Leto XXV.
Poštnina plačana v gotovini.
Lendava, 23. januara 1938.
Štev. 4.
Cena 1 Din.
Vredništvo v Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov, Krajina.
Letna naročnina v državi 30 Din., mesečno 2·50 Din., v inozemstvi 72 Din., mesečno 6 Din. z M. Listom letno 100 Din. Na sküpni naslov pri širitelaj v državi je letna naročnina 24 Din., mesečna 2 Din. — Plačati se mora naprej. Štev. Položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo. — Cena oglasov : Cela stran 800 Din., pol stran 400 Din. i tak niže Poslano i med tekstom vsaka reč 2 D., mali oglasi do 10 reči 6 Din., više vsaka reč l·50 Din.
Franc Horvat, širiteo Novin i Mar. Lista, Bogojina:
Nekaj misli od katoličanskoga tiska negda i zdaj
med Slovenci.
ӀӀ.
Tüdi na kulturnom poli rodi naša Slovenska krajina čiduže več modrih možov. Nastavlajo se nam raznovrstna drüštva za izobrazbo, naj si bo v kakšemšteč pogledi.
Poglednimo si n. pr. bivše orlovsko drüštvo. Kelko izobrazbe je dalo našoj kmečkoj mladini.
Či poglednemo v organizatoričnom pogledi, dečki so meli tedenske sestanke, na šterih so se včili diacipline, kajti dopüščeno je bilo vsakomi člani voditi sestanke. Bili so 4-krat letno občni zbori, gde se je lehko menjavao pogosto odbor, da je meo priliko se vsaki navčiti dopise rešavati, zapisnike sestavlati, blagajno voditi. Včilo se na šparanje, bila je mala kasa „čebelica“, v štero je lehko vložo najmenšo vlogo po 1 Din. Seje so bile dvakrat mesečno.
Telovadni odsek je pošilao svojega načelnika s 3 člani na vsako letne tekme, za proste, sküpinske ino orodne vaje. Bile so lepe telovadne prireditve i to je' bio kras dotičnoj vesi, kde je bio odsek. To je bilo delo, kak nedelska šola za mladino. Žalibog nam je to liberalna oblast vse odtrgala; Vüpajmo se, da kaj takšega več ne pride med slovenski narod.
Ali naši dobri slovenski voditelje so nej mirüvali, priborili so v živlenje znova krščansko prosvetno drüštvo i za mladino fantovske odseke, šteri pomali dobijo delokrog bivšega Orla.
Mamo tüdi može, nedühovnike, ki se brigajo za našo krajino, da zbirajo spomine Slov. krajine, ki so v čast našemi lüdstvi, to so gospodje okoli muzejskoga drüštva v Soboti. Slovenski narod je lehko ponosen, da ma telko obdarüvani delavnih sinov, a jih ma dosta tüdi nasprotnih.
Edna izmed najvekši drüštev je pa naša Rim. kat. Cerkev, ki ma točna pravila, Vednaka na celom sveti. Gda prideš na svet, te že nesejo v cerkev k sv. krsti ; gda prideš k pameti, ideš k spovidi i k božoj slüžbi; i to drüštvo te sprevaja do hladnoga groba. Takše močno drüštvo bi naj bilo naše krščansko časopisje. Dužnost bi bila vsakoj drüžini v Slov. krajini meti naše „Novine“ v prvoj vrsti, ali što je bole premožen, poleg Novin, „Slovenca“, „Slovenski dom“ dnevnik, „Domoljuba“ ali „Slov. Gospodarja“. S kem občüješ ? jaz ti povem što si ! Kaj ščeš, takši si !
Časopisov je strašno dosta na sveti. Vsevküp jih je okoli 80.000, samo Europa je ma 43.000.
Mi Slovenci, či nebi mel: pred svetovnov bojnov izobraženi lüdi, ki ne bi pisali, krščanski novin, ne bi meli dnes der Slovenije s Slovenskov krajinov. Naš slovenski program je kak ogenj začeo včasih goreti? Ne ! Zato, ar je ne bilo zraka. Kak novine pišejo, tak mislijo jezeri kak one gučijo, tak vörjejo stojezeri, kak one tanačivajo, tak se ravnajo milijoni.
Dnes den kniga ne vleče več tak človeka, kak novine. Pisateo je rad, či oda jezero izvodov knig. Vnogi knigo küpi, pa je ne prešte, ali je pa tüdi ne razmi; nazadnje pride na kakšo prašnatno polico. Časopis te pa vsako jütro pozvdravi, ti prinesi sodbo narodov, držav, ká delajo kak zmagüjejo v vojski, kak delajo mir med vladari i državami ; časopis ti določa vrednost blagi i penez.
Moremo si tüdi premisliti, što so ti lüdje, ki vodijo to velesilo, časopis? Ali so to lüdje, šterim je za pravo istino, i jeli si ne iščejo v tom deli velikoga bogastva ? Ali so to lüdje, šteri verjejo v Boga i poštüjejo sv. Cerkev? Samo od teh lejko naročimo krščanske novine.
Či poglednemo v časopisno pole, je tüdi tü prišeo ponoči neprijateo človek i je med pšenico posejao kokoj. Dosta je slabih novin. — Vsigdar so prle bile krščanske novine zatem so prišle brezverske; i te protiverske novine se širijo v naše krščanske domove kak küga. Zadosta so edne slabe novine za vesnico, i vsaki, ki je šče, se pomali tak zaperi v nje, da se nazadnje nemre premagati. Dužnost bi bila vsakoga dobroga človeka, takše novine krčiti iz naši krščanski drüžin i priporačati drügim krščansko misleče novine i je podpirati, to bi mogao biti 8 sakrament.
Protiverske novine so kak vuk v ovčjoj koži, ki pomali vsigdar vceplavlejo v človeka slabe navuke i teh sadje, i čtevca popunoma odtrgajo od sv. cerkvi.
Dober tisk rodi dobre sadove, a slab tisk je pa ešče plodnejši za slabe sadove.
Za komunizem je najpripravnejša šker tisk, i to v prvoj vrsti časopis. Svoje prijatele majo
komunisti po vsej državaj od Pariza i Berlina do Kitajske, Japonske, celo v Afriki, Ameriki se širi njihov vpliv. Celoga sveta protiversko časopisje i brezverska drüžtva majo svobodomiselno zvezo v Pragi. I tej ščejo zdrüžiti vse, ka je veri nasprotno v edno veliko armado i začnoti svetovno bojno proti vsemi, ka je božega.
Samo Rusija darüje 40 % vsej državni dohodkov za brezverski tisk, da se te bori proti Kristuši. I te tisk se razširja v vsej jezikaj sveta.
Slab tisk je zastava komunizma. Či bomo mi gledali, da naši prijatelje podpirajo takši tisk, te pride naša kultura na nikaj. Ali ne bi bilo žalostno od nas, ka bi zgodovina pisala od naše dobe, da bi te lepe starinske cerkvi, štere so že stare 700 let i več, da bi se spremenile v kasarne ali v razvaline? I krstna kniga ka bi se odnesla iz župnišča na boljševiško občino?
Podajmo se vsi v boj za razširjenje krščanskoga tiska v tom novom, leti, posebno naših Novin ob njihovoj 25 letnici. Bog živi !
Pripomba. V dnestjedenskom članki je pomotoma pisana letnica, gda so izišle prvič Ljubljanske Novice. Lani so obhajali 140 letnico njihovo, zato na teliko let nazaj naj se popravi letnica.
Pismo proprefekta mil. g. Kerec Jožefa,
misijonara na urednika Novin.
Prečastiti gospod Klekli
Veseli božični prazniki se bližajo in naše leto 1937. naglo tone svojemu koncu. Velika hvaležnost me veže, da že sedaj pohitim in se Vam zahvalim za Vašo naklonjenost napram mojemu misijonu v Yunnanfu, da Vam še pravočasno želim vesele in milosti polne Božične praznike in eno srečno in blagoslovljeno novo leto 1938. Naj bo to leto, leto pravega miru in vsestransko blagoslovljeno za Vas
in za ves [naš dober slovenski narod. Blagoslovi naj Vsemogočni Vaše nesebično delo za blagor duš in naroda, da bo obrodilo obilen sad za Cerkev in narod. Hude peklenske sile pritiskajo od vseh strani, da bi s svojimi prevratnimi nauki vničili v dušah vsak nadnaravni čut in potlačile človeški rod v propad brezverstva, nekulturnosti in podivjanosti. Njih cilj je, da bi zavladal nered, podivjanost in da bi se peklenske muke že ču-
tile nekoliko tukaj na zemlji nad ubogimi in nedolžnimi ljudmi. To so pravi satanovi sodelavci v pogubljenje narodov, in proti tem sovražnikom moramo napeti vse sile, da rešimo take pogube človeški rod.
