ŠTUDIJSKA KNJIŽNICA GORICA ’ £, ,/ * C* > ff- v"‘yt ti 4iW 'ČL/ .^‘ v * ” . t, V- ~ M ^ -| Ct) .*uL>* čLfLt (L >/r i/~/* £ ■■Ls)ru;£i del. De si lih so na tim sveti veseli človeka dnevi z žalostnimi namešani; jih je vender vselej več dobrih kot hudih, več prijetnih kot neprijetnih; in če ga še tako hudo tcrplenje, žalost ali britkost zadene, vender mine pred upam, in ne terpi ne na večno, spremeni se marveč pred ali potlej v sladko veselje. Še vsaka nar huji borja se je vkrotila; na vsako černo noč je se nasledil beli dan; vsak nar strašneji potres je še nehal; vsaka velika lakot je nasi-tena bila z čudno obilnostjo; in na vsako še tako krivavo vojsko je nasledil zaželjeni mir. Kakor za strašno hudim vremeni posije solnce veselja; prikaže se tudi pobitimu človeku v nar večini terplenji milost Boga, de kadar je sila nar veči, je tudi Božja pomoč naj bliže. — Tako so se lansko leto čemi oblaki čez naše glave zbirali; strašno hude vremena od večera sc perbliževale našimu domu; iz vojšniga orodja je treskalo ino gromclo, de je zemlja se tresla; slišali smo od strašno hudih bojev, od veliko prelite kervi; groza je obhajala nas pred šumenjam vojšnih valov; mislili, sodili smo, de bo naša dežela razdjana; terte posekane z blagim sadjem, hiše obrdpane ino požgane; in vender od vsili lih strahov, nas je malo zadelo; veterc popihne, in čemi oblaki, ozorni strahovi so zginili pred milim pogledam solnca miru. — Pri lanski srednji letni, pri nezmernim žertji razujzdanih, sovražnih vojakov, pri vsakdanjih zlogih v živeži, živini no de- narjih, mislili smo, de nam ne bo več prestati; de od pomankanja in lakoti bomo poginili. In vender, o čudo! pri tacili strahovih je malo nesreče prišlo čez nas; še smo preživeli, še smo tukaj; vase hiše niso požgane, sadodrevje ni še končano; ni ga bilo ne med nami, de bi bil od straha poginil, ali od lakote vmerl. Kje je zdaj terdoglaven slepic, tako kainnitniga serca, de bi tukaj modre in dobrotljive Božje roke ne vidil in se ne zahvalil, ki je nas skozi tako velike nevarnosti, iz tacili britkost prijazno speljala, in k novimu veselsju prihranila? Kakor sicer pri vsaki nam naprejstoječi nesreči se veliko ve-čiga terplenja bojimo, kakor nas potem v resnici zadene; tako se tudi pri seuajnim pomankanji denarja godi; na mesti krotiti se, strašimo eden druziga, prihodne čase si čeme mislimo, in si tako pričijoče dni grenimo. Ali^ kakor je Bog še vselej naše sklepe prehitel, bo tudi sedajno žalost, in preil ko mislimo ali upamo, v veselje spreminil. Ali ne veste, de je pravičnimu Jobu trikrat več povernil, kakor je popred imel? ali ste pozabili, de nas je že skozi tri hude vojske srečno speljavši dobrotljivo ohranil in pre-vidil? ali nas ni tudi že rešil iz mnogih družili težav in nadlog? kako boš sedaj prederzno mislil ali rekel: de .je na-te pozabil, ali bi tako živiga— ne preklinjal Boga? Počakaj tedaj, — poterpi, na njega saiipaj , — in na černo noč bo nasledil beli dan. Marsikteri med vami bo mislil pri sebi, toljko denarjev vender nikol več imeli ne bomo! Počasi prijatel — veliko števila pa malo plačila! Nikar ne mislite motivši se, de le samo pri nas je bil papirnat denar; ktera evropejska dežela je bila čisto brez njega? — tak denarje povsod dolgoterpeče vojske podpiral, dokler je zadnič in povsod svojo ceno zgubil, in prišel ob vero. Kadar ste vidili vsaciga pastirja ali otročaja bankovcov šdpek v rokah imeti, mislili lahko bi bili, de prazna mora biti leta. Vsako blago, ki se preveč množi, na ceni pojemlje, tako se je tudi z papirnatim denaram godilo; na Danemarskim so dajali ga po 29.000 za 100 goldinarjev srebra, drugej je pa tako v nič prišel, de se ni za-nj clo nič več dobilo. Kar botc pa za naprej denarjev imeli, sreberni bodo stanovitni, ni ga ne kralja; ne cesarja, de bi jih zamogel ovreči, razun zasluge njih zdelanja, zakaj lunt srebra ali zlatil je enake cene po vsili deželah v celi Evropi. Ali vender, dragi prijatli! nikar ne upajte preveč na mčrtev denar, zaupajte raji na živiga Boga! svojlga očeta, ki vas vidi; saj On vas ljubi, saj vas ne skuša čez vašo premožnost, saj vas podpera z svtijo gnado mogočno. Ponižno, krotko, poterpcžljivo pod-verzite se njegovi sveti volji no modri postavi. Bodite trezni, skerbni, delavni; obdelujte nograd v kteriga je vas najel, naj bo prijetno ali neprijetno, de bote plačilo prejeli. Skažite se zveste hišnike vtem, čez kar vas je postavil; spomnite, de bote od svojiga hiševanja njemu mogli tanko rajtengo dati. Vaši troški tedaj "pri— merjeni naj bodo vselej vašim prihodkam; nihče naj ne derži se čez svoj stan; nepotrebnih, svoiimu stanu clo nič primerjenih šeg nikar se ne učiti, in ko bi bili še žnjimi kaj svadili se, kar hitro jih opustite. Varite se postopanja in lenobe, kake požrešnosti no vsake zapravljivosti. Kdor si ne bo teh ukov vsedajnosti globoko v serce vtisnil, gorje mu bo! trikrat gorje! — Na beraško palico naslanjavši se bo po svetu — svojo neumnost oznanovaje — okoli klatil; sramovanje mu bo pot kazalo, pomankanje, lakot in nagota ga bodo sprejemale, in zaničevanje ljudi mu bo na pete stopalo— na poslednjo uro pa mu bode pogled nezrejenih, zapušenifi otrok in žene nesrečno — serce raztergal. — Ko je kadaj priložnost, ko je kadaj sila in potreba, ko je kadaj velika dolžnost bilasvojiga bližnjiga se usmiliti, in njemu — svojimu bratu — delovno ljubezen skazati; —je za resnično tudi pri sedajnim pomankanji; to sami spoznate, sami močno občutite. Zatorej, o vi bolj premožni med m6jimi poslušavci! kteri imate zastane davke, kake fite ali čimže in druge dolge pri svojih podložnih ali pri družili ljudeh; ko so vaše mile serca naši ponižni prošnji odperte, prenehajte — poterpite — odložite — in počakajte, kar vam koli spolnenje vaših družili dolžnost pripusti. Vi ste oa gospoda izvoljeni so ravno sato blagoslovljeni, de bi reveža v sili no potrebi usmilili se, in njega podpiraje iz nadlog izlekli. Od nje-goviga dela in krivavih žuljev — vender zadnič vsi živite. Vi pa bolj vbogi, bolj potrebni, bodite pošteni no pravični, resnični no zvesti v svojih obljubah, de hote pri bolj premožnih milost našli. §klci». Dragi moji! kar vam je mlad prijatel danas iz serci oznanil, naj se tudi v vaše serca globdko vtisne! Terplenja in britkosti pridejo čez človeka z vedenjem Bdžjim — morajo priti — dušne so jedila, večkrat tudi potrebne zdravila ; z tacimi je pital in zdravil Oče nebeški še zmiraj svoje zveste prijatle. O trikrat blagor vam! če bodo naše serca z otročjo ponižnostjo na-nj zaupaje, v se-dajnim terplenji in v vsaki britkosti, ktera bi nas koli zadela, z krotko poterpežljivostjo se njemu vdale! Nedolžni — se bomo dalje posvečovali; grešniki — se bomo spokorili no milost dosegli; in Gospod, zvest v svojih obljubah, bo milo na nas se obernil, vsako butaro, ktera bi nas preveč tišala, nam polajšal in našo žalost v veselje spremenil. Kje so tisti nekdajni pobožni ipilvski očaki, ki so si bili sv. .Stefana, besednika pred Hdgam zvolili; njegovo sveto podobo na veliki altar postavili, in za-se in za svoje otroke rod za rodom obljubo storili: po njemu ravnati se, njegove žlahtne lastnosti po-snemovati, in kakor on — zvesto za Kristusam hoditii? O skažimo se vender njih vredne otroke, in obljubo spolnimo! Takole sv. Štefana častimo, — in imeli bomo nad njim prijatla pred lldgam, ki nam bo sprosil gnado, de bomo pri sedajnim terplenji, in pri vsaki britkosti kakor on,,— polni gnade in moči. Amen. V puftno nedeljo, (v Logu 1816). Peti del pridelka sedem rodovitnih let nej se prihrani za lakot sedem nerodovitnih. I. Mojs. bukv. XLI. 34 — 36. Marsiktere dobre, pa še raji slabe šege se v cele narode v-koreničijo in gredo po več sto let od rodii do rodii; tako je prišlo tudi obhajanje pusta od nekdanjih starih ajdov na kristjane; kadar so se bili že k sv. veri spoznali, so pustovanje obderžali, no ka-tolški cerkvi ni še se dalo tako obhajanje pusta čisto zadušiti; sa-kaj še denašnji dan se ljudje ob tacim času šemijo, norčije vga-njajo, splesujejo no gostijo, če še kaj hudiga ne delajo. Jez ne boni rekel, nej se kristjani zmirej le klaverno zaderže, marveč rečem: Prijatli! Veselite se svojiga živlenja kot vsaka druga Božja stvar, pa pošteno in z mero; saj vam na vašim popotvanju sam Gospod mnogitero nedolžno veselje ponudi, privošite si o Gospodovih godovih, ko se da? kej boljiga; povabite, pogostite —kdor ima ob čem — svoje prijatle in se z njimi radujte; ali ni bil sam Jezus z svojo materjo na žcnitnini v Kani v Galileji? ali ni na mnogo drugo povabljenje sel? le nezmero, potratenje in vso drugo napč-nost vam moramo pri tem do živiga grajati. Valvazor, imeniten gospod, je bil pred 150 leti krajnsko deželo popisal; on pravi v svojih bukvah od Ipavzov, de so zlo marljivi no pridni gospodarji; de denarjev, ki jih za vino vzamejo, ne izdajo do prav velike sile in potrebe. Koko prijatli! ali bi se v sedajnosti to še od vsili Ipavcov po pravici zamoglo reči? — ali ni v teh 150 letih že mnogo lepe premoženje po potratah se čisto zapravilo? — marsikatera sloveča hiša se razkopala? ■— ali ni še marsikteri nekdaj visoko čislan na siromaško palico prišel? — Med tem, ko drugi morde grešno pustujejo, se s-hajate vi, moji prijatli! — iz cele doline tri poslednje pustne dni navadno v to sv. vežo, z besedo Božjo, molitovjo in prejemlenjem sv. zakramentov se po Marii Bogu posvečevati. Kar se vam iz tega sedeža resnice reče, razglasi — razsoje se po celi dolini. Tudi jest, v to srečno zvoljeni, želim med vas neko besedo vsejati, želim de bi se globoko v vaše serca vkoreninila, in bogato rodila. Govoril vam bom od kristjanske varčnosti; vam narpred pokazal, v čim obstoji, no potem dopovedal, zakaj de moramo varčni biti ali dobro gospodarili. Prijatli! V tacih okornostih smo, de bo moja pridiga, kakor upam, v pravim času rečena beseda; bodite tedaj i. t. d. Pcrii del. Kar nam sam g. Bog po pridelkih ali zaslužkih — kar nam dobri ljudje podele, imamo z sahvalo, z poštenjem in mero v po-terjenje in zualjšanje svojiga zdravja vživati, toKo k svojimu pridu, pa tudi k pridu svojih in bližniga obračati; pri tem pa, kar sc koli da, po pameti no vesti v primeri za prihodne, neprevidene potrebe privarvati no prihranovati; v tem obstoji kristjansko gospodarstvo, ki mu pravima, tudi varčnost ali šparovnost. Dva človeka se ne najdeta na popolnama enaki stopnji, tudi nimata ne enacih dohodkov ne enacih potreb; kar je pri enim skoparija bi vtegnilo že pri družim zapravljenje biti, torej je zlo teško od varčnosti pravi čisti zapopadik dati; žlalita se z dvema zlo ostudnima pregrehama; leži namreč v sred skoparije in zapravljivosti. Bog je dal človeku pamet in vest, slednji nej poskerbi, de pri tem svojo vest neoma-dežvano ohrani. Skop ali vohernik če je se tak stisnjene in še tako velik o-dertnik, vender neče za nič druziga čislan biti, kot za dobriga gospodarja; dn — in varčen kristjan, oba spravljeta in varjeta, ali vender pri vsim tim je med njima velik razločik. Skop, ki je navadno tudi lakomnik, spravlja in vkup grabi z obema rokama po očitnih in skrivnih, pravičnih in krivičnih potih; on slepari, goljufa in spodkopuje; zapušene sirote in vidove tare; zapravljivcu, ki mu dobre obresti obeta — na njivo, senožet, nograd ali vert rad posodi — se ve — de ne za dolgo; od taciga, ki v velicih stiskah zdihuje, nar raji kupi, tode ne predrago, pa še zahvalo terja, de se ga je vsmilil — z drugo besedo — de ga je oderl; gorje vsacimu, ki se z njim speča. Od njega bi se lahko reklo, de Ovna postriže — pomolze — odere do belih kosti, Muzik poliže — poserka do zadnjiga kančika kri. Sam pa da raji svoje žito moljem spiti, ali vino zavreti, ko de bi ju po deželni ceni prodal. On spravlja, grabi, varje pridelke, denarje in blago, ne, de bi jih vzival ali vshivati dajal, ampak de bi bilo na kupu, in de bi nad takim kupam — ki mu je Bog — svoje oči pasli; on živi no se oblači veliko pod svojim stanam; hodi okoli večkrat vmasan, rastergan, slabo oblečen, de še mraza terpi; kakor ne sebi, še menj privoši ženi no otrokam, jim krati no pridcržuje nar več, ko se da; na zučenje in zrejenje svojih mlajšcv bi goldinarje ne dal, raji jih pusti v neumnosti no divjosti rasti. Od poslov in najemnikov terja, nej mu pri slabim živežu delajo kot živina; zasluzeno jim priileržuje; ko bi mogel, bi jim tudi kej vtajil, ali saj vtergai. Ljubezin, prijaznost in v-sinilenje so njegovimu kamnitnimu sercu popolno neznani občutleji; nima prijatla', de bi ga v liram na kozarc vina, ali ob s-hodeh na kosilo povabil, zvunej, ko bi kaj dobička od njega pričakoval. Njegovo uboje zatisnjcno upitju nesrečnih, in roka terdo zaperta potrebniinu; siviga starčika, ki je kot posil ali najemnik veliko pri hiši delal, z nevoljo proč podi, resnično bi mu tudi več v hišo ne stopil, ko bi se ga žena skrivaj bolj ne vsmilila. Pri slabi letni, dragini no pomankanju bi slednji dan lahko kako vsmilenje skazal, pa še misil, de bi z tem premoženje — svojiga Boga — škodoval, namest pomnožil pa zmanjšal, mu je taki) zoperna, de precej ne-voljin postane in trepeta. Takle je skop ali vohernik.— Tudi varičen kristjan skerbi, dela in se vbiva, spravlja, varje in prihranuje, pa pri tem nm še clo v glavo ne pade, de {>i z kako lažjo, goljufijo ali drugo krivico si premoženje množil; on ne spravlja, de bi bilo na kupi, ampak, de bi po volji Božji vžival sam in tudi drugim vživati dajal; torej je njegovo vsakdanje in pražnje oblačilo, njegovimu stanu pa tudi premoženju primerjeno. Na družino oberne, Kar je prav, posebno pa, kar je koli moč, na pametno zrejeni svojih mlajše v, dobro vedoč, de pri mlajših pametno zre-jenje veliko več zda, kot njim zapušena bogatija, in de pametno zrejenje bi si vtegnili v poštenim imenu premoženje pridobiti, neumni pa in divji nar veči dedišne zapraviti. Svoje prijatle sprejme z kerjanco — dvorljivo — jim razodene svoje odkritoserčno ljube-zin, jim postreže, pa brez neumne potrate. Svojim poslani in drugim delovcam je dobrotljiv, darljiv in jim mnogo slabost pregleda tokd, de ga imajo in hvaležno poštujejo svojiga očeta. V nesreči, sili ali veliki potrebi rad bližnimu v pomoč pristopi; njegova hiša je siromakam, zlasti domačim vedno odperta; ko jim ne more ravno veliko dati, si vender kej odterga, de jih oživi. Pri vsim tim pa vender ni toko neumin, de bi vse svoje razdal, in sam beraško palico v roko vzel; marveč poskerbi, de se nič ne potrati, de nič pod zlo ne gre, de se vse k pridu pripravi, in de od vsaciga, kar je prav ali primerjeno tudi za prihodnc neznane in neprevidne potrebe prihrani. Kakor se varčen kristjan od ene strani gerde skoparije ogiblje, mora se tud od druge zlo škodljiviga zapravlcnja varovati. Skop povžije in porabi od Božjih darov premalo, zapravljiviz pa preveč. Nej vzame nekdo za vino navadno po 500 gold. na leto; ko bi od teh 400 na stran pokladal in le po j (K) za vse hišne potrebe obračal, de bi bila družina slabo rejena in še slabši oblečena, bi tak gospodar preterd bil; ko bi pa po 300 do 400 na hišo in vse druge potrebe obernil, iOO, po okolistavah tudi 200 pa prihranil, bi bil varčen ali dober gospodar; nej pa slednje leto vsili 500 porabi, je že zapravljivic, še linji zapravlenje bi bilo, ko bi se še od leta do leta po 100 ali 200 pridolžil. To je neka pripodoba za ljudi vsili stanov. Til pa tudi vidite, kak« med skoparijo in zapravljivostjo v sredi pametna varčnost ali modro krist-jansJko gospodarjenje tiči. Če bi se skop ali odertnik spreobernil, bi imel vender še občini živeti, če se pa zapravljivic spreobernc in poboljša, bo, ko mu to prckasno v glavo pade, svoje prihodne dni večidel pnmankanjc terpcl. V sedajnih časih, ko ni posebne skerbi, je kar težko kej prigospodariti ali prigospodinjiti; zapravljivost se širi no prijem le kot kuga od nar visokejih stanov zmirej liudiga so mu še le njegovi strašni sovražniki naklonili? —Poglejmo ga pa ven-der še popred v molitvi zapopadcniga. . Potem, ko pride namreč v veri, reče učencam: Moja duša je žalostna do smerti, ostanite tukaj in čujte; — gre za lučaj kamna naprej, pade na kolena in moli: Moj Oče! — ako je mogoče, vzemi ta kelh od mene, ali vender ne moja, ampak tvoja volja nej se zgodi. Tako trikrat moli, in t‘ak<> v velike srpertnc težave ga obhajajo, de je bil njegov pot, kot ker-vave na zemljo tekoče kaplje. Zdaj pridejo služabniki duhovne gosposke z močmi no orožjem njega lovit — in Judež z njimi; ta stopi naprej, ga objame in kušne rekoč: Zdrk v bodi učenik! — Jezus ga milo pogleda in mu r«'če: Prijalel! — čiimi si prišel? — z kušvanjem me izdaš? — Taka mila beseda nar večiga pri-jatla nič ne omeči lakomniga Judeža. Hlapci planijo na ncdolž-niga Jezusa kot na rezhojnika, ga zvežejo in pred duhovno gosposko peljejo. — Čas ne pripusti, de bi vam vse zalizovanja in zasramovanja tukaj razlagal, z klerimi so gosposke, njih hlapci no Pilatuževi vojaki Jezusa obsuli, no ki so bile za njegovo milo serce strašni zbodlcji, le to vam moram v misli vzeti, de, kadar ga je Pilatuž otepeniga in s ternjevo krono na glavi van pripeljal, de bi sc ga bili vsmiliii, in kadar je podšuntano ljudstvo, namesti se ga usmiliti, sačelo vpiti: Proč z njim! — Proč z njim, križaj ga! — je mogel tak krik Jezusa nar globokeji v serce zbosti iii ga raniti; zakaj v tistim času je obsojenje na križ nar zaničlivši smert bila; že stara postavajo rekla: Preklet bodi, kteri na lesu visi. Le nar hudobniši puntarje, razbojnike in preklinjevav-ce živiga Boga so po tistočasnih postavah na križu umorili. Pa to ni bilo se zadosti, de so tudi Jezusa križali, obesili so ga še sred dveh razbojnikov, češ, de je on nar huji grešnik med njima. Ako je nar veči grešnik od deželne oblasti — kervave sodbe k smerti obsojen, in ako se ji molčeč in poterpežljivo podverže, ho okolistoječe žalost — bo strah obšel, groza jih bo prevzela; nej mnogoteri njegove krivice ali pregehe še tako močno sovražijo, bodo vender njega — kot človeka — pomilovali, in noben se ne bo postopil njega v grenki smerti še zasmehovati, ampak vse bo molčalo. Vse drugači je pa to pri Jezusovi vmoritvi bilo. Judje so vso človečnost slekli; skazali so se huji od zverine; peklenski spačeni duhovi sojini serca posodili; ker ga ne morejo na križu visijočiga več z svojimi pestmi, ne z orožjem doseči, mu ponujajo žolča — ga dosegujejo z svojimi strupenimi jeziki, zbadajo in raz-tergujejo njegovo ljubeznipolno serce. Grenka žalost in grozna britkost, zdihovanje, stokanje, strašno borenje nedolžnosti z grenko smertjo jih ne gane? ne omeči; namreč pod križem ošabno posto-paje z glavami majajo, rekoč: Aha — kako tempelj Božji podiraš, in v treh dneh spet sozidaš, pomagaj sam sebi! Če si Sin Bo ž j i, stopi iz križa! — Drugim je pomagal, sam sebi ne m o r e pomagati! — Ako je Izr a-elski kralj, nej stopi z dej iz križa, in verjem o va-nj. V Boga je zaupal; nej ga zdej reši, če ga rad ima! Sej je rekel, Sin Božji sim. Poglejmo, ali pride Elija njega rešit! — Tako ga zasramujejo — tako preklinjajo živiga Boga ti hudobni no nehvaležni, v sred ktcrih je take čudeže delal; kterim se je z besedo in djanjem vselej dobrotljiv in ljubeznipolni ska-zoval, in jim edino pot proti nebesam kazal. Take zasramovanja so mu serce raztergale. Kadar je v vertu molil, gaje angclj iz nebes v njegovih slabostih pokrepčal; zdaj pa, ker je z pretežko butaro grehov celiga sveta obložen, ker ga štralinge vsili grehov teže, ker ga vsa človeška hudobija, vse nar grozovitniši bolečine grizejo; ni ga angela od nebes, de bi ga podpiral in tolažil, tam-kej visi on — ko de bi bil zapušen — med neham in zemljo; nad glavo ima cniga od človeštva razžaljeniga Boga, kteri terja od njega v svojo spravo, de nej spije kelh grenkosti do zadnje kapljice; pod nogami ima poterto, vso objokano mater, klera ga noče se elo v njegovi nar grenkeji smerti zapustiti. Tole — priporoči Janezu — in njegovo do konca oslabljeno meso zavpije: IVI oj Bog! — moj Bog, zakaj si me zapustil! — Moje bolečine so pregrozne — moje britkosti pregrenke, meni jih ni vec prenašati. Dopolnjeno je! — Oče! — v tvoje roke zročim svojo dušo! — Zdej glavo nagne in dušo pusti. O ljubeznivi Jezus! — Tako si tedej dopolnil — ti ves nedolžni — ves pravičen, si nar zaničljivši smerti hudobneža vmerl. — Kdo bo tvojo grenko smert obšaloval? — Pri človeku ni ga vsmiljcnja, zakaj njegova hudobija je tebe ponižala, njegove kri- vice so tebe teple, njegove pregrehe tebe zaklale. Obžalujte tedej ve druge stvari včlovečeniga Boga grenko smert: Otamni se sonce “- razpadite gore — razpokajte se skale; vstavite se vetrovi no vtihnite morski valovi; uvenite, vsahnite cvetlice — stresi se zemlja in objokuj nedolžniga smert! Vi zveličani duhovi vstavite svoje yeselje, ozrite se na kalvarski hrib, točite na-nj grenke solzice, in pomilovajte strašno smert nar večiga človeškima prijatla! — Ali vender ne — Poglej vsmiljeni Jezus — tudi tvoji pričijoči otročiči solze točijo čez tvojo grenko smert; Bog hotel — de bi njih žalovanje resnično — de bi ne toljkanj tebe, marveč svoje grehe objokovali, ki so tebe vmorili. O preljubi kristjani! — vzemite si Zveličarja grenko terplenje k sercu, obžalujte njegovo britko smert; on je vsiga našiga obžalovanja, vse nase hvaležnosti vreden, zakaj le iz ljubezni — iz nezapopadljive ljubezni do nas je vse to preterpel; naše hudobije so ga teple, na križ spravile; — naše pregrehe so ga zaklale — vmorile; on je ter pel. de bi mi na večno ne terpeli; vmerl je, de bi tako od pogublenja rešeni na večno živeli. Jezus — vsigamogočni —je voljivo lahko drugim pomagal — je mertve obudoval; kako lahko bi se bil tudi tem skril, ki so ga bili prišli lovit; kako lahko svoje železa raztergal, in vse svoje protivnike in sovražnike pogonobil; ali on se je popolnama v voljo svojiga Očeta podal, in mu je bil pokorili do smerti — do .smerti na križu; iz ljubezni no pokoršine do njega, iz ljubezni do nas nesrečno pregrešnih ljudi se je — nc persiljeno — ampak prostovoljno v nar grozovitniši terplenje in grenkeji smert podal, de je tako rezžaljeni pravici Božji na mesti nas zadostil, nam milost pridobil; vmerl je, de bi mi na večno živeli. Čez 700 let popred je že Izaija od njega prerokoval: de bo mož bolečin in skušan v tcrplenju; de bo naše bolezni na-se vzel in naše bc-teže nosil; de bo od Boga, ponižan, vdarjen in ranjen zavoljo naših grehov, in stert zavoljo naših hudobij; de zavoljo našiga miru bo terplenje na njim, in de po njegovih progah bomo ozdravljeni, de vsi smo bili kot ovce zašli, sleherni na svojo pot, ali Bos pod je nas vsili pregrehe na-nj naložil. Darovan je bil, ker je sam hotel; kot jagnje, ki sc v zn klanj e pelje, ne odpre svojih ust. Iz. 53. 1. Slišalo se je že, deje brat za brata., oče za sina, prijatel za prijatla vmerl; slišalo, deje jaki kralj svoje zveste podložne pred sovražnikam obvarovati v strašnim boju svojo kri prelil, in zivlenje tjekej dal; de bi bil pa kdo za svoje nar linji protivnike nar strašneji sovražnike se v nar grenkeji terplenje in smert podal; tega se ni še čutilo. Ali danas — pojejte na Jezusa na Kal-varskim hribu v sredi dveh razbojnikov visijočiga; on ni vmerl take grozovitne smerti za pravične, ne za prijatle — vmerl je za vse zopernikc Božje — za svoje nar veči protivnike. Pod njegovimi nogami si ošabni vojaki, ga zasmehovaje, njegove ohlačlila dele, in za suknjo losajo. Kamor pogleda, vidi le grozne sovražnike, ki se mu pačijo. — Ali tudi tele objame z svojo ljubeznijo, tudi za — lije hoče vmreti, tudi njim privoši, de bi bili v njegovi kervi oprani, de bi jim milost iz križa zvirala: torej moli za-nje rekoč: Oče! — Odpusti jim, sakaj ne vedo, kaj delajo. Jezus je na svojim životu bolečin preterpel, in na duši žalost in grenkih britkost prenesil v tako visoki meri, ki preseže vse naše zapopadke; ko bi skozi celo svoje živlenje noč in dan njegovo terplenje premišljevali, bi ne spoznali — ne razumeli, koljkanj je za nas terpel, in to prostovoljno iz pokoršine do svojiga Očeta, in iz večno nezapopadljive ljubezni do nas. On je terpel in vmerl, de je rezžaljeni pravici lložji za pregrehe celiga človeštva zadosti storil; de je nas tako peklo otel, od večniga pogublenja rešil; de bi mi milost od Očeta dosegli, no zamogli svoje duše ohraniti za večno živlenje. Nebo in zemlja spričujeta, de ga ni — de ga ne more biti taeiga prijatla — taciga dobrotnika kakor nam je Jezus; svojo kri — svoje živlenje je v nar grenkeji no zasramljivo smert dal, deje nas hudičovi oblasti otel, in nam nebesa odperl. Kristjanski bratje in sestre! — Odgovorite mi vender, ali ni tolika ljubezin Jezusa do nas vredna, de bi jo sposnali no hvaležno povračevali ? — kaj terja pa neki od nas v povračilo svoje tolike ljubezni? —Nič druziga kot ljubezin. Iz ljubezni do njega, de nej deržimo njegove sv. zapovedi; iz ljubezni de nej spolnujemo njegove za nas koristne nauke: iz ljubezni, de nej njegove žlahtne izglede posnemujemo, in — de nej se med seboj ljubimo, kakor je on nas do konca ljubil. Gcrda, ostudna nehvaležnost bi vender bila, ko bi take ljubezni z ljubeznijo ne povračevali. O blagor vam pobožne duše! — ktere svoje hude poželenja zatajivši, no svoj križ si na ramo zadevši zvesto za Kristusam tudi po ojstrih potili v poterplenju hodite; veselite se, — to je edina pot do njegove časti! Ko bi se vam tudi ravno kadaj po človeški slabosti spodtaknilo, nikar ne obupajte, — na Jezusa poglejte, on vam roko poda, od njega vam milost in pomoč izvira, de bote vstali, svoj tek srečno dokončali no stavo — krono živlenja dosegli. Vi pa slepi, terdovratni grešniki! — kteri ste iz njegove prave poti zašli, in se prederznitl, njega z pregreho žaliti, tako z noviga njegovo obsojenje podpisati no ga križati; obernite svoje oči saj vender danas na kalvnrski hrib, in poglejte, kako vas Jezus z ljubeznijo in milim pogledam kot zgubljene ovčice k sebi vabi; nikar ne bodite oterpnjeniga serca; razteržite vender enkrat zaderge lažnive in hinavske pregrehe—nje konc in pogublcnje — in spre-obernite sc k pravimu pastirju svojih duš. Gospod Im* tudi na vse vaše storjene krivice pozabil; na nobeno vaših hudobij se ne bo več spomnil, in tudi vi bote na večno živeli. Ne odlašajte za jutre, kar gre že danas storiti. Zakaj hočete vmreti? saj je ze Jezus za vas vmerl; zakaj sc hočete pogubiti? — saj je Jezus vas od pogub-lenja rešil; zakaj nočete postave deržati? saj jo je Jezus z svojim izglodam in z svojo kervjo poterdil. Nelni in zemljo moramo na pirčo klicati, de je Jezus vse storil nas z rezžaljeno pravico lložjo spraviti, nam studence milosti in nebeške vrata odpreti; če ne bomo njegoviga neskončniga zasluženja v svoje zveličanje obornili, nam bo v pogublcnje sluzilo in mi ne bomo nobeniga zgovora imeli. — Torej o usmiljeni Jezus! ker si na današnji dan zgolj izlju-bezni do nas v britko terplenje in nar grenkeji smeri se podal, de p. nas odrešil, nam milost pridobil in nebesa odperl; poglej milost-Ulvo na nas vboge grešnike! — razsvitli našo pamet, omeči naše serca, de bi svoje grebe spoznali, jih objokovali, in se jih'prav spokorili; dodeli nam gnado svetiga, tvojim lepim izgledam pri— nierjeniga živlenja, de nam bo tako tvoje terplenje in smert ne v pogublenje, ampak v zveličanje služilo. Amen. Četerto nedeljo po veliki noči, (v Logu 1822), ko so inil»*tlji>i škol' gospod Jožef Valant novi allar iz kararsklga nisi mio rja posvetili. \a vsacim kraji, kjer to en spomin mojima imena, postuvile meni allar, ■ jest hočem k vam priti, in vas blagosloviti. II. Moj/.. £0. ti 1. Čez dvajsetikrat sim vam že iz (ega sedeža resnico govoril, pa ne še z (ako radostjo, kot danas ta dan; tudi vas vidim v čez navadno veliki trumi vkup zbranih, in vsili obličje z veseljem napolnjene. — Glas, ki je šel od ust do ust, de bodo naš milostljivi škof danas tukaj obhajali visoko sloveznost, je vse oživil; vidili smo scer bolehne slarčikc danas brez palčice, in priletne mamke z novo močjo, v trumah z niladenči no dekliči semkaj hiteti, de hi priče poslali veliciga goda. Vse je vkup steklo, vse se veseli; stari, de so dočakali današniga dne, mladi de ga pomnili bodo. Prišli smo, pri jat li! — postavit Gospodu altar — en altar pod lepo podobo in sladkim imenam Divice Marije; naš vikši pastir so se vzdignili iz svojiga sedeža, stopili v sred nas, de so ga v našim imenu llogii posvetili. O ti Irikrat srečna Ipavska dolina! — ne — ti nisi še vidila tako lepiga dneva kot danas, tebi bliščeti! — Medtem, ko pokažene ljudstva semterlje v puntih in morijah vero zalajivši blaznosti išejo, zidaš ti — \/ nar žlaht-nejiga karčtrskiga kamina Gospodu altarje — altarje visociga pomenka! — Od tega pomenka preden govorim — ubornem se jest •— izvoljeni danas rasodeti misli Ipavske doline — k Tebi, visoko-častitljivi, vikši pastir! — in rečem hvalo — lepo hvalo za Tvojo apostoljsko, ljubeznipolno skerb, z klen* nas, svoje ovčice ob-jonilješ; hvalo za predlansko nas osrečljlvo ol>jiskovaiye; hvalo za milost, ki nam danas skazuješ. Ohrani v svojim svciim spominu leto dobro in pobožno ljudstvo, in njega Tebi z vsim spoštovanjem vdano duliovsto. Povzdigni na noviin altarji čez nas svoje bolj svete roke, de bo Gošpod čedalje milostljiv nam po Mariji.— Speljan jc. ¥. Akoravno Boga povsod in vselej labko vredno častimo, vender zamorejo posebne sv. mesta človeka serce k bolj gorečim in Bogii bolj dopadljivim molitvam vnemati. To smo se od svojih očakov navčili, de, ob nekterih dneh v letu, se na tim sv. mestu radi k službi Božji snidemo; živa skerb za leto sv. vežo, in veselje nad tukajšno službo Božjo, je še le v tih poslednjih časih prav očitna postala; ti zlo stari med nami še lahko pomnijo, kdaj de je iz nekdanje tukajšne Božje vežice leta velika in častitljiva cerkev zrasla; pred 29 leti je pobožnost doline omislila za to cerkev zvon 43 centov, ki zamorc ljudsto cele doline semkej povabiti, in da-nas smo tu postavili altar, iz tako žlahtniga kamina, de v veliko mestih, še clo v množili kraljestvih se mu para ne najde; v Ve-netkah so šteli za-nj 4000 gold. srebra brez Marijine podobe, ktero je zmalal g. Tominc iz Gorice za 500 gold. srebra. Ali neso to razvidne priče vaše pobožnosti! — ali se ni vse to pripravilo in naredilo iz dobrovoljnih darov, ktere sle vi, moji preserčni prijatli! — tako obilno skladali? — ali je med vami kakšna pod-fara ali soseska, de bi ne bila k vsem tem po svoji premožnosti pripomogla? — Kakor ste pa vsi k temu pomagali, tako je tudi leta sv. veža lastina vas vsili; je cerkev v sredi doline, ktcra vas vse objame; je sv. mesto, na kteriin se vsi Ipavci po sv. veri, po upanju in ljubezni za kristijanskc brate in sestre med seboj, za otroke eniga samiga nebeškiga Očeta, in ene matere Marije — spoznajo. Ko vam mi, duhovni pastirji, od ene strani vunajnc in daljne Božje poti grajamo, ko so z časa zamudo, denarjev zgubo, in večkrat — de bi tako nč — z nevarnostjo dušniga in telesniga zdravja sklenjene; nas od te druge strani pa prav veseli, kadar vas tukajlc na tim sv. mestu z kupama vkup zbrane vidimo. Na tri poslednje pustne dni, na prošno in zahvaljeno nedeljo, na Velki in mali šmarni dan z tako želnostjo in radostjo semkaj podvizat >, de še clo v vaših hišah večkrat prepiranje vstane zavolj doma potrebniga varim. Beseda Božja pa, ktero tii radovoljno poslušate; solze, ktere tii pretakvatc; darovi, ki jih na tim sv. mestu prejemljete, pričujejo, de neso prazne ne — vaše semkajšne Božje poti. Od kar je ta nar sveteji Devica zveličarja spočela, je bila —j je in bo vsim kristjanskim narodam mati milosti no usmilcnja; (o uči sv. cerkev, ki ji v svojih molitvah vselej to lepo ime da; to terdijo sv. očaki, ki jo nevsahljivi studenc nebeških darov imenujejo ; to »pričujejo nji v čast po vsili deželah brez števila postavljeni spominiki; to občuti tudi z hvaležnostjo cela naša dolina. Kakor je Jezus naš srednik pred llogam, je ona naša srednica pred njim; kdaj smo ki kadaj semkaj pritekli, kdaj naše ponižne prošnje v duhovnih potrebah na tim mestu po Mariji prcu sedeš milosti Božje poslali, de bi vslišani ne bili? — Ne prijatli! —jest ne zamorem govoriti od obilnost duhovnih darov ali gnad, ktere nam Bog po Mariji na tim mestu deli; nej govore ti, ki so bili v duhu slepi, gluhi, hromi no gobovi, no ki so tukajle zdravi, čisti Postali; nej govore ti, ki so tukaj razsvitleni? svoj revin stan spoznali, verige grehov pretergali, no si suknjo pravičnosti oblekli; '— ti nej govore, ki so bili tu potolaženi, v duhu poveseleni, ki so gnado ponižnosti no krotkosti, gnado zadovoljnosti no svetosti zadobili. Ko bi nam pa še danas — scer tiho molčeče spovednice povedale, kolikanjkrat so se v pokore solzah močile; če bi nam angelci nebeški še dopovedali, kolikanjkrat de so se nad tukaj spokorjenim grešnikam, kolikanjkrat nad tukaj storjenim in Bogu zvesto deržanimi oljubami veselili, kdo bi zamogel, prijatli!'—neskončno i milost dobrotljiviga Boga zapopasti, ktera se nam tii po Mariji razodeva ? — Na enako vižo tudi v telesnih potrebah. Vsako leto vi na fim sv. mestu prosite in prejmete zdravje in srečo pri delu: vi išete *n najdete rešenje od težav in britkosti; vi terkate po Mariji, in nebo se vam odpre, iri obilnost blagoslova razliva se čez vaše žitne polja in vinske gore! — Čc bi pa tako ne bilo, kako bi neki i zamoglo se na tako majhnim prostoru tolikanj ljudi preživeti ? ~ Malo je bolj rodovitne in pitane zemlje od lete; nekdaj so jo unanji imenovali raj krajnske dežele. Ko ni ravno raj, pa ven-der, kadar koli iz unanjili krajev nazaj domu pridete, je vaša perva beseda: o vcnder le ljuba Ipavska dežela! •— Bes je, de scer tudi divja borjn večkrat po dolini buči; de suša večkrat zem-, ljo kali; de hudo vreme strašno grozi; ali to je le glas Gospodove . besede, de nemaš prevzeti se, ne preveč na-se zaupati; pridelikov ti venuer čisto ne okratijo; če nimaš nič ozimine, imaš vender ! kej jarine; če ni na tleh, je vender na terti; če nemaš kolikor bi si privošil, imaš vender kolikor potrebuješ. Še v letih nerodovit-nosti no pomankanja je tebi toliko ostajalo, de si trume unanjili bratov pod streho jemal in oživljal. Vojakov brez števila vsaciga naroda in jezika je v pretečenih letih sc po dolini doli in gori premikalo; slednji je vaših pridelkov kej povžil, in vender vaš stan se ni hujšal. Trikrat ste na svojih lastinah prešerniga in požreš-nigasovražnika vidili; in vender vaši altarji niso bili posuti, cerkve ne ognušene, hiše ne požgane, cepljeno drevje in žlahtne tertc niso bile posekane; več ko je v svoji samogoltnosti požerl, več ste imeli. Vi ste se scer strašili, milo zdihovali, še clo nekaj časa pod železno palico unanjiga premagovavca stokali; ali vender ravno na spomin Divice Marije sv. Roženkranca 1813. leta je bilo, de so njegove prestrašene trume, kot oparjeni sužnji memo te cerkve po lOtih zjutro z trepetanjem bežale, de ste jeli lože dihati, in de se je vaša žalost v veliko veselje spremenila. Ali moji dragi prijatli! — Komu pripisujete neki, komu zahvalite vi vse leto! — Marija — Marija je mati milosti — Marija je naša mati! — Tako sc razglasuje, tako se razgromeva doli po vsi dolini; Marija je nam vse to sprosila — tako donri—-Jako se odmeva od ene nore do druge!--------- H) 3 O ja prijatli! —kadar smo koli pred sveta viharji na ta kraj v zavetje pribežali, tii smo se odalinili, odpočili no oživeli; mert-vično in klaverno smo sem prilezli, veselo in čversto nazaj na dom stopali. V tem za tišji je nam vselej bilo dobro biti; tukaj so se naše serca mečile — tii se je nam vselej milo storilo — zdelo se nam je, kakor de bi bila sama Marija nam solze obrisovala, nas tolažila, in naše serca z nebeškim veseljem zalivala. Resnično prijatli! — Tii je sv. mesto, tii je spomin imena našiga Gospoda. Jakob pred nevošljivostjo svojiga brata Ezava bežeč in na poti spijoč je vidil lojtro gor do nebes, po kteri so angeli doli in gori bodili, no na verh ktere Rog slone je njemu rekel: Ne boj se, jest sim tvoj Rog, tvoj varil bodem, kamor koli poj-deš, in v tvojim zarodu imajo vsi narodi zemlje blago-slovleni biti. Kadar se je pa on zbudil, je ves prestrašen rekel: Resnično, to je sv. kraj, tukaj ni druziga ko hiša Božja in vrata nebeške; on je vstal, altar v spomin tega postavil in olja čez-nj ulil. Tudi nam seje večkrat že zdelo, kakor de bi bili na tim mestu, tiile, od zgorej doli glas čutili: Jest sim vaš Rog, — jest va^ varh; ne bojte se, po Mariji bote vsi osrečeni. Tudi mi na tim mestu sveto zavzeti no prestrašeni zavpijemo: Tb je sv. mesto, tb ni druziga, ko hiša Rožja in vrata nebeške; tudi mi postavimo tukaj altar v znaminje, in ga damo po svetejih rokah od naših pomaziliti. O veselite se ve nebesa! — čudite, učite se ljudstva! — oznanujte prihodni rodovi! — Ipavska dolina je v časih strašnih vojsk in dragin še toliko prihranila, de je tačas Rogli po Mariji storjeno obljubo zdaj spolnila; postavila je danas, kot Jakob znaminje v spomin nji razodete dobrotljivosti Hožje, postavila je kot pobožni Noe altar hvaležnosti v spomin ohranjena v časih strašnih nevarnost: postavila kakor Corobabel spominik zahvale za rešcnje in speljanjc iz babilonske sužnosti. In ker ravno na tim mestu ste bili vi, prebivavci Ipavske doline lolikanjkrat k dobrimu ganjeni in omečeni, razsvitleni in potolaženi, ga ncstc smeli drugej, ganeste mogli Bogu pod vrednišim imenam postaviti, ko pod sladkim imenam Marije Bivicc. — Ali presrečni prijatli! Tudi za naprej se nam bo tii, kjer smo novi altar postavili, priči— jočnost, dobrotljivost in vsmiljenje veliciga Bogu po Mariji vedno razodevalo. II. Lep in drag je altar hvaležnosti, kateriga smo danas Iukaj Gospodu postavili — postavili, de bi nam bil tudi za naprej altar prošnje in blagoslova; še ljubši pa in dopadljiviši je daritev, ktero bodo danas naš vikši duhoven na novim altarju njemu do-pernesli; to je ponovlcnje ravno tiste daritve, ktero je naš pervi no nar vikši masnik Jezus na Kalvarskim hribu očitno, pri zadnji večerji pa skrito, pod podobami posvečeniga kruha in vina svojimu scer bi bil Rogu gnusoba, en smerad hinavšine. Kaj bi se ti neki zdelo, ti hišni gospodar! ko bi ti tvoj hlapec, v zalivalo tvoje ljubezni in skerbi do njega, košik žlahtniga grojzdja iz tvojiga lastuiga nograda v dar pernesil, pri (em pa za tvoje povelje nič »e porajtal, in tebi nepokorin bil ? — Proč z njim, tim nehvaležnim hlapcam, boš ti rekel; kako se lepiga dela! — pokorin — pokorin naj bo, to je pervo, kar od njega terjam, — potem bo vse prav. Gbernite td na-se, dragi prijatli! — Gospod Bog nam je po svojim sinu svojo sv. voljo na tanko oznanil; on jo je z svojo drago prelito kervjo poterdil; spolnovajmo jo z tanko zvestobo, potem bo naš altar Bogu lepo dišeči dar hvaležnosti in prošnje. Daritev po-koršine naših sere, ktero si zadobiti je bil zveličar Bogu pokorin do smerti na križu, mora tedaj z našim altarjem sklenjena biti, tako bo ta Bogu prijeten dar postal. Pri vsih narodih na zemlji, od kar svet stoji, altarje postavljati je pomenilo, in pomeni zavezo z svojim Bbgam storiti. Allarji pričujejo, kakšne vere de je kako ljudstvo j pričujejo, kakor vidne znamnja, od pokoršine, ki je človek svojimu Bogii obljubil, od službe ktero hoče njemu skazati; zatorej so bili tudi altarji človekovo nar svetejši od tega, kar je na svetu imel. Vi prijatli! imate pa že vsi svoje altarje doma po svojih cerkvah, ki vas spomnijo na zavezo, v kteri se z svojini Bogam znajdete; na storjene obljube, de hočete njemu samimu služiti, in v tej zavezi ali veri živeti in umreti. K čimu tedei še tukaj nov altar? — Ta altar nej vam bo nov nagib, nov spodbadik, en pomoglej njemu še zve-steji ko dosihmal služiti; naj bo eno ponovlenje vsih vaših njemu že storjenih obljub, ena nova še terdneji zaveza, ki jo z njim storite; nej bo nova obljuba, nova prisega, de hočete njegove sv. zapovedi vedno spolnovati. Vsi ste k temu altarju pripomogli, vsi zato dans tukaj prisežete. Odprite nebesa svoje ušesa — vstavi se zemlja u svojim teku — tiho ptice spod neba — poslušajte gore: Ipčivska dolina perseže per novim altarji, pričo svojiga visoko ča-stitljiviga škofa, de hoče z vednim spolnovanjem Jezusovih naukov in z zvestim posnemovanjem čednost , z ktermi je Marija Bogu tako močno dopadla, se njemu svoje žive dni posvečevati no mu tako zvesto služiti. Stopite tedej vj, duhovni pastirji, pervi napraj, položite svoje roke na altar, in pričo svojiga vikšiga pastirja pri-sežite; de hočete vi vselej Bogii se posvečevati; de hočete — ne najemniki — ampak pravi, zvesti no skerbni pastirji svojim ovčicam biti, de jih hočete z besedo in z izgledam, v ljubezni no krotkosti k dobrim u napeljevati in v zveličanje voditi. — Stopite naprej vi veljaki! — tukaj spoznajte, de bi je ne imeli nobene oblasti čez Ijudslo, ko bi vam od zgorej dana ne bila; prisežite pri novim altarju, de jo hočete le k pridu vaši skerbi zračenih obračati. Naprej vi hišni gospodarji! - prisežite tukaj, de hočete pervi duhovni svojih hiš biti, in vedno skerbeti, de se bodo vaše niše neomadežvane pred greham ohranile, in de se bo prava služba Božja v njih terdila; in vi očetje in matere, de bole le samo čednost v mehke in nedolžne serca svojili otrok sejali, in jih v strahu božjim redili; — in vi mladenči in deklice, de hočete po izgledu nar čistejiši Device le z deviškim duham in neomadežvanim telesam »ogu služiti. Perseži tudi ti cela Ipavska dolina, de se hočeš hudobiji in vsi pregrehi odpovedati; de bodo po vsih tvojih hišah 3 * in pokrajnah delovnost, poštenje in pravičnost domovale: svetost zakona se spoštovala — mir počival — ljubezin in edinost se množile, in de bodo vsi tvoji otroci ena v svetosti Bogu ljuba družina. Prijatli! — kadar koli bote na to sveto mesto prišli in danas postavljeni altar vgledali, spomnite se, danas tukaj storjene prisege. — Povejte doma svojim otrokam, kaj ste danas za-se, kaj ste za-nje obljubili. Kadar odrasejo, pripeljite jih semkaj, de pred altarjem vaše besede ponove, in de enkrat z svojimi otroci — vašimi vnuki — ravno tako store. — Gorje vam! — če bote kadaj na današnjo obljubo in prisego posabili, in jo prelomili! — Nebo, ki jo je slišalo, bo vas tožilo; zemlja bo čez vas pričevala; angeli bodo pred vami kot pred gnusobo bežali, no Gospod bo serdito svoje obličje od vas obernil; kot žitne plevve na vetri bote raztrošeni, in v svoji slepoti bote poginili! — Če bote pa pri danas dani besedi ostali, o srečni, trikrat srečni ste vi! — Vaš altar vam bo altar blagoslova, — Studenc nebeških darov; vi imate ja besedo od Gospoda, de hoče k vam priti vas blagoslovit; vi boste njegovi ljubi otroci, in on vam bo oče — bo vaš Bog! celo sv. pismo stare in nove zaveze nam terdi, nam zagotovi, de Gospod hoče — če bomo njemu pravo ljubezin in pokoršino skazovali, naš varil in pomočnik, naš odrešenik in zveličar biti. Danas postavljeni altar nej bo tedaj vam za pričo, de, kar ga bote koli na tim sv. mestu kot pokorni otroci prosili, vas hoče vslišati. Če bi kadaj Gospod k vašimu dobrimu pripustil, de bi nebo kakor bron in zemlja železna postala, de bi goreča suša žugala sad zemlje požgati, in vi pritečete na to sv. mesto in združite svoje molitve z prošnjo Marije za rešenje iz tacih velicih skušnjav, tako se bodo neba studenci odperli, žejno zemljo napojili, de bo sad dala; če bi divji viharji, operil, ali hude vremena sad zemlje kazili; če bi leta nerodovitnosti ali poniankanja nastopile, in vi pri— lečete na to sv. mesto in Boga ponižno po Mariji za ohranjcnje poprosite, vi bote vslišani, in to vaše malo — bo Gospod pomnožil, de bote dovclj imeli; v slednji duhovni britkosti ali telesni težavi, češem pritečete, in gori pogledate, zdelo se vam bo, kakor de bi se Marija iz ncbti doli spustila, vas tolažiti in težko butaro v vaše ovcsclenje vam polajšnti. Ja — če bi še clo — kar Bog odverni! — iz poti Gospodove zašli, sc pa vendcr razgledali berž, vernih in semkaj pritekli, našli bote nad Marijo pribežališč grešnikov, vaše čez svoje grehe točene solze bodo njo omečile, de vam bo gnado in spravo z Bogam sopet zadobila. O spačeni in po pregrehah ognušeni človek! kako bi vendcr zamogcl tukaj svoje oči na lepo in tako živo podobo Marije povzdigniti de bi sc je ne sramoval, in k pokori ne omečil? — Poglej — vsigamogočni, dobrotlivi Bog ? kteriga veličanstva nebo in zemlja ne zapopade! — poglej dopadljivo na altar, kteriga je danas tebi Ipavska dolina z ponižnim sercam postavila v zna-minje, de smo ene vere, cniga upanja in ženo ljubeznijo zvezani; postavila v spomink hvaležnosti za tolikanj po Mariji na tim sv. niestu nam dodelenih dobrot; postavila za pričo danas tukaj storjene obljube in prisege, de hočmo tebi samimu z pokoršino v ljubezni služiti; postavila v prošnjo, de bi nam tudi za naprej na tlm sv. niestu milostljiv in vsmiljen bil. Nej nam postane ta altar sporainik tvojiga sv. imena, in po tvoiii milosti Studenic^ vrata nebeških darov. Savoljo nedolžne in drage prelite kervi’ pokorniga Jagnjeta, ktero se bo tebi na tem altarju darovalo, prizanesi — nam o Gospod. Stegni svojo mogočno roko čez svojiga služabnika, našiga nresvetiga cesarja Franca; milo se ozri na sv. očeta Pija VIII. nmiga papeža; z svojimi darmi obilno napolni tukaj pri-čijočiga Jožefa našiga vredniga in visoko častitljiviga škofa; varh nam bodi vsim, bodi nam naš Bog! Nej vsi narodi na zemlji Tebe spoznajo, nej Tvoje sv. ime vsih ljudstvo jeziki časte! — Ti pa Marija! — po kteri bodo tukaj vsi prihodni rodovi na ime Gospodovo klicali, Ti naša milostljiva Gospa! naša vsmiljena Mati! bodi nam, kakor dosihtnal, tudi za naprej z svojo mogočno prošnjo naša besednica, naša pomočnica, — bodi nam naša od-Ealnica v življenji in v smerti. Amen. V drugo nedeljo po Velikonoči, (1844), ki se Je obltnjal spomin rojstniga dne presvltll-ga cesarja Ferdinanda. Jest sim dober pastir, dober pastir da svoje živlenje za svoje ovce. Sv. Jan. X. 11. Kakor skcrben pastir, ki redi svoje ovčice z dobro, tečno pašo, in jih napaja z čislo, zdravo vodo; ki jih vedno pod očmi ima, de bi nobena ne zašla in kje od volka raztergana ne bila • je bil tudi Jezus pravi zvest pastir človeških duš, ki je take zgubljene ovce z gorečo ljubeznijo in netrudeno skerbjo iskal, in k čedi z veseljem nazaj pripeljaval; redil jih je z kruham vccniga živ-lenja in napajal z vodo nebeške milosti, in de bi nobena od pe-klenskiga volka raztergana ne bila, je še clo svoje živlenje za-nje dal. l*od lepši in ljubezniviši podobo bi se nam ne bil mogel pokazati, ko pod podobo Inciga miloserčniga pastirja. Jest sim dober pastir, in dam svoje živlenje za svoje ovce. Ker je pa Jezus, ta dobri pastir na križu živlenje za svoje ovce dal, in se potem nazaj k Očetu vernil, je on v svojih učencih in v vsili njih nastopnikih duhovno pastirstvo ali sv. cerkev do poslednjih časov postavil, dc bi (a vse zgubljene ovčice poiskala, k cedi privernila, za-nje skerb imela, jih dobro redila, in zadnjič po pravi poli v Jezusovo poslopje pripeljala, de, kjer je pastir, bi tudi vse njegove ovčice bile. Ali marsiktera teh ovac je samopašna in tako termasta, de na glas pastirja nc pazi, de na vse klicanja, opoininovanja in kreganja sv. cerkve nič ne porajta, in se v kar velicih nevarnostih znajde, že v pričijočini živlenji, pa še gotoviši v prihodnim od pe-klenskiga volka raztergana biti; torej je previdnosti Božji dopadlo nam v pričijočini živlcnju še drugo pastirstvo osnovah, ktero bi z ojstrostjo, z palico, tedej po sili samopašne ovce k dobriniu priganjalo. Imamo tedej dvojno pastirstvo: sv. zerkev in vladarstvo ali nar visokeji deželno oblast, de, kar bi cerkev v ljubezni in zlepa pri človeških ovcah opraviti ne zamogla, bi se to po nar višeji posvetni oblasti z silo doseglo. Prijatli! — ker se danas z veseljem spomnimo rojstniga dne, — kteriga spomin je bil pretečeni petik — našiga prcsvetliga cesarja Ferdinanda, našiga vladarja ali nar višjiga deželniga oblastnika, boe ni o v svojo duhovno rast dvojno pastirstvo — cerkev in vladarstvo — v nji zavezah med sabo premisliti, to je: kako de vladarstvo sv. cerkev in sv. vero, in kako de tudi cerkev po sv. veri vladarstvo ali nar visokeji deželno oblast podpira. Prijatli! zlo veliko je na tem ležeče, de te resnice dobro razumete, zakaj potem hote sv. cerkev in svojiga cesarja tolikanj bolj spoštovali; upam po tem takim, dc me botc z navadno paznostjo poslušali. $l»eljanje. I. Kakor je Oče mene poslal, je rekel Jezus svojim učcncam, pošlem tudi jest vas: to oblast, kije Oče meni d a 1, d a m tudi jest vam; p o j d i t e po v s i m svetu, oz n a-iiu j te sv. Evangeli, keršujle vse narode, in učite jih deržati, kar sim jest vas učil; cerkev ima tedej naloženo dolžnot zveličanske resnice, kterc je včlovečeni sin Bdžji iz naročja svojiga nebeškiga Očeta na svet pernesil, ozimno vali, raz-lagovati in priporočevati, de bi vsi ljudje voljo Božjo na tanko spolnovali; dc bi Bogu po sledu Zveličarja vso pokoršino, nar vikši spoštovanje iu čast vedno skazovali; bližnjiga kol sebe ljubili, in tako v pričijočnosti mirne, in kar bi sc pri človeški slabosti dalo, vesele dni živeli, v prihodnji večnosti pa nepreidejoči-ga zveličanja gotovo pričakovali. Cerkev, lete svoje visoke in žlahtne namene doseči, potrebuje pobožnih, modrih in učenih škofov in družili duhovnih pastirjev — brez pastirjev sc ne da nobena čeda voditi; — ko bi si pa ne tipala sama iz svoje lastne moči jih zrediti, bi ji kar na livaljo prišlo, čc bi jo v tem vlndnrstvo podpiralo. Kristjani! —■ ozrite se nekoliko okoli sebe, in vidile boste, de vse višji učiliša ali šolo po mestih so večidel iz ccsarskiga zaklada sozidane, de vsi njih učeniki svoje plačila iz cesarskih denarnic prejemljejo. V Ljubljani, Gorici, Celovcu in po vsih večih mestih celiga našiga cesarstva s? Mmenisa ali duhovšnice, v ktere osmošolce jemlejo, de jih v "J1'1 večidel na cesarske stroške oblačijo, rede in v štirih letih na. duhovski stan zuče in perpravijo. Kdor a 1 tar ju služi, pravi Apostelj Pavl, nej tudi od altarja živi; ko bi pa cerkev ne zamogla iz svoje lastne moči Svojih pastirjev z potrebnim živežem in oblačilam previditi in jih spodobno preživeti, ali bi ne bilo prav, ko bi ji tudi v tem deželna oblast na pomoč prišla ? — koliko škofov, tajmoštrov in družili duhovnih pastirjev ali dosluženih duhovnikov je okoli po našim cesarstvu, kteri zgolj iz cesarskiga zaklada žive? — Žalostna bi bila tedej velikrat za cerkev, ko bije vladarstvo v nje pervih in nar večih potrebah ne podpiralo! — Zveličarje dal svoji cerkvi le duhovno oblast, de bi le serca kristjanskih ovčic gospodarila. Moje kraljestvo — tako je rekel ni od tega sveta, sicer bi mi Oče lahko dal 12 legibnov angelov v mojo hrambo; kar zamore tedej cerkev z podučenjem inraz-svitlenjem, z prijaznim opominovanjem in prošnjo, z ljubeznivim posvarjenjem in pokreganjem; kar zamore z svojimi žlahtnimi iz-gledi doseči, to je vse. Olerpnjenim hudobnežu žainore reči: proč z tabo, dokler v nespokornosti ostaneš, ne spoznam te več za svojo ovčico; gorje ti bo, če se ne spreoberneš k Gospodu svojimu Kogii, grozovitno strašna večnost tebe čaka; oblasti jo pa nima, de hi ga časno na telesu ali premoženji pokorila. Tukajle ji pride pa vladarstvo z svojo posvetno močjo dostikrat v veliko pomoč; zakaj nameni cerkve so večidel tudi nameni deželnih, nar višjih oblastnikov. Nej se podere ena farna cerkev ali naj zgori; duhovni oblastniki bodo rekli: berž ko berž jo zopet sozidati, de se bo v nji navadna služba božja terdila; sosedovje 190, vem — le ene misli, eniga serca, vsi pripravljeni na vso moč k temu pripomoči; družili 42 je pa tako samovoljnih, de nočejo od tega nič slišati. Cerkveni o-blastniki je nimajo moči jih k lem persiliti; lahko bi jim rekli: če ne hote pomagali je zidati, tudi ne hote smeli va-njo hoditi; če bi pa pri vsim tem va-njo hodili, nimajo moči jih po sili viin spraviti. Tii pride posvetna oblast in moč; til pride cesar z svojo popusta vo , ki persili, de morajo tudi samoglave! in terdovratneži pomagati cerkev sozidati. Tako podpira vladarstvo sv. cerkev. Nej bo v enim kraji nekoliko, pa zlo velicih bogatinov, in kar obilno siromakov, ki se ne morejo pri dragim no velikim pomankanji nikakor preživeti, v nevarnosti so od lakoti poginiti; cerkev bo bogatine milo opominovala, serčno prosila, de bi se svojih revežev vsmilili; ko bi to ne zdalo, oznani vladarstvo bogatinam postavo, po kteri morajo svoje vboge preživeti; tako morajo v pričijočih časih bogatini na Inglcškim vsako leto posebne in tedej stanovitne davke skladati, iz kterili se njih nepreštetljivi siromaki prežive. Cerkev uči, oznanuje, priporočajo nedelje in praznike posvečevati; ona graja in prepoveduje za take dni vse šumeče veselice; mnogi pa njeniga glasu ne poslušajo, v nemar ga puste; ob času občine službe lložje bi v kerčmah ali oštarijah se nalivali, pohušljive besede govorili, igrali ali znabil še clo plesali. Tii oznani cesar z svojo postavo vsilil kerčuiarjem in takim domačini, ki bi med službo Božjo v kerčmah pili, ali se hrumeče razveselo-vali, ojstre pokore, ali v dnarjih ali v ječi. Cerkev priporočuje mlajšim svoje starše vedno spoštovati, de bi blagoslov od Gospoda prejeli; uči zakonske v ljubezni no zvestobi, v edinosti no prijaznosti živeti, ozanujc prešestnikam, de ne bodo Božjiga kraljestva vživali; — opominja kristjane ne krivo pričati ali prisegovati, ker resničnimu Bogu le resnica do-pade; —jih poti, napeljuje marljivo delati, se preživeti, in ljudsko pri miru pustiti, ker bi svet scer obstati ne mogel; — jim do živiga na serca poklada, nobeniga škodovati ne na časti, ne na životu, ne na živlenju, ker je Bog živlenje dal, in ga bo enkrat sam terjal. Vladar pa, ali cesar vse te in enake zapovedi no postave bolj ojstro oznanuje, do živiga priporoča; zakaj on pravi: Kdor bo z svojimi starši hudo ravnal in se nad njih telesam pregrešil, naj ga deželni oblastniki pokore; kdor bo v sodni hiši prešestva prepričan, nej ga zaprejo in postijo; kdor bo krivo prisegel, nej pade pod krivavo sodbo; kdor bo sleparil, goljufal, kradil, nej do zadnjiga vinarja škodo poverne, in nej ga v ječi toliko in tolliko let pokore; kdor bo druziga na životu poškodoval, ali ga vmoril, nej tudi sam svoje živlenje zapade. O dragi prijatli! — kaj bi bilo z ljudmi, kaj bi neki bilo z cerkvijo, ko bi je vladarji z svojimi ojstrejšimi postavami ne podpirali? — 31nogi zlo k liudimu nagnjen človek, oplašen po tacili postavah, se budiga zderži, dobriga navadi in poprime, pobožen postane in svojo dušo ohrani; mnogi hudodclnik, ki pride zadnjič vender enkrat v pesti deželnih oblastnikov, ki ga po zasluženji pokore, de nikdar več ne pozabi, gre v-se, spozna svoje pregrehe, se spokori in zveliča. Vladarji so po tem takim z svojimi, ko ravno ojstrimi, pa vender pravičnimi postavami kar veliki podporniki cerkve in sv. vere; veliko pripomorejo pa k temu tudi z svojimi lastnimi izglcdi. Če nar visokeji posvetni oblastniki sv. vero očitno spoznajo, po njenih naukih žive in sv. cerkev podpirajo; ni mogoče drugači, kakor, de take lepe zglede vsi drugi, ki so blizo njih, tudi posnemajo ; tako se sv. vera čedalje bolj ukorenini in po več lepiga sadu doprinaša. O blagor nam prijatli! — de imamo nad Fcrdi-nandam eniga pobožniga cesarja, ki je v svojim sercu obljubo storil, z celo svojo hišo Bogu zvesto služiti; z svojo modrostjo, priljudnostjo, pobožnostjo in z druzimi kristjanskimi čednosti si je po celi Evropi slavno ime zarobil; on je vsem Bunajčanam živi izgled p ra vi ga kristjanskiga zaderžaja, vsi višji gospodje, ne samo na Dunaji, ampak po celim cesarstvi, se na-nj ozirajo, in po-njim zaderže: slednji bi se bal, pa tudi hudo sramoval sv. veri kaj na-sprotniga storiti. Tu vidimo, moji ljubi Kristjani! de vladarji ali nar visokeji deželni oblastniki zamorijo z svojo posvetno močjo cerkvi zlo na strani stati, de bi sv. vera bolj cvetela iu več žlahtniga sadii rodila, in de tako cerkev veliko ložji svoje visoke namene doseže; pa tudi cerkev zantore vladarje pri njih lepim prizadevanji — blaž-uost ali časno srečo svojih pomožnih množiti — dobro podpirati. 