Letnik XI.
Št. 11.
atxx.xxxxxxxx.xx X X X X XXX X. X P
»<
®<	Izhaja po	>*
dvakrat na mesec ali 24 krat na leto v Ljubljani, kedar ga £ •< prebere in ne konfiseira >e £	policija.	p
aXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXX"o
Vrednik Jakob Alčšovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 15 kr. v administraciji, Ključariičarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
*X XXXXXXXXX XXX X X X XX X XXXP 5	Velja	&
V	celo leto 3 gld.,	pol leta	I gld.	>°
^	50 kr. in četrt leta 80 kr. za	^
»<	vsacega brez ozira na	stan,	>c
narodnost	in vero.	™
oXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXXP
Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval. —
Oklic do usmiljenih volilcev.
Pogoreli smo, pogoreli do tal. Zgorelo nam je vse, kar smo imeli, posebno pa zaupanje nekdanjih naših volilcev do nas. Kar z jasnega neba je treščil minister Taaffe med uradnike, a strela je odletela na nas in zdaj smo taki reveži, da se sami sebi najbolj smilimo. Nič druzega nam ni ostalo kakor golo zidovje nekterili mest, ki je pa tudi tako osmojeno, da se utegne podreti vsak hip, če mu ne naredimo brž strehe vsaj iz dilj.
Ako se spominjamo ravno minulih časov, se nam kar solze vdero po obrazih. Kako lepo je bilo o zadnjih volitvah! Vse nam je pomagalo, od najvišega do najnižega, od okrajnega glavarja do zadnjega briea, in kako lahko smo zmagovali! Kar veselje je bilo gledati c. k. in druge uradnike, kako so delali za naše kandidate, kako so jih volili do malega vsi, in če jih kdo ni, smo ga mi že kje zatožili, da svojega življenja dni ni mogel posebno vesel biti.
Tudi zdaj smo mislili, da bo šlo vse po tej tako lepi navadi, kar pride ta Taaffe — da bi ga koklja brcnila! Vse smo imeli že tako lepo napeljano, kandidate svoje, volilne oklice, praznih obljub za slepljenje ljudi polne koše; nič druzega ni bilo treba, ko okrajnih glavarjev, bričev in tistih uradnikov, ki so vsi za enega in eden za vse stali na naši strani, — saj pravimo, tako lepo je bilo da ni moglo lepše biti. Tistim Slovencem smo se že naprej krohotali kakor muham, ki se zaletavajo v bike.
Na, zdaj pa imamo 1 Nobeden okrajni glavar se ne zmeni za nas, noben brič ne stegne roko, da bi nam pomagal, in kar je cesarsko-kraljevili, nam obračajo hrbet in nas cel6 postrani gledajo, kakor bi se nas bali. In drugi volilci, ki so prej z nami bili deloma po lastni, deloma po viših oseb volji, so kakor iz šole spuščeni otroci, ki se za svojega učitelja in za njegovo žuganje več ne zmenijo. Na Kranjskem je edini deželni glavar, vitežki Kaltenegger, še tako usmiljen, da_ nam skuša pomagati iz zadrege, pa kaj bo izdalo to! Če še proti njemu stegne ta grozoviti Taaffe svojo roko, pa bo šel v'kot, kakor
kužek, k terc mu gospodar to veli. No, če to ni žalostno za nas, pa res ni nobene nesreče več na svetu.
Imamo res nekoliko osmojenega zidovja še po mestih, zato bomo napeli vse žile, da si zopet nekoliko opomo-rerao. Po mestih in sem ter tje po trgih je še nekaj ljudi, pri kterih še nismo vse vere zgubili. To so nekoliko tujci, ki ne marajo bratiti se z ljudstvom, med kterim in o kterem žive, ki so se starega sovraštva do vsega, kar je slovensko, tako navzeli, da si dajo rajši jezik izdreti, predno bi slovenski govorili, — nekoliko so pa tudi stari „špispurgarji“ in domači odpadniki ali renegati; uni so naši iz nevednosti in stare trme, ti pa iz sovraštva do jezika matere, ktera jih je rodila. Pa kaj pomaga nam to 1 Mi, ki smo do zdaj pri državni mizi prvi sedeli in ostanke drugim puščali, ne bomo šli na konec mize ostankov pobirat. Mi, ki smo do zdaj jahali druge narode, vendar ne bomo zdaj konji, ktere bi ti narodi jahali 1 Tako se svet ne sme preobrniti, rajši naj pogine ves.
