na svoje stroške dal narediti streho za cerkev in za župnišče. V Bridgeportu so naseljeni prekmurski Slovenci.
Izredno lepo svečanost so imeli cleveland-ski Slovenci 4. decembra v proslavo 20-let-nice Jugoslavije. Na ta dan je poseben od« poslanec jugoslovenskega poslanika iz Wa-shingtona izročil visoka jugoslovenska odlikovanja trem slovenskim javnim delavcem in oskrbnikom jugoslovenskega kulturnega vrta Antonu Grdini, Jožetu Grdini in Mariji Kuharjevi. Pri maši je imel govor o pomenu svobode za slovenski narod župnik Matija Jager. Maše so se udeležili številni slovenski izseljenci in odposlanec jugoslovenskega poslanika dr. Rvbar.
V	Clevelandu se je Neti Vidmarjeva peljala proti domu. S seboj je imela precej denarja. Ko je hotela stopiti iz avtomobila, sta skočila proti njej dva mlada lopova ;n zahtevala denar. Neti je pa začela kričati in je kričala kljub temu, da jo je eden izmed lopovov udaril s kolom po glavi. Tega vpitja sta se lopova ustrašila in zbežala, ne da bi ji bila pobrala denar
V	Rockdaleju je preminil rojak Franc Vi-dic, po rodu iz Ajdovca na Dolenjskem. V Ameriki je živel že od leta 1899. Zapušča ženo Jožefi no.
Iz Beringstedta (Nemčija) nam pišejo: Na
Štefanovo je priredilo naše društvo »Edinost« v Krossovi dvorani velik družabni sestanek in božičnico. Pri tej priliki smo se živo spominjali božičnih praznikov v domovini in smo na naš slovenski način proslavili božič. Ivanka Lavrenčičeva in Mimica Baumanova sta nam okrasili božično drevesce, ki je na vrhu nosilo napis v zlatih črkah »Čuvajmo Jugoslavijo«. Društvo je tudi poskrbelo, da je dobil vsak član primerno darilo. Darila je razdelil predsednik Janko Konrad in vsakemu posebej želel vesel božič. rPi prižganih svečkah na drevescu smo skupno zapeli »Sveto noč.« Sporočamo tudi, da smo prejeli za božič krasna darila od svojih delodajalcev. Vrednost vsakega darila je znašala v našem denarju okrog 300 dinarjev. Po pesmi »Sveta noč« se je razvilo veselo razpoloženje. Sledile so že razne slovenske pesmi. Predsednik Janko Konrad in tajnik Jožef Zelenko sta nas razveselila tudi z nekaj poskočnimi, ker jima je božiček poklonil dva inštrumenta: brač in bugarjo. Ko je ura že šla proti 24. smo še slovesno zapeli »Lepo našo domovino« in »Hej Slovani«, nato pa se razšli — V domovino se je vrnil podpredsednik Vela Janko. — Pozdravljamo vse čitatelje in čitateljice »Domovine«, posebno Anovčane v Slov. goricah in kličemo »Cuvajmo JugoslaviioU
Prvi stoletni koledar je sestavljen po zapiskih, ki jih je zbral od leta 1652. do leta 1658. dr. Mauritius Knauer, opat samostana v Langheimu. Ta mož je študiral na dunajskem vseučilišču. Tam se je zanimal zlasti za zvezdoslovje in zdravilstvo.V svojem 36. letu je postal že opat imenovanega samostana. Učeni mož pa se nikakor ni mogel razumeti s takratno cerkveno in posvetno gosposko, s katero je bil v stalni borbi.
Kljub tem borba mpa se je z vnemo posvečal študiju. Zgradil si je majhno vremensko opazovalnico. S svojimi opazovanji je hotel služiti čisto vsakdanjim potrebam. Knauer je hotel zanesljivo svetovati ljudem, kako naj obdelujejo polje travnike in vinograde, kako naj se varujejo vremenskih nezgod in bolezni. Ker je odvisno vse to od poznavanja vreemna, je začel zbirati svoja izkustva. Celih sedem let je vsak dan zapisoval, kakšno je bilo vreme. Prav je spoznal, da potekajo vremenske izpremembe po gotovih zakonih prirode, napačno pa je bilo njegovo mnenje, da se vreme vsakih sedem let ponovi. Menil je, da so vremenske izpremembe odvisne od sedmih planetov. Zanimivo je, da je prišteval solnce in mesec k planetom, ni pa poznal Urana in Neptuna, toda to so delali vsi stari zvezdoslovci. Vrednost teh zapiskov je pred vsem v tem, da so v njih zapisana resnična opazovanja in ne samo ugibanja. Kmalu po letu 1700. so začeli tiskati njegove napovedi. Medtem pa se je izvirnik izgubil, zato so se začele kopičiti napake. Toda koledar je kljub temu uspel, kajti izdajatelji so poznali človeško nagnjenje k praznovernosti.
Ljudstvo je prisegalo nanj, znanost ga pa je zavračala. Samostan Langheim, kjer je stoletni koledar nastal, se je že davno podrl. Nedavno pa so v kleti našli tudi izvirni osnutek stoletnega koledarja.
Zanimivo je, kako opravičuje Knauer svojo domnevo, da se vreme vsakih 7 let ponavlja. Poznal je dobro preprostega kmeta, in njegova vremenska prerokovanja. Nekateri ljudski pregovori pravijo, da se vreme, letina in bolezni vsakih sedem let ponavljajo. Tako veruje kmet, da rodi trta vsakih sedem let vsaj enkrat in da je žito v sedmih letih vsaj enkrat drago.
Še bolj zanimiva je razlaga, kdaj se začenja vremensko leto. Knauerjevo prepričanje je, da zavlad novi planet 21. marca. Takrat je začetek vremenskega leta in pomladi. Drugače po Knauerju tudi ne more biti Ko je Bog ustvaril zemljo, je morala biti pomlad. Takrat je zavladal prvi planet. Zato je še danes začetek vremenskega leta pomladi.
Ako hočemo vedeti, kakšno vreme bo v določenem letu, moramo vedeti, kakšen planet vlada takrat.
Leta 1939. bo vladal do 21. marca Jupiter. Za ta čas napoveduje stoletni koledar zelo mrzlo zimo in mnogo snega. Potem bo zelo milo vreme brez snega, toda s stalnimi vetrovi. 21. marca pa zavlada planet Mars, ki bo vladal do 21. marca leta 1940. Knauer pravi, da je Mars svetla, ognjena, strašna zvezda. Kadar vlada Mars, so na svetu vojna, nemir in razprtije. Leto bo prej suho kakor vlažno. Pomlad bo suha, pusta in mrzla. Dosti bo ivja in vetrov prav do 8. junija. Poletje pa bo skrajno vrc^e. Les se bo sam vnemal v gozdovih. Podnevi in ponoči bo neznosno vroče. Reke in vodnjaki bodo usahnili. Jesen pa bo najbrž hladna in deževna, toda pred adven-tom ne bo snežilo, čeprav začne že oktobra zmrzovati.
Malo bo sena, dosti pa žita. Sadje bo srednje obrodilo. Več bo hrušk kakor jabolk, zelo malo pa češenj in skoro nič orehov. Toda vina bo toliko, kolikor ga potem sedem naslednjih let ne bo.

Pripovedka
Živel je v davnih časih ubog krojaček. Godilo se mu je slabo, a zaradi tega ni bil nikdar žalosten. Nekoč, ko si je veselo žvižgal, je prišla k njemu ženska, ki je prodajala med. Pa si je mislil krojaček, da bi bil med nemara res dober s kruhom in ga je vzel en funt. Ko je ženica odšla, si je namazal kruh z medom. Ker pa je imel delo, ga ni spravil takoj pod streho,, pustil ga je kar na mizi in šival dalje. Muham je pa tudi dišal, pa so se spravile nanj.
Krojaček je to opazil, se razjezil in udaril po muhah. Ko je pogledal, jih je bilo polno mrtvih. »Joj,« si je rekel, »sedem na en mah, to sem junak. Zdaj pa poj dem po svetu, saj mi ni enakega junaka pod soncem!«
Sešil si je pas z napisom »Sedem na en udarec« in ga prepasal čez prsi, da se je videl od daleč. Torbo, v katero si je naložil sira in kruha, je vrgel čez ramo in šel od doma.
Stopal je po hosti, kar je zagledal v grmu ptička, ki se je ujel v zanko. Stopil je k njemu, ga snel in del v torbo, češ ne't ara mi pride še prav.«
Ko je bil že daleč v hosti, je naletel na studenec. Napil se je hladne vode in sedel na tla, da se odpočije. Pa je prišel k studencu velikan, imenovan ajd. Ko je zagledal dre-majočega krojača z napisom na prsih: »Sedem
i na en mah«, si je mislil: »Ta ti mora biti ju-* I nak! Kaj če bi se poizkusila?« ! »Hej, prijatelj!« je zaklical ajd, »kaj drem-lješ? Vstani! Ni lepo, da spi tak junak. Daj, poizkusiva, kdo je večji junak, ti ali jaz. Jaz se mučim sam z debelim hlodom, ki ga nesem domov Pomagaj mi, plačilo ti ne odide!«
»Zakaj ne«, je rekel krojaček, »grem, boš videl, kako sem močan.«
Ko sta bila pri hlodu, si je mislil krojaček: »Takega hloda pa že ne bova mogla nesti, saj bi ga še par volov komaj premaknil.«
»Tako«, pravi ajd, »zdaj poizkusiva, če bo šlo. Jaz ga bom nesel na prvem, ti pa na zadnjem koncu.«
»Dobro,« je dejal krojaček, »le deni ga na ramo.«
Ajd je malo zastokal, pa ga je že imel na rami, krojaček pa, ne bodi len, se je oprijel hloda in sedel nanj, da je ajd nesel hlod in krojača, ne da bi to vedel. Ajd je stokal pod težo, krojaček si je pa žvižgal in pel ter se muzal ajdu. Tako sta šla že precej časa, pa je rekel ajd: »Prijatelj, odloživa, jaz ne morem več.«
Ko je ajd odložil breme, je rekel krojaču: »Zdaj vidim, da si res junak. Jaz sem ves moker in upehan, tebi pa ni nič. Daj, poizkusiva še nekaj: glej ta kamen, jaz ga bom tako
stisnil, da bo dal tri kaplje vode.« Ajd je res stisnil kamen, da so pritekle tri kapljice vode. »Tako, zdaj pa ti, če moreš,« je rekel krojaču.
»Dobro,« je menil krojač, »glej, jaz pa bom kamen tako stisnil, da bo tekla voda v curkih iz njega.« Vzel .je iz torbe sir in ga je ■stisnil, da je imel roko čisto mokro.
»Poizkusiva še nekaj«, je predlagal, »jaz bom vrgel ta kamen tak ovisoko, da ga ne bo kmalu nazaj!« In res je pognal kamen v zrak, da ga ni bilo precej časa na tla. »To ni nič«, se je nasmehnil krojaček, »jaz ga bom pa tako vrgel, da ga ne boš več videl!« Vzel je iz torbe ptiča in ga vrgel v zrak, da je odletel in ga ni bilo več nazaj.