11. Človek ni vstvarjen, de bi posamezno živel, ampak v družbi z drugimi ljudmi, de bi eden drugimu na strani stali, eden drugimu k časni in večni sreči pripomogli, ljudje bi pa ne zamogli v družbah, že zavolj hudobnih, brez strahu — brez deželnih o-blastnikov živeti. Cerkev od svojiga začetnika razsvitljena nas Pa uči, de vladarji, to je, knezi, kralji, cesarji no drugi nar viši deželni oblastniki, nej se že imenujejo, kakor si koli bodi? imajo oje pridonela do ušes mojiga visokiga in presvetliga gospoda; on neniore od uienj, kakor do se Ti globoko prikloni, vse dobro od Bogii privoši in de serčno želi z Tabo po sosesko v zavezo prave prijaznosti stopiti.4* Turški slavni poslanic je kleče vzel iz rok sv. očeta žlahtni kamin, na kteriin je bila njegova podoba zrezana. Če pa Turk našiga papeža Pija IX. tako visoko spoštuje iu mu vse dobro od Boga privosi, ali mu ne bomo mi — dobriga duha od Očeta prosili, de bi čolnič sv. cerkve srečno pripeljal na breg večniga živlenja? — Prosimo dobriga duha našimu prečastitima knezu in škofu Antonu Alojziju, de bi nas, svojo čedo — po pravi paši vodil; —prosimo dobriga duha vsim škofam in družim duhovnim pastirjem cele cerkve, de hi po tacim duhu se sv. vera čedalje bolj v naših sercih vkoreninovala; de bi se sv. cerkev po celim svetu razširila, vterdila, lepo rasla, de bi bil zadnič le en pastir in ena čeda. Cerkev potrebuje za svojo rast miru; mir visi pa nad lepo edinostjo in prijaznostjo med narodi in njih glavarji. Prijatli! — z veseljem se danas spomnimo rojstniga dne našiga presvetliga cesarja Ferdinanda, ki je bil na pretečeni pondelik padel. Cesar Franc, nevmerjočiga spomina, in cesar Ferdinand sta nam že 3Si let dobrotljivi mir ohranila; ga ni ne čez mir; z vojskami so sklenjeni ropi, — požiganja; — morije, — prelivanja človeške kervi na cele potoke; vojske pripeljejo seboj pomankanje, dragino, lakot in strasne kužne bolezni; je ni in ne more biti veči nesreče za človeštvo, kakor so vojske; v vosjkah vgasne ljubezin, spoštovanje; narodi zdivjajo in se koljejo;-----v času miru se pa slednji pridni človek lože preživi; si lože na visokeji stopnjo blažnosti pomaga, je pri svojim ohranjen; v času mini sv. vera lepši cvete in obilniši sad dohrih del rodi. — Prosimo tcdej našimu presvetlimo cesarju Ferdinandu dobriga duha, de bi nas po milosti in pravičnosti vladal; — dobriga duha vsim njegovim svetovavcam, de bi se nam mir terdil in ohranil. Na mir našiga cesarstva v sred Evrope se opira mir tudi družili narodov; tudi drugim okoli našiga cesarstva stanujočim ljudstvam in njih venčanim glavam prosimo dobriga duha; prosimo ga vsim narodam celiga sveta, de hi se med vsimi zastopnost, edinost in prava prijaznost ohranila, in tako ljubi mir vterdil. Kako pa zdaj, ki se zemlja obdela in osejc; zdaj, ki se je huda dragina oglasila, — ali si ne bomo dobre letne, obilnosti žita in vina, bogatih pridelikov prosili?----Prijatli! — Ako ste danas z sveto cerkevjo prošne molitve dopernesli, spomnili se bole, de ni cerkev nič obilnih pridelikov, nic dobre letne, nič za telesne potrebe prosila. Cerkev prosi danas zn odpušnnje grehov; de bi (•osnod nam in vernim mcrlvim milostno prizanesil; nam duha prave, vredne pokore dal; de nej naše serca z ognjem sv. duha vžgi*, de bi (»ko z čistun lelesam njemu služili in z očistenim sercam njemu dopadli; cerkev prosi za sv. papeža, za škofa, za cesarja; prosi za dobrotljivi mir. Sveta cerkev po Jezusu podučena dobro ve, de gre narpred in narveč zn dušne potrebe prositi; ali ni duša več ko telo? —. kaj pravi Jezus? — Išite narpred Božji ga kraljestva in njega pravičnosti, to drugo vam bo pri-verženo. O dragi kristjani! —Če si bomo dobriga duha po uku in izgledu sv. cerkve sprosili, in z takim duham Bozjiga kraljestva iskali; če bo slednji zmed nas po tacim duhu v vinogradu Gospodovim marljivo delal, in njemu od nebeškiga Očeta naložene dela z tanjko zvestobo dopcrnašal, nam ni to nar manjši dvomiti, de -bi nam potrebniga živeža in oblačila ne dal; On, kteri vrabcov na strehi, vranov v njih gujezdih ne pozabi, se bo zatoljkanj več svojih ljubčikov v njih potrebah spomnil. Takole nas uči sv. cerkev z današno prošno molitevjo na Boga zaupati. Dobriga duha — prijati!! — si sprosimo, potem bomo vselej dobre letne imeli; bomo vsiga, kar nam bo dal, zadovoljni; nikdar ne bomo več čez zimo, slano, sušo, točo, močo — godernjali; naša volja se bo, kot vsili izvoljenih v nebesih, vselej z njegovo sv. voljo zedinila; to bo pa nar veči sreča za nas v pričijočim živlenji, in gotova pot v veselo večnost. — Sklep. Poglej! — o dobrotljivi nebeški Oče! — ozri se milostljivo »a nas vbogc grešnike! — velikrat smo tvoje sv. zapovedi prelomili, tebe razžalili in se tebi hudo zamerili, — in ti nas vender še prenašaš| o prizanesi — prizanesi nam!---------Daj nam brez našiga zasluzenja— duha prave, vredne pokore, —duha, de borno k tebi prav moliti zamogli. Daj nam na prošnjo Device Marije, na prošnjo sv. Kozma in Damijana, naših zvoljenih besednikov pred Nogam, pod ktcrih imcnama je leta veža Bogu posvečena, — na prošnjo sv. Marka in na prošnjo vsili naših nebeških prijatlov — dobriga duha k razsvetlenju našiga otamnjeniga uma, k obrezovanju ? obdelanju in omečenju našiga slabiga serca; de bi saj za naprej tebi zvesteje služili in po poti, ki nam jo je tvoj edinoro-jeni Sin pokazal, stanovitno hodili, in po nji enkrat k tebi svojintu Ijubimu Očetu, srečno prišli. — Dodeli milostljivo dobriga duha našimu sv. očetu Piju IX., našimu škofu Antonu Alojzju, vsim škofam in duhovnim pastirjem, de bi z takim duham njim izročeno cerkev v večno živlenje pripeljali. Dodeli dobriga duha našimu presvetlimi! cesarju Ferdinandu, celi njegovi preblagi in visoko plemenitni hiši, vsim njegovim kra-Ijestvam in knežijam, čelimu cesarstvu; tudi vsim drugim narodam in poglavarjem, saj so vsi tvoji otroci, — de bi med vsimi dobrotljivi mir se ohranil; de bi tako vredni postali tudi telesnih dobrot — za potrebo — od tebe doseči, in de bi take vživaje čedalje bolj po nebeških hrepeneli. — Oče! — o dobrotljivi Oče! — Tvoja sveta — tvoja nar sveteji volja se zgodi, kakor v nebesih -r- tako na zemlji. Amen. V Vinkoštni pondelik, (hudo leto 1817), pri sv. Jeronimu na Nanosu. Bog je svet tako ljubit, de je dal evojiga edinorojeniga Sinu, de slednji, kteri v njega veruje, ne bo pogubljen, ampak večno živlenje ima. Sv. Jan. 3, 16. Druge leta ste na današnji dan veselo in čversto od vsili strani k tej Božji veži se gibali; danas ste pa bolj počasi, večidel molčeči in klavernogori šli; marsikteri med vami se je komej gori privlekel. Ko po cerkvi okoli pogledam, vidim le suhe, prepadene in tanine obličja pred sabo. Kaj se je neki vender na vaše serca zavalilo in jih tako obtežilo? — kaj se je vam primerilo, de navadna zadovoljnost je vas tako čisto popustila? — de, kjer je bilo popred veselje, je zdaj zgolj žalost? — O veliko pomanjkanje, dragina, ki se ni se od take slišalo, in huda lakot nas tlačijo!— Že predlanskim se je malo pridelalo, lani je bila še slabši letna, letaš pa ni goda in konca od pomankanja! — Toče neso bile, suše neso škodovale, in vender prideliki so bili tako pičli, de ni za izreči; kdo je še kadaj slišal., de bi se pri nas moglo dati za mernik turšce 6, za mernik pšenice pa 7 golu.; od kod pa tolikanj denarjev jemali? — nej zbije Ipavic vse železo iz okovaniga soda, in ko je še tako srečen ga po 3 kraearje funt prodati, komej previdil sc bo za mernik žita! — Ni čuda, de marsikteri preživeti se so začeli kimljcvc korenike kopati, drugi so poskusili robidovo perje kuhati; ti bolj premožni, in ko bi še tako vsmileniga serca bili, ne morejo vsemu kaj; razun domačih potrebnih jih pride še na trume — po SiO do 30 na dan — laških prošnjakov, take! razvidno lačnih de je groza jih viditi! kdo je že kadaj kej taeiga dočakal? — O moji preserčni vkup zbrani prijatli! — V tacih, ko še takti grenkih okolistavah negre — kratkonikar — obupati; za koliko si bo neki prederzni no obupni grešnik boljši? — Ko sc bo z Bogam hudoval, ko ga bo z besedo ali tljanjem preklinjal, ali si bo z temle njega blagoslov naklonil? — si dobrih letin prikupil? — bolj pametno je, kar pobožne duše pravijo: grešniki smo — naše pregrehe nas tepd; — in v resnici, kteri zmed nas, ki smo iz Adama rojeni, bo tjekej pred Gospodovi altar stopil in rekel: Gospod! — pravičen sim, zakaj me tepeš? — Ali prijatli! vt nesle prišli danas gori, de bi jest vam tukaj vaše pregrehe očital, vi ste prišli milosti in potolažena iskat, tudi moj namen je vas tolažiti. Ko je Bog (a svet tako ljubil, svojiga edinorojeniga Sina v nar zanie-Ijivši smert na križu dal, de bi grešnik se spokoril in na vekomaj živel, ne gre misliti, de bi si Gospod zavoljo naših grehov z po- mankanjem in lakoto nad nami serce hladil, ali se mašo val; Gospod Bog ravna v pričjočim živlenji z nami le po ljubezni in v-smiljenji, v prihodnim živlenji pa bo ravnal po tanjki pravičnosti. Jest rečem po tim takim: Prič ij o če pomankanje, dragi na in lakota so očitne znamnja ljubezni Božje do nas. Kakor čudna bi vtegnila se vam zdeti ta resnica, tako razvidno upam jo vam spričati, in v tako veči potolaženje bo vam služila; vam priporočim tedaj me kar zamerkljivo poslušati. Speljan je. Sveta vera nas uči, dc vse, kar imamo in vživamo, prejemljemo iz dobrotljive roke Božje; kaj imaš neki o človek! vpraša tukaj apnstelj Pavel, de bi ne bil od Gospoda prejel; ko si pa prejel, kaj se zdiš, kaj bahaš, kakor de bi ne bil prejel. V Bogu, so dale j njegove besede — v Bogu dihamo, se gibljemo in smo. Gospod Bog je naš oče, on nam je dal dušo in telo; po svoji podobi nas je vstvaril — vstvaril za večno živlenje. Bal je nam starše, de so nas zredili, učenike, de so nas podučili; dal nam je zdravje, gibčno, krepko telo, bistriga uma; previdil nas je naše žive cini z živežem in oblačilam, tudi za naprej bo nas preskerbil z vsim potrebnim, dokler nas k sebi v bolji deželo ne preseli. Neumna živina spozna tega. ki ji v jasli jesti daje, ■n se mu po svoje hvaležna skazuje, ali bi vender ne bilo prav in spodobno, de bi'se tudi mi za tolikanj dobrot Bogu hvalnžni ska-zovali? — Kaj nas pa skušnje uče? — de lahkomiselni človek — ki se vsakdanjih in ravno zato nar večih dobrot —- počasi privadi, njih veljave ne spozna, jih nič ne obrajta, in Bogii za-nje nobene hvalje ne da; on misli, kakor dc bi ravno tako moglo vselej biti; kadar pa ob-nje pride, se še le razumi, de so velike bile; kadar hudo zboli, ve še le, kakšine veljave de je zdravje; kadar kruha strada, spozna veljavo živeža; kadar nagote terpi, se uči veljavo obleke spoznati. Pričijoče pomankanje, dragina in lakota so tedej le znaminja, de Gospod teni še pozabil, de te ljubi in opominja, de bi saj za naprej tako slep in oterpnjen ne bil, in de bi se mu — ne zavolj njega, ki od tebe clo nič ne potrebuje, ampak sam zavolj sebe — za vse tudi vsakdanje dobrote bvaležniga skazoval. Naj vender zdaj spoznaj, kaj hoče reči: lep pridelik— dobra letna! — Blagor vam, ko bo ta beseda ljubezni vam oči zbrisala! — Če bole saj za naprej z hvaležnim sercam Bogu služili, gotovo si hote tudi večno živlenje pridobili. Skušnje vsili krajev in časov dalej spričujejo, de ravno taki, ktere Gospod v sedajnim živlenju nar bolj z časnim premoženjem osrečuje, ktere na nar visokeji stopnjo blažnosti ali časti povzdiguje — so večkrat nar bolj nagnjeni na-nj pozabiti; in vender pri vsi visokosti neso tudi oni stebri svetli; tudi oni so nagi prišli na svet; in nagi kot berači ga bodo popustili. Pričijoče pomankanje je zgolj znaminje ljubezni Božje do njih; Gospod jih z tem opominja, de bi se njega spomnili, ki jih je tukaj takti bogato obdaroval, in de bi si z časnim premoženjem prijatlov pridobili, kteri bi jim v nebesa pomagali. Jest dobro vem, de vsi bolj premožni pri sedajnim velikim pomanjkanji nobene lakote ne terpe, pa vender dragino kar dobro občutijo; postavimo, de so popred vsako leto čez navadne tekoče potrebe 100 do .500 gold. prihranili no na stran položili, če pa morajo zdaj starih zalog se lotiti, in jih za toliko zmanjševati, je to zči take, ki so navajeni bili le notri vleči, kar soperna reč. To jih že nekoliko in po sili meči. Popred pri dobrih letnah je skopi bogatin — kaj prosen — zarežal in se tako otresil; zdaj z takim zarežanjem nič ne opravi, se ne more otresti r zakaj silno potrebni mu ne gre nikakor spred oči. — Eniga je bil scer z hudim viin spravil, pa naletil se je bil za pričo, de je pri sosedu, ki dvajsetine od njega ne premore, skuldej krompirja in kosčik kruha dobil. To ga je bilo vžgalo, zrudečil je bil in sramoval se je, de ni ve-dil sekam djati; pridši domii, vkažc za naprej vsak dan Ione kuhaje za vboge pristaviti; mati, ki so njega terdoserčnost že zdavnej milovali, in skrivaj po veliko dobriga storili, so z veseljem to povelje spolnovali. Poglejte prijatli! Takole uči dobrotljivi Bog tudi stisnjenca po dragini in lakoti miloserčnosti, de bi (udi on svojo dušo ohranil. Nikoli si ne morejo bolj premožni večih zasluži) pred Bogam napraviti, kot ob času pomankanja in lakote; če dajo vbo-gim zaslužiti, de se pošteno prežive, jih ohvarjejo pred osramo-tenjem beračenja, in je obojnim pomagano; če jih pa podpirajo z milodarmi, posnemajo dobrotljivost Božjo. l*o dragini iu lakoti vabi tedej Bog bolj premožne k delam kristijanskiga vsmilenja, jih vabi k sebi, in mi moramo očitno spoznati, de veliko pomankanje in lakot je znamnje ljubezni Božje do njih. Jezus, naš Zveličar je nam ja delavno Ijubezin. ali miloserč-nost do bližniga za pervo iu edino pol v večno živlenje priporočil: Ljubite se med saboj, je on rekel, kakor sim jest vas ljubil; kar hote eni mu nar manj Šimu zmed vas storili, hote meni storili, iu slednjo kapljo nierzle vode, ki jo hote v mojim imenu potre h n im u podelili, vam hočem z večnim zivlcnjcm poverniti. On je nas toliko ljubil, deje — nas od večniga pogublcnja rešili — svoje živlenje v nar zaničljivimi smert na križu dal; to pa mi od tega, ki je nam Bog, ne po našim zasluženji, ampak le po svoji milosti dal —nekoliko si odter-gamo in potrebnimu sobratu damo, ali je to kaj veliciga? — veliko je ja, zakaj z večnim živienjem nam je hoče poverniti.— z malim daram zamoremo večkrat polrebniga bratil pred smertjo ohraniti. Pri dobrih letnah jo malo potrebnih, tedaj malo priložnosti milo-serčnost skazovati; skopi bogatin ali stisnjene, ko je za kej po-prošen, se, kakor je bilo že v misli vzeto, herž otrese, potrebni jo potegne naprej upajoč se drugej prevaliti; veliko pomankanje pa in drngina je kar dobra letna za miloserčne dela; stisnjene se vender svojiga soseda vsiuili, mil posodi za polovnik žita, mu posodi za drugi, tretji polovnik in tako daloj; sosed da ali posodi od svoje peke še bolj potrebnimu sosedu hleb kruha; la da vsmiljeno od na posodo vzetiga Idebiea kosčik zlo potrebnimu beraču, in še cIo berač, ko ima kristijanskiga didta v sebi, da od sprošoniga koscika polovico oslabljenimu in na poti oblezečimu vbožeu. Takole, moji preserčni prijatli! ste bili vi vsi, od perviga do zadnjiga v pričujočim letu v primeri bolj premožni od družili, vsi ste milo-serčne dela delali. O neizrečeno veliko število miloserčnih del! —-ki ste jih vi gospodarji no gospodinje, stari no mladi, no kakar upam, vsi več ali menj letaš dopernašali, in ki jih še dopernašate; vse lete dela kristjanskiga vsmilenja so v bukve živlenja zapisane; ne na eno samo se ne bo pozabilo, vse bodo obdarovaue z večnim živlenjem. Gospod Bog, kteri hoče nas vse pred svojim sv. obličjem imeti, je v svoji skerbi no ljubezni do nas, po slabi letni no dragini nas k miloserčnim delam zbudil. O veselite se tedaj in od Veselja poskakujte! — nahvalite se inu, de vam je tako lepo priložnost dal k miloserčni delam, ktere bodo vas — vas, ki tukaj tako nobeniga ostanka nimate — v veselo večnost napotile, in ktere vam bomo tam bogato povernjene. Kakor je ptica k letanju in riba k plavanju, je tudi človek za delo vstvarjen; slednji nej si, tako je volja Božja, z svetim spol-novanjeni dolžnosti svojiga stanu, to je, z delam premoženja pridobi, in od tega se pošteno preživi; kar pa to vtiče, se ljudje dostikrat in scer na dvojno vižo zmotijo; eni se le preveč na svoje dela zanašajo; in le na-nje zaupajo, drugi pa premalo, ali do nič ne delajo; enim in drugim skazuje Bog po slabi letni in po dragini ljubezin; perve uči, ne preveč na-se in na svoje delo upati, druge pa, de bi marljivo delali. Prav je prijatel! — de ti je tolikanj mar vsako delo svojima stanu na tanjko razumeti; priiv je, de se na vsako delo navor-žeš, de ti vsako k rokam stoji tako de ga nimaš para; prav je, de od jutra do večera nevtrudeno delaš, in vsako delo v pravim času in prav storiš, in se vsega, ki se ti sponese, veseliš: To pa ni prav, de se zavoljo svoje zastopnosti prevzameš, in druge menj razumne zasmehuješ; to ni priiv, de ti — ki z inazincam brez Božje pomoči ganili ne moreš — le na svojo razumnost, vmetov-nost, telesno moč, na svojo skerb in delo vse zaupaš, pri tem pa na Boga pozabiš. Peter je z tovarši celo noč delal, ni nič vjel, na Gospodovo besedo pa je velik vlak storil; tudi ti — ki si tako razumen, skerbin iu marljiv — si tri leta delal, vsako delo prav in v pravim času storil, in vender si vsako leto no menj pridelal, de te tudi dragina nekoliko tlači. Tu te Gospod z slabo letno iu dragino v ljubezni opomina, de nimaš na-se, ampak na njega zaupati. Kakor potrebno je bilo, de je bil Peter mrežo vini vergel; kakor potrebno je, de tudi ti delaš; tako potrebno je, de tudi Gospod tvojimu delu svoj sv. blagoslov da; ne sebi tedaj, ampak Božjimu imenu daj za naprej hvalo za vse, kar pridelaš, ali prav spelješ — brez Božje pomoči cin nič ne zamoreš. Kaj porečem pa od unih, ki so k delu vstvarjeni, pa vender delati nočejo? — kteri pri svojim pohajanju neso cIo vredni, de bi živeli, pa vender na lahkim in dobro hočejo živeti ? — Postavimo de nekdo, ki se je od bogate dedišine p rezi vil, bi bil lahko vsako leto z delam 100 gold. si pridobil, to bi vcrglo v 30|ih letih 3, v 40tih pa 4000 gold.; ali bi ne bil prišel tak pridobik pri se-dajuim pomankanju in dragini njemu na hvalo ? ali bi ne bil lahko 4 * z njim — ko bi tudi sam ne potreboval — drugim veliko dobriga storil? Koliko miloserčnih del z njim lahko dopernesil? Ali ne pravi Apostelj Pavel: vsi nej delamo, de bomo imeli (udi vbogim kej podeliti? Koliko tavžent jih je pa okoli po deželi, kteri, brez de bi bili tako bogatih dedišin dosegli, so od ene strani na lahkim kot troti in dobro živeli, od druge pa pohajali no lenobili, de se zdaj v silno veličini pomankanju znajdejo, in strašno lakot terpe. Vsirn takim in enakim oznanuje Gospod z sedanjo dragino in lakoto, de so k delu vstvarjeni, de nej se ga lotijo in poprimejo, de bi kadaj še večiga pomankanja in strašneji lakote ne terpeli. Kdor rad in marljivo dela, in de je varičen človek, se je se vselej lahko na svetu preživih Varičnost, prijatli, in dobro gospodarstvo ste dolžnosti, od kterih bomo mogli enkrat Kogu tanjko rajtengo dati; mi nesmo lastniki, smo le hišniki čež to kar nam Bog da; daj rajtengo od svojiga hišovanja, tako bo enkrat beseda Gospodova zagromela! — Zemlja od leta do leta že toliko rodi, in toliko pridelikov da, de bi se celo človeštvo prav za prav preživelo. Gospod pa nam da, de bi z spoštovanjem, z hvaležnostjo in le z mero vživali in dali vživati; de bi k svojimu pridu, k pridu svojih in sobratov obračali. K temu pa je potreba varičnosti in dobriga gospodarstva. Odgovorite mi, prijaili! kako se neki ljudje v dobrih tetnah za-derže? — Ali so kot čebela in mravljinc, ki celo poletje delata, znašata in spravljata, de bi se pozimi, ob času pomankanja preživela? — Od postopačev, ki nečejo delati, pa vender na lahkim in dobro živeti, sim že nekoliko v misli vzel; med druzimi jih je pa dosti, ki po nemarnosti no neskerbi puste od Božjiga blagoslova — namesti spravti ga — pa pod zlo priti; v dobrih letnah se semtertje kar veliko po hišah potrati; marsikteri zametujejo skozi vrata in okna, kakor, de bi jim ne moglo nikoli zmanjkati; koliko se zapravi v igrali? — koliko v požrešnostih in pijanostih? — koliko v nesramnih delih? — koliko se zaverže v čisto nepotrebne, strohljive cape? — žene kradejo gospodarjem, de hčerno prevzetnost podpirajo, mlajši kradejo staršam, de v grešnih pre-sernostih zapravijo. Takole se mnogi sami v veliko pomankanje spravljajo. Moji ljubi kristjanski prijatli! — jest upam, de danas ga ni tukaj med vami pohajača, tudi pijanca in zapravlivca ne; tim se mende ne ljubi clo v takim letu gor k sv. Jeronimu priti; ker jih tedaj tukaj ni, jim ne bomo nič očitali; če za vaše dobro, za vaše prihodno zaderzanje čez njih gospodarstvo eno kratko rajtengo storimo. Ko bi bil pohajač, ki je 20-30 let postopal, slednji dan nar meni dvajsetico zaslužil, bi se bil lahko pošteno preživi!, si še kej pridobil, in očinstvo, kteroso na SŽOOO gold. cenili, prihranil, tako je pa za šivež cela dedišina šla, zaslužil si ni nič, in zdaj je ž družino vred na beraški palci — to — to je slaba letna ! — Ta je v 12 letih H72 gold. zaigral, ko bi jih zdaj na roki imel, bi lahko kar dobro sebe in svojo družino previdil; uni ima pametno in skerbno ženico, lepe otroke, dal se je pa hudiču omamiti, de lastno hišo spodkopajo, in de je že v nesramne dela 950 gold. zavergel — vse take jame so brez dna; ko bi ne bil tega zavergel, za resnico, bi ne bil zdaj v njegovi hiši tak glad. Od uniga pijanca ste mende že vsi slišali, de ni potreboval 15 let, svoje lepo očinstvo zapraviti; novo, z ceglam krito hišo, njive in senožeti, de ni nihče lepših imel, vse so mu poprodali, pa vender vsili dolgov neso poplačali, nekteri so še pri njem zgubili. On sani je zdaj lačen, in misil se mu v glavo sili, de bi se krasti lotil; žena, suha do kosti, terpi lakote, de ni za reči, zakaj sram jo je, se le pred ljudi pokazati; otroci plazijo pa okoli vmazani no raztergani, snedli bi mende, kar se svinjam kuha. To je slaba letna to! ko bi bil dober gospodar, k večimu bi se bil morde eniga goveda — ki jih je v začetku svojiga gospodarstva polno stalo imel — znebil, in’bi se bil tudi letos z svojimi vred lepo in pošteno preživih — O ljubi poslušavci! Jest vas zarotim pri živim Bogu in pričo sv. Jeronima meni resnično odgovoriti; ko bi bili vsi iz kraja marljivo in zvesto od jutra do večera, od dneva do dneva, od leta do leta delali; ko bi se ne bilo v boljih letnah nič zanemarilo, marveč vse k pridu obračalo; ko bi se ne bilo po hišah nič pokvarilo, nič pokradlo; ko bi se ne bilo v igrah, požrešnostih, pijanostih in nesramnih delih nič zapravilo; odgovorite mi, ali bi bila pri vsi slabi letni taka gladi ja po deželi? — od vsili strani čutim iz vaših ust, de ne. — Vtisnite si to vender v glavo, in vzemite si k sercu; oznanujte jo danas tukaj zaslišano resnico; oznanujte jo svojim družinam, po svojih pokrajinah in soseskah; ozanujte jo po vsi Pivki no vsim Krasu; doli po vsi Ipavski dolini no po vsili gojzdih; de kdor bo v svojim stanu marljivo in nevtrudeno delal; v dobrih letnah in vselej le'z mero, za prav in po svojim stanu živel in se oblačil; se pred nezmero v jedi no pijači, pred nesramnimi deli vedno varoval; z varčnostjo, dobrim gospodarstvom in z Zvestim hišovanjem Bogu služil; bi vtegnil scer še slabih letin doživeti, lakote pa ne bo nikdar terpcl; te resnično vboge pa, od kterili Kristus pravi, de jih bote po nekoliko vselej imeli, boste med seboj kar lahko preživeli, in si nad njimi nebesa služili. Po sedanjim pomankanji, dragini no lakoti ti priporočuje tedej neskončno velika ljubezin Božja marljivo delavnost, varičnost in dobro gospodarstvo, in ti do živiga vso zapravljivnost graja. Pri dobrih letnah postane človek rad prevzetin in prešerin, ne porajta velika za Boga, ne za cerkev, toži se mu k službi Božji priti; po pomankanju in lakoti ga pa Bog v cerkev k molitvi vabi; ali ni tudi to ljubezin?-—Le eno pripodobo vam hočem od tega dati; druge leta je prišlo gor na današnji dan po 4 do 5 oštirjev; med mašo in pridigo so bile pri njih cele trume pivcov; saj maša — kaj pridiga? — prišli so k sv. Jeronimu pit, nalivat ke. Letaš je tamle za cerkevjo le eden z clo malim sodčikam ~~7 Poglejte — žive duše ni pri njem — vse je v cerkev prišlo; oštir sam je za prav spoznal sodičik popustiti in k sv. maši priti. Takole uči Bog v svoji ljubezni po pomankanji človeka, de nej moli. Apostelj Bavel pravi: de Bog tiste tepe, k ter e ljubi; o blagor nam prijatli! — de nas je Bog z slabo letno in pomau-kanjem objiskal, tako je nam priložnost dal k krotkosti in poter-pežljivosti, k voljni noši svojih križev, k podajanju v njegovo sv. voljo, k delavnima kristijanstvu; tako se lahko spokorimo in očistimo kot zlato v ognji; to je edina pot, po kteri zamoremo za Kristusam v njega čast priti. On ni imel toliko svojiga, de bi bil na-nje svojo glavo položil; na križu vmirajočiga so z jesiham in žolcam napajali; on je vse voljno prenesil, ali bomo mi — mi grešniki čez Božjo previdnost godernjali? — Očitno je tedej, moji ljubi kristjanski poslušavci! de slaba letna, sedanje pomankanje, dragina in lakot so le znaminja ljubezni Božje do nas; po dobrih, bogatih letnali razvajene in na-nj pozabljive hoče nas sdaj z tem k hvaležnosti do sebe zbuditi; stis-njence in vse druge k miloserčnim delam — z kterimi se nar go-toviši v nebesa pride — spodbosti; on hoče nam vsim marljivo delavnost, zaupanje le na njegovo pomoč, varčnost in dobro'gospodarstvo priporočiti, zapravljivost pa nam grajati; tudi h krotkosti, poterpežljivosti in voljni noši naših križev nas opominja; ali ni vse to ljubezin? — ko nas tepe k našimu dobrimu — nas ljubi.— O ljubi sv. Jeronim! Ti naš zvoljeni prijatel no besednik pred Bogam, ozri se prijazno na tu pričijoče, pobožne duše; jest mislim in upam, de so si letošinj navk iz nebes v glavo globoko vtisnile, in k sercu vzele, de bodo tako ljubezin Božjo z ljubeznijo povračevale; o spomni na miloserčne dela — brez števila — ktere so letaš dopernasale in jih še dopernašajo; zavoljo teh žlahtnih del in Kristusoviga zasluženja sprosi — de nej nam Bog — če je njegova sv. volja — po svoji neskončni milosti sedanji križ preloži; za naprej žilnim poljem in vinskim goricam rodovitnost povemo; de bi ki nedolžno dete od lakote ne poginilo, in ue bi mi od Gospoda obdarovani zamogli čedalje več miloserčnih del do-pernesti, no si z njimi večno živlcnje pridobiti. Amen. V Vinkoštni pondelik, C1880), pri h v. Jeronimu na Nanosu. Vulisi Gospod prošnjo svojiga ljudstva Izrael, kar bo koli na tim mestu prosilo. III. kralj. 8. 30. Akoravno stara pobožna pravlica pripoveduje, deje bil sam sv. Jeronim leto Božjo vežo iz Dalmacije na svojim herbtu semkej prenesil, kakor še dan današni bolj stari, ki od llazdertiga po stezi gori gredo, mlajšem skalo kažejo z vtiski njegovih perstov, na ktero se je bil z roko naslonil, sc odpočiti; vender je rnende veliko bolj gotova, de pobožni predniki našiga krepkiga st. Vid-skiga komuna so jo z nevgasljivo gorečnostjo invvelikim trudam pod imenam sv. Jeronima Bogu v čast sozidali. Ce so se bili že doma in po hribih okoli svojiga dola več prijatlov pri Bogu iskaje z desetimi cerkvami previdili, zakaj bi ne bili tudi še ene na svoji nar visokeji gori v čast nar vikšimu, in njegovimu velieiinu prijatlu, sv. Jeronimu, ki je kot Dalmatine, našiga mesa in kervi, naredili? — Sploh so že v nekdanjih časih pobožni Slovenci zlo radi na hribih in gorah Božje veže zidali, čast Bogu v njih skazovali. Pred 40 leti je prišlo sem k shodu današnjiga dne navadno po 40 procesij, in še v pričijočih časih, ko vreme pripusti, jih pride čez ižOOO ljudi, ne samo iz naše Ipavske doline, ampak iz celiga Krasa, iz Pivke in Gojzdnih krajev, mnogi čez pet ur hoda daleč, de se skorej Ipavci med to veliko trumo pozgube. Kadar koli na današnji dan pri prijaznim vremenu gor k sv. Jeronimu grem, se mi vselej serce od veselja smeja; mnogi možje me počakujejo, ali bolj podvizaje doidvajo, se kaj z mano pomenit; pred mano trume pobožnih mladenčev ali nedolžnih deklic, ktere v zatišjev pod goro cvetlic nabiraje in se veselo pomenovaje, kako de opletale bodo sv. Jeronima, naprej beže; za mano trume starči-kov ali starih mamk, ki na svojo starost pozabivši čversto gredo, brez de bi jim sterraa pot oddušik jemala, ali jih sapa zapirala; in ko se cerkvi približujemo, vidimo lepe, dolge verste ljudi proti nji hiteti, kakor so jih nekdaj vidili z križniki spredej. Kaj je vender na hribih in visokih gorah, de, ko bi ravno s Božjimi vežami kronane ne bile, vender ljudi močno vlečejo nase? —'ni jih tako visokih gor, de bi eni ali drugi, zlasti učeni zlo ne želeli na njih verhe priti. Zakaj hodijo ljudje radi na hribe in visoke gore, zakaj hodijo tudi k sv. Jeronimu tako radi na Božjo pot? — Na to vprašanje vam hočem v vaše podučenjc primerjen odgovor dati, no vas prosim za vašo poter-pežljivo paznost. Speljaiije« Kakor otroka že mika se splaziti na bližnjo goro domačije, vleče tud umniga neizrekliva moč gor na visoko; truden vencih domačih skerbi, sit, nejevoljin pretežkih butar, — iše miru in pokoja, — in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo. Kot vrabic na verhu cerkve-niga turna zaničevaje vse dražbe neumnih otrok, stoji tudi on — ložji dihajo krepko na glavi gore, kot med neham in zemljo bliže svojiga Gospoda, in z ganjenim sercam milo gleda na mnoge, večkrat prazne dela človeških otrok, doli globoko pod svojimi nogami. — O dragi prijatli! — ni dano človeka jeziku milih občutlejev zreči, ktere njega blago serce na verh visoke gore obhaja; — v Idižnosti nar Visokejiga, od milogroze prevzeto, se topi zamaknjeno v sveto molitev, ktero lc angeli molijo. — Petra besede se mu silijo na jezik: „Gospod, — tukaj nam je dobro biti!“ —Toliko de ne odtergan od tega sveta je bolj pripravljen obernili misli na svojigaBoga; velika tihota okoli no okoli njega ga nič ne moti; kamor koli oberne oči, vidi velike, lepe, terdne dela močne roko Božje; težka misel, de iz tihe gore bo mogel sopet verniti se v nepokojni svet, mu je nadležna, in le z pomilovanjen se zmirej na nje verh vziraje na to pot poverne! Takole povzdigne gora človeka, ki na-njo pride, gor do Božje višave!------ Tudi vas, moji preserčni prijatli! so občutleji danas gori pripeljali na Nanos, na ktere mende neste še nikoli prav živo mislili; tudi vi ste se odtergali domačim skerbem, zmuznili spod vsakdanje pretežke butare, tudi vi ste prišli na visoko goro, de, bliže Gospoda, lože dihaje in njega lepe dela pregledovaje, se bolj živo z sercam in molitevjo k njemu povzdignete, iz Nanosa — ko greste še nekoliko više od cerkve — na njega glavo, vidite vse Krajnske in Koroške, Tirolske in Talijanske in še clo Dalmatinske bele gore, ktere kot rebra ali terdni pasovi vežejo zemlje kroglo, kakor, češ, de bi ne razpadla. Kako močno so te gore vterjene! — kako terdno stoji Nanos! — Vidil je, — de od poprejšnih narodov molčim — Rimljanov vojske memu iti, ktere so bile vse jutrove dežele deleč čez Beli grad pod svojo oblast spravile; vidil je Pasoglavce pod Atilam—ki je bil Ljubjano in Oglej razdjal; - vidil je Gote in Uol-gobradice na Talijansko memo vreti , ki so Rimljanov moč spodkopali; vidil je Turke večkrat po deželi razsajati, in v poslednjih časih toliko de ne vse narode cele Evrope prek svoje noge se doli ali gori premikati. Ali Nanos se še nič ne maje, kakor so ga nam naši prehodniki, ga bomo tudi mi svojim naslednikam zro-čili. Božje dela terdno stoje! — Iz Nanosa vidite morje pri Terstu, tudi morje pri Reki, dve perti, ki se vežete z morjem celiga sveta; nju brezdni so od Gospoda tako vterjeni, de zmirej dobro derže. Take velike in terde dela Božje viditi, mora se človeka serec v častivno molitev raztopiti. Ali Nanos nam ne kaže samo Božje mogočnosti, oznanuje nam tudi modrost, previdnost in dobrotljivost našiga Boga; tamle iz cerkveniga praga vidil boš zdaj ta 'hip na morju 4 do (5 bark, ki so iz Tersta odrinile, ali se mu približujejo peljaje iz daljnih daljnih dežel mnogoverstniga blaga v menjo naših pridelkov ali izdelkov. Kako hi bilo za oddajo velicih pridelkov ali izdelkov? — kako za veliko kupčijo? — kako bi se neki v časih pomankanja, dragine in lakoti z žilam providili, ko bi velko morje vsili dežel na svetu ne objelo in vezalo? — Ali ne vidiš, ali ne tiplješ tukaj modrosti no previdnosti Božje? — Takraj Tersta je razgernjen celi Kras pred tvojimi očmi kot belo pogernjena miza; ko ravno kamnit, bo vender za malo tednov zarumenjen z zlatorumenim ži-tam v poveselenje marljiviga kmeta, ki je kamnju zemljo otcl, lepo pšenico na-nji pridelovati. Na levi se ti razpne od Krasa bolj obrašena in rodovitna Pivka, slavna zavolj nje pridnih kmetovav-cov, živinorednikov in cestnih voznikov, kteri z svojo nevtrudeno vožnjo na cesti kupčijo podpirajo v osrcčenjc cele dežele. Na desni pod tvojim nogami se ti odpre struga Ipavske, vertu enako obdelane in smejejoče doline doli, — dol do Gorice; zavoljo nje žlahtnih pridelkov in drage kaplice imenovana večkrat od vunajnik; raj krajnske dežele. Pod Gorico se rasprostre od gojzda do morja Beneške, nezmerljive in pisane planjave, na kterih pridelujejo dostikrat turšce kot pesika. Potrebne gojzue je Gospodu dopadlo na gore spraviti, de ti niso pri obdelovanju dežele na poti; de njih zverina ti menj nadleguje, in de se vender za vsako potrebo lahko z lesam previdiš ali tudi z drevami. V gojzih stanujejo rudokopa-či, fužinarji no mnogi Železnikarji, ki zlo radi žeieznino za žito ali njim zlo dišečo vinsko kapličo dajo. Kakor nar veči dežele sveta si razmenujejo tudi nar manji kraji svoje pridelke in izdelke, tako tudi ti, ki okoli Nanosa stanujejo, de so vsi kot otroci Božji z vsim potrebnim previdcni. Kamor se tedej koli iz Nanosa ober-nemo, vidimo, de dobrotljivi Bog za vse svoje 1 jubčike skerbi no jili z potrebnim modro previdi. Takti nam oznanuje Nanos in vsaka druga gora, ko na-njo gremo, modrost, previdnostni dobrotljivost P ožjo; nam oznanuje, de nebeški Oča za človeka dobrotljivo skerbi, kamor ga je koli na zemlji postavil. Stopi še enkrat tje na cerkveni prah, in vidil boš pod Krašam na desni, toliko de ne v samim morju černo cerkev z zlo visokim zvonikam, to je Oglej. O prijatel!— Kadar ga boš koli iz le gore vidil, prikloni se mu — spoštuj ga — zakaj iz Ogleja je Po sv. Mohorju, ki je v njim pervi škof bil, in po sv. Fortunalu, njegovim pomočniku — tvojim starim in nevernim sprednikam sv. yera, in po njih tudi tebi žasvetela se; iz Ogleja tedej, tega zale sv. mesta, ti je zveličanje došlo; ali ne bo ta lepa misel na Nanosu Oglej zaglcdavši tvoje serce z hvaležnostjo vnela, in ga Proti Bogu visoko povzdignila? — ki te je brez tvotjiga zaslu-ženja in le po svojim neskončnim vsmilenju k spoznanju sv. vere Poklical! — Tudi sv. Jeronim, kteriga cerkev smo prišli danas objiskat, je k spoznanju sv. vere med našimi nekdajnimi ajdovskimi očaki veliko pripomogel; prestavil namreč jim je bil celo sv. pismo iz hebrejskiga in greškiga, njim neznanih jezikov, v latinski, z kterim so učeni med njimi zlo znani bili. Ivam bi bilo prijatli! — z nami, ko bi še dan današni, kakor mnogi ajdje, v tami nevednosti no malikovanja tapall. — O blagor nam! — de nas zamore še clo Nanos povzdigniti gor — gor do nar visokejiga Boga! — Na gorah so se Božje prikazni in veliki čudeži nekdaj godili; kadar je Mojzes ovce svojiga tasta Jetro na Božji goriHoreb pasil, se mu je bil Bog pervikrat iz gorečiga germa prikazal, mu rekel izzutimu in bosimu približati se, in mu je zapovedal Jzraelce iz Egiptovske sužnosti speljati; potem ko so bili že v pušavo odpeljani, mu je kar velikrat vkazal na goro Sinai priti, kjer mu je yse zapovedi no postave za Izraelce dal; iz te gore jim je tudi sam JO zapovedi med bliskam in grozno strašnim gromenjem o-znanil, in jih njim na dve kamnitni tabli z lastnim perstam zapisane po Mojzesu doli poslal. — Jezus je na eni gori svojo pervo pridigo izustil, po nji nar imenitniši nauke oznanil, in se učenika Nove, čisteji vere — tedej od zgorej doli — razodel. Petra, Ja- koba in Janeza je enkrat na visoko goro peljal in se pričo njih spremenil, de se je njegovo obličje svetilo kot sobice, njegove oblačila pa bele postale kot sneg, in de sta se mu bila Mojzes in Elias prikazala. Na eni gori je bilo, kjer je z petimi ječmenovimi krilili 5000 mož nasitil tako, de je bilo še dvanajst jerbasov koscov o-stalo. Na 40 dan po svojim častitim vstajenju je Gospod svoje vkup spravil, jih na visoko goro peljal, jim še te poslednje navke in svete dal, jih blagoslovil, slovo od njih vzel in se pričo njih kviško v nebo vzdignil. Od Mojzesa beremo, de, kadar je bil Izraelce iz Egiptovske sužnosti skozi rudeče morje v pušavo speljal, so se bili Amaleki z hudo vojsko vzdignili to utrudeno ljudstvo pokončati; Mojzes to vidši je berž vodstvo izraelskih junakov Jozuctu izročil, na Božjo pomoč zaupaje na eno goro šel, in kakor hitro je boj začel, se je na kolena vergel, roke v podobi križa razpel in molil Izraeleam za srečo; Aron in Hun, ki sta pri njem bila in vidila, de, kadar so njegove roke od opešanja omahovale, so Amalekiti premagovali, sta berž pristopila, in jih vsak od ene strani podpirala, dokler neso bili Amalekiti popolnama pobiti. Evangelisti spričujejo, de tudi Jezus, potem ki je po cel dan učil, se je večkrat na večer od svojih odtergal, in se na goro podal molit za vkoreničenje in vterje-nje sv. vere, ktero je v imenu svojiga Očeta na svet zasjal; molitev obeh je bila od Boga vslišana. Na visočinah ste bile dve nar slav-niši daritve ali molitve dopernešene; ali ni bil Abraham že nož potegnil, de bi bil svojiga ediniga sina Izaka, že zvezaniga in na derva altarja položeniga Bogu daroval? —na povelje angela je pa roko vstavil in ovna za roge v germ zamotaniga zaklal in sožgal, po svoji živi veri v Boga pa opravičen bil; ali ni Jesus, učlovečeni sin Božji, med nar britkeji terplenjem in zaničljiviši smertjo svoje živlenje v daritev svojimu nebeškima Očetu za spravo celiga človeštva na kalvarskini hribu — dal? de je nam Studenc gnade ali milosti odperl, in de zamoremo po njegovi za nas preliti kervi vsi pred Bogam opravičeni biti! — Gospod Bog je povsod pričijoč, vidi v slednjiga človeka serče, in vsliši tudi vsako, kjer si koli bodi, pa prav — dopernešenomolitev; če se pa da človeka serce — kakor smo popred slišali — na gori prosto vsih navadnih posvetnih skerbi — k bolj živi no goreči molitvi vneti, misliti je in upati, de bo tudi gotoviši od Boga vslišana. Ni čuda po tem takim, de so si kristijani, posebno pobožni Slovenci že od starih časov zlo veliko Božjih vež po hribih in na gorah napravili. Tu dopernašajo Bogu dvojno daritev: daritev gorečiši no Bogu dopadljivši molitve, in daritev težavne in utrudljive poti, ktera jih uči marsikaj težavniga in zoperniga iz ljubezni no pokoršine proti Bogu po izglcdu Jezusa — ki je tudi težki križ na kalvarski hrib vlekel — voljno prenašati. Moji ljubi skupejzbrani! — zdaj lahko spoznate, zakaj ljudje radi na hribe in visoke gore hodijo, zakaj, ko so na njih Božje veže, jih tako radi obiskujejo; visoke gore že same od sebe človeka, ko na-nje pride, od posvetnih skerbi odtergujejo in k Bogu povzdigujejo, ker mu kažejo deleč okoli no okoli mogočne dela Božje, in mu oznanujejo ljubezin in dobrotljivost nebeškiga Očeta do vsili njgovih otrok, nej že prebivajo v kraji v kterim si koli bodi; če pa človek z tako ganjenim sercam najde še na gori Božjo vežo, bo z radostjo va-njo stopil, in gorečo v nji dopernesil molitev ; nej se pa z tako združi še molitev eniga nebeškiga prijatla, kakor, postavimo, tukajle sv. Jeronima, bo tako molitev z Božjo potjo vred Bogu dopadljiva daritev postala, po kteri si zadobi človek*poveselenje, potolaženje, gnado in pomoč. O spomnite ven-der prijalH! — de pred tremi leti, ki smo se v velikim pomanka-žiflosti no britkoSti znajdili, kije Itflo "^IrttsŠfu stradanje —je ' bTki berž po dopernešeni molitvi na tim sv. mestu —turščina cena • od 6 na ts gold. padla!------ Ker ste tudi vi, moji preserčni prijatli no prijailice!•—danas na to visoko in sv. goro prišli, o nej vam postane vaša današnja pot ena Božja, ne pa prazna pot! — ni zadosti, de se radovedno od tu na vse kraje razgledujete; ni zadosti, de eden druzimu pokažete, kje de ta ali uni kraj, to ali uno mesto, ta aliunavas leži; ni zadosti, de dopoveste, do kje ste že po kaki kupčiji ali kot vojaki priši; pozdignite svoje glave in serca še nekoliki više, povzdignite jili do Gospoda svojiga Boga; razgledovaje lepe, terdne dela Božje, spremišlevaje Božjo ljubezin, dobrotljivost in skerb za ljudi ki okoli te sv. gore stanujejo, nej se ljubezin, in češenje, in hvaležnost, in goreča molitev do Boga v vaših sercih vname! — Prijatli! — gore, ktere okoli in okoli vidimo, z Nanosam vred terdno stoje; kakor smo jih najdili, jih bomo tudi pustili, stvarjene so le za ta svet; — človek pa, kteri po njih hodi, je le popotnik, nima ga tukaj ostanka—vstvarjen je za drugo veliko žlahtneji deželo; o poskerbimo vendcr, de bomo Bogu zvesto služili no vredni postali, de bi nas enkrat Gospod tjekej prestavil! — Ti pa sv. Jeronim! ti — ki si bil naše kervi in našiga mesa, » bodi tudi naš velik prijatel in besednik pred Bogam! — sprosi nam gnado prave, vredne pokore; gnado svetiga po tvojim zgledu Bogu dopadljiviga žlivlenja; gnado, de bi naša današnja Božja pot kot tvoja v Jeruzalem in do Betlehema Bogu všečna daritev postala. Po ti daritvi no po tvoji prošnji, o velik pomočnik! — nej nam vsmiljeni Bog odpre studence svoje gnade ali milosti; nej nam odpusti naše pregrehe, de bomo očisteni no opravičeni njemu dopadli; nej nam dobrotljivi Bog na tvojo prošnjo dodeli, česar za svoje duše in telesa potrebujemo; naj nam posije — ko je njega sv. volja — svoj sveti blagoslov čez naše žitne polja in vinske gore, de bomo posvetne dobrote vživajoči čedalje bolj po duhovnih in nebeških hrepeneli, no vredni postali jih enkrat z tabo vred pred Božjim obličjem na večno vživati! — Amen. V dan sv. Vida, (1824). Jest sim Gospod vaš Bog’, sveti bodite, kakor sim jest svet. III. Mojz. 11. 44. .’ “< • '4 *• • " Kakor hitro so bili Kristjani pod cesarjem Konštantinam — • ki je škofe vabil, se z njimi menil, in po njih podučen zadnič sam k sv. veri se spoznal — uiiajni mir zadobili, de so bile preganjanja in prelivanja njih kervivgasnile; de so lože dihali, no sv. vero očitno spoznali: je njih perva misil bila, na občinah ali mestih mert-vaških glav, kjer so sv. mučenci pokopani ležali, čez njih grobe vežice sozidati, v njih očitno službo Božjo dopernašati. Ker se je pa število vernih čedalje bolj množilo, de jih neso mogle take vežice več objemati, so si doma v mestih ali tergih veči cerkve zidali, ali pred ajdovske tempeljne v službo praviga Boga posvečevali, ostanke sv. mučencov vzdigovali, v lepq nosode spravljali, nojih z veliko častjo med prepevanjem zahvaljenih pesem va-nje prenašali. Škofje so pri očitnih službah Božjih imena sv. mučencov, klerih trupla so bile v njih cerkve prenesene, ali pa še okoli po občinah zakopane ležale, naprej brali, no zbirališe je pri slednim odgovorilo: O prosi Boga za nas! Kristjani, ki so se grešnike spoznali, pa dobro vedili, de molitev pravičniga veliko zamore, in de jih ni v sv. cerkvi pravičnikih udov od teli, ki so že svoj tek srečno dokončali, no se pred Božjim obličjem vesele: so si tudi svetnike, kterili prenesene trupla so v njih cerkvah počivale, ali pod kterili imeni so bile Bogu posvečene, svoje posebne prijatle no besednike pred Bogam zvolili, upajoč, de — če bodo molitve po svojih nekdanjih bratih, zdaj že popolnama svetih prijatlih, pred sedež milosti Božje pošiljali — bodo gotoviši vslišane; torej se je tudi v katolški cerkvi šega vpeljala, nobene veže v službo Božjo posveteti, brez de bi se kakih svetinj — to je, ostankov sv. mučencov ali družili svetnikov saj na altarje, na kterili se jagnje Božje pri sv. maši Bogu daruje — ne vložilo. Kaši nekdanji očaki so nam sv. Vida posebniga prijatla in pomočnika pred Bogam zbrali; znano vam je, de svetnikov ne zamoremo nikakor bolj vredno spoštovati no častiti, ne gotovši si njih prošnje nakloniti, kakor po vednim posneinovanju njih žlahtnih čednost, z kterimi so oni sami Bogu dopadli no si 'nebesa pridobili; $ srečni tedej naši očaki, srečni pa tudi mi, de so bili podobo sv. mladcnča Vida na velki altar postavili, ga nam tako v zgled, v posnemovanje in za posebniga priprošnjika pred Bogam zvolili! — Nad njim vidimo, de se še v pervi mladosti — ko se če — lahko Bogu zvesto služi; ko bi se vsi naši mladi ljudje od perve mladosti od sv. Vida učili Bogu zvesto služiti, bi počaso cela leta kristjanska sv. Vidska čedica sveta postala. Kakor je tedej nekdaj Gospod Bog po Mojzesu Izraelcam glasno zapovedal, rekoč: Jest sini Gospod vaš Bog, sveti bodite, kakor sim jest svet, slišim jest tudi danas en glas vaših očakov iz grobov okoli lete sv. veže vpiti rekoč: Bodite sveti, o št. Vidci! — kakor je bil tudi sv. Vid svet. Ker mi danas njegovi veseli spomin obhajamo, hočem vam — preserčni mladenči! njegove žlahtne čednosti k posnemovanju priporočiti, bodite tedej pripravljeni i. t. d. Speljan j e. Od žlahtnih in bogatih staršev rojen, je bil Vid od njih, po šegi tistih časov, Modelu in Krescenciji v zrejenje dan; podučila sta ga zvesto v vsili rečeh, kakor jih je šlo tistikrat tacimu go-spodičiču voditi; ker sla pa pobožna in sveta kristijana bila, mu jih tudi nesta liotla zamolčati resnic sv. vere; komej sta mu jih bila nekoliko razodela, pa jima že ni več miru dal, za vse je hotel zvediti, no potem je po sv. kerslu tako hrepenil, de ga je že v starosti 12 let, pa brez vedenja svojiga očeta, prejel; tako tedej po spoznanju sv. vere je v svoji mladosti začetik svetimu živlenju postavil."’"'"' Mladenči! — kdor hoče terdno hišo sozidati, mora ji dobro podstavo dati j no jo na krepke vogelne kamne opreti; ko želite tedej za nebeški Jeruzalem terdnc stanovanja si napraviti, zidajte jih na sv. vero, in jih opirajte na čisto in nedolžno zaderžanje, na čedno in sveto živlenje; brez vere se ne da sveto živeti — brez vere pa tudi ne Bogu dopasti. Kako bole pa neki verovali, ko bi se ne dali v sveti veri podučiti? — Kadar vam tedej koli starši, učitelji, ali duhovni pastirji besedo Božjo ali zveličanske resnice oznanujejo, razlagujejo ali serčno priporočujejo, — pazite, marno poslušajte, zamerkujte in ohranite jih; nej bodo vaše serca dobra njiva, ktere se bo seme besede Božje poprijelo, in obilno žlalil-niga sadu rodilo. Serkajle — pite na vso moč iz studenca, ki je Jezus — — zakaj le on sam je resnica, je pot — je večno živlenje. — l'a to ni še zadosti, moji mladi prijalli! — de jc nam vse resnično, kar nam sv. vera oznanuje, mi moramo tudi vse zvesto spolnovati, kar nam priporočuje; Jezus je rekel: Jest moram ueTŠfi dela tistiga, kteri meje poslal, dokler je dan; pride noč ko nihče ne more delati. Slednjiga zmed nas je Gospod Bog v svoj nograd najel, slednjiga v en stan poklical, in mu dela ali dolžnosti naložil; kako bi pa te deHTlfelali, dolžnosti spolnovali? — kako bi zamogli upati na večer denar zveličanja prejeti, ko bi še clo svojiga dela ne razumeli? — Še pred sim rekel, de sv. Modest in Kresencija sta Vida ne samo v Božjih ampak tudi v posvetnih rečeh, kakor jih je šlo tacimu fantiču ve-dili, zvesto podučila. Mladenči! — kakor resnično želite srečne in vesele dni na tim svetu živeti, lamkej pa enkrat pred Božje obličje priti, tako velika je tudi vaša dolžnost, de sc daste v vsili zveličanskih resnicah razsvitleti, no v vsili dolžnostih svojiga stanu dobro podučiti. Vsako delo svojiga stanu morate tedej tudi razumeti, na vsako se vaditi, na vsako se navreči; vsako nej vam dobro k rokam stoji; kar koli delate, ne delajte samo z telesam, ampak tudi z duham, z premislikam, delajte marljivo^ prav, čisto delo, tudi očem dopadljivo, de bote svet — ta Božji raj — čedalje bolj lepšali; nikar nič ne delajte le samo za posvctniga dobička, ali posvetne hvale voljo, ampak posebno iz ljubESfflI no pokoršine do Boga, ki*je vam delo naložil, de bodo tako vaše telesne tudi zveličanske, večniga obdarila vredne dela postale. Kakor na letih tedaj in starosti, rasite tudi v sposnanju ino rasumenju, v vterje-nju in spolnovanju vsiga duhovniga in posvetniga dobriga, korist-niga in potrebniga. Ali ni žalostna, če od koga rečejo: lep fant je, lep — pa škoda, de je tako neumen! — Mladenči! — posker-bite vender, de se ne bo od vas kaj taciga reklo; po Božji podobi vstvarjeni, povzdignite se čez neumno živino in pokažite se v govorjenji in zaderžanji, pri delu in opravilu, v noši no hoji razumne otroke Božje po izgledu mladenča, kteriga spomin danas obhajamo. —• Se dobrot svojih staršev spomniti je bilo Vida nar veči veselje; hvaležin se jim je skazoval, ker jih je serčno ljubil, jim podložin in pokorin bil, jih spoštoval in za-nje vedno molil. Tudi vi mladenči — učite se od njega spoznati, de jih nimate na svetu zunaj Boga večih dobrotnikov od svojih staršev; v Božjim imenu so vas zarodih; z veliko skerbjo, težavo in (rudam zredili; na vašim dozdajnim popolvanju so vas spremljali no kot angeli varili hudiga obvarvali; k dobrimu so vas opominovali, napeljevali no vam vse dobro po mogočnosti naklonili; vse, kar so pridobili prihranili no privarvali, hočejo le vam k pridu oberniti, le vam sro-čiti. Mlajši! — tolike ljubezni jim ne bote svoje žive dni povernili; ali bi vender ne bilo prav, de bi jo — tako ljubezin živo spoznali, in de bi se jim sa-njo s ljubeznijo, z pokoršino, ž spoštovanjem, in voljnim prenašanjem njih slabost hvaležni skazovali? — ali bi ne bilo spodobno, ali bi ne bila vaša velika dolžnost, de bi jih, kadar bi obnemogli—podpirali, previdili, no kakor gre, preživeli, de bi tako sami sebi blagoslov od Gospoda in dolgo živlenje si naklonili ? — ko bi vam vaši starši danas ta dan odmerli, potem bi se že razumeli, kaj de ste nad njimi imeli no zdaj zgubili. Kolikanjkrat se primeri, de mlajši, potem ki jim starši odmer-jcjo, se prav živo kesajo in jokajo, de neso jih prav bogali no spoštovali; zdaj — zdaj — dokler jih še imate, sdaj bodite jim pokorni no jih spoštujte, de vas ne bo po njih smerti zavoljo vaše nepokoršne serce bolelo. Le v eni sami reči ni Vide .hotel, nijpogel, ni smel očetu pokorin biti; kadar je namreč njegov oče zvedil bil, de je* on Kristjan postal, si je vse prizadel, narprcd z lepim, ker pa to ni nič zd.ilo, potem z gerdim, ga od nove vere nazaj k malikovanju vernih; ali Vide se je dobro razumel, de v temle mora Bogu bolj kot očetu pokorin biti; spomnil se je na Kristusove besede, kjer pravi: kdor mene pred ljudmi zataji, ga bom tudi jest pred svojim O četam zatajil. Ravno tako tudi ti, ljubi ndadenč! — ko bi tvoj oče preblaznil se, in v svoji slepoti tebi vkazal 30 snopov reži iz ljudske kope damo znesti; hrast v p tujini vsekati; jagnje iz soseiioviga hleva vkrasti; protivnika pretepsti, ali druziga kaj enaciga, bi mogel mu odgovoriti: Oče! — tega ne bom storil, zakaj v tacih rečeh moram Rogu biti bolj pokorili kot vam. Med druzimi žlahtnimi čednosti, ki iz ponižnosti žvirajo, sta se nad sv. Vidam posebno krotkost in potergežljivost svetile; ponižal se je po zgledu svojiga predhodnika Jezusa pod mogočno roko Božjo, brez na to misliti ali pričakovati, de z gospodičičem žlahtniga stanu bo Gospod kej bolj mehko ravnal; ali ni bil sam Jezus, včlovečeni sin Božji se veliko žlahtnejiga stanu — ali ni bil kraljeve žlalite? — Zavoljo svoje vere in upanja v Jezusa je bil Vide strahovan, zaničevan in preganjan; ječili so ga, v razbeljenim svincu in smoli cverli, no do golih kosti do smerti raztepli; in vse to je prenesil iz ljubezni do Jezusa brez nar manji nevolje in hudovanja, brez vsiga godernjanja in hudiga privošenja, dal se je molčeč, po izgledu Jezusa, kot jagnje v tako strasno smeri. O neizrečena krotkost in poterpežljivosl!