Moje prisrčne želje so, da, prečastiti gospod, še naprej uspešno vrejujete NOVINE in Marijin List v blagor svete Cerkve in naroda. Naj Vas pri tem vodi ista apostolska gorečnost, ki je vodila svetega Pavla ; in z me-
čem resnice režite na desno in na levo brez ozira, da se pobije laž, odstrani nevarnost in naj stem mogočno sveti vsem prebivalcem Domovine neugasljiva luč Kristusovega Evangelija. Tako se borimo mi misijonarji tukaj med poganskim svetom proti malikovanju, praznoverstvu, proti istemu nevarnemu prodirajočemu sovražniku — komunizmu, največjemu lažljivcu, ki ga sedanja dobo zmore najti. Kakor mi ne nehamo svoje borbe
tudi med najhujšim pomanjkanjem in bedo, naj i Vi vodite ta sveti boj v tem novem letu, in si s tem spletate neminljivo krono za srečno večnost. To so moje prisrčne žele za to novo leto in to vam želijo vsi moji slovenski sodelavci tukaj v Yunnanfuju.
Leto, katero se postavlja od nas, je za naš tukajšnji misijon bilo eno najbolj napornih, a tudi zelo rodovitnih. Mnoga potovanja in obiski so rodili lepe sadove za duše, in naša šola je dosegla v tem oziru krasne uspehe, kar je pravi balzam na trpeče misijonarjevo srce. Naša nova in velika zgradba Žalibog ni še mogla priti pod streho. Vsa betonska dela so že bila končana mesca junija in od tedaj vse delo počivle, ker nimam nobenega denarja, da bi opeko in les kupil za napredovanje dela. Pričakujemo, da nam dobrotniki iz domovine pomorejo kupiti opeko in apno. Upam močno, da nas v tej stiski ne bodo zapustili in da bo vsak rad prispeval za eno opeko. Božji Zveličar, katerega čast se bo iz tega doma širila, bo bogato povečal tako pomoč za uboge pogane. Kljub veliki in grozni vojski, ki se bije tukaj na naših kitajskih tleh, na neki čudoviti način pri tem misijonska delavnost ni nikakor ponehala, ampak povsod zavzema čudovit razvoj. Tudi v provincah, ki so vse polite z človeško krvjo, misijonarji nadaljujejo svoje delo. Razdejanja so res grozila in človeških žrtev je mnogo. Kitajci tako hrabro branijo svojo zemljo, da eden na drugem umirajo za svojo domovino. V Shanghaju je sedem vrst mrličev šteta vojna črta in so do zadnjega moža padli. So slabo oboroženi proti tako moderno in tehnično opremljenemu sovražniku. Srditi boji se nadaljujejo v vedno večjo izgubo kitajske armade. Mi vsi molimo za pravičen mir, da naj tam, kjer je slabost nedolžnega bila s silo premagana, končno zmaga pravični mir. Naj, prečastiti gospod, tudi Vaše goreče molitve in vseh bralcev NOVlN močno podprejo to našo prošnjo pred Bogom in naj že skoraj zavlada ljubi mir med narodi, naj je vse objame prava ljubezen Kristusovega Evan-
gelija, kateremu čast in slava vekomaj. S prisrčnimi misijonskimi pozdravi Vam hvaležno vdani misijonar S. S.
Jožef Kerec, apostolski proprefekt.
Mil. g. Kerec Jožef, proprefekt, misijonar na Kitajskom v Junnanfui v častnoj kitajskoj obleki, kak svetovalec Kitajske oblasti, ki njemi je predkratkim to čast poklonila.
Dr. Alfred Šerko,
nekdanji rektor naše univerze v Ljubljani je vmro 14. januara.
2
N O V I N E
23. januara 1938.
Nedela
po Treh Krali tretja.
Evangelij (Mataj 18.) Tisti čas, gda bi doli šo Jezuš z gore, nasledüvalo je njega vnogo lüdstva ; i ovo gobavec pridoči molo ga je, govoreči : Gospodne, či ščeš, moreš me očistiti. I vö vtegnovši Jezuš roko, dotekno se ga je, govoreči : Ščem očistiti se. I taki je očiščena goba njegova i veli njem! Jezuš : merkaj, nikomi ne povej : nego idi, pokaži se Popi, i daj dar, šteroga je zadovedao Mojzeš, na svedočanstvo njim. Gda bi pa notri šo v Kafarnaum, pristopo je k njemi Stotnik, proseči ga, i govoreči: Gospodne, sluga moj leži v hiži ž šlakom vdarjeni, i kroto se mantra. I veli njemi Jezuš: Jas pridem, i zvračim njega. I odgovoreči Stotnik, pravi : Gospodne, nej sam vreden, ka bi šo pod streho mojo, nego povej samo reč, i ozdravi sluga moj. Ar sam i jas človik pod oblastjom postavleni, imajoči pod menom junake, i Velim etomi: idi, i ide ; i drugomi : pridi, i pride ; i slugi mojemi : včini eto, i včini Slišavši pa Jezuš, čüdivao se je, i nasledüvajočim pravo je : zaistino velim vam, nej sam najšao teliko vere vu Izraeli. Velim pa vám ; ka vnogi od sunčenoga izhoda, i zahoda prido, i sedeli bodo z Abrahamom, z Ižaákom, i z Jakobom vu Kralestvi nebeskom : sinovje pa Kralestva se vö vržejo vu vönejšnjo kmico : tam bode jokanje, i zobno škripanjo. I velo je Jezuš Stotniki : idi, i kak si vervao, tak ti naj bode. I ozdravo je sluga vu onoj vöri.
Pred sebov mamo dva dogodka: ozdravlenje gobavca pa ozdravlenje stotnikovoga slüžabnika. Mi ostanemo pri gobavci, da se navčimo nekaj hasnovitnoga za düšo.
Gobava bolezen je bila v tistom časi jako razširjena. Pri nas je nega. Toliko več pa pri nas nekše drüge bolezni, ki ma z gobavostjov dosta spodobnosti. je to düšna i telovna bolezen zednim. Greh na človekovom teli. To je greh, šteroga ime že sámo pove, da je nekaj grdoga, kak grda je gobava bolezen. Zove se nečistost.
Nečistost je greh, ki je v človečem rodi najbole razširjeni. Svet je pun nečistosti. Zavolo nje se pa puni tüdi pekeo. Nagnenje k nečistosti, mesena poželivost, je najvekša človekova slabost. To vsi znamo.
Znati pa moramo tüdi, da je nečistost odürna Bogi pa lüdem. Vsaki se je sramüje. Bog jo je večkrat ostro kaštigao. Vesolni potop, Sodoma i Gomora, so nam strašni svedoki. Bog pa ešče dnes kaštiga to pregreho s tem, da dopüšča bolezni takšim, ki v tom grdo grešijo. O, koliko je na sveti teh nagnüsnih bolezni. Kakši nevolaš je tisti, ki jo mal Sam sebi se gnüsi i drügim.
Nečistost ma to nesrečno lastnost, da je vsaki popunoma prostovolni greh, v istini včinjeni, sam sebov ali z drügimi, smrten greh. Pa ne samo v dejanji, tüdi v mislih, želah i govorenji se človek lehko smrtno pregreši. Ne, da bi že vsaka nespodobna reč ali misel bio veliki greh. To ne! Smrten greh je vse, ka človek včini popunoma premišleno i prostovolno, iz nečistega, mesenoga poželenja. To nečisto mešeno veselje je veliki greh.
Meti moramo mržnjo, gnüs nad tem grehom. Nečiste sküšnjave se človeki rade vsilüjejo i približavlejo. Nišče se naj ne da premotiti od nje, zato ar prinaša našoj naturi nekaj prijetnoga. Nečistost je sladek strup. Što bi šteo piti nekaj sladkoga, či zna, ka je to strup? Mühe pa miši so tak nespametne, da se dajo loviti na sladki strup. Človek pa ma zato pamet, da zna ločiti, ka njemi je v hasek, pa ka v škodo, čiravno se vidi prijetno. Vsaki greh človeka znori, najbole pa nečistost. Obeče njemi veselje, prinese pa žalost, obeče njemi srečo, prinese pa nesrečo, obeče živlenje, potem pa prinese smrt. Veselje, šteroga prinaša greh, je tak kratko, nesreča pa tak velika, da se ne splača grešiti. To nam pove naša düšnavest i naša pamet.
Slovenci pa Slovenija.
Naša zemla.
V prvejšnjem poglavji smo vidili, da je velki deo slovenske zemlé gorati i nerodoviten svet, menši deo pa pripada k nižinskomi sveti, ki pa je jako rodoviten. Nižinski svet leži večinoma kre velkih vodin, štere ga tüdi namačejo i tak njegovo rodovitnost ešče bole zvišajo. Takši velki nižinski rodovitni deli so kre vodin Mure, Drave, Save, Krke, Ljubljanice i kre menših vod.
Če zdaj ešče na kratko poglédnemo slovensko zemlo z narodnogospodarskoga pogleda, vidimo sledečo sliko: Nerodovitne zemlé, gde ne rasté nikaj hasnovitoga, kak n. pr. na kamenitoj kraškoj zemli, visiko v gorovji ali na močvirnatom sveti, je na vsakših 100 km2 — 5·4 km2 ali 5 4%. Vsa ostala slovenska zemla, to je 94 6% pa prinaša našemi slovenskomi narodi hasek.