Zato se tudi do Vas kmetiških volilcev obračamo z milo prošnjo, da bi blagovolili našim kandidatom s svojimi glasovi pomagati do sijajne zmage. Tisto že tako dobro veste, da se drugikrat za Vas nič ne brigamo, naj se Vam godi kakor koli. Če Vas teži davek, nam to ni bilo nikdar nič mar, še s tem Vas nismo nadlegovali, da bi ga bili za Vas plačevali, še manj pa smo nadlegovali vlado z Vašimi pritožbami. Tudi Vam je znano, da se nismo prav nič napenjali, da bi Vam pomagali iz raznih zadreg, posebno ponosni smo pa na to, da Vam še celo danih obljub nismo spolnili. Iz tega sprevidite, da smo Vas vedno za nos vodili, kar je pa nekoliko tudi Vaša zasluga, ker ste nas na Dunaj poslali.
Kar je pa naša in bivše vladajoče stranke največa pridobitev za Vas, to so viši davki. Kolikor več davka kdo plača, toliko več velja, v tem višem volilnem razredu je. Najsrečnejša država je namreč tista, v kteri ljudje največ davka plačujejo. To je jasno ko beli dan, kajti kdor n. pr. namestu 10 gld., ki jih je prej plačeval, zdaj plačuje 20 gld. davka, mora imeti več denarja, ko prej, ker z 10 gld. ne bo mogel plačati 20 gld. in ga bo davkar zarubil. Iz tega je razvidno, da kolikor več ima kdo
davka plačati, toliko več mora denarja imeti, ker drugače utegne priti ob vse, kar ima. To bo pa za nj tudi dobro, ker potem ne bo čisto nič več davka plačeval.
Dokler imate nas, Vam ni treba za prav nič druzega skrbeti, ko za to, da davke plačujete, vse drugo bomo opravili mi. Celo za to se ne bomo brigali, kje in kako pridobite Vi denar za davke, to bo čisto Vaša skrb, mi bomo le za-se skrbeli, kakor smo do zdaj, Vi pa lahko glada poginete, branili Vam tega ne bomo.
Toraj lahko spoznate, kaki dobrotniki smo Vam mi. Ce bi nam uradniki in briči še naprej hoteli pomagati, kakor zadnji pot, bi se do Vas prav nič ne obračali. Zdaj pa so nas ti popustili, toraj usmilite se nas Vi. Vsak še tako majhen glas se bo z veliko hvaležnostjo sprejel — bodi si na kmetih, bodi si po mestih in trgih. Imejte usmiljenje z nami, da slavne „proklete grablje", ki so že tako hudo nalomljene in skrhane, ne pridejo popolnoma med staro šaro, ki je le še za ogenj.
„Proklete grablje" ne smejo poginiti, rajši naj pogine svet!
To imejte zmiraj pred očmi in volite tiste kandidate, kteri se Vam bodo s tem znamenjem vsega nemčurstva po Slovenskem priporočali, tistih Slovencev pa nikakor ne, rajši si odgriznite jezik in ga požrite, predno je izrekel imena slovenskih kandidatov.
Da bote pa vedeli, kterih ne smete voliti, naj Vam bodo tu po imenih naznanjeni. So namreč: Za Kranjsko: grof Barbo, grof Hohenwart, Obreza iz Cirknice, Klun iz Ljubljane, Pfeifer iz Krškega; — za Sta-jarsko: baron Gocdl, dr. Vošnjak, Herman; na Koroškem: Einspieler, dekan N e s t e; za tržaško okolico Nabergoj; za Goriško pa bo že tudi kdo, ali Abram, ali Tonkli, ali Po v še.
Ti namreč so deloma znani slovenski rogovileži, deloma pa nočejo v naš rog trobiti. Te toraj vse zavrzite Vi možje kmetiških občin, svoj glas pa dajte gotovo tistim, ki Vam jih bodo naši priporočali. Kandidate za mesta Vam bomo pozneje povedali.
Vaš klic pri volitvi bodi zdaj in vselej:
„ProkIete grablje!"
Za vse nemčurske volilne odbore: ,,Brencelj," načelnik.
kuharca.