*^ kje bom besede vzel te vsem kar potrebne čednosti, vam niladenčam priporočiti no do živigana serca položiti? — Če se vdarite, zbodete, kaj odergnete; če vam od kod kaka težka besedica prileti, ali če se vam kej druziga žaliga primeri, in de vi nevoljni, jezni ali serditi postanete; ali ste si z tem kej bolši? — — Poglejte vender enkrat to-gotljiviga človeka, kteri za vsako nar manji reč, za vsako nič, shropi, kriči in rijove; razsaja, preklinja in razbiva, de vse pred njim beži; ali ima tak še kej od podobe Božje nad sabo? — ali ni bolj divji zverini kot človeku podoben? — jeza ne stori dobriga; jeza greni človeka serce in njegove dni, zeleni njegovo obličje, napelje ga k delam,' kterih se potem svoje žive dni kesa in sramuje. Mladenči! — če bote še kej več časa na tim svetu živeli, mnogi križi bi vtegnili vas zadeti; po svoji lastni nevednosti, nezamerkljivosti ali naglosti si bote morde sami marsi-kteriga naklonili; drugi ljudje bodo, znabit večkrat napravljeni jih vam nakladati, pa tudi Gospod Bog objiše te svoje večkrat z kakšnim križem. O blagor vam, če bote krotki in poter-pežljivi! — takti jih bote lože prenašali, bolj mirne in vesele dni živeli in gotoviši zveličanje dosegli; gorje pa vam, če bi bili togotljivi? — zakaj potem bi vas križi še bolj tlačili, pod njih težkimi butarami bi vi toljkanj grenkeje zdihovali, in to brez nar manjšiga upanja, de bi pri tem kako zasluženje pred Rogam imeli! Mladenč znajde se z svojim duhovnim živlenjem , ali z svojo dušo v velicih nevarnostih, kot moVnar z svojo barko na morju; tale bi vteguiln od hudih vremen zadeta, od divjih viharjev na ojstrim skalovju razkrojena, razbita, ali še clo od strašnih valov razserditiga morja požerta biti. S kako skerbjo mora mornar na morsko zvezdo gledati, de ne zaide ne na levo, ne na desno; kako mora se v tacih strašnih nevarnostih vbivati, vse svoje kite napenjati, z valovmi se bojevati, de vender barko srečno na breg pripelje! — Takole se je bilo tudi sv. Vidu pripetilo, oče ga je z ljubeznijo, z dobrotami, z prilizovanjem, zadnič z hudim napeljeval, de bi bil od Jezusa odpadel; ker je bilo pa vse to zastonj, ga je sodniku Valerianu dal, po postavah z njim storiti; ali tudi pred sodnikam ,^pred vsim njegovim strahovanjem in žuganjem je sv. Vid Jezusu zvest ostal, potem pa na Božje opominovanje pobegnil. Njegova svetost se je bila zlo razglasila in tako slovela, de je bil še clo cesar Deoklecian od njega zvedil in poskerbil ga k sebi povabiti, de bi mu bil obsedeniga sina ozdravil; ta pride in mu sina od hudiča reši, ali cesar namesto velike dobrote in svetosti Videtove vere spoznati, mu veli maliku darovati, ker pa sv. mladenč ni hotel tega storiti, ga z oterpnjenim sercam da v kotel razbelcniga svinca in smole vreči. V kotlu prepeva mladenč z svojima učenikama vred zahvaljene pesmi, kar je cesarja tako razserdilo, de je zapovedal mu ude raztegniti do popokanja vsili žil, in zadnič ga z tepežem vmoriti. Sv. Vid se je serčno bojeval, vse te strašne skušnjave premagal — vse to voljno prenesil, in le na zvezdo — ktera je Jezus — stanovitno gledaje je barčico svoje duše srečno na breg večniga življenja pripeljal. — Tudi vi, preserčni mladenči! — bi vtegnili včasi z barčico svoje duše v velike nevarnosti priti; v nevarnosti krivih bratov, v nevarnosti lažnjivih prijatlov, v nevarnosti pohujšljivih tovaršev; iz vašiga lastniga serca bi vtegnili viharji hudih skušnjav, strašni valovi razberzdaniga poželenja se'vzdignili, in vas na skalovje hudih pregreh vreči, kjer bi lahko tako pobili in ranjeni bili, de bi zgubljene prave poti več ne najdili, marveč nesrečno in na večno poginili. Čujte tedej ljubi mladenči! — Čujte čez vse no-trajne in vunajnc skušnjave, borite se z njimi, in njih serčno premagujte; spomnite, kaj je vse sv. Vid raji prenesil, ko de bi bil maliku daroval, Jezusa zatajil, in se takti hudo pregrešil. Var-vajte se tudi vi pred vsako še tako prilizljivo pregreho, kakor pred pisano pa vender strupeno kačo, kdor je od nje pičen, težko več ozdravi. — Sv. Vid je v svoji mladosti ta svet popustil, tudi vi ga nimate tukaj ostanka; ko ne bote ravno vsi tako mladi kot on vmerli, vender ne bote živlenja mladenčev dolgo živeli; kar mlado ne pogine, se postara, kar se pa postara, tudi preide. Poglejte danas na altarju cvetoče rože, nej se jim še toliko vode priliva, vender v malo dneh bodo zvenile in se posušile. — Spomlad je nar prijetniši čas leta, vi mladenči ste zdaj ravno v spomladi svojiga živlenja; zdaj je nar gorši čas, živo kristijanstvo v svoje serca vsejati ali zasaditi; storite to marljivo! — de ne bote na jesen ali zimo svojiga živlenja brez pridelkov — z praznimi rokami domu prišli; od česar bi neki v večnim domovanji živeli? —O poskerbite vonder, de bote bogato sejali, de bi tamkaj skopo ne želi! — Veselite se fantje svoje spomladi, vselite se svojiga življenja, ali veselite se po pameti, z mero, v pravim času in kraju, de se Bogu in ljudem ne zamerite. Odgovorite mi prijatli? — kaj je vender lepšiga, žlahtnejšiga in častitljivšiga na tem svetu od fanta, ki je krislijanskiga, lepiga zaderžanja ? •— taki je angel Božji v človeški podobi — nar pri-jetnisi cvetlica, na ktero se sleherni z veseljem ozre; nej pride taki, kamor si bodi, vse ga z radostjo sprejme, vse ga obrajta in stima. O ljubi fantje — o preserčni inladenči! take cvetlice bodite tudi vi, de bote vselej žlahtni duh kristijanskih čednost od sebe dajali. — Naš komun je od zgorej, od sončniga izhoda pervi, pa tudi nar veci Ipavske doline; 3 do 400 duš jih je več pod naš zvon, kot pod zvon matere fare; našim fantam' gre po tim takim, kakor pervim, in ker se Sent- Vidci imenujejo , z posnemovanjem čednost sv. V ida vsim fantovsnam cele doline zglede praviga kristijanskiga zaderzanja dajati. O blagor komunam, blagor soseskam, kjer so fantovsne, kakor se spodobi! — Od kar sim pri vas, ste vi fantje — veselje mojiga serca! — Srečniga čislam se to tukaj — in očitno izrečem! — Desiravno treh sosesk, vender ni bilo še slišati od ka-kiga sovraštva, kljubovanja, ravsanja ali pretepanja, ne med vami, ne z fantini družili sosesk. Fantje! — kdor tepe, ga tepci — pri delu — pri delu gre scrčnost in moč skazovati, pa ne v tepe-zih; časi so minili, de bi se fantje zgrabli in klali kot divji pesi. — Slišati ni bilo od kakih na blagu ali časti storjenih škod, od kake nepokoršine do cesarja od pijančvanja; ko bi se pa vender kako niče, kak snetljaj , kak nekazin med vami znajdel, taciga vi, ti bolj umni in modri, vernite v ljubezni iz njegove krive poti, de ohranete njegovo dušo. — Slišali ni bilo od kakih nesramnih ali nečistih del. Vašim staršem sc kar dobro zdi, ko vas čutijo očitno pohvaliti — poglejte njih zamaknjene obličja; ja ljubi fantje in preserčni fantiči! — vi ste njih veselje, ste veselje, sle up, sc čast celiga komuna, ste cvet cele domovine; na vas so obernjene vsili oči; i& vas bodo nastopili prihodni sosedje, hišni gospodarji, zbrani možje, že zdaj sc pri kakim težkim deli, pri kaki apnenci vse na vas o-zira; — terdnost, čast, moč cesarstva, mir in pokoj cele domovine seže zdaj na vas opira. Ali bodo šli v sili vaši očetje na vojsko, kdo bi pa med tem za družine skerbil? kje je moč —kje serčnost? — ali bodo starčiki, bodo otroci z sovražnikom se merili? — bodo babice punte krotile? Kakor resnično ste tedaj vi moje veselje,— veslje svojih staršev, cvet, veselje, up in čast cele domovine, tako resnično ste tudi dolžni v spoznanju volje Božje in svojih množili dolžnost, v kristjanskim lepim zaderžanju ali v dopernašanju vsiga dobriga rasti, z eno besedo, vse lepe čednosti sv. Vida posnemati, no po njega lepim zgledu živeti; takole si bote ohranili mirno serce z čisto vestjo in si naklonili ne samo srečnih no veselih dni, temuč tudi čast pred ljudmi; ne samo časti pred ljudmi, temuč tudi Iju-bezin Božjo; ne samo ljubezni Božje, temuč tudi večno živlenje. — De sim vas tako povzdignil, pohvalil, in vam toliko lepih naukov dal, to vašim staršem dopade, omečilo jih je, poglejte le njih mokre oči. Kako pa vi? kje ste fantje? ali se ni vas beseda iiič poprijela? — ali ste dremali? — ali ste kamnitniga, oterpnjeniga serca? — O kratko nikar! — jest vidim, de je beseda tudi vas spodbodla — resnica omečila — guada nagnila, upam tedej, dg na sv. Vida, in na moje današnje besede ne bote svoje žive dni več pozabili. — Kako pa ve dekleta! — ali je kakšna med vami tako zamazana, de bi ne umela tega iz mojiga govorjenja, kar njo zadene, na-se oberniti? — in vi očetje no matere, in vi vsi drugi priči— joči prijatli! — ali vam nesim danas nič od sv. Vida povedal ? Kakor mladenči ste tudi ve dekleta, ste vi vsi dolžni po zgledu sv. Vida v sv. veri, v dolžnostih in delih svojiga stanu dati se priiv podučiti; kot on svoje starše z ljubeznijo, pokoršino no hvaležnostjo spoštovali; njega veliko krotkost in poterpežljivost v ter-terplenju, žalostih in brhkostih posncmovali, no od njega učiti se, čez vse skušnjave čuti, jih berzdati, premagovati, in se lakd pred greham zvesto varovati. Potem še le zamorete upati, de bote imeli nad njim zvestiga prijatla in stanovitniga priprosnika pred Uogam, ki vam bo sprosil gnado vredne pokore, odpušanje grehov, pomoč v vsili potrebah, blagoslov vašim žitnim poljem in vinskim goricam; mirne, srečne, vesele dni za pričijoči svet, za prihodni pa večno živlenje. Amen. V dan sv. Vida, (1834J, hi Jc bil celer to nedeljo i»o Viiihoštili. Oni po čolne h kraju potegnili in vbc popustili, ter 7,a njim šli. Sv. Luk. 5. II. Kadar so Simon Peter in njegovi tovarši vidili vlak rib, kteri-gaso bili na Gospodovo besedo storili, jili je strah obšel, in groza prevzela; oni so čolne h kraju potegnili in vse popustili, ter za njim šli. Sv. Vid pa, kteriga veseli spomin danas obhajamo, ni vidil Gospoda, ni vidil vlaka rib, tudi ni vidil kot licenci nobeniga Jezusovih čudežev, in vender berž, ko jc od njega slišal, in ga po sv. veri Zveličarja spoznal, se ga jc tako poprijel, de je raji starše, domovanje, premoženje, svoj kraj no deželo popustil, kakor, de bi ga bil zatajil in se od njega ločil. Pred več sto leti že so tukajšni pomnoženi sosedje na tim mestu vežo sozidali, no jo dali pod imenam sv. Vida ilogu po-sveteli; od tačas imenujejo se st. Vidzi. Postaviši podobo sv. \ ida na veliki altar, so liotli nad njim zgled imeti, kako de gre svoje dni od perve mladosti Ilogu posvečevati, in so ravno z letom zase in za vse svoje mlajši, rod za rudam, obljubo storili, ta žlahtni zgled vedno posnemati, in tedej svoje žive dni Bogu posvečevati, takole so upali nad sv. Vidam mogočniga prija tla in besednika pred Bogam imeti. Kje so tisti Konjci, Potočniki, Žvanuti no Andloviči, tisti Bratoži no Misleji, Fabčiči no Kopačini, trume tistih Žigurjev in Troštov, ki so pervi to sv. vežo zidali? — ali jo v naslednjih stoletjih širili, zdalševali no povikševali, de je k tako lepi cerkvi zrasla? — kje so trume tistih pridnih fantov, ki so pri vsacim ta-cim cerkvenim delu čversto malovarili? — kje so vse tiste pobožne mamke, ki so mašne srajce, ali perte na aitarje Bogu in sv. Vidu darovale? ali vse tiste nedolžne deklice, ki so toliko sto let podobo sv. Vida ali njega altar za današnji dan po svojih šegah z posebnim veseljem in bogato opletale ?----O njih vsili imena so v bukve živlenja zapisane! — nih trupla počivajo okolj te sv. veže ali dol na pokopališu do dneva častitiga vstajenja, njih duše pa žc vživajo v družbi sv. Vida pred Božjim obličjem bogato obdarilo svoje nekdanje kreposti, zakaj vedno so kot sv. Vid svoje dni Bogu posvečevali. Kako pa vi, moji prijatli! — ali se ne kličete več št. Vidci? — ali je nimate več njegove sv. podobe na velkim altar ji ? — ali hočete biti slabši od svojih nekdanjih očakov? ali nesle več njih kri no meso? — ali vas njih obljube več ne vežejo? —O preserčni mladenči no dekliči! — posvečujte leta svoje mladosti Bogu, kakor jih je sv. Vid posvečeval; vi vsi moji ljubi st. Vidci no st. Vidšce! — učite se od vs. Vida sveto živete, potem še le zamorete upati, de bo on vaš zvesti prijatel, no za vsako silo in potrebo vaš mogočni besednik pred Bogam. K posnemovanju svetosti sv. Vida namenil sim vas danas prijaznno opominjati, no upam, de, ko ravno od turščniga osipanja zlo trudni, me bote vender pazljivo poslušali. Ti pa sv. Vid! — sprosi meni na leta svoj veseli god gnado od Gospoda z besedo v serca svojih poslušavcov se tako globoko zariniti, de bi v njih nikoli več ne vgasnila, marveč jih k posne-movanji tvoje svetosti njih žive dni vnemovala. Speljan J c. Vi mladi ljudje imate vsi nad zalimi no lepo dišečimi cvetlicami veliko dopadajenje; od kod de to pride? vam hočem danas povedati. Marsikteri med vami je v resnici žlahtni cvetlici podoben; ni je pa ne rožice, ne cvetličice, de bi Bogu in pametnim ljudem bolj dopadla od ndadenča ali deklice, ko sta z vso lepoti jo kristijanskih čednost oblečena, in ko nar žlahtneji duh nedolžnosti no svetosti od sebe dajeta. . Kakor so bili v stari zavezi darovi pervin Bogu nar bolj všečni, ima tudi v novi ali Kristusovi postavi Gospod nar veči dopadajenje nad tem, ko mu mladost pervine svojiga serca, ali svoje zveste pokoršine daruje, in se tako sama sebe posvečuje. O mladenči no deklice ! - to vas uči Jezus, ki je že v starosti Iti let v daljni tempelj hodil, de bi tudi vi od perve mladosti radi Bogu služili; to vas uči nar čistejši no nedolžnimi lliviea Marija, ki je zavoljo svoje nedolžnosti no pra- vičnosti že v svoji mladosti k časti matere Božje povzdignje nabila; to vas uči sv. Alojzi, ki je bil zavoljo svoje diviške nedolžnosti angeljam prištet; to vas uči sv. Vid, kteri, berž ko je bil od sv. Modesta in Krescencije v sv. veri podučen, sc je raji vsiga po-svetniga znebil; rajižuganje, strahovanje, zaničevanje; raji tepeš, ječo, oginj, in britko smert preterpil, ko de bi bil maliku daroval, 'z tem vero zatajil, hudo grešil in svojo svetost zapravil. Ali kje so tisti fantje in dekleta, ki bi tako zvesto kot sv. Vid leta svoje mladosti Bogu posvečevali? — mnogi starši si nev-trudeno prizadevajo svoje mlajše prav in za nebesa zredili; duhovni pastirji priporočujejo na vso moč mladosti v cerkvah, spovednicah in v šolah — in to po vsim kristijanskim svetu — krepost in svetost; nebesa same ji kažejo cele trume mladenčev in devic, ki so v svetosti Bogu zvesto služili, svoj tek srečno dokončali, in se zdaj pred Jagnjetam vesele: in vender, ko so sc kadaj tožbe čez mladost sližale — z žalostnim sercam jo rečem — slišijo se dan, današni od vsili strani. Fantje, prešerni, samoglavni, samopašni no razujzdani; zaničljivci staršev in starosti; hočejo vse vediti, povsod modrovati, vse zaničevati; ne porajtajo ne za cesarja, ne za cerkev, ne za Boga; druziga jim ni mar, kakor, de bi posvetne sladnosti vživali. — Dekleta — prevzetne, jezične in opravljive, tihinske, togotljive in fantovske; sole pripravljene kot pajk kogar v svoje mreže zaplesti. — Takole se svet čez mladost pritožuje, tako jo dolži. — Moji pošteni fantje in dekleta! — Jest nimam nič kaj taciga vam očitati — upam, de tudi vaši starši ne — marveč ste v več rečeh še clo pohvalenja vredni; veliko jih je med vami prav lepiga in prijetniga zaderžanja, veliko zastopnik, zbrihtanih in po svojimu stanu vmetovnih, pa vender je vam zamolčati ne smem, de se tudi najdejo pisane jabelka, ki so znolrej polni gnusobe; najdejo se na oči kar lepe cvetlice, kterc pa od bliže grozno smerde. O preserčna mladost! to ni še zadosti, de si zvunaj lepa in očem dopadljiva, tudi tvoje znotrajno mora čedno biti: tvoje serce nej bo nedolžno in čisto, vest neomadežvana; v strahu Božjim živi. Kaj bi ti neki pomagalo, ko bi te celi svet hvalil, Gospod pa od zno-trej gnjilo in smerdljivo vidil, in te na večno zavergel? —■—Beseda Božja nej sc tedej zgodaj v tvoje serce in globoko zarini, de bi ves plevel in vso robido slabiga nagnjenja ali hudiga poželenja v njim zadušila in obilno Bogu prijetniga sadu rodila, de bi te Gospod potem z svojo gnado vedno podpiral in posvečeval. Takole poskerbi kristijanska mladost , de boš svoje dni od mladih nog Bogu v svetosti darovala. Ni je nevarniši stopnje za mlade ljudi, kakor, kadar iz otročjih let v fantovski ali dekliški stan prestopijo; lii jim je, kakor, de bi se z novič rodili, kakor de bi prestopili iz tarnc na svitlo; ys° se jim novo, vse se jim čudno zdi; čisto brez lastnih skušenj in se lahkomiselni se dajo berž od vsake reči in od vsaciga človeka uverili; so kot človek na križ p<>ti, ki ne ve ali na desno ali na levo oberniti se; kako berž se mu primeri, de namest na desno se.na levo poda*? — že iz lastnih sere mladih ljudi se zbudijo, zcimijo in zrasejo mnoge slabe misli, prepovedane želje ali še clo hude in strašne skušnjave; kako jih bodo neki v tihoti ali tanini samoti brez žive vere in strahu Božjiga premagali? — Vsaka prazna besedica, pohujšljivo govorjenje, napčno zaderžanje neumnih ali še clo spačenih tovaršev prime se jih kot smola; od lastnih skušnjav ali od hudobnih tovaršev zapeljani, bodo kar berž grešno veselje vživali, in pa večkrat še menili, de nedolžno uživajo. O ti ljuba, preserčna mladost! — spomni vender, de nosiš svojo nedolžnost in pravičnost v eni scer žlahtni no dragi, tode le steklenasti — glaževi — posodici; ko je ni skerbi, kako hitro se ta vbije, in enkrat vbita - ali bi se dala že kadaj popolnama zaceliti? — Res, deje v nebesih veliko veselje nad spokorjenim grešnikam, pa vender bi mende še bolj veselili sc, ko bi človek nikdar grešil ne bil. Ni je starosti, de bi bila z večimi nevarnostmi obdana, kakor so mladenči no dekliči. Otroci so pod očmi, pod skerbjo, pod varstvam svojih staršev. Človek srednje dobe — ko ni že od po-pred spačen — dela, se napenja in vbiva, se trudi, poti no skerbi, de bi sebe in te svoje pošteno previdili; de bi si za stare dni kaj pridobil, prihranil, privarval, tudi svoje mlajše lože k poštenima koscu kruha pripravil; on nema časa nji greh misliti; dobro že bolj iz navade dopernaša, tudi neče svojiga že lepiga imena po kaki pregrehi zapraviti; na starost pase viharji skušnjav že večidel vkrotijo, vležejo in potihnejo; človek velikih skušenj na svetu, od mnogih slabost potlačen, smert pred očmi — neče na pragu večnosti z pregreho pečati se: le srednja mladost, le sama ndadost nima je berzde hudiga ogibati sc, ko si jo sama po sv. veri ne da. O mladost velika nevarnost! — za tolikanj veči nevarnost, ker ji starši pregledujejo zato, ki je mlada; sosedje ji prizanašajo zato, ki je mlada; svet jo zgovarja zato, ki je mlada; ali eden je, kteri je ne bo zgovarjal, ji ne bo pregledal, ji ne bo prizanesi!, iu ta je pravični Gospod. Mladenč! — pravi sv. l)uh, veseli se svoje mladosti, pa vedi, de, ko boš po poželenju svojiga serca živil, te bo Gospod čez to v sodbo klical. Resnična je beseda Gospodova, ker on že v pričjočim živlenji strašne sodbe čez mladosti pregrehe dela, zakaj — de bi tako ne — mladost je kar velikrat norost. Koliko je tacili sinov okoli po svetu, kterim se lepo premošenje, ki so ga jim starši z veliko skerbjo, (rudam in težavo pridobili no zapustili — v rokah le po lenobi no nemarnosti stopi in posuši, kot sneg na solncu? — Koliko je tacili, ki cele lepe premoženje v igrah, požrešnostih in pijanostih čisto zapravijo, de pridejo na beraško palico, ali pa, de se potem podajo na sleparenje, golulijo, tatvino ali še clo na rop, v ječah ali na vislicah — gavgah — strašni konc storiti? — Koliko je tacili, kteri si z nesramnimi deli ostudne in zaničljive bolezni prikupijo že pred smcrtjo sognjiti, ali po družili norostih zdravje zapravijo, de revno poginejo in se veliko pred čašam v grob zavale? — koliko je deklet okoli po svetu, ki si z nezmernim, norskim plesovanjem jetko ali hiranje naklonijo, de v nar lepši no cvetoči dobi kot od červa vpičene rožice vmerjejo? — Kaj jim neki pomaga, ko jih fantje še tako lepo opletene, ali še z tako veliko častjo spravijo? — Kaj bom pa še le od unili rekel, ktcrc p o svojim zgolj živinskim poželenju, po svoji slepoti ali lahko-verstvu, se dajo prekaniti no na led speljati, de padejo in postanejo zveržik svojiga spola, sramota svojim staršem in žlalili, pohujšanje veliko celi soseski?—O strašne so velikrat sodbe, ktere Gospod že v pričijočim živlenji nad pregrehami mladosti dela!------- kaj čaka pa še le na unim svetu na-nje?---------- O dragi fantje in dekleta! — preserčni fantiči no dekliči! Nikar ne sanjajte — nikar ne mislite — nikar ne recite — na stare dni hočemo že pametni biti, z svetostjo Bogu služiti, no tako za svoje duše skerbeti; to so čisto prazne besede, zakaj vi ne veste, ali boste starost doživeli; vsakdanje skušnje očitno spričujejo, de vaše živlenje je kot rosa na veji. Po poti, na katero v pervi mladosti stopiš, uej bo že prava ali kriva, boš mcnde svoje žive dni hodil; kar se v mladosti navadiš, boš do konca svojiga živlenja terdil; navada, o navada — je železna srajca! —Pri 30tim, 40tim ali 50tim letu svoje starosti se boš mordc razumel, de si iz prave poti zašel, ali verniti se, ti ne bo lahko, zakaj pregreha te bo preveč gospodarila; če boš ravno svoj nesrečen stan spoznal in ga z grenkimi solzami objokoval, vender je ne boš imel ne serčnosti ne moči iz nje preveč zavozlanih zaderg zleziti. Ali ste kadaj slišali, de od devetih, ki so bili že v mladosti igravski, sleparski ali tatinski; ki so bili lenobni potepuhi, ali napuhu, zavidnosti, hudi jezi no kletvini podverženi, ki so z požrešnostjo in pijanostjo svojilni trebuhu služili, ali v nesramnih delih zapopadeni bili; ali ste slišali, de hi se bil od devetih le eden v resnici spreobernil? — O navada — strašna železna srajca! — kaj je pa grešniga, ostud-nišiga in zaničljivšiga kot viditi starea ali baburo pregrehe doper-našati, ki sojih že iz pervc mladosti delali? — — O ljubi ndadenči no dekliči! — Ako Hočete mirno vest ohraniti — si ljuhezin Boga in pametnih ljudi pridobiti no vesele dni živeti; ako hočete tukaj srečo najti, tamkaj zveličanje doseči; ni je ne k temu druge poti, kakor de pervine svoje mladosti kakor sv. Vid Bogu darujete, to je, de Božje zapovodi kot on vedno spolnujete, v strahu Božjim živite, in tako svoje dni Bogu posvečujete. O potem blagor vam! ki hote tudi svoje žive dni Bogu posvečevali; zakaj, kakor v hudim, je tudi v dobrim, navada železna srajca. Danas tedaj, na ta veseli dan, stopite vi fantje in dekleta, vi fantiči no dekliči semkaj pred altar — Bogu iii sv. Vidu obljubite, de hočete pervine svoje mladosti, no svoje žive dni Bogu posvečevati. Kako — ali nočete tega obljubili? — — kaj? — Proč z podobo sv. Vida iz veliciga allarja !-----Njegovo sv. podobo na velikim altarju imeti, in de bi se naša mladost po njem ne ravnala— temu bi se reklo: svet slepariti! — Proč tedaj z njega podobo! -----Ali vender ne —Očetje — matere, oznanim vam veliko veselje! — Angelci Božji se smejajo, ker v sercih in na obličji vaših sin«v in hčer danas storjeno obljubo bero, de hočejo po zgledu sv. V ida svojo mladost in potem svoje žive dni Bogu posvečevati. O presereni ndadenči no deklice! — ueržite — deržite zvesto svoje žive dni, kar ste danas na ta sveti dan obljubili. Poglej! — Gospodovi blagoslov čez vas za vaše žive dni! — Ali ne le samo vašim sinovam in hčeram, tudi vam, vi moji pošteni sosedje in sosede!—je sv. Vid zgled svetiga živlenja. Od kar je po sv. veri Kristusov otrok postal, vedno se je greha ogibal; ali je morde vam znano, de hi bil kadaj čez Boga ali Božjo previdnost godernjal? ali ste kadaj slišali, de hi hil druge podpihoval, zaničeval ali spodkopoval? de bi se hil nad blagam, častjo ali životam bližniga pregrešil? — de hi hil klel, se rotil, vse hudo od neha, od strele, od pekla tem privošil, kteri so njega preganjali, ječili, v razbeljeni smoli kuhali, ali do golih kosti raztepli? — Sv. Vid se ni samo greha varoval, tudi dobro je z (arijko sve-stobo dopernašal; terdin je hil v veri, močin v upanju, goreč v ljubezni do Boga; njega nar veči veselje je bilo z Božjo besedo in molitevjo rediti se, in vse svoje druge dolžnosti vedno spol-novati; ponižin, krotak, poterpežljiv in pokorin je hil do smerti. Proti ljudem seje ljubeznivo, dobrotljivo, prizanesljivo in pnstrež-Ijivo skazoval; malo let je živel, pa veliko dohriga storil. Prijatli no prijatlice! — tudi vam še odlečeno leta so kratke; od kar sim k vam prišel, je mende že dobra polovica odrašenih tjekej šla; o poskerhite vender, de hote še svoje kratke, vam odločene leta kakor veste in znate k dobrimu obračali! — Ali hi ne bila lažnjiva in za vas kar zaničljiva, ko bi se vi št. Vidci imenovali — sv. Vida pa tako v nemar pustili, de bi njegovih žlahtnih čednost ne posnemali? — Ne tedaj samo vašim sinovam in hčeram, vam vsim je on zgled, kako de imate od perve mladosti svoje žive dni Bogu posvečevati. Vaši nekdanji očaki, ki so si bili sv. Vida besednika pred Bogam z volili, so za-se in za svoje otroke— ki ste vi — obljubo storili, de se hočejo po njim ravnati, to je: njega krepost in svetost vedno posuemovati; nad vami je zdaj, de se njih vredne o-troke skažete, de to obljubo danas ponovite, in jo svoje žive dni tudi nepremakljivo deržite; le potem samorete upati, de bo sv. Vid nad vami uopadajenje imel, de hote občutili moč njegove prošnje, in vživali dobrote njegove prijaznosti. Ti pa sv. Vid — ti naš ljubi že od naših nekdanjih očakov nam izvoljeni prija tel pred Bogam! — vzemi gori in poterdi to z Bogam in tabo danas storjeno zavezo in obljubo; de bi mi po tvojim zgledu Bogu zvesto in sveto služili, ti pa pred njim naš besednik bil. O sprosi nam na leta svoj veseli god gnado, de bi danas storjeno obljubo zvesto in svoje žive dni terdili, no ko je pri tem kaj zamujeniga bilo, de bi po mogočnosti dostali. Ko bi se pri-godilo — kar nas Bog vari — de bi zavolj novih pregreh se strašni oblaki hudih vremen perbliževali; ko bi se prigodilo, de bi se v deželi kužne bolezni vnele, de bi pomankanje, dragimi ali lakot nastopila, ali unajni sovražnik na noge vstal; ko bi se prigodilo, de bi nebo bronasto in zemlja železna — nerodovitna postala: v vsih tacih in enačili okoljnostih bodi nam, o ljubi sv. Vid! — zvest pri— jatcl, mogočna hramba; sprosi nam gnado praviga spreobernenja, gnauo vredne pokore, gnado nam zlo potrebniga vsmilenja; sprosi nam od dobrolljiviga Boga vselej to, kar bi nam imelo nar bolj tekniti za pričijočc in prihodno živlcnje. Amen. V Logu, (30. Rožnicveta 1834). Dcrja prodna prhlima. Molite eden za druziga, zakaj veliko velja stanovitna molitev pravičniga. Sv. Jak. 5. IG. Kadar sini v svojih mlajših letih in bolj pogostama vam iz tega sv. mesta govoril ? vidil sim vas svoje glave povzdigovati no veselje razlito čez vase obličja; danas pa, kamor se po cerkvi ozrem, vas vidim le klaverno deržati se; vaše oči medle, pogledi tanini, obrazi vpadeni no suhi, vse je omedlelo. O žalostin prikazih! — Odgovori mi —o ljuba Ipavska dolina! kaj se ti je ven-der primerilo, de tako močno žaluješ? — kaj je to, de ste danas ob nenavadnim času, na delavnik tako obilno se tukaj znidili? — Suša — velika suša nas straši! — hude vročine, strašne soparce ljudi no živino suše; semtertje že vode za velike potrebe /.malikuje ; od Sušetaiz Rebernic jo že na teržaško cesto vozijo; mnogi studenci so vgasnili, pri družili počakujejo ljudje versle z vodo se previditi; ptički so nehali peti no po germičkili okolj sludencov žalujejo oziraje se, kdaj de na versto pridejo svojo žejo ugasili. Zemlja, kjer je scer nar bolj mokrotna bila, od gorečih sončnih žarkov spečena, jela je od prevelike žeje hudo zijati; senožeti scer lepo zelene so kar zbledele, in odpovedujejo za naprej potrebno živino preživeti. Kako bo pa kmet zemljo obdeloval, kako jo gnojil, kaj na-nji prideloval, ko bi prisiljen bil živine znebiti se? — ali ko bi mu ta od pomankanja poginila? — vse korenine po njivah, drevesne in tertne, tursčine in fižolove po mokroti hrepene, med tem, ki perve in močne ji bolj globoko v zemljo zarinovaje še zadnje kančike mokrote poserkujejo, morajo manjši in bolj poverilne od turšice in fižola od žeje vsiliati. Dobre letne smo pričakovali, zdaj se pa nam druga — z velikimi čerkami piše; upali smo, de bo dolina v obilnosti sena, žita in vina plavala, ali po pričijoči suši nam taka obilnost, tako upanje pred očmi zginuje. Na sušo bi vtegnila nastopiti slaba letna, na slabo letno pomankanje in dra-gina, na dragino lakot ali še clo smert. To so žalostne, so težke misli, so neprijetne in zoperne sodbe; in vender pozemcljski, slabotni človek se jim ne more čisto vbraniti! — V' tako žalostnih okoljnostih si je dolina današnjo prošno molitev /volila; semkej ste pritekli po Mariji, materi milosti — si dežja sprositi, de bi zemlja, z roso nebeške milosti namočena, še svoj sad dopernesla, in vi no živina z potrebnim živežem prevideni bili. Prijatli! — Kadar sim vam drugekratc iz tega sedeža resnice govoril, ste me vselej — kar z zahvaljo rečem — radi poslušali, upam, de bote tudi moje današnje kratke besede v svoje po tolaženj e z prijaznimi serci sprejeli. Bodite i. t. d. S peljali j c. Suša — pričijoča suša nam razumljivo oznanuje, de — če človek z-orje, oseje in osuje; če opleve, okopa in obdela; če bi tudi vsako delo v pravim času in prav storil; to še zadosti ni, temoč, de mora tudi Gospod od zgoraj doli v pravim času gorkiga solnca in pohlevniga dežja, de mora svoj sv. blagoslov dati, potem še le zemlja obilnost sadu dopernese. Prav je, de tudi za posvetno skerbiš, saj si tudi za to vstvarjen; prav je de vsako delo prav in v pravim času storiš; prav je, de si prizadevaš v poštenim imenu kej pridobiti: pa na-se, na svojo zastopnost in vinetnost, na svojo dušno, telesno ali posvetno moč nikar preveč se ne zanašaj, ampak na Gospoda terdno zaupaj; vse tvoje misli, tvoji sklepi no tvoje dela so čisto prazne, ko jim Bog teka ne da. PogIejvprijalel! — to te zdanja suša uči! — Človek, kateri bi bil z vsim, in bogato, in stanovitno previden, bi mendeBoga nič ne prosil, od njega nič ne upal, marveč bi na-nj pozabil; le v veliki sili no potrebi se terdno zaupanje na Boga skaže; otrok, kteri od svojiga očeta kej potrebuje, ga upno poprosi; tako nas sedanja suša uči na Boga spomniti se, na njega upati, in ga za pomoč, za potrebni dež poprositi. Mi ne smemo čez sušo preveč žalovati, preveč se strašiti, ali maloverno obupati; saj nesmo ajdje, saj smo.Kristjani, saj imamo dobrotljivi-ga Očeta v nebesih. Ako so ravno v sedanji suši mnogi studen-čiki vgasnili, vender Gospodu ni še vode zmanjkalo; če bi se ti na glavo postavil, doline za potrebo ne namočiš, če bi se pa na Gospodvo besedo vsi nebeški viri no lijaki odpcrli, bi se celi svet lahko še sedemkrat potopil. Kakor se černa noč v beli dan spremeni; kakor na strašno hudo vreme prijazno solnce posije, zamore tudi Gospod našo sedanjo žalost v veselje spremeniti, no žejno zemljo z krotkim dežjem bogato napojiti. Spomnite vender pri-jatli! — kolikanjkrat sc je že razvidno skazalo, de kadar je bila sila nar veči, je bila tudi Božja pomoč nar bliže. Gospod — tako nas Jezus uči — Gospod Bog je naš Oče, naš ljubeznipolni, dobrotljivi no skerbni Oče; on ve za nas — za svoje otroke; on ve, česar potrebujemo, ve, kaj dela, in kar stori, je vselej prav storjeno; polni zaupanja se tedej njemu zročimo! — To prijalel! — te sedanja suša uči. Z solzami pride človek na svet, z solzami ga zopet zapusti; njegovo živlenje, ko ravno večidel prijetno, je vender dostikrat z žalostjo in britkostjo namešano, in z mnogim praznim vin goljufivim upanjem sklenjeno. To je nam po pregrešnosti došlo. Človeka hude poželenja, kam bi ga neki speljale, ko bi ga britkosti ne krotile? — O blagor človeku, kterimu jezik ostermi, de ne more več svojiga brata kleti! — Blagor človeku, kterimu oko oslepi, de je ne vidi več poti krivice! — Blagor mu je, kterimu se noga zlomi, de ne more več naprej po poti hudobije, ki bi ga v pogublcnjc speljala! To gre na duhovno vižo zastopiti. — Britkosti zbrišejo še le prav človeku oči, de vidi resnico in edino pot, klera v živlenje pelje. — Britkosti ga osnažijo od vsiga blata in smradu pregrehe, de postane čist, kot v ogni zlato; — britkosti ga še le prav zdelajo in spilijo, de se volji Božji vda. — Britkosti so veriga, so verv, po kleri Bogu dopade gresniga človeka k sebi vleči. Ali ni takole Gospod Savla — kteriga spomin cerkev danas obhaja k sebi vlekel? — ali ga ni iz konja vergel? — ali ga ni clo oslepil? — de je tako Savi resnico spoznal, nje nar gorečiši oznanovavic, in mcnde nar veči apostelj postal. — Le drevo, ktero na viharjih raste, veliko krepkost doseže. — Le v hudih, strašnih bojih zadobi junuški vojak čast slovečiga imena. — Le kadar so Jobu vsi lepi sinovi no zale hčere v hiši od viharja poderti pod razvalinami pomedi, kader je ob brezštivilne trope drobnice in govedne, kamel in oslic peršel; le kadar je ves gojil, od žene zajedan, v nar ve-čih britkostih na gnojnim kupu ležal: so se nar žlahtneji čednosti nad njim svetile; Bog je dal, Bog je vzel — tako je on molil — njegova sv. volja naj se zgodi, njegovo sv. ime nej bo češeno! — Va eno samo kapeljico svoje kervi bi bil lahko včlovečeni sin Božji celo človeštvo odrešil, ali on je hotel postati po besedah preroka — iz ljubezni do nas en človek bolečin, de je nam pokazal, kako de imamo svoje žalosti no britkosti, svoje križe in terplenje krotko in poterpežljivo, v duhu pokore, iz ljubezni no po-koršine proti Bogu v svoje posvečenje in zveličanje prenašati, — no le po terplenji, kot on v svojo čast iti. Prijatli! — kakor resnično tedej Bog živi, tako resnično so nam tudi v sedanjim živlcnji žalosti no britkosti, križi no terplcnja potrebni; tudi suša je potrebna — potrebna nas zdramiti iz našiga nevarniga, znabiti, gresniga spanja; potrebna, baše misli proti stvarniku povzdigovati, naše serca omečiti, de bi ne sami na-se, ampak na Gospoda zaupali; potrebna, de bi nas k serčni molitvi spodbadala in nas posvečevala. Ali veitder, kakor resnično je od ene strani vse leto, tako resnično — pa le po človeško rečem — tako resnično od druge tudi dežja potrebujemo, de bi zemlja svoj sad dopernesla; de bi ljudje in živina z potrebnim živežem prevideni bili; de bi tuli ob-varvani pred pomankanjem, dragino in lakoto; de bi se kake hude ali kužne bolezni med ljudmi no živino ne vnemale. — Bež je potreben, de bi ki prevelika suša enimu ali druzimu zmed nas skušnjava h grehu ne postala; ni sleherni v duhu tako močan kol je bil sv. Job; nima je vsaki toljke duhovne premožnosti, kot sv. Štefan, sv. Peter ali Pavel; na sto in sto lavžente jih je bilo oh časih preganjanja v duhu močnih Kristjanov, ki so se iz ljubezni do Boga vsiga posvetmga znebili, še rlo svojo kri serčno v poterjenje resničnosti svoje vere prelili, živlenje tjekej dali, no tako palmo mučencev dosegli; najdili so se pa vender nekteri posamesni med njimi, ki nese Kristusu zvesti ostali, ampak od velicih dušnih in telesnih bolečin skušani no zapeljani, so malikam darovali, no tako sv. vero zatajili. Žalostna bi bila, ko bi kdo zmed nas zavoljo suše obupal — čez Božjo previdnost godernjal — z Gospodam se hudoval — lakomnosti ali skopariji sc vdal, ali, ko bi svojo roko na ljudsko stegnil. De bi takim hudim skušnjavam v okom prišli, učimo se od Jezusa moliti rekoč: ne pelji nas o Gospod! v skušnjavo— reši nas od vsiga slega! Molimo tedej bratje! — molimo sestre! eden za druziga, de ob suši v skušnjave ne pademo, de se popolnama v voljo Božjo podamo, molimo, de nam vsmiljeni Oče, če je njemu dopadljivo, obilnost mirniga dežja da; — molimo, de bomo vsi ohranjeni! Ker le molitev pravičniga veliko velja — veliko zamore, kje ga bomo pa našli, de bi danas molitev pravičniga za nas dopcr-nesil ? — Med nedolžno mladostjo ga bomo naj (lili! — vi nedolžni mladenči — ve čiste deklice — o ti moja ljuba in preserčna mladost! — Ti si še premalo časa na svetu, de bi se bila zvijač na- učila; pod vodstvam in varvstvam modrih in skerbnih rednikov nesi še hudobije dopernesla; v svojih starših spoštuješ živo podobo Božjo, v strahu božjim raseš in Bogu zvesto služiš; stopi tedaj napre, postavi se tjekej pred altar, opravi molitev pravičniga in reci: vsliši o Gospod molitev nedolžnosti! — odverni od nas hudo sušo in pomoči sožgano zemljo z roso nebeške milosti, de človek, s potrebnim živežem previden, ne bo skušan svoje roke na ptu je stegati, ali z druzimi pregrehami Tvojiga sv. imena kleli; de bodo naši očetje in matere, s potrebnim kruham prevideni nas lože živeli no k časti Tvojiga sv. imena zredili! — kako? — ali ga ni ndadenča? — ali jo ni deklice? — de bi stopila pred altar in molitev pravičniga dopernesila?------kam bo to! — Med možaki ga bomo najdili, med vami, modri možje! — je en Jožef, pravičen kot ženin Marije, tih, krolak, pohlevin, de ga ni druziga kot ljubezin, dobrotljivost in prizanesljivost; med vami sta en Tone, en France, vneta za službo in čast Božjo, kot svetnika, kterih imena nosita; en Ivan, ktori se le poti resnice in pravice derži, in svoje počutke in slabe nagnjenja z ojstrim življenjem kroti; med vami je en Janes, kteri v goreči ljubezni do Boga in bližniga vso postavo dopolni. Alo! možje naprej! doper-nesile molitev pravičniga in molite: Bog! — v svoji slepoti no pre-derznosti smo Tvoje sv. zapovedi večkrat prelomili, ali mi spoznamo svoje grehe , jih z grenkimi solzami objokujemo in Te ponižno prosimo: prizanesi — prizanesi nam o Gospod! — milostivo ozri se na nas, in razveseli nas z krotkim dežjem, de bomo svoje družine lože prcvidili, sosesko terdili, cerkev in cesarstvo podpirali, de bomo Tvoje telesne dobrote vživajoči, čedalje bolj po nebeških hrepeneli. Kaj ? — ali tudi zmed vas nobeden naprej ne stopi? — ali ga tudi med vami ni moža, de bi si upal za nas vsili molitev pravičniga opraviti? — K vam se obernem ve žene! — navadno vas imenujejo: pobožni spol; na tavžcnle jih je med vami, ki nosite ime Marije, upno tudi nje žlahtne čednosti posnemujelc, in ve Tine in Reze, ve Urše in Marjete, ve se perzadevate pobožno živeti, kot svetnice, na kterih imena ste keršene; ve stopile naprej, dopernesite molitev pravičniga in zdihnile: Usmili se nas o Gospod! — in pošli nam po svoji neskončni milosti potrebniga dežja, de ne bodo trumice lačnih otrok po kruhu zdihovaje in milo jokaje materniga serca tergale! — — In ni je žene, de bi naprej stopila! — Starčiki — stare mamke! — med vami ga bomo našli eniga pravičniga Simeona, eno sveto Ano; — če ste kadaj v greh padli, vam je Gospod dovelj odloga dal, de so se angeli Božji nad vašo pokoro veselili; lahko ste se svoje dni od nečimernosti pregrehe prepričali, no s poterpljenjem saj na svoje stare dni Bogii zvesto in sveto služili, stopite tedaj naprej, in molite z opravičenim ser-cam rekoč: Pomoči od Gospod! — z nebeško roso suho zemljo, de dobro napojena obilno sadu dopernese, in de ne bomo zdaj, ki nas je že moč telesnih udov popustila, še od pomankanja poginili, marveč Tvoje dari vživaje, še kej dobriga za nebesa storili! — In ni ga starčika — ni je starke, de bi molitev pravičniga opravila! Kam se bom zdaj obernil? — kje bom pravičniga iskal? — kje ste vi mašniki? — vidim vas kot služabnike Gospodove na strani njegoviga altarja! saj med vami se bo pravični našel! — Vi ste v službo Gospodovo nalaš posvečeni—postavljeni ste sred-niki meni nebam in zemljo — med Bogarn in človekam; po vas Gospod ljudstva posvečuje in jim milost deli; slednji dan mu s svojimi rokami nedolžno Jagnje darujete v spravo človeštva in dosege nebeških darov, vi mašniki stopiti pred altar in molile molitev pravičniga rekoč: Gospod! — grešili smo — Ti nas s sušo tepeš — druziga nesmo vredni; ali prizanesi, odpusti nam o Gospod ! razveseli nas s krotkim dežjem; usmili se nas — ne zavolj nas, ki smo, če ravno vse svoje dolžnosti dopolnemo, še z mire j nevredni hlapci — vsmili se nas zavolj drage Jezusove prelite kervi, zavolj veliciga zasluženja Divice Marije in vsili ljubih svetnikov; usmili se nas zavolj svojiga sv. imena, zavolj svoje lastne časti, de bi neverniki nas ne zasmehovali no rekli: kje je njih Bog! — Ali poglejte! — tudi med mašniki, služabniki Gospodovmi ni ga, de bi sc pravičniga čislal ! — Kar je tukaj, od perviga do zadnjiga, vsi so iz mcsii, vsi so grešili! ko bi eden z nar manjšini madežem greha tj e k n j stopil, in se popolnama pravičniga imel, ali bi ne bila to že ena pre-deržnost — ena duhovna prevzetnost! — O blagor nam bratje! — Blagor nam sestre! — de se pod mogočno roko Božjo ponižamo, in se grešnike spoznamo; taka ponižnost nam bo k večnimu živ-ljcnju služila; studenc gnade ali milosti je nam še odpert, zakaj ponižnimu skaže Bog milost, prevzetnimu pa zoper stoji. De bi pa nam iz tega studenca veliko milosti, obilno darov no dovelj dežja zviralo, bi bilo vender prav in spodobno, de bi se danas, ki smo nalaš sem prišli, na tim sv. mestu, tudi molitev pravičniga za nas vsili dopernesla. Ali kam ga bomo šli iskat pravičniga? — Kje ga bomo našli?----------Marija!------O Marija! ------ Blagor nam prijatli! — veselite se prijallice ! — našli smo Marijo! — Marija je nar čistini, nedolžniši no pravičniši devica — brez madeža spočeta — polna gnade — k časti materi Božje povzdignjena — kraljica patriarhatu in prerokam, aposteljnam in mučenemu, kraljica nebesam in zemlji postavljena; in vender je ona tudi Adamova hči, tedej po mesu in kervi naša sestra, po svoji visoki časti pa mati, mati milosti. Od kar kristijanstvo cvete, je bila ona eno pribežališe grešnikov, odžalnica revnih, pomoč kri-stijanov. Po vsili deželah celiga kristijanstva nji k časti postavljeni dragi no nepreštetljivi spominki spričujejo od nje mogočne priprošnje; na nje prošnjo seje grešnikov brez števila spregledalo, spreobernilo in spokorilo, de so milost, odpušanje grehov in obilnost družili nebeških darov zadobili; pod nje pomočjo so kristijani že večkrat v strašnih bojih kervoželjne Turke pobili, druge vojske dokončali, punte pokrotili; na nje prošnje so grozovitih potresi potihnili, hude ali kužne človeške in živinske bolezni vgasnile, posušene dežele tavžent in tavžentkrat s potrebnim, tihim dežjem se namočile, de so ljudi no živino bogato preživele. Kdaj so neki naši nekdanji pobožni očaki v kaki veliki sili ali potrebi v to sv. vežo — v to prijetno zatišje — pritekli no po Mariji molitev dopernesli, de bi ne bili nje pomoči dosegli no živo občutili? — Ali ne spričuje tukajšna tako lepa in prostorna Božja veža? ali ne spričuje leta dragi iz kararskiga kamna Bogu in Mariji v čast postavljeni altar? ali ne spričuje — prašam še enkrat — ali ne spričuje veliko število pobožnih kristjanov, ki jih danas na tim sv. mestu vkup zbrane vidim, de je Ipavska dolina od nekdaj, in de še dan današni Marijo svojo mater — mater milosti spozna? — Pod tvojo pomoč perbežimo tedej tudi danas, o ti sv. Božja porodnica! — opravi ti — nar pravičniši devica! — danas za nas vsili molitev pravičniga? — Sprosi nam solze prave, vredne pokore, de bi svoje grehe spoznali no jih objokovali; sprosi nam v naših sedanjih britkostih gnado krotkosti, poterpežljivosti no vdajanja v voljo Božjo; sprosi nam če je Bogu všeč, in če ima nant k posvečenju in zveličanju služiti — potrebniga krotkiga dežja; de bo semlja še sad dopernesla, de bo živinca na travnikih na-sitena še skakljala; de bo še sirota in zapušena vidova kosčik kruha v milodar dobila; de bo še dežela razveseljena Gospodu in Tebi čast in hvalo pela. Ne zaverzi ne, naše prošnje v naših potrebah, temuč reši nas s svojo prošnjo pregrehe in vsili skušnjav, reši nas vsili nevarnost in sedanje suše. O časitljiva in pohvaljena Devica! — Ti naša gospa, naša srednica, naša pomočnica! •— Z svojim sinam nas spravi, svojimu sinu nas priporoči, svojimu sinu nas zroči v živlenju in smerti. Amen. »j Ker ta dan pred namenjeno prošnjo molitevjo je bit dobrotljivi Bog obilnost rnirniga dežja dal, sc je, namesto prošne, hvalna molitev ali služba Boža dopernesla, pa tudi pričujoči ogovor se je z nektermi potrebnimi in le majhnimi premembami v zali valj o dodeljeniga dežja opravil. — Suša je bila velika; — terplenja, žalosti no britkosti so človeku v pričijočim živlenji koristne in potrebne; pa vender, kadar je sila nar veči, je Božja pomoč nar bliže. V veliki suši nam je Bog zlo potrebniga dežja dal; njemu gre za to dobroto zahvaljeno molitev dopernesli, pa le pravičniga molitev veliko velja in je Bogu dopadljiva; kje bomo pa pravičniga — de bi jo opravil — najdili?-------- O velkim Šmarnim dnevi, (v Logu 1825). Marija si je nar bulji del izvolila, kteri ji ne bo odvzet. Sv. Luk. 10.42. Slednjiga človeka mika — vsaki prav serčno želi nar visokeji stopnjo osrečenja ali vživarija, kar z drugo besedo zveličanje imenujemo— doseči; pa čudna reč! — ljudje išejo'je po mnogoverst-nih potih; ta pričakuje od pozemeljskiga blaga, ali od posvetne časti, uni pa od vživanja telesnih sladnost svoje osrečenje; to so pa vse težavne, nevarne in zapeljive poti. Človek skerbi noč in dan, dela, se trudi, slepari ali goljufa si premoženje spraviti, in ko si ga je spravil, vender ni svojih želj do njega pogasil, ni svojiga serca nasitil; le skerbi si je pomnožil, zadovoljnosti, miru in sreče pa ni dosegel. Po kakih krivih in zaničljivih potih išejo mnogi hrepeneči posvetne časti, no v nji svoje sreče? pa posvetna čast zgine berž, velikrat ko megla na nebu.’ Mnoziga, kterimu se ljudje danas vklanjajo, ali ga visoko povzdigujejo, že jutre zaničujejo, in sovražijo, de ga ne morejo viditi konc oči)- Ravno tako zginljivo in prazno je vživanje telesnih sladnost; njeno veselje hitro mine, in človeku večkrat od njega druziga ne ostane, kot ostru-penjeno, spodkopano zdravje, in hudo ranjena vest. Postavimo pa tudi, de bi si človek premoženja in časti, kolikor bi koli hotel, pridobil, in svoje žive dni po volji sladnosti vžival, ali bi ga to tudi za poslednjo uro, — ga bo za vso večnost osrečilo? ali ne bo vsiga tega tukaj popustiti mogel? Le edina je pot, ktera za-more človeka v resnici osrečiti, ali na večno zveličati, no ta je pot čednosti ali svetosti. O blagor slednjimi!, kdor se na to pot poda! — Marija si je bila tako pot čednosti zvolila, se je zvesto deržala, in po nji v veselo večnost prišla; po pravici sedajo tedej današnje evangeljske besede na-njo oberniti, de sije, namreč', nar b olj i del izvolila, kteri )i ne bo odvzet. Veliko spominov in praznikov obhaja kalolška cerkev v letu v čast Marije Revice, med vsilili je pa današnji« god njeniga po čednosti zasluženiga in zlo častivniga vnebovzetja) nar voči; imenujemo ga Velki šmarni dan, štajarei in Gorenci mu pravijo: Velika Gospodniea. Vse svete, pod imenam Marije Rogu posvečene veže so danas z pobožnim ljudstvam napolnjene; veliko lepih pesem se v nje češenje poje; pridgarji povzdigujejo danas veselo svoj glas, nje čast oznanovati. Tudi vi, moji prijatli, ste prišli danas iz hribov in iz cele doline, de bi se na tim sv. mestu nad nje ča-/ stitim vnebovzetjem veselili no jo vredno častili. Marijo častili je prav, je naša dolžnost; zakaj Marija je ena velika Gospa, velik a p o svoji svetosti n o časti, velik a p o m ogočnosti svoje prošnje. Ako bom danas zamogel z polivalo Marije vas, moji ljubi, — k veči čednosti no svetosti vneti no spodbosti, srečniga bi se mogel čislati, zakaj tako bi vas tudi k od vsili zaželjenimu osre-čenju ali večnima zveličanju napotil. Hodite pripravljeni1 i. t. d. Spcljaiijc. ; Vi moji ljubi prijatli — vi obračate svoje oči vselej raji na visoko čast Marije, ko na nje velike zasluge; če se vam od nje oznanuje, de je bila nar ljubši liči Očeta nebeškiga, izvoljena nevesta sv. Duha in mati Sveličarja našiga; ali če se vam razlaga, de je zdaj Kraljica nebes ino zemlje, milosti mati, naša besednica pred tronam milosti Božje; vam to vselej bolj dopadc, kakor če bi se vam spričevalo, de si je vse to — scer od gnade Božje podpirana — pa vcnder sama z svojo neprelomljivo čednostjo in svetostjo zaslužila; primeriti bi vas mogel najemnikam, ktere tudi bolj mika po obljublcnim plačilu, kot po trudu no dneva vročini. Ali pravični Gospod le dobro, le zasluženje obdaruje; on nam odpira scer zaloge in studence svojih gnad; kdor jih pa noče k svojimu pridu obračati, z njimi nc delati, bo zaveržen; le kdor z njimi dobro dopernaša in tako popolnamši no svojimu Gospodu podobniši postaja, bo obdarovanj Gospod je slednjima človeku talentov, to je, dudovnih in telesnih moči podaril; od leteli bo treba njemu tanki odgovor dati; kdor si z njimi nič ne pridobi, bo kot nevredni hlapec zaveržen; slednji bo prejel po svojih delili, na tanko po svojim zasluženji. Brez vojskovanja ni nobeno zmage, brez zmage pa tudi ne krone. Gospod, kteri je v nebesih, ne gleda na stan ljudi; tudi Marija bi ne bila tedej qiikakor zveličanske krone dosegla, ko bi si je ne bila zaslužila. Ne tedaj zato, ki je od sv. Duha spočela, ko jc bila mati včlovečeniga sinu Božjiga, ampak zato, ki je z pomočjo gnade Božje svoje žive dni pred vsakim, tudi nar manjšim greliam se varvala, le dobre dela delala, popolnama čedno in sveto živela, je bila na današnji dan častitljivo v nebesa vzeta. Res je, de, kadar si jo je bil Gospod zmed vsili družili devic za svojo mater izvolil, jo je bil z gnado napolnil, ali jo še clo, kakor sv. cerkev pobožno misli, pred madežem Adamoviga greha obvar-val, jo tedej v tak stan nedolžnosti postavil, kakor je Adam pred greliam bil; pa vcnder, bi bila Marija gnado — kar ne gre misliti — v nemar pustila, in postavimo, potem, ki je bila že Sinu Božjiga rodila, v naglavni greh padla, in v nepokori ostala; zaveržena bi bila, kot vsaki drugi nespokorjeni grešnik. Marija je pa z pomočjo gnade zvesto in stanovitno po poti čednosti no svetosti hodila, in le po ti poli je prišla do časti-ene matere Božje jn do časti ene nebeške kraljice; tako si je nar bolji del izvolila, kteri ji t bo vzel. ,. , Spomnite se prijatli — odgovora, ki ga je sam Zveličar uni angeljski ženi dal, ktera viditi ga take znaminja in čudeže deti, no slišali ga take modrc in zveličanske nauke oznanovati, je •jco pismarjev in ljudstva svoj glas povzdignila rekoč: Srečno telo, i je tebe nosilo, in persi, ktere si ti sesal. l,uk. II. 97. do je neki srečnejši, je sama pri sebi mislila, kdo častilljivši od matere, ki je taciga preroka rodila in zredila? če ne bo taka blagoslova od Gospoda prejela, in zveličanske krone dosegla, kdo bi si neki še zamogel nebesa zaslužiti! Ali kaj je Jezus odgovoril? — Veliko več srečni so, kteri besedo Božjo poslušajo, in taisto ohranijo. Moji materi, je hotel on reči, bi clo nic k zveličanju ne pomagalo, de je mene rodila, ko bi besede Božje ne poslušala, je ne ohranila, in ko bi po nji z čednostjo in svetostjo Bogu zvesto ne služila. Sv. Auguštin, glasovitni cerkveni učenik, razloži to reč takole: Včlovečeni Sin Božji je svoje telo iz telesa Marije vzel; ali ta žiahta z Bogam bi ne bila nji nič pomagala, ko bi ne bila Boga bolj srečno v svojim sercu, kot v svojim telesu nosila* Nobenimu cerkvenima očaku se še ni vdalo žlahtniga no sve-tiga živlenja Marije vredno popisati; slednji je v (i reči svojo veliko slabost in nezmožnost spoznal; kje bi neki tudi jest besedi vzel, z njimi vam nje zalo in tako veliko čednost pred očmi zmajati?—Jest zamorem le z modrim zapeti: Vsa je bila lepa, in madeža ni bilo nad njo. Vis. pes. 4. 7. Nje serce je tlelo od žive ljubezni do Boga; svojo voljo je čez in čez volji Gospodovi podvergla, de je vse Božje zapovedi, no vse svoje dolžnosti z tanjko zvestobo spolnovala; celo svoje živlenje ga ni greha, tudi ne nar manjšiga storila. Ona je bila en zvozit, en šopik, en vene vsili, v stari no novi zavezi priporočenih, nar žlahtnejih in Bogu nar dopadljivših lastnost ali čednost. Akoravno od previdnosti Božje k časti matere obljubljeniga Odrešenika izvoljena, ven-der ni bila v posvetnih rečeh clo nič čez druge povzdignjena, bi rekel, de mavreč ponižana; zakaj, kraljeviga rodu, je vender mogla, preživeti se, delati z lastnimi rokami. Nji odločena pot ni bila gladka in ravna, ne z cvetlicami prepletena, marveč nar oj-streji no težavniši ou teli, po kterih so koli ljudje popotvali. Na prav niški stopnji rojeni no zrejeni, no z rokodelam zaročeni, ji Gabrijel oznani: de, obsenčena od sv. Duha, bo Sinu Bozjiga spočela in rodila; ona, ki ni moža spoznala, se v letem popolnama volji Gospodovi vda. To bi vtcgnili mi po človeško veliko srečo imenovati. l’a komej svoje dete v tempeljnu Gospodu daruje, ji že Simeon oznani, de nad tim detetam bo britkosti no tcrple-'nja doživela, kakor, če bi ji kdo serce z mečem presunil. To ni bilo za-njo nič kaj veseliga. Z detetam more pred strašnim puhanjem Herodeža v Egipt med ajde pobegniti; tudi to ni bila nobena sreča po naših navadnih zapopadkih. Jezus začne učiti no svoje nauke z velicimi čudeži poterdovati, pa spačeni Farizeji ga že, njega nar nedolžnišiga in pravičnišiga zalezujejo, zajedajo in hudo čemijo. To ni še zadosti, zadnič ga še iz ncvošljivosti v svoji slepoti in prederznosti v nar zasramljiv-ši obsojenjc zaničljiviga križa zdajo. Marija je bila sama priča njegoviga britkiga terplenja in grenke smerti; tako strašno so se Simeonove besede nad njo spolnile, ali tudi tukej, kakor pri vsili družili zopornih primerlejih, se je Marija brez vsiga godernjanja z vsim ponižnim zaupanjem v voljo Božjo podala. Ona ni bila le-dej samo pri »reči ampak tudi pri nesreči, ne samo v vesolji, am- pak tudi v žalosti, — Marija je bila v nar grozovitniših britkostih — kterih si se misliti ne zamoremo — Bogu popolnama vdana in je njemu z nepremakljivo zvestobo služila. Mnoge gospe so bile že čedne, pravi modri Sirah, ti pa — Marti a — si vse premagala. Štiri tavžent let, pravi sv. Anzelm, je bilo že od Adamove pregrehe preteklo, in še zmiram je pregrešni no nesrečni svet po obljublenim Odrešeniku zastonj zdihoval; prošnje pobožnih patri-jarliov neso bile še vslišane, vpitja pravičnih neso mogle še neba oblakov predreti; sakaj na celim okrožji sveta ni še previdnost Božja med brez števila žlahtnimi no čednimi devicami tiste zagledala ktera bi bila vredna k časti matere Božje izvoljena in povzdignjena biti. Ali poglej! — v jutrovi deželi se lepa zvezda prikaze, in zdihajočimu, objokanimu človeku zaželeno milost oznani! O veselite se srečne nebesa — ukaj objokana zemlja! —Po toliko tavžent letih je vender ena devica, — devica rojena — Marija! ktera sama čista, čedna, nedolžna in nar bolj sveta, si je z pomočjo gnade zaslužila mati včlovečeniga Sina Božjiga postati. Ker je Gospod nje čistot, nedolžnost in svetost naprej vidil, in vedil, de mu bo v svetosti zvesta ostala, jo je z gnado napolnil. Ker je pa Marija gnado vedno ohranila, in se tudi pred nar manjšim greham vedno varvala, je postala nar sveteji med vsimi ženami; od take svete matere pa je hotel Gospod svoje telo vzeti, no po taki materi naš Odrešenik, brat in prijatel postati. Štiri tavžent let pred nje rojstvam ni je bilo še nji enake device; pa tudi od kar je Marija rojena, jo spoznajo vsi kristjanski narodi sveta nar ne-dolžneji, žlahtneji no sveteji stvar od vsih, kar jih je v nebesih in na zemlji. Evangelisti scer malo od Marije govore, pa zadosti je, de eden zmed njih je te besede zapisal: Od ktere je rojen Jezus, ki je imenovan Kristus; z tem besedami oznani dovelj nje nar visokeji svetost in čast j zakaj, če je bila že milost Božja sklenila, de bi se bil Sin nebeskiga Očeta včlovečil v Odrešenika celiga sveta, gre misliti, de si je tudi med vsimi Adama hčerami nar čistejši no nedolžniši, nar čedniši no svetejši, tedaj Bogu nar dopadljivši devico v svojo mater zbral. CHočete tedaj vi, moji ljubi poslušiivci — kaj posebniga od človeške čednosti no svetosti vi-diti, vam moram z sv. Bernardam/ičči: Obernite svoje oči kje na Marijo, ona je dokončana podoba človeške popolnamasti; d alej se ne da pripeljati. 