V hribih med mladimi Če je bilo kedaj težko biti mlad, je to danes še prav posebno, kajti nikakor ni zavidanja vreden položaj generacije, ki stopa danes v samostojno življenje ali pa poizkuša v tej dobi se vrasti in vživeti v kulturno in gospodarsko skupnost današnje družbe. Zakaj? Sodobna družba ni v enotni, harmonični in homogeni rasti. Ona se nahaja v hudi vsestranski krizi, ki se izraža v razrvanih gospodarskih in kulturnih razmerah ter v dušečem, pogosto nevzdržnem ozračju. Nahajamo se v neki prehodni dobi, ko se ruši v lastni nemoči in nemorali vse dosedanje in se poraja nekaj novega, neznanega in zato — groznega. Vsfe je polno zmed in trenj skrajrio nasprotujočih si ideoloških in gospodarskih svetov. Nejasnost, težko vzdušje, ticsigurnost srečuješ na vsak korak, čitaš v glooini vsakih oči. Kaj bo? Kako bo? To vprašujejo zbegajoče vsi, ki nc vedo ne kod ne kam. Kaj naj stori generacija, ki vstopa v samostojno^ življenje, kako se naj orientira mlada učiteljska generacija, ko celo nekateril pedagoški vrhovi »obupujejo« nad pedagoško nerazgibanostjo in mrtvilnostjo? In vendar, kadar odmirajo vrhovi, začne poganjati na 4ou.-n.ovo življenje. Tako tudi prinas! >; ¦ ¦'; Mladi tovariši in tovari.ice.iz laških, hribovskih nižjeorganiziranih šol šo se združili, da v skupnem razglabljanju prodrejo v bistvene tajne sodobnega šolskega ude}stvovanja. Mladim podjetnim ljudem se je nasmchnila še sreča s tem, da jim je dodclila za šolskega nadzornika. svetovalca in sodelavca priljubljenega in priznanega pedagoškega delavca Ernesta Vranca. Odzval sem se povabilu ter se 14. t. m. udeležil njihovega sestanka pri Sv. Lenartu nad Laškim. Prišel sem iz mariborskega tečaja za učitelje kmečko nadalje nadaljevalnih šol, kjer so mi že vcepili malo več smisla za kmečko gospodarstvo. Vso pot sem ogledoval in se čudil zapuščenemu in zanemarjenemu sadnernu- drevju ter zanemarjenosti še golih hribovskih travnikov. Gospodarska zaostalost in nesodobnost sta vidna že na vsak korak. Bolj temnih misli sem vstopil v 1. razred lenarške šole, a sem presenečen obstal. Soba je bila urejena kot kakšen mestni poizkusni razred, stene pa polne raznih slikovitih ponazoril, ki so znak izredeni marljivosti razrcdnika. V polkrogu po klopeh je sedelo 18 mladih, sredi njih pa njih duševni oče Vranc. Obravnavali so vživahni in stvarni razgibanosti učne enote, ki so jih sestavili posamezni člani krožka ter po daljši diskusiji prcšli na možnosti ugotovitve in ocenitve pristnega znanja učencev po učitelju ter stvarnega učiteljevega vzgojnega in učnega dela po nadzorniku. V vseh je kipela resna volja po resnični spopolnitvi učiteljske izcbrazbe. Tu ni bilo oklcvanja, lovljenja za prazne besede ter navideznega imponiranja, temveč iskreno iskanjc resnično najboljše metode šolskcga dela. — Nadzornik Vranc se v novem položajii ni pobirokratil, ne, ostal je mlad, delaven in prožen. Delo v svojem razredu je zamenjal- z nadalnjim razširjenim udejstvovanjem mcd najmlajšimi hribovci, ki so ga z veseljem sprejeli v svojo sredo, saj jim je ostal predvsem tovariš in svetovalec. Nehote sem se spomnil Senkovičevih smernic o sodofonem nadzorniku. Marsikatero bridko sem moral slišati v zadnjem času na račun najmlajših na raznih sejah in zborih. Lenarški sestanek me je prepričal, da so vsa takšna obsojanja najmlajših, ki delajo često pod izredno težkimi delovniini pogoji z največjim idealizmom, popolnoma zgrešena in neobjektivna. Dasi garajo šest delovnih dni v prenatrpanih razredih, sc podajo korporativno vsi naši hribovci peš do dve uri daleč po hribovskih stezah, da sedmi prosti dan — dobre štiri ure — razpravljajo o pedagoških zadevah. Oni delajo do-bro in vztrajno, ni se nam bati. Kljub težkim prelomnim trenjem prehodn. dobe, nas najmlajša generacija ne bo razočarala. V hribih se dela dan ... V pozni noči sva se ob luninem svitu vračala s tovarišem Vrancem sredi živahne pedagoške diskusije nazaj v dolino, v idilično Laško. Peš.