Per tisteh zakonskih, k’ sem zadnjič pravla, ni blo nič več za obstat, k’ so gospod zvedli, de jest vem za njih laferje. Zato sem premenila dinst in Žefa me je nakomende-rala na drug plač, spet k enma postarnima zakonskima, k’ pa že otrok nimata več domi. Per takih je bel j fletno, zato k’ enemu ne letajo zmerej mejhni froci med noge in v kuhinji ni treba zmerej merkat, de b’ se kter no opekel al ne polil. K’ sem peršla, so me frava prov frajndleh sprejel in rekli, de se bova že dober zasto-pile, k' so gospod zmerej njih majenge in imajo zunej opravt. Jest sem bla prov cfridna, de sem peršla v eno toko voreng hišo, k’ imam belj rada mir.
K’ sem se mal vrihtala, grem po vodo in srečam Žefo. Mudil se je, zato jo vstavim in baram, kaj so to za en gospod.
„0 veš" — reče Žefa — „to so en velik gospod, iblajtar al rešpehtar v pezjon. Sej veš, kaj je to?"
„0 ja, že vem" — rečem jest — „to so eden, k’ svojo pesoldengo še zmerej naprej vlečejo, če glih nič ne delajo."
„No vidiš!" — reče Žefa — „pa tvoj gospod vse glih delajo, boš vidla, cel dan hodjo okol, koker de b’ bli na škrpcčh. So tud abortnar za lontag, gmejrat za mest, per tist ponki, k’ je enkrat falirala, pa še z dej ne more umret, k’ ji ne puste, pa še toko nek en avšes."
„Ja, potlej imajo pa res velik dela" — rečem jest — „to mo rjo bit res en tavžentkenštmohar!“
„No, boš že vidla," — reče Žefa — ,,koker na škrpceh so in vse znajo, vse zastopjo, kar jim naprej pride."
Zdej sem bla pa že belj obrihtana v tem, de se bom vedla jim forštelat, koker se šika. Kes so bli prov frajndleh gospod z meno, še slobenarsk so me ogovorli, če glih so belj na kroparsk zavijal, pa sva se že dober zastopila, ni nič reč.
K’ sem bla že en cajt per hiš, so peršli enkrat k men in so rekli:
„Veš, Spela, če Žnidar pride, mu rec’, de nej me počaka, bom preč peršel nazaj."
„Je že prov" — rečem jest — „bom že avsrihtala."
Pa je res peršel tist Žnidar in je počakal, polej sta pa šla oba v čimer in k’ nista vrat dost zaprla, sem slišala jest, kaj sta govorla.
Gospod so prašal: „A1 znate nardit en fajn anceg po dunej skem šnit ?“
Žnidar je rekel: „0, se ve de, naj belj fajn. Kaj pa nej pomerim?"
„Talto obleko, koker se šika za enga abortnarja na Dunej" — je gospodov antvert.
„Ej, kaj bodo ke šli?" — bara Žnidar.
„Se ve de, v rajhsrat" — reko gospod.
K’ sem jest to zadnjo besedo slišala, sem pa vrata perprla, k’ se mi ni šikovno zdel to naprej poslušat. _ Žnidar je šel, gospod pa polej mene pokličejo v čimer in pravjo:
„Ti si toko ena voreng ženska peršona, al znaš kej tajč?"
„1, nekej že" — odgovorim — „tolk, koker kakšna ibljanska frava."
„A1 češ iti na Dunej?"
„Kam? Na Dunej? Pa ne za abortnarja?"
„Sema! Za tistega bom jest šel, al prov za prov — vsi gremo. Veš, to je toko. Jest bom voljen za abortnarja, polej se pa selmo vsi na Dunej. tam bom jest vzel en velik lcvartir, pa bom imel ta druge kranjske abortnar j e na kvartirji in na košt. Pezjčn bom toko vlekel koker tukej, polej pa med zicengam še vsak dan po 10 gld. in bomo toko fletno živel, koker grabci v pros’. Ti boš kuhala, jest ti bom dal več Iona, pa boš od naših koštgengarjev še ekstra šenkengo dobivala."
„To je že res vse lepo" — rečem jest — „kdaj bomo pa raj žal na Dunej?"
„Precej, k’ bom zvoljen."
„1, kaj še niso?"
„Ne še, pa bom gvišen, le perprav se!"