'Ne, pravi)sv. Janez Krizostom, nič se žlaht-nejiga in vcčiga ne najde od Marije; ona sama je vse stvari na nebi no na zemlji v velikosti premagala. Kaj je neki svetejiga kot ona? ne patrijarhi ne preroki, ne aposteljni ne mučenci, ne angeli ne arhangeli; med vsimi vidnimi no nevidnimi stvarmi se nič lep— šiga in svetejšiga ne da. Ni je bilo še, device ali druge stvari, ki bi se dala nji primeriti. Kakor zgine pri sončnim ishodu svetloba zvezd, ki’se scer lepo lesketajo, pred svetlobo solnca, zgine tudi ali otamni vsa čednost, lepota in svetost devic stare in nove zaveze pred čednostjo, lepoto in svetostjo Marija nar sveteji Device. Marija je po tem takim zavoljo svoje visoke svetosti 'velika 6 — je nar veči Gospa; kakor taka je dosegla tudi v nebesih (nar veči obdarilo, ali nar visokeji čast. Pervi kristjani so pobožno mislili no nam zročili, de Marija je na današnji dan z dušo in telesam častitljivo v nebesa vzeta bila; od nje ne gre misliti, de bi bila strupeno zelo smerti občutila, marveč de svoj tek po volji Gospodovi dokončavši je v nar čistejši ljubezni do Boga sladko spanje se čez-njo razlilo; de v tacim spanji je nje telo, se spremenilo in nevmerjočnost obleklo, in de se je ona tako z dušo in telesam zamaknila v nebo. O kakšen prikazik se vstavi zdaj pred moje oči! — Vrata nebeške se odprti; morje Božje svetlobe sine kot blisk na Marijo; nje obličje se sveti kot solnce; cele trume zveličanih duhov se postavijo v lepe verste od nebes do zemlje; angeli, ki so jo na nje popotvanju zvesto spremljali, jo vzgidnejo zdaj, in čast in hvalo Bogu prepevajo, neso jo gor čez neba oblake, gor čez vse verste nebeške družine, čez vse verste patrijarhov in prerokov, čez sedeže apo-steljnov inmučencov, čez vse kore angelov in nadangelov, gor do blizo trona živiga Boga. Kdo je ta, moram tukaj z Salomonain zaupiti, kdo je ta, ktera se vzdiguje kot izhodna danica, lepa kot luna, čista kot solnce, strašno mogočna kot na boj nastavljena vojska? Božji Sin, ki je tudi nje sin, jo čaka z odpertimi rokami, jo serčno objame in ji reče: Pridi velika Gospa, — pridi blaga kraljica Libana! — 'rvoja svetost preseže svetost vsih družili stvari; ti si zmed vsili z svojo čednostjo nar popolnamši, Bogu nar podobniši postala, posedi tedaj moje kraljestvo in gospoduj z mano na večno. Bodi Kraljica nebes in zemlje! bodi besednicakristjanskim ljudstvu, tolažnica revnih kristjanov, pribežališe pokore željnim grešnikain; bodi mila dobrotnica vsim narodam sveta! kdor te bo koli tvoje izglede vedno posnemite, z čednostjo in svetostjo častil, bo tudi moj ljubčik, moj pravi prijate! postal, in za kteriga svojih otrok boš koli prosila, bo tvoja prošnja gotovo vslišana. Nebesa se zavzamejo nad nje zalo lepoto; vsi njih prebivaci osterme in omolknejo nad besedami, z kterimi jo Božji Sin pozdravi. Nadangeli se odmikajo z velikim spoštovanjem od nje krasniga sedeža, se ji globoko priklanjajo, jo Kraljico nebes pozdravljaje; aposteljni ponižno polože nji k nogam svoje krone, mučenci svoje pahne, in vse nebeške device svoje lilije, in zdaj zadoni no se začne odmevati od kora do kora, od eniga kraja nebes do druziga: Tako naj bo češena, ktero sam kralj — za Kraljico nebes in zemlje postavi! Prosi za nas, ker si ti sveta in bogaboječa Gospa; tako so se priporočevali prestrašeni prebivavci mesta Betulje Juditi, svoji priliodni odresenici.: 8. 29. in tako so vpiTP vselej, in vpijejo se zmirej pobožni kristjani k Mariji, kraljici nebeški. K Mariji vpije kristjanski vojak v nevarnostih kervaviga boja; k Mariji vpije mornar, kadar strašni viharji, v černi noči, med treskam in divjim šumenjem morskih valov mu žugajo barko na skalo vreči; k Mariji vpije pod težko butaro pregreh zdihujoči no pokore željni kristjan. Poterti od rev ali velikih nesreč; nadlegovani od budili skušnjav; trepetajoči na večnosti pragu k Mariji se obrača, k Ma- riji objokan zdihuje, k Mariji vpije, in v mogočnosti nje prošnje iše, upa — pričakuje gnade in pomoči, tolažbe in rešenja. Kaj vam hočem več reči ? Še clo Turki v Jeruzalemi — kakor nam božjopotniki spričujejo — ki neso naše vere, vender Marijo, nar čistejši no svetejši Devico časte, in se tudi njeni mili prošnji pri-poročujejo. Po nar svetejim imenu Jezusa je bilo vselej vernim kristjanam v živlcnju in smerti nar ljubši nar sladkeji ime Marije. Od nekdaj so bili pobožni kristjani previžani, de Marija vedno za tiste prosi, za ktere je nje Sin svojo drago kri prelil in se v nar grenkeji terplenje in zaničljiviši smert na križ dal; de Gospod ponižne prošnje svoje drage matere visoko ceni; irr de velike moči ,.'..4 marajo tedaj 'biti prošnje kraljice nebeške. Po vsili deželah vidimo dražili spominkov brez števila iz žlaljtniga kamnia, iz brona,<^7* srebra, tudi iz čistiga zlata, postavljenih v večno zahvaljo dobrot, ki so kristjanske ljudstva na prošnjo mogočne Gospe od Gospoda prejelie-O blagor nam! tako so rekli verni vsili časov, blagor nam, de imamo pred sedežem milosti Božje nad Marijo, mogočno besednico, ktera — scer visoka mati našiga Gospoda — pa vender tudi naša mati, serčno želi naše zveličanje, in v časti matere Božje vedno za-nas prosi Boga. Ako je vslišal Gospod svetiga Joba, ki je za svoje prijatle; vslišal Mojzesa, ki je z razpetimi rokami za zmago sovražnikov prosil; vslišal Elija, de je nebo sopet dežja dalo, in zemlja iz noviga sad pernesla; za koliko več bo prošnja Marije, kadar za nas, svoje otroke ponižno prosi, njemu všečna? ko bi ravno nas vbozih grešnikov glas neba oblakov vselej predreti ne mogel, veselimo se prijatli — nad Marijo imamo nar sve-teji no nar visokeji povzdignjeno Gospo, nar mogočne ji prijatelco, ktera, kot naša milosti mati, nam bo vselej bolj prav kot sami, česar koli potrebujemo, sprosila. Marija je tedej resnično velika Gospa, velika po svoji svetosti no časti, velika po moči svoje prošnje. - V nebesih je — moji prescrčni prijatli — v nebesih je tanka pravičnost; slednji prejme le po svojim zasluženji. Ako je Marija v Božjim kraljestvi povzdignjena na častiičez vso nebeško družino, gor čez vse nedolžne, nikoli omadežene device, ki so vedno za jagnjetam hodile; povzdignjena čez vse aposleljne in mučence, ki 'so svojo kri, si nebesa zaslužiti, prelili, čez vse patrijarhe in preroke, ki so polni Božjiga duha čudeže delali; povzdignjena gor čez nadangele, ki so od začetka okoli Božjiga sedeža stali: očitno je, de si je ona z svojimi nar žlahtneji čednostmi no nar veči svetostjo tudi tako čast zaslužila. Ravno to je pa za nas en zvir upanja in potolažbe; zakaj tudi mi ga nimamo tukaj ostanka; tudi mi smo le popotniki na tim svetu; tudi mi smo izvoljeni no povabljeni v gorši deželo. Nič ne zamore našiga mikanja po osrečenju tu pokoriti; nič naših želj pogasiti; nič naših sere nasititi; tamkej — tamkej onkraj groba, v bolj terdnih stanovanjih nas čaka vži-vanje večno, ki bo zamoglo nas nasititi. Kraljestvo, v kterim Marija'stanuje in gospoduje, je tudi nam pripravljeno; po enaki poti čednosti no svestosti, po kteri je ona tjekej prišla, samoremo tudi mi večno osrečenje doseči. Nikar ne mislite prijatli — de Mariji je bilo lahko popotvati; de ni nobenih skušnjav, zopernost in zaderžkov na svojim popot-vanji našla; jest sim vam že rekel, de brez vojskovanja in pre-maganja je ni nobene zveličanske krone; Marija je več britkosti vžila in terplenja prenesla, kot sv. mučenci, ki so svojo kri iz ljubezni do Gospoda prelili; ko bi to ne bilo, bi ne bila čez-nje v nebesih povikšana. Marija je pa vedno čula čez počutke svojiga mesa; je slednjo slabo misel ali željo v pervim začetku zadušila; pred vsako priložnostjo greha bežala. Nje serce je gorelo od ljubezni do Boga in bližnjiga; nje nar veči veselje je bilo Bogu služiti, pa ne samo z molitevjo-----temuč s pokoršino — spokoršino, to je, z zvestim, neprelomljivim spolnovanjem Božjih zapovedi no vsili svojih dolžnost. Svoje nar veči zasluge si je pa nabirala z podajanjem v voJ^jo Gospodovo, z nepremakljivim zaupanjem na Boga pri nar strašnejih okoljnostih, in z pohlevno, poterpežljivo nošo svojih nedopovedljivo velicih britkost, z ktermi jo je Gospod objiskal. Ne goljufajmo, prijatli, sami sebe, de, kar je Mariji bi nam mogoče ne bilo; nam ni bilo mende še nikoli prav do živiga mar, po izgledih Marije z čednostjo in stanovitno svetostjo Bogu sluziti, mi ne čujemo dovelj čez svoje poželenja, se priložnosti greha vselej ne ogibljemo; gnado — namesti z njo delati — v nemar pušamo. Tako se nam pogostaina spodtikuje, de v grehe pademo. Ali serčnost prijatli — serčnost prijatlice! — Kadar se na svojim popotvanju namerimo na zaderžike in zopernosti, de nam je težko skušnjave premagati no dobro storiti; spomnimo se z sv. Pavlam, de vse terplenje sedanjiga živlenja se ne da nikakor primeriti z bogatim obdarilam, ktero v nebesih nas čaka; povzdignimo z Marijo svoje oči proti nebesam, in pomislimo, de nobeno oko ni vidilo, nobeno uho ne slišalo, in de nobeniga človeka serce ni še občutilo, kar je Bog tistim obljubil, kteri njega zvesto ljubijo. Ko smo bili dosiiunal prezanikerni v dopernašanji dobriga; premlačni v skerbi za svoje posvečenje; dajmo saj zanaprej svoje oči bolj stanovitno na Marijo obračati; zakaj, če bomo na to sveto zvezdo vedno gledali, po poti, ktero nam ona kaže, nepremakljivo hodili, prišli bomo tudi mi, po serčnim premaganji vsili skušnjav, in po srečno dokončanim popotvanji, v nebesa, in bomo z Marijo neizrečeno obdarilo svoje čednosti no svetosti na vekomaj vživali. O Marija! — Ti nar sveteji Devica, nar častitljivši Gospa, nar mogočnisi kraljica! — O Ti naša milosti Mati! Milo se ozri na nas vboge grešnike. Mi slepi — radi bi v nebesa prišli, pa po gladki — široki poti, brez težav, vojskovanja in premaganja. Zlo veliko gnado nam Gospod deli, — mi pa z njo elo malo dobriga dopernašamo; veliko greha — pa malo pokore delamo; takole se v veliki slepoti znajdemo. Sprosi nam tedaj, o velika, mogočna Gospa! — sprosi nam danas na svoj visoki god gnado pregledanja, — spreobernenja, — gnado prave vredne in Bogu dopadljive pokore; sprosi nam gnado, de bi tvoje žlahtne izglede posnemovaje z čednostjo in svetostjo Bogu za naprej zvesteji služili, no enkrat srečno — in za večno v tvojo veselo družbo prišli. Amen« V mali Šmarni dan, (1814), bozjopotua v Logu. Tukaj ni druziga, kot hiša Božja in vrata nebeškp. I. Mojz. 28. 17. Ako se ozrem okoli, no vas bistro pogledam, vidim vas glave nositi pokonci; veselje zmalano na vaših obličjih; zdi se mi, de čutim bolj glasno bitke vašiga serca; kaj se je vam prijetniga neki primerilo? — Odgovori Ipavska dolina! — kakošno posebno srečo si neki dosegla, de se tako veseliš? — Francoz — Francoz ta je šel! — Premagan po previdnosti Božji, spravljen v svoje nekdanje kraje kot strašna povodinj med svoje terdne bregove. Napoleon, ošaben in deželožertin vojšak, de mu ga para ni bilo — je vgnan — ločivši cesarico in sina od njega — dali so mu kosic kot siromaku, kosic zemlje na morju, Elba imenovane, kjer bo svojo sramoto skrival v samoti. Pogledal je milo gospod na cesarja Franca ; njega vojaki so lani tod doli Francoze podili; oparjeno so pred njimi bežali — bežali upno za zmirej. Ne bomo večno nosili francoskiga jarma, ne več zdihovali pod' njega železno palico; pod pravično cez 560 let cvetečo krono našiga miliga, po miru povišaniga Franca, bomo vživali mir, vse dobrote miru, in z veselim sercam častili Marijo in služili Bogu. Overgel je bil Francoz praznike brez štirih vse; ne bi bili smeli pod njim današniga tukaj obhajati goda. De se pod mogočno roko presvetliga cesarja Franca na tim sv. mestu sopct vidimo danas, množi no povikša naše veselje^ natlačene vas vidim, glavo pri glavici, no vender, ko bi cerkev se trikrat prostorniši bila, bi mende teh ne objela, ki so danas veselo semkej pritekli. Pobožna darljivost Ipavske doline je sozidala v zlo starih časih na tim mestu kapelico; iz kapelice je zrasla cerkev, in iz cerkve pred 100 leti, malo več ali menj, pričijoča mogočna in krasna Božja veža. Prehodniki naši so od nekdaj na šmarne dni, na prožno in hvalno nedeljo in poslednje tri pustne dni se z posebno radostjo in v velicili številih iz cele doline na tim sv. mestu iz-hajali. Današnji visoki god rojstva device Marije pa vredno obhajati, pridejo pobožni ljudje od gojzda do morja, od Logaca do Šoče v nezšetljivih trumah se v ta namen z Ipavci združiti. Knežani prek Soče in dolajne Ipave imenujejo to cerkev Device Marije na rožnim polji no pridejo kot lderci no Pivčanje že na večer popred; iz Gorice se jih pripelje večkrat po 30 do 50 kočij; kar je naših rojakov v.Terstu, pridejo, ko že ne prej ali potlej, saj na današnji praznik devico Marijo v Logu in svojo žlahto ob- iskat. Tako se imenuje se zmirej današnja tukajšna perva služba Božja: Iderska maša. Ljubi zbrani prijatli! — Če vam grajamo daljne božje poti, ki so ž zamudo časa in dela, z mnogimi stroški denarjev, in še večkrat z drugimi skušnjavami no nevarnostmi sklenjene; moramo vam, kar vas je Ipavcov, priporočevati, de bi radi leseni hodili; to božjo pot lahko opravite brez zamude časa in dela, in če hočete, tudi brez vse izdaje denarjev. Kadar se vam tedaj koli navadne ali čeznavadna služba Božja za to sv. mesto oznani, pridite radi leseni in s cer I. zavoljo besede Božje, ki se vam tu oznanuj*e, in II. zavoljo gnad in pomoči, ki jih na tim sv. mestuodBoga na prošnjoDeviceMarije prejemljete. Ako me boste pazljivo poslušali, kakor od vas pričakujem, bote tudi razumeli, zakaj se v Log hodi. Poprosim vas za malo poterplenja i. t. d. I*ei*vi del. Kadar je Jakob, poslan od Izaka svojiga očeta, v Mesopotamijo šel, in prenočvaje v neki samoti, no si denivši kamin pod glavo zaspi, vidi v sanjah po lojtrah od nebes do zemlje angele Božje doli no gori hoditi no Boga na verli lojter sloneti, kteri mu reče: Jest sim Gospod Abrahama, in Bog tvojiga očeta Izaka; to zemljo, na kteri spiš, bom dal tebi no tvojima zarodu; tvoj varil bom, kamorkoli pojdeš, in v tebi no tvojim zarodu bodo vsi rodovi zemlje blagoslovljeni no osrečeni. Zbudivši se zavpije Jakob rekoč: kako strašan je ta kraj! tukaj ni druži ga kot hiša Božja in vrata nebeške. Tudi ta sv. veža, preljubi prijatli — je ena hiša Božja, tudi tukaj se čuti večkrat glas besede Božje, tudi iz tega sv. mesta nosijo Marija in angeli prošnje in molitve pobožnih duš skozi vrata nebeške pred sedež milosti Božje, in prinašajo doli obilnosti blagoslova, gnade in pomoči za dušo in teio. Kolikor svetejši ali častitljivši je zbirališe, na kterim — ali kolikor veči no imenitniši je zbor, pred kterim ima nekdo od Božjih ali tudi posvetnih reči govoriti; toliko več si bo prizadel svoj ogovor prav zdelati, no ga čversto, razumljivo in omecljivo izustiti. Znano vam je dobro, de duhovni pastirji so med drugim postavljeni z besedo Božjo svoje sebi izročene ovčice vedno rediti; ali ravno zato, ki je ta dolžnost navadna in dostikrat z mnozimi drugimi tudi velikimi dolžnostmi sklenjena, se primeri, de bi tako ne, de zastran občnih človeškili slabost, ali zastran veliko družili siljenih opravil, nimajo vselej časa se na pridigo, kakor bi šlo, prav pripraviti. Tudi ovčice se počasi svojim duhovnim paztirjem tako prinavadijo, de, če jim še tako dobro in živo Jezusove nauke raz-lagajo in priporočil jejo, jih vender, zlasti v poletnim času, pri hudih vročinali, polni truda, od dremote prevzeti, ne poslušajo, torej še clo večkrat napek zastopijo; de tako beseda Božja malo, ali nič ne zda, česar so učeniki nevoljni no žalostni. Vse drugači je to pri pridigarju, ki je v pravim času v vuna- njo cerkev na visoki god, ali na kaki posebni s-hod povabljen, na kterim mnogo in morue še višejih in bolj učenih poslušavcov pričakuje; veliko si prizadene že zastran Božje, znabit še clo zavoljo lastne časti se prav pripraviti. Ko dobro pripravljen na pri-ženco, postavimo, na tole stopi, zagleda tii sv. podobo nar sve-teji Device, in na nje mogočno pomoč zaupaje zgubi vso strah-ljivost svojiga serca; kamor se koli po cerkvi oberne, jo vidi natlačeno z poslušavci brez števila, kteri kot morski valovi giblejoči so vender tako tihi, kakor de bi nobeniga tukaj ne bilp; vsih oči so na-nj obernjene, zaželjeno pričakujoče besede Božje, kakor de bi je ne bili še nikdar slišali. Tako želno pričakovanje in tiho spoštovanje napolni govorivca z veseljem in vse trepetanje mine. On začne govoriti, no kot nitka iz vretena, ali vodica iz studenca izvirajo z Božjim duham in modrostjo navdane besede živlenja iz njegovih ust tako, de sam sebe premaga in trikrat več stori, kakor je upal storiti in ganjen iz serca — v serca govori. Zatorej so vaši predhodniki zlo radi leseni — v Log — hodili, besedo Božjo poslušat; zatorej še dan današni ložke ali tukajšne pridige domačim in unanjim zlo dopadejo; zatorej marsikteri zmed vas večkrat reče: Škoda, de so jo tako berž zavezali, še celo uro bi jih bil rad poslušal. Ja prijatli! — Ravno leta sv. veža je bila od nekdaj celi lpavski dolini šola prave kristjanske modrosti, čednosti no svetosi; iz te prižence le se vam nar visokeji zvcličanske resnice oznanuje-jo; nar potrebniši nauki iz sv. evangelija razlagajo; nar žlahtneji čednosti no izgledi Jezusa in njegove preljube matere Marije v posnemovanje priporočujejo. Na tim sv. mestu se spoznaste vsi prebivavci doline brate in sestre med sabo; se učile vsi od Božjih reči enako misliti, enako kristjansko govoriti, enako čedno in sveto živeti. Mnogotera tukaj vsejana beseda se je že po vsi dolini poprijela, se globoko vkoreninila in obilno zveličanskiga sadu rodila. Prevdarite le sami, kako goreče in nevtrudeno vam vaši gospodje se versteči poslednje tri dni pusta na tim sv. mestu pot h pokori, stezico do studenca milosti Božje kažejo; od ene strani vam spri-čujejo iz sv. pisma z kakim vsmilcnjem dolgoprizanešljivi, dobrotljivi nebeški Oče spokorjeniga grešnika sprejme; kako pripravljen de je mu prizanesti, odpustili, no na vse njegove grehe čisto pozabiti ; no kako veliko de je veselje v nebesih nad zgubljeno in zopet najdeno ovčico — nad spokorjenim grešnikam; od druge strani vam dokazujejo, kako grenka de je smert — strašna sodba — in nesrečen konc terdovratniga nespokorjenca, in kako strašno de je, v roke rezžaljenigaBoga pasti; de bi kako grešniki iz svojiga kar nevarniga spanja se zdramili, spreobernili h Gospodu svojiinu Bogu in na vekomaj živeli. Kakor berž se spomladi dolina z novo zeleno suknjo prijetno obleče in zarod prikaze, vas že za križno nedeljo v to sv. vežo vabijo; kolikanjkrat so vam vredni pastirji na prošno nedeljo tu-kajle veljavo in moč prave serčne in Bogu dopadljive molitve skazovali? — kolikanjkrat do živiga priporočvali v duhu in resnici, z živo vero, terdnim upanjem in gorečo ljubeznijo moliti?— koljkanjkrat vas učili, svoje molitve s prošnjo Marije nar milost— Ijiviši matere združevati, no njih po-nji pred Jezusa , in po Jezusu pred tron milosti Božje pošiljali? — no si tako iz nebes do-briga duha — blagoslov svojim dušam in telesam, žitnim poljem in vinskim goram sprositi? Kadar pridelke zemlje — nezaslužene dari dobrote Božje — v svoje shrambe spravite^ vam oznanijo za nedeljo po vsili Svetih hvaleznico, vas opominjajo se tule obilno sniti, in za-nje po Mariji dolžno daritev zahvalje Bogu dopernesti. Modri učeniki vas pri ti priložnosti uče ne mermrati čez letne; de imate vsiga, kar in kolikor vam Bog da, zadovoljni biti, no de, če bote kot pridni hlapci no zvesti hišniki od njegovih darov le za potrebo z zmernostjo vživali, se siromaka radi usmilili no za prihodnc potrebe nekoliko in po primeri prihranovali; bo to za letno Bogu nar prijetniši daritev zahvalje. Samo besedna zahvalja — je prazna! In ako vam o šmarnih dneh večidel le od Marije govore, kakor se tudi spodobi, ker je ona mati Zveličarja našiga, kraljica nebes in zemlje, tolažnica revnih, še clo pribežališe pokoreželj-nih grešnikov, in vsim mati gnade in milosti; vender ne pozabijo jo vam v izgled čedniga, svetiga in Bogu dopadljiviga živlenja pred oči postavljati; zakaj kakor se v enim cesarskim vertu vse nar imcnitniši rastline celiga sveta najdejo; ali v zali malariji nar žlahtneji no dopadljivši farbe vidijo; se tudi nad Marijo vso nar bolj blage lastnosti ali čednosti svetijo tako, de ga ni človeka nobeniga stanu, spola ali starosti, kterimu bi se ne za-moglo reči: Na Marijo glej — nje sv. izglede posnemaj! — Od nekadaj so — in govore še zmirej pridgarji radi od Marije , in to še z tolikanj večini veseljem, ker nad njo samo zainorejo pokazati , kolikanj si upa človek z pomočjo gnade Božje storiti. O blagor vam! — O vi trikrat srečni, ko se daste svojim duhovnim voditeljem na pot spraviti, po kteri je Marija hodila! — Ni je po tem tacim dolžnosti, ne čednosti, ktera bi se vam po priložnostih iz tega sedeža resnice v vaše časno in večno osreče-nje do živiga ne priporočvala; ni je pregrehe ali strasti, ki bi se vam ne grajala. Vaša slabost je tako velika, de učenika, kteriga dobro poznate, velikrat slišite, in kteriga ste že privajeni, nej še tako prav in dobro govori, vender tako zvesto in pazljivo ne poslušate kot vunajniga; na tim sv. mestu ti je pa večidel vsak pridgar vtinanj, in ako ti gospod tvoje lastne poiifare na tim mestu govore, jih boš sam še kej posebniga od njih pričakojoč z veliko zamerljivostjo poslušal; ti se boš nad njih pridigo zavzel, ponosno od nje pravil, de je ni bilo še take v Logu. Če bi ti pa gospod doma v tvoji cerkvi enake resnice, z enakimi besedami, no enako živo razlagali no priporočevali, jih ne boš, /.nabil dremaje, še do poslušal. Tukaj, v veliki goječi, med unajnimi ljudmi, kterih ne poznaš, nimaš priložnosti ne se kam nasloniti, ne zadremati; sveto za-deržanje, goreča pobožnost vsili, tudi tebe ogreje, de pazljivo poslušaš; kar poslušaš tudi ohraniš, kar ohraniš tudi v svoj prid ober- neš. Koljkanjkrat se primeri, de že na poti iz Loga donm se čez tukaj poslušano pridigo prijazno menite; komaj pridete na dom, pa vas že družina ali sosedje obsujejo in prašajo , kdo, kaj in kako de je pridigval. Slednji zmed vas jim razloži no dopove od tega, kolikor si upa. Ravno tako pri vaših vsakdanjih delih in opravilih; kadar v nogradih režete ali kopljete; na senožetih pico spravljate, ali v senci košatiga drevesa od težkiga dela počivaje se z Božjimi darmi oživljate, se Ložke pridige v misli vzamejo; ali kadar v jesenski noči mnoge pesmi prepevaje turšico slačite, še po vsili kratkočasnicah, ko vse omolkne, odprejo oča svoje usta, ali pobožni sosed povzdigne svoj glas, in začne dopovedovati no razlagati pridigo, ki jo je pred toliko in tolibo leti, na ta in ta dan , od tega in tega gospoda slišal. Poglejte prijatli — takole se v Logu slišane pridige ohranijo, v serca okoreninijo; beseda, dobri nauki, zveličanske resnice se čedalje vkoreninijo, de še pri vaših otrok otrocih obilno sadu za večno življenje rodijo. Ko imamo velike uzroke vam daljne Božje poti grajati, vam zamoremo z prav dobro vestjo priporočevati, de bi radi k službi Božji v to sv. vežo hodili, in to ne samo zastran tega, ki Bog po svojih namestnikih tu z vami govori, ne samo zastran zbranih in in dobrih pridig, ki jih radi no zamerkljivo tukaj poslušate; ampak tudi zato, ki so tukaj vrata nebeške, skozi ktere vam clo veliko gnad od Boga na prošnjo Device Marije prizvire. Drugi del. Sv. vera nas uči, de zvoljeni Božji — ki nas kot prijatli ljubijo , tudi vedno Boga za nas prosijo; med vsirni je pa Marija Bogu nar dopadljiviši stvar, ker je pred vsimi druzimi k časti matere Zveličarja, tcdej k časti matere Božje povzdignjena bila, kot taka mora tudi nar bolj milo in ljubezni polno serce imeti; nič bolj ne želi, kakor de bi vsi — za ktere je sin Božji se včlovečil, in svojo drago kri na križu prelil, —na večno živeli. Ako je Marija na ženitnim v Kani Galileji svojiga sinu milo prosila, de bi bil ljudem vina dal, ki ga neso ravno zlo potrebovali, ali ga ne bo zdaj v nebesih prosila, de bi jim svojo gnado dodelil, brez ktere bi se še clo zveličati ne mogli? — O ja preserčni prijatli! — Jezusova mati, ki je ni druziga kot ljubezin in usmiljenje, prosi vedno za nas; ona ne more, de bi ne prosila; in koga neki prosi? — svojiga sina, kateri jo še zmirej v nebesih svojo mater spoštuje; kateri jo je postavil za kraljico nebes in zemlje, in kateri je oznanil in hoče , de po nje prošnji nej bodo vsi narodi sveta osrečeni, Ona prosi sinu, kteri ji nič ne odreče, nič odreči ne more; sirni, ki je nar gorši sin nar gorši matere; simi prosi, ki je tudi sin nar Vikšiga. Nad prošnjo svoje modre, nar svetejši no ljubši matere mora tudi veliko veči dopadajenje imeti, kot nad našimi z greham omadežvanimi molitvami. Kar si tedej sami kot grešniki ne upamo, ali nesmo vredni sprositi, nam na prošnjo svoje preljube matere milostljivo podeli. Tako nam je postala Marija — od ene plati, ki nam je odrešenika rodila in po tim k zveličanju pripomogla, od druge pa, ker brez nehanja za nas Boga prosi — Mati gnade in milosti. Ona je po besedali sv. očakov žleb, po kterim nam Jezusa neskončno zasluženje, gnada, ki jo je nam pred Očetam pridobil, ncprehama pritekuje. Kdo bi bil v stani izreči število dobrot, ktere Marija od nekdaj od trona milosti Božje človeštvu na zemljo pošilja? Pojdite okoli po vsim kristjanskim svetu; vse ljudstva bodo z velikim veseljem spoznale; vsi narodi bodo svoj glas zavzdig-nivši terdili; vsi spominki brez števila, na tavžente, na milijone veljave, v zahvaljo po nji prejetih darov na veke postavljeni vam bodo spričevali, de po Mariji — po Tebi o velika gospa! — so neizmerljivo dobrot od Gospoda prejeli. Kakor je resnično, de zamoremo Boga povsod moliti, Marijo in druge svetnike častiti, in de naše ponižne prošnje in molitve v imenu Jezusa — dopernesimo jih kjer in kadarkoli hočemo — Bogu dopadejo; je vender mogoče, de Gospod —ki stori z svojim, kar hoče — si je še posebne mesta izvolil, na kterili na prošnjo Marije ali družili svetnikov človeku tudi posebne gnade deli. Jeruzalemski tempelj no mnoge kristjanske veže so zastran lacih darov zlo sloveče postale. Kaj bo to, kakor si hoče, toliko je gotoviga, de, kadar bote koli z prav gorečo pobožnostjo to sv. vežo obiskali, se ne bote nikoli na svoj dom vcrnili, de bi ne bili kakšne posebne gnade zadobili; že iz tega, kar sim vam popred od poslušanja besede Božje na tim sv. mestu govoril, lahko spoznate in razumete, de mnogoverstne so gnade, ki se na tim sv. mestu zadobe. Prevda-rite le sami, kolikanjkrat se je til, na tim sv. mestu primerilo, de po besedi Božji podučen in razsvitlen, in po gnadi, ki mu jo je Marija sprosila, omečem, je ta svojimu neprijatlu iz serca odpustil, še tisti dan, po več letih hudiga sovraštva, mu prijazno dobro besedo in bratovsko roko podal, in uni oškodovano čast popravil ali pluje blago povernil? — kolikanjkrat se je na tem sv. mestu prigodilo, de razjansnjen po besedi Božji no ganjen na prošnjo Device Marije je v besedi no djanji nečisti, čist — nezmerni ali požrešni zmerin — serditi no nepoterpežljivi krotak no poterpež-Ijiv — lenobni no zanikerni marljiv in skerben postal? — kolikanjkrat so bile tii na tem sv. mestu zveste in stanovitne, Bogu 'in Mariji dopadljive naprejvzetja in obljube storjene? — Yri moji ljubi bolj daljni božjopotniki, povejte mi, zakaj tako radi, zlasti na današnji dan leseni pridete? — de bi si po Mariji gnado in pomoč od Boga sprosili, tako bote odgovoril. 1’oterdite tedaj vi sami danas moje besede in dopovejte, kolikanjkrat je eden ali drugi smed vas težko butaro pregreh komej na to sv. mesto privlekel, in tamkej pred nogami spovednika seje znebil, verige napak raz« tergal, de sc je čist, lohak in potolažen sopet na svoj dom povernil. Odgovorite spovednice, kolikanjkrat ste v solzah plavale, ki so jih spokorjene duše na tim sv. mestu točile? — Odgovorile vi altarji, kolikanjkrat sle bili priče novih zavez, ki so jih spokorjenci tule z Bogam narejali. Odgovorite vi angeli Božji — odgovori tudi Ti ljuba Marija —. kolikanjkrat je bilo pri vas veliko veselje nad grešnikam, ki se je na lini sv. metu spreobernil? — Resnično to sv. mesto ni druziga kot hiša Božja in vrata nebeške; skozi te vrata gredo po Mariji prošnje gori, doli pa roso — dežujejo— zlivajo se na potoke tudi po Mariji gnade in pomoči od Boga. Na enako vižo tudi v telesnih potrebah; kadar smo koli na tim sv. mestu po 3'lariji zastran dežja poterkali, se je nam nebo — so se nebeški studenci odperli; kadar smo zdravja iskali, smo ga našli; kadar smo ob križnih nedeljah za blagoslov čez dolino prosili, smo bili vslišani. Ko nam ni Bog ravno po toliko dal, kolikor bi si bili mi po svojim slabim poželenji privošili, smo vender še vselej za potrebo prejeli; dosilimal nas je še vselej — brez vsiga našiga zasluženja — z potrebnim živežem in oblačilam dobrotljivo previdil. Lanska letna je bila srednja, letošnja pa bolj skopa, vender nas bo vsmiljeni Bog — ko mu bomo zvesto služili — na prošnjo Marije na čudne viže preživih Nihče ne more reči, de bi bil kadaj Gospod na nas pozabil. V malo letih smo štirikrat sovražnika v deželi imeli; na sto tavžente je šlo prijaznih ali sovražnih vojakov čez našo dolino doli ali gori; slednji je kaj vžil ali odnesil, in vender smo še tukaj; in vender Ložka cerkev ni razdjana, s-hotovanja ne požgane, sadno, pitano drevje in žlahtne terte neso posekane. Sklep. Pričijoča sv. veža nej vam tedej služi, kakor dosilimal, tudi za naprej v zavezo prave serčne ljubezni med vami; na tim sv. mestu se spoznajte brate in sestre med seboj; brate Kristusove, otroke eniga samiga nebeškiga Očeta, in ene same matere — matere Marije. Kakor je goreča pobožnost vaših predhodnikov na tim mestu iz nič tako lepo in častitljivo cerkev sozidala, posker-bite saj vender tudi vi za nje dobro oliranenje; kakor oni, se tudi vi radi' tukaj k službi Božji s-hajate. V imenu častitiga duhovstva vam gotovo obljubim, de na tim sv. mestu ne ho nikoli pomankanje besede Božje. Kakor do zdaj, bo tudi za naprej Ložka cerkev šola Kristjanske modrosti, čednosti no svetosti celi lpavski dolini; po besedi Božji razsvitljeni, dregnjcni, zdramljeni no omečeni — no po gnadi, 'ki jo bo Marija sprosila — ganjeni bodo tudi prihodnjič na tim sv. mestu slepi pregledali, mutasti za molitev pregovorili, gluhi preslišali, hromi ozdravili, gobovi se očistili no mertvi za večno živlenjc vstajali; na prošnjo Marije se bodo tukaj še za naprej veliki čudeži godili, no sprosovala nam bo milostljivo vsiga, česar bomo potrebovali, in scer za duše in telesa. O blagor tebi, Ipavska dolina! Ko boš z poslušanjem besede Božje in posnemovanjem žlahtnih zgledov nar nedolžniši no svetejši Device, njo vredno častila, in po nji tako Boga prav molila. Obilnost blagoslova se bo čež-te od nebes zlivala! O Marija!—nam na današnji dan srečno rojena nar čistejši no nedolžniši Devica, Bogu nar dopadljivši stvar, Ti mati našiga Zveličarja, Kraljica nebeška, o bodi nam tudi mati gnade in milosti!— kakor dosilimal tudi za naprej; sprosi, de bi sc med nami vsa hudobija, vsa pregreha zaterla; de bi se vsi grešniki spokorili; de bi med nami čednost in svetost vedno cvetele, in obilno sadii rodile; de bi stanoviten mir, dobre letne, srečne in vesele dni vživali, no enkrat vredni postali skleniti se z Teboj na večno pred Božjim obličjem. Amen. V mali Šmarni dan, ( v Logu 1817 ). Poslušajte mo otroci — srečni so, kteri moje poti ohranijo. Prog. Salom. 8. 35Ž. Štiri tavžent let je bilo preteklo, de neso vidili angeli Božji, človeku na sveti v varstvo, enaciga prikazika, kot na današnji dan v Izraelu; pobožna sv. Ana je rodila detice, tako gnadepolno, čisto in sveto; veselo vpitje v nebesih vstane in se vnema prek vsili korov čistih duhov; Marija! —tako doni —tako se razlega in odmeva od eniga kraja nebes do druziga, — Marija, mati obljub-leniga zveličarja je rojena!— Vse verste zveličanih duhov padejo na kolena, Boga molijo in ga visoko časte, de je tako milost človeštvu na zemlji skazal; zakaj deležniki človeških osod so milo— čutniga serca spoznali, de nebeške vrata se bodo odperle, in de, kakor morska zvezda pri divji nevihti mornarju edino pot v zavetje kaže, bo tudi Marija, nar nedolžniši devica, z svojimi žlahtnimi izgledi jih kar veliko v pomnoženje nebčške družine v večni raj pripeljala. Marija je nam rodila Jezusa; ta — drugi Adam — je prišel popravit, kar je bil pervi spačil, nam pridobit, kar je bil pervi zapravil; tako je nam postala mati milosti; pa kakor je bila perva Eva Bogu nepokorna, je bila druga — Marija njemu popolnoma pokorna, in nam pokazala, kolikanj de zamore človek z pomočjo gnade Božje. Poslušajte me otroci, tako nas ona k sebi vabi, srečni so, kteri moje poti ohranijo. Blagor človeku, kteri mene posluša, in kteri vsak dan pri mojih vratih čuje, kdor mene najde, živi e nje najde in bo od Gospoda z v e 1 i č a n j e p r e j e 1. 31oji ljubi prijatli!—Marija nam je dana od milosti Božje v izglcd nedolžniga in sv. živlenja; de bi pa mi pri tem clo nobeni-ga zgovora ne imeli, de bi ne rekli: ne moremo tako sveto kot Jezus živeti, nesmo Bog, kot on - je Marija — Adamova hči kot mi, tedej enaciga mesa in kervi kot mi ' ki ni bila Bog — zvesto in stanovitno "po edini poti čednosti no svetosti hodila, ktera sama v nebesa pelje. V vsili tih pretečenih 18 sto letih, od kar sv. cerkev stoji, je že pobožnih duš brez števila vsaciga stanu, spola in starosti na Marijo kot morsko zvezdo gledaje pri vsili strašnih viharjih sedanjiga živlenja skozi nar strašneji skalovje skušnjav in druzih nevarnost čolnič čednosti srečno na breg zveličanja pripeljalo. Tudi mi zamoremo po enaki poti, če se na-nji ne vernemo, ne vstavimo, ali iz nje ne zajidemo, v nebeški Jeruzalem na večno veselo ženitnino priti. Ali kje so dan današni tisti otroci, ki Marijo poslušajo, in po nje poti hodijo? — Marsi-kteri se nji priporocujejo, nji v čast pesmi prepevajo, nje sv. veže in podobe obiskujejo, ali njih zaderžanje je od njeniga razločno, kot černo od beliga, kot tarna od svetlobe. Ne prijatli! — Svet noče Marijinih žlahtnih izgledov posnemati, raji posnema prazne mode, neumne šege in grešne navade; de je to res in človeku slo škodljivo, vam hočem v dveh delih svojiga kratkiga govorjenja spričati. Ti pa Marija, — o mati milosti! Sprosi danas moji besedi tako gorečo moč, de bi jest z njo svoje preljube poslušavce k zvestejimu posnemovanju tvojih žlahtnih čednost vneti, omečiti no jim tako v zveličanje pripomoči zamogel. Pcrvl del. Vsi smo od Boga tako vstvarjeni, de eden druziga radi po-snemljemo, to je, de se radi nosimo in zaderžimo, kakor vidimo druge se nositi no zaderžati. Ta nagib se že pri otrocih pokaže, ker radi delajo, kar vidijo delati. Mladene posnemlje mladenča, deklica deklico, niški visoeiga, vbogi bogatiga, z eno besedo: človek človeka, in narveči del tega, kar delamo, je le posnemik na-predhodnikov. — Spodbodik pa k posnemovanju je Gospod zasadil v naše serca le is tiga namena, de bi, kar je umniga, modriga in dobriga, de bi le pobožne in pravične posnemali; torej je veliko patrijarhov in prerokov že v stari, no brez števila svetih ljudi v novi zavezi v izgled narodam obudil; ali kakor je Danica od vsili zvezd na nebu nar bolj svetla, se tudi Marija od vsili pravičnih nar bolj svetli. Ona je lepi šopek, zali vene vsili nar žlahtnejih, nar lepši dišečih, Bogu in ljudem nar dopadljivših čednost; nebesa oznanujejo njeno lepoto; zemlja spričuje, de ni je še vidila tako čiste lio svete device; vsi sv. očaki no cerkveni učeniki terdijo enoglasno, de jih nimajo, de jih ne najdejo besedi jo po vrednim počastiti; v spremišljevanjc njenih zalih čednost zamaknjeni osterm-Ijeno zavpijejo z velikim glasam rekoč: O sveta — o sveta Marija! — Iz vsili iz Eve zrašenih si Ti nar lepši, Bogu nar dopadljivši cvetlica! — O blagor človeku, ki tebe najde, se po tebi ozira in ravna, njemu bo večno živlenje gotovo! —^ Marija si pa ni z kakimi čudnimi, čeznatornimi ali grozno slovečimi čednostmi svoje svetosti pridobila, ampak z vsakdanjimi no znanimi tako, de človek vsaciga stanu in spola in na vsaki stopnji, od nar nižeji do nar višeji zamore, če le hoče, za Marijo hoditi no nje žlahtne čednosti posneniovati. Ako lih žlalitniga rodu in kraljeve žlahle, je bila vender na tim svetu na clo niški stopnji, poročena z rokodelcam Jožefam; ali ravno na ti nje niški stopnji so se nje žlahtne čednosti za tolikanj več svetile in lesketale. Ona je vedno skerbela v vsili rečeh bolj Bogu kot ljudem dopasti; torej se ni ozirala po novih modah, nje nosa, živež in vse drugo za-deržanje je bilo nje stanu primerjeno; spravna v oblačilu in v vsim pohišji, se je le kaj pametniga v Božjo čast v razsvitlenje in v prid bližnjiga rada pomenila, in sv zvesto posnemovali ? — Ljudje večidel raji posnemajo neumne kot pametne, raji grešne kot svete; njim bolj dopadujejo neumne mode, prazne šege in grešne navade kot nar žlahtneji izgledi Marije nar sveteji device; to je pač žalosten prikazik na svetu! — Kar mode ali šege nositi se vtiče, vam dam te nauke le: Vse, kar je stariga pametno, priležno in koristno, gre obderžati, kar je pa očitno prazniga in škodljiviga pa opustiti; torej ni prav, de suknja čedalje bolj iz naše doline zginova; suknja je bila od nekdaj prava in edina lepotija Ipavskiga moža in fanta; bila mu je v brambo pred mrazam in hudim vremenam, in služila v čast pri vsacim poštenim s-hodu; to je bilo pač lepo viditi mladenča z suknjo oblečeniga pri svetenju v cerkvi, ženina pred altarjem, moža na ženitnini, pred svojo gosposko in pri službi Božji, inarsiktero delo je v suknji opravil, ki ga v plajšu clo opraviti ne more; zdaj se možak od tega več ne razloči, ki je suknjo zapil. — Nobene nove mode ne gre posneti ? ko ni očitno bolji no koristniši od stare; tvoja nošnja in vse zaderžanje nej bo tvojimu stanu, tvoji starosti no premoženju primerjeno; tako se oblači, nosi no zaderži, kakor vidiš, de se drugi pametni no pošteni tvoje enakosti zaderže; vse, kar je čez, nej bo pri mladih ali starih ljudeh, pravijo, deje po kozje. Današnji dan če pa skoroj vse čez svoj stan se oblačiti, obnašati no živeti; v mnogi gosposki no kmctiski hiši se hlapec več od gospodarja, dekla od gospodinje ne razloči. Vse, kar marsi-ktera deklica po ravni ali krivi poti dobi, na-se obesi; misliti bi se moglo, de je, kdo ve, kako bogata, če sc pa v nje hišo stopi, vidi se, de vse nje drugo ni treh piškovih orehov vredno. Raz-ujzdani fantje in prešerne dekleta nečejo več vediti, de oblačila so jim dane v zagrajo in brambo sramožljivosti; po tacih modah se nosijo in zaderže, de sc take graje berž predero, de sramož-Ijivost uvenova, nedolžnost se spodkopuje in poštenje zapravi; moda je že semtertje de se fantje od reči menijo, od kterih le misliti, je že huda pregreha; moda je, de dekleta vmazane, po-hujšlive pogovore rade poslušajo, in se jim posmehujejo; moda, de fantje dekleta nalažejo; in dekleta fante sleparijo; kakor nošnja je v sedajnosti semtertje tudi govorjenje in saderžanje, je vse 'le na goljufijo nastavljeno. Marija nar čistejši devica, ki ni moža spoznala, se je bila silno prestrašila iz ust Gabriela zaslišati, de bo sinu spočela; le potem, ko ji je angel zagotovil, de po moči sv. Duha obsenčena bo sina Božjiga spočela, rodila in vendor devica ostala, se je po-krotena in polna ponižnosti v voljo Božjo podala. V starih pretečenih časih so mladenči no dekliči z radostjo v ponižni nedolžnosti in z tanko zvestobo dopernašala. no čistosti po izgledu Marije svoje dni Bogu posvečevali; od tega nam spričuje sv. Janez v skrivnim razodenji, ker pravi, de jih je vidil 144 tavžent devic iz fantov in deklet brez madeža stati pred sedežem Božjim; hodili so za Jagnetam, ki se niso bili v hudim spečali; od tega nam spričujejo naši starši , ki jo enoglasno terdijo, de nekdaj ni bilo kot dan današnji; zakaj zdaj je moda, de slepi mladenči se omadežujejo, de živinski fantje z hinavsko obljubo in krivo prisego dekleta zapeljujejo; moda, de norske, fantovske dekleta nedolžnost zapravljajo, de že pred poroko matere postajajo; moda, de mnogi mož svojo ali ptujo posteljo ognjusi, ali de se poštenima očetu ljudski olrok podverže. Kadar je Gabriel od Gospoda Mariji češenje prinesil, jo je bil najdil v molitvi zapopadeno, zakaj nje edino veselje je bilo z Bogam pogostama se pomeniti, ga vedno moliti no mu hvaljo prepevati; torej ako lih nedolžna, je vender ob velicih praznikih Jožefa z radostjo v Jeruzalemski tempelj spremljala. V sedanjih časih je pa pri mnosih mladih ljudeh moda, molitev ali čisto v nemar pustiti, ali pa jo — ko že iz navade v cerkev pridejo, češ, de bi ljudje z perstam za njimi ne kazali — le z raztresenimi mislimi opraviti. Vas, ljubi očetje in matere — tukaj vidim, vaših sinov in hčeri pa, ki so tudi danas v Log prišli, vsih tukaj ne vidim; kje so neki? — Okoli cerkve se menijo v trumah od reči, od kte-rih bi bolj prav molčali. Marsikteri hodijo na Božje poti se ženit, pijančevat, krast, ali še druge ostudniši dele delat, še danas se ho po cestah in potili od Loga vidilo ali čutilo, na kakšno Božjo pot, de so bili mnogoteri šli. Svoje starše je Marija — ki je Judnja bila — kot žive po-dodobe Božje z gorečo ljubeznijo, z tanko pokoršino spoštovala; v sedanjih časih je pa v množili kristjanskih hišah vsa drugači moda; tu so mlajši svojim starišem nepokorni, jim besede prejedajo, jih zajedajo, neumne imenujeje, zasmehujejo in zaničujejo; ce slepi starši svoje premoženje pred čašam svojim mlajšim izroče, ponovi modi oče neso več oče, mati ne več mati, temuč iz velike hvaležnosti za toliko ljubezin in dobroto, so oče šentani stari c, mati prekleta baba. — Če nevesta k hiši pride, neso več devirji no zvične nič pri hiši, le čerhniti ne smejo, moža omami, de z njo čez svoje starse potegne, de ga ni druziga v hiši kot razpartije. Iz taciga pekla morajo starši pred letam bežati; pa ni zadosti, de so iz hiše potegnili, mlajši jim tudi zgovorjeni, prisojeni živež kratijo, ne samo živež kratijo, jim vse hubo in smert privošijo, jih še clo mertve pod černo zemljo preklinjajo. O prekleta, — sedemkrat prekleta taka moda! Od svojih skcrbnih staršev prav zučena je Marija rada, marljivo in čversto delala; kot modra gospodinja je, kar je Jožef per-dobil, z mero k pridu družine in siromakov obračala; mnogi posli pa, najemniki no drugi rokodeli delajo večkrat le z nevoljo, na vides in tedej slabo, in vender za malo in slabo delo hočejo veliko plačila potegniti. Drugi bi radi brez nobeniga dela na lahkim in pa še prav dobro živeli; ker jim pa njih premoženje ne nese, bi se po trikrat več zadolžili, kakor bi zamogli kadaj poplačati. Prijatli! — ali se ne najde v slednji soseski kej take mode? — Sv. evangeli spričuje od Marije, de velike, v njenim sinu tudi nje storjene krivice je milo prizanašala; neprijatlam serčno odpustila, križe in terplenja poterpežljivo in krotko prenašala, in v svojih nar večih žalostih in britkostih — kakor pod križem zaničljivo vmorjeniga sina — vselej na Boga z vso ponižnostjo in živo zaupala. Dan današnji pa marsikteri za vsako nar manjši nič s-hrope, kriče in preklinjajo, pa ne samo po slovensko, — preklinjajo — tako je nova moda — tudi po hrovaško in nemško, še clo po ogersko in francosko. Mnogi žive z sosedam, cele tedne ali mesce, žive cele leta v tako hudim sovražtvu, de ga ne morejo viditi konc oči; prederzno druge razžalijo, spodkopujejo in strašno preganjajo; čez Boga ali njega previdnost godernjajo, vremena in letne, ki jih Bog da; križe, z kterimi jih obiše, strašno preklinjajo. To so, ue bi tako ne, marsikterimu zlo globoko vrašene navade. O dragi poslušavci! — Prevdarite vender sami — razsodite — in odgovorite, ali ni očitno, de raji, kot Marijine žlahtne zglede ali čednosti, slepi svet spačene mode, de prazne šege in grešne navade posnemlje? De je pa to neumno, zaničljivo in škodljivo vam bom še z kratkimi besedami spričal. Drugi del. De ni prav norskih mod, spačenih šeg in neumnih, grešnih navad posnemovati, je že iz tega očitno, ker se človek z tim na premoženji, na časti, na zdravji, in kar je še nar huji, tudi na duši zlo škodva. Veliki aposteij pravi, de, če imamo po svojim stanu ž i v e š in oblačilo, n e j bomo tega z a d a v o I j n i. Moda, hoče pa več, hoče čez stan imeti; človeka slepi no ga k zaničljivi zapravljivosti naganja; tako hoče nižeji v obleki no živeži višejimu, vbogi premožnima enak biti, ali ga pa še clo premagati; ker pa enkrat razvajen, več ne odjenja, mora berž pod zlo priti. Pred 20 leti se je bila neka žena omožila, ki je imela prav lepo balo; v tim času se je pa moda v noši štirikrat premenila, ona je svoje oblačila pod roko dober kup prodajala in si po novih modah veliko slabeji no drago kupovala, zakaj vse, kar je po modi, je nar dražeji. Kaj se vam zdi prijatli! — za koliko je v tim času svojo hišo škodovala? — Marsikteri gospodjarji bi se zlo čudili zvediti, kolikanj sočivja, žita, moke, zabelje in druziga blaga se iz njih hiš, večkrat še clo v slabih letnah, zastran novih mod poproda. Mnogotera gospodinja, sužna mode, je zavolj sebe, ali zavoljo spačene hčere, kteri je čisto v strahu, že hišo spodkopala. Tisti, ki postopajo nič ne deiajo, pa na lahkim in dobro žive, lahko naprej vedo, kako dolgo de bo še to terpelo. Sosedje pravijo za gotovo zdaj od eniga zdaj od druziga, de clo nič vcc ne premore^ de je že vse njegovo do zadnjiga venarja zadolženo, de je tedej očitno na zadnjim koncu, in vender še živi no se obnaša, kakor de bi bogatin bil; za taciga je tolikanj strašneji, ko se mu zverne, ker jz mladiga razvajen, mora na starost pomankanje terpeti. Zadosti je, prijatli! — Nekoliko se okoli sebe ozreti v prepričanje, de norske mode, spačene šege in grešne navade nar terdneji no slavneji hiše berž spodkopajo, razkopajo in raznesejo tako, de za malo časa ni več tiru ne sledu po njili." Mnogi neumni mladi ljudje menijo, de nove mode posneino-vaje drugim bolj dopadejo, de so od njih več obrajtani; ali v tem sami sebe goljufajo. O moji preserčni mladi prijatli no prijatelce! — ko je vam res mar si lepo ime pridobiti, bodite — ne bom rekel vmazani, raztergani — bodite snažni no spravni v svojih oblačilih, poskerbite pa tudi pametno in pravično, nedolžno in pošteno v vsili rečeh se zaderžati; to je edina pot k lepi časti pred Bogam in ljudmi, le tako si je Marija lepo ime pridobila; če bote pa norske mode in spačene šege posnemali, vas bodo vsi pametni očitno za neumne in norske imeli, vas zasmehovali no zaničevali. Pametni ljudje dobro razločijo oblačilo od tiga, na kterim visi; ali neste še nikoli slišali reči: Kar ima letini na sebi, je čislo na upanje vzeto — res — v lepim krili je danas ta deklina bila — pa krajcarja ni še na-nje dala. Kaj bi ti neki pomagalo, ko bi samo-voljin in spačen sin bil, svoje starše zaničeval, se potepal, po igrah hodil, se opival ali nesramne dela delal, in se prav po modi bogato oblačil? ljudje bi rekli, de si ničvrednik! Kaj bi pomagalo, ko bi ti nehvaležna, svojim staršem nepokorna hči postala, jezična, opravljiva bila, se nesramnim delam vdala, in ko bi se pri lem po zadnji modi nosila? ljudje bi z perstam za tabo kazaje rekli: de si zveržik človeštva. Nikar ne misli, de ljudje ne bodo v belo in tanko tančico zavitiga pa smerdljiviga blata berž po smradu spoznali. Nar lepši jabelko, če se ve, de je červivo ali gnjilo, ni cIo nič obrajtano; ni ga oblačila, ki bi zanioglo pregreho zagerniti. Ko bi tedej človek še kaj častitljiviga imena imel, bi ga norske mode, spačene in grešne navade posnemovaje čisto zapravil. Norske šege in grešne navade spravijo tudi mnogo ljudi v hude bolezni, no dostikrat veliko pred čašam pod černo zemljo: tega, ki je občno znano, ne bo treba na široko speljevati. Nekdaj ni bilo slišati, de bi bilo kako dekle od plesu poginilo; po starim so počasi plesali, zdaj pa z tako hitrostjo in naglostjo, de pridejo ob dušik, de se jim pljuče vnemajo in jetka prisadi, ktera jih v malo mescih spravi; ali bi ne bilo bolj prav, de bi bil fant moder možak postal., in dekle pridna gospodinja, kakor de tako revno pogine? — Kodar je pijančevanje doma, se vidijo suhi obrazi, rudeči nosovi, otečene, kruli e ve in gobove noge, ktere hirajočih ljudi dolgo okoli ne nosijo. Kjer se nečistost zaplodi, so tudi nesramne, "ostudne in zaničljive bolezni nje zasluženi, strašni na-slopki; bolezni, na ktere ko se človek le spomni, ga že groza prevzame; tam dekleta v spomladi svojiga živlenja kot od červa vpičene vertnice revno venujejo, in mladenči kot starčiki, ali živi merliči no ostudne pošasti okoli tapajo, dokler se v grob ne zavalijo. Ni ga človeškiga jezika, ki bi zamogcl dopovedati vse bolezni no nesreče, ki sijih človek sam z norskimi modami no grešnimi navadami nakloni. Žalostni no strašni so nastopki norskih mod in grešnih navad za človeka telo, pa še strašneji za njegovo dušo; to mi lahko vi sami spričate; odgovorite — zakaj se una žena in mož že osem dni tak gerdo gledata in besede ne pregovorita, de nju otroci tega žalostni se jočejo, in še sosedje od taciga sovraštva govore? — Hotla je imeti za neko ženitnino vso novo obleko po modi, mož ji pa reče, de je prestara, de to ji več ne pristoji in ji ni kupil. Zakaj se ta liči tako joče in ihti, očeta, mater in uro, v kteri je rojena bila, tako strašno preklinja? — Mati neso holli očeta o-krasti, de bi ji bili novo krilo po modi kupili. — Zakaj ta dekla talikanj v hiši vkrade in skrivej proda? — Neče zastran noše drugim v strahu biti, hoče več in lepših oblačil od druzih imeti. — Kaj je vender uzrok, de ta, nekdaj tako pametna in nedolžna deklica je postala zdaj sramota staršam, madež celi žlahti no ostudnost v celi soseski? Starši ji neso mogli preklete mode dostajati; taji kupi zlate všesnice, uni Židan facol, in zdaj — zdaj vsi z perstam za njo kažejo. Kaj je uzrok, de ta, popred pametin in pošten sin, ki je bil edino veselje svojih staršev, je zdaj tako razujzdan, de mu ni nič mar ne za starše, ne za cerkev, ne za Boga? — Že tri leta ne moli, besede Božje ne posluša, slabih tovaršev se je poprijel, njih norske šege in grešne navade posnel, tako je prišel na pot, ktere ne gre tukaj še clo imenovati. Ne prijatli! Ni je pregrehe, ne ostudnosti, ki bi jo človek od norske moue ali grešne navade omamljen ne bil v stanu dopernesti. Vsi pijanci no zapravljivci, nečisti no prešeštniki, tatje in razbojniki, no vsi, kteri zastran velicih pregreh v ječah trohne, ali na vislicah konc store, bodo enoglasno terdili, de spačene šege in grešne navade so jih tako daljec pripeljale. in tako nesrečne storile. O pretresi — razpoči se zemlja! — Oilpri se grozni prepad — ti nikoli sito peklensko žrelo ! — Odgovori Belcebub — kaj neki množi tvoje čcmo kraljestvo ? — Spačene šege in grešne navade so nar bolji letne za moje kraljestvo; tako odgovori in še pristavi: iz napuha rastejo, kdor jih posnema je moj otrok, zakaj jest sim oče napuha, in on more v moje kraljestvo priti. Sklep. Vse neumne in norske mode, spačene šege in grešne navade slepi svet — veliko raji posnema, kot Marije nar žlahtneji čednosti; z tim si pa — kakor smo slišali — ne spodkopuje samo svojiga premoženja, lepiga imena in telesniga zdravja, ampak zapravi tudi svojo dušo v večno pogublenje. Tega vam nesim danas govoril — ljubi prijatli! — kakor de bi vas v tem zapopadcnc imel, ali vam tega Kaj očitati hotol, mislim marveč, de tisti, ktere bi bilo vtegnilo moje govorjenje zadeti, me večidel še clo poslušali neso; to sim vam razložil le v vaše razjasnjenje, de vidite in razumite, kam neumne, norske mode in grešne navade človeka pripeljejo; de spoznate, z kako velikim nedopadajenjem se mora Marija, nar svoteji — od tacih oberniti, no de se nje — ki je nam od Boga v izgled čedniga in svetiga zaderžanja dana — tolikanj bolj živo poprimete, in nje žlahtne čednosti v svoje zveličanje vedno posnemujete. Naši stari očaki so na tim mestu Mariji v čast to lepo vežo sozidali no nje sv. podobo va-njo postavili, tako so za-se in za svoje otroke obljubili, nje lepe izglede in čednosti posneino-vati; oni so svojo obljubo zvesto spolnili, zakaj med našimi predhodniki ni bilo slišati od neumnih, norskih mod in spačenih šeg, ne od nesramnih in nečistih del, ne od družili velicih pregreti. Ipavska dolina je Marijo zvesto posnemovaje Bogu vedno služila; v sedanjih časih pa se spačene mode in grešne navade po svetu plode, širijo in prijemljejo kot kuga; žugajo od vsili strani tudi v našo dolino zlesti; zdaj — zdaj gre čuti, se Marije z veči gorečnostjo poprijeti, in njo za pomoč poprositi. Obernimo se tedej k nji no zdihnimo: O Marija — Ti mati milosti! Nevoljno in žalostno svoje oči od teh oberneš, ki neumne, norske mode in spačene, grešne navade posnemovaje raji Belcebubu kot Bogu služijo, ozri se pa milostljivo na nas in sprosi nam pred sedežem milosti Božje gnado, de, če smo bili dosihmal pre-zanikerni, bomo saj za naprej z veči gorečnostjo tvoje žlahtne čednosti no sv. zglede posnemovaje Tebi no po Tebi Gospodu bolj dopadli, no se enkrat z Tabo — svojo preljubo materjo—v svit-lobi njegoviga nar svetejiga obličja na večno sklenili. Amen. O malim Šmarnim dnevi, C1828j, liozjopofiia pridiga v Logu. Jakob je rodil Jožefa, moža Marije, od kterc je rojen Jezna, ki je imenovan Kristus. Sv. Mat. 1. IG. Kakor so se nekdaj Izraelci ob visocih godovih v Jeruzalemski tempelj s — bajali, de bi bili spomine velicih. od Boga prejetih dobrot hvaležno in veselo obhajali; ali v velicih stiskah in potrebah gospoda vojsknih trum za hrambo in pomoč prosili; ali pri z pregreho obloženi no hudo ranjeni vesti, z tolažljivimi daritvami zopet njega milost in prijaznost iskali: ste se tudi vi moji preljubi prijatli! — iz bližnjih in daljnih krajev, iz hribov in dolin, od jutro ve in večerne strani, od gojzda do morja danas til vkup zbrali, de bi na tim sv. mestu hvaležno — vredno obhajali visoki god in veseli spomin rojstva Device, ki je nar žlahtneji stvar iz mogočne in mile roke Božje, katera bo mati Tistiga, po kterirn zamorejo vsi narodi svetli osrečeni biti. y * Ako so lih angeli v nebesih vedno zamaknjeni v Božje obličje, jih je vender prikazik na današnji dan rojene Device iz njih zamaknjenja zdramil, in njih veselje visoko povikšal; od časov pregrehe Adama neso je vidili še na zemlji tako čiste, tako žlahtne in svete stvari; berž so spoznali v nji nar ljubši hčer nebeškiga Očeta, zvoljeno nevesto sv. Duha, in prihodno mater obljubljeniga odrešenika; vesel šum vstane po nebesih, de bo Bog grešnimu človeku milost skazal; de odperle se bodo vrata nebeške; de pomnožila se bo nebeška družina. Kako — kako je novorojeni ime? — tako opraševanje gre od ust do ust po nebesih. Marija! —Marija je nje sv. ime; tako zadoni, — tako se odmeva po celih nebesih, in vsili devet korov čistih duhov pade trikrat na svoje obličje in veselo zapoje čast in hvalo Bogu na visokim, de je taka Devica v zveličanje človeštva na zemlji rojena. Na današnji dan rojena Devica je od perve mladosti vse svoje dni z čistostjo in nedolžnostjo, z čednostjo in svetostjo zveto služila Bogu; torej se je milo ozerl na njo, de je spočela od sv. Duha, nam včlovečeniga, Božjiga sina rodila, in si tako zadobila čast matere Božje; od nje rojen je Jezus, kije Krisus imenovan. Povzdignjena od lastniga Sina gor čez vse verste Božjih prijatlov, čez vse kore čislih duhov, k časti kraljice nebeške, je zdaj nam milosti mati! — Toraj, če je bilo že v nebesih tako veselje — razveselujte se nje srečniga rojstva (udi vi — vi krist-janski narodi; nimate je, ne morete je imeti matere bolji od nje! Odgovorite nam tedej vi sv. cerkveni očaki, ki že čez 18 sto let prepevate vredno nje čast ino slavo, kako je bilo, — kako je na današnji dan rojeni Devici ime? Marija, —je nje sv. ime! Odgovorite po vsim svetu razkropljeni Kristjani, — odgovorite vse danas z pobožnim ljudstvam natlačene veže, vse marianske cerkve, kako je novorojeni ime? — Marija je nje sveto — Marija je nje sladko ime! — Tako se razlega od vsili krajev svetli, tako se od gore do gore razgromeva. — Tudi vi, ljubi prijatli — ste danas sem prišli, se nad nje rojstvom razveselit, jo pozdravit in počastit — prišli nje prijaznost — in po nje prijaznosti milost in pomoč od Gospoda doseči; kdo bi ne želil, kdo bi si ne privošil tako visoko Gospo, tako vsmiljeno mater svojo prijetelco imeti? — Takim