Ta rodovitna zemlja je razdeljena tak, da zavzémajo njive pa ogradi 18%, gorice 19%, travniki, na šterih se kosi bar ednok na leto, 17·1%, pašniki 15 6%, največ pa gošče ali logóvje : 41 8%. Ta visika številka našega šumskoga bogastva nam očivesno kaže, da je naša zemla preci gorata, ar pri nas skoro nega velkih gošč na ravnicaj. Tak tüdi mamo najvekše gošče v goratih delih naše slovenske zemle, kak v Alpaj, Karavankaj, Savinskih planinaj, na Pohorji i na drügih visikih delih, gde drügo nemre rasti, edino kak samo drevje.
Poleg toga šumskoga bogastva, od šteroga majo Slovenci dosta dobička, ar se vsakše leto velka vnožina lesa izvozi iz naše Slovenske zemle v tüjino i to največ v Italijo, pa je Slovenska zemla jako bogata z rüdami.
Med rüdnimi bogastvi, ki jih pokrivle Slovenska zemla, so najvekša vrednost premogovniki s svojim premogom (vogeljom). Nejveč premoga izkopajo pri nas v Trbovljah, Zagorji pa Hrastniki, preci tüdi indri, kak v Kočevji, Št. Janži na Dolenskom, Škalah pri Velenji. Ostali premogovniki so menši, n. pr. pri Slov. Konjicaj, Ormoži, Pragerskom i Črnomli v Beloj Krajini. Pa tüdi drüge rüde čuva Slovenska zemla v svojoj globočini. Spomenóti moram zlasti na naš, po vsem sveti znani, rüdnik živoga srebra v Idriji, šteri pa je zdaj v italjanskih rokaj. Idrijski rüdnik živoga srebra da vsakše lelo okoli 600 ton živoga srebra,
ka znaša 150/° svetovne produkcije. Pa tüdi olóva (Svinca), cinka pa železa ne menka. V Sloveniji mamo svinčene rüdnike v severozapadnom deli v Črni v Mežiškoj dolini, gde nakopajo skoro vsakše leto do 100.000 q Svinčene rüde, poleg pa ešče 500 q cinkove rüde. Menši svinčeni rüdniki so ešče: Pliberk — Rorte nad Zilskov dolinov na Koroškom, zdaj v Austriji, potom Rabeljski pri Trbiži, zdaj v Italiji. — Vsi ostali menši, a številni svinčeni rüdniki v Sloveniji, kak n. pr. pri Litiji i indri, so se opüstili. Zavolo tej prirodnih zakladov, štere krije v svojoj globočini Slovenska zemla, se je začnola na Slovenskom zadnja leta industrija jako močno razvijati. Za tak močen razvoj industrije je tüdi pripomogla vnožina Vodnih sil, ki nam dajo elektriko. Naša najvekša elektrarne so Fala pri Maribori, Završnica pri Bledi pa Velenje.
Industrija, štera predelava najrazličnejše surovine v izdelke, ki nam slüžijo za hrano, stanovanje, obleko i opremo, za orodje v vsej panogaj materijalnoga i düševnoga dela, je po Slovenskoj zemli že v ništernih panogaj dobro zastopana.
Najbole razvita na Slovenskom je gotovo industrija hranil i pijač. Med te vrste industrije nam je šteti mlinarstvo. V zvezi z mlinarskov industrijov je izdelavanje raznih drügih izdelkov, testenin, finoga peciva, keksov t.t.d. Potom je dobro razvita mesna industrija. Predelavanje mesa je edna jako važnih industrijskih panog v Sloveniji, potom so pivovarna, tobačna tvornica, tvornica kavinih primesi, vse to v Ljubljani.
Tüdi železna i kovinska industrija se jako dobro razvija v Sloveniji. Železno industrijo mamo v Sloveniji na Jesenicah, v Štorah pri Celji, potom v Ljubljani, v Maribori, v Celji i ešče v drügih krajih. Tüdi drüga industrija, štera se nanaša na les, je močno razvita.
Četüdi se je industrija že preci razvila, se preživla v Sloveniji s polodelstvom pa živinorejov ešče izda okoli 65% vsega prebivalstva. Ostalih 35% pa je zaposlenih v obrti, industriji, trgovini, prometi ali v državnoj slüžbi. Vendar je Slovenija ešče izda polodelska zemla, v šteroj pa zavzema industrije že preci velko mesto.	(Dale.)
Predsednik vlade, dr. Stojadinovič v Berlini.
Po obiski v Rimi se je podao predsednik vlade i zvünešnji minister, dr. Stojadinovič Milan, v Berlin, da vrne obisk nemškoga zvünešnjega ministra, barona Neuratha. Dr. Stojadinovič je bio nad vse slovesno sprejet v Ber-
lini, kje se je z vodilnimi državnimi možmi pogovarjao od kem tesnejšega sodelovanja naše države z Nemčijov. Hitler kancler je pri toj priliko izjavo : Jugoslavija mora biti velika, močna i slobodna.
Slovenska akademija
Najvišiša šola, gde se goji čista znanost, je vseučilišče ali univerza. Vsaki narod žele meti svojo univerzo, gde njegovi sinovje v domačem jeziki, od domačih vučenjakov i na domačoj zemli dobivajo potrebno znanje, izobrazbo. Vseučilišče pa tüdi slüži znanosti s tem, da na njem znanstveniki raziskavajo poleg splošnih znanosti posebno svojega naroda zgodovino, jezik, kniževnost, zemlo, umetnost, itd. Vsaki narod pa želê poleg univerze meti tüdi drügo visiko znanstveno ustanovo, drüštvo, ki se zové akademija. Slovenci smo dóbili svojo univerzo v Ljubljani komaj po oslobojenji leta 1918.
V	decembri preminočega leta pa smo dobili tüdi svojo slovensko „Akademijo znanosti in umetnosti
V	Ljubljani“. Takše akademije majo vsi kulturni narodi v Evropi. Tüdi v Zagrebi i Belgradi jo majo. V akademijo so sprejeti samo prvovrstni znanstveniki, šteri bodo raziskavali — kak so to že prle delali — posebno živlenje Slovenske zemlé i slovenskoga naroda, pa tüdi splošne znanosti, nadale umetniki (arhitekti, kipari, slikari, pesniki itd.) Akademija zastopa pred tüjim svetom domačo znanost, štera je dobila zdaj med Slovenci novo podporo. Zato želemo svojoj domačoj, Slovenskoj gakademiji bogato delo !
Češka v skripcej.
Tovarna Škoda na Češkom se je pogodila z Kitajskov republikov, da njej bo dobavlala orožje za bojno proti Japonskoj. Češka država je pogodbo odobrila i celo za edno milijardo čeških koron dobra stoji tovarni Škoda, če Kitajci ne bi mogli plačati. Kitajci pa se zna, že zdaj ne morejo plačati, ar so zgübili svoja trgovska mesta, kde njim je carina nosila velike dohodke, sledkar pa bo ešče menje v stanji za odplačilo, če najmre Japonci ešče vekši deo Kitajske spravijo pod svojo oblast. Najboših kitajskih vojakov je spadnolo dozdaj v boji 700 jezero.
Med pounočnicov spregledno slepec.
Londonski tjednik „Catholic Herold“ poroča dogodek iz preminočega Božiča v Marijinoj cerkvi v Prestwichu-i. Sloveči pevec Erik Malone je pred 4 meseci oslepno tak močno, da ne mogeo zaznati niednoga svetlobnoga žarka. Ne je katoličan, ali itak je proso svoga katoličanskoga prijatela, naj ga pela h pounočnici. Med povzdigavanjom je pa naednok občüto v očaj svetlobi žarek i naskori je ščista spregledno. Düševno je bio vsikdar zdrav. Sam je prepričani, da je čüdežno ozdravo, rekši: „To čüdo je moje düševno živlenje močno pretrosilo. Potrüdim se, da bom sprejeti v katoličansko Cerkev. Vsem bom pripovidavao, da sem ozdravleni po božoj čüdi“.
Francoska vladna kriza
Chautempsova vlada je odstopila i je predsednik vlade, Lebrun, povero sestavo nove vlade Georges Bonneti, radikali. Komunisti njemi delajo velike neprilike, ar neščejo pristati na to, da bi radikal vodo vlado, gda oni z socialisti majo večino. Za Bonnetom je dobo pooblastilo za sestavo vlade Leon Blum, za njim pa znova Chantemps.
Proti Šermerjevim aparatom.
Županje ljubljanskoga okraja so na svojoj seji sklenili, da toga aparata niedna občinska uprava ne küpi. Če ga mesar šče meti, naj si ga sam küpi. Po tom zgledi naj bi vsi županje Slov. krajine vložili na banovino vlogo, da toga aparata za klanje živine ne morejo küpiti, ar majo drügih potrošov ešče preveč. Članek Novin je najšeo popolno odobravanje pri županaj v Sloveniji.
Mačkova stranka bo volila senatore.
Stranka dr. Mačka je postavila šest kandidatov za senatore, ednoga pa je postavila njena zaveznica, domokratska stranka.
Tišinska legenda.
Te je bila Tišina še dosta menša ves, lüdje so stanüvali v jako sirmaških hišicaj i Mariji so se najraj priporačali, ne samo zato, ka je bila njuva farna patrona, liki tüdi čütili so, ka mora biti nekak, ki nas z materinskov rokov mora pelati k presvetomi Bogi, ka smo mi preveč grešni, ka bi sami vüpali pred njega...