Jest res začnem svoj gvant belj po gosposk curihtat, koker mislim, de bo za Dunej treba, k’ je tam vse belj nobelj, in študiram tud še kuhenjske bukve, de b’ znala še belj gosposko mizo narihtat. to je gveral ene pet dni, kar perdero gospod vsi razmršen dim in k’ glih trave ni blo domd, se obrnejo na me, kej de so.
„Jest ne vem," — rečem jest — „so šli mende k’ mojškri en gvant za Dunej našafat."
„toko?! Veš Spela, se glih ne mudi, bomo še mal počakal".
„Zakaj ? Jest si že tud gvant delam. Al ne bomo šli?"
Namest antvert dero gospod spet nazaj po štengah dol in jest slišim besede: „ti salamenski Brencelj! De b’ ga vrag vzel!" Polej so pa po štengah še nekaj godrnjal tajč, k’ jim belj teče, in so šli. Zvečer je pernesel Žnidar ta nov gvant za na Dunej, pa ne vem, koko sta se zmenila, mende so rekli, de jim več ne paše, de je prevelik al premejhen, prov pa jim ni bil. Od tistga dne so ltoker zmešan, vsaka druga beseda je „Brencelj“, jest ne vem, kaj imajo ž njim. Ali jih je znabit toko pičil, de jih še zdej skli? Bom že še zvedla in povedala. To pa že zdej vem, de z nami in Dunejam ne bo nič, škoda, de sem s’ obleko frderbala s curihtanjam.
Sej se bomo še ta mesec spet vidli, bom že povedala, koko in kaj, samo nobenmo ne povejte, kar sem pravla, k’ so gospod toko giftni, de me bodo kar spokal, če zvedo, de sem plavšala.
Adijo za ta cajt!
Pavliha.
Zdaj, ko po vsem svetu vsi ljudje prav za prav nič ne delajo, se res ne splača, da bi človek kam daleč šel. Politika vnanja, kolikor je je zdaj, ni vsa skup nič vredna, še grof Andraž nič novega ne ve, ampak je mene prašal, če imam kako pametno misel — posebno kako bi tistega Bismarka z njegovim colom po prstih okresala; jaz sem pa Andražu odgovoril, da, ker je jegi^HP^isr. že toliko delal na svojo roko, '•*" '	naj pa še zdaj sam spravi
.. . S" se iz zadrege in Bismarku gppg, nogo podstavi, jaz mu ne bom zmirom za kobilo.
Zunaj toraj ni nič pravega zd-me, zato se napotim zopet v Ljubljano, ko sem zvedel, da mojega prijatelja Dežmanovega Koreljna politični trebuh boli. Ker vem dobro, da stanuje navadno v Blatni vasi, grem po bližnjici naravnost proti Krakovemu in tam ga res dobim, ko ravno okoli vogla šine, ker je skpz zid vidci, da grem jaz proti njegovi hiši, ki ni zmiraj v Blatni vasi, nego večkrat tudi tam doli v Krakovem.
„No, no, Korelj, pačakaj no," — se oglasim jaz — te ne bom snedel. Kje imaš pa grablje?"
Na to se vstavi in ko me spozna, mi zašepeta na uho: „Tiho hodi, da naju kdo ne sliši."
„Aha" — rečem jaz in mu požugam s prstom tako blizo, da je še ponoči to videl — „sem te vjel na prepovedani poti, je-li? O, o, Korelj, tiček ti, saj se mi je že zmiraj kaj tacega zdelo, ker ti nisi bil nikdar odkritosrčen, ampak vedno kakor Lahov koš."
„Ne govori tako glasno" — šepeta Korelj — „da naju ne slišijo fantje."
„Kaj pa tu počenjaš, da se jih bojiš?" — poprašu-jem jaz, čeravno sem že naprej vedel, da mi ne bo resnice povedal.
„Kandidiram“ — odgovori in hoče zmuzniti se mi. Pa jaz ga primem za roko in ga stisnem, da se kar kosti in žile z nemčursko krvijo pokažejo. Na to zanjavka kakor vdarjena mačka, jaz pa rečem:
„Kandidiraš? Pri nas se to pravi vas v ati!"