»Zdaj vidim, da si junak, ki ti ni para«, je priznal ajd. »Pojdi, greva domov, te moram pokazati tovarišem.«
Hodila sta dalje po hosti in prišla do češnje. Ajd, ki je bil lačen, si je upognil vrh z najlepšimi češnjami in jih začel zobati. Ko se je nazobal, je ponudil vrh še krojaču. Krojaček je začel hrustati, ajd pa je spustil vrh. Krojačka, ki je bil lahek, je vrh potegnil v zrak, da je na drugi strani padel na tla. Ajd se je zasmejal na vse grlo in si je mislil: »Glej ga junaka, kako je padel na tla. Toliko da se ni ubil.«
Krojač pa mu je hitro rekel: »Daj, skoči še ti tako, če moreš.«
»Ajd si je mislil: »Če si ti, siromak, skočil tako visoko, bom tudi jaz. Pognial se je v zrak in padel v vejevje.
»Ha, ha, vidiš, da ne moreš tako kakor jaz,« se je pobahal.
Ajd je zlezel iz vejevja in menil: »Pojdiva domov.«
Kmalu sta prišla do velikanske hiše.
^»Glej, to je moje stanovanje,« je rekel ajd, »če hočeš, lahko ostaneš pri nas.«
»Bomo videli,« je odgovoril krojač, in stopila sta čez prag.
Ko sta prišla v sobo, sta že druga dva ajdova tovariša pekla telička na ražnju. Debelo sta ga pogledala, ko jima je ta povedal, kaj je doživel.
»Ce je tako, pa lahko ostane pri nas. Bomo že kako živeli. Zdaj pa k večerji.«
Privlekli so od nekod še sod vina. Pojedli so telička in spili vino. Tudi krojaču so vrgli masten kos in dali bokal vina. Ko so povečer-jali, so krojaču pokazali posteljo v nekem kotu. Krojaček .se je kar spravil v posteljo. Trije ajdi so pa še ostali pri ognju in se pogovarjali. Krojač se je delal, kakor bi bil spal. Dobro je vlekel na uho, kaj so govorili. Ko so se odpravili spat, je skočil naš junak s postelje in se vlegel v kot. Ni ležal dolgo, ko je prišel eden izmed ajdov in udaril s kolom po postelji, da se je vse zdrobilo. »Tu jih imaš sedem na en udarec. Če si zdaj ostal živ, boš dolgo pomnil, kaj so ajdi,« je rekel in legel nazaj spat.
Ko so zjutraj vstali, so pogledali na kro— jačkovo posteljo. Kako pa so se začudili, ko so zapazili možička sedečega na postelji. Spogledali so se in polastil se jih je strah, da jih ne bo zdaj krojač pomoril, ker so oni to hoteli storiti z njim. Kar v beg so se spustili, kolikor so jih noge nesle.
»Zajci!« je kričal krojač za njimi. Pogledal je, če so mu pustili kaj za zajtrk, in našel dovolj suhega mesa in slanine. V kotu pa je stal še poln sod vina. Lotil se je jedi in pijače ter si mislil: »Škoda, da so pobegnili, zajci, bi jim še kaj zapel.« Ko se je najedel, se je odpravil dalje po svetu.
Hodil je in hodil. Ko se je utrudil, je legel in zaspal. Mimo je prišel neki vojak iz bližnjega kraljestva in videl napis »Sedem na en udarec.« Brž je tekel domov in povedal kralju, kaj se mu je zgodilo.
»Privedite mi tega človeka,« je rekel kralj.
Cela kompanija vojakov je šla po našega junaka, ki je še vedno spal in sanjal o zlatih gradovih. Ko so prispeli do njega, se ga ni nihče upal zbuditi. Počakali so, da se je zbudil sam. Ko je vstal, so se mu globoko priklonili in eden mu je povedal kraljevo prošnjo, naj bi prišel k njemu.
»Grem z vami,« je rekel, in tako so korakali na kraljev dom. Ko so ga privedli h kra-
t
DOMOVINA Št. 1
ste Sucova skomina
lju, mu je ta velel prav prijazno, naj sede njemu nasproti.
»Slišal sem, da si velik junak. Tako so mi pripovedovali moji zvesti vojaki in to sklepam tudi iz tvojega napisa. Poslušaj me sedaj dobro,.« mu je rekel kralj; jaz imam veliko kraljestvo. Po mojem kraljestvu se klati velik divji merjasec in mi dela škodo. Ce se to krat smo ga skušali ubiti, pa ni šlo. eČ se to posreči tebi, ti podarim polovico kraljestva in svojo hčer za ženo.«
»Velja,« se je razkošatil krojaček. Drugo jutro se je odpravil na pot v hosto. Kralj mu je dal za spremstvo četo vojakov. Ko so brli v hosti, je velel junak vojakom, naj ostanejo na mestu, ker pojde sam nad merjasca. Ko je stopal naprej po gozdu, zagleda pred seboj kapelico. Bila je odklenjena. Vstopil je in prosil Boga za pomoč. Potem je šel iskat merjasca. Kmalu ga je zagledal pred seboj spečega. Pobnal je kamen in ga vrgel merjascu Baravnost v nos. Ta se je zbudil in se divje pognal za našim junakom, ki je tekel na-naravnost proti kapelici. Skočil je v kapelico, iz kapelice pa skozi okno na prosto. Merjasec je skočil za njim v kapelico, junak pa je hitro zaprl vrata za njim in ga tako ujel. Stekel je po vojake, da so merjasca ubili in odnesli kralju. Toda kralj junaku še ni dal hčere za ženo. Rekel mu je, da mu mora narediti še eno reč.
»V mojem kraljestvu sta dva velika razbojnika, ki sta že mnogo ljudi pomorila in oropala. Ta dva mi moraš ubiti.«
Tako se je naš junak spet odpravil na pot s svojo vojsko. Ko so prišli do tiste hoste, je rekel junak vojakom, naj ga počakajo. Sam pa je šel naprej. Kar je zagledal razbojnika, ki sta spala na tleh. Nabral je kamenja v torbo, zlezel na drevo in Vrgel enemu izmed razbojnikov kiamen na nos. Ta se je zbudil in začel kričati na drugega razbojnika, zakaj ga budi. Drugi se je izgovarjal, da ga on ni zbudil. Nato sta oba spet zaspala. Junak je zdaj vrgel kamen drugemu v glavo. Ta se je zbudil in začel kričati na prvega, zakaj ga je udaril. Tako sta se nekaj časa prepirala, nazadnje pa sta potegnila nože in se poklala.
»Dobro sem opravil,« si je dejal junak in stekel po vojake, da so odnesli roparja pred kralja.	\
»Junak si,« mu je dejal kralj, »ali hčere še ne dobiš. Moraš mi še nekaj storiti. Imam namreč v svojem kraljestvu velikega nosoroga. Tega mi moraš živega privesti, potem pa dobiš, kar se mti obljubil.«
Tako je spet moral iti naš junak na lov. Spet je pustil svoje vojake za seboj in se sam napotil v hosto. Kmalu je zagledal nosoroga in se skril za drevo. Začel ga je dražiti. Nosorog se je zagnal proti njemu, junak se je umaknil, nosorog pa se je zabodel s svojim rogom globoko v drevo, tako da ga ni mogel •izvleči iz lesa. Junak je stekel po vojake, da £0 ga zvezali in odvlekli h kralju. Zdaj mu je moral dati kralj hčer za ženo in polovico ' kraljestva, kakor sta se zmenila.
To vam je bila svatba, da je ne pomni svet. Tudi jaz sem bil med svati, samo bolj zadaj,: tako da vam zdaj ne morem povedati, kako je bilo. Mislim, da je bilo spredaj zelo lepo. Ko se je svatba končala, se je napotil naš junak v svoje kraljestvo z mlado kraljico in vojsko
Nekoč pa se mu je sanjalo, da je sedel zopet v svoji hišici, šival in kričal na svojega učenca: »Ce ne boš šival, te bom tako udarit, da boš videl devet sonc.« Slišala ga je kraljica in si je rekla: »Moj oče mi je dal krojača za moža, pa ne junaka.«
Povedala je kralju, kako in kaj. Kralj ji je dejal: »Postavi vojake pod okno, da ga umore, če se mu bo še kaj takega sanjalo.«
Junak je zvedel za to zapoved, a se ni nič bal. Ponoči se je napravil, kakor bi se mu; spet sanjalo, da je šivaL Pa je rekel: »Če ne boš šival, te bom ubil, pa tudi tiste bom potolkel, ki stoje pod mojim oknom.« Ko so. slišali vojaki pod oknom njegovo grožnjo, so zbežali kakor zajci. Odslej je imel naš junak ■ mir. Živel je lepo v miru in zadovol jnosti s svojo ženo še mnogo let zdrav in vesel. Ne-< koč pa je ženi po pravici povedal svoje doživljaje. To pripovedovanje sem čul tudi jaz. Zato lahko povem tudi drugim, kak junak je bil krojaček.
Štefuc se ga je rad nalezel in mu je v petek in svetek prišlo prav, če si je mogel privoščiti kak požirek, na Siivestrovo se je pa še posebej veselil. Ta večer niti njegova čmerna Maluša ni sitnarila, če je Štetuc malo pregloboko pogledal v kozarec.
Vrzdina je v gozdu skrita in močno raztresena vasica Njeno središče je Štekurje-va domačija, do koder imajo vsi kmetje precej enako dolgo pot. Ker je bil Štekur vrhu tega še vesel človek in dobričina, je tudi štefuc cesto rad zavil k njemu, a na Siivestrovo si te pravice celo ne bi bil dal vzkratiti. Kakor hitro so doma opravili sveti večer, jo je mahnil k Štekurju, a Maluša je iZ otroki ostala, doma.
Misel, da ga ne nadzira ženino budno oko, je tudi Štefucu vlila več, dokaj več živahnosti, kakor jo je navadno očitaval. Beseda se mu je kar iskrila in venomer mu je šlo na smeh.
Poleg možakov je bilo v družbi tudi nekaj fantov in deklet Še celo harmonikarja so imeli v sredi Če je kdo le preveč kvasil o vojnah, strahovih in črnih pošastih, se je Lebanov lokavo nasmehnil m nategnil harmoniko, pa so bili vsi namesto strahov naenkrat polni mehkega valčka ali poskočne polke In ti šment, je ogrelo tudi Štefuca. Farizejsko je jel ogledovati dekline in bolj ko je pil, bolj so okrogle vrele iz njega. Pocepetavati je začel' z nogami in se po medvedje sukati po sobi. kajti fantje so vestno skrbeli, da ni bil nikoli deležen ženskega para, s. toliko večjo vnetno pa so mu nata-kali pijače, zdai vina. zdaj žsanja, dokler ni bil ubogi Štefuc čisto vrtoglav. Jezik se mu je zapletal in niti sam svoiih besedi ni več razumel, a govoril je še vedno nevtrgo-ma. Ko je nazadnie Lebanov nehal igrati, je stopil Štekur k štefucu in mu nazdravil: • Veselo novo leto T«
Mozina. ki je bil tako naložen, je mora-lja.ie Kimal-
»Veselo kakopak, vsem skunai veselo!«
Med dekleti se je drobno oglasilo:
»Sevie. samo meni ne!«
»Kateri?« se je nerodno, sukal Štefuc in z blodnimi nogledi iskal a dekle ie rek'o:
»Mehi! Ves večer sem upala, da še bova nekajkrat zasukala, pa me Se pogledati ni« ste marali!«
»1. bo pa zdai nadomestil, kar je zamudil.« ie nnvMpzno krotil Lebanov in pridno mež;kal dekletu.