pa med vami, ki neso še te sreče dosegli, bomo na kratkim pokazali: Kako bi zamogli prijaznost Marije si zadobiti. Vsi želite jo prijateico imeti, vsi me tedej poslušajte zvesto, in tako začnem v imenu Jezusa in Marije. §licljaiijc. Kakor so mnogoverstne poti, po kterih bi zamogel človek posvetno srečo doseči, mislijo marsikteri, de je tudi več viž, Mariji dopasti, no zadobiti si njeno prijaznost; jest pa vam brez o-vinka povem, de edina in voska je steza do nje — in njeniga mi-liga serca. Kadar oznanujejo cerkveni učeniki čast in slavo Marije, nar čistejši Device; kadar govorijo od nje ncvsahljive milosti; kadar razlagajo moč in veljavo nje ponižne prošnje; to kristjanam dopade, to poslušajo radi, če jim pa začnejo kazati stezo edino, po kteri bi se dalo priti v prijaznost te visoke Gospe, tu se ober-nejo proč iskat si poti bolj lahke. Ne po voski, stermi, večkrat z robido in ternjem prepleteni stezi; po široki no glatki cesti, vživaje prepovedane sladnosti sveta bi radi prišli k Mariji; pa kaj pomaga! taka cesta ne pelje v prijaznost Marije. Nej napravi en kralj bogato in krasno večerjo, nej na-njo povabi veliko častitih gospodov; postavimo pa zdaj, de modra kraljica, ktero pri serci ima, ga poprosi še tega in tega povabiti; kaj se vam zdi, ali ne bo svoje ljube in preserčne kraljice vsli-šal? — Zdaj pa, nej pride človek, scer plemenitniga rodu, pa umazan, razujzdaniga in pohujšljiviga živlenja pred kraljico, nej se ji globoko prikloni, jo še tako visoko pozdravi no poprosi, de bi tudi za-nj zastran vesele večerje kralju besedo privošila; nevoljna njegove prederznosti, de se postopi pred-njo priti; nevoljna njegoviga spačeniga zaderžanja proč se oberne, in mu odgovora ne da. Na tako večerjo priti, ni zadosti kraljico pozdraviti, seji globoko ukloniti, k temu se če še kaj več. Marsikteri kristjani menijo, de v prijaznosti Marije žive; taki — če so v hudim zapopadeni — sami sebe slepijo; zakaj, kakor ne more Bog, ki je zgolj svetost, z černim Satanam v prijaznosti biti; ali kakor ne more modra in pobožna mati nad svojim termastim in razujzdanim sinam dopadhjenja imeti, je tudi slednji pregrešni človek ena ostudnost in gnjusoba v očeh nar sveteji Device. Veliko jih je, ki kličejo nje siadko ime po večkrat na dan, in upajo si z tem pridobiti njeno prijaznost; ali zunaj tega, de čmerno, spačeno in hudobno otroče, če ravno po stokrat na dan svojo mater pokliče in imenuje, ni še zastran tega njene prijaznosti vredno; se primeri velikrat, de taki, ki Marijo po večkrat na dan imenujejo, tudi hudiča pogostno na jeziku imajo; z enakim jezikam, kakor Marijo po trikrat na dan, kličejo hudiča po devetkrat v pomoč. — Ali more Marija njih prijatelca biti? — Povsod se najdejo kristjani, kteri vsakdan Marijo zvesto časte, iz mladiga od svojih staršev podučeni, nji v čast sv. Rožen-kranc, Litanije ali druge molitvice opravljajo, in terdno upajo, de zastran tega'v njeni prijaznosti žive; nej bodo take molitvice dobre , nej bodo prav in pobožno dopernešene, vender neso še zadostne ši z njimi nje prijaznosti zadobiti; ta hoče kaj več. Brez, de bi pa jest hotel tukaj veljavo tacih molitev, z kterimi kristjani Marijo časte, ki so večkrat očitno brez premislika in z rastreše-nimi mislimi dopernešene, tedej po besedah samiga Jezusa, prazno ustno žlobrudranje, brez — pravim — njih veljavo tukaj pretehtati ali razsoditi; uče, de bi tako ne, vsakdanje skušnje, de mnogi , ki z svojimi ustnii Marijo častez enacimi ustmi čez bližniga čast in poštenje — ali mnoge opravljive, vmazane ali pohujšljive besede govore. Ali mora Marija njih prijatelca biti? — Z ustmi Marijo hvalijo, z ustmi pa tudi svojimu bratu vse hudo in slabo privošijo; z ustmi Marijo milosti no pomoči prosijo, z ustmi pa tudi bližnjiga, ki je po Božji podobi za nebesa vstvarjen, za kte-riga je še clo Jezus svojo drago kri’ prelil —• hudiču izročujejo; z ustmi Mariji v čast pesmi prepevajo, z ustmi pa tudi čez vremena in letne, čez Boga in njegovo mogočno previdnost goder-njajo. Ali more Marija njih prijalelca biti? Viditi danasvse marijanske cerkve z ljudstvam natlačene misliti bi se moglo, de ona'jih ima kar veliko prijatlov ; ali kakor bolj od bliže in bolj na tanko se ta reč pregleda, bolj se stiska in manjša število teh, na katere so njene oči prijazno obernjene. Veliko vas se je danas tudi na tim sv. mestu sošlo, ali vživate vsi njeno prijaznost? — Veliko je povabljenih — povabljeni ste scer vsi v nje prijaznost — pa malo zvoljenih. Mnogi hodijo ob svojih navadnih časih na bližnje ali daljne božje poti; radi obiskujejo veže in sv. podobe Marije Device; se jim priklanjajo, jili po— ljubvajo in menijo, de že zastran z težavo in trudam, z ljubezni (lo nje storjenih poti Jim mora prijatelca biti, no jim s svojo mogočno prošnjo pred Jezusam njih pretežko butaro storjenih pregreli odvaliti. Če pa zaderžanje marsikterih marijanskih romarjev ali božjopotnikov nekoliko bolj na tanko presejemo, bomo prisiljeni drugači misliti. Mnogoteri — dobro samerkajte, ne govorim od vsih — mnogoteri se sramujejo, se boje svojih velicih, večkrat ostudnih pregreh domačim duhovnim pastirjem se obtožiti, gredo na daljne božje poti, v velike gnječe iskat starih, gluhih ali z jezikam ne prav znanih spovednikov, se jim še na pol spovede, si prizadevajo jih vveriti, češ, ki so tako dalječ prišli, de so tudi pravi spokorjenci no jih za odvezo /goljufajo. Taki so ostudni, zaničljivi hirijavci, ki sami sebe slepijo. Ali more Marija njih prijatelca biti? — Eni hodijo na božje poti kot na somnje se ženit, znabiti, de je tetika že danas, ali pa de bo še bratancu zbrano nevestico, ali sestričnici namenjeniga fanta pokazala, de se tako pervikrat in od dalječ vidita. Jest ne bom rekel, de je to že kaj slabiga — vsaka reč mora biti enkrat na pervo — pa opomniti moram , de takim ne gre reči, de so na božjo pot prišli. V nekih krajih — tako se sliši — bi se noben posel v službo ne zavezal, brez si nekterih dni za božje poti zgovoriti. Bog hotel, de bi take poti grešne poti ne postajale! — Mladi ljudje ne hodijo na božje poti tolikanj iz pobožnosti, ampak večidel po mikanji unajne kraje, dežele, ljudi no druge reči ogledovati; če bi rekli domu, de gredo sc nekoliko okoli razgledati, bi se jim vsi smejali, če pa rečejo, de gredo na božjo pot, vse oniolkne. Kaj bom pa še le od družili rekel, kteri doma siljene dela popuste, in potrebni čas zapravljaje okoli plazijo; kteri denarjev na posodo jemljejo, ki jih na božjih potih nepotrebno zametujejo, morde nikoli več ne vernejo, med tem, ko žena in otroci doma stradajo in na vsim potrebnim po-mankanja terpe; kteri na tacih potih namest moliti, vse sosede z kraja opravljajo, se pijanijo, sadje, grojzdje, ali druge reči kradejo, znabit še clo nesramnosti delajo, de trikrat z pregreho bolj obloženo vestjo k domu pridejo, kakor so jo bili iz doma vzeli. Ali more Marija tudi tacih prijatlov vesela biti? S tacimi lahkimi, njih slabimu poželenju primerjenimi, večkrat očitno grešnimi rečmi, po tacih širokih in prijetnih cestah išejo mnogi prijaznost Marije si zadobiti; de je pa ne zadobe, je prav lahko razumeti; postavimo pa tudi, de bi nekdo sladko ime Marije večkrat z spoštovanjem zrekel; prav pobožno k nji zdihoval; z premislikani svoje molitvice k nji opravljal; z vso spodobnostjo nje godove obhajal in sv. veže obiskoval; vender vse to, nej bo se tako prav in koristno, ni še zadosti za zadobiti si prijaznost nar pravičniši no svetejši Device. Ako sim staro, na pe-sik sozidano hišo poderl, dolžnost je moja, drugo na gorši podstavo, bolj prav in terdno sozidati.) Kako bi bilo~4edej mogoče prijaznost Marije zadobiti? Po-pred kot vam na to vprašanje primerjen odgovor dani, moram premisliti: kaj je prijaznost? Prijaznost je duhovna zaveza med dvema človekama, ki zvira iz ljubezni, taka Ijubezin pa iz spoštovanja. Če vidimo človeka, ki je po svojim stanu razumen, pamet-niga in pošteniga zaderžanja, marljiv in nevtruden v spolnovanji svojih dolžnost in dober gospodar, ki je poleg tega še prizanesljiv, krolak in ponižen, ki je perljuden, usmiljen in postrežliv; ne moremo, de bi ga ne spoštovali. Če nesmo sami zveržki, — no če tak človek ni po stanu ali starosti veliko više ali niže od nas, mikalo nas bo z njim se soznaniti; mi išemo pogostne priložnosti se z njim sniti, no mu na znanje dati, de ga štimamo in ljubimo; ko nam Ijubezin z ljubeznijo povračuje—je to prijaznost. De bi pa njegovo prijaznost vedno ohranili, bomo na vso moč skerbeli njegove lepe lastnosti posnemaje mu čedalje bolj dopasti, no po nobeni ceni se mu zameriti. Po zameri bi vtegnila prijaznost raztergati se. Med igravci, pijanci, tatmi no vsimi hudobneži je ni prijaznosti; med tacimi je le tovarštvo. Nej pride pijane, zapravljivic ali drugi hudobnež ob vse svoje; tovarši ga več ne pogledajo, prijatli sc pa vsmilijo prijatla, ki je obnemogel, ga podpirajo, mu roKe dajo ga iz nesreče potegniti. Iz tega bote že lahko spoznali, kakšen odgovor vam bom na noprejšno vprašanje dal. Marija, po mesi no kervi naša sestra, ko ravno polna gnade, vender tudi po svojim zasluženji k časti izvoljene neveste sv. Duha, matere Zveličarja povzdignjena in v Kraljico nebeško povikšana, je vender še zdaj kot naša mati pripravljena sledniga ljubiti, no mu prijatelca biti, kteri je njene ljubezni vreden. Nje ljubezni no prijaznosti si pa ne zamoremo nikakor drugači zadobiti, kakor po zvestim in nevtrudenim posne-movanji njenih lepili lastnost, ali zalih čednost; ne drugači? kakor, če jo bomo vedno pred očmi imeli, no se po nji nepremakljivo za-deržali. Tisti si bo Ijubezin in prijaznost Marije zadobil, ki bo mislil kol Marija, govoril kot Marija, in se zaderžal kot Marija. Ona bi bila zapopadik ali obsežifc vsih nar žlahtnejih in Bogu nar dopadljivših čednost in v nar visokeji meri; njeno čisto serce je bilo zvir svetih misel, pravičnih želj no goreče ljubezni do Boga in ljubezni do Boga in bližnjiga; njene lepe usta so se le sv. molitvam, pobožnim pesmam, poštenim in koristnim pogovoram odpirale; svojo Bogu storjeno obljubo devištva je neomadežvano ohranila do konca svojiga živlenja, in svoje telesne ude je po namenu Stvarnika vedno obračala v zvesto in nevtrudcno spolno- vanje dolžnost svojiga stanu; z eno besedo, celo nje živlenje je bilo lepo in dopadljivo kot zala, žlahtno dišeča, spomladanska cvetlica, čisto, kot studenčna voda, brez madeža kot svitlo solnce. Nikar ne mislite, dragi prijatli! —de je nemogočna reč njenih žlahtnih čednost posnemati, in se njene zamere varvati; sv. pismo, katolška cerkev, vsi nje modri no sv. učeniki nam vedno priporočujejo po izgledih svetnikov, med kterimi je vender Marija perva, živeti no se zaderžati, to mora tedej vender mogoče biti. Če se je sam včlovečeni Sin božji nam v izgled dal rekoč: Ljubite se med seboj, kakor sim jest vas ljubil. Učite se od mene, ki sim kr o tak, in iz serca ponižen; za kolikanj ložeji se nam mora zdeti posnemovanje izgledov Marije, ki je bila Adamova hči, iz mesa in kervi ravno kakor mi. Kes, de je bila gnade polna, pa enako posvečejočo gnado, z kakoršno je bila ona napolnjena, smo tudi mi po sv. kerstu zadobili. Marija je vmela jo ohraniti no si jo množiti, mi pa neskerbni, namest si jo z dobrimi množiti, jo še z greham zapravimo. Nikar si ne domišlujte, de ni imela Marija nobenih skušnjav; de se ni nikdar v priložnostih greha znajdla, ali spomnovala se je vedno besedi sv. Duha, ki pravi: Kdor priložnosti greha iše — in se je ne ogiblje — bo v nji pogubljen. Torej je svoje oči od grešniga proč obračala; svoje ušesa pohujšljivim besedam zapirala, od tacih pogovorov bežala; čez vse svoje počutke, čez nagnjenja in poželenja svojiga serca vedno čula; tako Kogu zvesto sluzila, se pred nar manjšim greham varovala, in si tako gnado Božjo množila, po besedah Zveličarja ki pravi: De tem, ki ima gnado, in jo k svojimu pridu obrača, se je bo še dalo, temu pa, ki je nima, to je, ki je neče k svojim pridu obračati, ne z njo ravnati, se bo še ta vzela, kar je ima. Po taki poti le si je Marija prijaznost Božjo v nar visokeji stopnji zaslužila, in sv. Augustin, eden nar slavniših cerkvenih učenikov, pravi: De Gospod je Marijo tako visoko povik-šal zato, ki je njegovo sv. voljo zvesto spolnovala, ne pa zato, kije svoje meso iz njeniga mesa vzel; to je, Gospod ni povzdignil Marije čez vse druge stvari, gor čez verste svetnikov in svetnic, čez vse kore angelov nebeških, gor do kraljice nebeške zato, ki je Sinu Božjiga rodila, ampak zato, ki je stanovitno čedno in sveto živela; in ko bi ravno tudi Sinu Božjiga nikoli spočela in rodila ne bila, pa enako sveto živela, bi k enako visoki časti povzdignjena bila. Mi pa ne čujemo čez svoje počutke, ne berzdamo svojiga poželenja; že iz našiga lastniga serca se sčimi marsikaj slabiga, nam pa ni mar ga zadušiti; v pervi mladosti vidimo kaj grešniga, slišimo kaj pohujšljiviga; tako zleze skozi oči, skozi vsesa greli v naše serce, se v njim vkorenini, se mu vrase, in tako greh ali grešna navada z nami zrase; potem pa, že priletni, se čudimo, zakaj de smo greha že tako navajeni; kako de je neki Mariji mogoče bilo tako sveto živeti; in ker nam, ki gnado gospodovo v nemar pušamo, ni mogoče, mislimo, de tudi nji mogoče ni bilo. In vender, moji preljubi prijatli! ui je, in je ne more biti druge viže si prijaznost Marije pridobiti, kakor z posnemanjem njenih žlahtnili izgledov, nje čednosti no svetosti. Torej vi moji ljubi očetje in matere! — kterim je Gospod svoje ljube, nedolžne otročičke izročil, de bi mu jih za nebesa zredili, poskerbite vender jih obvarvati pred vsim hudim; de ne bodo nič grešniga vidili, nič pohujšljiviga čutili; vsako slabo seme kakiga napuha, nevošljivosti, jeze ali sovraštva v pervim začetku pri njih zadušite; in v njih mehke serca ponižnost, krotkost in ljubezin zasijajte; sami si prizadevajte z veči skerbjo, kakor dosihmal, z zvestim posnemanjem izgledov Marije jih k dobrimu napeljevati, de bote vi sami no oni prijaznost Marije in po nji tudi prijaznost Božjo dosegli. Vi zakonski ljudje — vi imate nad Marijo in njenim pravičniiy ženinam Jožefam pravi no živi izgled, kako de gre v vaši zavezi v serčni ljubezni, prijaznosti no edinosti živeti, no z nevtrudenim spolnovanjem dolžnosti stanu svoje dni vedno Bogu posvečevati. Vi preserčni fantje in deklela! — Od Marije sc učite, živo na Boga verovati, terdno na-nj upati, no njega čez vse, bližjiga pa kakor sami ga Sebe ljubiti; od Marije se učite, svoje starše z ljubeznijo, hvaležnostjo in pokoršino spoštovati; od Marije se učite svoje oči no ušesa, svoj jezik in vse druge počutke berzdati, čez svoje hude nagnjenja in poželenja čuti; ne v dražili, vašimu stanu nič primerjenih oblačilih časti iskati, ampak z ponižnostjo, nedolžnostjo in čistostjo, z marljivim delam si lepo ime pridobiti, tako bote tudi Mariji dopadli. Tudi vi, ki pod kakšno težko butaro križev zdihujete, povzdignite svoje glave, poglejte na Marijo; ni je še zemlja nosila matere, ki bi bila zastran svojrga sina tolikanj žalosti no grenke britkosti prenesla; na begu v Egipt, — kadar so Jezusa obrekovali no černili; kadar so kamnje pobe-rali va-nj lučati, no kadar je bila pod križem priča njegoviga straš-niga zaničevanja, kije (udi na-njo, kot njegovo mater, naletalo; je vse z vdajanjem v voljo Božjo, brez memranja prenesla, vsim odpustila, in po izgledu sina še clo za take hude protivnike molila. Od nje se učite vse zoperno in težavno, ki vam Gospod v sedaj-nim življenju k vašiniu dobrimu pošilja, iz ljubezni no pokoršine proti njemu voljno prenašati, de bo tako Marija tudi vaša prija-telca; zakaj slednjima, kteri nje žlahtne izglede, nje visoko čednost in svetost posnema, postane ona prijatelca, besednica, sred-nica pred Bogam, in z svojo mogočno prošnjo velika pomočnica. Očitno je po tim takim kot beli dan, de, če Marija čednost in svetost ljubi, ne more nad hudobijo — nad pregreho dopada-jenje imeti; de sama ponižna, ne more prevzetniku ali potepuhu 'prijatelca biti; sama čista, ne more z nccistnikam in prešestnikam se prijazniti; sama zmerna, 'ne pijancov no požrešnikov v svojo prijaznost vzeti; de sama pravična, z nobenim krivičnikam, sleparjem ali razbojnikam v zavezo prijaznosti stopiti ne more. Ko bi se taki pregrešni med vami y tim zbirališi znajdili, druziga bi jim ne mogel reči, kakor: Proč z vami--------poberite se iz tega mesta spred njeniga sv. obličja; vi neste vredni svojih oči gor proti nji povzdigniti! — Ali vender ne------z milim glasam vpijem za vami: vstavite se — spregledajte se, kako dalječ ste od prijaznosti Marije zašli; pojdite —in očistite svoj jezik od vse kletvine, od vsiga liudiga privošenja in pohujšljiviga govorjenja; — spravite iz svojih sere ves napuli, zavid, vso jezo in sovraštvo; zapodite iz sebe nečistiga duha; — odpovejte se nezmernosti, berzdajte svoj trebuh, ki ste ga imeli svojiga Hoga; — osnažite svoje roke od ptujiga blaga; slecite vmazano in gerdo suknjo pregrehe, oblecite si žlahtno čednost, in potem pridite z grenkimi solzami svoje pregrehe objokovaje in z vsi mi skušnjavami se serčno vojskovaje — Marija vam bo milost, odpušanje grehov sprosila, in vas očistene tudi v svojo prijaznost vzela. Prav je tedej, če na ime Marije z molitvami no pesmami častimo, nje godove obhajamo, in nje sv. veže ali podobo objiskujemo; njeno visoko prijaznost doseči moramo pa .tudi še nje žlahtne iz-glede, nje čednost in svetost, kar se koli z pomočjo gnade da, posnemati. Torej se obernemo k Tebi, o Ti na današnji dan rojena, sv. Božja porodnica! — Ti ljuba mati milosti! Ako nesmo dosihmal, ali vselej v Tvoji prijaznosti bili; prizanesi prizanesi nam, o velika gospa! — in sprosi nam danas, na veseli spomin svojiga rojstva, gnado prerojenja — spreobernenja in poboljšanja, de bomo saj za naprej z veči zvestobo po Tvojih stopnjah hodili, kakor Ti z čednostjo in svetostjo Bogu vedno služili; tako Tvoje — in po Tvoji tudi njegove prijaznosti deležni, no vredni postali, pred njegovim svetim obličjem, se enkrat z Teboj na večno veseliti. Amen. V god vsih svetnikov, (1837 J. Zveličani so ti, kteri so čistiga serca, zakaj oni bodo Boga gledali. Sv. Mat. 5. 8. Ako svoje oči gor proti nebesam, ki jih nam danas sv. cerkev odpre, povzdignemo, in tamkaj trum brez števila izvoljenih Božjih vsaciga kraja in dežele, vsaciga stanu, spola in starosti zagiedamo, kteri — potem ko so vse sopernosti no zaderžke na pricijočim popotvanju serčno premagali, po Kristusovih stopnjah zvesto hodili, svoj tek srečno dokončali no popolnama čistiga serca postali — vživajo sedaj neizrečeno obdarilo svoje čednosti: morajo naše serca z tolikanj večini veseljem napolnjene biti, ker dobro vemo, de so oni naši veliki prijatli, kteri nas serčno ljubijo in ne- prenehama za nas Boga prosijo, de bi tudi mi enkrat v njih veselo družbo prišli. Sveta vera nas pa uči, de ne prideje vsi pravični, ki se iz tega sveta ločijo, zdajci v živlenje kraljestva Božjiga, ampak de vsi tisti, kteri neso še zastran svojih grehov v pričijočim živlenju razžaljeni pravici Božji zadosti storili, ali, kteri so še, če tudi z nar manjšimi madeži obdani, se morajo popred v vicah —kot zlato v ognji — popolnama očistiti, in de ie tako vredni postanejo pred obličje nar Svetejiga priti. Sv. vera uči dalej, de duše v vicah — ker je čas njih setve prešel in čas žetve nastopil — si ne za-morejo pri svojim neizrečljivo velikim terplenju clo nič same sebi pomagati, po ljubezni pa, z ktero so z svetniki no z nami v eno duhovno telo zvezane, pričakujejo od njih in od nas v svojih grenkih žalostih in brhkostih vsmiljene in zdatne pomoči. Preljubi prijatli! Od večniga živlenja, h kterimu ste vsi zvo-Ijeni no povabljeni; od poti v nebesa, po kteri so svetniki vedno hodili; od zaderžkov in zopernost, pa tudi od pomoglejev na ti poti, sim vam že velikrat govoril; ker je pa sv. cerkev'z današnjim godam vsili svetnikov tudi spomin vsili vernih v vicah sklenila in scer tako, de bomo že popoldnje in jutre molitve po njih opravljali , vam hočem tudi enkrat od duš v vicah govoriti no rečeni: v smili te se jih in pridite jim z molitvami, z daritevjo sv. maše, z milodarmi no drugimi dobrimi deli radi no vedno na pomoč in scer I. zavoljo njih veliciga terplenja in II. zavoljo zavez, v kteri h se z njimi znajdete. Ni ga med vami, ki bi se v kakih posebnih zavezali z njimi ne znajdil, pričakujem tedej, de me bote vsi pazljivo poslušaii. PervI del. Človeka sodbe neso vselej tudi Božje sodbe; človek, kteri iz večiga po božjih zapovedih živi, kteri nima kakiga smertniga greha nad sabo, ali kteri seje taciinu odpovedal, poboljšal, pa ne še za-nj zadostil; meni no upa, de, kadar vmerje, bo berž v nebesa šel. Sv. vera nam pa na tanjko oznanuje, de je treba za vse grehe zadostiti ali spokoriti se; nam oznanuje, de tudi od vsakdanjih in zlo pogostnih spodtiklejev; de od vsake prazne in nečimerne misli, ktera duha od goršiga odvračuje, de od vsake prazne in nepotrebne besedice, od vsake tudi nar manjši zamude dobriga, bomo mogli tanjkimu sodniku odgovor dati. Človek upa scer, de za take vsakdanje slabosti tudi z vsakdanjimi dobrimi deli Bogu zadostuje, ali njega pokora ni obilnosti njegovih spodtiklejev primerjena; on upa na milost Božjo, pa vender tega vselej ne stori, kar bi imel od svoje strani storiti no bi prav lahko storil; on ljubi Boga, ali njegova ljubezin ni goreča zadosti vse zopernosti no skušnjave zvesto premagati; on ljubi bližnjiga, ali leta ljubezin je večkrat preudarna; od tiga ima še v svojim sercu eno iskrico nevolje do uniga, neko zelice ali ost nevošliivosti; temu se pri kakim spodtikleju še nasmehuje, uniga zavolj kake napakice prehudo svari. On je dober, pa ne še popolnama, je čist, pa vender ne še brez vsiga madeža. Kam pride tedej takšin, ko se iz tega sveta loči? — ali bi zamogel pred obličje nar Svetejiga poklican biti? — kratko nikar, tega bi ne mogel noben prisoditi. Ali bo verzen med tiste, kterim bi bolje bilo, de bi nikdar rojeni ne bili? — tudi tega ne; predober je za pekel, premalo dober pa za nebesa; pride tedej v vica, kjer ostane otrok nar goršiga Očeta, pred kteriga svetlo obličje vender ne more pripeljan biti, dokler svojiga očiševanja popolno ne dostoji. Ako si mnoziga vmirajočiga Kristjana, ki ima smertni greh nad sabo, prav živo pred oči postavim, mora žalost moje serce napolniti; zakaj njegovi prihod na uni svet je ves drugačin od tega, kakor gaje pričakoval; na smertni postelji upa, de bo v kratkim od svojih rev rešen, in to upanje zmanjša in sladi bolečine njegove dolge bolezni;—on misli, zdaj bom tjekej stopil, bom družbi nebeške družine prištet; trumam angelov in izvoljenih Božjih pridružen, bom deležin postal Kristusoviga veličastva. O srečna ura! — zavpije on iz globočine svojiga serca; srečna ura — si vender enkrat prišla—kako težko sim te pričakoval, kolikanjkrat po tebi zdihoval! Zdaj bom vender v sv. mesto, ki ni z človeškimi rokami sozidano, stopil — stopil v hišo svojiga Gospoda, v kteri bom veselje vžival, kakoršniga nesim še na tim svetu pokusil. Veseli se moja duša, in ti moj dobrotljivi Bog, skrajšaj, ko je tvoja sv. volja, moje telesne bolečine in dušne britkosti, skrajšaj ure mejiga tukajšniga živJenja; zakaj jest tlim od želje svojo vmerjočo suknjo sleči no z oblačilam nevmerjočnosti obdan biti; želim z Pavlam razvezan biti no z Kristusam skleniti se. Pokroti se, ti moja pre-serčna in zvesta tovaršica, ne jokajte dobri prijatli, ne stokajte preljubi otroci, reče on zadnič svoji sklicani družini; bodite potolaženi, moje telo bo v miru počivalo, duša moja bo nebeško veselje vživala; jest grem naprej, počakal vas bom v nebesih, ker se bomo zopet vidili. Med tacimi no enacimi, svetimi no upanja polnimi besedami on dušo pusti; — in poglej! — namesti v sred nebeške družine povzdigniti, pogrezne se enaki hip v neko strašno ječo v kteri se pokorijo, dokler popolnama očistene ne postanejo, potem pa pridejo pred svitlobo Božjo. V sedanjim živlenji so naše duše v telesa kakor v neke beznice ali ječe vklenjene; telesa jjh teže, jim z svojimi počutki nad-legujeje; neštivilno reči, ktere od hipa do hipa vidimo, slišimo in občutimo — otamnijo, omamijo, oslepe dušo, de si ne zamore Boga svojiga Stvarnika živo zadosti pred oči postaviti no njega popolno ljubiti; neizrečljivo je število teh, kteri so se bili v vsili dobah sveta znebili, no v pušave ali samostane bežali, de bi bili bolj sveto in živo na Boga mislili; ali kaj pomaga? telesa, zvirk množili zabav in zmotnjav, so bili seboj vseli. Kakor berž pa duša v gnadi Božji meseno suknjo sleče, ali se telesa znebi, pride še le priiv k sebi; ona začne goreti z angelskim zubljem, zamakne se in zgubi v premišljevanje Božjih reči, ktere se ji začnejo razodevati no razkrivati; zdaj nič bolj ne želi, kot Bogu dopasti no se z njim na večno skleniti. Kdo bo tedej izrekel ali dopovedal milo zdihovanje, grenko žalost in britkost, in goreče terplenje vernih duš, ktere scer cil in konc svojiga popotovanja vidijo, ga pa vender doseči ne zamorejo, ki so enake mornarju, kteri vse svoje žile napenja in se do živiga vbiva svoj čolnič na breg, ki ga pred očmi ima, priveslali, kteriga pa strašna borja odbiva in odganja; one vidijo vrata nebeškiga Jeruzalema; vedo, de so za nebesa vstvarjene, vedo, de bodo va-nje prišle, ali zdaj ne morejo še va-nj priti. One ljubijo Boga čez vse, Bog jih scer tudi ljubi, pa vender zakriva še svoje obličje pred njimi, ker neso še čiste zadosti no vredne gledati ga. One ga glasno kličejo, in on jim ne dogovori; išejo ga, in ga ne najdejo; čakajo na-nj, in on ne pride; milo se po njim jočejo in on jim solz ne obriše. Podobne so po besedah kralja Davida žejnimu jelenu, kteri semtertje teka in zdi-hovaje po hladnim studencu hrepeni, tako zdihujejo one po Bogu in žele iz studenca živlenja se napiti. Kdaj bomo prišle, vpijejo one — kdaj bomo prišle pred svitlobo svojiga Boga ? — in 'lete njih zdihovanja in goreče želje namest de bi njih terplenje tolažile in gasile, ga še množe; o britkost čez britkosti! In vender to ni še vse; — akolih nam ni dano zvediti skrivnost božjiga kraljestva, spoznati no razumeti vsiga terplenja vernih duš v vicah; vender je to, kar nam sv. vera od tega razodeva, še nar žalostnejsi, de namreč si ne morejo same sebi v vicah clo nič pomagati; vse njih mile zdihovanja, pretakovanje grenkih solza, njih ponižne, serčne prošnje in molitve nič ne zdajo; tam ga ni druziga pomogleja kot terplenje in sopet terplenje! Jesus sam je rekel: Jest moram delati dela tistiga, kteri me je poslal, dokler je dan; pride noč, ko nihče ne more delati; dokler nam ted.‘ij solnce pričijočiga živlenja sveti, zamoremo za večnost delati, ali dobro ali hudo. Apostel Pavl jo očitno pove, de sedaj n o živi en j e je čas setve, prihod no de bo pa čas žetve, in de kar bomo v sedanjim živlenji ali dobriga ali hudiga vsejali, bomo tudi v večnosti ali dobro ali hudo želi. Verne duše so imele v pričijočim živlenju sebi odločeni čas, kakor ga imamo sedaj tudi mi, v kterim bi bile zamogle zastran svojih napak razžaleni pravici Božji zadostiti ali spokoriti se. Tukaj je vsaka od zgrevaniga serca potočena solzica, vsaki pobožni zdihlej, vsaka scrčna molitvica, vsaki nar manjši milodar, ali drugo bližnjimu skazano vsmilenje; tukaj je vsako ponižno prenašanje krivic ali družili križev, vsaka sprava z protivnikam ali neprijat-lam, vsako zvesto spolnenje dolžnosti; tukaj je vsako drugo dobro delo, ki ga človek v gnadi Božji dopernese — pokora — očišovanje, zadostenje, ima v sebi moč nam nekoliko časnih kazni zbrisati, ki smo si jih po svojih grehih zaslužili, in ki bi jih imeli v vicah do-stati. Dokler so bile verne duše še na tim svetu, so vživale dneve miru in sprave, ali tamkcj ni več za-nje časa dobrih del, ampak le čas terplenja. Dnevi vsmiljenja so za-nje pretekli; popred so imeli z enim scer razžaljenim Očetam opraviti, ki je pa vender bil vsako uro in čas pripravljen svojim otrokam prizanesiti, kakor berž bi ga bili za odpusanje prosili, poboljšali se in zadosti storili; zdaj imajo opraviti z enim lanjkim, ojslrim in nesprošljivim sodnikom; njih Gospod je bil popred tako voljan, milostljiv iii dobrotljiv, dc bi jim bil ves dolg odpustil, ko bi se bili tega vredni storili, zdaj je tako ojster sodnik, de hoče popolnama plačan biti; ne — pravi on vernim dušam v vicah, zdaj ne bote z mano tako lahko obrajtale, dokler mi do zadnjiga venarja ne plačate, ne pojdete iz te ječe; dokler ne bo vaše oko čisto in zadosti močno nar blišečiši svitlobo gledati, ne bote pred moje obličje prišle, in ko bi ravno imelo vaše očiševanje še 100 ali 1000 let, ali še clo do končanja sveta terpeti. O kakci tanka, kakci ojstra pravičnost! — Za-nje ni tedaj več časa v vicah dobrih del dopernašati? — Kratko nikar, takci odgovori angel, ki jih je na njih tukajšnim popotovanju spremljal in jih h pokori opominoval, in kteri je po nijh smerti nebo in zemljo na pričo poklical, de njih stan je stan ter-plenja, dokler ne bodo popolnama čiste postale. Ker po tem takim verne duše pri svojim nezapopadljivo ve-licim terplenju si same sebi clo nič pomagati ne zamorejo, pričakujejo pa od nas delavne in zdatne pomoči; sv. vera nas uči občinstvo svetnikov, po temle so izvoljeni Božji, kterih veseli god danas praznujemo, so verni v vicah, kterih spomin bomo drevi no jutre obhajali, in smo tudi mi verni Kristjani na tim svetu udi cniga po ljubezni zvezaniga telesa, kteriga glavar je Jezus Kristus; po ljubezni tedaj cele sv. cerkve v nebesih in na zemlji dohaja pomoč tudi vernim v vicah; svetniki vedno kakor za nas tudi za-nje prosijo; tudi mi zamoremo v zdajnim živlenji zveličanske dela delati, zakaj slednje v gnadi Božji storjeno dobro delo je zaklad cele cerkve, in pride ne samo nam, ki smo ga storili, pride vsim potrebnim živim in mertvim v prid; z molitevjo tedej, z vsacim drugim dobrim delam, z vsako daritevjo, in ko bi tudi ne bila više od kaplje merzle vode, zamoremo vernim dušam na pomoč priti no čas njih očiševanja prikrajšati. Ko vas, ljubi Kristjani! nezapopadljivo veliko terplenja vernih mertvih v vicah še clovelj ne zbuja, ogreva in spodbada, de bi se jih vsmilili no jim na pomoč prišli; dajte si še dopovedati: Kdo, de so verni v vicah, ali v kakšnih zavezah se vi z njimi znajdete. Drugi tlel. Mnoge so zaveze med vami no vernim v vicah; oni so en zdihlej Božjih ust, vstvarjeni po božji podobi, z nevmerjočo dušo za večno zivlenje ravno kakor vi; so tedaj z vami vred otroci eniga Namiga nebeškiga Očeta; vaši predhodniki so, bili so oblečeni na tim svetu z strohljivim telesam kot vi, so se na pričijo-čim popotvanju z mnogimi skušnjavami, revami no težavami borili no bojevali, kakor se morate tudi vi vedno vojskovati; svoj tu— kajšni tek dokončavši so se svojih teles znebili, jih doli položili, ktere so sperstele ali sperstujejo v černi zemlji ali v globočini morja, kakor bodo enkrat tudi vaše sperstenele; občutili so tedaj že grenkost smerti no zaslišali nespremenlji sklep sodbe Božje, kakor ga bote tudi vi enkrat zališati mogli. Verni mertvi neso le samo otroci Božji kot vsi drugi ljudje, ampak so tudi Kristjani, zapisani po sv. kerstu v bukve živlenja kot vi; Boga svojiga očeta, Kristusa svojiga zveličarja, svojiga brata imenujejo ravno kakor vi; so imeli en evangelij eno vero, eno upanje, kakor vi; in so bili tedej in so še, kot vi, udje sve-tiga po ljubezni zvezaniga telesa pod glavarjem Jezusam. Pa ne samo po zavezali človeštva in kristjanstva, ampak tudi po zavezah delovne hvaležnosti ste dolžni se jih vsmiliti, jim ljubeznivo roko podati in jim iz britke ječe pomagati. To si lahko domislite, de vsi naši kraji so bili v starih časih z hrastovimi gojzdi zarašeni, v kterih je mnogo zverine domovalo; pervi, ki so bili sem preselili, so mogli gojzde izrečiti, de so si bolj gorko solnce privabili; njih nastopniki rod zarodam, ki so bili vasi predhodniki, so si njive sčistili, in nograde nasadili; so si pitano sadje in žlahtno tertico zaplodili; poti v gojzd in od vasi vsekali, terdne s-hotovanja si napravili, lepo cerkev si sozidali, jo večkrat povikšali. Vse to, kar so oni z nevtrudeno marnostjo in velikim trudam vsnovali no speljali, vživate zdaj vi, in bo prišlo še na hvalo vnukam vaših vnukov. Ko bi se nad našimi glavami tak oblak — kar se je na svetu že večkrat primerilo — vderl, de bi strašna povodinj vse nograde pobrala, drevje polomila, njive vzela in jih z težkim greščem zagernila, de bi naše hiše poškodovala ali jih še cIo poderla; potem, ko bi si mogli vse to znovič napraviti, bi še le razumeli, kolikanj de gre našim predhodnikam zahvaliti. Ohranimo tedaj svoje pobožne predhodnike, kterih sv. trupla okoli lete sv. Božje veže in doli na pokopališi počivajo, v sv. spominu, in jih priporočujmo, ko bi še kaj potrebovali, milosti nebeskiga Očeta. Vaši očaki so imeli, kakor jih imate tudi vi, svoje deželne in duhovne oblastnike, cesarje ali njih namestnike, papeže in škofe, ki so za njih in vaše telesno in dušno dobro skerbeli; imeli ste duhovne pastirje, ki so vas po vodi in sv. Duhu v otroke Božje prerodili, z trudam in težavo v sv. veri razsvitleli, v vaših dolžnostih mamo podučili no v vaše serca čednost zasadivši tako napotili, de bo gotovo vaše zveličanje, če hote Bogu zvesti ostali. Vestni sodniki so vaše premoženja iz rok krivičnikov oteli, ga vam prihranili no so vas z vašimi protivniki pomirili. Vojaki cesarstva so v strašno kervavih vojskah svojo kri prelivali j de so vam , de so celi domovini zaželjeni in potrebni mir zadobili. Najemniki, ki so ti v potu svojiga obličja marljivo in zvesto delali, se na tvojim delu presilili, de so se pred čašam v grob spravili, kterih žulje vživaš ti, in jih bodo še vživali tvoji mlajši, in z kterimi si ti morile pre ojstro ravnal. Dobrotniki, ki so te v vednostih tvojiga stanu podučili, z živežem, oblačilam ali premoženjem podpirali, no te tako napotili, de si le z njih pomočjo na svojo zadnjo lepo stopnjo prišel. Znanci, v kterih tovaršiji si ti tolikanj nedolžno veselih ur preživil; prijatli, tebi tako vdani, de si jih ne boš več tacih na svetu pridobil; strici no tete, bratje in sestre, ki so te tako serčno ljubili, marno delali, varvali no prihranili, de imaš zdaj in vživaš ti. Marsikteri iz vsili leteli se morde v vicah, ozirajo se po tebi no pričakujejo kot tvoji veliki dobrotniki, od tvoje delavne hvaležnosti mile in obilne pomoči. Ti vdovic, ali v drugo oženjeni mož. ali se nič več ne spom- niš svoje ranjce žene? ali si tako berž pozabil, de ti je bila z vso ljubeznijo, tanko zvestobo in ponižno pokoršino vdana? prava pomoč ti je bila pri delu, opravilu in pri rejenji otrok; marsiktero bi ti bila za prav prav veliko potrebo povedala, pa bala se je tvoje nejevolje in s-hropenja, mar ji je bilo več mir in edinost v hiši ohraniti, torej ti jih je zamolčevala, ali glej! — zastran nekih spod-tiklejev, kterih si še clo sam ti nekoliko kriv bil, mora še zdaj vicati se; ali se je ne boš vsmilil ? — In ti vidova, ali v drugič omožena žena, kako je vender to, de si svojiga ranjcigamoža tako berž in čisto iz misli pustila? saj te ni imel deklo v hiši, ljubil te je in postoval kot stvojoserčno prijatelco, tovaršico in gospodinjo; tebi no otrokam je bil pravi, edini steber; vse gaje štimalo; ali vidiš! — tvojimu jezičiku in svojim otrokam je preveč pregledoval, zavolj tega in nekih druzih zamud se mora še zdaj v vicah pokoriti; ali mu ne boš inile solzice potočila?—• Spomni ti oče, de tvoj ljubi sin, edino veselje tvojiga serca, ki ti je pri vsacim deli no opravili na strani stal, in ti ze dobro pomagal težko butaro nositi, od kteriga si upal, de ti bo na stare dni podpora in pomoč, in kteriga ti je smert iz naročja zgrabila; — objokuje še svoje madeže v vicah in pričakuje od tebe pomoči. — In tvoja hči, o neumna mati! — ktero si preveč mehkužila, in ravno po mehkuženji smertno seme v nje život zasadila, je v cvetenju svoje starosti vmerla in v vica zakovana bila, ker mora napake, ki se jih je od tebe naučila, ali ki si jih ti nji preveč prizanašala, ojstro pokoriti, in ker od tebe pomoči no tolažbe čaka. Ozri se tudi ti, nehvaležni sin! — enkrat v vica; ali ne vidiš v sred unih zapušenih duš eniga siviga starčika? že 20—30 lčt milo joče, zdihuje in sc pritožuje, de ga ni več na svetu, ki bi se še njega spomnil, de vse ga je pozabilo; poglej! — ta je tvoj oče; ■— na nič se je bil oženil, pa z velicimi skcrbini, nev-trudljivim delam in kervavimi žulji si je bil domovanje in lepo premoženje pošteno pridobil, de ga zdaj ti vživaš. Kako je vender, de si ga tako čisto pozabil? sc unih malo sv. maš, ki ti je bil v pokoj svoje duše naročil, nesi še zdaj poskerbil opraviti; kaj pravi tvoja vest? kje je tvoja hvaležnost proti njemu? In ti slepa pozabljena hči! — ali ne vidiš tam v unim kotu tisto vbogo, revno in vso objokano ženico, ktera od velike žalosti no britkosti še clo svojih oči povzdigniti ne more; poglej ta je tvoja mati, ktcre se nesi toliko let spomnila; z grenkimi bolečinami te je rodila, z veliko skerbjo zredila; kolikanjkrat si je na ustih pritergala, de je tebi dala ali na-te obesila; vse sije prizadela, dc te je k poštenima kosicu kruha pripravila, in ti — ti se je več ne spomniš ? — O nepreštetlijva truma teh, kteri v vicah terpe in vsmiljcnc pomoči čakajo! — Vsi povzdigujejo svoje roke proti nam in zdihujejo po ustili sv. Joba vpijoč: vsmilite se nas — o vsmilite se nas vender vi pr i j a tl i naši! — Saj smo otroci Božji, saj smo kristjani kakor vi; saj smo vaši znanci no prijatli, vaši bratje in sestre, vaši starši in mlajši; vaši zredniki no dobrotniki; mi smo vam k časti, osrečenju, premoženju pripomogli; vse, kar smo bili koli pridobili, vse to naše vživate zdaj vi: kdo nam bo pomagal, ko se vi nas ne vsmilile? — saj ste nani, de bi tako ne___ večkrat tudi pripomogli, de zdaj tukaj tolikanj terpimo. Za resnično, nikdar bi ne bil tvoj oče tolikanj let v vicah zdihoval, ko biga ne bil ti—-ti samovoljni sin tolikanjkrat z svojo nepokoršino, samoglavnostjo in terdovratnostjo razjezil; nikdar bi ne bila tvoja mati take žalosti no britkosti v vicah prenašala, ko bi je ne bila ti — ti hudobna hči tako pogostama žalila in ji odgovarjala. Tvoje zajedljive in opravljive besede, tvoji nepokoji, tvoje' krivice so soseda kiotkost in poterpežljivost spodkopale, lijema k preveliki ne volji zapeljale in mu 100 let vica zdaljsale. Vi ste jih tedaj k slabinm skusali, zapeljali, jim pripomogli v vica in jim njih ter-plenje zdaljšali, vaša dolžnost je tudi jim na pomoč priti, jim roke podati no jim iz vic v nebesa pomagati. Sklep* Jest upam, preljubi prijatli! de ga ni med vami tako kam-nitniga serca, ki bi se z premišljevanjem tacili resnic ne dalo o-buditi no k delavnima vsmilenju proti dušam v vicah omečiti; le to vam še živo priporočim: pogostama se spomnite, de verne duše v vicah veliko žalosti no britkosti, de nedopovedljivo veliko terplenja prenašajo in de si same sebi clo nič pomagati ne zamorejo, ker je čas setve za-nje čisto prešel. Spomnite se, de verni mertvi so otroci Božji, kristjani, vaši znanci no prijali, vaši sosedje in dobrotniki, vaši starši ali mlajši, bratje ali sestre; de vi to'njih vživate, de vi ste jim večkrat z svojimi napakami pripomogli v vica priti, no ste jim njih terplenje zdaljšali, de velika je tedaj tudi vaša dolžnost, de vi, ki ste njih meso in kri — tudi njim z molitvami, milodarmi no drugimi dobrimi deli vedno na pomoč pridete. O vsmilite — vsmilite se jih, de bodo tudi, kadar pred Božje obličje pridejo, se vas vsmilili no vedno Boga za vas prosili. Po enaki poti, kot verne duše, boste mende tudi vi v nebesa šli. Po-snemovajte — ki ste moji — v temle izglcd sv. cerkve, ktera tudi verne duše z svojo ljubeznijo objame, ker je popoldanske in ju-trajšne spomine v njih tolažbo obhajali postavila in zapovedala pri slednji daritvi sv. maše tudi spomine za njih storiti; ravno tako jih priporočujilc tudi vi v svojih vsakdanjih prošnjah in molitvah neskončni milosti nebeškiga Očeta. Dobra — pravi sv. Duh ________ in sveta je misel za m er t ve moliti. Vi pa že osrečenji prebivavci nebeškiga kraljestva, nad ktermi se danas posebno ratiujemo; vi ste svoje popotvanje skozi tukaj-šno dolino solza in morde tudi skozi goreči zubelj vic srečno dokončali no vživate sedaj pred obličjem Božjim neprecenljivo obdarilo svoje čednosti; sklenite svoje mogočniši prošnje z našimi molitvami za svoje in naše brate in sestre v vicah in položite jih pre«l sedež milosti Božje, de bi jih dobrotljivi in vsmiljeni Bog po svoji neskončni modrosti k koncu njih očiševanja perpeljal in pred svoje sv. obličje v vašo veselo družbo vzel. Amen. O hvaležnici, (v Logu 1835). Pridimo z zahvaljo pred njegovo obličje, in pojimo njemu vesele pesmi. rz. 94. 2. Ako po besedah sv. Ambroža že neumna živina dobro spozna, kar se ji stori, no se sramuje nehvaležna biti; za koliko več je človeka — ki ima iskro uma — očitna in velika dolžnost se za nezaslužene dari no dobrote livaležniga skazati. Mi smo scer kot Kristjani dolžni zavoljo Boga eden druzimu dobro storiti, no nimamo za svoje dobrote od ljudi nobeniga povračila pričakovati; pa vender serce nas nikoli bolj ne boli, nikoli se bolj ne pritožimo, kakor, kadar se na nehvaleznika namerimo; zdi se nam, kakor de bi tak človeško občutljiviga serca ne imel, in mende ni je pregrehe, ki bi se nam bolj studila, in ki bi jo bolj sovražili od gerde nehvaležnosti. Sam Jezus je od gob očistenimu, ki se mu je bil prišel zahvalit, rekel: ali hi bilo deset očistenih, kje je pa unih devet ? — Še v zlo starih časih so mnogi ajdovski narodi veči nehvaležnost kot druge velike pregrehe Ojstro kaznovali. Ravno tako je ena očitna in od vsake pametne stvari spoznana resnica, de Gospod je naš pervi, nar veči dobrotnik; on — ki nas je prostovoljno, le iz ljubezni, no za večno živlenje vstvaril; on — ki nas obderži, podpira, ohrani no z vsim potrebnim previdi; — de je tedaj tudi naše nar veči no popolnamši hvalje vreden, in de, če je že nehvaležnost proti ljudem, kterih dobrote bi se vender dale prešteti, zaničljiva, za kolikanj ostudniši no zaničljivši je nehvaležnost proti Bogu, kteriga dobrote so neskončne. Beleč od nas naj bo taka pregreha, ktera je očitno spričevanje hudo spačeniga serca! Kakor ste se bili o prošnji nedelji tu sošli po Mariji svojim žitnim poljem in vinskim goram blagoslov od nebes sprositi; vas vidim tudi danas na tim sv. mestu obilno vkup zbrane, de bi tudi po Mariji dolžno daritev hvalje za neprecenljivo dobroto dobre letne pred sedež milosti Božje poslali. Bog daj, de bi duh vaše hvaležne daritve neba oblake prederl, in Gospodu prijetno zadišal. Preljubi p rij a tli! —• Vi sle kot kmetje z svojimi mislimi v vsakdanje dela in opravila zamaknjeni no zakopani tako, de se z duham težko od pozemeljskiga odteržete nepreštetljive dobrote, ki jih iz mile roke Božje neprenehama prejemati, vedno premišljevati; taka dobrota pa, tak dar, kakor je letašnja letna, vas vender gane — vas omeči; torej ste mende danas v veliko večini številu sem prišli, de bi z zahvaljo pred obličje Gospodovo stopili no njemu vesele pesme peli. V pomnoženjc vaše serčne zahvaljo vam bom na kratkim razložil: 1. Za koga se imate Bogu — in II. Kako sc mu imate zahvaliti. Vas prosim malo polerplenja i. t. d. Pervi tlel. Ako hočemo svoje serca z gorečo zahvaljo proti Bogu vnemati, se moramo njegovih dobrot spomniti, no jih, kar se koli da, svojimu duhu živo naprej postaviti; dobrote Božje so pa zlo mno-goverstne, ene vsakdanje in navadne, druge pa nenavadne; kar te perve, to je, vsakdanje vtiče, se jih tako privadimo, de jih še clo po svoji nezamerkljivosti no veliki slabosti za dobrote večkrat ne spoznamo, marveč menimo, de tako mora biti. Apostelj Pavel pa pravi: de vsa naša premožnost je iz Boga; de v Gospodu — so dalej njegove besede — de v Gospodu dišemo, se gibljemo in smo; brez Božje pomoči bi ne zamogli tedaj ne enkrat dihniti, ne z mazincam ganiti; slednji dihlej, slednji hip našiga živlenja je le dar dobrote Božje. Ue je Bog nas le iz ljubezni vstvaril; de se na svetu svojiga živlenja veselimo; de v zdravim zraku, v lepim, prijetnim kraji stanujemo; de smo z nevsah-Ijivimi studenci za pitno vodo, z kamnjem za terdne hiše, z der-vami za oginj in z tavžent drugimi rečmi prcvideni; nam večkrat še v glavo ne pade, de bi to dobrote Božje bile. Ko bi se jih človek nikoli ne spomnil, jih kot dobrote ne spoznal, bi se čez neumno živino — ki jih tuili vživa — nič ne povzdignil; nej jih pa kakor se spodobi, večkrat duhu živo naprejpostavi, — no njegovo ganjeno in omečeno serce bo z glasam zaupilo rekoč: Hvali Gospoda m oj a duša, in ne pozabi, kar ti je do briga storil. Ti si 70 let star, in še ne veš, kaj je bolezin; si še živ, čverst in krepik, bi rekel, kot mladenč vse svoje dela opravljaš, ali ne boš rekel: Hvali Gospoda moja duša, in ne pozabi, kar ti je dobriga storil. Ti prijatelca — si bila pred 30 leti hudo zbolela; noben bi ne bil venarja za tvoje živlcnje dal; razglasilo se je že bilo, de si vgasnila; ali Gospod je tvojo prošnjo vslišal, bolezin je bila zginila, zdravje sc ti je vraslo, iii ti si svoje otroke lepo zredila, jih prav razpeljala, in veliko veselje nad njimi doživela, ali ne boš z veseljem zapela: —Hvali Gospoda moja duša, in ne posabi, kar ti je dobriga storil? In ti pri— jatel — ali se več ne spomniš, na kakšni nizki stopnjici si enkrat bil, in še pomanjkanja terpel? pa Gospod je svoje oči vedno nate obernjene imel; kar si počel, se ti je sponeslo; blagostanje se ti je množilo, premoženje raslo kot kvas; Bog ti je pri vsim srečo dal, de si eden pervih v soseki, de sc zdaj lahko družili vsmiliš in jim pomagaš, ali ne boš svoj glas veselo povzdignil rekoč: Hvali Gospoda moja duša, in ne pozabi, kar ti je dobriga storil? Ti mož, če imaš ženico — ali ti žena ce imaš moža po svojim sercu; — če so ti otroci veselje tvojiga serca; — če starši za-te vedno skerbe in nevtrudno delajo; —če si si lepo, častito ime pridobil, de te kaj čislajo v soseski; če imaš dobre sosede, zveste prijatle, ki ti v sili no potrebi pristopijo, z modrim svelam ali z djanjem podpirajo, ali potolažijo, boš tudi svoje usta odperl, in z radostjo zapel: Hvali Gospoda moja duša, in ne pozabi, kar ti je dobriga storil, fcic clo ti, ki pod kak- šino težko butaro križa zdihuješ, ali se v kakih velikih žalostih in brltkostih znajdeš, pa živo veruješ, de kar Bog stori, je vselej prav storjeno, boš zdihnil rekoč: Hvali Gospoda moja duša, in ne pozabi., kar ti je dobriga storil. Slednji zmed nas, ko bi hotel oči na svoje pretečeno živlenje oberniti, no ga bolj na tanjko premisliti, bi se prepričati mogel, de mu je Gospod zvunej vsakdanjih in navadnih, še marsiktere druge posebne in velike dobrote skazal, na ktere pa človek, de bi tako ne, kakor na vsakdanje, kar berž pozabi. Odtergujte vender, dragi prijatli — svojiga duha večkrat od vsiga pozemeljskiga, in ga povzdigujte gor do Gospoda svojiga Boga z premislikam na vse dobro, ki vam — brez vsiga vašiga zasluženja — vedno deli, de bi tako svoje serca z veči hvaležnostjo do njega vnemali. V pričijočim letu nas je Gospod hudih bolezin obvarval, nam zdravje — mir poterdil, in dobro letno dal; se mu za-njo vredno zahvaliti, smo se danas tu, kot druge leta, sošli; premislimo tedaj nekoliko dobroto letošnje obilne letne. Spomlad je bila kasna; oj-stra borja je pogostama brila; merzle noči, hladni dnevi so obzc-lenenje zaderzavali. Kako — če ne bo paše — bomo živino preživeli? so že eni no drugi opraševali; prevelika moča ni dala semena v navadnim času v zemljo spraviti; kaj bomo neki pridelali, če ne bomo mogli orati, so maloverni tožili? čezinčez so ze ljudje na slabo leto sodili; ali Gospod je vse take prenagle in prazne sodbe osramotil. Solnčna gorkota pritisne, in vse začne vidno gibati pred našimi očmi. Kakci so se naše serca taki čversti rasti smejale! Ni je bilo slane, ki bi bila fižol ali tcrle osmodila, ne strupenih rosa; ki bi bile žita oglušelc; ne suše, ki bi bila travo in drugi sad sožgala; ne hudih, divjih vetrov, ki bi bili sernje otresli, ali terle raztepli. Večkrat smo mislili, de zastran hudih vročili bo vse zgorelo in se posušilo, ali mirni dež je vselej ravno v pravim času žejno zemljo napojil; strašno černi oblaki so sc večkrat od juga kopali, bliskalo, treskalo je, de se je zemlja tresla; vse je že trepetalo od strahu pred točo, ali namest terdiga, škodljiviga zcrnja, so se izsipali obilni no rodoviti dežji. Kamor sc je kcdi človek ozerl, vidil je le čeznavadno lep sad. Zdelo se nam je, kakor de bi se bil letaš sam Gospod v naši dolini vstavil; kakor de bi v naših nogradih poči vaje, in nam svojo čudapolno mogočnost pokazaje tcrtice več z grojzdjam kakor perjem v naše razveselenjc napisal; kdo zmed nas bi neki vmcl jih tako lepo in bogato z grojzdjam obložiti, kakor so bile letaš obložene? To pa ni bilo še zadosti; v času rasti je Gospod še poskerbil, de je bilo grojzdje bogato z živežem prevideno; tako so jagode še enkrat debelji od navadniga zrasle, de je slednji polovico več vina pridelal, kakor ga je sam pričakoval. Še lani je bila obilna letna, letaš pa še obilnisi, od vsiga sle pridelali, no po več kakor ste upali; svoje žitnice ste nasuli z zernjem, svoje hrame nalili z vicam* Kaj bom rekel: hrame nalili? — ni ga raendc med vami, ki bi bil dovelj vinske posode imel; ker ni bilo sodov nikakor dobiti, ste mogli kar veliko vina v badnje zaciniti. Tako je tedaj Gospod vaše ponižne prošnje, ki ste jih na tim sv. mestu za dobro letno dopernesli, vslišal, pa kako vslišal? Več vam je dal, kakor ste sami želeli, več ste pridelali kot pričakovali, več ste prejeli kot potrebujete. Za vsaki dober dar pa, ki pride od Očeta svillobe, naj bo že veči ali rnanji, mu gre hvaljo dati; vsakoletno, in ko bi nar rnanji bila, gre z hvaležnim sercam sprejeti; zakaj, ko bi mi tudi vse svoje aolžnosti z tanko zvestobo spolnili, smo vender po besedah sv. Pavla še le nevredni hlapci. Če pa letašna letna kogar ne gane — ne omeči, nimate več ga Kristjana — ne Turka — ne človeka čislati, neumna živina ima za dobrote občutljivo serce; kako spačeniga serca bi mogel vender biti, kdor bi dobrote letošne letne ne spožnal in ne občutil? Gospod Bog je hotel tudi enkrat z dobro, bogato letno hudobniga, grešniga člo-veka serce dregniti, no ga omečili, de bi prišel tudi on z zahvaljo pred njegovo sv. obličje, de bi mu hvaležne pesmi pel, in za naprej se njegovih dobrot vrednišiga skazal. Moji ljubi prijatli! Vi se veselite dobre letne; z obilno letno ste za svojo telesno potrebo, za ktero nas je Kristus učil prositi rekoč: Oče! daj nam danas naš vsakdanji kruh, — ste z kruham — ste z potrebnim živežem prevideni, no letaš bogato pre-videni. Z dobro letno boste tudi za vse druge potrebe lože pre-skerbeli; vam ne bo treba stradati, sc ne lakote bati; vaši otroci ne bodo sostradani jokaje in zdihovaje vas po kruhu napletali. Gospodove godove hote njegove dobrote vživaje z večini veseljem obhajali. Vam ne bo treba kot ajdam reči: Kaj bomo jedli, kaj bomo pili? Vaš nebeški Oče, kteri ve, de vsiga tega potrebujete, vas je z jedjo in pijačo letaš bogato obdaril. Lahko botc siromaku, ki je obnemogel, z veselim sercam in obličjem kosic kruha podali; lahko jakiga vojaka, ki se bo pod vašo streho prenočil, z poličkam vina oživeli no razveselili; lahko — z živežem in pijačo dobro prevideni — svoje dela z radostjo in veči krepkostjo speljevali. Vi se veselite dobre letne, to je prav, zakaj ravno vi kmetje jo ti pervi, večkrat še s straham pričakujete, ti pervi jo tudi iz dobrotljive roke Božje prejmete; iz vaših rok gre še le na druge roke. Vsaka letna je obdarilo vašeskerbi, vaše marljivosti, vašiga nevtrudoniga prizadevanja in vašiga, večkrat težkiga dela. Če ste kot otroci Božji še dolžni skopo letno z hvaležnim sercam sprejeti, s koliko veči ‘radostjo boste za obilno prijeli? — Letna pa ni le samo vaša, vi kmetje! — letna je dar celi deželi; torej se dobre letne tudi vsi vesele, ker se vsi od nje žive. Od letne žive vsi vaši deželni no duhovni oblastniki no drugi poglavarji, ki — od Boga pooblasteni, za vaše dobro blagostanje in zveličanje skerbe; od letne žive vojaki, ki vas pred domačim in vunajnim sovražni-kam branijo; od letne žive vsi rokodeli, ki vam oblačilo, obuvalo, orodje in družili potrebnih reči brez števila izdelujejo in napravljajo ; od letne živi cela dežela. Torej veselite se danas vsi dobre letne, vnemite svoje serca, in jih povzdignite v pravo, čisto in vredno zahvaljo Bogii za ta nezasluženi dar, za to neskončno veliko dobroto, ker le Gospod letne deli. Znaminje velike slepote, neumnosti no hude prederznosti bi bilo, ko bi kmetovavic dobro letno sam sebi perpisoval; res je, de, če bi ne delal, bi tudi nič ne pridelal; pa ravno taKo res je tudi, de, če bi Gospod sadu prijetnih vremen ne dajal, v pravim času gorkiga solnca in potrebniga dežja ne pošiljal, bi tudi zemlja sadii ne rodila; sv. pismo stare in nove zaveze nam na vsaki strani neskončno modro previdnost Božjo oznanuje, po kteri Gospod za človeka, svojiga ljubčika na zemlji, skerbi. Ali ni Bog — vpraša Malahija prerok — ali ni Bog, kteri nam neba lijake odpira, in obilni blagoslov na nas izsiplje? 3. 10. Vsa tvoja skerb in marljivost, vse tvoje nevtrudeno prizadevanje, vse tvoje oranje in kopanje, kakor potrebno scer od ene strani, bi vender od druge čisto prazno bilo, ko bi Gospod od zgorej ne grel, ne zalival, in dobre rasti ne dajal. Vi ste letaš kot pridni, zvesti najemniki svoje dela opravili; blagor vam, ko se je to iz ljubezni no pokoršine do Gospoda doperneslo! vaše dela so v bukve živlenja zapisane , v nebesih bote za-nje •— ko bi tudi obilne letne ne bilo — svoje bogato obdarilo dosegli. Ali Gospodu je letaš dopadlo svojo mogočno roko čez našo dolino stegniti, ji vse in služivne vremena naverniti, škodljive pa od nje odverniti, tako se je od nebes obilna letna va-njo vsula, na ktero se bo veliko let pomnilo. Ne tedcj sebi, ne svoji umnosti no marljivosti, ampak Gospodivimu sv. imenu gre za obilno letno, kakor za vse drugo dobro čast in hvaljo skazovati. Kako se pa bomo Gospodu za ta posebno veliki dar, ki smo ga iz njegove mile roke prejeli, zahvalili, de bo naša zahvalja njemu dopadljiva in nam koristna? — Drugi del. Danas ste prišli v to sv. vežo z zalivaljo pred obličje Gospodovo, de bi mu za dobro letno hvaljene pesmi peli; prav je, de svoje serca — de svoj glas povzdignete in njemu hvaljo pojete, ali prijatli moji! — svoje žive dni ste dobrot brez števila iz mile, njegove roke prejemali — vživali, no jili še zmirej vživate ; celo vaše živlenje nej bo tudi ena zahvalja Gospodu, noben dan ne pozabite zdihniti: Hvali Gospoda moja duša, in ne pozabi, kar ti je dobriga storil. Kakor prijetna in Bogu dopadljiva zamore naša ustna, iz ganjeniga serca prizvirana zahvalja biti, vender ni še sama zadostna, temoč mora tudi z drugo delovno združena biti, scer bi prazno, bi le ustno žlobudranje bila. En moder oče ima več že nekoliko odrašenih otrok; vse si prizadene jih prav zrediti; njegovo edino veselje je jih z živežem, oblačilam in za vse druge potrebe prcviditi; kaj se vam zdi, ali ne bo terjal od njih, de bi njegove dobrote spoznali ? —■ no se mu za-nje z ljubeznijo in spoštovanjem, z pokoršino in vboganjein hvaležni skazovali?