„No, je že prav, pa je vse eno" — reče Korelj in skuša še zmiraj strgati se mi iz pesti. Ali jaz ga držim ko klešče in dalje izprašujem:
»saj
„Po tvojih mislih je vasvati in kandidirati vse eno? Pri prvem se vodijo le dekleta za nos, pri drugem pa volilci in vsa dežela, je-li?"
Ta sivi Dežmanov Korelj je v strašni zadregi in ne v6 prav kaj odgovoriti. Jaz pa nisem tak, da bi dolgo čakal na odgovor, toraj vzdignem marelo, da bi ga oplazil ž njo; komaj to zapazi, reče brž:
„Res je, tako je! Samo ljudem ni treba praviti tega. Saj veš: če bi jaz volilcem povedal vse svoje skrivne misli, bi me ravno tako ne volili, kakor — no, saj veš, kako obetamo dekletom gradove."
„Potlej jim pa še bore bajte ne damo" — sežem jaz umes — ,,to je gola resnica in marsiktero dekle se je že zavoljo tega kesalo. Kje pa zdaj misliš vasvati — čem reči: kandidirati, ko si Dolenjce tako na tarčo djal?"
Zopet se ta Dežmanov Korelj potuhne in noče nič odgovoriti. Ali marela, marela— ta je kaj vredna!
Komaj se ga je doteknila, je že zaupil na ves glas:
„V Ljubljani!"
„Tako?! No le stoj, ti bom pa jaz pregnal veselje, tudi našo belo slovensko Ljubljano zapeljavati."
V tem vzdignem marelo in hočem loputniti po njem, ali on, kakor je star in siv, se mi izmuzne in jo pobere kakor kak mlad pastir, ter Cvirna v Blatno vas, kjer se pred mano zaklene s tremi ključi. No, jaz, ki sem bolj ponosne postave, nisem hotel ravno teči za njim, ker dobro vem, da se bova že še kje srečala, in takrat bo druga pela.
K naši beli Ljubljani pa Dežmanov Korelj ne bo hodil vasvat, to mu bomo že zasolili, in če so njegove grablje stokrat preklete. Tako močne niso, da bi mu jih ne strli, morebiti bo še enkrat ž njimi po žnablili dobil. Kdor dolgo vasvat hodi, enkrat stakne, če so domači fantje za kaj; če pa niso za nič, no, — je pa prav, če jim tuji v škodo hodijo.
No, saj bomo še drugi pot eno rekli, za danes je dosti, ker sem preveč jezen na tega Dežmanovega Koreljna, ki vedno k naši Sloveniji vasvat hodi in se zdaj še celo Ljubljane lotiti hoče.
Kmet,
kakoršen bi moral biti, da bi bil našim nemčurjem všeč.
1.	Neumen in neveden — da bi se dal vsakemu oslepariti.
2.	Pobožen in veren — da bi padal na kolena pred njimi in njim vse verjel, kar bi mu pravili in obetali.
3.	Potrpežljiv — da bi nikdar ne tožil, če se mu še tako slabo godi, in bi tudi največo krivico voljno trpel.
4.	Dobrotljiv in darežljiv — da bi nemčurjem dal vse, kar ima, še celo zadnjo srajco.
5.	Bistre glave — da bi brž razumel, da mu nem-čurji le dobro hočejo in da bi se lajše učil nemškega jezika.
6.	Pozabljiv — da bi naglo pozabil, če mu nemčur kaj hudega stori.
7.	Dober kristjan — da bi slabo zmiraj le z dobrim povračal.
8.	Neveren — da bi duhovnikom in narodnjakom nič ne verjel.
9.	Gostoljuben — da bi vsacega tujca, naj pride od koder koli, pod streho vzel in ga posadil na prvo mesto, če ima prav sam na gnoji ležati.
10.	Glavna reč je pa, da daje svoje sinove za vojake in plačuje davek, ni treba, da bi za vse to tudi kako dobroto in pravico imel.
Dežmanov Korelj pred volitvami.
Zdaj moram pa že te slovenske kandidate zopet počrniti, kar se da.
Naznanilo in prošnja.