»Zdai pa- iaz nočem.« je menila mladenka. »Sem že Hosti dolgo čakala! Saj nisem res tak izmeček. Grem raiši dOmov.«
Kakor na moč užaliena se je začela hitro poslavljati, a Štekur se ie pomembno spo-eledal z njo in z Lebanovim ter stopil k Štefucu:
»Ne bodi teslo, sosed, in stopi z nfo«... . »Aha,« se ie zmagoslavno razlezel Štefucu obraz, »nič se ne boi Štekur! Za dva fanta. ti pravim, za dva sem» ne sama za enega!« !
Mladenka je smuknila venkaj, a Štefuc je zamotovilil za njo:.
»Čakaj, deklina, da te ne bo zeblo»!«
»Nič več, ne čakam.« se je hihitalo dekle in kakor košuta brzelo po snegu naravnost v tisto smer, kjer je med grmičjem zevala Volčja luknja, ena izmed številnih j aro, kakršnih; je polna okolica Vrzdine. Jama se strmo odpira v globino kakih dveh metrov, potlej pa se v zložnem rovu spušča pod zemljo, kjer se na več krajih široko raztegne in je polna kapnikov. Mladenka je smuknila v ovinku mimo jame, Štefuc pa je lomastil kar navprek in je naenkrat obtičal v objemu zasneženega trnja. Hotel se je pognati kvišku, toda sneg se je usedel pod njim ili trnje ga je pošastno vleklo navzdol.
»Ježeš,« se je zavedel, »zemlja se je odprla! Hudič me bo, jo j, joj. na pomoč!«
Okrog in okrog se je odzvalo poredno hihitanje, ki je Štefuca še bolj prepričalo* da ga je obdajala druščina samih pekle n« skih rogateev. Začel je vpiti in moliti ter klicat» vse svetnike na pomoč, ko je nenadno zaslišal Malušin glas:
»Kaj pa počneš, grdoba?«
Lebanov je hotel imeti zvrhano mero šale in je bil skočil po Štefucovo ženo. češ da naj hitro pride, ker je mož obseden
Ženin glas je možaka bliskovito iztreznil. Spokorno je začel javkati.
»Oh, ljuba moja, pregrešil sem se. Skomina me je prijela po prepovedanem, sam Bog mi odpusti. Nikoli več ne pogledam mlade ženske, še stare ne, Maluša. ali slišiš? Nikoli več, do smrti ne več, samo tebe, Maluša, če moreš toliko preprositi. da me Bog še zdaj reši iz hudičevih krempljev. Joj, Maluša, ne veš. kako me drži in kako me že peče.«
Divji smeh se je ddzrval vzdihovanju, vmes pa je rekla Malušar
»Le gagaj. panj zanikarni! Ali ti je treba noreti! Boš že videl skomino, te"slo!«
»Oh, tak to imam za novo leto,« je mo-drovaje zategnil Štefuc, ki se je bil že vdal v usodo, ko je začul glas: »Naj bo. Štetuc! Prinaite!«
Bila je krepka tantovska roka in Štefuc jo je krepka prijel. Ko je bil srečno zunaj^ je spoznal Lebanovega in vse. ki so se vili od smeha, ko; so ga videli tako preplašenega. in razpraskanega. Možic se je otresel in izpod čela pogledal Lebanovega. pa se mu je zasvilalo:
»■To si mi ti zagodel...«
»Kaj sem jaz kriv, če vas skomina po dekletih«, se je zasmejal fant. »Z Malušo se zmenite!«
Hihitanje ga je zbodlo in rad bi bil rekel kako okroglo, da bi se otresel sramote, toda Maluša ga je krepko potegnila proč:
»Kakor goba je že stari grešnik, pa mu še ne da kri miru! Le čakaj* ti že posvetim skomino!«
Odvedla ga je domov in ga tako temelji» to poučevala, da vrsto let ni imel miru pred nagajivimi ieziki, češ:
»Štefuc, kako pa kaj skomina?«
Spočetka se je jezil, pozneje se je pa vsakomur odrezal:
»Sem jo v breznu pustil. Kar gledat pojdi, če te mika.«
In je bilo tudi res. Odtlej se ni ozrl po nobenem dekletu več. Če mu je katera kljub temu hotela ponagajati, se je obrnil in za-robantil, da jo je takoj minila volja do take šale.
Maluša je bojda še danes zadovoljna z njim, a Siivestrovo obhajata lepo doma
I A.
			
1			
Pozsr na priložene položnice!
Današnji številki smo priložili položnico za vsakega naročnika, da lahko takoj plača naročnino za leto 1939. Ker je naročnina malenkostna, prosimo cenjene naročnike, da jo plačajo že prve dni meseca januarja, po možnosti za vse leto naprej. Tako ne bodo med letom imeli opravka z novimi položnicami in sitnosti z opomini. Naročnina ostane nespremenjena: za domačo državo: celoletna naročnina 36 din, poleltna 18 din, četrtletna 9 din: za tuje države: celoletna 48 din, polletna din, četrtletna 12 din; za Amerik« pa celoletna 1 dolar.
Kdor bi po pomoti ne prejel položnice ali če se mu pokvari, naj piše na up^avništvo t>o drugo. Oni naročniki, ki so naročnino za leto 1939. plačali že v tem letu, naj kot zvesti naši prijatelji izroče položnice znancem, ki še niso naročeni, in jih pridobijo, da se na »Domovino«, ki je vsem, ki jo poznajo in bero, najbolj priljubljeni list, naroče za novo leto.
Kdor je preteklo leto zaostal z naročnino, naj s položnico ali s poštno nakaznico hitro poravna tudi zaostanke, da ne bo presledka pri poaljfanju lista.
UpraviHŠtvo »Domovine«
Za smeh in kratek čas
časi se spreminjajo
Jakec je vzel Urški jabolko
V ŠOLI
Gospod: »Po treh mesecih zakona že 1 ocenili No, vas pa vaš mož res ni nosil na rokah.«
Gospa: »O pač! Takrat, ko me je vrgel iS hiše.«
GOS NA MIZI
i Gašper sedi zraven gospodinje. Na mizo pr>« ne so gos in jo postavijo prav pred Gašperja.
»Glej,« se razveseli Gašper, ki je velik prt» jatelj dobre jedi, »zdaj pa sedim zraven mast* ne gosi.«
Gospodinja ga pogleda nekako užaljeno. Ga* šperju se zazdi, da ga je polomil, zato zajec« lja: »Oprostite, milostiva, mislil sem tisto na mizi!«
UBOGLJIVA SLUŽKINJA
Špelea: »Čestitam, gospa, danes sem čitala T listih, kako ste ponoči pretepli vlomilca, ki se je bil splazil skozi okno v vašo vilo. Ne razumem samo, od kod ste vzeli toliko poguma.«
Kunigunda: »Ah, mislila sem, da se je vrvi! domov moj mož...«
Jakec z jabolkom na sod se zrine, sladki sad mu pod zobovjem gine. Nič ne misli zlobni Jakec, spaka, da že palica se zanj namaka.
ADAM IN EVA
»Pojdiva se igrat Adama in Evo« reče Pe-< terček svoji sestrici. »Prigovarjaj mi, naj pojem tvoje jabolko, pa ga bom pojedel...«
NAVEHANEC
Milanček (staremu očetu): »Vzgojiteljica je strogo prepovedala rabiti kako tujo besedo. Lepo te prosim, povej mi jih nekaj, da jo bom dražil.«
Služkinja (prisluškuje pri ključavnici prep?« ru med gospodarjem in gospodinjo): »Gospa so rekli, da moram zmerom pazljivo poslušati, kaj govori...«
Učiteij: »Kdo se ni veselil povratka izguB" ljenega sina?«
Jožek: »Pitano tele.«
VRTNO STRAŠILO
Soseda A: »Povejte mi, ali nimate na vrta nobenega strašila?«
Soseda B: »Ni treba, sem ves dan sama na vrtu.«
NESREČNIK
Zdravnik: »Zakaj pa se ne kopljete več, ka» kor sem vam priporočal?«
Bolnik: »Ne morem, gospod zdravnik, to terja preveč časa.«
Zdravnik: »Nesmisel! Nekoliko minut kopeli vendar ni tako zamudno.«
Bolnik: »Kaj, nekoliko minut? Celo polovico ure se moram vsakokrat čohati, da spravim nesnago s sebe.«
SAMO ENKRAT
Ko Boltek se zaljubil je v Krišpino, od sreče blažen je požiral slino. Dežnik je v dežju le nad njo držal, tedaj prav nič se nahoda ni bal.
Ko srečnika pa sta se zaročila, že manjša je ljubezen Boltka bila. Kako Krišpina kislo se smeji, ko Boltek čez oba dežnik drži.
4
Urška jabolko v rokah drži, silno Jakec si sadu želi. Tuhta, tuhta, kaj naj bi storil, da bi sladki sad v roke obil.
Se vse drugačen v jarmu je postal, ljubezen prejšnjo k vragu je poslal. Ko med nalivom z ženo se prepira, dežnik le nad seboj zdaj razprostira.
ODGOVOR
Sinko: »Oče, zakaj pa stoji štorklja na eni »ogi?«
Oče: »Kaj to vprašaš? če bi še drugo vzdignila, bi padla.«
SREČEN ZALJUBLJENEC
Sedmošolec (sam sebi): »Popoldne sem imel sestanek z njo. Od takrat me neprestano grize bolha. Oh, ko bi vedel, da je njena!«
POMOTA V TEMI
[ Zlomil s tepežem je grabi je Jakec, zmagoslavno zdaj reži se spakec. Naglo rdeče jabolko pobere, Urška k mami teče in se dere.
Potepin je Jakec, grablje vzame, tepsti revo Urško z njimi jame. Jabolko ji padlo je iz rok, Urška planila je v silen jok.
PRIDNI OTROCI
Teta: »Zakaj ste tako mirni, otroci?« . Jurček: »Očka je zaspal.«
Teta: »Glej, glej, kako ste pridni in kako pazite, da ga ne zbudite.