Tisti čas so že par dni s strahom ugotavlali, da Müra nevarno hitro narašča. Že je tü pa tam zaplivkala prek strüge pa pod sebe skrila vekše falate travnikov. Nikaj jo nej moglo staviti : Lüdje so zobston bürali, vsikdar dale se je razlevala blatna mürska voda, vsigdar vekša je gračüvala, vsigdar hitrejša. Moški pa dečki so delali nasipe, ženske pa deca so pa sklepali roke pred Marijinov podobov v sirmaških hižicaj. Že so sveče prižigali, sirmaškejši pa olnate lampic. Ali plamen sveč pa lampic je bio čüdno nemiren, kak da bi čüto, da se bliža vekša nevarnost, kak lüdje sploh mislijo... Naskori so vidili lüdje, da je zadnji čas, da zapüstijo svoje,
četüdi sirmaške hišice : Moški so poslali glas, da Müra zdaj pa zdaj vdere v prvo hižico v vesnici. S skuznatimi očmi so ženske z decov odhajale iz malih hižic i s sprestrašenimi očmi gledale motno morje, ki se je skrivnostno hitro povekšavalo i vsikdar dale razlevalo. — Kama naj idejo ? V grad vseh ne vzemejo, pa tam se niti ne bi prav počütili. Lüdje dobro znajo, da je cerkev najbole vama: Či tam voda vdere, te je vse zgübleno. Zadosta prostorna cerkev se je napunila z ženskami pa z nevolnov decov, samo malo mesta je še ostalo za moške, ki so šteli do zadnjega s svojimi rokami vse včiniti, ka je v človečoj moči. Gospod plebanuš, seri Starec, ki so že večkrat Preživeli velke mürske poplave, so klečali pred oltarom, pa naprej molili čislo. Srebrni glasi žensk pa dece so njim jokajoč odgovarjali: ki je za nas krvavi pot potio... Sveta Marija... prosi za nas grešnike... Moški so gospodi plebanuši k oltari pošilali glase, kak voda narašča. Tisti, ki so stali bliže oltara, so opazili, da je kmična senca zameglila gospo-
dov ovači sveteo obraz... „ki je za nas teški križ noso...“ Vsikdar bole nagosci so prihajale pošte, nešterni so niti nej več šli nazaj iz cerkve, liki so tüdi vzeli v trüdne roke čislo, pa z ovimi vred še bole pobožno molili...
Naednok so se pa odprle velke dveri, tisti blüzi dver so se za hip zglednoli nazaj, pa s strahom opazili, da cela čupora moškov prihaja, voda pa tak šümi, kak da bi morje štelo vdreti v zidano cerkev. Zdaj so znali, da več nega človeče pomoči.— Velke dveri so se zaprle za zadnjim moškom, ki je ves zmantrani vstopo... „ki je za nas na križ raspeti bio...“ V še zapreto cerkev je voda vsikdar bole grozotno šümela... „ki si ga Devica od svetoga Düha poprijela ...“ Ednoj ženski je gratalo slabo, vsi so znali, da je
na tom, da naskori porodi ̶̶̶
Ženske so še bole goreče šepetao: ... ki si ga Devica pri obiskavanji Elizabete nosila ... Nosečo so popadnoli porodni krči, velke dveri so začnole pokati pod pritiskom vodnoga navala. — — Babica je vsa prestrašena
priskočila, pokleknola poleg trpeče ženske, pa skričala : „Marija, zavolo nedužnoga deteta, prosi za nas... Čüdno, velke dveri so nej več zaškripale. Voda je nej več tak močno šümela... Kak zavüpno so zdaj vsi z ednim glasom Marijo slavili: Ki si ga Devica rodila...“ Kda je veselo čislo bilo dokončano, je moški, ki je bio najbliže dveram, otrzno nekelko dveri, pa pogledno, nato pa z veselim glasom nekaj sosidi na vüho tiho šteo povedati — — 
Vsi so se pitajoč zglednoli, henjali moliti pa v velkoj tišini jasno začüli: „Voda odteka !“
Od toga je prej kraj dobo svoje ime. Či ne verjete, da bi Müra gda tak silno narasla, od nosno, da je negda še ober Ti šine tekla, te ite ta, pa poglednite tisto zemlo, pa te vidili, da je zvekšega sam kamen, takši,
kak ga tüdi v Müri najdete. — —
Ali pa pitajte na Krajni kakšega staroga možaka ali ženko, pa do vam znali povedati, kak so na Kleklovom travniki negda najšli mlinski kamen, gda so zakopli ribnjek v „Lötkaj“.         — ic.
23. januara 1938.
NOVINE
3
GLASI IZ SLOVENSKE KRAJINE
Črensovci. V nedelo, 23. januara po večernici se vrši v Našem Domi občni zbor Cerkvene občine. Dnevni red se oznani v cerkvi. Vsi vableni. — Župni urad.
Na podporo naših listov so darüvali v Din. sledeči: Paučič Jožef i žena Mariča, Puligny, Francija, 18 50, Berke Imre i Kočar Ernest iz Francije, 13, Gorenčec Terezija, Zagreb, 10, Don Žižek Drago, dühovnik, 10, Lukač Jožef, Bakovci, 2, Gospodarska posojilnica, Dobrovnik 70, Horvat Marika i Lujzek, Lipovci, iz Francije 13·30. Bog povrni.
Plemeniti dari. Dr. Kočar Josip, Sodnik Stola Sedmorice nam je poslao 70 Din. podpore na naše liste, Fartek Jožef, Sainghin, delavec v Franciji, 31·75 Din. Bog povrni.
Delavci — sezonci ! Čas se približava, ka bote mogli, kak vsako leto, tüdi letos, opet zapüstiti svojo vozkejšo domovino i iti v tüjino za krühom i zaslüžkom. Vaša organizacija Zveza poljedelskih delavcov, se na vse načine trüdi z. delodajalci, da se vam plača zviša bar za 30 %, kak v domovini, tak tüdi v tüjini i uspeh bo gotovo zasiguran. Tak tüdi dragi delavci, apelira Zveza poljedelskih delavcov na vas, da v vsi tisti, ki še neste njeni člani, se organizirate, kajti, če bo organizacija močnejša, bo tüdi ležej delala v korist našega delavstva. — Prosimo pa tüdi vse tiste delavce, ki so že člani Zveze poljedelskih delavcev, da spunijo svojo dužnost, ki jo majo do svoje organizacije, najmre s tem, da plačajo članarino, kajti članarina je potrebna za vsako organizacijo še bole pa za delavsko, če ščete meti moralno i materijelno korist. Zato naj ne bo niednoga člana — delavca, ki ne bi spuno svojo dužnost i plačao bar do 1. aprila t. 1. članarino.
V Gumilicaj je zadnji čas poginilo že šestero telec na posledicaj slabe krme i slinavke. Poginile so tüdi krave od slabosti, loše krme i metelic. Vsi prizadeti naj se genejo i zaglüšajo, či ščejo kakšo pomoč dobiti. Čüdno je, ka davčna uprava šče ne zvedila, ka v lendavskom okraji slinavka divja, ka smo zapreti i se nemre nikaj odati, finančni organi pa li hodijo i zapišüjejo naše siromaštvo i tak se godi, či je siromak bit, je dvakrat bit. (Oprosili smo g. šefa davčne uprave, da Stavi terjanje v od küge prizadetih občinaj. Vr.) Dnes popišüje samo, drügi den po tistom, ka oblasti dovolijo sloboden promet pa pride küpec kak müha na med pa samo eden kak smo čüli, ka je prišeo v Polano, pa mo mogli ta dati, ar pride ekžekutor za njim.
Lepo svedočanstvo za našo izseljenko v Franciji. Naše uredništvo čuva sledeče izjave (v francoskom originali) : „Bourges, France. 1. 12. 1937. Dühovnik Al. Delaunay, častni kanonik, župnik presvetoga Srca, vodja vedne devetdnevnice za betežne i potrte, izjavlam, da je gospodična Katarina Trojak, moja faranka, tü vedno živela krščansko i dvigajoče se živlenje, davajoč dober vzgled v fari“. „Jaz podpisani, general Meilhan (Dane) svedočim uredništvi Novine Slovenske krajine v Dolnjoj Lendavi, da se je Katarina Trojok dobro oponašala glede moralnosti v časi 18 mesecov kak je pri meni v slüžbi. Bourges, 2. decembra 1937. Podpis.
V Lučah v Savinjskoj dolini je zadet od kapi, mro Kranjec Ivan, zastopnik francoskoga drüštva na Borzi dela v Soboti, naj počiva v miri!