—• Ravno tako nam je tudi Gospod Bog — od kteriga brez števila dobrot prejemljemo — po svojim včlovečenim Sinu svojo voljo na tanko razodel, nam zapovedi no postave dal; on — naš Oče — terja od nas — ki smo njegovi otroci — terja po vsi pravici, de nej svojo njegovi neskončno dobri volji podveržemo ; de nej njegove svete zapovedi spolnujemo, njemu tako ljubezin in pokoršino skazujemo; in ta bo njemu nar dopadljivimi daritev naše hvalež- nosti za letošnjo letno, in za vse druge brezštevilne dobrote, ki jih vedno iz njegove mile roke prejemljemo, in od dneva do dneva vživamo ; naša samoustna zahvalja brez ljubezni no pokoršne bi bila pred njegovimi očmi ostudn^ hinavšina. Zahvalili se bomo dalej Gospodu vredno za nam dodeleno bogato letno, če jo bomo po njegovi sv. volji k svojimu in svojiga bliznjiga pridu obračali. Namen človeka v pričijočim živlenju je, de bi Boga svojiga nar dobrotljivšiga Očeta spoznal, njemu z zvestim spolnovanjem njegove sv. volje dopadil, tako mnogo zve-ličanskih dobrih del doprinesel, in ž njimi svojo dušo prihranil za večno živlenje. Gospod nas ni na ta svet postavil kakor neumno živino, de bi samo jedli, pili, ampak de bi si z duhovnimi dobrimi deli nebesa zaslužili; de bi dle časa živeli no več dobrih del do-pernesli, nas podpira v sedajnim življenji s svojo pomočjo, in nam vsiga potrebniga podeli. Bobre letne nam ni tedej Bog dal, de bi na potrebnim sebi, tim svojim ali vbogim kaj okratili, ne, de bi jo iwi kup spravili, no jo svojiga boga imeii, ampak de bi jo z mero in zahvaljo vživali v okrepčanje svojiga života, v podpiranje svojiga zdravja in v zdalšanje svojiga živlenja. Dobro letno nam je dal, si z njo prijatlov pridobiti, de kadar bomo obnemogli, bi pomagali nas v večne stanovanja spraviti. Kar vam od dobre letne čez nezmišljene — ampak resnične potrebe in vestne vžitke pri sebi, svojih družinah ali vbogih ostane, nikar de bi pod zlo prišlo, ali se potratilo, marveč nej se prihrani za priliodne, nepre-videne potrebe. Bog ve, kakšna letna bo za naprej; — ali bi ne bilo prav, ko bi letašna nekoliko prihodno zagrinjala? Kar bi se koli letos od nje zanemarlo, potratilo ali zapravilo — zamirkajte dobro — bi morde vtegnilo za naprej vam kar na hvaljo priti. Če bi kcj od letašne letno prihranil, in de bi za dve leti hudo in za dolgo obolil, ali bi ti tačas prav ne prišlo? — Če bi ti, kot varčen gospodar od letašne letne kaj privarval za svoje stare dni, v kterih boš obnemogel, pa še več od zdaj potreboval — ali svoje mlajše bolj prav srediti, ali jih kam bolj dobro pripraviti, ali meniš, de ne boš enkrat Gospodu od nje iože odgovora dal? — Ne — vi neste gospodarji letne, le hišniki ste, rajtengi pod-verženi; na tanko bote mogli od nje Gospodu odgovor dati, kako, de ste jo obračali, kam, de ste jo pripravili, kakšen odgovor bodo pa neki tisti dajali, kteri dobrote Božje sebi v strup obračajo?—• kteri z Božjimi darmi, z letno v požrešnosti no pijanosti, ali v vživanji družili pregrešnih sladnost svoje zdravje spodkopujejo, si živlenje skrajšujejo, tako sami sebe — ko ravno počasi — pa ven-der gotovo vmore in se pred čašam v černo zemljo zavale ? Ali ni (o ta nar linji no nar prederzniši nehvaležnost proti Bogu za edilno letno in vse drugo dobro, kar nam da? — Ali jim je dal, bo bi mu z tacimi ostudnimi pregrehami povračevali, no ga tako hudo razžalili? — Ali neso taki zaničljivi zveržki človeštva? — Ali si nezaslužijo, de bi od stradanja in žeje poginili? — Ali ne pravi sv. Buli: do požrcšniki no pijanci ne bodo nebeški-ga kraljestva posedli? Jest prav dobro vem, de pri tacih z svojim ogovoram do nič ne opravim; požrešniki no pijanci so vsi slepi, gluhi no oterpnjeniga serca; vsaka dobra beseda od njih kot od stene odleti; to vam le v misli vzamem, de bi se vi — moji preserčni prijatli — tacih ostudnih in zaničljivih pregreh — ktere v pogublenje peljejo, — vedno varvalj. V zahvaljo liogu za dobro letno dajte iz nje z dobro voljo in z radostjo Cesarju, kar je cesarjeviga; brez Cesarja, brez vla-darsta, brez postav ni lastine — ne posestva ne pridelkov; nej omaga danas cesarstvo — nej jutre vse postave vgasnejo; pojutrej-šnim ne bo nič več tvojiga lastniga, zvunej kar si boš upal z svojo pestjo ali z kolcam obvarvati, no scer le tako dolgo, dokler moč-neji čez-te ne pride. Kdor neče cesarstva podpirati, ni vreden, de bi ga vladarstvo pri živlenji no premoženji obvarvalo, druziga si ne zasluži, kakor de bi ga cesarstvo iz sebe pahnilo. Cesar, od Boga postavljen in pooblasten, je pervi gospodar dcželp,'in tedaj tudi pridelkov; njemu gre od letne narpred odrajtati, kar mu tiče, scer postanemo, in bomo živeli kot zverina po gojzdih. To so očitne resnice, otroci bistriga uma, jih že pri iH leti razume, in vender — z žalostnim sercam jo rečem — veliko jih je med vami, preveč jih je, kteri cesarskiga davka, kar je narpervo in nar potrebniši, z dobro voljo ne dajo; za vsako drugo, ne vselej resnično, ampak večidel zmišljeno potrebo, za bokal nar boljiga vina — brez potrebe —je previdnost, za cesarski davk pa je ni; za nič ga ne plača brez rubevšine—kakor de bi davk z rubevšino lože plačal. O zamerkaj Ipavska dolina besedo, ktero ti danas povem! — Tisti, ki cesarja pozabijo, večidel ne pozabijo svojiga trebuha, imajo ga svojiga Boga; z taci mi se ne pečaj, tacih se ogibaj, pridniga ne mislijo! Ravno tako dajte v zahvaljo dobre letne svojim zemeljskim Gosposkam, kar njim gre; spomnite, de so bile one pervi vlastniki vaših zemlj; če so jih pred več sto leti njih prededje vašim pre-dedam izročili proti odrajtilu desetin in družili zgovorjenih davkov; pravica terja, de jih jim tudi vestno, z dobro voljo, z hvaležnim sercam in v pravim času odrajtate — ali pa od zemlj odstopite — bodo že na-nje druge dobili. Ali ni gerdd, nehvaležno, zaničljivo in pregrešno, de jim marsikteri njih pravične davke zaderžujejo; in lc z rubevšino prisiljeni plačujejo? Kakor pametna družina hiš-niga gospodarja, bi imeli tudi kmetje svoje zemeljske gosposke spoštovati, jim dati no storiti, kar jim tiče. Marsikteri bi se radi na tri —na štiri letne naprej zadolžili, ko bi se dalo; od tacih ne bom govoril, potepuhi, slabi gospodarji, zapravljivci so, kterih sc •nobena dobra beseda ne prime; gorje njih družinam,—gorje njih otrokam; pomankanje, stradanje, zaničevanje in beraška paiica na-njih čaka. Med vami pa, moji dragi! — sc tudi taki najdejo, kteri so v kaki hudi sili ali potreiii ka j na upanje, ali na posodo vzeli; takim moram reči, nej poskerbe iz dobre letne take dolgove hvaležno poplačati, de bodo v kaki sili še vsmiljenc našli; nič ni bolj žalostniga, kakor, če se kdo v kaki veliki potrebi vsmili, posodi, in de namest povračila le zajedljive besede prejemlje. Od kod neki pride, de se tako težko na posodo dobi? ali ne veste? od tega, de ljudje pozabijo ver- niti, in de, če kdo po svojim praša, se še hudo zameri. Kakor kaže, za malo časa mendene bo več moč goldinarja na posodo dobiti' torej moji ljubi — deniti si iz kraja vsi — mende clo vsi ne-kokliko bolj nazaj — ne deržite se, ne nosite se čez svoj stan; ne živite čez premoženje; potem bote ložej s-hajali, no z letošnjo letno bote priliodno, ko bi ravno bolj skopa bila, zakrivali. Tako smo tedaj slišali, de smo dolžni Bogu za vse, zlasti za letošno obilno letno, ne samo danas, ampak svoje žive dni, in ne samo z besedo, ampak tudi z djanjem se hvaležne skazati; večkrat tedaj z veselim sercam zapojimo: Hvali Gospoda moja duša, in ne pozabi dobriga, kar ti je storil; poskerbimo pa tudi, de bomo Gospodu z ljubeznijo in pokoršino, z spolnova-njem njegove sv. volje zahvaljo skazovali; de bomo v zahvaljo letno k svojim in bližnjiga pridu obračevali, in de se bodo iz nje cesar, zemeljske gosposke in posojavci poplačali; z tako vestnostjo in pravičnostjo bi si vtegnili še več dobrih letin nakloniti. Marija! — Ti si nam kot milostna mati dodro letno sprosila, položi tudi danas slabo daritev naše hvaležnosti za toliko dobrot pred podnožje sedeža Božjiga; če smo dosihmal velikrat neskončne Božje dari nehvaležno vživali, o sprosi nam vender danas gnado od Gospoda, de bi saj zanaprej z veči ljubeznijo in pokoršino, z zvestejim spolnovanjem njegove sv. volje in naših dolžnost, in z bolj mernim vživanjem njegovih darov — mu bolj hvaležni no dopadljivi pa tudi vredni postali še več dobrih letin, kakor tudi večniga živlenja. Amen. V dan noviga leta, (1848). Človek je nečimernosti enak postal, njegovi dnevi gredo memo kot senca, Psalm 143. 4. Sleherni, kije današnjiga noviga leta dočakal, se veseli — no svoje veselje na mnogotere viže razodeva; pobožni se radujejo v Gospodu, povzdigujejo svoje serca v zahvaljo za vse od njega prejete dari, in se priporočujejo za naprej v njega varstvo in pomoč; bistroumni mlajši, ki so miločutniga serca, kušnejo danas svojim ljubim staršem roke, in jih z nekimi solzicami pomočijo, ki so veliko višejiga pomenka in veljave, kot mnoge dolge vošivne besede; mnogoteri hišni oče ali mati napije danas, z nar bol jim svoji veseli družinici dobro zdravje in še veliko dobrih in veselih let dočakati; vsi nižji služabniki, slasti po mestih, se vklanjajo danas zmiraj gor po stopnjah vikšini in se njih milosti priporoču-jejo ; sosed stopi danas v hišo soseda mu veselo novo leto privo-šit; znane pride k znancu, prijatel pride k prijatlu, de si podasta roke, zavezo ljubezni no stare prijaznosti poterdita. Take vošila neso ravno vselej prazne, saj vender večkrat pričujejo tudi od ljubezni , ki je perva zapoved naše sv. vere. Tudi jest, vaš duhovni oče, imam kar veliko zaloga dobrih vošil za vas — svoje ljube duhovne otroke, in veliko let se že trudim jih v vaše serca za vaše osrečenje spraviti. —— Vam bolj starim privošim nekoliko veči mero poterplenja in krotkosti, de bi še te kratke dni — od kterili bi vtegnili reči, de neso po vaši misli — iz ljubezni no pokoršinc proti Bogu, v duhu pokore in v po-snemovanja vredni izgled svojim sobratam preživeli. Vošim vam zakonskim, de bi se pogostama spomnili prisege ljubezni no zvestobe, ki ste jo pred altarjem storili, no de bi jo svoje žive dni zvesto deržali; vain gospodarjem, de bi bili terdni stebri svojih hiš, in vam gospodinjam— de hi jih vedno podpirale, de, kar oni z težavo in trudam pridobe, bi ve z mero in modrostjo k pridu svojih družin in druzih Jezusovih bratov obračale. Vošila moje za vas starše sto te, de bi svojim mlajšim v vsim dobrim naprej-svetili, no jih v strahu Božjim za nebesa zredili, za vas mlajše pa, de bi svoje starše kot žive podobe Božje spoštovali, no jih v njih oslablenji hvaležno podpirali; vam fantam privošim, de bi bili cvet, up in veselje naše doline; vam dekletam, de bi nobena iz poti nedolžnosti no pravičnosti ne zašla, in vam otrokam, de bi, kakor na letih in starosti, po Jezusa zgledu tudi v razumenji, lepim zaderžanji in v ljubezni pri Bogu in ljudem rasli.^Jest privo-sim in prav iz serca želim, de bi v vsili vaših zakonskih zavezah, hišah, družinah in soseskah prava ljubezin, edinost in prijaznost počivale, de bi vi vsi ena Bogu prav prijetna družinca postali, no vredni bili enkrat pred njega sv. obličje priti. Ta namen pa lože in gotovši doseči vas povabim in prosim —vam privošim in serčno želim, de bi z menoj tudi danas premislili: Kako, de se vse posvetno spre men uje, in vse p ozemeljsko preide. Češe danas noviga leta veselimo, in si po eno leto k svoji starosti prištejemo, spodobi sc tudi spomniti, de smo se za celo leto proti večnosti pomaknili. Ti pa vsigamogočni, dobrotljivi Bog! — Oče svitlobe — od kateriga vse dobro pride, vodi danas moj jezik, razsvitli um mojih poslušavcov, in omeči jih tako, de bi sc jest z svojimi besedami kar globoko v njih serca zariniti zamogel. Speljan J e. Resnice, de vse pozemeljsko je premenovanju podverženo, ne bo treba na dolgo spričevati, zadosti bo v ta namen svoje oči nekoliko okoli sebe oberniti; ni jo mende tako visoke gore na svetu, de bi kadaj z morjem zagernjena ne bila ; neizmerljivo število hišic, morskih polžev, mišelnov in druzih žival, ki se v njih kamnji najdejo, sprieuje to učenim do beliga dne; še dan današni se sem-tertje primeri, de neznane podzemeljske moči vzdignejo iz globo- čine morja visoke gore na dan; po hudih potresih, oblakov vdert-jih, gorečih gorah i. t. d. so se, — in se še kar velike premembe na svetu gode, tudi vse gore se nižajo in doline višajo. Ljudje sami so se že tudi na svetu veliko spremenovali; nekdanje tamne goj-zde so zrečih, močirja očedili no posušili, jih v gorke kraje in prijetne, smejajoče raje preobernili, de, kjer je nekdaj zverina in strupenina prebivala, zdaj omikani ljudje v lepih vaseh, tergih in bogatih mestih stanujejo; reke, ki so ob povodnjih strašno razsajale, so med terdne bregove spravili no jim nar rodovitniši polja oteli. Vsako leto gre po veliko tavžent ljudi iz Evrope v severno Ameriko, kjer dobi človek za malo denarjev po več sveta, kakor ga ima pri nas mnoga mala soseska; tam zrastejo v malo letih lepe vasi, tergi no velike mesta, bi rekel, kot pri nas gobe čez noč; pred 20 leti so šteli tam 7, zdaj že 17 milionov duš. Celi kras in ves naš kraj sta bila nekdaj do blizo verli Nanosa hrastov gojzd. Ali ni zginil ta gojzd, ali ga neso ljudje spravili toliko de ne do zadnjiga drevesa?)— Tudi se dobro ve, zlasti od jutrovih dežel, de, kjer so bili v zlo starih časih pitani kraji, nar rodovitniši dežele, in nar bogatejši no imenitniši mesta, so zdaj razpadine in pušave, v kterih sopet zverjačina domuje; v amerikanskih gojzdih se najdejo velike mestne poderlnine; kdo neki ve za narode, ki so jih zidali, ali v njih stanovali? C Oglej — lamle zad za krasam, ob času Kristusa drugi Rim imenovan, kjer je cesar August večkrat prebival z svojo cesarico Livijo, ki je Prosekarju svojo visoko starost pripisovala; Oglej je bil nar bogatejši kupčijsko, rimsko mesto, saj šestkrat veči oii sedanjiga Tersta; Atila, imenovan šiba Božja, ga je bil v petim stoletji razdjal. Pretečeno poletje sim ga bil še z našim gospod obhodnikam objiskat; pred 800 leti je poskerbil patrijarh Popon iz grobelj nar lepši kamnje poiskati, no iz njega veliko in krasno cerkev in grozno velik in terdni turn sozidati; scer je še semtertje pa zlo malo in raztresenih hiš; koder je mesto bilo so zdaj nar rodovitniši njive, pod raljo pa stara podertina. Za-merkajte vi mladi, de tudi zelen kamin, nar dražeji marmor, za kteriga rudo se več ne ve, in iz kteriga so stebriči na našim ta-bernakeljnu narejeni, je bil tudi iz razpadnine, nar berže kakiga ajdovskiga tempeljna, v Ogleji skopan; tam okoli grede se vidijo prek cest, na njivah, pred ali med hišami veliki stebri, ali celi ali njih kosi, iz nar terdneji čez morje pripeljaniga kamnja; kmetške hiše zidaje so mnogi karniš, steber, njega glavo ali podnožje, ali drugo lepo obdelano kamnje, kakor jim je ravno na roke prišlo v zide stavili. O prijatli! — tak pogled in premislik, kaj je nekdaj Oglej bil, in kaj je zdaj, mora človeka z milogrozo omečiti, no ga do solza ganiti.)— Pa ne le samo obličje sveta , tudi vse druge pozemcljske stvari so spremenovanju podverzenc; od nar manjši travice, vse slebovje, gcrmovje gor do nar veeih dreves; vse živaliee gor do slona se vedno premenujejo v svojih merah, podobah, oblačilih in druzih lastnostih; tako tudi človek, kaj bomo rekli! — sam Jezus je bil po človeški natori premenljiv; kakor druge deteta v Betlehemu rojen, v pelniee povit in v jasli položen, je bil na današnji dan obrezan; mladenčik 12 let je svoje starše na Božji poti v Jeruzalem spremil; in v dobi 30 let, tedej kot možak se je obljublje-niga in poslaniga odrešenika celiga sveta v Izraelu razodel, in še zadnič pri vstajenju svoje vmerjoče in strohljivo telo v nestroljivo premenil, in z takim v nebesa šel. O vi moji, posebno mladi prijatli no prijatelce! — tudi vi se enako vsim drugim ljudem spremenujete; kot kilove in negodne de-tica ste dneva svitlobo zagledali; ko bi sc ne bili starši ali drugi ljudje vas vsmilili, vas obvarvali no zredili, berž bi bili poginili; ali po njih veliki skerbi ste zrastli k pastireikam in pasteričicam, svojim ali drugim živino pasti; zdaj pa ste odrašeni, lepi no cve-teči fantje in dekleta; vroča kri šviga po vaših žilah, veliko moči občutite v svojih udih; zdaj ste se še le zvedili; zdaj je jelo vas še le prav mikati po živlenju; zakaj zdaj ste v spomladi, — v cveteči, nar prijetniši dobi svoje starosti. Ali, kakor se spondad v poletje, to v jesen, in jesen v zimo spremeni, se bote tudi vi — če pred ne uinerjete — po enačili stopnjah spremenovali, dokler v zimo svoje starosti ne pridete; vaša cvetečnost bo ovenita, gladka obrazna kožica se bo zgerbila; oginj vaših oči bo vgasnil; vaši lasje, ki vam zdaj v lepoto služijo, se bodo posušili, morde iz glave skapali, de bote beloglavci ali plešici; moč vaših udov vas bo čedalje popušala; glava, ki jo zdaj pokonci nosite, se vam bo obesila, život sključil; ob paljčici boste komaj, znabit napol slepi, hodili; nič vas ne bo več veselilo; misleč, de ste sebi no drugim v nadlego, boste želeli k očakam se vleči. O preserčna mladost! — to si vender k sercu uzami, de kar te danas mika, se ti bo morde že jutre gnusilo, de na tim svetu se kar velikrat smeh v grenki jok, veselje v veliko žalost, čast v nečast, sreča v nesrečo, bogatija v siromaštvo, obilnost v pomankanje, zdravje v bolczin in živlenje v smert spremeni. Kakor vsaka reč na svetu, ki iz korenik zraste, naj bo tudi drevo 5000 let staro, in kakor vsaka še tako velika žival, se ne spremenuje samo ampak tudi preide, ravno tako tudi človek; narodov je že bilo na svetu mende brez števila, ki so po veliko sto let živeli no prešli, brez de bi bili mi kaj od njih zvedili; od družili so, toliko de ne, same imena nam dušic ;f tako so bili Hindo-stanje in Babilonci, Kaldejci noPerzijani, Fenicijarji no Egipčani zlo slavne ljudsta, pa že pred več tavžent leti so poginile z svojo slavo vred; v tih poslednjih časih so hodili evropejski učeni v tiste kraje groblje in razpadnine njih poglavnih mest razkopavat, in so najdili na grozno lepe primere izdelane reči večidel kamnate in so se iz njih prepričali, de to so bili močno zbrihtani, vmetovni no razumni narodi. Nar starši no imenitniši narod v Evropi je bil Breški. Breki neso bili v zlo starih časih nikoli enimu samimu glavarju podložni, ampak razdeleni so bili v 50 do 80 man jih deržav; imeli so zaveze ali pogodbe med sabo, se združeno domačim in vunajnim sovražnikom braniti; oni so bili napovedljivo bistriga uma in grozno vmetovni v zidarstvu in podobodelstvu in v množili družili vmetnijah; v njih razdjanhi poslopjih in tempelj- nili išejo mojstri še dan današni lepili mer in primer za žlahtno zidarstvo. Greki so bili sami mnoge vednosti znajdili, no so bili v posvetnih rečeh — akdravno ajdje—grozno učeni, in scer tako, de so postali učeniki vsili družili evropejskih narodov do današnjiga dne; nar gorje so cveteli okoli petiga stoletja pred Kristusam. Med tem so bili prišli Himlanje na noge in so z svojo junakostjo do časa Kristusoviga rojstva ne samo Grecijo ampak tudi vse druge tačas znane pitane dežele in ljudstva pod svojo oblast spravili. Cesar August je gospodoval čez Talijansko, Špansko in Francozko deželo; čez Nemško do Dunaja in Donave, čez Ogersko in vso današnjo Turčijo; ni ga še bilo, od kar svet stoji, tako veliciga cesarstva; tudi Rimljani so bili grozno brihtni, vmetovni no učeni, tode njih cesarstvo ni dolgo obstalo. Nemci so bili vdarili na Francosko in Špansko, Goti no Dolgobradci čez naše kraje na Talijansko, Atila je tudi veliko pripomogel, de so bili že zlo omehkuzene Rimljane premagali no na večernim njih cesarstvo spodkopali no overgli; v jutrovih deželah gaje bilo še nekaj ostalo, ktero so pa veliko kasneje Turki pod-se spravili. Vsa velika čast, slava, moč in imenitnost, še clo jeziki tih narodov so prešli. Iz po ve-licih vojskah pomešanih narodov so nove ljudstva, novi jeziki zrasli tako, de ga ni več naroda, ki bi gresko kot stari Greki, ali latinsko kot nekdanji Rimljani govoril. Učeni, kteri hočejo njih kar lepo in krasno pisane bukve brati, se morajo z njih jeziki soznaniti. Le ime kakiga blagiga vladarja, ali junaškiga vojšaka, ime kakiga grozno učeniga, ali — od kar so se dali po sv. veri razsvitleti — ime kakiga posebno svetiga možaka je nam znano; vse drugo je prešlo; to vemo, de Greki no Rimljani so pred nami na svetu bili, no de jih ni več. Takti preidejo vsi narodi! — Kdo vč, koliko rodov je preteklo, od kar so Goti no Dolgobradim' tod doli na Talijansko vreli? — ali od kar je Atila Ljubljano končavši na Oglej planil? kdo so bili, kako so se imenovali, ki so pred 800 — 400 ali clo pred 200 leti v tih naših krajih stanovali? — še 100 Ičt nazaj skoraj nič več ne vemo.) Vse preide, vse sc zazabi. O moji preljubi Št. Vidci! — za malo tednov bo 115 let, od kar sim bil k vam prišel; če sc danas dol po možkih in ženskih stolih ozrem, ne vidim več nobeniga tistih očetov in mater, ki sim jih tačas navadno vidil; kje so tisti pošteni, sivi možaki, ki so bili tako krepki stebri svojih hiš in celiga komuna? Kje so tiste pobožne matere vbozih, ki so tako obilno za križev pot skladale? — Prešli so — ni jih več; — za malo časa nam bodo še clo iz spomina padli; prešlo je pa v tim času tudi veliko družili mož in žen nar gorši dobe; marsikteri fantje in dekleta, ki so bili veselje svojih staršev, so pomcrli, poginilo je tudi zlo veliko družili se bolj mladih ljudi. Prijatli! —ko bi vsi tisti, ki smo jih v tih 115 letih milosti nebeškiga očeta zročili, danas vstali no sem v cerkev prišli, bi mogli vi jim prostor narediti, do eniga vun iti, zakaj Kakor vi danas bi je natlačeno napolnili. Koliko jih je bilo lani na današnji dan na tim sv. mestu, ki neso nar manjši mislili, de bodo tako berž svoje popolvanje dokončali; danas jih ni več tukaj, vlegli so se k očakam; po človeško misliti no soditi tudi lahko rečemo, de mnogoteri zmed nas, ki si tudi tega ne šteje, ne bo več drugo novo leto leseni prišel, ampak stal bo že preit sodnim štolam, in zaslišal sklep pravice Božje. To gre veliko berže, kakor si za-moremo domisliti; slednji dan slišimo, zdaj od domačiga zdaj od unanjiga; zdaj od premožniga zdaj od siromaka; zdaj od stariga zdaj od mladiga; tako od očeta, od matere, od fanta, od dekleta ali od otroka, de so oči zatisnili. Tako bo prišla versta gotovo tudi na nas; majhna reč se bo priklatila, in bo jutre tebe — po-jutrajnim pa mene stisnila; znabit, de še priložnosti ne bom imel od vas slovesa vzeti. Mogoče, de me bote spoštljivo, mi poslednjo čast skazaje h grobu spremili; doli po vsi dolini se bo razglasilo, de g. Vertovc v Št. Vidu so umerli, pa berž bo vse vmolk-nilo; če bo ravno moj duh še veliko let vas obhajal, vender me bote počaso iz misli pustili; zakaj za 50 let bodo ze večidel drugi na tim mestu s-bajali, no za 100 let ga ne bo na novo leto clo nobeniga zmed nas v ti cerkvi; pozabilo se bo že na nas, pozabilo, de smo na svetu bili. Trije deli teh? ki vas danas tu vidim, še mendc ne pomnite, kdaj sim leseni prišel; jest — sim vas večidel po vodi no Sv. Duhu pri kersti prerodil k otrokam Božjim, neste tedaj samo moje ovčice, ste tudi moji duhovni otroci, tolikanj veči je vaša dolžnost si moje očetovske besede k sercu vzeti) Dajte se tedaj prepričati; spoznaj no razumi, o preserčna mladost, de tukaj ga nimamo ostanka, de smo le popotniki, de človeka živle-nje mine kot trava na polji, kot rosa na veji, kot megla na nebu; de, po besedah Daniela, je človek nečim er nosti enak postal, in de njegovi dnevi gredo memo kot senca. Akoravno je vse pozcmeljsko prcmenljivo in preidljivo, vender Bog, ki je zemljo vstvaril, se ne spremeni, ne stara in ne preide; on je od vekomaj in bo na vekomaj ravno tajisti. Kakor vse pretečene leta nas bo tudi za naprej z svojo nezapopadljivo ljubeznijo in dobroto objel, in nas po svoji neskončno modri previdnosti no mogočnosti na našim popotvanji podpiral, obvarval in z vsim potrebnim previdil, dokler nas iz tega sveta ne pokliče. On je pravi no edini vir vse milosti no pomoči; v njega samiga gre zaupati, no kdor v Boga upa, pravi sv. Duh, ne bo nikdar osramoten. Vse drugo upanje v posvetne, premcnljivc in pre-idijoče reči je prazno; ne upaj tedaj prijatel — v lastno pamet, že marsikterimu so se možgane zmešale, de je obnoril; ne upaj v svojo telesno moč, vtegnila bi oslabeti; ne upaj v zdravje, v tvojim zdravju je že seme prihodnje bolezni; ne opiraj se na posvetno čast, zakaj nema nobene prave podstave; ne zidaj na posvetno blago, na bogatijo, njega stebri bi vtegnili spodleteti, koliko bogatih in zlo slovečih hiš je že prišlo na nič, na beraško palico ! — ne zanašaj se na perjatle, kteri, kar danas obljubijo, že jutre ali nečejo, ali ne vrnejo, ali ne zamorejo dopolniti; tudi ne hrepeni po nezmernim, prepovedanim veselju, tebi ne bo od tiga druziga o-stalo, kot hudo ranjena in boleča vest. Le na samiga Boga tedaj, ki je zmiraj ravno tajisti, kteri hoče, ume in zamorc pomagati, svoje zaupanje stavi. De se vse posvetno spremenuje in de vse pozemeljsko preide, naj ti služi pri množili okoljnostih tvojiga zivlenja v tolažbo serca in v pokrotenje tvojiga duha; pri nobenim, tudi nar večim terplenji, v nobeni nesreči ne gre obupati; vsaka reč na tim svetu se premeni, terpi tedaj le nekoliko časa; tvoj jok bo minul, tvoje solze bodo obrisane in ti se boš morde še veiiko smejal; tvoja žalost ali brikost se zamore še v veliko veselje spremeniti; iz tvoje bolezni se bo znabit terdno zdravje sčimilo; iz tvoje nesreče — kar se je že zlo velikrat na svetu primerilo, iz tvoje nesreče ti zamore nar veči sreča zrasti; tvoji protivniki no sovražniki, ki so te oblezovali, preganjali, spodkopovali, bodo omolknili, spremenili se ali prešli, de bo tvoja nedolžnost in pravičnost očitna postala. Nič se ne more človeku primeriti brez božjiga vedenja in pripu-šenja; kar pa Dog stori, je vselej tudi prav storjeno, še clo liudo zamore on tako obračati, de človeku k dobrimu služi no tekne. Brez križev in terplenja, brez zopernost in težav bi mende na svetu clo malo čednosti no zasluge bilo; neljubezin prijatlov, ampak neprijatlov je velike veljave pred Bogam. Kakor Bog ne preide, ne bodo tudi naše duše prešle, temuč dokončavši svoje sedanje popotovanje bodo svoje mesene, preme-novajoče suknje slekli, jih dol položile in se pred Stvarnika vzdignile, ki jih je vdahnil; pa le pravični bodo šlj v večno živlenje, krivični pojdejo v večno — večno pogublenje. Cas pričijočiga živ-lenja je nam odločen, de bi mi zvesto le dobre ali zvelicanske dela dopernašaje si nebesa zaslužili, ne pa z hudobnimi si pekla pridobili; kar bomo tedaj na tim svetu sejali, bomo na unim želi; kakor bomo tukaj ali obilno ali skopo sejali, bomo tam bogato ali skopo želi; kdor bo pa ljulko sejal, ne bo pšenice žel. Nam k tem odločeni čas je kratik in hiti: tudi ne vemo ne ure, ne časa svojiga odklica ali svoje smerti; Gospod bo prišel ob času, v kterim se nam ne zdi, poterkat in nas poklicat; bodimo e-naki modrim devicam, ki so ženina čakale, ne samo z svetili, ampak tudi z oljem, in poskerbimo, de bomo nam odločeni kratki čas na vso moč k' dobrimu obračali. Torej, ko bi bila poslednje leto ali v pretečenih časih kaka krivica med vami storjena, danas jo popravile, dokler je dan, ko bi nastopila noč, bi je ne mogli več popravili; julrajšniga dne si neste več svesli, čas hiti; — ko bi bili v svojini dozdajnim živlenju Bogu ali ljudem kaj dolžni ostali, zamudili ali opustili: berž ko berž namestite, dokler vam še solnce živlenja sveti, zakaj dan se je že dobro nagnil in solnce bo hitro šlo za lložjo gnado, — čas hiti; —ko bi še kaka zamera ali rez-žalenje med vami bilo, spravite se z svojim neprijatlam, podajte si roke, po nauku Zveličarja, dokler ste še z njim na poti — potem bi prekasno bilo, čas hiti. — Torej tudi jest vas prosim tukaj pričo svojiga Boga za odpušanje, ko bi sc bil kadaj kaj enimu ali druzimu smed vas po nevednim in nevoljivim zameril^Bog je moja priča, de je nesim nikoli misli imel kogar rezžaliti, vam pa preljubi;— nimam nič kaj odpustiti, marveč se vam zahvalim za Iju-bezin in spoštovanje, s kterim ste bili meni vdani; zahvalim prav lepo za vse dobro, kar ste od mene nagovarjali, storili, prosim vas tudi za malo poterplenja z mano, — čas hiti. — In ker nar berže se ne bomo danas čez eno leto več vsi na tim sv. mestu vidili, vam še priporočim pogostama naukov se spomniti, ki sim jih vam vedno ne sam od sebe, ampak le iz ust Jezusa oznanoval in do živiga priporočeval; k sercu vzeti si njegove besede, kjer pravi: nebo in zemlja bote prešla, moje besede pa ne bodo prešle, in pristavim še z sv. Pavlam rekoč: Ce bi angel iz nebes prišel vam drugi cvangeli oznanovat, nikar mu ne verjemite, to je, nemogoče bi bilo gorših naukov od Jezusovih o-znaniti; ko bi tedaj vam — zlasti mladim ljudem — drugi — druge nauke oznanovali, spomnite se, de sleparji, goljufi so, de so po-liujšljivci no zapeljivci. Bog hotel, de bi se moje današnje besede globoko v vaše serca vkoreninile! — In tako nastopimo in živimo novo leto Gospodu, in ko bi bila njegova sv. volja — tudi letaš vmerjemo Gospodu! Amen. V pervo postno nedeljo (1813), ki smo na Planini slovo vzeli. Človek ne živi le od kruha, ampak od vsake besede, ktera pride iz ust Božjih. Sv. Mat. IV. 4. Kakor telo, — tako in še bolj potrebuje tudi duša živeža; dušni, nar potrebniši živeš, brez kteriga bi ji noben drugi, tudi ne nar svetejši, kakor ga je nam Jezus pri zadnji večerji postavil, clo nič ne teknil, je beseda Božja; človek ne živi samo od kruha, temuč tudi od besede Božje. Perve starše, dokler neso grešili, je sam Bog z svojo besedo redil; po storjeni pregrehi je človeštvu vsmiljenje skazovaje očake, patrijarhe in kasneje preroke obudoval, de so ga z besedo Gospodovo pitali, zadnjič je pa poslal svojiga edinorojeniga sina na svet; ta je prišel, je vso besedo — vso voljo — svojiga nebeškiga Očeta razodel, sveto cerkev vsnoval, in v svojih učencih in v njih pravih nastopnikih duhovno pastirstvo postavil, de bi se po njim celo človeštvo do po-slednih časov bogato z besedo Božjo redilo v večno živlenje. Tako sim tudi jest vas, to pošteno kristjansko čedico na Planini malo de ne 4 leta z besedo Božjo, kakor upam skerbno in marljivo, pasil, in danas je poslednjikrat, de z vami, kot vaš duhovni pastir iz tega stctiga mesta govorim. Moji ljubi Planinci! — Pri veliki ljubezni no spoštovanji, z kterim ste bili meni vdani, ga ni bilo uzroka po kaki drugi stopnji sanjati: ali znano vam je, de častitljivi gosp. tehant, ki so 28 let v Št. Vidu bili, no želeli mene Št. Vidcam nakloniti, mi neso miru dali, de so me'»nagovarjali no do živiga napletali; za moje persi no glas, tako so rekli, se čev veči cerkev, za moje zdrave in krepke rame, težeji butara; de v Št. Vidu je blizo 2000 duš, de je na cesti, de je na polji, de, ker ga ni druziga, ki bi kako francosko besedo razumel, bo moje znanje tega jezika Št. Vidcam kar na hvalo prišlo; znano vam je pa tudi, de, če mož — če nižeji vi-šejimu, če podložni naprejpostavljenimu besedo da, ne gre več, tudi nekoliko že iz pokoršine in spoštovanja, vmikati se. Tako je visoko častita škofija mene za Št. Vidsko službo visocimu deželnimi! poglavarstu naprejpostavila, in to me je 22. Prosenca priči— jočiga leta za-njo izvolilo, školija pa poterdila. Že iz tega, kakor vam to pripovedujem, lahko razumete, kako je meni pri sercu.----O moji preserčni Planinci! — do danas ne- sem jest še vedil, de je tak velika zaveza ljubezni med nami, — zdaj, ki moram zadnjikrat besedo Božjo vam na serca položiti,— slovo od vas vzeti, — vas skorej ne smem po navadi ravno pogledati,—oči se mi zalivajo, — noge tresejo, — jezik mi besedo odpoveduje.-----O Oče svetlobe! — od kteriga vse dobro pride, milo mi podeli toliko moči, de bi jest tudi to poslednjo in nar težeji dolžnost pri svojili ljubih Planincih v njih dohovno rast vredno dopolniti zamogcl! — $l»eljaiije. Xa besede, z kterimi prijatel od prijatla, oče od svoje ljube družine, duhovni pastir od svoje njemu vdane čede slovo vzame, se navadno berž ne pozabi; učenci so se svoje žive dni na tiste spomnili, z kterimi je bil njih mojster pri zadnji večerji slovo od njih vzel; tudi jest serčno želim, de bi si td, kar vam danas porečem, globoko v svoje serca zapisali.— Imejte tedaj, ljubi prijatli no prijatlice! — Boga vedno pred očmi, — kaj je neki človek brez Boga? — brez Božje pomoči? — Imejte živo vero, — resnično nej vam bo vse, kar vam sv. cerkev iz ust Izveličarja, oznanuje in razlaga; ;ko bi še kej praznih ver, spačenih zapopadkov, ali škodljivih pomot med vami bilo; nej ti, ki so kej bolj podučeni no razumni, poskerbe, de se bodo take vere in pomote zamorile, de se bo med vami čisto ob-nje pripravilo. MIrez vere se ne da Bogu dopasti; vera pa ne sme meriva bili, živa mora biti no roditi obilno dobrih del; kar vas sv. vera uči, morte tudi v djanji speljevati. Torej terdno upajte v Boga; on je neskončno dobrotljiv', moder in vsigamogočin; on hoče, ume in zamorc vam vselej pomagati; nimate ga, ne morete imeti večiga in svetejšiga prijatla; ko vas ravno kadej na vašim popotvanji po stermi, ojstri ali z ter-njem in robido prepleteni poti vodi, nikar ne godernjajte, saj ni včlovečeni Sin Božji po gladkcji hodil. — Spomnite se v terplenji, v žalostih in britkoslih, de, kadar je sila nar veči, je tudi Božja 9 pomoč nar bližji; de noben od teh, ki so v Boga zaupali, ni bil še osramoten! — Iz vere in upanja zvira ljubezin; kadar bomo pred Božjim obličjem vse spoznali, bo vera vgasnila; kadar bomo vse vživali, bo tudi upanje prešlo, ljubezin bo pa na vekomaj oslala; torej ličite se že v pričijočim živlenji Boga, ki je nar bolj pomolnama bitje, naš nar dobrotljivši oče, ki je nas pred ljubil, ko smo bili, ki je nar visokeji Gospod, učite se ga čez vse, in iz celiga serca ljubiti, njemu nar vcči čast in hvaljo, spoštovanje in molitev vedno skazovati. Očetje! — poskerbite, de se ne bo samo v tej sv. Božji veži ob nedeljah in praznikih očitna služba Božja zvesto in in spodobno terdila, ampak iz enaciga namena bodite tudi doma pri svojih družinah pervi mašniki. Jest hočem z svojo hišo Gospodu služiti; — to misil vedno ohranite, in po nji se zader-žite svoje žive dnu)— Prijatli! — ljubite Boga, ki je nas tako ljubil, de je svojiga edinorojeniga sina dal, de slednji, kteri v njega veruje, ne bo pogubljen, ampak večno živlenje ima. Sv. Jan. 3. 16. Po tega sinu dragi, preliti kervi ste oteti, ste iz hudičeve oblasti, rešeni od večniga pogublenja, postali ste o-pravičeni pred Bogam, in zadobili pravico otroci Božji no prihodni posedniki nebeškiga kraljestva imenovani biti; Jezus je na zaničljivim križu nar grenkeji smerti vmcrl, de bi vi na vekomaj živeli. Ker ste tako Jezusova lastina postali, udi njegoviga telesa, ktero bo enkrat seboj v nebesa potegnil: spodobi se vender, de ga vedno pred očmi imate, de se njegovih naukov pogostama spomnite, in njegove žlahtne izglede vedno posnemujete. Delajte tedaj, kot on, vam od Očeta naložene dela z tanko marljivostjo, dokler je še dan, zakaj potem bo nastopila noč, de bi jih ne mogli več doper-našati; zatajvajte svoje hude poželenja; bodite krotki no iz serca ponižni kot on; naložite si kot on svoj križ in hodite za njim, ki je bil Očetu pokorin, — pokorin do smerti na križu. Ta je edina pot, ktero je vam on pokazal, in po kteri sami zamoretc v živlenje priti. Jezus pravi: To novo zapoved vam dam, de sc med sabo ljubite, kakor sim jest vas ljubil; on se je dobrotljivi-ga in vsmiljeniga, priljudniga, prizanesljiviga in poterpežljiviga vedno vsim skazoval; vse je z svojo ljubeznijo objel tako, deje za prijatle in neprijatle živlenje dal. Tudi vi. moje ljube kristjan-ske ovčice! — imejte tako živo, gorečo in delavno ljubezin med sabo, de bodo nad tem vsi spoznali, de ste njegovi u-čcnci. Tako boste pokazali, de ste zedinjena čcdica, družinica ljudi, ki so vredni otroci Božji čislani bili. — Vi možje! — ljubite svoje žene, kakor ljubi Jezus svojo cerkev, de je svojo kri, — svoje živlenje za-njo dal; ve žene pa hodite z ljubeznijo in spoštovanjem svojim krlStjanskim možem pokorne, kakor ima biti cerkev Gospodu pokorna. Starši! — zredite si svoje mlajši v Božjim strahu, de hote nad njimi obilno Veselja doživeli; de vam bodo na vaše stare dni v podporo in pomoč, in de bodo vašo smert grenko milovaje vam vase oči v ljubezni za- tisnili. Vi mlajši pa in posli—spoštujte svoje starše in gospodarje; oni so vam nasvetu žive podobe Božje; spoštljivo pokoršino, ktero jim skazujete, bo enkrat Gospod tako spoznal in podaroval, kakor de bi jo bili njemu samimu skazovali, o poskerbite vender, de se bodo nad vami obljube četerte zapovedi obilno spolnovale.! Vam vsim, moji pošteni sosedje! naj bo kar mar, de v vaših hišah, družinah in vaseh, de v celim Komunu bo ljubezin se vkoreninila; de bodo v njih edinost, mir in prijaznost stanovale. Na ljubezin se opira človeka časna sreča in večno zveličanje; zakaj, kdor ljubi, pravi sv. Janez, je postavo dopolnil. Ako bi tedaj kdo zmed vas iz prave poti zašel, glejte vi, ki ste močneji v duhu, de svojiga brata v ljubezni iz krive poti vernete, de pokrijete takci veliko število grehov, in rešite njegovo dušo od smerti. Kar iz hudobije pride, je hudobno in pokorjenja vredno; če pa vam kdo po človeški slabosti, po kaki naglosti ali pozabljivosti kaj reče ali stori, de bi ne bilo po vaši misli, nikar zamerljivi ne bodite; ko sle že dolžni po Jezusa uku in zgledu hudobnimu odpustili, za kolikanj veči je vaša dolžnost slabotne, ki neso še do sanjali vas žaliti, prenašati, jim pregledovati no prizanašati, de bi tudi drugi vam prizanašali, —■ de bi tudi Bog vam odpustilJ — Cerkev spoštujte moji (juhi! — in deržite, spolnovajte nje zapovedi, kdor cerkev zaničuje, pravi Kristus, zaničuje njega, kdor pa njega zaničuje, zaničuje tega, kateri je njega poslal. Tudi cesarju bodite zvesti no pokorni; če smo — nikoli tega pricakujejoči — noviga deželniga gospodarja dobili, volja Božja je, de smo mu pokorni — ni je veči nesreče za ljudstva, kakor so punti, — volja Božja je, de mu damo, kar mu grč; molimo tudi za-nj, de bi nas po milosti no pravičnosti deržal. Bog ve, kako bo še kadaj to steklo; — Izraelci so po 70 letih iz Babilonske sužnosti — v kteri so bili spokorili sc, in Bogu zvesteje služili — rešeni bili./--- Kdor med vami stoji, nej gleda, de ne pade; ko bi se pa komu hudo spodtaknilo bilo, taciga zarotimo pri živimu Bogu, naj poskerbi, de vstane, dokler je še dan, in se spreoberne k Gospodu svojiinu Bogu; Studenic njegove milosti je še odpert, sam Gospod čaka še na-nj z odpertimi rokami; če bi pa njemu za pokoro odločeni čas minil; če bi v svoji slepoti no terdovratnosti prederzno ostal, huji šiba pravične jeze Božje, kot so nar straš-neji vojske, ga bo v pričijočiin ali še gotoviši v prihodnjim živ-lcnji zadela. — Poglejte, moji dragi poslušavci! to je beseda Božja, z ktero sim pretečene leta vaše duše pasil; to so zveličanske resnice, ktere sim vam na dolgo in široko in nevtrudama razlagal in priporoče-val; dana.** jih pa vam z kratkimi besedami v spomin pokličem, in na vaše ganjene serca položim, db bi jih nikoli več ne pozabili. O blagor — trikrat blagor vam ! — Ce jih bole ohranili no se po njih zaderžali; — Blagoslov od Gospoda'za pvičijoče, in zveličanje za prihodno živlenje bo vaš deleš; — kaj pa na tega čaka ki'bi jih prederzno v nemar pustil, je vam zadosti znano. — Navadno pravijo, de beseda duhovnih malo ali nič ne zda; kaj taciga bi jest ne mogel od vas misliti ali reči; moje pridige in velike kristjanske nauke, kakor sim jih jest za odrašene tukajle med vami pervi vpeljal, ste radi no zamerkljivo poslušali, svoje mlajši vedno v cerkev pošiljali, Beseda se je vas vender popri-jemala; zakaj v času mojiga tukajšniga duhovniga pastirstva jo ni bilo kake veči, očitne pregrehe dopernešene; ne pohujšanja da-niga; ne hude krivice storjene; od večiga razžalenja, kljubovanja, hudiga sovraštva ali od kakih tepežev ni bilo clo nič slišati; marveč je ljubezin, dobrotljivost in miloserčnost med vami cvetela in obilno sadu rodila; vaša fantovšna se je v vsili zapopadkih pošteno zaderžala, de je bilo kar lepo od nje slišati; vaše deklice so v sramežljivosti no čistosti po izgledu Marije Device Uogu zvesto služile, de je bilo veliko veselje nad njimi. O moji ljubi pri-jatli no prijatlicc, vi preserčni fantje in drage dekleta!— Le tako naprej! — zakaj tukaj ga nimate ostanka, — vaše živlenje je kot rosa na veji, — popotniki ste; — le pot kristjanstva, pot čednosti vas zamore v večno veseli raj perpeljati. — De beseda duhovniga pastirja kakšenkrat veliko zda, vas hočem iz vaših lastnih skušenj prepričati, lllizo pred tremi leti, ki so bili že vsi učeni previžani, de kravje kozice, če si jih človek da vcepiti, ga obvarjejo človeških, ktere so velikrat strašno hude, in ljudi od kraja davijo, — pomenil sim se bil z svojim pri-jatlam g. dohtarjem Majerjem v Tergu, de so bili prišli* gor na 'zgovorjeni dan otrokam kravje kozice stavit. Za enaki dan sim bil vas z eno pridigo, ki se je bila iz mojiga v vaše serce globoko zarinila, — povabil, de bi bili svoje mlajše pripeljali no dali jim kravje koze vcepiti; in glejte, — 90 otrok ste bili pripeljali! — Gosp. dohtar, ki neso še bili popred znabit trem otrokam na en dan kozic vcepili, so rekli: Ta je nar lepši dan mojiga živlenja! — in Postojnski častiti gosp. fajmošter Magajna, ki so bili tega priča, so se bili nad vami kar začudili, de neste nič termasti, in de sojiga duhovniga pasirja tako lepo bogate. Za malo mescov potem so se bile človeške kozice v dolino priklatile; berž sim vam bil po novi pomembi z gosp. dohtarjem oznanil in priporočil, de ste še 30 manj ih in sesajočih otrok iz enaciga namena njem v hišo nesli, de jih je bilo tako 120 vceplenih v našim Komunu, ki ima le 620 dus. Človeške koze so se bile med tem hudo razpadle in grozo-vitno morilel de so kapali kot muhe; v slednji fari ali podfari okoli in okoli nase Planine jim je bilo pomcrlo po 15 do 30. v Tergu, kjer so bili gosp. dohtar in drugi zdravitelji doma ? jih je bilo poginilo čez 30; mi smo pa svojo Planino v sredi take strašne kuge neomadežvano in zdravo ohranili. Kako so se vam tačas serca od veselja smejale? —ali nesmo 20 morile 30 otrok smerti oteli? •— To so slavne dela, ktere, ko ne ravno z zlatimi čerkarfii v kam-nitne table zarezane, so vender zapisane v bukve živlenja! — Tu se vidi, de beseda duhovniga pastirja vender kaj zda. Sliši se zdaj iz Pariza, de bo cesar zdraviteljem od vsaciga otroka, kterimu bodo kravje kozice vcepili, po 3 franke dal, — če bo res. — Kadar smo bili pod francozko vladarstvo padli, ste se bili vi — od brezvestnih in lažnjivih šuntavcov, ko so ravno gosposke suknje nosili — zapeljani, Bisterški grajšini vperli ji navadne davke odrajtovati. Dva konjika prideta gor vas k plačilu silit; vi si pa neste bili tega cIo nič k sercu vzeli, konjikov nesti liotli sprejeti, jih še clo ne pod streho vzeti; rekli ste: v Divinu je oznanjeno bilo, de grajšinam se ne bo nič več dajalo. Tako ste se liotli v nevarnost postaviti, de bi bilo kakih 50 ali 100 konjikov prišlo, po vaših hišah gospodarit. Ta je bil za-me nar žalostneji no strašneji dan od teli, ki sim jih med vami preživel; Francoza sta hotla od mene zvediti, z endrugama me prašala, ali ju pod streho vzamete, ali hote njima in nju konjem jesti dali? vi ste se pa deržali, kakor, de bi ne liotli za to nič vediti, dokler ste se bili dali zadnjič od mene preprositi no pregovoriti. Po mojim svetu ste bili konjika sprejeli, jima postregli no pošteniga in vernigamoža berž v Divin poslali, tam na tanjko zvedit, kako, de je to v resnici; ta pride drugi dan nazaj, vam na vse usta pove, de poKo-munih Divlnske grajšinc pod bobnam in v pričo cele kompanije vojakov oznanujejo, kako de gre grajšinam, razun petiga dela vse po starim pod veliko kaznijo dajati. Tako razsvetleni ste berž davk od 13 zemlj zložili, ga v Bisterco poslali no vunajnc goste na lepim odpravili. Danas ta dan, ki poslednjikrat z vami govorim, se vam še serčno zahvalim, de ste bili tačas mojo besedo — za vaše dobro — gori vzeli; zahvalim sc vam za vse dobro, kar ste po meni podučeni ali opominovani v ljubezni no dobrotljivosti storili; za vse, kar ste zavolj Boga poterpeli ali prizanesli; zahvalim se za vse, kar ste cerkvi, kar ste potrebnim, zlasti domačim podelili. Za vse dobro, kar po meni zbujeni dopernašali, ne gre meni — ki sim ne-godin, nevredin hlapec — čast in hvala, ampak Gospodu, ki je po meni z svojo gnado vaš um razsvetloval, vaše serca mečil in k dobrimu nagibal. Zahvalim se vam tudi danas, moji preserčni Planinci! za vso ljubezin in spoštovanje, ki ste meni skazovali, za živeš, ki ste mi ga z dobro voljo, veselim sercam in bogato podelili; vi dobro veste, de v tacih rečeh vam nesim nadležin bil, de sim bil vsiga zadovoljim Kadar sim iz tega svetiga mesta resnice pervikrat z vami kot s svojimi ovčicami govoril, sim vam bil besedo in obljubo dal na vso moč skerbetij de bi nobeniga zmed vas ne pohujšal; danas pa ki zadnikrat tukaj z vami govorim, glasno upam na svojiga Boga, de ga nesim nobeniga pohujšanja med vami dal; — tudi to gregnadi Gospodovi — brez katere človek clo nič ne zamore — zahvaliti. Ko bi se pa bilo vender po slabosti primerilo-—zakaj tudi mi duhovni smo iz mesa in kervi — de bi se bil cnimu ali druzimu zmed vas kaj zameril; tukajle, pričo živiga Boga, pričo cele poštene soseske ga ponižno za zamero prosim, naj mi srečno odpusti, de se bomo v kristjanski ljubezni ločili; kar pa mene vtiče, moram tudi očitno spoznati, ni ga med vami ne, de bi se bil meni zameril, ni ga, de bi mu jest imel kaj odpustiti! — Pred ko se ločimo, vam šc serčno priporočim Boga prositi, de bi vam za naprej dobriga duliovniga pastirja dal; ko ga dobite, ljubite o-a in spoštujte ga saj kot mene; poslušajte ga zvesto, zlasti vi, mou ljubi mlajši, debote v dobrim rastli: poprimite se ga, kakor ste se mene deržali. Vaš Komun sred Ipave nekoliko visej leži- Planinci! —povzdignite se tudi vi na nekoliko.visokeji stopnjo kristjanske čednosti; postanite verh planine novo mesto, lep duhovni Jeruzalem, de bobo drugi na vas oziraje se vase, lepe dela posnemovali, no Boga častili, ki je v nebesih. Dragi prijatli! — kamor koli pojdem, vas bom v svojim sercu nosil, — vedno bom za vas molil; molimo eden za druziga, de bomo ohranjeni. Kadar boste tedaj tudi vi zaslišali, de so gospod Vertovc 'vmerli, priporočite jih milosti nebeškiga Očeta, molite za-nje en Očenaš, in spomnite, de so blizo41et med vami v prav veliki ljubezni živeli; naj da Bog, de bi se enkrat se v veci pred njim znajdili. O preserčni Planinci. —o ljubi očetje m matere — o draoi fantje in dekleta! — in vi moji blagi otroci! — Sa poslednjo besedo vam še rečeni: Bog vas obvari!-------------pripo- ročim vas in zročim Bogu Očetu f, Sinu — in svetimu Duhu. — Amen. v v Pri vpeljanji častitiga gosp. Jožefa Stibila \ duhovno pastirstvo Planinske podfare nad Ipavo? 1813. Jest sim dobri pastir, dobri pastir da svoje živlenje za svoje ovce. Jan. 10. 11. Z veseljem stopim jest danas na to sveto mesto resnice, ker vas — preljubi Planinci! — svoje poprejšne, meni tako vdane in vbogljive ovčice zopet vidim; z veseljem, ker od visoko častitiga gospod tehanta — ki so nekaj maliga oboleli — izvoljen in povabljen, v njih imeni danas meni prav všečno službo pri vas opravim; ž veseljem, ker vam nar prijetniši novico prinesem in oznanim. Od kar je Božja previdnost meni obilno veči kristjansko čedo zro-čila, so bile vse vaše misli no želje na častitiga gospod Jožefa štibila, vašiga domačiga rojaka obernjene; še popred kakor sim bil jes k vam prišel; ste že na-nj mislili, zdaj ste pa z enim duham in sercam želeli no Boga prosili, de bi ga vam duliovniga pastirja dal. Oospod, kteri teh svojih nikoli ne pozabi, seje milostljivo na vas ozerl, in vaše ponižne želje spolnil; nar višji duhovni no deželski oblastniki so častiga gospod Jožefa &tjbila učenost in mo- drost, njegovo čednost in zasluge spoznali, in danas ga vam po volji Božji—od visociga vladarstva Ilirskih dežel izvoljeniga in od prečastite škofije poterjeniga— z posebnim veseljem in serčnim privošenjem kakor vašiga prihodniga duhovniga pastirja v imeni visoko vredniga škofa naprejpostavim. Tako ste tedaj srečno dosegli, kar sle od ene in druge strani prav sereno želeli; Ti ljubi brat Jožef! postaneš danas duhovni oče in pastir lete poštene Planinske podfare, vi pa, preserčni Planinci, bote za naprej njegovi duhovni otroci, njegove ovčice; to bo nova zaveza. Kdo zmed vas bi zamogel gotoviši od mene iz lete nove zaveze vesele dni, prihodno srečo in blagoslovo naprej povedati? — Jest poznam pastirja, poznani ovčice; z njim sva z mladih nog bila lovarša in prijatla; med vami sim skoraj štiri leta prav mirne in zadovoljne dni preživel. Proč, ki ste moji! z vsini praznim in prilizljivim govoram; mesto, na kterim stojim, štola, z ktero sim prepasan, in služba, ktero opravljam, me k resnici veže; po resnici vam tedaj oznanim, de nad mojim bratam in nastopnikam bote imeli ilobriga duhovniga očeta, modriga učenika, skerbnigain zvestiga pastirja; oblastniki ga čislajo, Šturska in Naberžinska soseska spričujete od njegoviga lepiga zaderžanja; veselite se tedaj moji ljubi Planinci, pa ne samo vi, tudi mi se veselimo, de smo ljubiga vredniga brata zopet v deželo dobili, cela Ipavska dolina sc veseli, de je glasovitin pridigar nazaj prišel. Pa tudi Tebi, ljubi brat, naprej povem, de nad Planinci bos imel bogljivo, pohlevno, krotko in hvaležno keršansko čedico. To je moje, ima pa tudi Tvoje naj veči veselje današniga dne biti, de jest to lahko in gotovo tukaj in pred celim svetam rečem in tebi obljubim. De bi pa — ljubi prijatli — namen, ki je vaše zveličanje, za kteriga voljo je vam dobrotljivi Bog duhovniga pastirja poslal, lo-žej in gotovši dosegli; vam hočem zavezo, v ktero danas med seboj stopite, nekoliko na dalje razložiti. Ti, Ijibi brat, postaneš pastir lete poštene Planinske soseske, in vi, moji prijatli, pa njegove ovčice. Popred kakor to na dalje speljem, vas prosim za malo poterplenja. — SpcIJnnJe. Jezus, kteri je holel, de bi ta po njemu iz nebes na svet zasajena sveta vera se tukaj vkoreninila, vterdila, do konca sveta cvetela, in lep sad rodila, je iz tega namena v svojih izvoljenih in si pridruženih učencih in njih nastopnikih duhovno pastirstvo gor-postavil. Menije dana, tako je on rekel svojim učencam, meni je dana vsa oblast na nebi no na zemlji; kakor je Oče mene poslal, pošljem tudi jest vas; pojdite tedaj po v s i m svetu, o z n a n u j te sveti E v a n g e 1 i v s i m stvarem in učite vse narode." Aposteljni no njih nastopniki, ki so sijih povsod postavljali, so povelje Gospodovo z tanko zvestobo spol-iiovali; po njih' nevtrudljivim sejanji no razlaganji besede Božje je zveličanska ' vera se na vse kraje sveta razširila in k velikim, častitljivim drevesu zrasla, ktero še zini raj nove odraske poganja tako, dc število teh, ki se pod dobrotljivo hrambo njegovih vej znajdejo, če dalje veči prihaja. Iz zenofoviga zernja, ki so bili učenci Gospodovi, je rastlo tako lepo drevo, de se šteje dan da-našenj čez dve sto milijonov katolških po celini svetu razkropljenih kristjanov. Ivo bi pa Aposteljni no njih nastopniki ne bili svetiga Evan-gelja oznanovali, ali besede Božje sejali; kdaj že — bi se bilo na Jezusa pozabilo? pozabilo na njegove svete nauke in žlahtne zglede, pozabilo na vse po njim iz nebes prinesene sredstva ali pripomočke k izveličanju!