Jurček: »O ne, čakamo samo, da mu cigareta dotli do prstov, ko ga bo speklo...«
IZDAL JO JE
Zaljubljenec: »Mihec, tu imaš pol dinarja, če ne boš povedal, da sem objel tvojo sestro.«
Mihec: »Samo pol dinarja. Drugi mi dajejo dinar...«
KLIN S KLINOM Japonec je prinesel na grob svojega očeta skodelico riža, ker imajo na Japonskem tako navado, ki je prav tako nesmiselna, kakor drugod prinašanje vencev. Evropec, ki je to videl, je hotel Japonca podražiti in osmešiti, pa ga je vprašal: »Kdaj pa bo vaš rajnki oče prišel jest ta riž?«
»Takrat, ko bo vaš rajnki oče prišel duhat rože, ki mu jih vi nosite na grob ... «
NEDOLŽNOST
OTROŠKO
»Mama, ali smem papigo, ki si jo včeraj kupila, tudi tikati?«
V ŠOLI
* »Tako, dragi otroci,« zaključi učitelj razlago o govorništvu, tako je treba govoriti na zborovanju, da je govor učinkovit. Kako pa pravimo človeku, ki govori in govori, dokler se ljudje ne naveličajo poslušati ga?« Noben učenec se ne oglasi. »No, pomislite malo, otroci! Kaj res nihče ne ve? No, pa nam povej ti, Jožek.«
Jožek vstane, nekaj časa okleva, nato pa izjeclja: »To je gospod učitelj.«
Gašper: »Ali ste užaljeni, ker sem vas poljubil, gospodična Zora?«
Zora: »Ne vem.». Moram vprašati mamo ...«
ODGOVOR
Angleški poslanik je bil nekoč povabljen k ruskemu velikemu knezu na kosilo. Tu pa se mu je primerilo, da je zlil steklenico rdečega vina po mizi. Veliki knez, ki je slovel po svoji neobzirnosti, mu je rekel: »Ali se to pri vas na Angleškem tudi kdaj zgodili?«
»Da, visokost,« je odvrnil poslanik, »samo 8e nihče za to ne zmeni.«
PRI VPISU V ŠOLO
Učitelj: »Kakšen poklic ima tvoj oče?«
Učenec zmaje z rameni.
Učitelj: »No, oče ima vendar kak poklic! Kaj dela?«
Učenec: »Zdajle je pri brivcu, da ga ostriže.«
NEPRIJETNO ZNAMENJE
»Takle rdeč nos je pa res nekaj sitnega. Davi me je na cesti nekdo vprašal, ali nimam morda kaj praznih vinskih steklenic naprodaj.«
PRI VEDE2EVALKI
NI TAKO DOLGE POSTELJE
Gost (silno dolg): »Ali bi lahko dobil pri' vas prenočišče?«
Krčmar: »Tako dolgih postelj nimamo pri nas. Morda bi šli na kegljišče spat?«
POROČNA DARILA
Trije prijatelji se hvalijo, kaj so dali nekemu znancu za poročno darilo.
A: »Od mene je dobil kavni pribor za 12 oseb.«
B: »Jaz sem mu dal čajni pribor za 24 oseb.«
C: »Jaz pa sem mu podaril sladkorne klešče za 100 oseb.«
Egiptovska sfinga
predstavlja solnčnega boga
Skrivnostna egiptovska sfinga je svojo skrivnost razodela. Izklesan iz trdega kamna stoji ta nestvor že skoraj 6000 let kakor ogromen paznik ob vzhodu na pokopališče faraonov v dolini Nila. Tisočletja so s svojimi neštetimi peščenimi viharji ostre robove in črte velike sfinge sicer zabrisala, spomenika samega pa ndso mogla razdejati. Nos in brado so ji odkrušUi peščeni viharji in streli iz pušk, skrivnostni nasmeh, ki govore o njem staroslaivni spisi, Je izginil, ostal pa je sfingi grozotni in neusmiljeni pogled v daljavo.
Na stotine egiptovskih delavcev je izkopavalo dolge mesece pod vodstvom znamenitega starinoslovca Selima beja Hasana podnožje sfinge. Treba je"bilo odstraniti ogromne količine peska, ki so ga nanosili tja viharji tisočletij. Naposled so odkrili veliko taiblo s kMnopisom, ki se je bila ohranila pod peskom in blatom nedotaknjena. Uspelo je njeno vsebino tudi prečitati.
Ta napis pravi, da je sfinga spomenik sončnega boga Raja. Faraon Amenhotep lis je dal postaviti granitno ploščo ob vznožju sfinge, da bi poznim rodovom ohranil zgodovino tega lika. Faraon se je peljal potem, ko je zasedel prestol in mu je bilo 18 let, z dvokolesnim vozom iz Memfisa v Gizeh, kjer je obiskal piramide svojih prednikov in žrtvoval kipu sončnega boga. Sfinga je bila tedaj romarski kraj, ki so ga obiskovali tisoči Egipčanov, in vsak vladar Egipta je bil dolžan, da se po ustoličenju tukaj pokloni sončnemu božanstvu. Napis pravi dalje, da je pesek iz puščave celo tedaj, ko je bilo sfingi šele 1-000 do 2.500 let in je bila okoli sfinge še zelena dežela, zasipaval spomenik.-Ze takrat so se mnogo trudili, da bi ga oprostili peska. Razpisavali so velika javna delaš v ta namen, toda puščava je ostajala vedno zmagovalka. Samo glava in ramena sfinge se dvigajo nad nedoglednimi griči peskau
Takole si zamišljajo
mesto bodočnosti
Londonski gradbeniki hočejo zgraditi vzorno hišo v naravni velikosti, kakor so si zamislili hišo bodočnosti na podlagi dosedanjih tehničnih in znanstvenih pridobitev. Prepričani so, da bodo čez 50 let že cela mesta obstajala iz takih hiš. Mesta bodočnosti se pa ne bodo videla, ker bodo hiše pod zemljo. Videlo se bo samo omrežje ulic med cvetočimi vrtovi — na strehah jamskega mesta.
Ce boš stopil v tako skrito hišo, ne boš opazil nobene razlike v primeri s hišo, kakršne imamo zdaj. Čez dan bo v sobah svetlo, v njih bo vladala dnevna svetloba, ki jo bo zvečer nadomestila umetna. Tudi zrak ne bo tak kakor je v naših kleteh. Nasprotno, še čistejši kakor na površju zemlje, toplota sob bo pa ustrezala zdravju stanovalcev v takih hišah. Ni težavno uganiti, da bo za vse to skrbela elektrika. Naravna dnevna svetloba bo njeno delo in skrbela bo za enakomerno toploto po sobah, za svež, primerno vlažen zrak.
Toda samo zavoljo tega, da bi imeli umetno to, kar bi imeli v naravi na površju, go-
tovo ne pojdejo ljudje pod zemljo. Niti strah' pred bombardiranjem bi ne zadostoval za utemeljitev tolike izpremembe v načinu življenja. Pravi vzrok tiči v tem, da lahko pod zemljo ustvarimo mnogo boljše pogoje za življenje kakor na zemlji. Vsaka hiša bo imela samo en vhod, opremljen s pripravo, da ne bodo mogli v hišo kali bolezni. V teh hišah ne bo nobenega prahu. Svetilke za dnevno svetlobo bodo neprestano izžarevale ultravio-lioaste žarke, dovolj močne, da bodo blagodejno učinkovali na vse stanovalce. Razna bolezni, izvirajoče iz prehlada, bodo izginile delno zato, ker ne bodo mogle v hišo klice bolezni, delno pa zato, ker bodo ljudje bolj zdravi in o-pornejši proti boleznim. Tudi živci se bodo v miru tako utrdili, da bodo živčne in duševne bolezni zelo redke.
Govoriti o vlogi elektrike v gospodinjstvu v bodočnosti je odveč. Od kurjave do hladilnika, od kuhinje do naprave za odpadke, vse bo na elektriko, tako da ne bo treba nika-ke služinčadi. Življenje v bodočnosti bo torej zelo prijetno.
Vedeževalka: Karte mi kažejo, da se morate izogibati črnolask, mladi gospod!« Miklavž: »Prepozno, včeraj sem se oženil z
njo.«
X Bivši carski general Mirkovi? umorjen. Poljska oblastva z vso odločnostjo raziskujejo zagonetno smrt bivšega carskega generala Mirkoviča, ki so ga našli na Silvestrovo umorjenega na njegovem posestvu v Ostrogu v neposredni bližini ruske meje. Sprva so domnevali, da je Mirkovič izvršil samomor, podrobnejša preiskava pa je ugotovila, da gre za političen zločin in da ima smrt Mirkoviča najbrž na vesti ruska politična policija (GPU). Ugotovljeno jo namreč, da je Mirkoviča obiskal neld tujec, ki pa je takoj nato izginil preko meje. Revolver, ki so ga našli pri umorjenem, je ležal daleč stran, tako da je že iz tega razloga samomor skoro izklju-
čen. Na revolverju tudi niso našli nikakiK prstnih odtisov Mirkoviča.
X Delovni zakoni proti lenuhom, pijancem in delomrzneiem v Rusiji. V Rusiji se je začela velika gonja proti lenuhom, pijancem in delomrznežem v obratih. Iz dopisov, ki jih priobčujejo ruski listi, j« razvidno, da delovna disciplina v večini obratov ni bog ve kako velika. Mnogi delavci izkoriščajo vsako priložnost, da jim ni treba na delo. Drugi prihajajo na delo pijani in jih morajo potem poSiljati domov. Pogosto se celo med delovnim časom prirejajo popivanja. Listi poročajo, da se pripravlja poostritev dosedanjih delovnih zakonov.
\
X Rabelj išče naslednika. 771etni pariški krvnik Deibler nestrpno čaka, da ga nadomesti naslednik. Čeprav ne govori rad, je ob nedavni 501etnici svojega delovanja vendarle priznal, da bi se zdaj, ko je spravil že okroglo 400 hudodelcev na boljši svet; rad umaknil v pokoj. Ponaša pa se lahko s tem, da še ni nobeni ženski oddrobil glave, kajti od leta 1885, so še Vsako na smrt obsojeno žensko na Francoskem pomilostili na drugo kazen.
X Sedem dni brez hrane. 21-letni pomožni delavec Josef Malik iz Modlinga je stopal po zaledeneli stezi preko nevarnih pečin, ki je pozimi nihče ne uporablja, proti domu. Nenadno mu je spodrsnilo. Padel je in se je na nogi tako poškodoval, da ni mogel več naprej. Bilo je ponoči, in da bi se vsaj malo zavaroval pred hudim mrazom, se je z največjo muko splazil do neke majhne skalne jame, kjer je prebil potem sedem noči in sedem dni brez vsake hrane v najhujšem mrazu. Ko je od gladu že skoro izgubil zavest, se je z zadnjimi močmi po vseh štirih splazil do ceste, kjer je klical na pomoč. Neki mimoidoči ga je našel in je poskrbel, da so ga spravili v bolnišnico. Tam so ugotovili, da mu bodo morali obe zmrznjeni liogi bržkone odrezati".
X Sliva cvete v snegu. V Braju v Italiji imajo čudežno slivo, ki so jo vsadili poleg Marijinega svetišča na mestu, kjer se je po legendi Mati božja prikazala neki ženski. Ta sliva je te dni, čeprav je zemljo pobelil sneg, pognala cvetje, kar smatrajo tam za napoved srečnega leta.
X Prekomorsko letalo za 120 potnikov. Zračni promet med posameznimi deli sveta zelo naglo napreduje. Dolga vrsta velikih letal že leta dan za dnem na dolgih progah preko morja. Znana so letala »Martin«, »Clipper«, »Si-korski 43«, »Short«, »Canopus« in še mnoga druga. Od zračnega prometa se pa zahteva vedno več in strokovnjaki imajo polne roke dela z novimi načrti. Nedavno je dala velika ameriška družba za zračni promet pobudo za. izdelavo načrta novega letala, ki bi ustrezalo vsem zahtevam varnega prometa na velike daljave in ki bi bilo udobno opremljeno, a prostora bi moralo imeti za sto potnikov. Načrtov je prejela družba več, a najbolj ustreza pogojem družbe načrt znanega ameriškega kon-strukterja Severskega. Letalo pa načrtu Se-verskega bi bilo pravi, razkošno opremljeni leteči hotel. V njegovih krilih in dveh trupih bi bilo prostora za 120 potnikov, ki bi imeli vso udobnost kakor v hotelu. Za varnost in ■udobnost potnikov med poletom bi skrbela 16-članska posadka. Orjaško letalo bi letelo s hitrostjo 480 km na uro.