V. Polana je že odpreta, vse je razküženo. Betega ne več.
Bratonci. Slovo, štero je prijpokopi Legenovcga Jožeka držao pajdaš Ivan : „Dragi prijateo ! Kratka je bila nit tvojega živlenja, pretrgala se je v časi, kda se nam ešče nej senjalo, da se za vsigdar poslavlaš od nas. Dragi Jožek! Gospod Ti je dao živlenje, s šterim si nam bio vsem vzgled. Gospod te je odebrao, da ravno na Tebi pokaže minlivost sveta, da nam pokaže, da njegova Vsemogoča roka lejko vtrgne cvet te, gda začne najlepse cvesti. Cvet Tvoje mladosti je povejno, čiravno si doživeo komaj štiridvajseto živinsko spomlad. Kak kratki miglaj se nam vidi čas, ka si živo med nami, pa zato što šte Te je poznao, je vido že na prvi pogled V Tebi pravi vzgled krščanskoga dečka. Tvoja prijaznost je bila do vsakoga vednaka. Spunjavao si svoje verske dužnosti vsigdar z najvekšim veseljem. Bio si dober delavec v vsakšem deli. Nesi se bojao mreti. V težki dnevaj Tvoje bolezni je stao na Tvoji vüstaj vsigdar sladki smej i s tem smehom si tüdi zaspao za večno živlenje. V zadnji dnevaj smrtnoga boja si večkrat zaspevao sam sebi kakšo Marijino pesem. Bog Te je lubo i zato Te je pozvao k sebi. Dragi prijateo, Jožeki Trüma mladi dečkov, — Tvoji pajdašov, stoji pri Tvojem mrtvom teli. Močno gledamo v Tebe i naše misli romajo v minole čase, gda si ešče bio, Ti med nami. Zdaj pa se poslavlamo od Tebe, dragi Jožek, sprevodimo Te na zadnjo pot, sprevodimo Te k Tvojemi večnomi počitki ! Z Bogom pajdaš naš, z Bogom zazavajo naša žalostna srca, ali nej na večno ! Z Bogom i nasvidenje med zvezdami !
Dečki i mladenke ! Prišeo je pa tisti čas, gda se bote razveseljavali na gostüvanji. Spomnite se tüdi tam, da smo začali z zidavo v kapelice sv. Martina v Martinišči, našega domačega svetnika. Vzemte kakši tanjer ali kiščak i stopte od ednoga do drügoga, naj da bar eno kronico, če bi vam šteo dati desetak (kovača), se ne smete braniti, i pošlite ali pa prineste v Martinišče. Z mala velko raste. Bog vam bo to vaše delo obilno popiačao, vej de se, dokeč bo kapelica stala, molilo za vse dobrotnike. Skoro se kaj oglaste. - Martinišče.
Mi verjemo, a ne odobravamo. Na našo notico, ka je prej pošta v Soboti dala na Božič raznašati, smo dobili od direkcije pošte i telegrafa pod br. 1493/11. ib-1938 od 8. januara pojasnila, ka se v smisli ministerske odredbe št. 19.672 od ӀӀӀ. 1936 tüdi po svetkaj raznaša pošta tam, gde je sedež. Tak daleč se glasi odgovor. Tiče se zate samo svetkov ne pa nedel. Mi, se zna, te odredbe ne odobravamo, ar bi želeli, da natoliko obteršeno poštno osobje bi bar velike svetke bilo prosto i moglo zadostiti svojim verskim dužnostim.
Tak je. Pisali smo, ka je na D. Bistrico prišlo 15 Domovin. Ne smo nikoga pitali, najmenje pa ne pismonoše ali poštne uprave, nego so nam te glas dobri Bistričanci toploga prinesli na vredništvo. Pretnja gotove osebe, da naznani poštno osobje na višjo oblast, je popolnoma neopravičena.
Pod Lipov. Pri iskanji slinavke je bila pri nas pregledana tüdi stopa, najbrž zato, ka je tüdi privezana.
Martjanci. Našega vrloga širitela, Gjörek Franca hči, mlada zakonska žena je Vmrla. Zročimo jo v molitev naših naročnikov, našemi širiteli pa naj sladko Srce Jezušovo potolaži žalostno očinsko srce. Za pokojno se je slüžila sveta meša po uredniki Novin.
Bogojina. „Fala Bogi i svetoj Drüžini: 2 naročnika Novin sem zgübo, 10 pa na novo pridobo. Vüpam, da se še ništerni streznijo i po večkratnom prizadevanji naročijo naše liste. S tem vüpanjom bom še nadale širio naše liste, da si bo Bogojina za 25 letnico Novin pridobila bar 100 naročnikov“. Jožef Casar, širiteo. — Zdaj to nedelo, 23. t. m. je občni zbor našega urbarijalnoga drüštva. Naša mladina jako lepo prosi svoje stariše i veške voditele, naj pri tom ne pozabijo na najvekšo našo potrebo, farni dom. Vsi znamo, gde bi morao stati, tüdi to, da ne bi bio predragi pa da je to najbogše sredstvo, da se očuvamo še naprej, da se nam nede tak, ali pa še hüjše godilo, kak te, gda so nam vertivali bolševiški komunisti. Mladina de za dobroto zaistino od srca hvaležna.
Ižakovci. Mamo stari leseni križ, šteri več ne za obstati, zato ščemo novoga kamenoga napraviti. Koštao bo 2000 Din. Napravi se samo z milodari, ka što z dobre vole da. Odborniki iz Ižakovec vlüdno prosimo naše izseljence, pomagajte nam z milodari, ka kem prle postavimo novi križ, šteri vam bo tüdi nebeski klüč. Vsi vaši zaslüžki hitro minejo, križ pa bo stao Bogi na čast, vam pa na lepi spomin. Pozdravlam vas vse vkuper z presv. Srcom Jezušovim.
Žižek Mihael, starešina v Ižakovcih.
Pečarovci. Službeni list dravsve banovine je prineso novim), da se sedež občine Mačkovci prenese v Pečarovce i se občina pieimenüje v Pečarovci. Tak je prav: Pečarovci majo največ prebivalcov v občini, navišjo davčno podlago i Sedež r. k. župnije, sedež negdašnjega notaroša i se v sredini občine. Borba je trpela več let.
Nove orgole nameravamo postavili v našoj turniškoj cerkvi. Orgole v staroj cerkvi so bile že tak naprhnene, da so je nej mogli preložiti v novo cerkev. Odnesla je žvegle vojaška oblast v svetovnoj bojni. Tak že celih 25 let nega v turniškoj cerkvi orgeo. Tomi pa farniki neso nikaj krivi. V tom časi so zidali novo cerkev, novi farov i vsa gospodarska poslopja. I to je nej malo koštalo. Zadnja tri leta so dali odznotra napraviti potrebne prezidave i vso cerkev zmalati. Prostor okoli cerkvi je lepo vrejeni i napravleni plot, ki dela čast turniškoj fari. Prizidani je pred starov Cerkvov tüdi zastrž i stara cerkev vsa popravljena. Redko kde bi farniki telko delali za lepoto hiše bože kak pri nas v Turnišči. Pri vsoj požrtvovalnosti farnikov pa za orgole ne čütimo zadosta težkih žepov. Cerkev je najmre velka i so potrebne preci velke orgole. Poleg toga je postanolo Turnišče središče i sedež dekanije. Zato podpisani prosim izseljence iz turniške fare, posebno One v Ameriki i Franciji, da v te namen po svojoj zmožnosti darüjejo. Vsaki tüdi najmenši dar jako prav pride. Dozdaj so že darüvali turniški farniki v Chicagi po 5 dolarov : Gjörkis Jožef i Verona, doma iz Gomilic, Špilak Ivan i Ana, doma iz Brezovice, Herman Jožef i Ana roj. Lutar, doma iz Turnišča, Denša Ivan i Antonija, doma iz Brezovice, Zver Jožef, doma iz Nedelice, Helen Vuk, doma u Turnišča. Po 2 dolara so darüvali Toplak Ivan i Jožefa, doma z Nedelice, Gjörkiš Ivan, doma iz Nedelice, Gjerkiš Frenk i Verona, doma iz Nedelice, Tivadar Jožef i žena, doma iz Gomilic i 1 dolar Meri Janez iz Chicage. Te darove je nabrala Helen Vuk. iz Francije je pa poslao v te namen 48 frankov Kuzma Franc. V to zbirko so darüvali : Kuzma Franc, Zver Matija, Sobočan Ivan, Dominko Jožef i žena, Maučec Štefan i žena, Borovič Štefan, Zadravec Martin, Petek Martin, Kuhar Anton i Maučec Štefan. Za darovalce se bodo slüžile sv. meše. Vsem naj Bog obilno povrne. Darovi naj se pošilajo na podpisanoga. — Jerič Ivan, dekan.
Dobrovnik. Čüdivamo se, da na našoj pošti ne i dobimo i znamk, liki je moramo küpüvati i v trgovini. Tüdi pošto bi želeli i večkrat, da bi nam bila bole redno dostavlena.