—Ravno tako tudi, ko bi v sedajnosti duhovno pastirstvo čez in čez zaterlo se, ko bi sejanje in oznanovanje besede Božje na enkrat vgasnilo; kaka černa tarna nevednosti bi jela od vsili krajev svet zakrivati? kako hitro bi ljudje na Boga pozabili? kako močno bi zdivjali? kako bi pa potem bilo za njih zveličanje? — Ker pa človeku ni dano v družim ko v imeni Jezusa zveličanima biti; mora duhovni pastir kakor Jezusov pooblastjenik in namestnik le križaniga Jezusa, to je, svete nauke, dobre svete in zglede — za našo spravo — sa naše odrešenje — za naše zveličanje na križu vmorjeniga Jezusa oznanovati; iz Jezusovih ust mora svojim ovcicm pokazati, v kaki zvezi se z Bogam svojim stvarni-kam in dobrotljivim Očetam, in v kaki se z njegovim edinorojenim sinam, svojim odrešenikam in prihodnim sodnikam znajdejo; pokazati, kako živo, ko imajo v Boga — in vse, kar nam je razodel, vervati; kako terdno va-nj upati, in kako serčno in čez vse — njega ljubiti; dopovedati mora tim svojim, zakaj so od dobrotljiviga stvarnika na ta svet postavljeni, de tukaj ga nimajo ostanka, de popotniki so v lepši, bolj pitano in veselo deželo, ktera unkraj groba na-nje čaka. Duhovni pastir mora te svoji skerbi zročenc podučiti, de vsi se na enaki poti znajdejo; de tedaj popotovaje nimajo eden družimo nadlegovati ali zabavljati, marveč v lepi zastopnosti ljubezni, prijaznosti no edinosti se podpirati, de bi vsi ložej in golovši svoj namenjen cil dosegli. Če bi kdo iz prave poti stopil in v nevarnosti bil v černo večno tamo zajiti; zdramiti ga mora in poklicati, de se, dokler mu še solnce živlenja sveti, iz krive poti verne, de popravi, kar je po volji Božji popraviti, de dostoji, kar je do-stati. Tako jim mora razlagati no priporočvati, kar je potrebniga, dobriga in koristniga, de naredi z njih volji Gospodovi vdane in in pokorne otroke, pravične, čedne in pobožne kristjane? ljubezni polne zakonske ljudi, marljive delavce, skerbnc gospodarje no gospodinje, mirne sosede, zveste in pokorne podložnike, de bi tako, kar bi koli mogoče bilo, tukaj mirne, srečne in vesele dni živeli, tamkaj pa večno zveličanje dosegli. Gete koristne in k zveličanju potrebne nauke ne boš, ljubi brat, le ob nedeljah in praznikih iz tega svetiga mesta ali iz spovednice sejal, oznanoval in priporočval; ampak, kadar se ti koli lepa priložnost ponudi, jih moraš nauka potrebnim z vso nevtrudljivo marljivostjo razlagati. Dobro veš — de brez oznanovanja in razgla-sovanja Božje besede je ni nobene vere, brez vere ne pobožnosti, brez pobožnosti pa tudi nobeniga zveličanja; veš — de beseda Božja je pervi, nar potrebniši živež ali kruh kristjanskim dušam, lomi, drobi, mervi ta kruh vsim, kteri so ga lačni; veš — de beseda Božja je škit ali obramba pred vsenii zadergami dušniga sovražnika, oborožaj tedaj z takim škitam te svoje pred hudim zalezvavcam. Bodi nevsahljivi studenc modrosti, iz kteriga se slednji uka žejin, kadar koli hoče, lahko napije; bodi zaklad zveličanskih resnic, jih vsacimu ubozimu in potrebnimu podeliti; bodi po besedi Kristusovi luč sveta, k razsvitlenju vsiga, kar bi koli še okoli Tebe tam-niga bilo. Božjo besedo ne gre le med odrašene, tudi med otroke jo sejati; Jezus je majhne večkrat k sebi poklical, jih blagoslovil, iu ker niso mogli terdiga kruha jesti, jih je z mlekarn nebeškiga kraljestva redil. Otroci so kot rnehik vosik, kterimu se lahko, kakor človek želi, podoba da; so kot jilo, iz kteriga lončar lahko ali gerdo ali lepo posodo naredi. \ njih nedolžne in mehke serca gre dobro seme prave pobožnosti no bogaboječnosti vtisniti no gorečo ljubezen do Boga in bližnjiga v njih vneti. Ko se za časa pri njih za terdno podstavo poskerbi, se bo dala na-njo kar lepa hiša kristjanstva sozidati. Otroci so mladičice, dajo se iz njih po posebni skerbi lepe drevesa zravnati, ktere zamorejo potem obilno kristjanskiga sadu roditi. Kaši vredni prehodniki no mi smo tukajle pri ti čedi, v tem nogradu delu sačetik postavili, Ti pa, ljubi brat, ga naprej pelji no srečno dokončaj, de bo čeda, de bo nograd veliko pridelka dal; mi smo zerno vsadili, Ti poskerbi, de ga k krepkimi! in rodovitnimi! drevesu zrediš; mi smo kvas zamesili, po tvoji modri no vmetovni roki naj se raznide po celi soseski, de postane žlahtniga duha in Bogu prijetniga pokuša; mi smo obdelovali, tesali, brusili, Ti pa spili, zlikaj, zgladi, de postanejo vsi Planinci enaki bliske— čim žlahtnim kaminam, in de se bodo vsi okoli prebivajoči nad njih svitlo čednostjo in pobožnostjo razgledovali. De bi pa to gotovo dosegel, poskerbi, de ne bo ki hudoben človek Tvoji pšenici lulke prisejal; ko bi med Tvojimi ovčicami kako pohujšanje se prikazale, po vsili očitnih in skrivnih potili si prizadeni, ga zatreti, de ne bo kot kuga se dalje prijemalo, ali kot robida v nogradu se širilo in žlahtnili tortic zamerilo. Bodi tedaj po besedi Gospodovi svoji čedi dobra sol, de jo z prijaznim pod-učenjem in opominvanjem, z bratovskim posvarjenjem, z očetovskim' pokreganjem pred vsako gnjilobo pregrehe obvarješ; bodi ji skerben oče, kteri ne poduči le svoje otroke z vso modrostjo, ampak jih tudi po opominvanju velikiga Aposteljna v potrebi posvari in pokrega; bodi ji zvest in skerbin pastir, kteri ne preskerbi le svoje ovčice z naj bolji pašo, ampak čez-nje tudi vedno čuje, de bi ki volk ne prišel in kakšne ne zgrabil, odnesil in raztergal; in ko bi se kakšna po nemarnosti od čede odtergala in kam zašla, de jo marljivo poiše, in najdeno z veseljem na svoje rame zadene in k čedi prinese. Ko bi kadaj kdo tih Tvojih z nepokojnim sercam, polnim dvomov k Tebi pritekel, odpri mu svoje ljubezni polno serce, vse zvirc svoje modrosti; postrežljivo peržgi mu luč resnice, de bo potolažen in vesel na svoj dom vernil sc. Ko bi kadaj ti Tvoji v kakim terplenji, žalosti ali brhkosti znašli se, ko bi jih slaba letna, pomankanje, kužna bolezin, vojska ali druga nesreča zadela; pokaži jim takrat modrost in previdnost Božjo, prepričuj jih, de po brhkostih iše Gospod, naš nebeški Oče, le naše dobro, de iše le naše poboljšanje in posvečenje; poduči jih, kako imajo svoje križe, podajavši se v njegovo sveto voljo, in na njega neskončno previdnost zaupajo, v duhu pokore prenašali, in de Gospod se bo že ob svojim času milo na-nje ozerl, in njih žalost v veselje spremenil. Tako jim boš pretežko butaro zmanjšal, kamen od njih sere odvalil, njih jarm osladil, novo upanje v njih serca vlil, jih po-krotil in potolažil. Brez de bi vam tukaj, dragi prijatli! na dolgo in široko ska-zoval, bote sami iz zdaj rečeniga lahko spoznali no sc prepričali, de, kakor velika je pastirja, vašiga duhovniga očeta dolžnost vas učiti; ravno tako velika je tudi vaša, kakor njegovih ovčic, njega poslušati. Le Jezus sam —je resnica, pot in živlenje; ni je ne druge poti do očeta kakor po njem. Kako bi tedaj sami od sebe zamegli zvediti, kaj vam gre verjeti, storiti, in pred kom se var-vati, de bi Bogii dopadlj, če bi vas noben v imeni Jezusa ne podučil?— Kako bi pot k zveličanju našli; ko bi je vam nihče ne pokazal? — Kako zveličanje dosegli, ko bi ga ne bilo, de bi vam k temu pripomogel? Poslušajte tedaj, — kakor je bila sicer vselej vaša navada — pazljivo besedo, ki vam jo bo vaš duhovni pastir v imeni Kristusovim oznanoval; ohranite njegove prijatelske opo-minvanja, spolnovajte nauke, ki vam jih bo iz ust Jezusa pripo-ročeval. Vredno poskerbite, de ne bobo vaše serca lerda pot, suha skala ali z ternjem nagnjeteni pusti kraji, ampak rodovitna zemlja, de se jih bo beseda Božja poprijemala, v njih globoko vko-reninvala in obilno sadu dobrih del dopernašala. O spomnite se danas saj vender vi, moji ljubi otroci, vi fantiči no dekliči, na besede, z ktermi sim pred šterimi mesci od vas slovo jemal! — spomnite se, kako sim vas opominjal, vas prosil in vam priporočil, de imate svoji ga prihodniga duhovniga pastirja tako in še bolj zvesto poslušati, kakor ste mene poslušali; spomnite se, kako ste vsi z kraja iz svojih sere to obljubili, in obljubo z milimi solzami poterdili. Poglejte, mladi prijatli! tukaj ga imate le — svoji-ga noviga pastirja, poprimite se ga kot svojiga duhovniga očeta; odpirajte svoje ušesa njegovim besedam, in svoje serca njegovim naukam, tako ga spoštujte, in vi bote enkrat kristjanski zaljšik in lepota lete soseske v sredi Ipave postali no milost Božjo dosegli. Kakor je dolšnost duhovniga pastirja z besedo svoje ovčice učiti; tako jim mora tudi z lastnim zglegam naprejsvetiti. Besede uče, pravi neki star latinski pregovor, zgledi pa človeka vlečejo k posnemovanju. Kar je koli Jezus, kar so Aposteljni učili, so tudi vse v djanji speljevali: tudi duhovni pastir, njih naslednik, mora biti razgledalo vsili dobrih del; kadar drugim priporočuje čednost, pobožnost, ljubezin do Boga — delavno ljubezin, vsmi-lenje do bližnjiga; če priporočuje ponižnost, krutost, poterpežlji-vost, zvesto spolnenje dolžnost svojiga stanu, mora on poskerbeti si pervi take no enake čednosti obleči, dc tako ljudem pokaže, de je res, kar uči, in de ni tako težko ne, postave dopolniti. On da tedaj svoje dobre dela pred ljudmi svetiti se, ne ki iz kakiga napilila, češ de bi ga ljudje hvalili, ampak de bi jih vidši posnemo-vali no Očeta častili, ki je v nebesih. On je kakor terdno mesto verh gore, kteriga lepe poslopja je okoli no okoli viditi, ali kakor globoko vkoreninjeni hrast, kteriga noben vihar skušnjav ne overže. Sejanje in sajenje besede Božje po tacim duhovnim pastirji tudi ni prazno, in nerodovitno; Gospod Bog ga z svojo pomočjo podpira, seme z roso nebežke milosti zaliva, de se dobro in globoko vkorenini, de gre od roda do roda, in de, kadar ni več duhovniga pastirja, ne njegoviga praha in kosti, rodi še obilno žlahtniga sadu. Ker je pa kar veliko na tem, kakšni zgledi se pred očmi imajo ležeče, vari se, dragi brat, de ne boš nikoli z levo podiral, kar bi bil z desno sozidai; še clo mnogoterih reči, ktere bi same na sebi nedolžne bile, kaže Tebi zderžati se. Če bo mili Bog enkrat nam duhovnim naše slabosti pregledal, ne — ljudje jih nočejo pregledati, nočejo vediti, de smo tudi mi iz mesa in kervi, ne slišati, de smo tudi mi z slabostmi obdani. Duhoven je, tako pravijo le, in to je zadosti. Ali prijatli, — ne le mi duhovni, tudi vi ste k svetosti poklicani, kdor bo verval in storil, bo zveličan; ne slednji, praviJesus, kteri poreče: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kraljestvo, ampak kdor bo storil voljo mojiga Očeta, pojde v nebeško kraljestvo; volja Božja pa je naše posvečenje, de dobre, svete dela delamo, in hudih se varjemo. Hodite tedaj, kakor sveste in bogljive ovčice po poti, ktero vam bo vaš duhoven pastir pokazal; posnemo-vajte dobre dela, lepe zglede in žlahtne čednosti, z kterimi vam bo na poti proti nebesam naprejsvetil; na ti poti svojiga zveličanja ne bodite nikar kasni ali zanikerni; gorje vam, ko bi deržali duhovniga pastirja le iz navade, le zavoljo češ, de niste brez njega in ne zavoljo duhovnih potreb; stokrat težej bi enkrat pred tankim sodnikain obstali ko neverniki, kteri niso še nikdar nič od Božjiga kraljestva slišati. Zadnič, ljubi Jožef! Tebi je dobro znano, de po besedah Apo-stelna Pavla, smo mi duhohiii pastirji dcljivci, Božjih skrivnost; bodi tedaj vsako uro in čas, čez dan in po noči, v lepim in slabim vremeni pripravljen svete zakramente, kakor nar sveteji in močneji pripomočke našiga zveličanja, deliti; poskerbi pa, de ne boš drugim pridgovaje in jim svete zakramente dele se sam pogubil. Dobro razloči vredniga od nevredniga, le to odveži, kar gre odvezati. Ne boj se prijemljivilt bolezin, dober pastir da svoje živlenje za svoje ovce; bolnike rad objiskuj, razveseli jih z svojo pričjoe-nostjo, potolaži jih z dobrim svetam, z resnicami svete vere, to je Bogu in ljudem všeč. Ko bi eniga ali druziga zmed svojih našel od hude bolezni zadetiga, de ga je zdravje čisto popustilo, de moč njegovih udov zginuje, serčnost ugasuje, de je popolnama obnemogel, od straha prepaden, od groze pred smertjo prevzet — de ga že smertne težave zalivajo; ko vidiš, de so vsi njegovi, ki jih je pri serci imel — njegovo britkost milovaje in svojo naprejstoječo zgubo z grenkimi solzami objokovaje — nezmožni njega gledati, kako de z smertjo rinja — od njega beže: o tako ostani saj veti-der Ti — zvesto in stanovitno na njega strani, imej poterplenjo z njegovo britkostjo, obljubi mu v imenu Jezusa, pri popravlenju no objokanju vsili storjenih križev, odpušanje grehov in večno živ-lenje; tako vlij nov up, novo tolažbo v njega pobito serce; dokler žilica v njegovih udih giblje, maži njegovo dušo z molitevjo, in kadar Iucica njegoviga živlenja vgasne, zroči dušo v roke 'stvarnika, ki jo je dal. — Preserčni prijatli! vi pa spoznovajte in povračujte svojiga du-hovniga pastirja marljivost in nevtrudljivo prizadevanje z vdanimi serci, z ljubeznijo, pokoršino in hvaležnostjo; dajte mu vselej z veselim scrcam, kar njemu gre; delovic je svojiga plačila vreden; in kdor altarju služi, mora od altarja živeti. Preveč ne prašamo, če za vam delene nebeške darove, potrebni časni živeš od vas terjamo. Gorje nam, če kruh prejemljemo, kteriga bi ne zaslužili, gorje pa tudi temu, ki zasluženo plačilo zaderžuje. Sklep. Vi vidite tedaj, prijatli, zavezo, v ktero danas stopite. Jožef, moj brat, je moj nastopnik, je vaš duhovni pastir postal; vi pa postanete njegove ovčice; on vas bo učil, vi njega poslušali; on vam bo pot kazal, vi pa za-njim hodili; on vas bo z nebeškim kruham, vi pa njega z posvetnim redili. Poglej, moj ljubi brat! tukajle Ti zročim in priporočim mojo poprejšno ljubo kristjansko čedico, na kterc ljubezin do mene nikdar pozabil ne bom! bodi ji zvest pastir, moder oče, serčen pri— jatel, kar nesim mogel jest, to Ti dokončaj pri nji. Skerbi, de nobene tih sedaj tebi zročenih ovčic ne zgubiš; vodi jih z besedo in z izgledam po pravi poti, de jih enkrat v Božje kraljestvo pripelješ. Butara, ktero zdaj na Tvoje rame položim, je res težka, ali spomni, de Ti si k temu rojen, de Gospod Te bo ž gnado podpiral, ki Ti jc bila z položenjem rok podeljena, de plačilo, kteriga boš na večer svojiga sedajnlga živlenja prelil, je veliko. Blagor Tebi, če na poslednjo uro lahko porečeš: Poglej Gospod! tukaj so le ti, ktere si bil meni zročil — nobeniga nesim zgubil. — llavno tako, moje ljube nekdanje ovčice! vi pošteni Planinci! zročim in priporočim tudi častitiga gospod Jožefa vaši ljubezni no hvaležnosti; vzemite ga tedaj v sred vas kakor svojiga duhovniga pastirja in očeta, kakor pri jat la in soseda; poslušajte, posnemo-vajte, spoštujte ga, če bote njegove dobre uke spolnovali, njega lepe zglede posnemali, hote z njim, svojim pastirjem vred Možje kraljestvo posedli. O dobrotljivi, vsmiljeni Jezus ! kteriga neskončno ljubezen do nas mi danas tukaj v zakramentu sv. rešniga Telesa z posebno veselim obhajanjem častimo, Ti pervi, Ti dobri pastir, kteri si svoje živlenje za svoje ovce dal, in duhovno pastirstvo k zveličanju človeštva postavil; o poglej milostljivo na to danas med pa- stirjem in ovčicami tukaj storjeno zavezo, poterdi, podpiraj jo z svojo gnado, de bodo pastir in ovčice svoje dolžnosti dopolnili no enkrat k Tvoji sveti izvoljeni čedi prišli. Amen. V Št. Vidu 22. nedeljo po Binkoštih, o novi maši častJfiga gosji. Franceta Kopacina. (1810). Dajte Bogu, kar je Božjiga. Sv. Mat. XXII. 21. Ako ravno pobožni kristjani ob nedeljih in praznikih radi v cerkev hodijo, de Ilogu dolžno čast in hvalo skažejo, in de mu dajo, kar mu gre; vender nikoli tako natlačenih cerkva ne vidimo, kakor, ker se nove maše pojo; novica, de se bo kje pela, gre od ust do ust, ljudje jo z radostjo zaslišijo, in stari no mladi, bližnji no daljni k nji pertečejo. Pretečene tri dni je lilo^ kakor de bi se bili vsi nebeški studenci odperli, no še davi je sel še silno dež; bal Šim se, de bi mi danas clo mogoče ne bilo iz Planine čez toliko narašenih in derečih potokov tako dalječ sem v Št. Vid priti, no vender poglejte! —komaj je k veliki maši odvabilo, pa nebo se je že razvedrilo, z prijaznim solncam nas pozdravilo, nam tako svoje veselje nad novo mašo oznanilo, in cerkev, ta lepa, prostorna cerkev—je z ljudmi tako nagnječena, de ni druziga viditi kot glavo pri glavi. Vi skupej zbrani, — se veselite nove maše po nekih od vas ne vselej no čisto razumljenih občutlejih, jest se je pa tudi veselim, ker upam, de bo imela sv. cerkev v svojih priči— jočih kar žalostnih okolistavah in zlo velicih potrebah nad novo-posvečenim mašnikam častitim gosp. Francam Kopačinam novo podporo in pomoč; ali če se na-nj ozrem, vidim ga v sredi samih sivoglavov! — kje bodo vzeli se vsi tisti, ki bi imeli v malo letih na njih stopnje priti?------ Če sc moje serce od ene strani nove maše veseli, me od druge nekoliko sramovanje in strah obhaja; — sramujem sc skoraj, de sim — premlad—dal se za današnjo pridigo pregovoriti no primorati, de sim povablcnjc prederzno gori vzel; strah me je pa tudi nekoliko, — mene nar mlajšiga duhovniga pastirja cele Inavskc doline— pričo tako visoko zasluženiga in častitljivega duhovstva, in tacimu velikimu in veljavnimu zbirališu, kakor je pričijoče, govoriti. Nam mladim pridgarjem ne gre od duhovskiga stanu, z kte-rim smo si še premalo poskušali, veliko govoriti, ali ga priporoče- vati; toraj ostanem raji pri svojih pervih besedah, in jihponovivši rečem: Dajte Bogu, kar je Bozjiga. Kar ima človek v sercu, ima tudi na jeziku; zato so od nekdaj ljudje, ki so v Boga živo verovali, no ki so ga hotli v resnici častiti, hvaliti no moliti, to — tudi v djanji pokazali, zavolj njega se mnoge veljavne reči znebili, ali z drugo besedo, mu darove dopernašali; tako naši pervi starši, tako njih mlajši, tako vsi Izraelci stare zaveze; po ustnim izročanju je prišla taka šega od očakov še clo na ajde, de so tudi oni svojim zmišijenim bogovam darovali. V novi zavezi je pa Jezus v sv. maši nam nar čistejši no svetejši, tedaj nar veljavniši no Bogu nar prijetniši daritev postavil. Ker bodo danas z veliko častjo semkaj pripeljani gosp. Franc Kopačin na tim sv. mestu pervikrat daritev sv. maše nebeškima Očetu za vašo spravo dopernesli, vam bom, ljubi prijatli; — od te daritve to nar potrebniši povedal, in upam, de kar vam bom od nje na kratkim razložil, bote zainerkljivo poslušali. Speljaitfe. Po pervi pregrehi, ktero so vsi ljudje v Adamu in po njim dopernesli, je človeka natora spačena bila; njegov um je tako o-tamnel, de je ni več spoznal resnice in prave edine poti k svojimu stvarniku; volja se je bila tudi pohabila in k hudim nagnila, de bi ne bil zamogcl sam od sebe k dobrima več povzdigniti sc; človeštvo bi bilo po tim takim na večno pogubljeno, ko bi se ga ne bil Bog vsmilil; vsinilil se ga je pa, de mu je bil dal čas ali odlog spokoriti se, in de mu je bil obljubil odrešenika poslati. Med vsim z pregreho ognušenim človeštvam ga ni bilo tako pravičniga in pobožniga, de bi bil zamogel razžaljeni pravičnosti Božji v svojo, še manj pa v spravo celiga človeštva kako prijetno daritev dopernesti; zakaj, kakor bi se ti od nar žlahtneji jedi, ki bi se ti z ognušeno roko ali v oblateni no smerdljivi skledi ponudila, proč obernil; je bil tudi nar pravičniši človek saj od pervc pregrehe ognjušen, in daritev, če še tako draga iž njegoviga oma-deženiga serca bi ne bila mogla nikakor Bogu dopasti, toraj je poslala neskončna milost Božja, eniga popolnama svetiga doli iz nebes, de bi ji bil prijetno daritev dopernesil. Bog je svet tako ljubil, deje svojiga edinoroj eniga Sina dal, de bi slednji, kteri v njega veruje, ne bil pogubljen, ampak večno živlenje imel. Ta je prišel, velovečil sc, in potem kije voljo svojiga nebeškiga Očeta ljudem na tanko razodel, jim po pregrehi zgubljeno pot v nebesa znovič pokazal, sc je — sam ne-dolžin, pravičin in čist — popolnama pokorno svojimu Očetu in ven-der tudi rado — in prostovoljno nar britkejimu terplcnju in nar za-ničljivši smerti podvergel, in je na križu v zpravo celiga človeštva vmerl. Tako je tedaj Jezus, včlovečeni Sin Božji, nar nedolžniši no svetejši, kieriga je koli zemlja nosila, daritev sprave za celo človeštvo dopernesil, razžaljeni pravici Božji za grehe celiga sveta nadomestil; strašno velik dolg naincsl nas poplačal: on — nedolžno jagnje, je bil zaklan, de bi mi grešniki milost dosegli; — on — pravični je grenko terpel, de bi mi nevredni krivični po njim opra- » vičeni bili; — on — nedolžni je vmerl, de je nam nebeške vrata odperl, de bi mi, ki smo bili hudobni, na vekomaj živeli. — O neskončno velika in nezapopadljiva milost našiga Boga! — Ta je bila, in je Bogu nar dopadljivši daritev, zakaj doper-nesil jo je sani nar nedolžniši, nar čistejši no nar svetejši Sin svojimu nebeškima Očetu v posvečeni no nar visokeje požlahtnjeni človeški natori, terpel je namreč in vmerl kot človek. Dopernesil jo je iz ljubezni no pokoršine do svojiga Očeta; dopernesil iz ljubezni no vsmiljenja do grešniga človeka, ki je po mesu njegovi brat; dopernesil v poveselenje nebes, ki so milo na grešniga človeka; za-nje namenjeniga, ozirale se. Vse molitve, daritve in druge dobre dela očakov stare zaveze je neso imele same na sebi — dopernešene v grehu — nobene veljave, temuč le v pogledu njih vere in upanja na obljubljenima, prihodniga odrešenika — po kte-rim so očaki zdihovaje hrepeneli — in v pogledu daritve, ktero je imel tale na kalvarskim hribu dopernesti, so Bogu všečne bile. Kakor se tedaj vse naše dobre dela le po Jezusa neskončnim za-služenju na sv. križu posvečujejo, de Bogu dopadejo, so se tudi vse molitve in daritve očakov stare zaveze po negovi smerti na križu že naprej posvečevale, de je Bog nad njimi dopadajenje imel. Ali Jezus ni le samo enkrat na križu svoje živlenje v spravo človeštva Očetu dal, on je hotel tudi pri nas ostati do konca sveta; v znaminje in spomin svoje neskončne ljubezni no v zastavo svojiga nezapopadljiviga vsmilenja do nas, nam je še pri zadnji večerji daritev sv. maše postavil: On je vzel kruh, je zahvalil, ga posvetil, zlomil, dal svojim učenčam in jim rekel: vzemite in jejte, leto je moje telo, ktero bo za vas dano; potem je vzel kelh, je zahvalil, ga posvetil in jim podal rekoč: Pite iz njega vsi, zakaj leto je moja kri nove zaveze, ktera bo za njih veliko prelita k odpušnju grehov. Kar se je drugi dan na kalvarskim hribu očitno godilo, de je bila Jezusa kri od njegoviga telesa ločena in prelila, godilo 'sc je to pri zadnji večerji po skrivnostno pod podobami posvcčc-niga kruha in vina, tudi tukaj je bila kri odločena. Potem, ki je bil daritev sv. maše postavil, je rekel svojim učencam, to delali v njega spomin; oblast in povelje jim je tedaj dal, z cnacimi besedami kot on kruh in vino posvečovajc v njega sv. rešnje telo in rešiljo kri spremenovati. Kadar so koli hotli A posteljni no vsi njih nastopniki, ali kadar koli hočejo tile še dan današni spomin na Gospoda obhajati, so posvečevali no posvečujejo kruli v njega sv. telo in vino v njega rešnjo kri; kar sc pri vsaki sv. maši stori, in kar se bo delalo po besedah Aposteljna Pavla, dokler Gospod zopet ne pride. Že v časih Abrahama je duhovin Mclhizedeh nar Vikšinni kruh in vino daroval, in Apostelj Pavl pravi, de ta daritev je bila prava živa podoba daritve, ktero je Jezus pri zadnji večerji postavil; veliko prerokov jo je očitno dznanovalo, veliko seg in daritev stare zaveze jo je pomenilo; sam Jezus je že popred od nje govoril; v na-mestenje tedaj vsili daritev stare zaveze, ki jih je overgel, je on sv. mašo postavil, in tako pisma prerokov in svoje lastne besede polerdil. Sv. maša je po tim takim nekervava deritev nove zaveze , v kteri se kruh in vino v pravo živo telo in v pravo živo kri našiga Gospoda Jezusa Kristusa spremeni no nebeškimu Očetu daruje v spomin kervave daritve, ki jo je zveličar na križu v spravo človeštva dopernesil; ni tedaj samo spomin Gospodove smerti ali daritve na križu, temuč tudi eno vedno ponavlenje ravno te daritve, tode le pod podobami posvečeniga kruha in vina. Daritev sv. maše je nar čistejši, svetejši no Bogu nar do-padljivši daritev, zakaj tii se daruje Bogu, kar je Božjiga; — kaj je pa svetejšiga, kaj bolj Božjiga, kakor edinorojeni, — včlovečeni Sin Božji? — Ali se ni sam Oče iz nebes dvakrat zaslišati dal, rekoč: Ta je moj ljubi Sin, nad kterim imam dopada-jeni e? —Jezus Kristus, nedolžno jagne, ktero grehe sveta od-jemije, se pri sv. maši Bogu daruje v spomin njegove britke smerti na križu in v spravo človeštva. Kar vikši duhovni te daritve je pa tudi nar sveteji no Bogu dopadljivši, je po redu Melhizedeka zopet sam Jezus Kristus, včlovečeni Sin Božji, ki se pod podobami posvečenima kruha in vina po rokah mašnika Bogu v spravo človeštva daruje, de je tako pervi no edini srednik med Bogam in ljudmi. Znano vam je dobro preljubi kristjanski prijatli! — de sv. ka-tolška cerkev je eno duhovno, skrivnostipolno telo, kteriga glava in poglavar je sam Jezus Kristus; z svojo britko prelito kervjo jo je otel peklu, prikupil si jo je v svojo last, potegnil jo bo tudi enkrat za sabo, de, kjer je on — glava — bo tudi njegovo duhovno telo, bo tudi sv. cerkev; mi smo pa udje—in če smo brez greha — smo živi udje tega telesa; če se tedaj Jezus pri sv. maši svoji-mu nebeškimu Očetu daruje, darujemo ga tudi mi z mašnikam vred, ko smo v gnadi Božji — in ko se kot udje tega skrivnostipolniga telesa po mašniku z Jezusam, ki je glava, zvežemo in zedinimo; vsi tedaj, ki so pri sv. maši pričijoči, še clo taki, ki ne morejo z telesam, ki pa vender z duham v cerkev pridejo, in se z mašnikam in po njem z Jezusam združijo in zedinijo, ga zamorejo ne-beškimu Očetu darovati. To je za revniga čioveka na zemlji kar razveseljiva skrivnost, de Jezus, ki je po Božji nalori z Očetam in sv. Duham en Bog, je on po človeški, naše kervi, našiga mesa, tedaj nam v rodu in gotovo naš brat; toraj je pravi srednik med nebam in zemljo, med Bogam in človekam. O srečni, trikrat srečni kristjan! — de ti je dano Jezusa, svojiga brata darovati, no de ga Očetu darovaje mu zamoreš nar veči čast skazati, no vsiga, česar od njega potrebuješ, tudi gotovo doseči! — Bog je neskončno, samo na sebi nar popolnama bitje; on je naš Oče, nar visokeji Gospod, kralj nebes in zemlje; njemu gre vsa čast, nar višji spoštovanje, njemu samimu gre molitev; ko ti hočejo taki občutleji serce predreti, nikoli jih nc boš zunajneBogu vredniši skazal, kakor, če mu Jezusa pri sv. maši daruješ; kaj mu zamoreš neki dopadljivšiga v dar dopernesti ? — Ti — Bogu daš, kar je Božjiga! — Bog je tvoj nar veči dobrotnik, vse, kar imaš in vživaš, slednji dihlej, slednje veselje tvojiga živlenja, prišlo ti je le iz nje- gove dobrotljive roke; sedem let — svoje žive dni ne prešteješ njegovih dobrot, zakaj slednji hip tvojiga živlenja pričuje od njegove neskončno velike ljubezni no dobrote proti tebi; odprivši tebi, nevrednima grešniku vse studence svoje milosti, ti je nar veči Iju— bezin in vsmilenje skazal. Ali mu ne tiče nar veči hvaležnost? — Skazal mu jo boš očitno, ko mu — kar mu je nar ljubši, ko Jezusa sv. maši v zahvaljo daruješ. Tako bos Bogu dal, kar je Božjiga! — Prijatel! — Ti se znajdeš od dneva do dneva v množili duhovnih in telesnih potrebah; nemaš ga, ne moreš ga imeti modrejiga in močnejiga, ne zvestejiga in gorjiga prijatla od Gospod Boga; kaj mu boš neki dal, de ti pomaga, de ti bogato po verne? —*— daruj mu, kar mu nar bolj dopade; daruj mu Jezusa pri sv. maši, in ti boš Bogu dal, kar je Božjiga! — Ako si ravno po Jezusa neskončnim zasluženji na sv. križu in po milosti Božji že opravičen bil, ti vender vest očita, de si se v množili manjih ali večih rečeh večkrat Bogu zameril, de si grešnik pred njim, de milost potrebuješ; tvoje ranjeno, poterlo, zgrevano serce, bo odpušanje grehov le po tistim iskalo, ki se je kot nedolžno, krotko jagnje za grehe celiga sveta prostovoljno na križ dal; ti ga boš vnovič — milost in odpušanje grehov doseči — zase in za verne meri ve — ki še milosti potrebujejo, — pri sv. maši Bogu daroval, ti boš tako Bogu dal, kar je Božjiga! — Daritev sv. maše namestuje vse daritve stare zaveze, in je nedopovedljivo veljavniši od njih; z to daritevjo zamoremo Bogu nar veči čast, spoštovanje in hvaležnost skazati^ no po nji vsiga deležni postati, česar koli potrebujemo; sv. masa je prava, nar terdneji zaveza med Bogam in človekam, mu je, v dolini solz zdi-hajočimu, živi Studenc, — mu je potok gnade ali milosti Božje. Kadar hoče tedaj koli sv. cerkev Bogu nar visokeji čast, ali molitev dopernesti; mu za prijete dobrote hvaležnice obhajati, ali v duhovnih in telesnih potrebah ga za gnado, milost in pomoč poprositi; obhaja samo spomin po Jezusu, daruje mu Jezusa — to neomadežvano, čisto jagnje Božje — pri sv. in z sv. mašo z posebnimi ali bolj častivnimi no veselimi, ali po okolislavah — ko sama žaluje — z bolj žalostnimi cerkvenimi šegami; slednji dan daruje v poveselenje, k pomoči no pridu vsili živih in mertvih. Poglej, ti moj ljubi novomašnik! — Po zakramentu, ki so ti ga podelili milostljivi no visoko častitljivi škof, si si zadobil oblast na altarji Gospodovim kruh in vino posvečovaje v Jezusa pravo rešno telo in kri spremenovati, no Bogu za spravo človeštva darovali; na tvoje besede, ki jih hoš v Jezusa imenu zrekel, bo prišel Sin Božji, ravno tisti, ki se je bil iz naročja svojiga Očeta odločil, pod sercam nar čistejši Device včlovečil, tisti ki je v Kani Galileji vodo v vino spremenil, in z petemi ječmenovimi krulil 5000 mož bil nasitil; ki je skozi zaperte vrata po vstajenji lini svojim prikazal in kasneji pričo njih kviško v nebo vzdignil se; na tvoje besede bo prišel ravno leta iz nebesna altar v tvoje roke; cele trume angeleov ga bodo sprejmile in nevidno okoli aitarja se nastavile mu stoječ ali klečeč streči, in mu bodo čast in hvaljo pre^ 14G pevalc. O spomni vender, moj ljubi brat! —de ga ni ničsvetejiga na celim svetu od daritve sv. mase; z straliam in trepetanjem od ene strani — od druge pa z neomadežvano vestjo in ponižnim ser-cam. z živo vero in čistimi rokami vselej k altarju pristopi, de boš Kot živ ud Jesusoviga duhovniga telesa Bogu v svoje posvečenje daroval. Tudi vi, moji preserčni prijatli! — kadar bote koli pri sv. maši, o spomnite se vedno na moje današnje besede, spomnite, de tu se nar svetejši opravlja, de je ni no ne more biti čistejši, svetejši no Bogu dopadljivši daritve od lete; de til se sam Jezus svojimu nebeškimi! Očetu v spravo človeštva daruje; de z to daritevjo Boga nar vredniši častimo, in si z njo vsiga sprosimo, česar koli potrebujemo. Poskerbite vender , de se bote pri tim darovanju vselej prav spodobno zaderžali; z čistim duham in neomadežvanim tele-sam z mašnikam in po njim z Jezusam sklenili no zedinili; tako bote zamogli upanje imeti, de Jezus, poglavar, bo vas — ude svojiga duhovniga telesa tudi enkrat za sabo potegnil. Ne tedaj samo ob nedeljah in praznikih, tudi ob delavnikih, kadar vam koli čas pripusti, radi, marljivo in z veseljem k sv. maši pritecite, de bote angelam Božjim uverstili se, ki iz nebes na cele trume priletivši se okoli altarja nastavijo jagnje Božje moliti. — France! — o blagi France! stopi tedaj zdaj kje pred altar, in zedinjen z celim pričijočim kardelam vernih kristijanov, doper-nesi nekervavo daritev sv. maše v spomin in ponavlanje kerva-vc daritve, klero je Jezus na križu grenko vmerjoč, za spravo celiga človeštva svojimu Očetu dopernsil; daruj jagnje Božje — katero grehe odjemlje celiga sveta — daj Bogu, kar je Božjiga! Spomni sc, pri leti svoji pervi daritvi sv. maše — in pri vsaki drugi za naprej — svojiga očeta in matere, ki state z težavo zredila, dostikrat in kar veliko si pritergovala, de sta ti na ta stan pripomogla; spomni se svojih treh bratov, ki so se vedno pri deli potili, de so bili staršem in tebi v pomoč; spomni se cele svoje rodovine, ki je danažnjiga dne z veseljem pričakovala; svojiga duhovniga očeta in matere, ki ti z tako veliko častjo novo mašo odravnata; svojih družic, ki so te v spomin tvoje večne čistosti no nedolžnosti s cvetlicami opletle. Moli za njih Ekscclencijo mi-loslljiviga grofa in škofa Filipa, de bi jih Bog v njih visoki starosti z svojo gnado podpiral. Moli ljubi France tudi za svetliga cesarja, ki je na celim Francoskim po grozovitnim punti zaterto cerkev sopet vsnoval in vterdil, de se povsod kot pred puntam o-čitna služba Božja opravlja; nej ga dobrotljivi Bog razsvetli de bi ji bil varh, krepile steber in pravi podpornik; de bi se po sv. cerkvi sv. vera množila, lepo cvetla in obilno žlalitniga sadu rodila; de bi se po sv. veri edinost, ljubezin in prava prijaznost med ljud— stvarni vterdile, in de bi se tako vender enkrat pravi, terdni no stanovitni mir dosegel. Moli za celo keršanstvo, za vse ljudstva in narode celiga sveta; nej vsi spoznajo, de ni človeku dano v druziga imenu, kot v imenu Jezusa zveličan imu biti, dc lc on sam je resnica, pot in živlenjc! Moli še posebej in prosi za vse žive in mertve celiga tega pošteniga Št. Vidskiga Komuna; nej da vsmiljeni Bog živim, kar za svoje duše in telesa potrebujejo, mertvim pa večni mir in pokoj. Amen. O novi maši častitiga gosp. Andr. Polšaka, (v Šmariji 1814). Dajte cesarju, kar je cesarjevima, in Bogu, kar je Božjiga. Mat. 23. 21. Lepo in veselo bi bilo na svetu — zastopnost bi bila, ljubezen in prijaznost med ljudmi, — imeli bi že tukaj nekoliko pokušnje nebeškiga raja; ko bi se vsakimu dalo, kar njemu gre: zakaj nar več hudiga —jeze, sovraštva, preganjanja, —tožba, pravd in še clo prelivanja človeške kervi iz tega zvira, de sc slednjimu ne da, kar bi se mu imelo dati. Kadar je Jezus Farizejem rekel: Bajte cesarju, k a r j c c e s a r j e v i g a, in Bogu, kar je B o ž j i g a, jih ni hotel le podučiti, uc imajo cesarju in v tempelj Gospodov naložen davk plačevati, ampak tudi de imajo vsakim drugimu dati, kar bi koli po pameti no pravici od njih terjati mogel; zakaj sam sv. Pavl, ta veliki Apostel no razlagovavic volje Gospodove je te hesede takole razložil: Bajte tedaj vsim, pravi on, kar njim gre, komur davk, davk, komur col, col, komur strah, strah, in komur čast, čast. Med drugim smo tedaj dolžni ljudem tudi čast dati, mnogoteri med vami ceni svojo čast ali lepo ime više od svojiga premoženja, še clo više od svojiga živlenja^ in marsiktoriga bi hujši žaliti ne mogli, kakor če bi ga k^j na časti poškodovali. Vsaki človek je svoje časti vreden, in scer smiraj veči po primeri, kakor se bolj od neumne živine gor do podobe živiga Boga povzdiguje. Najemnik, kteri vročino in težo dneva v poterplenji prenaša, z marljivim delam sebe in svoje pošteno preživi no oskerbi, in tako v svojim stanu voljo Gospodovo dopolni, ali ni pred Bogam in pametnimi ljudmi vreden veči časti od uniga kralja, kteri pozabljivši na osrečenje svojih podložnikov, tiste dere, dežele molze, žulje ljudi no mast zemlje v grešnih vživanjih, ali v nepotrebnih le iz prevzetnosti začetih in krivih vojskah zapravlja. Kakor vsacimu človeku, gre tudi vsacimu stanu čast skazo-vati, in tolikanj veči, kakor potrebniši je, in kakor več k koristil in osrečenju družili stanov pripomore. Visoke časti so vredni posvetni kralji no vsi njih namestniki, kteri, kakor žive podobe Božje, za mir in pokoj v njim zročenih deželah vedno skerbe, in z ra- dostjo svojim podložnika«), kar zamorejo, dobriga naklonijo, in njih osrečenje množijo. Častitljiv je stan sodnikov, kteri po svoji razumnosti iio modrosti nar težji no zvite reči razločijo; tavžent prepiram, tožbam in pravdam z mečem pravice konc postavijo, ali z prijaznim podučenjem in razjasnenjem večkrat in naj veci zo-pernike in sovražnike zmirijo in spravijo. — Častitljiv je stan vojakov, kteri morajo vsako uro in čas pripravljeni biti, nas pred domačim in zunajnim sovražnikam obvarvati, in svojo kri preliti, svoje živlenje dati za naše dobro. In de od več drugih stanov molčeč, še vašiga, ljubi kmetje, v misel vzamem; kolikanj lepiga hi se dalo k časti vašiga stanu povedati; kteriga je Gospod nar pred zamislil, iz kteriga so vsi drugi stanovi rastili, in kteri v nekim zapopadku vse druge stanove z potrebnim živežem previdi? kmeta razumnost, vmetovnost in nevtrudljivo delo je iz pustih, divjih, z robido prepletenih in z gojzdmi prerašenih krajev — lepe prijetne, smehajoče verte naredila. Kar imamo koli od pitaniga sadu, od žlahtnih tertic ali družili prijetnih pridelkov, vse to je kmeta skerbna roka iz divjačnosti potegnila in požlahnila. Če kmet svoj stan po volji Božji terdi, je posebne časti vreden. Kmetiški stan počastiti so še mnogi cesarji no kralji za drevo poprijeli, no po nekaj brazd naredili. Ali od vsakimu stanu dolžne časti posebej govoriti, ne pripusti meni ne čas, ne priložnost. Perva daritev sv. maše, ktero bo danas novomašnik častiti gosp. Andrej Polšak v našo pričo ncbcškimu Očetu dopernesil, in za ktere voljo smo se tukaj zbrali, napeluje moje govorjenje na duhovni stan in na čast, ktero mu gre skazovati. Ne mislite nikar, prijatli, de vam bom tukaj duhovni stan čez mero povikševal; meni je le za resnice in vašiga pod-učenja voljo. Jest vam hočem le vrednost duhovskiga stanu pred oči postaviti, vi pa potem sodite, ali mu gre, in kakšino čast skazovati. Bodite pripravljeni i. t. d. Speljanje. Ker sim namenil vam govoriti od vrednosti duhovskiga stanu, molčim od njegove visoke in nezapopadljive duhovne oblasti, po kteri zamorejo duhovni spokorjencam v imeni Jezusa vse grehe odpustiti, no na altarjikruh v Jezusa rcšnjc telo in vino v njegovo sveto kri spremenovati, in vam postavim duhovni stan le v njegovih očitnih zvezali z časno in večno srečo človeštva pred oči. Nobena druga zveza, v kteri se koli ljudje na svetu znajdejo, nima, od vsili strani premišljena, tako očitno koristnih nastopkov, kakor zveza duhovskiga stanu z celo človeško družino. Vsaki drugi še tako potrebni stan med ljudmi namenuje množenje svojiga in družili osrečenja; dobrotljivi nastopki pa zveze duhovniga stanu z človeštvam ne sežejo samo do časne sreče ampak noter v globoko večnost. Po ncvtrudljivim prizadevanji duhovnih bi ne imeli le samo vsi drugi ljudje razumni, skerbni no delavni, ponižni, ljubezni polni, krotki, no tako srečni za pričijočc živlenje postati, ampak tudi v čednosti no bogaboječnosti tako zrejeni biti, de bi Jarnkaj večno zveličanje dosegli. Po pregrehi — storjeni po naših pervih starših, je človeka razumnost otemnela, de je na Boga pozabil, in pot do njega zgubil; njegova volja se je k hudimu nagnila, de se je na pot pregrehe, ktera v pogublenje pelje, podal. Ob času pravičniga Noeta je bil cel svet tako z pregreho ognušen, de ga je Gospod z grozno strašnim potopam štrafal. Sodomci so tako ostudno in zaničljivo grešili, de je bil Bog prisiljen z žveplenim ognjem od neba jih požgati. Judje so preroke morili no z kamnjem pobijali te, ki so bili od Boga k njim poslani; in v Jeruzalemi so se v poslednjih časih po spričevanju Jožefa, nekiga Juda, take krivice, punti, morije in ostudne pregrehe doprinašale, kakoršne še nikjer drugej ne, kar je svet stal. Taka je bila pri Judih, ki so še na Boga verovali, — kaj vam pa še le porečem od malikovavcov, kteri, razun Judeje, po celim svetu razkropljeni, so imeli na tavžente bogov in boginj, v slednji deželi druge; zlate, sreberne in bronaste, kam-nitne in lesene; kteri so volani, kozlam, kačem in drugim zverinam tempeljne zidali, jim Božjo čast skazovali, večkrat ijudi klali, no jih jim v daritev žgali; kieri so svoje bogove z mnogimi dru-zimi spačenimi no neumnimi šegami, večkrat z gcrdimi, nesramnimi pregrehami no očitno v tempeljnih častili? — Gospod se je zadnič vsmilil človeštva, in je, po očakam storjenih obljubah, poslal svojiga edino rojeniga sina, de bi ne le samo Abrahamovi otroci, — (le hi slednji, kteri v njega veruje ne bil pogubljen, ampak de bi večno živlenjc imel. Ta je prišel, prikazal sc v našim mesu, poslal je luč raz-svitlenja vsim narodam v sredi Černe tame, z ktero je bil cel svet zakrit, in prinesil je iz nebes mir vsem ljudem. Pokazal je bratam svojiga dobrote in ljubezni polniga očeta, razodel jim njega sveto voljo, kako de bi zamogli njemu dopasti no k njemu priti. De bi bili mu tolikanj bolj verovali, skazal se jim je mogočen v besedi no djanji; in de bi bil njih voljo od hudiga zopet k dobrimu, k pokoršini proti Bogu obernil, je bil sam v sredi krivih nedolžen, v sredi krivičnih pravičen, in pokoren Očetu do smerti, do smerti na križu; sakaj, iz pokoršine proti Očetu in vender tudi sam rad, je svojo drago kri prelil, in svoje živlenje skozi grenko smert na ‘križu v daritev razžaljeni pravici Božji za spravo celiga človeštva doprinesel; on jevmerl, de je greh z&terl, de je nam nebeške vrata odperl, vmerl, de bi mi na vekomaj živeli. Postavil nam je sv. zakramente, de bi po njih, ko jih vredno prejemljemo, njegoviga neskončniga zasluženja na svetim križu deležni postali. De bi pa luč svete vere, ktero je on vžgal, nikdar več na svetu ne vgasnila, in vsa njegova naprava do konca sveta tcrpela, je v svojih učencih in v vsili njih naslednikih — sveto cerkev vtcrdil, in jo na Petra, skalomoža operi tako, dc vsa peklenska moč ne bo premogla čeznjo, in za tolikanj manj, ker ji je obljubil svojo pomoč, in de ho on sam pri nji ostal, do spolnenja vsih časov. Tako je Jezus, včlovečeni sin Božji, za dobro podstavo sker-bel, de bi bili Aposteljni no vsi njih nastopniki na-njo lepo hišo zidali; zerno je vsadil, de bi ga bili k lepimu drevesu’zredili; no-grad je nastavil, dc bi ga bili nasadili no obdelovali; duhovno kraljestvo je postavil, de bi ga bili množili no na vse kraje sveta širili. Ali hiša ni še dokončana, drevo ni še popolnama zrejeno, nograd je še obdelovati, kraljestvo se da še veliko širiti; kar je pa Jezus nastavil, kar niso še Aposteljni no vsi njih nastopniki dokončali, to imajo duhovni, kakor od Jezusa pooblasteni namestniki naprej peljati, de bo sveta cerkev, de bo Božje kraljestvo množilo se, de bo drevo lepši rastlo, de bo nograd več žlaiitniga sadu zveličanskih del rodil, in de bi tako sedajni no vsi prihodni rodovi v Jezusa kraljestvo stopili, Boga spoznali, molili no enkrat pred njega sveto obličje prišli. Iz tega zdaj rečeniga lahko sami razumet** tatarng velike dolžnosti no opravila, ki so z duhovnim Duhovni, ki so na stopnji Gospodovih učencov in njegovi po-oblastjcniki, morajo tedaj, kakor bi sam Jezus, če bi še na svetu bil, ljudi na razumnosti razjasniti, razsvitliti, jih v volji Božji podučiti,' no jim pot čednosti, ktera sama v veselno večnost pelje, pokušati; jim morajo vse resnice svete vere razlagati, vse skrivnosti kraljestva Božjiga razodevati, no vse pripomočke k zveličanju pri-poročevati; morajo lamo nevednosti od njih odganjati, zagrinjalo poželenja, ki jili slepi, od njih proč potegniti — ga sožgati; babje vere, krive, spačene in škodljive zapopadke jim iz glav zbijati, no jim va-njc gole resnice, zdrave nauke in dobre svete zasaditi. Duhovni imajo ljudi učiti, kako de naj živo na Boga, in vse, kar je razodel, verovajo, kako de naj vselej, tudi v nar ojstrejših o-kolšinah na-nj upajo, in kako de naj Boga čez vse in bližnjiga kakor sami sebe ljubijo; učiti, kako de naj iz ljubezni do Boga vse dolžnosti proti njemu, proti sebi no bližnjimu zvesto spolnujejo; učiti, kakci de naj dela, ktere jim je Bog v njih stanu naložii, po zgledu Zveličarja marljivo in nevtrudeno delajo, de bodo na večer svojiga živlcnja plačilo prejeli. Duhovni morajo ljudem vedno pri— poročevati, de bi Jezusa zglede posnemovali, kakor on, sami sebe zatajevali; svoje slabo poželenje, to zelice — ta ostanik — pojer-baniga greha v sebi morili, de bi nikoli samo po poželenju ravnaje, pameti ne zatajili, in tako k neumni živini ponižavši se podobe Božje nad seboj ne zbrisali; priporočevati jim morajo, de naj z svojimi križi za Kristusam hodijo, de naj se od njega ponižnosti no krotkosti uče; in de naj, kakor on, svojim zopernikam in sov-ražnikam odpuste, jim hudo z dobrim povračujejo in za-njemolijo. Kakor dober, skerben pastir svoje ovčice z dobro pašo, morajo duhovni duše ljudi z besedo Božjo rediti, in jih z gnado Božjo po svetih zakramentih napajati. Lepo in prav je z besedo učiti, to pa ni še zadosti, treba je tudi učiti z lastnimi zgledi. Človek je tako vstvarjen, de rad druge posnema; kakor je tedaj Jezus svojim učencam, mora tudi duhovni ljudem z lepimi deli, z žlahtnimi zgledi svetiti. Kar se ljudem od ene strani z besedo dopove, od druge jim pa v djanjti pokaže, to sc jih še le prav poprime. Kakor bi tedaj sam Jezus, ko bi še med nami bil, morajo tudi duhovni, njega namestniki, eno neomadžvano in čisto, pravično in nedolžno* čedno in pobožno živlenje peljati, no vse od Jezusa priporočene čednosti si obleči, stanani ljudem za razgledalo po njegovi besedi, ker pravi: Dajte svoje dobre dela pred ljudmi svetiti se, de jih bodo posne-movali, no Boga častili, kteri je v nebesih, de bi tako ne samo verovali, — kar bi prazno bilo — ampak tudi deržali no spolnovali, kar jih sveta vera uči. Kakor je Jezus prišel, de bi bil zgubljene ovčice hiše Jakopa vkupspravljal, in kakor je že vsaciga kristjana velika dolžnost svojiga sobrata iz krive poti verniti; morajo tudi duhovni sled-njiga, kteri bi bil iz poti pravice zašel, v ponižnosti no krotkosti opominjevati, z bratovsko ljubeznijo prositi, ali z očetovskim po-kreganjem svariti, dokler pot pregrehe ne zapusti no se nazaj na pot čednosti ne poda; zgubljeno ovčico morajo po zgledu in povelju Jezusa poiskati, najdeno k čedi prinesti, in kakor ovčarji okoli svojiga bleka, morajo okoli čede človeštva čuti, de bi ki zgrabljiv volk ne priklatil se, in kaj ne podavil. Jezus je čez tri leta po Judeji okoli grede povsod dobrot-ljivga, ljubeznipolniga in vsmiljeniga se skazoval, je pomagal, po-krotil, potolažil, in tako ljudem butare zlajšavši jih poveseloval; tudi duhovni, njegovi nasledniki, ga morajo v temle posnemovati, no ljudem pri kakim terplcnji, žalosti ali britkosti, pri nadlogah, boleznih, ali v pomankanju Božjo mogočno previdnost pokazati, njih serca z novim, zvestim upam napolniti, no jih tako pokrotiti no potolažiti; posebno jih la dolžnost zadene, kadar sc kakimu poslednja ura približuje. Z solzami pride človek na svet, z solzami ga zopet zapusti. 1’ravični trepeče pred poslednjo uro, kako je pa tacaš še le mnogimu terdovratnimu grešniku pri sercu? — Če je veliko let popred Boga, cerkev, duhovne zaničevavši le sužen svojiga poželenja bil, krivico verh krivice, pregreho verh pregrehe doprinašal; tako vender se mu na poslednjo uro večkrat vest zdrami, de oči odpre, nepokojin postane, de začne ozirati se, in ker vidi, de je ni več pri ljudeh pomoči, poprosi rekoč: Duhov-niga mi pokličite, le berz — le hitro, nikar se ne mudite, precej — precej naj pridejo, recite jim, de jih prav lepo prosim. Duhovni pridejo, — grešnik zagledavši jih že ložej diše, njemu je kakor de bi angela Gospodoviga vidil; od gnade Božje ganjen zdihne proti njem rekoč: Gospod, velik grešnik sim pred Bogam in ljudmi! — nevreden, de k meni pridejo! solze se mu z curkama vderejo, ter-kaje na svoje grešne persi moli z očitnim grešnikam: Bog, bodite milostljiv meni vbogimu grešniku: — In duhoven, pooblasten od Jezusa, in v njega imenu preveliko težo od njegoviga serca od-valivši mu rečejo: tvoji grehi so tebi odpušeni, in uni opravičen, pokroten in potolažen zaspi v Gospodu. — Ko bi vsi ljudje čez in čez po sveti veri, ktero jim duhovni iz ust zveličarja oznanujejo, zaderžali se; ko bi Jezusa zglede posnemovali, kakor Jezus iz perve mladosti starše no vse duhovne in deželske oblastnike z tanjko pokoršino spoštovali, svoje dolžnosti zvesto spolnovali, in med sabo v edinosti, ljubezni no serčni prijaznosti živeli: bi ga ne bilo ne več greha na svetu; vsi bi bili otroci iz Boga —tukaj bi še imeli pokušnjo nebeškiga veselja. Ne recite nikar: to je nemogoče;-----Jezus, po mesu naš brat, moj- ster, prijatel — naš srednik in beseknik pred Bogam, je tudi sam Božji sin; njemu je vse mogoče, po njegovi gnadi zamorenaj veči grešnik spokoriti se, in slenji človek stanovitno sveto živeti. Poglej moj ljubi novomašnik! to je stan, v kteriga Te je sam Gospod izvolil; to je nograd, v kteriga Te je najel; to je kraljestvo, v kterimu Te je svojiga namestnika in naslednika postavil; Tvoja reč, Tvoja veiika dolžnost bo svet Evangeli oznanovati, sveto vero učiti, seme besede Božje sejati; Tvoja dolžnost pa tudi bo žlahtne zglede dajati, kakor jih je Kristus dajal, in posebno sveto živeti; v sili, potrebi druge opominjevati, podučiti, poprositi no posvariti, v žalostih in terplenji jih pokrotiti no potolažiti. Poslani tedaj po besedah sv. Janeza Aposteljna, Angel človeštva, de mu na poti čednosti k časni sreči no večnimu zveličanju na-prejsvetiš; spremljaj ga na njega popotvanji, podpiraj ga, obvari ga pred vsem hudim, poskcrbi. de ga v namenjeno deželo srečno pripelješ. Obdeluj nograd, v Kteriga si najet, z vso marljivostjo in nevtrudljivostjo, de sam na večer tudi denar večniga zivlenja prejmeš. Nograd je velik, dela Ti ne bo kar nikoli v njem pri-mankalo. Ako ni še ravno kraljestvo Božje popolnama vkoreninjeno, nograd Gospodov ni še popolnama obdelan; je vender očitno, de vse, kar je kaj praviga razsvetlenja in spoznanja med ljudmi, vse, kar je kaj prave službe Božje, prave pokoršine proti naprejpo-stavljenim, dobrotljivosti, ljubezni prijaznosti; kar je kaj prave ponižnosti, krolkosti, in družili čednost;—je sad svete vere, ktero duhovni iz ust Jezusovih uče. Od kar si na svet prišel, in dokler svet zopet ne zapustiš, duhovni vedno za-te skerbe; dokler si še pod maternim sercain počival, so že za-te skerb imeli; ker so tvoji materi priporočevali skerb za-te imeti. Kakor so tvoje starše in tebe iz perve mladosti — poduče v sedajnosti tudi tvoje otroko v sveti veri, no v njih dolžnostih, rede tvojo in njih duše z besedo Božjo in z svetimi zakramenti; de bi zamogli vsi tukaj mirne, srečne in vesele dni živeti, no tamkaj zveličanje doseči. l’o duhovnih sc med nami mnoga slaba navada opusti; se je že marsi-ktera ostudna pregreha zamorila tako, de se več nje imena ne ve; po duhovnih se veliko krivic popravi, se veliko solza čez grehe potoči, mnogoteri grešnik spokori, mnoga zgubljena ovčica k čedi pripelje, de je kar veliko veselje v nebesih. Kakci bi sc pa ljudem godilo, če bi se duhovstvo čez in čez zaterlo, de bi se sveta vera nič več ne oznanovala? to smo vidili nad Judmi no malikovavci, tudi lahko vidimo nad Francozi v njih punti. Francozi so bili zdivjali, obnoreli, z pametjo so se bili skregali; škofe in druge duhove pomorivši so bili neki zveršik ženskiga spola na altar postavili, no okoli nje plesaje upili rekoč: to je naš Bog!---------potoki kervi so po Parizkih ulicah tekli od teh, ki so jih ob glavo devali; cele verste nedolžnih so po mestnih tergih z štuki postreljali; cele barke, ali z nedolžnimi, ali učenimi, ali premožnimi ljudmi nabasane v vodo polopvali tako de sc Francozi še dan današni takih strašnih zmot kar hudo sramujejo. O dragi poslušavci! če hočete spomniti no si prav živo k ser- ci vzeti, kaj vam duhovstvo dobriga nakloni, razumeti morate tudi, de je kar visoke vrednosti za vaše sedajne in prihodno živ-lenje, in de jc tedaj duhovni stan velike časti no spoštovanja vreden. Ljubi Andrej, moj mladi brat! si poslušal, si razumel moje besede? —če boš namen duhovniga stanu, kterimu danas z svojo novo mašo začetik postaviš, vedno pred očmi imel, in svoj stan po volji Božji deržal, pojdi, kamor si koli bodi, vsi razumni, pošteni no pobožni kristjani 'bodo v Tebi Jezusoviga naslednika, svoji-ga svetiga prijatla in duhovniga očeta spoštovali. Ko bi pa kdo Tvoje dobre volje in nevtrudniga prizadevanja v vinogradi Gospodovim ne spoznal, in Te zaničeval, spomni, de žlahten kamen, če bi ga kdo ravno oblatil, vender pod blatam svoje svetlobe, lepote in drage cene ne zgubi; spomni, kako so slepi, nehvaležni Judje z nedolžnim Jezusam ravnali; spomni se na njegove besede, kjer pravi: Zveličani ste, kadar vas bodo kleli, preganjali no vse hudo zoper vas lažnjivo za mojiga imena voljo govorili, veselite se, in od veselja poskakujte zato, ker je vaše plačilo obilno v nebesih. Jest vem — tudi vi bi mogli dobro vediti, de duhovni so iz mesa in krivi, slabostim podverženi kot drugi ljudje; de duhovno oblačilo ne zamori še v njih vsiga slabiga nagnenja; de med pšenico se najde kako zerno lulke; de niso vse jabelka eniga drevesa e-nake iepote in prijetniga pokuša, de se še clo na tako svetlim solnci madeži najdejo. Ali kdo zrncu vas je popolnama pravičen ?------ mislim tedaj, de preveč od vas ne terjam, če vas poprosim, de tako ljubezen, kakor ste dolžni vsakimu drugimu skazati, bi tudi duhovnim, ki so še veči skušnjavam kot drugi ljudje podverženi, skazovali, no njih slabosti, na mesti razkrivati jih, z plajšam ker-šanske ljubezni zakrivali, de bi se tako serčneji vojskovali, svoj namen — vašo časno srečo in večno zveličanje — ložej dosegli, no serčneji za vas molili. Sklep. Ja preserčni prijatli! tudi molitev — de svoje že predolgo govorjenje sklenem — tudi molivev je ena in scer naj sladkejih dolžnosti duhovskiga stanu. Po Jezusovim uku, po zgledu Aposteljua Pavla morajo duhovni v vsili svojih skrivnih in očitnih molitvah prositi, de bi ljudje na spoznanju zveličanskih resnic, v ljubezni do Boga in bližnjiga rastli, se vedno liudiga varvali, no stanovitno do Kristusoviga dneva po poti pravice hodili. Častiti novomašnik, ljubi Andrej! stopi tedaj zdaj kje pred altar Gospodov, in dopernesi nebeškimu Očetu v imeni Jezusa nar svetejši daritev, — ta daritev je Bogu nar všečiši molitev, je daritev sprave, zahvalje in prošnje; daruj za odpušanje naših grehov; daruj de sc nam Studenc milosti odpre; daruj za vse žive in mertve. Tvoja iz čistiga in poldevniga serca izvirajoča molitev bo pred sedežem milosti Božje vslišana. Ali skaži se pri ti svoji novi maši hvaležniga sina in spomni se nar pred svojiga telesniga očeta Gregorja, matere Marijane in svojiga častistiga gospoda slrica Jožefa, kteri že čez 520 let v leti pošteni Šmarenski podfari duhovno pastirstvo z velikimi zaslugami vodijo; domisli se staršev in strica lepili naukov, skerbi, no nevtrudniga prizadevanja, z kterim so Ti na ta stan pripomogli. Sprosi jim dolgo živlenje in blagoslov od Gospoda. Mnogotera brumna duša b v tem častitim zbirališu pri sebi na tihim zdihnila in rekla: O blagor materi, ktera te je rodila, blagor očetu, kteri te je na ta stan pripravil! — Andrej! tudi jest rečem: srečna mati, ki Te je dojila, srečen oče, ki Te je zredil, ako boš vreden naslednik Jezusa perviga in nar vikšiga mašnika nove zaveze, in ko boš tako sebi no svojimu stanu čast storil. Poglej ! to bo edino plačilo Tvojih staršev no gospoda strica, druziga od Tebe ne pra-šajo tudi ne potrebujejo. — Moli za presvetliga cesarja Franca, kteri, med tem ki smo mi pod težkim jarmam in železno palico vunajnih oblastnikov zdihovali, no se po rešenju ozirali, so Tebe po veliki milosti dali v Celovški duhovšnici na duhovski stan /učiti no zrediti; prosi hvaležno de bi se Jih Gospod vsmilil, Njih hišo, vse Njih kraljestva in dežele z svojimi gnadami no darmi napolnil, de bi se pod Njih milim in obsrečljivim vencam še prav veliko let doseženiga miru razveseliti mogli. Spomni se svojih bratov in sester, ki se Tvoje nove maše tako vesele; svojiga duhovniga očeta in matere, svojih nedolžnih družic, ki so Ti vene, — spomin nedolžnosti — spletle; vsili prijatlov, kteri Te danas z svojo pričijočnostjo časte. Poprosizadnič prisvoji novi maši za vse tukaj pričijoče, za žive in mertve cele lete poštene Šmarenske soseske. Mi pa, ljubi brat, mi bomo tudi Boga prosili, de bi Te v Tvojim novim stanu z svojo gnado poterdil in podpiral, de bi k svojimu in bližnjiga dobrimu dolgo živel, svoje in bližnjiga zveličanje ravnal in dosegel. Amen. Na dan sv. treh kraljev, ko sta častita gospoda Kašpar Pregel, bcnc-ficiat sv. Barbare in Anton Trilinci. zasluzeni duhovni pastir, svoje drugo nove maše opravila. (V Ipavskim tergu 18523.) Oni so njemu darovali zlato, kadilo in miro. Sv. Mat. 3. 