X Panamski prekop je treba proti letalskim napadom utrditi. Zedinjene države se mrzlično oborožujejo. Med dugim grade veliko brodovje za Atlantsko morje. Ameriški minister za vojsko Woodring si na vse načine prizadeva utrditi Panamski prekop tako, da bi ga ne mogel nihče napasti. Zato je odobril štiri milijone dolarjev za zgraditev pomorskega oporišča na Portoriki. Ta nova trdnjava naj bi služila v obrambo Panamskega prekopa v Atlantskem morju. Na zapadni obali bodo utrjeni otoki Galapagos, ki sicer ne pripadajo Zedinjenim državam, temveč republiki Ekvadorju. Na vseameriškem posvetu v Limi v Peruju naj bi bile vse države Južne Amerike pridobljene za smotre skupne obrambe ameriške celine. Toda Portorika nasprotuje Zedinjenim državam in oznanja svobodo za ta otok. Prekop je dolg 65 km. Na obeh straneh je 8 km širok pas, ki ga je oddala Panama v najem Zedinjenim državam, da je zdaj pod njihovim nadzorstvom in upravo. Ker je prekop globok samo 13 do 26 metrov, morejo skozenj le manjše vojne ladje. Panamski prekop pa tudi ni zadostno utrjen za primer napada. Vojaški strokovnjaki so ugotovili, da bi zadostovalo 12 pogumnih mož, ki bi uničili zatvorniške naprave pri Gatunu in ameriške vojne ladje, vozeče skozi prekop, bi obtičale na suhem. Zato vztraja ameriški minister za vojsko iWoodring na tem, da se Panamski prekop dobro zaščiti proti letalskim napadom, hkra-tu pa da se uredijo letalska oporišča in izboljša protiletalska obramba. Zgraditev novega ameriškega vojnega brodovja na At-
lantskem morju pomeni zaščito Panamskega prekopa od obeh strani. Tudi nadzorstvo v območju Panamskega prekopa bo poostreno.
X Delavski upor v Rusiji. Pariški »Matin« poroča, da je prišlo v Barnaulu v Altajskem gorovju do upora zaradi določb novega zakona o delavskih sodiščih. Uprlo se je 15.000 delavcev, ki so razbili 20 vagonov. Da so udu-šili upor, je moralo nastopiti vojaštvo.
X Usmrčenje s sladkim vonjem. Nov način usmrčanja so preizkusili v državni kaznilnici v Carson Cityju v Nevadi. Elmer Miller, ki so ga obsodili na smrt, ker je bil umoril svojo ženo, je dal pravici zadoščenje za svoje dejanje ne ha električnem stolu, temveč v vonju po mandljevem cvetju. Pod stol, na katerem je sedel v celici smrti, so postavili vedro z žvepleno kislino. Ko je prišel trenutek usmrtitve, je rabelj spustil v vedro večje število kroglic cianovega natrija. V 15 sekundah se je prostor napolnil s sladko dišečim plinom, ki je bil tako učinkovit, da je obsojenec takoj izgubil zavest. Po 14 minutah ga je zdravnik razglasil zia mrtvega.
X Kako se smejo v Italiji možiti in ženiti. V Italiji je izšla nova postava o sklepanju zakonov. Po tej postavi je zakon med italijanskim državljanom belega arijskega plemena in med osebo, ki pripada drugemu plemenu, prepovedan. Zakon, sklenjen v nasprotju s to postavo, je neveljaven. Za zakon med italijanskim državljanom in med osebo tuje narodnosti je potrebno dovoljenje notranjega ministrstva. Kdor bo prekršil to postavo, bo kaznovan z zaporom do treh mesecev in z denarno globo do 10 tisoč lir. Brez ozira na gornjo prepoved ne smejo sklepati zakona z osebami tuje narodnosti uslužbenci državne civilne in vojaške uprave, dalje uslužbenci organizacij fašistične stranke in organizacij, ki jih stranka nadzoruje, uslužbenci pokrajinskih uprav, občin, poldržavnih organizacij in sindikalnih zvez. Kdor bo prekršil to postavo, bo izgubil službo in položaj. Italijani, ki niso italijanski državljani, se ne smatrajo za tujce.
X Kaj je redilno? Celo dobre gospodinje niso vedno poučene o redilni vrednosti poedinih jedi. Redilna so med drugim svinjska rebrca, koštrunja rebrca, sardine v olju, jajca, gos, slanik, kruh. Srednje redilne jedi so: kokošje in račje meso, krompir, grozdje, banane, mleko. Zelo malo redilne so hruške, jabolka, marelice, špinača, šparglji. Posebno redilne jedi so: olje, maslo, čokolada, sladkor, koštrunja prsa, švicarski in podoben sir, riž, posušen grah in slanina.
X Kaj vse delajo i z stekla. Nikoli ni bilo steklo tako moderno, kakor je v današnjih časih. Že je v rabi steklena opeka, in odkar morejo izdelovati kot pajčevina tenke steklene niti, je v nevarnosti svila, da je ne bo steklo izpodrinilo. Kar nič posebnega ni več, da so delavnice narejene iz stekla, pri čemer nista iz stekla samo strop in pod, marveč tudi stene. Mizice imamo že precej časa iz stekla, a v Ameriki imajo iz steklenih niti stkane obleke in zastore.
X Volkovi so napadli vas. Slovaško vas Brusturi v rumunski Bukovini je na božični dan napadlo krdelo izstradanih volkov v času, ko so bili ljudje v cerkvi. Volkovi, bilo jih je okrog sto, so vdrli v hleve in domove. Ljudje so se pred steklimi zverinami branili s kosami, sekirami, vilami in drugim orodjem Le malokateri je imel puško. Več ur je trajala borba, preden so volkove pregnali. Volkovi so raztrgali mnogo živine in pet ljudi, 14 volkov so ubili. Pri vseh ubitih volkovih so ugotovili steklino. Vse ranjence so spravili v bolnišnico, da so jih cepili proti steklini.
X Štirje hkrati igrajo na isto harmoniko. V Chikagu so imeli nedavno veliko razstavo glasbenih instrumentov. Posebno pozornost je na tej razstavi zbujala velikanska harmonika, kakršne doslej še niso razkazovali na nobeni razstavi. Dolga je več ko en meter, seveda neraztegnjena, in ima kar 320 tonov. Jasno je, da tako velikega instrumenta ne more sukati v rokah en sam igralec. No, in res ima ta velika harmonika to posebnost, da nanjo lahko igrajo štirje godci hkratu.
X Ženske v številkah. V nekem pariškem listu so objavljeni naslednji podatki o ženskah. Na 100 moških pride v Angliji 109
žensk, v Franciji 107, v Španiji pred državljansko vojno 106, v Nemčiji 108, v Turčiji 108, na Madžarskem 106, v Italiji 105, na Ho-landskem 101, na Švedskem 103, v Bolgariji 100, na Japonskem pred vojno 99, v Zedi-njenih državah in v Kanadi 98, na Luksen-burškem 97, v Argentini 87. Povprečna angleška ženska si kupi na leto 2 obleki, l1 plašč, 2 klobuka, dva para čevljev in za 2 funta šterlinga drugih oblačilnih potrebščin. Povprečna Francozinja si (kupi na leto 3 obleke, 1 plašč, 3 klobuke, 3 pare čevljev, za drugo pa porabi 8 funtov šterlingov. Američanka porabi na leto 3 obleke, 2 plašča, 4 klobuke in 4 pare čevljev, za drugo pa porabi 15 funtov šterlingov. Na leto se sklene v Angliji 350.000 zakonskih zvez, v Franciji 280.000, v Nemčiji 600.000, na Japonskem 550.000, v Zedinjenih državah pa 1,800.000. Povprečna Angležinja gre enkrat v treh tednih v kino in enkrat v treh mesecih v gledališče, Američanka enkrat na teden v kino in enkrat na 14 dni v gledališče, Francozinja enkrat na mesec v kino in enkrat na dva meseca v gledališče, Nemka enkrat na dva meseca v kino in enkrat na šest tednov v gledališče, Japonka pa enkrat na mesec v kino in gledališče. V Angliji se rodi na leto povprečno 600.000, v Franciji 630 tisoč, v Zedinjenih državah 2,150.000, v Nemčiji 1,280,000, na Japonskem pa 2,190.000 otrok.
X Zakaj ima slon velika ušesa. Človek bi mislil, da ima slon zato tako velika ušesa, da dobro sliši. Toda ni tako. Velikih ušes pa tudi nima samo zato, da bi z njimi odganjal muhe in brenclje, ko mu sedajo na glavo. To vidimo zlasti pri afriškem slonu, ki zna s svojimi velikimi uhlji mahati kakor s krili. Delno je dala narava slonu velika ušesa sicer tudi v ti dve svrhi, toda njihov glavni namen tiči drugje. Naravoslovci so prišli zdaj na to, da opravljajo slonovi uhlji približno tako opravilo kakor hladilnik v avtomobilu. Hladilnikova naloga je, odvajati toploto vode okrog valjarja. Slonovi uhlji v vročini nikoli ne mirujejo. S tem se odvaja toplota iz krvi v njih in ohlajena kri se vrača nazaj v telo; na njeno mesto prihaja spet toplejša, ki se znova ohladi. Kri v uhljih kroži tu prav tako kakor voda v avtomobilskem hladilniku.
X Nekaj o krvnem pritisku in sladkorni bolezni. Pravijo, da znaša redni pritisk tisk človeške krvi 100 milimetrov in še toliko milimetrov zraven, kolikor je dotični človek, za katerega se pritisk računa, star. Zdravniki pa trdijo, da je takšno računanje čisto napačno in ne drži prav za nobeno človekovo starost. Krvni pritisk je odvisen od vseh mogočih drugih činiteljev. Nekaj, kar enega lahko razburi, nima na drugega nikakega vpliva in niti najmanj ne spremeni krvnega pritiska. Gotovo je le to, da velja za nenavadni krvni pritisk tisti, ki presega 150 mm. Pri zdravih ljudeh znaša od 20. do 30. leta 115 do 120 mm, od 30. do 40. leta 115 do 130 mm, med 40. in 50. letom 120 do 135 in med 50. in 60. letom do 140 mm. Tudi se ne da reči, da je tisti, ki ima v svoji krvi sladkor, bolan za sladkorno boleznijo. Ugotovljeno je namreč, da ima vsak človek v svoji krvi nekaj sladkorja. Zdravi ljudje ga imajo približno za eno žličko.