Bükovnica. Prinas, pa mislim, ka tüdi indri, se navadno čemerimo nad skoro vsakodnevnimi cigajskimi obiski. Vnoga mamica tem popolažičom dajo cele litanije dobri tanačov — kak bi lejko delale, ka so močne itd. prle kak je obdarijo s svojim prišparanim darom. Človek bi mislo, ka so tej lüdje med nami nikam osovraženi i zato nenajdejo pravoga smilenja. 30. dec. preminočega leta smo v pamet zeli, ka pa dvej ciganici ideta proti našoj vesi. Prva se je zmerom nikaj nazaj obračala i svojo pajdašico v nikšem tali batrivala. Drüga je pa za njov stopala tak nagosci, kak kakša varaška gospodičina oblečena v novoj modi. K ednoj hiži sta odišli, pa jivi več nej bilo vö. Po dugšem časi smo čüli, ka so si po poti gučali: komaj je že prišla, ka do pa ž njov, Bog moj. Ve je že mela, dekla je. Včasi smo vsi po vesi znali, ka se je zgodilo. Vsakši je nekaj znao povedati. Vnogi je celo pripovedavanje obrno na fret. Ništerne ženske so se prve spomlile, ka smo se v šoli včili, najmre ka je naš bližnji vsaki človek, pa ka lübi bližnjega, kak samoga sebe, Po mogočnosti so njoj podvorile. Mala ciganka je dobila tüdi nekaj potrebne obleke za dar k novomi leti. Jaz sam s toga telko v pamet vzeo, ka smo v to formo zato ešče hvala Bogi nej tak strašno božni, kak nas ništerni kažejo. — Opazovalec.
IZŽREBANE ŠTEVILKE LOTERIJE PROSVETNOGA DRÜŠTVA V PEČAROVCI. — Številke objavlamo po vrstnom redi i ne po velikosti dobitkov. — 150, 223, 247, 334, 362, 404, 453, 590, 600, 720, 798, 1082, 1518, 1522, 1549, 1602, 2526, 2581, 2651, 2680, 2830, 2868, 3116, 3174, 3226, 3805, 3845, 3859, 4204, 4321, 4643, 4647, 4749, 4929, 5180, 5239, 5249, 5363, 5603, 5860, 5937, 6044, 6109, 6164, 6210, 6341, 6463, 6501, 6519, 6525, 6654, 6701, 6882, 6905, 6951, 7050, 7514, 8036, 8107, 8382, 8401, 8856, 8881, 9119, 9123, 9321, 9498, 9547, 9665, 9673, 9706, 9723, 9742, 9795, 9940, 9942, 9948, 9979, 10106, 10142, 10400, 10742, 10992, 11027, 11277, 11533, 11540, 11561, 11805, 11818, 11881, 11995, 12000, 12028, 12089, 12180, 12291, 12315, 12346, 12463. Če se dobitki ne zdignejo do 15. februarja, zapadejo drüštvi. Poštnino plača vsaki sam.
Gančani. Gančanci smo ravno takši, kak vsi drügi. Ka nemamo telko dijakov, šteri bi širili naš dober glas, kak drüge vesnice? Dva sta že, pa ji bo ešče več ! — Ka smo prej celo leto pod vodov? To nas je bar navčilo, ka drügoč pravočasno jarke skoplemo, drüge de pa
drügoč včilo. — Zvün toga pa mamo ešče večerno kmetijsko šolo. V šteroj vesi ji hodi 40, samo starejši lüdi v takši tečaj? Naši dečki si pripravlajo pevski zbor. Kakše »Drüštvo kmečkih fantov i deklet“, prinas nema mesta i ga tüdi nede melo. — Slabo štenje, kak kakšo „Domovino“, štere smo té Božič 10 iztrebili i drügo, nazaj pošilamo i si naročavlemo naše krščanske novine. Posebno na beltinskoj razstavi smo vidili vnogo dobri časopisov.
Občni zbor selekcijskoga drüštva v Črensovcih se bo vršo dne 27. januara predpoldnom ob 9. vüri v maloj dvorani Našega Doma.
STREHOVCI. Nikaki pravijo, da so si Strehovčarje nekaj zmislili pa se zdaj vkrej trgajo od bogojanske fare i se ščejo prikapčiti k dobrovničkoj fari. -Tem v pojasnilo ščemo napisati par reči iz zgodovine toga gibanja. Nemo vam tü pisali žele posamezni vernikov, ki je bila že sto let ta, da bi se pridrüžili Dobrovniki, liki ščemo pokazati samo 3 primere, gda seje to delalo.
Prvi primer je bio 1907. po smrti bogojanskoga plebanoša Horvata. V tom časi so bili v Dobrovnikiki za plebanoša dekan Štraus. Štraus so bili Madjar i politik. Zato so šteli to ves povogrščiti. Pa bi se to najhitrej to nazlük tomi napravilo, če ne bi bio vu tom časi v Bogojini provizor, ki pa nemre odločati v tak važnoj stvari.
Drgoč se je začnolo gibanje 1924 za plebanoša Baše, ki so pa v tom časi začnoli graditi cerkev. Te so oblübili, gda zozidajo cerkev, da nas te radi püstijo vkrej. Mi smo privolili v to, ar smo vidili, da je Bogojina resan potrebna vekše cerkve, tüdi smo svoj delež plačali.
To zadnje se je pa začnolo vu preminočem leti. Prvi stopaj, ki smo ga napravili, je, da smo pobrali podpise. Podpisala se je vsa ves zvün trej, ki pa tüdi nemajo nikšega vzroka, da bi bili proti, samo nekše pomisleke majo, sami pa ravno tak hodijo v Dobrovnik, kak ovik božoj slüžbi. Napravili smo že tüdi prošnjo na Prevzvišenoga našega püšpeka. — Tak, s toga vidite, da so ne opravičena govorenja, da bi nam kakša peršona nej bila po voli. Ve bomo že drügoč pokazali svoje vzroke, zakaj mi ščemo biti v Dobrovnik v faro.
Zato je tüdi ne opravičeno mišlenje, da smo že 100 let mirni bili za to, ar se to plete nad 30 let. — Strehovčarje.
Ka se godi po domovini?
Volitve v senat se bodo vršile 6. februara. Kandidat v Sloveniji je dr. Schaubach Franc, bivši veliki župan. Hrvatje ščejo iti na volitve, a srbski deo opozicije, ki je podpisao z dr. Mačkom pogodbo, je pa proti volitvam zato, ar v Srbiji nema za sebov županov, ki bi volili njihovoga kandidata.
Narodna odbrana razpüščena. Kraljevska banska uprava je razpüstila drüštvo Narodne odbrane.
Krvavi pretep. Na senji v Omarski pri Prijedori, so se klali cele 4 vöre zavolo sledeče malenkosti: pašnja, zavolo štere so se tožarili muslimanski i pravoslavni kmetje, borba za Prenos živinskoga tržišča iz Omarske v Kozarac i plüska, ki jo dobila edna muslimanke od pravoslavnoga kmeta. Sedem lüdi je mrtvih, več kak sto pa ranjenih. Pri bitji so razrüšili tüdi edno kovačnico. Na kraj je prišlo okoli 200 žandarov.
Novi list. Od novoga leta naprej izide v Zagrebi vsaki mesec list „Dobrotvor“ Novi list se
je postavo pod obrambo sv. Vincencija Pavelskoga i njegov namen je, da zbüja v lüdej lübezen i smilenje do trpečega bližnjega.
Vmorija med dijaki. Dnes tjeden je v srce zabodno petošolec belgrajske gimnazije Nauma Naumovič Janjič Radovana, ki je sprevajao domo z šole sestro Janjič Dragico. Neki fakini so hodili za deklicov i naj jo brat obrani, jo je sprevajao domo i na poti zadeo v Naumoviča, ki ga je zato vmoro. Morilcov oča je pokopao že šestero dece, te sedmi je pa postao morilec.
Romunija. Parlament je razpüščen, nove volitve so razpisane za marc.
Za gostüvanje
TORTE
izdelüjem, n a j f i ne j š e i moderno okrašeno. Cene niske. Se priporača SIDONIJA NOVAK, slaščičarna, M. SOBOTA.
4
NOVINE
23. januara 1938.
Denešnja Rusija i vera.
Časnikar je prepotüvao deo Rusije i pripovidavle : V ednoj vesi so pred dvema letoma zaprli zadnjo cerkev, zdaj je v negdašnjoj cerkvi krčma, pop pa skrivoma opravla božo slüžbo v starom škednji, na gümli, gde skoz streho dež ide, skoz stene pa mrzeo veter piše. Na cintor dühovnik nesmi iti, 'zato so začnoli tü pokapati na daljavo : gda veren krščenik merje, tü na gümli pop Skrivoma blagoslovi mrtvecov gvant, ki ga rodbina prinese. Te obleč te pokojnomi denejo v trügo, gda ga svecki pokapajo, drügomi pa blagoslovi prgišče zemle, štero skrivoma vržejo na trügo, gda jo devlejo v grob. Što bi javno cerkveno pokapao, bi bio v nevarnosti, da bi ga preganjali kak sovražnika države. Vsako cerkveno opravilo je državi sovražno delo, čeprav jé v ustavi zapisano, da so vse vere slobodne.
Tüdi cerkvena Poroka, zdavanje, je ne mogoče, zato pa k popi pošilajo zdavanjske prstane, da jih blagoslovi i tak oba „na daljavo zda.“ V Moskvi je pred revolucijov bilo 1624 cerkev, zdaj jih je samo 20, drüge so ali zaprete ali razdrete. Ali nazlük brezbožniškoj agitaciji je teh 20 še odpretih cerkev pri vakoj dovoljenoj slüžbi božoj prenapunjenih. Na jezere lüdi mora ostati zvüna cerkve, ar znotra ne mesta za vse. Vsi so pobožno navzoči i verno poslüšajo bože reči. Večkrat se zgodi, da te naednok pridejo agentje GPU, dühovnika zgrabijo, i ga odpelajo. Kak lüstvo še misli na Cerkev, je dokaz tüdi to, da je lansko leto samo edna moskovska cerkev za sveče dobila 200 jezero rublov.