Že bolj prileten mož, jezičen doktor, ki se do sedaj še ni nikdar poskušal na političnem odru, lepega zadržanja in cel6 nekoliko plemenitega stanu, bi šel zdaj rad za ne-liko let sedet na Dunaj v drčavno zbornico, ker bi se to njegovemu zdravju jako prileglo. Za to je nabral pri dobrotljivih in usmiljenih Kočevarjih še nekoliko glasov, a samo s temi ne pride do Dunaja. Toraj se obrača do milosrčnih volilcev trebanjskega okraja z vljudno prošnjo, naj bi se ga usmilili 24. junija, to je sv. Janeza Krstnika dan v Trebnjem ter dali mu še toliko glasov, da bo mogel priti ž njimi do Dunaja. Ko bo enkrat tam, jih tako ne bo več nadlegoval, še zmenil se za nje ne bo več.
Obljube glasov pa do tj e ustmeno in pismeno sprejema
dr. Julij Wurzbach,
čisto nov in frišen kandidat.
Lačen kandidat pred volilci.
Kandidat. Čujte, možje, če me volite na Dunaj, bom delal na vso moč za vas ter potezal se le za vaš blagor, za samega z&se mi še mar ne bo.
Volilci. Volimo te, toda pod enim pogojem.
Kandidat. Pod kterim ? sprejmem ga že naprej, če se vjema z mojimi načeli.
Volilci. Dobro! Ali boš tistih 10 gld., ktere boš vlekel na dan, prepustil nam?
Kandidat (pobere naglo kopita in sebe ter se zgubi, volilci pa se smejejo za njim).
Pogovor.
A.	Ktere reči že skoro ni več na svetu?
B.	Tiste, ki bi je nemčurji ob volitvah ne bili obljubili svojim volilcem, a je niso dali.
A.	Kteri tuji jezik tudi Maž ar in Nemec obrajtata?
B.	Svinjski in goveji jezik.
A. Kdaj vsak nemčur in Nemec slovenski zna?
E. Kedar se slovenskim volilcem za poslanca ponuja.
Kako starokopitnega „Kranjca“ spreobrniti.
Znano je, da ga ni hujšega nasprotnika naše narodnosti, kakor je star „Kranjec“, ki se je zredil pod vojaško palico in v strahu pred uradniškimi kapicami. Pri volitvah ne bo volil Slovenca, rajši se bo v zemljo zapičil, o slovenščini pa še slišati noče. A ko hočeš takega človeka spreobrniti, vzemi lesen štor, vstopi se pred njega in mu pripoveduj o narodnosti, razkladaj mu samopridne namene nasprotnikov našega naroda, in kedar boš tak štor prepričal in ga še brati in pisati naučil, bo tudi starokopitni „Kranjec“ spreobrnjen. To lahko počenjaš vsak dan od jutra do večera, če se ne naveličaš.
Naznanilo „Bi*enceljnovo.46
Po velikem trudu se nam je tudi za te volitve posrečilo dobiti izvrstnih tičev, ktere priporočamo posebno šta-jarskim in kranjskim mestom, da bodo za-nje peli in žvižgali na Dunaji. Ker bomo prihodnjič nadrobneje popisali njih posebne zmožnosti, jih tu le ob kratkem omenimo, da bote vedeli, kako se jim pravi. Ti tički so:
Dežmanov Korelj, tudi ,,vitez Grabljevič“ imenovan, že star, po svojih grabljah povsod razupit tič, — se priporoča Ljubljančanom.
Kromarjev France, nekdaj znani ,,kaprol!< deželnega zbora kranjskega, zdaj pa na Dunaji na visoki veji sedeč in iz c. k. ltase pitan, — se priporoča dolenjskim mestom.
Vestenekov Frencelj, še mlad tiček, ki pa vendar že zna več, kakor bi se od njega mislilo, — se priporoča gorenjskim in notranjskim mestom.
Forr-Reger, strašno ustavoušen tič, ki zna ves program nemških ustauhov in liberaluhov z glave peti, če prav oči zapre, — se priporoča štajarkim mestom, ki stoje na slovenski zemlji.
To bodi zdaj ob kratkem naznanjeno, da se reklama
dela.
Rešitev zastavice v zadnjem listu.
Nemčur se spreobrne,
Kader se v jamo zvrne.
(Rešilo jo jih je zopet več, da za imena ni prostora.)
Današnja Številka je brez velike podobe, ker je ni bilo mogoče narediti; zato bo pa prihodnjič veča podoba. Štev. 12., zadnja v prvem polletji, pride prihodnji teden na dan. Da bi le tisti, ki so kaj na dolgu, svojo mošnjo odprli!