X Kako je s plešci. O plešcih pravijo, da je zdaj ugotovljeno tole: Kdor je obdržal svoje lase do petdesetega leta, se mu ni treba bati, da bi postal plešast. Indijanci pleše ne poznajo. Pleša je znamenje, da človek ni prav preveč zdrav. Na svetu je petdesetkrat več plešcev moških kakor pa žensk. V kazenskih zavodih so strokovnjaki ugotovili, da so zločinci mnogo bolj nagnjeni k temu, da postanejo plešasti kakor pa poštenjaki. Pred nedavnim je neki znanstvenik ugotovil, da lasje spet začno rasti, če se plešcu umetno razdražijo možganske žleze. Toda poskusi so pokazali slabe uspehe. V zavodih za umobolne ni manj plešastih ljudi kakor pa v ostalih zavodih. Ljudje izgubljajo lase najpreje na temenu zato, ker je tam obtok krvi najpočasnejši. Le redkokdaj jim lasje odpadejo tudi za ušesi ali za vratom, kajti tam se kri po žilah hitro pretaka. Ljudje, ki imajo goste lase, telesno mnogo več zdrže kakor pa plešci.
Lepa je bila ta sličica. . In narisal jo je njegov Branko... Položil jo je na mizo in skril obraz med dlani. Zaihtel je. Nikdar še nI jokal, kar je pomnil, zdaj pa so ga oblile solze, ki jih ni mogel ustaviti. Šele čez dolgo. Potem je stopil v kot k skrinji. Odprl jo je. Kolko reči je bilo notri! Vsa ropotija. Kar je žena umrla, je ni nihče odprl. In zdaj je jemal iz nje, počasi, kos za kosom. In na dnu, čisto na dnu, je našel otroško oblekco. Brankova je bila, ko je imel šest let in je začel hoditi v šolo. Dobro se ga je še spominjal, kakšen je bil takrat. Spominjal se je še celo, kako je bilo, ko sta šla merit oblekco. Branko je z malimi koraki stopal zraven njega. In krojač mu jo je umeril tako, kakor so jo imeli trški otroci, da se ne bi v šoli norčevali iz njega. In kako moško je potem šel prvič z njo v nedeljo k maši. In nazaj grede — o, kako dobro je še pomnil! — nazaj grede je padel v lužo, edino, ki je bila na cesti, in se ves pomazal. In s kakim strahom je potem prišel domov!
Starec se je žalostno nasmehnil. Nasmehnil se je vselej, kadar se je spomnil te zgodbe, in spomnil se je je dostikrat, zmeraj, kadar je mislil na sina.
In danes? ...
Nemo je pobesil glavo in se naslonil na vrata. Potem pa jih je sunkoma odprl in planil ven. Dušilo ga je. Opotekel se je po stopnicah in prišel pred hišo.
Kakor ogromna krogla je lezlo soilince k zatonu. Krvavo rdeči oblaki so zdaj pa zdaj priplavali mimo njega in ga za trenutek zakrili. In starcu se je zazdelo, da je to res sama kri, rdeča kri, z vseh bojnih polj zbrana. Kri vseh očetov ki leže bogve kje nepo-kopani, kri vseh sinov, ki jih čakajo in čakajo, pa jih ni. In solnce se je topilo v tej krvi, umiralo v njej, kakor srca tisočev in tisočev. ki jih nikdar več ne bo nazaj.
Počasi je zlezla njegova roko na čelo in ga otrla. In potem je gledalo njegovo oko za solncem, daljnim, krvavo rdečim ...
Meta in Miha sta se vračala z dela. Videla sta gospodarja, ki je stal pri vratih, in nista se ga upala motiti. Šla sta pred hišo in pri drugih vratih v kuhinjo. In tam je Meta rekla:
»Kaj bo z gospodarjem? Bojim se, da ne bo imelo dobrega konca.«
Stari hlapec je molčal in si obrisal solzo, ki mu je pritekla na lice.
Iz hleva se je oglasila živina. Meta jo je hotela iti nakrmit, toda opazila je Slavca, ki je počasi stopal proti hlevu.
»Poglej, Miha zdaj gre v hlev!«
In res je starec odpiral vrata. In potem je počasi stopil med svojo živino. Kakor bi ga poznal že po korakih, je konj v kotu zahrzal in obrnil glavo k njemu. Slavec ga je pogla-dil po grivi in naslonil nanj glavo. In čisto tiho mu je rekel:
»Saj še veš, pram, lani si ga vozil, ko je šel nazaj. Vidiš, zdaj ga ne boš več, zdaj ga ni več ...
In kakor bi ga bil pram razumel, je nagnil glavo in pobesil uhlje.
In potem je starec stopil h kravici na drugem koncu hleva. Tudi ona je Branka poznala, saj so jo imeli že takrat pri hiši, ko je še hodil v mestne šole. Tudi njej je povedal, da Branka ni več.
Zunaj pred hlevom je bil priklenjen stari Sultan. Starec sam ni vedel, koliko let je že pri hiši, biti je moralo strašno dolgo. Nekoč, ko je bil Branko o božiču doma, ga je našel vsega prestradanega na cesti in ga pripeljal v hišo. In odtlej je bil Sultan veren čuvaj. Kako sta bila z Brankom prijatelja! Kadar je prišel domov, ga je že spoznal, ko je bil videti še čisto majhen spodaj v dolini, in začel je- lajati in . tuliti, da ga je moral Miha odvezati. In potem je stekel po hribu, da se je za njim kar kadilo, in jel skakati po Bran-
RKO BRODNIK ^	9
okovih
kotu in se mu dobrikati, da se ga je komajj otresel!..
Danes je bil tudi Sultan ves pobit in niti glave ni dvignil, ko je stopil stari Matevž k njemu.
»Tudi ti že veš?« je rekel tiho in ga potapljal. »Tudi ti že veš? Kai bo zdaj z nama. Sultan, ko ga več ni? Kaj bova midva?«
Skoraj bi bil zajokal. Sultan pa se ni ganil. Šele čez dolgo, ko je začutil gospodarjevo roko na svojem hrbtu, se je obrnil in mu obliznil roko. Potem je skočil pokoncu in jel tako pretresljivo zavijati, da je starcu stisnilo srce. Kakor bi čul krik umirajočega, se mu je zdelo. In ta krik mu je šel skozi ušesa in razbijal v njem. V neizmerni boli si je mašil ušesa, da ga ne bi čul, a vendar ga ni mogel udušiti. Udarjal mu je na uho, na srce, na dušo, kakor glas velikega zvna, ki zvoni k pogrebu. K pogrebu njegove sreče, vsega, kar je imel.
In potem se mu je nenadoma zazdelo, da mora zbežati odtod, od tega psa. In kolikor so ga nesle noge, je bežal na drugi konec hiše.
In tam je moral spet gledati solnce, krvavo solnce, ki se je topilo v krvi...
Pod njim je videl zemljo. Svojo zemljo, svojo kri. Kakor mrtva je ležala pod njim. Saj je bila zdaj mrtva. Videl je polja, tja do doline, in gozd na levi in senožet pred njim. In njiva je bila preorana in ozimina je že spala v njej. Ozimina. Pred nekaj dnevi jo je bil posejal. Kako močna je bila njegova roka, ko jo je zajemal iz širokega predpasnika in jo sejal z vetrom. Zdaj spi v zemlji. Za koga spi? Za Branka? Ne — on je ne potrebuje več.
Sklonil se je k tlom. Koleno mu je zahre^ ščalo. Še nikdar prej ni bilo tako. Toda danes se za to ni menil. Danes je mislil na vse kaj drugega. In z rokami, od žuljev razjedenimi je jel kopati to zemljo, da so se drobile grude pod njegovimi prsti. In iskal je zrna, ki so ležala zakopana v tleh. In ko je našel prvo, ga je vzel pobožno v roko in ga pogledal. Kalilo je že. Potem mu je roka omahnila.
In jel je kopati naprej, kakor daleč mu je segla roka. In čedalje več zrn je bilo. In potem je kopal z obema rokama. Ko ni več dosegel, je legel v razor in kopal, kopal.
Zrna, sama zrna.
Ko sta mu roki kakor mrtvi ležali med prstjo, se je zavedel. Stresel je glavo in vstal. Opotekel se je proti hiši. Tam ob poti je rasla stara hruška. Naslonil se je nanjo in se spet zazrl v solnce, ki je z zadnjimi žarki poljubljalo nebo, in iz grla se mu je iztrgal krik kakor krik ranjene zveri v puščavi:
»Branko, Branko, poglej, zemlja, tvoja zemlja te kliče, vse te kliče...«
in ko je čul samo odmev, ki je vračal njegove besede drugo za drugo, kakor jih ne bi hotel poslati tja, kamor so bile namenjene, mu je zlezla glava nia prsa:
»Branko, moj Branko, kje si? Zakaj se nočeš vrniti k zemlji, ki te čaka?«
Štirinajsto poglavje ODHOD
Ko se je Vera vrnila od starega Slavca, je povedala Zori, kako je starec sprejel vest o smrti svojega sina. Deklica je tiho poslušala svojo prijateljico. In ko je Vera končala, jo je Zora prijela za roko in tiho rekla:
»Kaj bo zdaj, Vera? Kaj naj storim?«
Njen glas je bil tako obupen in breznaden, da Vera ni vedela, kako bi jo potolažila in ji vlila nove vere. Pobožala je njene lepe lase in ji dejala:
»Nikar ne misli na to.«
Drugega ji ni vedela povedati. Prijela jo je za roko in odvedla v salon, kjer je bila večerja že pripravljena.
Ko so pojedli, se je Vera nenadoma obrnila k notarki in ji povedala, da se drugo jutro vrne domov.
»Od doma so mi pisali, da me čakajo. Zve-
deli so, da sem dobila dopust in da sem zdaj tu.«
»Kaj, zapustiti nas že misliš?« se je začudila notarka. »Saj si vendar obljubila, da ostaneš nekaj časa pri nas! Kaj ne Zora, da mora še ostati?«
Zora se je samo nemo nasmehnila. Saj je dobro vedela, kam meri Vera s svojimi besedami. Toda sama se tega ni upala omeniti. Vendar pa je Vera takoj nadaljevala.
»Zoro pa vzamem s seboj, da veste. V tej puščobi bi ji bilo preveč dolgčas. Potrebna je zabave in razvedrila. Pri nas bo imela obojega dovolj.«
Notarka je skoraj onemela. Da bi Zora odšla od doma? Kaj bo potem ona počela?, Vendar pa jo je Vera znala pregovoriti, Kmalu so bili edini, da Zora drugo jutro odide s prijateljico in da ostane pri njej nekaj dni. Ko je notar videl, da je že vse dogovorjeno, ni hotel ugovarjati.
»Samo da mi jo vrneš zdravo in celo,« se je obrnil k Veri in ji zapretil s prstom.