Tüdi mladina ne zaostaja. „Zveza brezbožnikov“ v Kijevi je nepričaküvano izvršila telovno preiskavo šolarov: med 870 dijaki je bilo nad 600 takših, ki so okoli šinjeka meli obešeno kakšo versko svetinjico, križec ali podobico svetnikov. Preiskovalni komisar je čemerno spitavao, ka pomeni ta bedarija. Eden je batrivno odgovoro : „Naj nam Bog pomaga pri sküšnjah.“ Se razmi, da so toga dijaka izklüčili.
Na rusoskih cestah zdaj srečavlete takzvane potüjoče dühovnike. Gda v kakšem kraji zaprejo zadnjo cerkev, te dühovnik vzeme v roke potno palico i začne romati od vesi do vesi i predgati, Povsedi: v hišaj, štalaj, na poli, v gošči. Ti dühovniki so süji, raztrgani, pa lačni. Prek ram majo štercovsko turbo, v šteroj nosijo poleg drügoga tüdi sveto Pismo. Lüdje jih radi sprimejo, ali jaj, če jih izvohajo izdajalci. Te je njih Usoda nekaj let pregnanstva ali voze. —
Takši dühovnik je predgao tüdi v vesi Kipino. Med drügim je tüdi pravo : „Ite ta k zapretim i razdretim cerkvenim samostanom (kloštrom), molite tam i od tam vzetite domo sveto zemlo i vodo ...“ V tom hipi je pristopo agent GPU in dühovnika odpelao, v pregnanstvo ali vozo. Zadnje čase so pa iznajšli novo kazen. Najprle vsakšega takšega dühovnika zapišejo, nato ga vsaki den pripelajo na brezbožniško predavanje, gde mora tiho poslüšati, ka gučijo. Na obrazi se jim. čte, ka mislijo. Gda kontrola mine, te dühovnik znova vzeme palico vroke in ide na pot . . . Prelepi vzgled za našo mlačnost.
Sprejme se
VRTNARSKI
(kertejskl) VAJENEC k bolši vrtnarji GYÖRFI V M. SOBOTI.
VEZ LÜBEZNI Z NAŠIMI
IZSELJENCI V TÜJINI.
Pisma naših z tüjine
Iz pisem naših izseljencov v Franciji: Žalig Ignac, žena Ana i Rozika Vožar, pozdravlajo i želejo srečno novo leto g. uredniki, svojim domačim, celoj polanskoj fari, gospodi župniki Anton Rantaši. K meši lejko idejo vsako nedelo. Z veselim srcom čtejo novice iz rojstnoga kraja i naročajo liste še nadale. Salaj Marija pozdravla i z novim letom naroča Novine i Marijin list. Štefan Žökš, pozdravla g. Klekla kak urednika i „nekdašnjega düšnoga pastera sebeščanske fare“, žele, naj bi z našimi listi duga leta ešče pasli i vračali ovce. Tüdi domo naroča 2 izvoda i pozdravla z dvema drügima vred. Terezija Ritlop pristopa k drüštvi „Dom sv. Frančiška“. Skuze so jo oblile na Božič, gda je vidila, kak se tam malo brigajo za nebeskoga Krala, pa jo je g. župnik potolažo, pa si želo takše vernike. Zahvalüje se na rednom pošilanji naših listov. Žele srečno novo leto tüdi vsem domačim i poznancom, posebno Marijinim drüžbenicam. Žitek Katarina iz V. Polane se zahvalüje na rednom pošilanji listov, je v krščanskoj hiži. Pozdravla celo uredništvo, domače vsakoga posebi, so njoj vsaki den v velikoj misli. Tüdi rodbino, Marijino drüžbo i celo faro pozdravla. Mariška Horvat iz Sebeborec, pozdravla rojstno ves i celo martjansko faro, preveč se veseli kelendari, naši listi so njoj edino veselje. Zorko Frančiška je mesto spremenila. „Najlepša hvala za božično darilo, za lepe knige, Priporočam Vas božemi Deteti. Hvaljen Jezuš i Marija“. Franjo Švarda i žena Gizela, pozdravlava tüdi Gerič Martina familijo, celo Veliko Polano i Kokonove. Poslala sta naročnino. Frančiška Moršič, se prvič oglaša iz mrzle tüjine, pozdravla celo gračko faro i dühovnike, posebno pa Kruplivnik, svoje domače stariše i brata, soside i celo rodbino pa Slovensko krajino. Jeneš Marija . . . Lepo se jim zahvalim tüdi na podobicaj... Na tretjo stran listek obračam i Vas Svetoj Tro-
jici priporačam, naj Vam bode na pomoč pri zdravji i pri Vašem deli... Prav prisrčna hvala tüdi za knigico: Posvetitev presv. Srbi Jezušovomi... Pošila naročnino, na mešo pa na Frančiškov dom. Taljan Ignac lepo pozdravla domače, vse beltinske dühovnike, celo faro, posebno pa melinčko mladino. Štefan Žalik pozdravla i žele v novom leti vnogo obilnosti, žmetno čaka liste, prosi kalendar. Horvat Marika i Lujzek iz Lipovec, poleg naročnine pošilata podporo na liste i Frančiškov dom, pozdravlata svoje domače, vse beltinske düšne pastire i celo faro. Baša Viktor i žena Frančiška z Melinec, se veselita našim listom, pozdravlata faro i znance. Časar Marija, Štefan i Karol iz Markovec, posebi pošilajo vnogo pozdravov „malomi brati Jožefi i gospodi dühovniki, poslali so naročnino za leto 1938. za sebe, pa za stariše doma“. Vesele božične svetke želemo tüdi našim
žalostnim svaterjom, ki so zgübili svojega mladoletnega sina Jožeka ... Zbogom, draga Slovenska krajina, deca te pozdravlajo. Mesarič Ivan pozdravla posebno tiste, ki so nam v prvoj adventnoj številki Novin poslali tak lepe pozdrave v tüjino, šteri so nas okrepili na düšaj i telaj, kak okrepi majuški dešč ovejnjeno cvetlico, ar se eti vnogi potaplajo v valovji brezvernoga komunizma...“ „Pozdravla Vas tüdi moj pajdaš Franc Krauthaker iz Bratonec“. Ema Pelcar spreminja naslov i žele srečno novo leto vsem sküpno tam na upravi Novin“. Marija Konkolič : „Dragi gospod urednik... Bog daj, ka te ečše živeli vnogo let za nas izseljence v tüjini...“ prosi kalendar, pošila naročnino za 1938. i lepo novoletno sličico. Iz Argentine pošila pozdrave : Ütroša Toni z ženov. Iz Chicage pošila pozdrave: Denša Ivan s svojov ženov i prosi naše molitve.
Sprejeli. 118·50 Din., poslali Novine, kalendar i pošlemo Marijin list. Prosimo odgovora, na koj je Višek. Hozjan Katarina, Francija. Sprijeli 110.60 Din., poslali Novine, kalendar i tüdi M. list bomo. Na koj je višek ? Gomboši Karol, Šalamonci. Sini smo poslali kalendar, zdaj ga že ma. Krčmar Ivani odsemao do samo na njegov naslov hodile. Poredoš Mihal, Jouarre. Naslov spremenili, kalendar poslali. Mi vsele v sredo, najkesnej v četrtek pošlemo Novine v Francijo, v nedelo je moreš dobiti kak je vsaki drügi dobi. Javi se na pošti i pitaj, gda prido. — K. F, Andrezel. Duga je na leta lg37 15 Din. Pošilamo samo edne Novine i prosimo točnoga odgovora, komi je naj stavimo, ar s pisma ne razvidno, kak naj ravnamo. Oletič Marija,  Bayersdorf. Kalendar smo vam poslali, po Mohorske knige pa pišite edno karto na ete naslov: Družba sv. Mohorja, Celje, Jugoslavia. Naročnino pošlite.
Službena naznanila
Davčna uprava Dolnja Lendava. „Na osnovi čl. 19. Uredbe o likvidacije kmetskih dolgov in čl. 8, 9 in 10. Pravilnika o izdanju 3% obveznic za likvidacijo kmetskih dolgov, morejo vsi davčni zavezanci, ki dolgujejo za davke do konca leta 1932. te dolgove plačati s 3% obveznicami za likvidacijo kmetskih dolgov pri davčni upravi v Dolnji Lendavi.
Te obveznice se bodo sprejemale za odplačilo teh dolgov po nominalni vrednosti, to je: 100·— Din. bo poravnan z eno obveznico za 100·— Din.
Z oziram na ceno teh obveznic, ki bo ugodna za kupce — davčne dolžnike, se nudi tem dolžnikom prilika, da svoje davčne dolgove poravnajo ob zelo ugodnih okolnostih. Vse ostale podrobnosti pa zvedo dolžniki pri davčni upravi v D. Lendavi
V. d. šefa davčne uprave : Cimerman.
Pošta.
