LISTEK. Giordano Bruno. Bilo je dne 17. svečna 1600. Na trgu »Campo dei Fiori« v Rimu je bila pripravljena grmada. Vseokrog se je trlo ljudstvo, ki je hotelo videti, kako se izvrši sodba nad »krivovercem«. Privedli so moža, dominikanca. Pred grmado mu je rabelj s kleščam.i izpulil jezik. Potem so ga postavili na grmado, jo zanetili, plameni so objeli živega svetnika, svobodne misli hrabrega mučenika... Daleč tam v jutranji deželi je .liodil nekdaj sin mizaria Josipa, Jezus, od mesta do mesta in oznanjeval Ijudem svoj nauk, nauk ljubezni, ki ne pozna sovraštva. ne maščevanja, ne kaznovanja. Dotlej je veIjal starotestamentarni zaklon: Oko za ?ko, zob za zob. Jezus pa je romal okrog•n podiral svet, ki je stal na tleh tega °krutnega nazora ... Ljubi svojega bližniega kakor samega sebe ... Ljubite svoje sovražnike ... Ne sodite, da ne boste so¦!ei?l ie govoril. In s svojo krvjo je na Krizu zapečatil mučeniški pogum svojega vzvisenega nauka. Leta in stoletja so potekla, številce nekdanjih Nazarenčevih pristašev je ogromno naraslo. iz njegovega nauka je na- stala vera z zakoni in obredi, nad njegovim grobom se je dvignila cerkev z bogatim krasom. v kateri so neštevilni služabniki, razdeljeni kakor armada po stopnjali, od bosonogega samostanskega fratra gor do sijajnega, v blišču vladajočega vidnega namestnika nevidnega Boga delovali na to, da osvoje ves svet. Ali besede Križanega so izgubile praktično veljavo. Cerkev je postala bojevita, in v zasledovanju svojih smotrov je rabila tisto orožje, od katerega je ^upala uspeha. Smoter je posvečeval sredstva. Rimsko-katoliška cerkev je hotela neomejeno vladati. in kdor se ni vdal absolutni volji njene hierarhije, se je moral vdati njeni sodbi, moral je, če se ji je zdelo potrebno, izginiti. Cerkev je imela moč ter jo je rabila brez drugih pomislekov, kakor da se hoče ohraniti moč za vsako ceno. Takrat so plamtele neštevilne grmade, takrat je tekla kri v potokih »adl maiorem dei gloriam«, umor v znamenju cerkve je bil na dnevnem redu. Cerkev je ustanovila v ta namen poseben »sveti oficij«, »sveto« inkvizicijo. da so se umorstva vršila po stalnem sistemu. Kdor se ie drznil misliti s svojo glavo, je bil spoznan za »krivoverca«, in smrt je bila kazen za to hudodelstvo. Cerkvene sodbe pa je izvrševala svetovna moč, ki je bi-la. cerkvcni popolnoma vdana in od nje od- visna. Mnogo največjih mislecev, največjih dobvctnikov ljudstva je moralo na ta način žrtvovati življenje za svobodo svojega prepričanja. V sami Španiji je bilo od leta 1483. do 1808. obsojemh 49.071 na smrt na grmadi, 17.659 jih je pobeglo, 31.912 jih ie inkvizicija sežgala. Duševni velikani kakor Hus, Savonarola so^ postali žrtve dogme. In tudi Oiordano Bruno. Kadar se štejejo največji misleci tega sveta. ni mogoče pozabiti tega imena. Na podlagi Kopernikovega nauka, ki ga je cerkev zavrgia kot grešnega. a ki ga danes priznava ves svet, ki ga je mo- rala poznejc priznati tudi cerkev sama, na podlagi tega nauka o svetu. je Giorda- no Bruno sestavil svojo filozofijo. Za Kopernikov sistem. ki je zavrgel staro mnenje, da je zemlja središče sveta in se okrog nje vrti solnce in zvezde. ki so nalašč zaradi človeka prižgane lučce, je Giordano Bruno podal mnogo dokazov in ves sistem je še bolj razvil. Dejal je: »Mi imamo en neomejen svetovni prostor, po katerem se vse giblje in vrti; vsa svetovna telesa so postala iz iste snovi kakor naša zemJja, ali ta sitov razvije iz sebe lahko neskončno veliko oblik in položajev. Ker se nahaja v večni struji razvoja, v večn-;m gibanju, so tudi svetovi in svetovni sistemi vedno izpremenljivi in za- radi tega tudi izginejo; ali večna ostane energija, ki jim je podlaga, večna začetna moč. ki prebiva v vsajkem najmanišem atomu, samo sestava se izpreminja.