11. Kar ni bilo dano dočakati našim predhodnikom, kar naši nasledniki ne bodo doživeli, se godi danas pred našim očmi; vi ter-žanistc v veliki no praznični proccsji sem pripeljali dva sivoglava, častita moža, gosp. Kašparja Pregelna, in gosp. Antona Tribucita, de bi na tim sv. mestu svoje druge nove maše opravila; že pervenove maše se v pričijočih časih čedalje bolj po redkama pojo, kdo zmed nas je pa še kadaj slišal, de bi se bile, kakor danas, dve druge nove maše na en dan, v eni cerkvi, no ob enaki uri opravile? — To je za nas kej posebniga, pa tudi za vaji, visokočastita brata! — Zena svojih novih mašah sta se veselila, za kolikanj častitljivši no veselši mora vama še le današnji dan biti! — Že 50 let štejeta svojiga maštva! — Ozrita se okoli, — med vsemi temi, ki so vaju danas v cerkev spremili, ki vaji z svojo pričijočnostjo časte, ni je ene priče vajih novih maš; vaji prijatli no znanci, ki so vama takrat stregli no se z vama veselili, so že vsi svoj tek dokončali, svet popustili, no se v večnost preselili; vi dva sta pa še tukaj; Gospod vama je veliko milost skazal, ki je vama dal tako visoko in častitljivo starost doživeti, no danas sta na to sv. mesto prišla, de bi njemu za tako gnado dolžni dar hvaležnosti dopernesla. Žlahtne in drage so bile reči, ktere so modri iz iutrove dežele po spominu današnjiga goda novorojenimi! Zveličarju darovali; darovali so mu zlata, kadila in mire, ali veliko žlahtneji, ja neizrečeno sveteji je daritev, ktero bota tukaj pričijoča duhovna v zahvalo svojiga 50 letniga maštva in v našo spravo Bogu dopernesla; zakaj to je eno, pod podobami, kruha in vina skrilo po-novlenje ravno tiste daritve, ktero je Jezus, očitno na križu vmer-joč, svoiimu nebeškimi! Očetu, v'spravo celiga človeštva doper-nesil. To je ena nar globokcjih skrivnost, ktera se da le z očmi sv. vere spoznati; naj pride leseni en Jud, Turk ali Ajd; tacirnu, ne podučenimu bo sv. maša prazna reč; ni jc, in je ne more biti nobene vere brez podučenja. Jest vidim tukaj tolikanj gospode vkup zbrane, cerkev natlačeno z ljudmi vsaciga spola, starosti no stanu; — vidim vas vsili oči na-me obernjcne. — Kaj hočete—kaj pričakujete od mene? — Resnice? — Naj bo? — Ta dva stara duhovna, uda sv. cerkve sta resnico vedno oznanovala, dokler sta si upala; jest hočem tedaj tudi danas vam — vam uka in resnice želnim na kratkim, kar se bo dalo, eno resnico čez vse resnice spričati: kakci potrebna, namreč, de je ena sv. cerkev v občinsko in stanovitno podučenje celiga človeštva. Dragi prijatli! —Ta resnica ni tako prazna, kakor bi, znabitj marsikdo zmed vas vtegnil misliti, jest sim jo imenoval, resnico cez vse resnice, upam tedaj, de me hote z navadno pazljivostjo poslušali no začnem i. t. d. Speljanje. Človek vstvarjen po Božji podobi, z nevmerjočo dušo, za večno živlcnje, ga ne bo v pričijočim , po pregrehi spačenim stanu nikakor dosegel, če mu nobeden poti k njem ne pokaže. Človek potrebuje poduka, zakaj brez poduka je z spoštvo njegove neu-merjoče duše kot neumna živina. V bolj pretečenih časih, ki neso bili gojzdi še tako močno zrečeni, so semtertje kakiga človeka najdili no vjeli, ki se je bil v pervci mladosti nesrečno zgubil, v gojzde ali samote zašel, sc tam — Bog vc kakci — preživil in zredil; taki so bili nagi, zarašeni no močno plašni; bežali, skrivali so se pred drugimi ljudmi; neso znali besedice govoriti; bodili ali tudi tekali so nekteri po vsili šterih; vsako vlovljeno žival so sirovo in gladilo snedli, posebno vmetovni so bili ribe vloviti. Til vidite, prijatli! — kaj je, in kaj bi bil človek čislo brez vsiga poduka. — Naši pervi starši so bili od Gospod Boga, vi drugi ljudje pa mende večidel, in narpred od svojih mater podučeni; ali te neso tvoja mati počasi, no z veliko težavo navadili govoriti? — oni so ti povedali, kako se reče temu ali unimu: k čemu je to ali uno; tako so se tvoji počutki zdramovali, no učili mnogoverstne reči razločevati; marsikaj so ti naročili, zapovedali; marsikaj prepovedali; ko si jih bogal, prav storil, so te pohvalili, ali obdarovali; ko si jim bil pa nepokorin, ko si hudo storil, so te svarili, kregali; takole so zbujali v tebi iskrico, ki ji pravijo: vest; — kas-neji so ti še marsikaj povedali od čeznatorniga sveta, od Boga, stvarnika nebes in zemlje, od križaniga Jezusa, od angelov var-hov, od nebes in pekla, od tvoje za nebesa vstvarjene duše; tako so zasajali v tvoje mehko serce perve resnice sv. vere; tvoja mati so te tedaj perva učili, ali drugi v njejnim imenu. Misliti bi se moglo, de, kadar človek nekoliko odraste, in kadar — kakor je navada reči — k pameti pride, bo z svojim lastnim urnam Božje in sveličanske resnice naprej spoznoval, in se v veselo večnost napotoval; ali prijatli! — ljudje nimajo dovelj časa, in mende tudi ne dovelj uma k temu; od 22000 ljudi jih 11)99 ta-cih, ki so vbogi, de si morajo živeža iskati, ali, ko neso ravno vhogi, imaja vender vse svoje misli no skerbi od dneva do dneva, od leta do leta na svoje telesne dela obernjene, si z tacimi kej pridobiti, de bi se ložej in za svoje žive dni pošteno preživeli; vsi takile nemajo časa čez Božje reči modrovati. Kadar je Jezus, luč razsvillenja, na svet prišel, je rekel: Moj Oče je mene poslal vbogini evangeli oznanovat; kteri so pa neki vbogi? — vsi popred imenovani; eni že vbogi na posvetnim premoženju, vsi pa tudi vbogi v duhu, vbogi v spoznanju zvcličanskih resnic; takimle gre evangeli,—gre zveličanske resnice oznanovati, morajo tedaj od drugej — od družili podučeni biti. Jest vem, ljubi prijatli! — de je nekaj ljudi na svetu, kteri morde menijo, de iz bolj žlahtniga blaga obstoje, ali ki so saj visokeji spoznanja in razumljivosti; kakci? — ali bodo tile čez Božje reči modrovali no sami od sebe dovelj zveličanske resnice spoznali? — kratko nikar, med tavžentam tacib je zopet 999, ki morajo, ko ne z telesam, pa z duham, — kar je še bolj vtrudljivo — v množili službah delati, de sebe in te svoje prežive; tudi takimle grč evangeli oznanovati. Koliko jih bo neki ostalo, de bi imeli čas in dušno premožnost s tem se pečati? Prijatli! — Človeka um je prcslabotin, njega živlenje prekratko — prekratko mende živlcnje celiga človeštva — de bi zamogcl sani od sebe tako globoke, čeznatorne, Božje in zveličanske resnice spoznati. Besnica je narveči bogastvo za človeka na svetu; ko je modrijan ni še iiašal, je tudi v-bogi na resnici, tudi njemu grč sv. evangeli oznanovati. Znano vam je dobro, de je semtertje kakšin bahač, ki se z svojini vedenjem, z svojim spoznanjem, z svojo razumnostjo zdi, de je kaj; ali odgovori mi prijatcl! — ki se tako bahaš, ker te tako močno po stanovitnim osrečenji mika, za ktero novo, čeznatorno resnico si ti neki sam od sebe zvedil? — kakšno gotovo pot si ti v srečno večnost sam od sebe najdel?— Prijatel! — Če se pri tebi vse pobije, kar so te mati no drugi naučili, kar si se sam iz bukev— tedaj tudi od druzih — naučil; če se pobije, kar se te je od znancov, tovaršev in prijatiov prijelo; če se pobije, kar je izce-liga tvojiga naroda, od dneva do dneva, in tvoje žive dni počasi na-te zlezlo; koliko bo neki ostalo? — koliko boš imel pokazati, de si si z svojim lastnim urnam pridobil? — Z sramovanjem, z žalostjo jo moram reči: človeka um je po pervi pregrehi tako oslabljen in otamnjen bil, de, če bi se vse imenovano pri tebi pobilo, zbrisalo — bi bil mende ti podoben ali enak unimu, ki so ga v borštu naziga in zablateniga našli, no ki je hitrama po vsih šte-rih pred njimi v jezero bežal se skrit. Ti si bil rojen in zrejen med kristjani, ti misliš, sodiš in se zaderžiš kot kristjan, kot tvoj narod ; ko ravno kakšenkrat z besedo ali djanjem krisljanstvo pre-derzno tajiš, vender le kristijanski duh iz tebe diha; ko bi bil rojen in zrejen med Turki, bi mende tudi mislil, sodil in zaderžal se po Turško; in ko bi,bil rojen in zrejen med Cigani, bi se tudi po svetu klatil, potepal in ciganil, kot tvoj narod. Dajmo, de bi bil ti živel pred 800 leti, ali bi bil mislil, sodil in se zaderžal kot dan današni? o kratko nikar! — ampak, kakor bi se bili ljudje ti-stiga časa in tvojiga naroda obnašali. Odgovori, kje je tvoj tako bistri um? — kaj si neki z svojim lastnim urnam spoznal? — kaj si si pridobil? Ti nimaš clo nič, de bi ne bil od drugej prejel, kaj se pa bahaš; kakor de bi vse— kar veš — tvoj pridobik bilo? — Ne prijatli! — človeka po pregrehi otamnjenimu umu ni dano, de bi resnico — edino pot v večno osrečenje sam od sebe našel, on mora v temle od drugej podučen biti. Od kar svet stoji, so se pri vsih omikanih ali izobraženih narodih našli modrijani, ki so bili v mnozihposvetnih rečih, v posvetnih učenostih in vmetovnoslih zlo znajdem; od (Jerkov in ltiin-1 ja do v so še nain clo take bukve došle, de jih ni čez; zidali so svojim bogovam in boginjam, ali tudi druge občinske poslopja tako bogato, lepo in krasno, 'de se dan današni učeni kamnarji, zidarji no štatvarji v njih podertijah lepili mer in primer išejo; omislili so si bili semtertje tako modrih deržavnih postav, de jim še naši u-čeni veliko hvaljo dajejo; dostikrat so bili zbrisani kupčevavci ali tudi junaški vojšaki, dokler jih je zadnič mehkužnost čisto spodkopala: kar pa ceznatorne resnice, kar stvarnika in večno živlenje vtiče, je bilo pri njih tako vboštvo, tolikanj zmotnjav, de ni za zreči; imeli so po več zmišljenih bogov in boginj, in scer vsak narod, vsako ljudstvo, in večkrat še clo mnogo mesto svoje lastne; pripovedovali so od njih veliko praznih tudi ognusnih in grešnih reči; in čuda ne, de so jih tudi v svojihtempeljnih z požrešnostjo in pijanostjo, z očitnim dopernešeniem tacili del — ki jih ne gre tukaj praviti — častili; v enih krajih so sesajoče deteta, v druzih odrašene mladenče in deklice, in še v druzih sužnje ali druge ljudi večkrat žive v oginj metali, ali jih popred zaklali ali vbili, no jih žgaje svojim bogovam in boginjam darovali; groza nas mora prevzeti tacili reči od njih slišati! — V Egiptu so vole no kače molili no jih v krasnih tempeljnih bogato redili; vsak narod je te svoje molil, druzih narodov pa bogove zasmehoval, tako so Rimljani — sami Ajdje — Egipčanain očitali, de še clo cesnik in čebulo molijo! Tit vidite, dragi kristijanski prijatli! kake vere, ki so modrijani pri svojih narodih in ljudstvah vpeljevali no terdili; tu vidite, kaj in koliko zamore človek z svojim urnam od čeznatornih resnic spoznati; tii vidite, kam zaide človek ko sc od svojiga Stvarnika odterga in na-nj pozabi. Sokrat, pravi gerški modrijan, ki je živel čez 400 let pred Kristusam, je spoznal ediniga Roga, stvarnika nebes in zemlje, in pravičniga sodnika nevmerjoče duše; ker se je pa bil postopil to očitno učiti; so ga bili Atenci v sinertno obsojenje zdali; spivši strupeni sok je govoril še z svojimi prijatli od dušne nevmerjoč-nosti, izustil upanje, de se bodo tam sopct vidili, je vergel in zavil plajš čez glavo in vmerl. Platon, drugi gerški modrijan, skoraj enaciga časa, je tudi ediniga Roga spoznavši rekel: potreba je, de bi iz nebes eden prišel ljudi prav podučiti. Ta dva prava modrijana sta pa bila med vsimi Ajdi kot dva kančika vode, celi Dunaj, ko bi od vsili strani gorel, pogasiti.— V taki veliki sili no potrebi — se je Gospod Rog sam človeštva vsmilil, poslal je svojiga edinorojeniga sina na svet; la je prišel in kot luč razsvitlenja je resnico — edino pot do Roga in v veselo večnost pokazal. De bi se ne bilo na zveličanske resnice nikdar več pozabilo, de bi se bile oznanovale do konca sveta, je postavil iz tega namena v Petru, v svojih učencih in v vsih njih naslopnikih sv. cerkev; vsim je rekel: učite vse narode. De bi se pa bila edinost v cerkvi, v sv. veri, no v uku vedno ohranila, je Petra, — kteriinu je trikrat rekel: pasi moje jagnjeta, pasi moje ovčice, — perviga postavil, de sc vse na-nj opira. Rimski papeš, ki je na stopnji od Petra, pošilja škofe, 'kot naslednike aposteljnov, po vsim svetu; škofje pošiljajo duhovne pastirje, kot naslednike Gospodovih učencov, de se tako po vsim svetu sv. evangeli, de se zveličanske resnice oznanujejo, de se vse ljudstva uče. Gospod Rog ni bil človeštva nikoli popolnama brez poduka pustil; pervc starše je sam podučil, tako tudi Noeta, Abrahama in druge patrijarhe; po Mojzesu in prerokih je Izraelce razsvitloval, k sebi vabil in potil. Radarje Jezus prišel, ni prerokov overgel, ampak poterdil. Tii se je bila prikazala milost našiga Zveličarja vsim ljudem; večno živlenje, obljubleno v stari zavezi le Izracicam ali Judam, je on oznanil in dal oznaniti vsim narodain, vsim Ijudstvam sveta; učite vse narode — učite moške in ženske, stare in mlade, visoke in nizke, bogate in vbogc, učite vse — so bile njegove besede. Kar so koli modrijani od nekdaj do današnjiga dne od Rož-jih reči prazniga in neumniga ali tudi pametniga skrivno učili, ali očitno oznanovali, ali tudi tajili — ni šlo nikoli čez meje njih na- rodov, k večimu se jc pri tilde vkoreninilo; mahomedanstvo je šlo sicer čez, pa le po sili meča in ognja. Kar je en modrijan ali en narod od Božjih reči terdil in učil, je ta drugi tajil; kar je bilo enimu resnica, je bilo druzimu laž; kar je bilo cnimu sveto, je bilo druzimu gnjusoba; de so se po tim takim narodi zavoljo ver večkrat zaničevali, sovražili no preganjali, je lahko verjeti. Sveta vera pa, ki jo je včlovečeni sin Božji iz nebes v Judejo zasejal, ni v Judeji ostala, ampak razširila se je čez nje meje na vse kraje sveta; učite, je rekel Jezus svojim učencam, učite vse narode; iz Judeje se je rarširila, zaplodila, vkoreninila, in se razširuje čedalje med vse narode in ljudstva celiga sveta. Ktere — ne po modrijanih, tudi ne z mečem in ognjem —temuč po prostih ribčih, po vbogih ozanovavcih, in le v ljubezni zaplojene vere je neki nar več na svetu? —Ali ne katolške kristjanske? — Po ti sv. veri bi imeli vsi narodi, vse ljudstva celiga sveta spoznati, de ni človeku dano v družim zveličanimu biti, kot v imenu Jezusa; vsi bi imeli spoznati, de le on sam je resnica, pot in živi e nje; po ti sv. veri bi bili vsi narodi, po ljubezni med seboj zvezani, postati ena sama Bogu dopadljiva družina, vredna de bi jo enkrat pred svoje sveto obličje vzel. Vse od ljudi zmišljene vpeljane vere so se človeka nagibam prilizovale, so bile njega živinskim poželnjem primerjcne; kar je ostudnima, ognusniga in za-ničljiviga, je bilo po teh verah ljudem pripušeno. Sv. kristjanska vera pa uči človeka, de naj sam sebe zataji, svoje živinske nagnjenja in poželenja berzda, de nej hudo jezo v sebi mori, in de naj se clo svoje protitvnike in sovražnike ljubi; in ta vsiniu človeškima poželenju tako zopcrna vera, se jc nar bolj po svetu za-plodia, in se čedalje naprej širi: ali ni to razvidno, de je od zgorj? ona sama ima v sebi znaminje ziviga Boga! — Kar so modrijani zmišljeniga od Božjih reči učili, je bilo pri vsacim narodu drugači, pa tudi v slednim času drugači; zakaj njih vere so se spremenovale, modrijani so jim dokladah', de neso bile za 100 ali SiOO let poprejšnim več podobne; kar pa sv. cerkev uči, je zmiraj enako — resnica je le ena. Odgovoritii vi dva stara in častita brata! ki bota danas svoje druge nove maše opravila, ali se je ob vajih novih mašah pred 50 leti drgači od danas v sv. cerkvi učilo? — llekla bosta, de ne; ali se je pred 100, 500, 1000, ali se je pred 1800 leti drugači učilo? — Kratkonikar, kar je Jezus, kar so Aposteljni iz njegovih ust učili, se uči v sv. cerkvi še dan današnji — resnica je le ena; ali uči katolška cerkev naDunaji ali v Parizu, v Aziji ali v Ameriki drugači kot pri nas? — Kratkonikar — resnica je le ena; kdor bi drugači učil ali veroval, bi ne bil več katolški kristjan — resnica je le ena. — Sv. Peter jc prišel v Rim stanovat, kjer so imeli, od kar se je vedilo, nar mogočniši rimski cesarji svoj sedeš, in ki so bili še verli tega nar linji sovražniki no preganjava' nove vere. Sv. Peter je iz Birna po družili aposteljnih in škofih, njih naslednikih ne samo po celini rimskim, grozno velikim cesarstvu, ampak tudi čez njega meje med druge narode sv. vero razširil; Petra so bili sicer v Rimu križali, — fode namestnik sv. Petra, papež v Riniu se živi; v pervih 300 letih se je bila vsa farizejska nevošljivost in lii-navšina, vsa slepota in hudobija ajdov čez sv. cerkev prelegla; mende 46 papežev je v tim času svojo kri za sv. vero prelilo — ali starčik v Rimu še živi; na stotavžente pervih kristjanov so na grozno strašne viže mučili no pomorili, ali iz njih kervi se je število kristijanov čedalje bolj množilo; še clo v katolški cerkvi — de bi tako ne — se je v vsili pretečenih časih zlo veliko krivover-cov čez-njo vzdignilo; cerkev jih je v ljubezni nazaj k sebi vabila, jih milovala v njih slepoti no za-nje molila; vsi so prešli, vsi zginili, z svojimi pomotami vred, komaj se še ve za njih imena — ali papež v Rimu še živi; kar je Luter Martin na Nemškim kriviga učil, je — in ko ni še — bo v kratkim tudi prešlo, zakaj v slednji luteranski fari so skoraj že druge vere — ali papež v Rimu še živi. Francozi so bili v poslednjih časih dva sv. papeža Pija VI. in Pija VII. iz Rima na Francosko v ječo odpeljali — ali papež v Rimu še živi; punt je na Francoskim prederzno vero tajivši sv. cerkev overgel; ali sv. vera, sv. cerkev se ne samo na Francoskim, ampak po vsili krajih sveta z novo močjo širi, množi, no čedalje globokeje vkoreničva. Papež živi v Rimu že 1800 let, in bo živel do konca sveta zato, ki vsaka še tako terdna človeška naprava razpade in preide, papež pa ni od človeka, ampak od sina Božjiga postavljen; zato živi, ki je steber resnice, zato kije Gospod obljubil pri svoji cerkvi ostati do konca svetu; zato, ki ji je zaterdil, de vsa peklenska moč ne bo nič čez njo premogla. Tako potrebna le, ljubi kristjanski prijatli! — je od Boga v-snovana, tadaj sv. cerkev v podučenje vsili narodov in ljudi na zemlji, in sccr do konca sveta, de bi zveličanje vsim došlo. Ker nas je Gospod pred mnogimi drugimi k spoznanju sv. vere — edine resnice— in k ravnanju našiga zveličanja povabil; združimo se v zahvalo za to s tema častitima gospodama, ki sta danas nalaš sem prišla Bogu dar hvaležnosti dopernesti. Učite se pa tudi danas te, ki vam vedno sv. vero oznanujejo, spoštovati, ko bi ravno obnemogli. Ali ne želite vsi starosti doseči? — Ali bi se vam na stare dni dobro ne zdelo, ko bi drugi z vami potcrpcli, vaše slabosti prenašali, no vas tako spoštovali. Stopita tedaj zdaj, stara in visoko častila brata!;—vsaki pred svoj altar, in dopernesila Bogu v daritev to, kar je njemu nar do-padljivšiga, no kar je po naši sv. veri in v naši sv. cerkvi nar sve-tejiga — Jagnje Božje, ki grehe sveta odjemlje; nej postane vaji daritev en dar hvaležnosti, de nas je Gospod po svoji milosti k spoznanju sv. vere poklical, in de je vama, kisla jo vedno oznano-vala, dal današnjiga srečniga in veseliga dne dočakati; naj postane vaji daritev ena prošnja, de bi z gnado Gospodovo podpirani, vi dva in mi vsi po sv. veri živeli no vmerli; naj bo Gospod po vaji daritvi milostljiv nam vsim živim, in (udi vernim mertvim. Amen. Ob novi maši časfUiga gospoda Franca Kociančiča, (v Ipavi 1839). Dajte cesarju, kar je cesarjevima, iit Bogu kar je Božjiga. Mat. 32. 21. Kaj pomeni bobnenje, ki se nam iz Nanosa dan as odmeva?— grom je strela iz Tersta in od Gorice, — oznanuje nam god pre-svetliga cesarja Franca. Vsi vojaki po mestih so danas na nogah, in po svoje velike veselice obhajajo; vsi cesarskokraljevi služabniki, vsi drugi plemenitili gospodje, krasno oblečeni gredo danas v po-glavne — z brumnim Ijiiustvam že natlačene cerkve — na svoje njim prihranjene mesta; škofje, od častitiga duhovstva spremljeni, približujejo se pohlevno k altarjem, de bi Gospodu darovali za cesarja daritev hvalje in prošnje ponižne. — Danas se Gospodu vojsk-nih trum v sto jezikih hvala prepeva, ki je Franca nekdaj v vojskah ponižaniga sedaj tako povikšal, de ima v sred cele Evrope med vsimi venčanimi glavami nar bolj slavno ime. Milijoni zvestih podložnih prosijo danas Doga, de bi mu še veliko zdravih in veselih dni dal doživeti. Z svojo priljudnostjo, dobrotijivnostjo in pravičnostjo daje kar lepe izgleile knezam cele Evrope. Vunajne ljudstva srečne nas čislajo, de'Franca cesarja imamo. Med tem, ti se Rusi strašno vojskujejo z Turkam; ki bogati lnglczi se pre-velikiga števila domačih beračev trepetaje boje; ki se Francozi klavsaje med seboj prepirajo, kdo de se neki na dobre bolj za-stopi postave, ali kralj ali zbranci dežele; ki Špansko in Portugalsko še pokroteno ni: vživamo mi, mi trikrat srečni podložniki cesarja Franca, v zavetju njegoviga vse osreeljiviga venca, ta tako prijetni, dobrotljivi mir.---- Tudi vi, moji preserčni Ipavci! spoznate srečo pod milim in pravičnim žezljam cesarja Franca znajditi se; tudi vaše serca so z radostjo, z hvaležno ljubeznijo in z tanko zvestobo njemu vdane, to spričujejo vaše dela; v časih pretečenih vojska ste veliko njegovih od hude borje razkropljenih ali pobitih vojakov, kakor so prišli — nič čakaje de bi jih kdo po hišah razdelil — pod streho vzeli no oživeli; vaši pervi deželobrambniki so imeli od vas, dokler bi pred sovražnikam stali, podpisan polič vina na glavo in dan; kanonirje, ki so se bili mogli na Ljubljanskim gradu po junaški brambi Francozam podati, in ki so sc kakor vojskni vjetniki v odpelovanju na Francosko ravno med vami prenočili, ste vi ter-žanje, iz Premerštajnjeve hiše v čemi noči komaj tri sežnje od straže, skozi okno po lojtrah rešili, preoblekli, in jim čez Nanos pot kazaje cesarskim nazaj poslali; tako ste v enaki noči zid grofove stale od zvunaj prcderli, de ste veliko druzih zajetih oteli. Take in druge teni enake dela spričujejo očilno od vaše ljubezni do domovine, od sveslobe in pokoršine do cesarja. Če niso ravno po šegah sveta z zlatimi čerkami na kamnitne table zaznamovane, so vender še bolj nezbrisljivo zapisane v bukve živlenja. De bi vi, posebno vi teržanje, današni god še bolj vredno obhajali, ste v sred vas, v krasni procesji pripeljali častitiga no-vomašnika gospoda Franca Kocijančiča — kteri je imel še le čez 14 dni Gloria zapeti — v to Božjo vežo in pred velki altar, de bi na njim z svojimi novoposvetenimi rokami Bogu eno tolikanj pri-jetnisi daritev hvaležnosti no prošnje doprinesli. Tako se veselite cesarjeviga godu, tako se veselite današnje nove maše. Kako pa Ti, novoposvečeni mašnik? kako je kaj danas Tebi pri sercu? — kam so obernjene Tvoje misli? — čuda bi ne bilo, ko bi zamaknjene bile v globoke skcrbi, kako de bi zamogel nedolžno jagnje z pravo spodobnostjo in pobožnostjo nebeškimu Očetu darovati. Ljubi brat, naj bo meni perpušeno še nektere druge misli, ki bi jih imelo Tvoje serce danas obhajati — Ti poklicati v‘spomin. Pred tremi dnevi — in zdaj v sred ben-dime na pridigo povabljen, sim se na kratko pripravil; upam, de kar Tebi, in vam vsim porečem, bote z toliko veči pazljivostjo poslušali. Sl»cljanjc. Kakor ženin, kteri po velikih in zadnič vender srečno premaganih zaderžkih svojo drago nevesto k altarju pripelje; tako in še bolj daj se veseliti tudi Ti, moj ljubi brat, danas v Gospodu; vse Tvoje serčne želje, ki so iz perve mladosti če dalje veči prihajale, so danas spolnjene; ločil Te je Gospod od tega sveta, pridružil li kardelu svojiga častitiga duhovstva, izvolil k službi svoji-gaaltarja; tako Te je po svoji gnadi posvetil, de si postal izvoljena posoda, ljudem oznanovati njega presveto ime. O de bi se tudi Ti, no zlasti na leta svoj veseli dan posvetil Gospodu, — posvetil za svoje žive dni! Pa tudi vi, prijatli, posvečujite se Gospodu; že po Mojzesu nam je zapovedal rekoč: Jest sim Gospod vaš Bog, sveti bodite, kakor sim jest svet. 3. Mojz. 11. 44. Veliko stanov je Bog zamislil na svet, in po svoji volji človeka v ta ali uni stan pokliče; više ko jc stan, večino težji dolžnosti so sicer sklenjene z njim, pa vender v slednjim stanu je človek Bogu ljub, če ga derži, to je, če svoje dolžnosti, ali njegovima stanu naložene dela z tanko zvestobo spolnuje, in na večer pri plačilu ne bo Gospod gleda! na posvetno veljavo ljudi, ne bo prašal, kakšno delo, ampak kako de ga je človek storil. Prijatcl! z vsakim stanam tedaj, v kteriga le je Bog koli poklical, za ljubo imej, in bodi zadovoljin, ker zamoreš v njim Bogu ilopasti no zveličan biti. Drugi stanovi se vežejo bolj z telesno blagostjo, z posvetnim srečenjem človeštva; duhovni stan je pa od Jezusa postavljen k obdelovanju znotrajniga človeka; duhovni morajo biti pervi no po-glavni izobrazniki‘ljudi; kakor naredi lončar iz gerdiga in zanič-ljiviga :la lepo posodo, morajo duhovni iz divjiga, pregrešniga in spačeniga človeka po tiku in pripomočkih Jezusovih napraviti Bogu ljubiga, prijetniga otroka; z podučenjem v sv. veri ga morajo razjasniti, razsvetliti, in Černe tarne nevednosti na beli dan spoznanja, iz breznov in gojzdov krivih ver na čisto pot resnice potetgmti; morajo njega voljo iz sužnosti poželenja in pregreh pod strah raz-svitlene pameti spraviti, jo k dobrimu nagniti, de se popolnama volji Božji vda. Tako morajo duhovni človeka zmiraj bolj raz-umniga in ponižniga, priljudniga, pravičniga in sploh čedniga storiti, de bi Bog če dalje veči dopadajenje nad njim imel, in de bi tako srečne in vesele dni tukaj živel, tamkaj enkrat pred Božje sveto obličje prišel. Ker pa morajo duhovni iz tega namena mnogotere ne samo vesele in prijetne, ampak večkrat tudi neprijetne, in še clo strašne resnice oznanovati; jih nekteri zveržiki človeške družine — ki le po svojim poželenju kot konj in mezig, ki pameti nemata, žive — le konc oči viditi ne morejo. Ali kam bi človeštvo zašlo brez duhovnih, brez podučenja, brez svete vere? — kako bi se neki vam, vi zaničevavci Boga, svete vere in duhovnih godilo, ko bi tehle več ne bilo? kako bi se vaša čast, živlenje in premoženje spoštovalo? Vse vaše — kakor mislite, se pa močno motite — modre postave, vaši bcriči no železja, vaše ječe bi tolikanj lmdiga od vas ne odvernile, toliko dobriga vam ne naklonile, kolikor zamo-rejo duhovni, kteri po Jezusu čez človeka serce gospodujejo. Zatorej so od nekdaj vsi razumni ljudje, vsi visoki oblastniki no drugi veljaki, kterim je bilo mar za dobro človeštvo, in ki so za mir in osrečenje svojih podložnikov vedno skerbeli, duhovski stan visoko cenili, ga spoštovali no po moči podpirali. Ali vender dragi moj novomašnik! v spominu ohrani Ti no slednji mojih poslušavcov, kam ta beseda leti: časi so pretekli, de bi zamogel človek kaj velikiga na čast svojiga stanu opirati se, taki le so nastopili, de mora stan od človeka čast zadobiti, ali de mora človek svoj stan požlahtno-vati. Blagor tedaj Tebi, ljubi brat! če od Tebe poreko: Gospod Franc Kocijančič svojimu stanu kar veliko čast delajo! Preteklo je kaj let, de ni teržkih otrok eden nove maše pel, kakor Ti danas na ta dan; od današnjiga dne za naprej bodo ter-žanje jeli leta šteti. Tvoja žlahta in prijatli, znanci no sosedje se nad Tabo razveselijo, in Bogu visoko hvalijo, de je v sedajnih velikih potrebah spet noviga žetica v svojo žetev, noviga delovca v svoj nograd poslal, in Tebe — poglej le doli po vsi cerkvi — v kako gostih verstah — z svojo pričijočnostjo častijo; poskerbi — de sc bodo teržanje vselej z veseljem današnjiga dne spomnili. Danas tedaj na leta svoj veseli dan, na kterim Ti pervikrat Gospodu službo opravljaš, staži se mu hvaležniga z terdnim, nepremakljivim sklepam svoj sveti stan deržati, kakor gre, in svoje žive dni njemu z tanko zvestobo služiti; bodi po njega besedi luč, ktera se iic postavi pod polovnik, ampak na mizo, de okoli no okoli sveti; bodi mesto, ktero vcrli gore leži, de gaje dal ječ viditi. Tako razsvetluj tudi Ti okoli sebe z modrim govorjenjem in zdravim ukam, tako sveti z lepimi čednostmi no žlahtnimi zgledi, de jih bodo drugi vidili, posnemovali, no Očeta častili, kteri je v nebesih. Bodi zdrava, dobra sol, druge osoliti, de bi se pred gnji-lobo pregrehe obvnrvali. Ne daj Bog, de bi ta sol kadaj poka-zila se; z čem bi se potem solilo? ne — veči nesreče je ni, veči štrafmge je ne more biti za Božjo cerkev, kakor duhovni, kteri svojiga stanu ne derži. — Obdeluj vinograd, v kteriga Te je Gospod najel, bodi si prijetno ali neprijetno, v lepim in slabim vremeni, ne po navadno, ampak z nevtrudno marljivostjo, in čez navado; okopuj, trebi, gnoji ga, če bi ravno drugi rekli, de je že zadosti obdelan; nepotrebne in škodljive odraske zmanduj, odreznj; lepe mladike pripenjaj, jih podpiraj; robido v pervim prikaziku zaduši, nje kore-ničice izruj. Poglej! kadar bodo divji viharji strašnih skušnjav nastopili, ali hude vremena pohujšljivih zgledov seizsipale: se bo v nogradih po vsakdanje obdelanih clo malo, v Tvojim pa z krepkimi no košatmi tertami še vselej obilno lcpiga sadu pridelovalo, kteri Te bo pri Tvojim trudu oživljal in oveselovalj in Ti boš na večer z tolikanj veči zadovoljnostjo denar večniga »Menja prejel. Tudi vi — moji preljubi prijatli, ste od Gospoda v njegov no-grad najeti, in vsakimu med vami je on svoje posebno delo, kakor njega stan nese, pokazal, naložil in priporočil; poskerbite, de ga liote z nevtrudno skcrbjo in vdano pokoršino spolnivši—mu ustregli, in tako nograd marljivo obdelovaje tudi vi up imeli, denar zveličanja prejeli. Hodi tedaj, moj mladi brat, serčno in stanovitno po poti, ktero Ti je sam Gospod Jezus, Tvoj predhodnik, pokazal; ne ogibaj se ne na desno, ne na levo; čuj no moli, vari se lastnih, domačih — ki jih seboj v svojim mesu okoli nosiš — vari se unanjih zape-Ijivcov. Ko bi Te na popotvanju kaki pesi oblajevali; nikar sc ne vstavljaj, ne vždevaj, ne lučaj jih po otročje, popotvaj naprej, nič se jih ne boj: divjih pesov pa ali tihinskih, kteri bi se Ti ldinsko perlizvaje perbliževali, ogibaj sc po Gospodovi besedi. Bog hotel, boš znabit pri sebi mislil, de bi tacih na sveti ne bilo! Ali kam hočeš z svojimi željami zajiti? če so samiga Gospoda raz-tergali, za koliko si Ti neki gorši od njega, de bi mogel pred njimi čisto ohranjen biti? — Blagor Tebi, če za njegoviga imena, ali pravičnosti voljo kaj preganjanja terpiš! Le ob času žetve bo lulka zmed pšenice čisto odločena in v ognjeno peč veržena. Ravnaj tedaj z gnado, ktera Ti je bila z položenjem škofovih rok pode-lena; z pomočjo te gnadc zamoreš svoje popotvanje, svoj tek serčno dokončati, no čolnič svojiga živlenja v nar mocnejih in straš-nejih viharjih in skozi nar nevarniši očitno in skrivno skalovje na breg zveličanja pripeljali. Kar sim zdaj novomašniku rekel, ali ni do besedice tudi vsim mojim poslušavcam rečeno? ali niste tudi vi na enakim popotvanju proti večnosti? ali niste k enakima cil in koncu vstvarjeni ? France! — ali sta Tvoj oče in mati tukaj pričijoča? Poglej! živo veselje na nju obličjeh, svetle solze v nju očeh, mi tukaj v čistim zbirališu ju zmed družili razločijo; ali bi jima mogel danas na ravnost v obličje pogledati, de bi se Tebi, de bi sc njima milo ne storilo? Tvoja mati Te je med grenkimi bolečinami iz perve mladosti pred vsimi nevarnosti ohranivši zredila; oče in mati sta zavoljo Tebe skerbi veliko imela, dela, truda, vlaka kar veliko prenesla; večkrat sebi od ust pertergala, na oblačilu prikrajšala, marsikaj druziga še poterpela, de sla Te z potrebnim previdila in preživela. Ali bi mogoče bilo, de bi Ti kadaj na tolikanj dobrot pozabil? — Povikšuj, poterdi nju veselje z vrednim zaderžanjem, z zvestim spolnenjem dolžnost svojiga stanu; zdaljšaj tako nju dni, no stori, de ju bodo po pravici srečne imenovali, de sta Tebe rodila. Ko bi obnemogla, bodi jima podpora, ena naslomba, ena pomoč, in imej Ti, no vsak drugi Gospodovo za poved, z ktere spolnjenjem je posebna obljuba sklenjena, vedno pred očmi. — Svojim bratam in sestram v dobrim naprej sveti, v dobrim jih poterduj; če bi jim starši pred njih oskerbienjem v Gospodu zaspali, bodi jim Ti— oče in mati. — Starši so Te is otročjih let potegnili, nekoliko zredili, potem so se Te pa — na priporočenje in prošnjo našiga prevredniga in visoko častitiga škofa Jožefa — presvetli cesar Franc usmilili, kot sina gorivzeli, no dali, v Goriški duhovšnici Te skozi celili šest let z vsim potrebnim previdši, na duhovni stan zučiti. Ko bi ne bili tega presvetli cesar Tebi storili, nar beržeji bi ne bil Ti danas nove maše pel. Si pa bil tolike dobrote vreden? ali ne bo danas Tvoje serce, od hvaležnosti do Njih milosti ganjeno, vnelo se, in moč-neji bilo? O skaži se hvaležniga; terdi, oznanuj, pričuj svoje žive dni, de nad cesarjem imamo živo podobo Božjo na sveti, de od zgoraj oblast čez nas imajo, de človeštvo bi brez deželnih oblastnikov nikakor obstati ne moglo, de nam gre tanko zvestobo, po-koršino in hvaležnost njim skazovati no za-nje moliti. Ozri sc, ljubi brat, nemalo okoli sebe, in poglej kako Te je je teržanov cvet častitljivo sklenil v svoj vene; pecirka poglavar, V kterim nam gre tukaj cesarja oblast spoštovati, so Ti dali danas, — kar na sveti nar ljubšiga imajo — svojo žlahtno gospo, de so Te kot duhovna mati k altarji spremili; na drugi strani vidim du-hovniga očeta, častitiga gospoda, vnetiga za Božjo čast; tčrž-ke device so Ti napravile nedolžnosti, čistosti spomin; poskerbi, de ga cvetečiga in neomadežvaniga seboj vzameš, kadar se k oča-kam vležeš, de boš, kakor tisti Janez, ki je pri zadnji večerji Gospodu na persih slonil, devicam perštet. Naš visoko častili gospod lehant, Tvoj velik dobrotnik, obhajajo takole danas svoj god, de sv. Frančiška veliko ponižnost posnemovaje, so v svoji visoki starosti Tebi pri novi maši — postresnik. Tudi Ti si na tega Svetnika ime keršen, tudi Ti si ponižnost — zvir in deblo vsili druzih čednost — obleci; je ni, tudi je ne more biti druge čednosti, de bi duhovnimu bolj pristojna bila od tebe. Tako obhajaj vredno presvet-liga cesarja, častitiga gospod tchanta in svoj lasten god, in nad sv. Frančiškam boš imel veljavniga prijatla in besednika pred Bogam, kteriga prošnje pomoči se boš večkrat v svojim življenji razveselil. Sklep. Ljubi novomašnik! to je, kar sim Ti imel danas povedati; veseli sc v Gospodu, zakaj on sam Te je v svojo službo vzel, in pridružil k častitiinu kardelu svojiga svetiga duhovstva, de bi pomagal po uku, duhu in zgledu zveličarja znotrajniga človeka obdelovati k njega časni sreči no večnimu zveličanju. Skazi se mu hvaležniga danas z terduim naprejvzetjem, in sicer z zvestim spol-novanjem dolžnosti svojiga stanu; skaži se pa tudi hvaležniga svojim staršem in presvetlimi! cesarju za to, kar so Ti pripomogli, de danas novo maso poješ; tako daj Ti in vsaki drugi Bogu, kar je Božjiga, in cesarju 'kar je cesarjeviga. Stopi tedaj zdaj kje pred altar, iu doprinesi po uku, zgledu in povelju Jezusa daritev molitve, sprave, zahvalje in prošnje za človeštvo; naj ponižna molitev iz Tvojiga čistiga serca neba oblake predere, de se obilnost gnade čez Tvojiga očeta in mater razlije, in jima že tukaj bogato poverne, kar sta tebi storila; naj sprosi od očeta svilobc vse dobro našimu presvetlima cesarju Francu; naj po Tvoji prošnji obilnost nebeških darov napolni cesarja hišo, vse njega kraljestva, dežele in nas. V sedajnosti, kjer se Rusje Turka premagovaje Carigradu približujejo, je kar velika nevarnost, de hi se ki vojska po celi Evropi ne vnela; naj nam tedaj vsmi-IjeniBog po moči Tvoje perve mašne daritve dobrotljivi mirpoterdi no ohrani. Spomni se, ljubi brat, danas pri novi maši tudi svojiga veli kiga dobrotnika Jožefa našiga prevrcdniga škofa, od kteriga si maštvo prejel, prosi de bi jih gnada Gospodova v slabosti podpirala, in Jih nam še veliko let k našimu poveselenju ohranila. Moli za svojiga duhovniga očeta in mater, za vse svoje dobrotnike in prijalle, znance in sosede, za vse tukaj pričijoče. Priporoči Gospodu celo duhovšno, priporoči sam sebe, de bi Te Gospod Bog v danas storjenim naprejvzetji, mu svoje žive dni zvesto služiti, poterdil; priporoči vse zopernike svete vere, de bi tudi leti spoznali, de ni dano človeku v družim imenu zveličanima biti, ko v imeni Jezusa, kteriga duhovni oznanujejo. Naj pride Tvoja perva daritev svete maše k pomoči, k poveselenju, k potolazenju vsih živili in mertvili. Amen. Trinajsto nedeljo po Binkoštih, liri uovi maši častitima gosp. Janeza Mohorčiča, (na Gočah 1836). Moj oče in moja mati sla mene popustila, Gospod pa me jo gori vzel. Psalm 26. 10. Staršem je veliko veselje, ko v Božjim imenu, tedaj v pravi ljubezni zarojcno dete dneva svitlobo zagleda; tako imajo iz svoji- ga lastniga mesa in kervi' podobo, v kteri upajo še po svoji siuerli na tim svetu naprej živeti. Kadar jim pa otroci z zdravim, krepkim lepim životam, kakor tudi na spoznanju in lepim zaderžanju rastejo, se tudi staršem veselje nad njimi množi; pa vender, če so jih še tako lepo in prav zredili, še toliko premoženja jim pridobili no prihranili, nimajo ga še praviga miru in pokoja, dokler jih niso v en stan ali na eno stanovitno stopnjo pripravili; le kadar so po njih željah v en stan stopili, kadar jih na stanovitni stopnji vidijo, jim je, kakor de bi se bil težik kamin od njih serca odvalil; njim se zdi, de bodo z Simeonam veliko ložej vmerli. Nar veči srečo si pa čislajo, nar bolj jih veseli — saj starše na kmetih — ko eden njih sinov v duhovski stan stopi; tega se veseli tudi cela žlahta, se vesele vsi znanci no sosedje. Nova maša je veseli, praznični dan celi okolici, cerkev, v kteri se ima peti, oznanuje jo tri dni po trikrat z veselim zvenenjem, pa tudi vsaciga spola in starosti jih z kupama k nji pride; mladi, de bi se zavzeli no Boga hvalili zavoljo serčnosti, z ktero se je novomašnik svetu za svoje žive dni odpovedal in se v službo ftospodu dal; drugi ljudje pa, de bi vidili, kakiga noviga delavca je Gospod v nograd svoje sv. cerkve najel, in de bi za taciga Bogu dar hvaležnosti dopernesli. To vidimo, prijatli! tudi danas, ker novoposvečeni mašnik, častiti gospod Janez Mohorčič na tim sv. mestu novo mašo pojejo. Poglej ljubi brat! kako Te je cvet Ipavskiga terga, cvet Tvoje žlahte in prijatlov v svojo sredo vzel in v častiti rajdi k ajtarju pripeljal; poglej doli po cerkvi, kako je z domačimi no vunajnimi natlačena, toliko, de se jim kosti ne polomijo; pa vender, kamor se okoli ozrem, vidim pri stiski na obličjeh vsili le veselje zma-lano. Od tebe je bilo že popred čutiti, de si bil eden pervih pev-cov v Ljubljani; vse je pričakovalo Tvojiga lepiga glasu, in kadar si ž čistim gerlam „Cloria“ zapel, ni le ena ali druga, vse pobožne mamke so z uno evangclsko ženo zdihnile rekoč: O blagor telesu, ktero je Tebe nosilo, in persam, ktere si Ti sesal! — Ali kje je telo, ktero je Tebe nosilo?--Jest gledam okoli, išem dva človeka, kterima bi slednji zmed nas privošil, de bi danas tudi tukaj bila, in se z nami veselila; ali jest ju ne najdem. Tvojiga očeta in Tvoje matere v častitim zbirališu ne vidim; —Ona sta že zdavnej oči zatisnila, — Tebe Gospodu zročila, Tc popustila in v gorši deželo se preselila; Gospod pa Te je gori vzel. Ali gospod Valentin, Tvoj uje? — Oni so premodri, de bi hotli danas in tukajleiz mojih ust svojo hvaljo slišati; kar njih desna stori, nečejo, de bi leva vedila. Jest menim druziga gospoda — gospoda vsih gospodov: Oče in mati sta mene popustila, Gospod pa me je gori vzel, se dajo, dragi brat! prav lepo danas na Te oberniti. Poprej pa, ko jest to na kratkim speljem — na kratkim de bi ki vas," ljubi prijatli! huda vročina preveč ne prekuhala, vas prosim za malo poterplenja in veliko pazljivost. SpcIJanjc. Mladenča živlenje je podobno barki na morju, ktera, ko je vreme prijetno, pod vodslvam modriga mornarja lepo naprej gre, in namenjeni breg srečno doseže; ko se pa hude vremena vdirajo, divji, razujzdani viharji koljejo, ali strašni valovi razserditiga morja vzdigujejo, znajde se v velicih nevarnostih; močni viharji bi jo vtegnili v čemi noči na ojstro skalovje vreči, de bi se razpočila; ali na dno plitviga morja pahniti, de bi se več iz mesta ne ganila; ali grozovitni valovi bi jo vtegnili tudi požreti. Z kako enakodušnostjo, serčnostjo in skerbljivostjo mora v tacili nevnar-nostili mornar na morsko zvezdo gledati, kako svoje kite napenjati no se potiti, de se ne da, ne na desno, ne na levo iz prave poti spraviti, in de tako barko srečno v zatišje zaželjeniga brega pripelje! V tacili nevarnostih le, ali še v večih se znajde človek, zlasti v mladosti na svojim popotvanju, z barčico svoje duše; že iz njegoviga lastniga serca pihajo mnogoverstni viharji skušnjav; vzdigujejo se divji, razberzdani valovi zvcrinskiga poželenja; če pa verh vsiga tega zaide še na ojstre skale krivih in laznjivih bratov, v hropate zapeljivih in pohujšljivili tovaršev; kako berž bi se mu vtegnilo primeriti, de bi bil na duši tako pobit in ranjen, de bi ne mogel več vstati, prave poti najditi, in de bi nesrečno in na večno poginil. S kako veliko skerbjo mora tedaj človek od mladiga, in po celim popotvanju na zvezdo, ktera je Jezus, gledati, in z barčico svoje duše vsili domačih in vunajnih nevarnost ogibati se, de jo viharji skušnjav ne pobijejo in hropate pregreh ne razkrojijo, in de jo srečno na breg zveličanja pripelje. — Tvoj oče in Tvoja mati sla Te, ljubi brat! v Tvoji mladosti, tedaj na pervim popotvanju popustila, ali Gospod Te je gori vzel, Te je /volil in poklical v duhovni stan. Celih 15 let si popotval po šolah; koliko praznih misli no zmotnjav se Ti je v teh letih v glavi zdramilo? — Koliko hudih skušnjav iz Tvojiga lastniga serca sčimilo? — v koliko velicih nevarnostih si sc znašal, de bi bil od svojiga poklica odpadel? — se na krive poti podal? med spačene tovarše zašel in Gospodu nezvest postal? — Ali Ti sc nisi dal prekaniti, zvesto si gledal na zvezdo Jesusa, ki je le sam resnica, pot in živlenje; on Ti je bil hramba in pomoč na Tvojim popotvanju, izpeljal Te je iz vsili skušnjav in nevarnost, srečno pripeljal v sveti stan, pridružil h kardelu svojiga častitljivima duhovstva, de bi Ti njegovo sv. ime oznanoval, in njemu v njega lastni hiši prijetno službo dopernašal. O ljubi Janez! kakor si pripeljal svojo dušo po zvezdi Jezusa do službe pri altarju, tako jo pripelji tudi enkrat na breg večniga zveličanja! — t Slišali ste nekdaj na novih mašah veliko povedati od lepe časti no visoke žlahtnosti, od čudne, nerazumljive oblasti no zlo težkih dolžnost duhovskiga stanu; jest pa menim, de vsaki stan je svoje časti no hvalje vreden po zavezi, ktero ima z dobrim ccliga človeštva. Vsi so odlloga stanovi, kot udje enigatelesa; telesni udje so sicer mnogoverstni, na enih je veliko več, na družili veliko menj ležeče; eni so tedaj tudi nekoliko bolj, drugi nekoliko menj častitljivi, pa vender vsi k dobrimu telesa pripomorejo; tako pripomorejo tudi vsi stanovi k dobrimu ccliga človeštva. Vsi vidimo svojo pot kakšenkratslermo, težko in zoperno, z ternjem ali robido prepleteno, pa vender tudi vsi najdemo na nji kako prijetno počivališe, kjer se v senci košatiga drevesa pri studenčiku ohladimo; najdemo iletne rožice, ki nas z svojo lepoto razvesele, prijetne cvetličice, ki nas z svojim žlahtnim duham ožive; z slednjim stanam je kaj lahkiga pa tudi kaj težkiga, kaj sladkiga in kaj gren-kiga, kaj prijetniga in tudi kaj neprijetniga sklenjeniga; v vsacim stanu zamore človek Bogu zvesto služiti no njemu dopasti; nad bogatim Abrahamam, ki je imel pri svojih čedah čez 600 hlapcov, je imel Bog veliko dopadajenje, ravno tako tudi nad razterganim in lačnim Lacaruzam, ki je pred vratini premožniga stisnjenca ležal, kjer so mu pesi rane lizali. Gospod ne bo enkrat gledal na stan, v kterim smo se znašli, ne na to. ali smo bili bogati ali vbogi, visoki ali nizki, ampak na to, kako smo dolžnosti svojiga stanu opravljali. Tvoj stan, ljubi Janes! ima veči zavezo z dušo kot z telesam človeka, Tvoja dolžnost bo bolj njegovo znotrajne obdelovati, mu sv. vero oznanovati no priporočevati, ga tako — in tudi z lastnimi, sveti veri primerjenimi izgledi navisokeji stopnjo kristijanskiga spoznanja in čednosti povzdigniti, de bi z čisto vestjo tukaj bolj vesele dni živel, tamkaj pa večno živlenje dosegel. Kakor bolj marljivo in zvesto boš to službo dopernašal, toliko veči čast si boš tudi pri Bogu in ljudeh zadobil. Sv. vera, ki jo boš oznanoval, je ena ljubezni polna, skerbna mati, ena zvesta prijatelca, ena visoko častitljiva gospa, ktero je sam Jezus iz naročja svojiga nebeškiga Očeta nam na svet pri-nesil; leto skerbno mater moramo poslušati, tako zvesto prijatelco ljubiti, in tako častito gospo spoštovati; zakaj ona sama nas zamore v vsili nar potrcbniših zveličanskih resnicah razsvitliti, v vsih žalostih in britkostih potolažiti, naše serca z nedolžnim veseljem napolnili; ona sama nas zamore iz zamote dvomb, iz viharjev skušnjav, iz hropat pregreh speljati; ona sama nam zamore pot časne in večne sreče pokazati, no nas v zavetje večniga živlenja pripeljati. O blagor človeku! — kteri se te nebeške prijatelce poprime in zvesto derži, tak ima čisto neomadežvano vest, z nedolžnim veseljem napolnjeno serce, in brez trepetanja in strahu svojo pot do konča! — O blagor hišam, družinam in soseskam; blagor deželam, ljudstvam in narodam, kjer se sv. vera posluša in spoštuje! tam počiva Bošji blagoslov, tam se mirni, srečni no veseli dnevi Uvel— Vse, kar je koli žlahtniga med ljudmi, kar je koli pošte-niga in pravičniga; kar je ljubezin, dobrotlivost ali vsmiljenje; kar je ponižnost, krotkost ali priljudnost; kar je kaj od sramožljivosti ‘no čistosti, je le seme, je odrasik ali sad sv. vere. — Sv. vera potegne z močno roko človeka iz tame na dan, iz divjačine v lepo obdelan vert, iz blata na čist in prijeten kraj; sleče iz njega vse kar je živinskiga in mu obleče to Božje; ga pokaže v podobi angela, de tako svojimu stvarniku dopade, in de bo enkrat tudi an-gclam prištet. Naj se vgasnc zdaj naenkrat med nami luč sv. vere; naj se zbriše, zaduši no zamori vse, kar je koli ona na svet zasejala in zaplodila, in poglejte, kaka tarna, samota in divjačina bo berž po celim svetu! — Kakšin razločik bi neki bil po tem, — razun neumer- i70 joče duše — med človekam in živino! — Aii neste slišali, de ob času francoskiga punta so hudobni, ki so bili od sv. vere odpadli no očitno službo Božjo overgli, z cerkvenimi oblačili se šemili, na altar zveržik ženskiga spola postavili no okoli njega plesaje vpili: •—to je naš Bog! — Po ulicah Pariza viditi je bilo resnično po-točiče kervi nedolžnih in pravičnih, ki so jih puntarji na tergih mesta ob glavo devali; cele barke so z tacimi nedolžnimi ali bogatimi napolnili, jih od zgoraj zaperli, od spodaj pa —nalaš tako narjene — odperli, de so se na enkrat na dno velicih rek potopile; cele trume mešanih ljudi, tedaj tudi žen in otrok, ki neso nar manjši sanjali puntarjem se soperstaviti, so po mestnih tergih in ulicah z kanoni pobili. Tu se razumljivo vidi, kaj je človek brez vere; ni čuda po tim takim, de so od nekdaj vsi^ od nar visokejih, kteri so bili vneti za Božjo čast in dobro človeštva, sv. vero visoko spoštovali, — spoštovali so pa tudi te, ki so jo učili no pri— poročevali, kot nar veči dobrotnike človeštva. Ker si Ti, novoposvečeni mašnik! — zvoljena posoda Gospodovo ime oznanovati no sv. vero razglasovati, poprimi se narpred sam te nebeške prijatelce, in derži se je svoje žive dni; drugim jo oznanuj no priporočuj z ponižnim, krotkim in ljubcznipolnim scrcam; priporočuj jo nevtrudama, bodi si ti prijetno ali neprijetno ; Ti nesmeš nevoljin postati ali obnemagati, ko bi se beseda precej ne poprijela, precej ne zdala ali sadu ne dopernesla. Seme besede Božje, ktero boš sejal, mora se narpred prijeti, potem kal pognali, zrasti, no potem še le sad dopernese; ne bo več Tebe, ne Tvojih kosti, no seme od Tebe pravosejano, bo še obilno in žlalit-niga sadu rodilo. Kar boš pa drugim priporočeval, to tudi sam stori; sicer Ti ne bodo verjeli no poreko: Ta gospod prav dobro uči, sam pa od tega nič ne derži. Kaj je Jezus naš predhodnik neki priporočeval, de bi ne bil tudi sam spoluoval? — Obleci si tedaj vse žlahtne čednosti, z kterimi je bil on sam oblečen, in kterc je svojim učencam in nastopnikam tako serčno priporočeval; ohrani čistost svojiga serca, ktere spominik so Ti danas čiste družice napravile, de boš tudi tam divicam prištet; obleči ponižnost, krotkost in poterpežljivost, te, sicer vsacimu, nar bolj pa duhovnimi: potrebne čednosti. Vsako, nar manjši sapico farizejskiga napuha v pervini začetku zaduši; kaj imaš neki, de bi ne bil od Gospoda prijel? — in nič se ljudem bolj težko ne zdi — nič jih bolj ne žali — nič bolj ne sovražijo, kot, če prevzetnost v hiši najdejo, v kteri bi imela bili le ponižnost — doma. — Vsako nar manjši seme nevoljnosti, nepotcrpcžljivosti ali kake druge skušnjave precej po-kroti no zamori; obudi v tacih okoljnostih gnado, ki si z poloze-njem škofovih rok prejel, de boš zvest in do konca stanoviten. Prizadevaj si tedaj na vso moč, de boš Jezusa izglede posnemal v govorjenju, zaderžanju in podučenju; on je podobo hlapca na-sc vzel, in po vunajnim kot človek /najden bil; ponižal je sam sebe, in je pokorili postal do smerti, smerti pa na križu; in vender kakšina moč je bila v njem? — kakšine čudeže je delal? Tudi Ti, ljubi brat! — ko boš Jezusa oblekel, boš dal v duhu slepim, de bodo pregledali; gluhim, de m bodo resnico slišali; mutastim, ki neso Boga molih’, de mu bodo čast prepevali; gobove boš očistil, hrome, od grehov kruljeve boš ozdravil, še clo po grehu na duši mertve boš k večnim živlenju obudil; po vunanjim boš drugim ljudem podoben, pa vender velika, skrivna moč bo iz Tebe šla. Kolikor več zgubljenih ovčic boš poiskal, in Gospodu, nar vikšimu pastirju nazaj pripeljal, toliko veči dopadajenje bo nad Tabo imel, toliko veči bo Tvoje zasluženje pred njim. O ljubi Janez! kamor koli po veliki Krajnski škofiji pojdeš; pokaži — pokaži, de tudi Ipavska dolina možake, de tudi vredne duhovne rodi! — Tako bo Gospod z dopadajenjem svoje oči na Te obračal, tako bodo prijatli, znanci no sosedje, vsi pošteni no pobožni v veselim in srečnim spominu Te obranili, in Ti boš enkrat krono, nestrohljivo krono izveličanja dosegel. Na leta svoj veseli dan povzdigni tedaj, ljubi brat! svoje serce z dolžno in gorečo hvaležnostjo proti Gospodu, zapoj mu hvaljo, de — ker oče in mati sta Te popustila — Te je on v svojo službo vzel; danas ponovi njemu svoje že popredstorjene obljube, in po-terdi svoje naprcjvzetje, de hočeš ne po najemniško — ampak zvesto in z vredno dostojnostjo njemu služiti, svoje in svojiga bliž— njiga duhovno osrečenje in zveličanje vedno ravnati. Z hvaležnostjo spomni se danas jih, ki so Ti na Tvojim popotvanju naprej svetili, Te spremljali ali podpirali; spomni se dobrot svojiga ča-stitiga gosp. ujca, ljubezni svojih bratov in žlalite, visoke časti, ki Ti jo tukaj zbrani prijatli skazujejo; spomni se dobrotljivosti, z ktero so Te presvitli cecar v semenišu preživeli; pastirske skerbi, z ktero so Te milostljivi knez in škof zmed veliko druzih za svojo veliko škofijo prihranili, no Ti sv. maštvo podelili. Takole, ljubi Janes! Te vpeljem jest danas v očitno živlenje, in se znajdem že pri koncu svojiga — po obljubi — kratkiga govorjenja. llekel sim Ti: Gospod Te je iz kmetovskiga rodu odločil, zvolil, povzdignil in k svojimu častitimu duhovstvu pridružil; Tebi — nekdanjimu goškimu pastirčiku — zdaj novomašniku — so danas pri altarju sivoglavi, vredni no častiti duhovni, postrežniki! — kaki razločik! — skerbi službo, kteri danas tako častitljivo začetik postaviš, svoje dni z tanjko zvestobo terditi, de boš takti svoj tek srečno dokončal in stavo dobil. Kaj pa porečem vam, zbrani prijatli? — Za vas nesim danas nič posebniga pripravil; kar sim novomašniku rekel, naj bo tudi vam rečeno; zakaj tudi vas je Gospod v svoj vinograd najel, in slehernima zmed vas njegovo posebno delo skazal, ali dolžnosti naložil; dopernašajte tedaj tudi vi marljivo in zvesto dela svojiga stanu, dokler vam solnce živlenja sveti, de bote tudi vi na večer denar večniga živlenja prejeli. Stopi tedaj zdaj, ljubi brat! tjekaj pred altar in dopernesi z svojimi novo posvečenimi no čistimi rokami nebeškimu Očetu nar svetejši no dopadljivši dar v spravo celiga človeštva; daruj mu danas, in vselej za naprej z vredno dostojnostjo jagnje Božje, ki grehe sveta odjcmlje, de sc nam studenci milosti Božje odpro, in de bomo j po spoznanih in objokanih pregrehah, vsi pred Bo-gam opravičeni poslali; nej postane Tvoja molitev ena Bogu do- f padljiva prošnja, de bi se obilnost nebeškiga blagoslova čez nas razlila; de bi sv. vera med nami lepo rasla, cvetela in veliko žlahtniga sadu rodila; de bi nam dobroljivi Gospod zdravje, edinost in mir poterdil; nas z vsim potrebnim milostljivo previdil; de bi vojsko, kugo, lakot, dragino, bolezni no vse žalostne in revne čase od nas odvernil. Spomni se pri svoji molitvi vsih, ki so Ti dosti ali malo pripomogli, de danas — novo mašo poješ; vsih, ki Te danas tukaj z svojo pričijočnostjo časte. Skazi se hvaležniga sina, in priporoči svojiga ranjkiga očeta in ranjco mater milosti nebeškiga Očeta, de, ko bi še kaj potrebovala, ju po Jezusa neskončnim zasluženju h koncu nju očiševanja pripelje; moli za žlahto, prijatle, znance, sosede, za vse svoje dobrotnike, ki so se že iz tega sveta ločili; moli za vse verne mertve. Amen. Kazalo. Predgovor. v Stran. V praznik sv. Stefana v Ipavi 1810 ob overženju ban- kovcov .................................................... 1 Kakti bi se imeli v taka žalostnih okolistavah zaderžati? — Kako potolažiti ge? Na pustno nedeljo v Logu 1816.................................. 8 V čim obstoji kristjanska varčnost, in zakaj de moramo varčni biti? Na pustno nedeljo v Logu 1819..................................16 Strašin bo poslednji dan za grešnika, strašna bo občna godba. V veliki noči 1813......................................... . 23 Veliko je prcterpel Jezus na telesu in na duši za naše odrešenje. V Logu 4. nedeljo po veliki noči 1822........................3i Ko so milostljivi škof gospod Jožef Valant novi altar iz ka-rarskiga marmorja posvetili; od pomenkov tiga altarja. V drugo nedeljo po veliki noči 1844 37 Ko se je obhajal spomin rojstniga dne presvitliga Cesarja Ferdinanda. Cerkev je podpora vladarstva, vladargtvo pa tudi cerkve. Na sv. Marka 1847, ki je bil 3. nedeljo po veliki noči, ob enaki slovesnosti.......................................43 Kaj bi si imeli v duhu sv. cerkve z današnjimi molitvami sprositi ? V binkoštni pondelik pri sv. Jeronimu na Nanosu, hudo leto 1817..................................................... 48 Pričijoče pomankanje je očitno znamnje ljubezni Božje do nas. V binkoštni pondelik 1820 pri sv. Jeronimu na Nanosu 54 Zakaj hodijo ljudje takd radi na visoke gore, in tedaj tudi k sv. Jeronimu na Božjo pot ? V dan sv. Vida 1824 ................................. Žlahtne čednosti sv. Vida so mladenčem v posnemovanje pri-poroče. V dan sv. Vida 1834 ................................ 66 Svetost sv. Vida naj št. Vidci vedno posnemujejo. V Logu 30. Rožnicveta 1834 .......................72 Dežja prošna pridiga. O velikim Šmarnim dnevu v Logu 1825...........................78 Marija je velika gospa po svoji svetosti ino časti, velika po mogočnosti svoje prošnje. v V mali Šmarni dan, Božja pot v Logu 1814 . . . 85 Radi hodite leseni zavoljo besede Božje, ki se vam tu ozna- nuje, in zavoljo gnad in pomoči, ki jih na tim mesta od Boga na prošnjo Device Marije prejemljete. V mali Šmarni dan v Logu 1817...............................92 Svet neče Mariinih žlahtnih izgledov posnemati, raji posnem- lje prazne mode, neumne šege in grešne navade. V O malim Šmarnim dnevu, božjapot v Logu 1828 . . 99 Kako bi zamogli prijaznost Marije si pridobiti ? V god vsili Svetnikov 1837 ...........................106 Dušam vernih mertvih v vicah gre na pomoč priti zavolj njih veliciga terplenja, in zavolj zavez, v kterih se z njimi znajdemo. O hvaležnici v Logu 1835 ......................................114 Za koga in kako se imate Bogu zahvaliti ? V dan noviga leta 1848 ..............................121 Vse posvetno se spremenuje, vse pozemeljsko preide. V pervo postno nedeljo 1813...................................128 Slovo vzetjc na Planini. Pri vpeljanju častitiga gosp. Jožefa Stibila v duliono pastirstvo Planiške podfare nad Ipavo 1813 . . . i34 Ti postaneš pastir lete poštene Planinsko cede, vi pa prijatli, njegove ovčice. V 22. nedeljo po Binkošlili v Št. Vidu 1810, o novi maši častitiga gosp. Franceta Kopačina . . . . 141 Od daritve sv. maše. V 22. nedeljo po Binkoštili v Smariji 1814 . . . . 147 O novi maši častitiga gosp. Andreja Polšaka. Od vrednosti duhovskiga stanu. V Ipavskim tergu 1823 .......................................154 V dan sv. treh Kraljev, ko sta dva zaslužena gospoda svoje drugo nove maše pela. Od potrebnosti ene sv. cerkve v občinsko in stanovitno pod-učenje celiga človeštva. O novi maši častitiga gosp. Franceta Kocijančiča in godu presvitliga Cesarja Franca v Ipavi 1829 . Nektere misli, ki bi jih imelo serce novomasnika obhajati. V 13. nedeljo po Binkoštih na Gočah 1836 . . . O novi maši častitiga gosp. Janeza Mahorčiča. Oče in mati sta Te popustila, Gospod pa Te je gori vzel. o . 161 . 166 27 krščanstvo VERTOVECM Shodni Go Dom COBISS s 700072