Horvat Števan, Tišina 24. Ne zamerite, kalendare smo poslali i lani i letos na farof več, lejko bi si je tam vzeli. Zdaj smo vam posebi poslali. Ide spored pošilanje i letos ste vi kesnej prišli na vrsto. Horvat Ivan, Pečarovci 93. Prosimo odgovor, od šterihmao so hodile Novine. Naročene so bile do novoga leta. Bernjak Ana, Paris. Na staro mesto smo že poslali en kalendar, zdaj pa drügoga i Novine. Horvat Mariška, Apchon. Naročnino sprejeli, hvala. Vogrinčič Ana, Gerlinci 7. Din. 49 sprejeli i razdelili po vašoj- želi pa poslali kalendare, kak ste prosili i Novine vsem Vašim. Német Marija, La Chatre. Na L 1938. se plača 100 Din. za oba lista i kalendar. Zaprošeni naslov se glasi: V. Z. Lievin 17 rue Mosart. Žalig Štefan, Villers. Kalendar poslali, stane 12 Din. Horvat Marika i Lujzek, Artiges. Sprejeli naročnino podporo i dar na Dom sv. Frančiška. Bog plačaj. G. A. Benica. Na koj je poslanoga 15 Din. viška ? Prosimo odgovor. Kozic Vilmoš, Peskovci 12. Sprejeli 30 Din. S toga 15 Din. na lansko leto 15 Din. pa na letos. Denša Ivan, Chicago. Sprejeli za leto 1937. po 3 dolare od Žižek Štefana, Lajnar Janoša, Perša Štefana, Žalig Roze, Kolenko Štefana i Herman Jožefa. Od tega zadnjega ravno teliko za 1.1938. Bog povrni vam i naročnikom. Vse toplo pozdravlamo i vsem zahvalimo za dobre žele. Naše molitve vas obimajo, da zdržite v tej teških časaj. Kološa Gizela, Verrleres.
CENE
V LJUBLJANI:
Pšenica	1 kg. Din.	1·75— 2·50
žito	„	1·65—2·25
ječmen	„	1·70—2·50
oves	„	1·60—2·—
proso	„	1·85—2·30
kukorca	„	1·35—2— 
graj	„	1·95—4·—
hajdina	„	190—2·—
krumpiši	„	0·75—1·50
mela pšenična	„	2·60—2·95
kaša	„	2·80—3·—
ječmenka	„	3·50—8·—
Otrobi	„	1·20—1·50
kukorčna mela	„	1·70—2·—
„otrobi	„	2·10—2.15
pšenični „	„	3·50—4·—
hajdinska mela	„	3·40—3·90
žitna mela (krüšna) „	3·10
Mleko 1 l. Din.	1·75-2·50
zmočaj 1 kg.	28—40
Vino, belo 1	l. Din.	12—16
„ rdeče	„	12—14
„ čarno	„	8—10
malinovec 1	kg. Din.	20  ̶  25
Govedina 1 kg.	Din	10—12
svinjsko	„	14—16
„mast	„	16—17
slanina	„	14—15
med	„	20—22
Seno 1 kg. Din.	0 40—0·60
slama	„	0·25—0·30
jaboka	„	2—6
grüške	„	3—8
slive	„	10—14
Na senji :
Jünci	1 kg. Din.	3·75-6·25
telice	„	4—7
krave	„	2·15—5·50
teoci	„	5·50—7·—
svinje (živa vaga) „ 5·50-11·-pujceki 7­8 tjednov glava 95—140 „ 3-4 mesece	133—155
„	5  ̶ 7 mesecov	210—325
Penezi :	Din.
Goldinar holandski	23—24
nemška marka	17·3—17·4
belgijska marka	7·30—7·35
Švicarski frank	9·96—10·03
angleški fünt	214—217
ameriški dolar	42·7—43·1
francoski frank	1·45—1·47
Češka korona	1·52—2·51
italijanska lira	2·25—2·28
austrijski šiling	8·5—88
vogrski pengő	8·6
Da se ne pozabi.
Pred dobrim mesecom je naš domačin, g. profesor Novak, v „SLOVENCI“ napisao nikelko toplih vrstic od vogrskoga povoda Cankaroga „Hlapca Jerneja.“ K tomi članki bi rad dodao malo dopunilo, štero dnes, istina, nema velkoga pomena, lejko pa postane zanimivo v prišestnosti.
Že pred bojnov so se zbirali, večinoma mladi vogrski pisatelje, okoli lista „NYUGAT“. Te list (literarna revija) je valao v predbojnoj Vogrskoj državi za okno, skoz štero si lejko pogledao v literarno živlenje in vstvaranje onkraj vogrske državne meje. Pisatelje toga lista so bili napadeni od vseh strani in se njim je očitalo med drügimi tüdi to, ka ne vejo vogrski... Kakši ugled vživajo dnes „Nyugatošje“ na Vogrskom, to se zna, ne morem presoditi, ar že duga leta nemam nikših stikov s kulturnim živlenjom te naše severne sosede, mislim pa, ka so „Nyugatošje“ ostali to, kaj so bili pred bojnov, lüdje, šterim je umetnost več, kak mišlenje i sodba na pol, ali ne izobraženih domačih „sodnikov“.
Što se spomina ešče na članke vseučiliškoga profesora Bonkálo Šándora o Slovanih, zna, da je izobraženomi Madjari o Slovencih samo telko povedano, ka so Slovenci kulturno najmočnejši med Jugöslovani. Da bi meli svojo literaturo, posebno pa knige, štere prenesejo evropsko literarno merilo, to je na Vogrskom pred bojnov nepoznana reč. Med bojnov, i nikelko, let po bojni, je v tom pogledi ostalo pri starom, če že ne šlo na slabše ... zato pa moramo priznati „Nyugatošom“ kuražo, ka so v to kmico posvetili s takšim posvetom, kakša je pač kniga Ivana Cankara.
Pa vse to ne pomeni dosta, važno pa je:
zakaj so se ravno „Nyugatošje“ lotili prevoda prve Slovenske knige, nadale:
zakaj so prestavili ravno „Hlapca Jerneja ?“
Na to dvoje pitanje zanimive vrstice gda profesora Novaka ne dajo odgovora, četüdi si je mogeo to dvoje pitanje postaviti vsaki čitateo Novakovoga poročila.
Ponavlam, ne za dnes, za prišestne čase bom probao pojasniti to stran po vogrsko podanoga „Hlapca Jerneja“.
Pred dobrimi desetimi leti je moglo biti, gda sam prvič dobo v roke „Hlapca Jerneja“ i sem v njem spoznao delo, štero bi lejko pokazalo prek severne državne meje višino slovenskoga literarnoga vstvarjanja. Prestavo sem nikelko strani knige v vogrski jezik i razmišlao, kak bi opozoro od iredente ešče ne popunoma slepo vogrsko javnost na istino, ka so Slovenci v Slov. krajini v svojoj narodnoj državi deležni düševne hrane, štera je vredna toga Imena. Kelko časa je ležao Prevod v mojem pisalnoni stoli, ne vem, istina pa je, ka sem se ednok odločo i spravo te papire v ovitek i vse poslao uredništvi NYUGATA v Budapešt s prošnjov, naj se izjavijo, če bi bili gospodje pripravleni izdati „Hlapca Jerneja“ ali v obliki knige, ali v svojoj literarnoj reviji. Pismo je odišlo, ali odgovora ne bilo, ne včasi, ne sledi ... „Na ja“, sem mislo, „časi se menjajo, dnes tüdi pri NYUGATI nemajo več okenca, skoz šteroga vüpa pogledati kuražen človek v svet onkraj državne meje.“ Pri tom je tüdi ostalo. Lejko si mislite, kakše začüdenje je rodilo v meni čitanje Novakovoga članka, šteri je naznano slovenskoj javnosti, ka je
v založbi NYUGATA izišla kniga Ivana Cankara „Hlapec Jernej.“
Vogrskoga prevoda ne poznam, znan mi je naslov „Jernej szolgalegény“. Ki zna vogrski i čte te naslov, se skoro strosi.., kajti prevod naslova je pogansko slab. „Hlapec Jernej“ je vogrski „Berci béres“ ! V tom naslovi je podano vse, kaj je zgostio v knigi Cankar, i samo v toj obliki, je za Madjare isti žgoči krik, šteri je bio za Slovence. „Szolga legénye“ Madjar ne pozna, toda „beresov“ je puno vsako veleposestvo i veleposestev je puna Madjarska... Kak je pomeno i pomeni tüdi dnes madjarski krao „kralj Matjaš“ prlnašalca socialne i narodne pravičnosti v Slovenskoj literaturi, ravno tak bi lejko prineseo Cankarov „Berci béres“ opozorilo na pravično ravnanje z „béresi“ onkraj naše severne meje. Na te način bi plačali dobro za dobro i bi mela Cankarova kniga poleg toga, da je novost, ešče edno dragoceno lastnost: bila bi bojni krik v kmici socialne krivičnosti. „Berci béres“ bi pomenio temelni kamen nove zgradbe, štere so naši sosedje na severi bar telko potrebni, kak na smrt obsojene iredente.
Peter Domačin.
Novine izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkánji Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik : Klekl Jožef, župnik v pok.