« Ker mu je bila pač narava vse, je iskal tudi Boga v njej, in kako krasna in vzvi.šcna je bila njegova ideja o svetu, dokazuje sledeči stavek: »Bog ni nič drugega, kakor edinstvo neskončne vesoljnosti, ki je potrjena v vsakem naravnem zakonu, vesoijstvo pa zopet ni nič drugega. kakor en neskončno razdeljeni Bog.« Prav tako krasen je bil njegov nauk o duši; njeno neumrjočnost je izvajal iz neustvaijenosti in nerazrušljivosti vsake individualne energije. Dr. Kuhlenbek tolmači to teorijo tako, da je vsako individualno bitje plod neskončne vrste prejšnjih razvojev in da sledi tudi v bodočnosti neskončncmu razvoju. Rimu niso mogli ugajati ti nauki, ki bi podirali vse njegove sisteme. Papinstvo je besno planilo pokonci, ko je spoznalo pravo veličino in pomen tega sijajnega duha. Ko mu je bilo 15 let, je Giordiano Bruno prišel med dominikance. Tem redovnikom so takrat dejali »domini canes« — gospodovi psi — ker so opravljali najvdanejše službe inkviziciji. in iz njihovih vrst so izšli tudi nekateri najbolj krvo* ločni, veliki inkvizitorji, med njimi Tor- ciuemada in Diego Deza. Ze v tistih letih so ga mnogi smatrali za krivoverca. ker je nekoč opozorii nekega redovniškega brata na stars cerkvene očete, katerih knjige so mu bolj ugajale kakor »Sedem radosti device Marije«. Ko mu je bilo 24 let, je bil posvečen za duhovnika in takoj je dt)bil obtožbo s 130 točkami. Giordano Bruno je vedel. kaj to pomeni. Zbežal je iz Italije, da bi se rešil progonov. Njegovo življenje je bilo poslej večno potovanje. Kamor je prišel, ie ijou^čcval in se udeleževal javnih diskusij. Šolski učenjaki so prišli često v zadrego, in kadar niso mogli dokazati, so si pomagali z neotesanostjo. Ali tudi za to ie imel Bruno pravi odigovor. Napisal je satiričen dialog: »Obed na pepelnično sredo«. s katerim je razodel plitkost, zarukanost in domišljavost tedanjih »učenih glav«. Rim je v tem neprenehoma prežal, da bi ga dobil v svoje kremplje in ker ni bilo drugače mogoče, ga je izkušal z zvijačo vjeti v svojo past. Neki Mocenigo ga je zvabil iz Fankobroda v Benetke, tukaj so ga pa biriči inkvizicije takoi pograbili in vrgli v ječo. 7. januarja 1593. so ga kot moža^ ki je »v največji meri krivoveren«, izročili »njegovi svetosti« papežu Klementu VIII. v Rimu. Sedem dolgih let je nesrečnež prebil v teminah in trohnobi ječe. Neprenehoma so ga silili, nai prekliče svoje »zmote«. Ali vpričo vse veličastne rabeljske družbe je ostal Bruno trden; »vas je strah, izreči sodbo« — je dejal — »mene ne, slišati io.« Izjavil je. da n\ učil nobenih zmot, da noče in ne more zatajiti resnice_ da ne mara prositi milosti in da nima ničesar preklicati... Ko so se prepričali. da ga z nobenimi duševnimi in telesnimi mučili ne morejo prisiliti, da bi zatajil svoje prepričanje, so odločili, da mora umreti. Obscdili so ga na smrt na grmadi, prej pa mu je rnoral rabelj izpuliti jezik.  Ne sodite, da ne boste sojeni!... Kdor z mečem sodi, pogine od meča — je govoril Jezus. Papeži in njih služabniki trdijo, da so zastopniki istega Jezusa. ki je rczglašal take miroljubne besede ... Na trgu dei Fiori v Rimu se dviguje sedaj spomenik dominikanca, ki dirži prekrižani roki nad križem, pogled uprt v Vatikan, v prebivališče rimskih papežev. Ali večje cene nego visoki spomenik je novi duh. velikega mučenika, ki veje zmagovalno po svetu, ki budi in dviguje umove, duh duševne svobode, za katero je Giordano Bruno umrl. Njegovo truplo so sežgali, ali v tem, ko je izginila inkvizicija, ki ga je obsodila, ni izginila visoka njegova ideja, ki si v svetem nekrvavem boju osvaja svet...