Ko sta bili deklici v spalnici, je Zora objela svojo sestrično in ji rekla:
»Ne morem se ti dovolj zahvaliti za to, kar si mi danes naredila. Saj veš, da se sama ne bi nikdar upala prositi.«
»Vedela sem in prav zato sem storila na-mestu tebe. Jutri se s prvim vlakom odpeljeva. In da veš, najmanj mesec dni ostaneš pri meni! Potem ...«
Nenadoma je prestala. Pogledala je Zori v obraz, ki se je nenadoma spačil od bolesti* »Kaj bo potem?« je Zora tiho vprašala. »Naj bo že karkoli. Zdaj ostaneš pri meni in ne boš smela nič misliti na to, kaj še pride.«
»In Kregar?«
Kregar? Nanj Vera še pomislila ni. Pogledala je svoji prijateljici v oči in jo vprašalai »Kaj imaš proti njemu? Zakaj se ga tako bojiš?«
»Sama ne vem,« je dahnila Zora z drhtečim glasom. »Nekaj mi pravi, da je bila tragedija, ki mi je o njej govoril, vse bolj strašna, in da ...«
Stresla je glavo. Vera pa se je sklonila lt njej in ji ljubeče šepnila na uho:
»Nikar ne misli na take reči. Ubijejo te.« Zora pa je samo odkimala z glavo, kakor bi bila preslišala njene besede. Krčevito je mečkala v roki robec, ki je bil ves moker od solza. In potem si je zakrila obraz:
»Nekaj mi pravi, da te tragedije še ni konec, in da bom jaz njena druga žrtev. In tega bo kriv on!«
Krčevito se je pritisnila k Veri: »Sovražim ga, čeprav ne vem zakaj. Nekaj mi vliva v srce grozo pred njim. In če pomislim na Brankove poslednje besede...«
Vzdrhtela je in bolestni trzaj se je izpre-menil v glas, ki je prihajal iz grla:
»Joj, Vera, kaj bo z menoj!... Kaj me še vse čaka!«
Potem si je obrisala oči in vstala. »Naj bo že karkoli,« je rekla in njen glas je nenadoma postal hladen in odločen: »Naj se že zgodi karkoli: Močna hočem biti in premagati vse. Vse hočem pretrpeti zaradi njega, ki sem ga ljubila in ki ga še zmeraj ljubim, čeprav je ...«
Sredi besed je utihnila. Le ustnice so se ji še gibale in Veri se je zdelo, da na njih čita besedo ,mrtev'!
»____in zaradi njega, ki še pride. Njemti
hočem živeti in mu biti vse. V njem bom imela njega, Branka, ki ga več ni. V njem bom našla tolažbo za vse gorje, ki me še čaka.«
»Dobra in hrabra bodi, tako, kakor si zdaj, in ne bo ti težko preboleti tega udarca usode,« je tiho rekla Vera in jo ljubeče poljubila na čelo.
In ko je Zora legla v posteljo, je Vera sedla k njej in čula ob njenem zglavju, dokler ni revica zaspala.
Potem se je tiho vrnila k svoji postelji. In ko je že davno utrnila luč, je še zmeraj slonela na blazini in strmela v temo.
Tudi ona se je bala tega, kar bo še moralo priti, tudi njej so skrivnostne slutnje stiskal« srce.

ZDRAVSTVO
Kako je treba kašljati
Ce človek kaši j a, mora pravilno kašljati, da se čim prej reši kašlja. Večkrat se kašelj razvije iz nahoda samo zato, ker človek čedalje bolj in bolj globoko potiska okuženje vase.
Prvo pravilo za pravilno kašljanje je: Kašljaj kolikor mogoče malo, dokler je kašelj suh. Nepotrebno kašljanje samo še bolj draži vnetje in tvorbo sluze.	*
Drugo pravilo: Ne kašljaj v majhnih presledkih, torej ne pokašljuj na drobno, marveč tako rekoč naskoči kašelj in močno zakašljaj! Potegni sapo vase skozi nos in nato z nenadnim sunkom izhrkaj nadležni gnoj. Tako za-braniš, da okužena snov ne zdrkne globlje, kar se brez dvoma zgodi, če po malem loviš sapo in z goltanjem vso sluzo šele posrkaš vase in jo nato z muko izločiš. Z mešanico medu in mleka si zelo olajšaš draženje h kašlju.
Pa še enega pravila se moraš držati: Ne kašljaj v ljudi! Kolikor je mogoče, se izhrkaj na samem, da še drugih ljudi ne okužiš.
Vnetje srednjega ušesa. S prehladnimi boleznimi se zdaj pozimi pogosto pojavlja tudi vnetje srednjega ušesa. Pri hripi in drugih boleznih prihajajo bakterije iz ust v srednje uho in povzročajo tam vnetja in gnitja. Navadno se že ob začetku pojavijo hude bolečine v glavi in ušesih, vročica, mrazenje, bljuvanje, na-glušnost šumenje v ušesih. Ob najmanjšem sumu vnetja v srednjem ušesu je treba poklicati zdravnika. Mnogi se boje operacije. Ta pa ni potrebna. Samo v primerih da dospe gnoj v kosti, je potrebna operacija, kajti sicer nastane vnetje možganske mrene, ki se konča s smrtjo. Kjer je mogoče, bodo zdravniki poskusili spraviti gnoj iz ušesa po naravni poti, skozi bobnič. Pogosto se gnoj sam izlije po tej poti, pogosto pa mora pomagati zdravnik z majhnim vbodom, ki ga skoro ne čutiš.
Ženski uestnik
Za kuhinjo
Ocvrti možgani. Telečje možgane operi v mrzli vodi, poberi z njih kožice, nato jih pre-vri v slanem kropu. Kuhane daj na desko, da se odtečejo. Ko se ohladijo, jih zreži na za prst debele koščke, posoli in popopraj, nato povaljaj v moki, raztepenem jajcu in drobti-nah in ocvri na vroči masti, da so lepo rumeni. Iz masti jih pobiraj z zajemalko, da se ne razlomijo. Na mizo jih daj s solato in z mešanim krompirjem.
Piščanec v obari. Očiščenega piščanca raz-reži na bolj majhne kose in osoli. V kozi razgrej žlico masti in prepraži malo drobno zrezane čebule. Nato položi na mast zrezane-ga piščanca. Ko so kosi nekoliko popraženi, jih potresi z moko in še malo dalje praži, da se moka zarumeni. Nato prilij malo juhe ali vode, prideni malo limonove lupinice, korenčka, peteršilja, vse drobno zrezano, vršiček majarona in malo dišave, po potrebi še malo osoli. Ko je piščanec mehak, ga še malo okisaj z limonovim sokom in daj na mizo s krompirjem, makaroni ali rižem. Tudi staro kokoš lahko tako pripraviš, samo jo moraš dalje časa dušiti.
Sirnati rezanci. Na desko deni pol kile moke in pol kile suhega domačega sira, dve jajci, malo soli in umesi precej trdo testo. Nato razvaljaj testo za nožev hrbet na debelo in razreži na poljubne rezance. Skuhaj jih v slanem kropu, nato ocedi in zabeli z drob-tinami, ki si jih na masti ali sirovem maslu zarumenila. Daš kot samostojno jed na mizo. Lahko pa daš zraven solato ali kuhane suhe češplje. Kdor ljubi tako jed sladko, jih lahko potrese s sladkorjem v prahu.
Goveje meso v omaki. Kilo govedine pre-plahni v mrzli vodi, malo potolči, pretakni s slanino ter osoli. V kzo deni malo narezane slanino ter osoli. V kozo deni malo narezane vso zelenjavo in, ako imaš, deni zraven tudi še malo kosti, vlij zraven kozarec belega vina in toliko vode, da stoji čez meso. Nato po-krij in kuhaj toliko časa, da se sok precej pokuha in je meso mehko. Tedaj pa vzemi meso na topel krožnik, odlij mast v drugo kozo, zelenjavo pa zalij s četrtinko litra juhe ali vode. Na odliti masti pa naredi lepo rumeno prežganje in ga zalij s precejeno juho od zelenjave. Ko je prevrelo, deni meso nazaj in dodaj dve žlici gorčice. Zdaj meso zreži in zloži na topel krožnik in obloži s prikuho. Omako pa daj na mizo v skodelici.
Praktični nasveti
Kaplje od sveč na svili osnažiš, če jih najprej narahlo ostrgaš z nožem, nato pa deneš na svilo in pod njo večkrat skup zložen pivnik in likaš z ne preveč vročim likalom. Ako madež še ni čisto izginil, kani nanj kapljo bencina in spet likaj, dokler ga ne odpraviš. Tudi iz preprog in drugih predmetov spraviš madeže od sveč na isti način.
Lug razje in pokvari volnene reči, zato jih nikar ne peri v lugu, ampak v vodi, kateri si primešala nekoliko salmiaka (četrt litra salmiaka na deset litrov vode). Pereš pa lahko tudi v mlačni milnici, a z milom ne smeš drgniti in tudi ne namakati ali prati v vroči vodi. Izpiraj volnene reči vedno v mlačni vodi.
Kako je treba pravilno namakati perilo.
Razna pralna sredstva kakor tudi doma narezane koščke mila moramo, kadar naprav-ljamo perilo za žehto, pred uporabo čisto stopiti v vodi. Napačno je umazano perilo, ko je še suho, pokladati v plasti, vmes potresati s pralnimi praški ali z lističi mila in šele nato zaliti z vodo. Milo se prepozno raztopi in tako učinkuje le na one dele, kjer je milo. A tam se milo tudi zaje v perilo in posledica so rji podobni madeži na perilu. Sčasoma se blago na takih krajih tudi rado strga.
Klet, kjer hranimo endivijo, treba pridno zračiti, da nam endivija ne bo rumenela in gnila. To se v topli kleti rado dogaja. Prav tako pri drugi zelenjavi in sadju. Klet mora biti zračna in hladna, seveda pa še vedno dovolj topla, da nam zelenjava ne pozebe. Kadar ni prehudega mraza, odpirajmo kleti, da se dobro prezračijo.
Ako je krompir postal voden, ga izboljšaš na ta način, da vsak krompir na koncu odrežeš, preden ga daš kuhati. To je, če kuhaš krompir neolupljen. Ko je krompir kuhan, ga ocedi in pusti pokritega na toplem stati še kakih deset minut. Krompir postane tako bolj močnat. To je posebno važno, če delaš cmoke, štruklje, valjance in drugo, ker moker krompir potrebuje preveč moke in so potem take jedi bolj trde in ne tako okusne.
Kadar pripravljaš golaž in sploh jedila s papriko, dodaj papriko šele potem, ko si jed že zalila. Ako daš papriko prej, izgubi na okusu in barvi ter je tedaj jed rjavkasta namesto lepo rdečkaste.
Radio Ljubljana
Nedelja, 8. januarja: 8.00: Vesel jutrni pozdrav: Šramel »Štirje fantje«. 9.00: Napovedi, poročila. 9.15: Prenos cerkvene glasbe iz trnovske cerkve. 9.45: Verski govor (dr. Ciril Potočnik). 10.00: Vurliške orgle igrajo (plošče). 10.15: Citraški trio »Vesna«. 1100: Po domače in za ples (plošče). 11.30: Koncert radijskega orkestra. 13.00: Napovedi, poročila. 13.20: Domači zvoki: Bežigrajsko pevsko društvo, vmes plošče. 17.00: Kmetijska ura: Kreditne zadruge in varčnost na kmetih (dr. Ba-saj Jože) 17.30: Veselo popoldne (Dragica Sokova, Poldka Rupnikova, Svetozar Bano-vec, Tone Petrovčič in radijski orkester). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Melody — jazz. 20.30: Veseli zvoki (radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Za ples in krajši čas (plošče).
Ponedeljek, 9. januarja:* 12.00: Sramel Skerjanček. 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi, 13.20: Iz daljnih dežel (plošče). 14.00: Napovedi. 18.00: Zdravstvena ura: Mladeničem in mladenkam na pot (dr. Anton Brecelj). 18.20: Valčki (plošče). 18.40: Iz slovenske glasbene zgodovine (dr. Josip Cerin). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Zanimivosti. 20.00: Koncert radijskega orkestra. 21.00: Ljubljanski godalni kvartet. 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Koncert lahke glasbe (Mirko Premelč in radijski orkester).
Torek, 10. januarja: 11.00: Šolska ura: Januar doma in v prirodi, dialog (vodil bo Miroslav Zor). 12.00: Virtuozi (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Vsakemu svoje (plošče). 18.40: Odnos svetega do dobrega (Fran Terseglav). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Vesela tedenska kronika. 20.00: Klavirski koncert bolgarske glasbe. 20.45: Koncert radijskega orkestra. 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Prenos lahke glasbe iz restavracije »Emone«.
Sreda, 11. januarja: 12.00: Operni napevi (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Salonski trio. 14.00: Napovedi. 18.00: Mladinska ura: Glasbeno predavanje (dr. A. Dolinar). 18.40: Zgodovina gradov na Štajerskem (Leon Pettauer). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Prirodo-pisni kotiček (prof. Fran ePngov). 20.00: Ša-Ijapin poje (plošče). 20.15: Prenos iz Maribora (Simfonični in vokalni koncert slovanske glasbe). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Lahkih' nog naokrog (plošče).
Četrtek, 12. februarja: 12.00: Veseli napevi (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Duet harmonik (brata Kosca). 14.00: Napovedi. 18.00: Pester spored radijskega orkestra. 18.40: Slovenščina za Slovence (dr« Rudolf Kolarič). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Deset minut zabave. 20.00: Reproducirán koncert. 20.20: Večer operne glasbe (radijski orkester). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Fantje na vasi.
Petek, 13. januarja: 11.00: Šolska ura: Gorjanci (Rafael Bačar). 12.00: Po naših hribih in dolinah (plošče). 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: Opoldanski koncert radijskega orkestra. 14.00: Napovedi. 18.00: Ženska ura: Koristi zaprek, ki se nam stavijo v življenju (Mica Kovačeva). 18.20: Schuman: Otroški prizori (plošče). 18.40: Francoščina (dr. Stane Leben). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: O naših izseljencih (Jože Premrov). 20.00: Iz starih operet (koncert radijskega orkestra). 21.10: Koncert na violončelu (igral bo eČnda Šedlbauer; pri klavirju prof. Lipovšek). 22.00: Napovedi, poročila^ 22.30: Angleške plošče.
Sobota, 14. januarja: 12.00: V pisani vrsti se plošče vrtijo. 12.45: Poročila. 13.00: Napovedi. 13.20: V pisani vrsti se plošče vrtijo. 14.00: Napovedi. 17.00: Otroška ura: Selma Lager-lóff: Kako je Niels Holgersen popotoval z divjimi gosmi (povest v nadaljevanjih); Tet-ka Marička pripoveduje. 17.50: Pregled sporeda. 18.00: Za delopust (igral bo radijski orkester). 18.40: Socialni razvoj Zagorja (Arnošt Adamič). 19.00: Napovedi, poročila. 19.30: Nacionalna ura. 19.50: Beseda k prazniku Fran Finžgar). 20.00: O zunanji politiki (dr. Alojzij Kuhar). 20.30: »Kar po domače ...« (iz kmečkih zgodb in šal Fridolina Žolne zbral in za radio pripravil Fran Milčinski mL; izvajali bodo člani radijske igralske družine; sodelovali bodo Fantje na vasi). 22.00: Napovedi, poročila. 22.15: Za vesel konec tedna (ifrral bo radijski orkester).
HRANILNE KNJIŽICE
vseh denarnih zavodov, 3odstotne oav-ez-nice, bone, delnice itd., valute (tuji denar) vseh držav — kupimo takoj in plačamo najbolje.
BANČNO KOM. ZAVOD Maribor, Aleksandrova cesta 40 Prodaja srečk državne razredne loterijo.
354
Nov redilni prašek „Rediti" za prašiče
Vsak kmetovalec si lahko hiti o in z malimi stroški zredi svoje prašiče.
Zadostuje samo 1 zavitek za 1 prašiča ter stane 1 zavitek Din 6-., po pošti 12.-, trije zavitki po pošti Din 24.—.
Mnogo zahvalnih pisem. Uspeh Vam je zagotovljen.
Pazite, pravi »Redin« se dobi samo v zavitkih z napisom »Redin« in ga prodaja za kranjski del Slovenije droge-rija KANC, Ljubljana, Židovska ulica la
Za štajerski del Slovenije in Prekmurje pa samo drocerija Kane, Maribor, Go-snoska ul. 33/11.
fs® v p
Gezk
m
Mali o 91 s s i
2.500 DIN POTREBUJETE
da zaslužite 1 000 din mesečno Pišite »Anos« Maribor. Orožnnva ulica
ALI HOČETE PRAKTIČNIH NASVETOV
za dom, kuhinjo, vzgojo otrok, zdravje, ročno delo, šivanje, vrtnarstvo, perutnina rstvo in drugo? Potem se naročite na »Zeno in dom«, ki stane četrtletno samo 18 din. Pišite upravi »Zena in dom«, Ljubljana, Dalmatinova 8-D, da Vam pošlje eno številko brezplačno na ogled.
IŠČEM
malo hišico v najem s 2 do 4000 m2 vrta v okolici Medvodja ali Kranja za 1. ali 15. februar. Ponudbe na naslov Vončina Fran Slov. Javornik 123.
300 DINARJEV
tedensko lahko vsak zasluži. — Pošljite znamko za odgovor. Jos. Batič, Ljubljana
SREČNO NOVO LETO
želijo vsem cenjenim odjemalcem ter se priporočajo za obilen obisk skozi celo leto 1939 trgovine mešanega blaga, nakup jajc, masla, zabele, vinskega kamna, svinjskih kož in vseh poljskih pridelkov. Stalna zamenjava bučnic in sončnic za prvovrstno olje. Velika izbira raznega blaga za ženine in neveste. Zaloga voščenih sveč za sveč-nico! Slavko Senčar, Mala Nedelja. Ciril Senčar, Ljutomer. Metod Senčar, Štrigova.
I f
SAMO
Din 98.—
63719 Po ceni in dobra zapestna ura Shock Proof, lepo kromirano ohišje s svetlečimi številkami in kazalci I>in 98.— 63796 Ista z anker kolesjem na kamne tekoča s sekundnim kazalcem . Oin 185.— 63710 Ista s prima anker kolesjem na 15 kamnov s sekundnim kazalcem
Oin 260 —
Zahtevajte cenik, zastonj in poštnine prosto.
H. SUTTNER, Lfnbf jasia t
Lastna protokolirana tovarna cr v Švici.
Oglašujte v »Domovini«
Ztftf
hfmtia
ln premalo gibanja sta v zimskem Času vzrok slabe prebave želodca, čestih omotic, zaprtosti tu nerednega črevesnega delovanja Stare bolezni se vsled mraza zopet Izraziteje pojavijo:
splošno in prehitro debeljenje, hemoroidi in zaprtje, motnje v želodcu, črevesna obolenja, glavobol, nespečnost, napetost te lesa, omotica in zastrupijenje. _
Posebno zrelejše ln starejše osebe so tem nadlogam podvržene.
PLAN I NKA GAJ
Cisti ter tako deluje blagodejno na vse telo in na Vaše splošno zdravstveno stanje. —
Zahtevajte v apotekah Izrecno le »Plamnka« čaj - Bahovec, ki se ne prodaja odprt, temveč le v zaprtih m plombiranih zavitkih z napisom proizvajalca:
APOTEKA MU. BAHOVEC, Ljubljana, Kongresni trg 12.	w. ¡»a&uaa.
ÍOPCK
reg. pomožna blagajna
V MARIBORU, ALEKSANDROVA C. 47 (v lastni palači)
naznanja smrtne slučaje svojih članov v mesecu
novembru 1938
JURŠIČ! JAKOB, zasebnik, Maribor;
ZALOŽNIK IGNAC, obrtno-zadružni nadzornik, Maribor;
ŠKRJANC MARIJA, posestnica, Ljubljana;
KRIŽANO FRANC, upokojenec drž. žel., Maribor;
ZAK RUDOLF, upokojenec, Maribor;
VARLEC KATARINA, posestnica. Blatno, p. Globoko;
viaRINšEK NEŽA, postrežnica, Ruše;
.^ERICKO PAVEL, pečarski mojster, Maribor;
■ j zavar. tehniku, Ptuj; OGLEZ MARIJA, užitkarica, Glogovbrod, p. Artlče; BREN JOSIP, krojač, Gradec pri Litiji;
ANDERLIČ EMA, preužitkarica, Kačji dol, Sv. Peter na Medv. Selu; VOTOLEN KRISTINA, viničarka, Ruše; JUČER JOŽEF, finančni nadzornik v pok., Studenci; •UJHAR JAKOB, preužitkar, Krčevina, p. Vurberg; RECNIK JURIJ, posestnik, Velka Mislinja; RAJŠP JOŽEF, užitkar, Ločki vrh, p. Sv. Urban pri Ptuju; KAUČER JOŽEF, finančni nadzornik v pok., Studenci; JAMNIK ALEŠ, preužitkar, Selnica ob Dravi; OSENJAK MARIJA, posestnica, Zupeča vas; MADILE FRANC, mestni stavb, inženjer v pok., Maribor; MARKUŠ IVAN, preužitkar, Rošpoh, p. Maribor; PAULIN ALOJZ, veterinarski inšpektor v pok., Ljubljana; MELE LUKA, posestnik, Slov. Bistrica, MIŠJA JOSIP, viničar, Mali Brebrovnik, p. Svetinje; BURKELC MATIJA, preužitkar, Kaplja vas; PAUŠEK ALOJZIJA, užitkarica, Zavšenik, p. Sv. Lambert; WOLF TEREZIJA, zasebnica, Maribor;
HABBE KAROLINA, vdova po delovodji, tob. tov., Ljubljana; JURIČ JOŽEF, posestnik, Pleterje, p. Sv. Lovrenc na Dr. p.; SEMENIK MARIJA, delavka, št. Janž pri Dravogradu; SCHUSTER ANA posestnica, Slivnica pri Mariboru; DEČMAN MELHIJOR, pregl. fin. kontrole v pok., Ljubljana; AVGUŠTIN MARIJA, užitkarica, Slape, p. Ptujska gora; DRASKOVIC ANTON, užitkar, župeča vas 50, p. Sv. Lovrenc na Dr. p.; HROVAT URŠA, preužitkarica, Jarmovec, p. Dramlje; BEZJAK NEŽA, užitkarica, Bresnica, p. Sv. Lenart pri Vel, Ned.; ZORKO FRANC, užitkar, Gornji Obrez, p. Artiče; LAJOVIC FRANC, zasebnik, Litija;
RIBIČ NEŽA, posestnica, Zlatoličje, p. Sv. Janž na Dr. p.; REPINA JOŽEF, zasebnik, Maribor.
Po vseh umrlih članih se je izplačala pripadajoča podpora v skupnem zneska
din 292.340«"*
članom, ki so pristopili po 1. novembru 1933, se izplača polna podpora — brez odbitka! Kdor še ni član »Ljudske samopomoči«, naj zahteva brezobvezno in brezplačno pristopno izjavo.
BLAGAJNIŠKO NAČEL5TVO.